Svetinljudje - marec 2020

številka

257

letnik XXIII

Cena 4,99 EUR

www.svetinljudje.si

INTERVJU: Katja Mikoš GALERIJA: Japonska (foto: Alan Kosmač)

IDEJA ZA IZLET: Mali Golak

Francoska Polinezija, raj na Zemlji

Podobe Gruzije: od hribovskih vasic

do slikovitih mest – 2. del

V deželi trulijev in neskončnih nasadov oljk

marec 2020

97

Prva slovenska popotniška revija

Naslov uredništva:

Didakta d.o.o.

Gradnikova cesta 91a

4240 Radovljica

e-naslov: info@svetinljudje.si

Naročanje revije:

tel.: 04 53 20 200

e-naslov: narocnine@svetinljudje.si

Oglasno trženje:

tel.: 04 5320 205

e-naslov: marketing@svetinljudje.si

Cena izvoda: 4,99 EUR

Revija izhaja vsak

drugi ponedeljek v mesecu.

Dvojni številki sta

januarja in julija.

Nenaročenih rokopisov

in fotografij ne vračamo.

Letna naročnina na

revijo je 43,00 EUR.

Letna naročnina za

tujino je 80,00 EUR.

Fotografija na naslovnici:

Gora Fuji, spredaj jezero Kawaguchiko,

Japonska (foto: Alan Kosmač)

Založnik in izdajatelj:

Didakta d.o.o. Radovljica

Za založbo: Rudi Zaman

Urejanje: Katja Škapin

Lektura: Katja Škapin

Oblikovanje: Matjaž Kavar

Uredniški odbor: Nina Kogej,

Tadej Lukan, Mateja Mazgan, Tatjana

Jamnik Pocajt

in Ksenija Tratnik

Urednik fotografije: Matjaž Kavar

Svet revije: Vinko Korent,

Denis Bajželj, Janez Zaman,

Jože Balas

Tisk: Grafika Soča, d. o. o.

Naklada: 8.000 izvodov

ISSN 1408-7952

Drage bralke in dragi bralci,

kako napisati uvodnik, ne da bi se dotaknila najbolj aktualne

teme ta hip, ki močno zadeva tudi turizem in potovanja?

Kako napisati uvodnik in v njem hvaliti destinacije, potovanja

in spodbujati ljudi k obisku, in hkrati ne izpasti neodgovoren?

A kako tudi ne biti preveč paranoičen? Ne vem. Pametno

je upoštevati priporočila Nacionalnega inštituta za javno

zdravje in se odločiti po pameti, še posebno, če potovanje

načrtujete v bližnjih dneh ali mesecih. Nisem nikakršna

strokovnjakinja, toda na Kitajskem število na novo obolelih

upada, tako da predvidevam, da se bo tudi pri nas situacija

sčasoma umirila, a žal ni druge, kot na to počakati in poskrbeti

za svoje zdravje.

Dejstvo pa je, da bo širjenje koronavirusa zagotovo prizadelo

naš turistični sektor. Na enem izmed slovenskih spletnih

portalov sem prebrala, da slovenski hotelirji za letos napovedujejo

30–40 % upada dohodkov, s posledicami odpovedi

rezervacij pa se bodo mogle spopasti tudi turistične agencije,

turistični vodniki in še marsikdo drug. Tu bi država morala

priskočiti na pomoč, morda z garancijo za premostitvene

kredite, da bi tako ohranili delovna mesta, kajti žal je turizem

panoga, kjer se učinek višje sile hitro pozna.

Drage bralke in bralci, iskreno upam, da se vas bo bolezen

izognila in da bom lahko naslednji mesec že pisala o tem,

kako koronavirus slabi.

Vse dobro!

Katja Škapin

Vse pravice pridržane. Ponatis celote

ali po sa meznih delov je dovoljen

le s pisnim privoljenjem izdajatelja.

Nenaročenega materiala ne

vračamo. Pri držujemo si pravico do

spremembe ali kraj šanja besedila.

1

4

GALERIJA: Japonska

Fotografije: Alan Kosmač

12

Intervju: Katja Mikoš

Pripravila: Katja Škapin

20

Francoska Polinezija

Raj na Zemlji

Besedilo in fotografije: Matjaž Šušteršič, Jasmina Keber Šušteršič

32

Južna Mehika

Na poti med Karibskim morjem in Tihim oceanom

Besedilo in fotografije: Oto Skale

40

Podobe Gruzije

Od hribovskih vasic do slikovitih mest – 2. del

Besedilo in fotografije: Marko Gams

marec 2020 2 www.svetinljudje.si

52

V deželi trulijev in neskončnih nasadov oljk

Besedilo in fotografije: Mateja Kišek

60

Macao

Mesto, poimenovano po boginji morja

Besedilo in fotografije: Peter Zupanc

68

Trinidad in Tobago

Raziskovanje, poroka in potapljanje

Besedilo in fotografije: Mateja Mazgan

78

Ideja za izlet: Mali Golak

Izlet po Trnovskem gozdu

Besedilo in fotografije: Janez Mihovec

82

92

94

96

Naravni parki Slovenije Triglavski narodni park Fotografije: Rožle Bregar Besedilo: Marjan Žiberna

Glasnice

Po Sloveniji

Nagradna križanka

3

GALERIJA: Japonska

Fotografije: Alan Kosmač


Oshino Village, vasica, zgrajena v japonskem tradicionalnem slogu, namenjena turistom.

5

Gora Fuji

Tokio Tower iz parka Shiba


Nakupovalna ulica Nakamise v Tokiu

Budistični tempelj Senso-ji

7


9

Pogled na Jokohamo iz pristanišča

Nippon Maru – japonska muzejska ladja v Jokohami

Tokio je mesto, ki nikoli ne spi.


Tokio Skytree (634 m), najvišja zgradba na Japonskem

Pametni telefoni – bolezen sodobnega časa

11

Intervju: Katja Mikoš

Pripravila: Katja Škapin


Katja Mikoš je slovenska popotnica in blogerka, ki že devet let živi v Nemčiji. Prepotovala

je že kar nekaj sveta, med drugim večino Evrope, Severno Ameriko, velik del Azije, Avstralije

in Oceanije ter nekaj Afrike. Lansko poletje je pustila redno službo, da bi lahko eno leto

s partnerjem potovala naokoli v predelanem terencu.

Leta 2017 in 2018 sta se z vašim takrat 5-

oziroma 6-letnim sinom večkrat odpravila

na samostojna potovanja, ob čemer ste

bili včasih deležni pripombe »A vidva pa kr

sama?«, kot malo šaljivo pišete na vašem

blogu. So vas te opazke motile?

Res je, v tistem obdobju sva še posebno veliko

prepotovala v dvoje oziroma „kr sama“.

Tovrstne opazke so me sicer bolj zabavale kot

kaj drugega, malo pa so mi vseeno dale misliti.

Samske mame namreč zmorejo vse to in še več

tudi doma. Vsak dan. „Kr same“ vozijo otroke v

vrtec, kuhajo, nakupujejo, plačujejo položnice,

vrtnarijo, čistijo in tako naprej. „Kr same“ tudi

kdaj zamenjajo žarnico, prebelijo stanovanje,

pa še marsikaj. Ob vsem tem spijo po pet ur na

noč in hodijo v službo. Zakaj je torej tako čudno,

da gredo „kr same“ tudi na potovanje z otroki?

Meni se je ta vsakdanjik brez pomoči in bližine

družine zdel veliko bolj naporen kot pa potovanje

s sinom na drugi konec sveta.

Ali ste se potem na poti tudi spoprijemali s

predsodki?

Niti ne. Ponavadi tisti s predsodki in strahom

pred drugačnostjo tako ali tako ne potujejo,

načeloma je prva reakcija pri vseh vedno rahlo

začudenje, ki mu sledita občudovanje in

spoštovanje. Bolj kot naključni sopotniki se

večinoma čudijo nekateri domačini, a bolj zaradi

dejstva, da imaš samo enega otroka in ne

štirih, na primer. Sicer pa imam res pozitivne

izkušnje. Ko potuješ takole sam z majhnim

otrokom, si deležen dodatne pozornosti in pomoči

z vseh strani, veliko lažje tudi navežeš

stik z domačini. Nemalokrat so naju povabili na

čaj in celo na večerjo, se igrali s sinom, nama

dali popust oziroma boljšo sobo v prenočišču

in podobno.

Kako je potekala vajina pot?

Večkrat sva se za krajši čas kam odpravila

sama že poprej, a na prvo daljšo pot izven

Evrope sva šla pozimi leta 2017, po ločitvi

od Lujevega očeta. V treh tednih sva obiskala

Macao, Hong Kong in štiri filipinske otoke.

Ker sva se imela na poti naravnost enkratno,

sem vsa navdušena potiho začela sanjariti o

daljšem potovanju. In že leto kasneje se mi je

želja dejansko izpolnila. V službi sem se pogodila

za 3 mesece neplačanega dopusta in

tako sva decembrske praznike najprej preživela

v družinskem krogu v Sloveniji, preostala

dva meseca pa sva se grela na južnopacifiških

otokih. Prve dni sva se na visoke temperature

privajala v Singapurju, ki sva ga skupaj obiskala

sicer že tretjič in je eno mojih najljubših mest.

Od tu sva za nekaj tednov odletela na Cookove

otoke, na Rarotongi je takrat namreč še

živela moja dobra prijateljica z družino. Preko

novozelandskega Aucklanda sva pot nadaljevala

na Fidži, kjer sva v nekaj tednih obiskala

del glavnega otoka Viti Levu in pa tri otočke

na prekrasnem, odmaknjenem otočju Yasawa.

S Fidžija sva poletela na otok Efate, Vanuatu.

Vanuatu je bil brez dvoma vrhunec potovanja.

Miren, manj turističen in nekako čisto drugačen.

Skoraj se mi je zdel malce afriški. Poleg

Efateja, sva obiskala še otoka Tanna in Espiritu

Santo. Na prvem sva med drugim splezala

na delujoči vulkan in nekaj dni živela sredi

gozda z domačini, v vasi kjer nihče ni govoril

angleško, na drugem pa sva do onemoglosti

plavala z želvami in počivala na res sanjskih

plažah. Potovanje sva zasluženo zaključila na

Novi Zelandiji, z obiskom Aucklanda in okolice.

Potovali ste seveda tudi, že preden ste dobili

družino. Kaj vse ste doživeli do takrat?

Lahko rečem, da res kar veliko. Potujem že

od majhnih nog, starši so naju z bratom res

pridno vodili naokoli, za kar jim bom večno

hvaležna. Vsako leto kam drugam. Najprej po

Evropi, kasneje pa na različne konce sveta.

Poleg vsakoletnih smučarskih počitnic je bil

v natrpanih urnikih to nekako naš čas. Čas

13

Intervju

Glavna postaja matatujev - mini avtobusov, Kampala, Uganda

za družino. In mislim, da smo se ga vsi štirje

vsako leto znova veselili. Verjetno si prav

zaradi teh izkušenj in lepih spominov še toliko

bolj želim sinu razkazati svet. Kasneje,

v študentskih letih, sem veliko prepotovala s

prijateljicami in mojo drago teto, največ z nahrbtniki

po Aziji in Evropi, pa tudi po osrednji

Afriki. Tudi na ta doživetja imam krasne spomine.

Katera destinacija se vam je najbolj vtisnila

v spomin?

Nemogoče je izbrati le eno. Vsekakor pa lahko

izpostavim Indijo, Ugando, Laos, Vanuatu,

sanjsko laguno Aitutaki na Cookovih otokih in

finsko Laponsko, kjer sem prvič videla polarni

sij. Lepe spomine imam tudi na prvo družinsko

potovanje s sinom izven Evrope in sicer

v Oman, ko je bil star eno leto. Nikoli ne bom

pozabila krajev, ki sva jih s sinom obiskala

sama, od velikih mest pa mi je najbolj pri srcu

Singapur.

Pišete tudi popotniški blog. Kakšen je njegov

namen?

Tako je, blog pišem že pet let. V prvi vrsti sem

ga začela pisati predvsem za sina, da bo imel

kaj za prebrati, ko odraste. Seveda tudi zase,

za dušo, beleženje spominov in ohranjanje

stika z maternim jezikom. Blog je namreč dvojezičen,

slovenski in angleški. Pa za družino in

prijatelje, ki radi spremljajo moje poti in večkrat

vprašajo za kakšen popotniški nasvet. Sčasoma

se je krog bralcev občutno povečal, kar me

seveda veseli. Namen bloga je vsekakor tudi

pomagati bralcem pri načrtovanju potovanja,

koga navdušiti in opogumiti, da gre v svet. Posameznike,

družine in pa tudi samske starše.

Se mi zdi, da se prav o slednjih v Sloveniji premalo

govori, obenem pa je vedno več ločitev.

Veseli me tudi, če komu, ki si potovanj iz različnih

razlogov ne more privoščiti, polepšam

kakšen večer in ga s potopisi in fotografijami

v mislih popeljem na pot kar iz domačega naslonjača.


Mesto Hong Kong z razgledne ploscadi Victoria Peak

Iz zapisov sem dobila vtis, da se zelo radi

vračate v Slovenijo in da pogrešate domovino,

vendar pa se za korak vrnitve (še)

niste odločili. Velja, da je težko odditi, a se

je obenem, paradoksalno, tudi težko vrniti?

Pravzaprav je kar smešno. Ko sem odhajala,

mi ni bilo preveč hudo, saj sem sprva nameravala

ostati le pol leta. Za odhod sem se

odločila po dobrem letu zveze na daljavo z

Lujevim očetom in kmalu za tem, ko sem diplomirala.

Pogodba za stanovanje se je ravno

iztekla, redne službe nisem imela, delala sem

na avtorske pogodbe, tako da me pravzaprav

v tistem trenutku ni nič močno vezalo na Slovenijo.

In sem šla. Da vidim, kako je živeti v

tujini, da se dodobra naučim jezika in tako naprej.

Z mislijo, da se tako ali tako lahko bogata

z novimi izkušnjami vedno vrnem domov, če

se pač ne bo izšlo. Potem pa sem po spletu

okoliščin in na račun nepričakovanih dogodkov

ostala dlje kot načrtovano. In sem še vedno tu.

Že celih 9 let.

Ko se preseliš čez mejo, je sprva seveda vse

novo in zanimivo. Drug jezik, druga kultura,

drugi predpisi, novi kraji, nikogar ne poznaš.

Začneš z nule. To morda niti ni vedno slabo,

nov začetek je lahko za marsikoga zelo pozitiven.

Ob vseh teh novostih in prilagajanju na

nov dom niti nisem imela časa preveč razmišljati.

Potem je prišel Lu in vedno bolj me je vleklo

nazaj domov. Kar naenkrat tudi ni bilo nič več

novo in zanimivo. In imela sem čas razmišljati.

O domu. Pa o družini. Začela sem primerjati,

kaj imam tu in kaj sem, oziroma kaj bi, imela

doma v Sloveniji. Včasih se počutiš osamljeno,

nerazumljeno. Začneš pogrešati tiste prave

dolgoletne prijatelje, družino, hribe, smučanje,

izlete na obalo, povsem banalne stvari, kot na

primer ajvar, in tako dalje. Sicer imam v Nemčiji

seveda veliko nenemških prijateljev (med njimi

tudi peščico slovenskih) in lahko povem, da se

nekateri izmed njih ne bi za nič na svetu vrnili v

domovino, spet drugim pa se srce para od domotožja.

Vedno pravim, da je veliko odvisno tudi

15

Intervju

Sončni vzhod na Mojzesovi gori, Egipt

od tega, kaj zapuščaš doma. Torej ja, osebno se

mi je močni želji navkljub težje vrniti, saj me zdaj

na življenje tu v Nemčiji, nasprotno kot takrat,

ko sem odhajala iz Slovenije, veže veliko stvari.

In na žalost ne gre tako hitro, kot bi si morda

želela. Kljub vsemu nikakor ne obžalujem nobene

dosedanje odločitve. Iz vsega skupaj sem se

veliko naučila in pridobila marsikatero izkušnjo,

ki mi bo zagotovo prišla prav v prihodnosti.

Čemu se vam je bilo v Nemčiji najteže privaditi

in čemu najlaže?

Najtežje, še posebno na začetku, se je bilo

privaditi na nova pravila, zakone, strogi red

in disciplino. Sicer pa se vse do danes nisem

uspela spoprijateljiti s tukajšnjim z vetrovnim

vremenom, pa tudi severnonemška ravninska

pokrajina zna biti precej dolgočasna. Najlažje

oziroma najhitreje sem se privadila na

učinkovit javni prevoz, na multikulti vzdušje,

avtocesto brez hitrostnih omejitev in res dobro

organizirano zdravstvo in socialo.

Pred pol leta pa ste pustili redno službo,

da bi eno leto lahko izkoristili za potovanja.

Gre vse po načrtu?

Pustiti službo s pogodbo za nedoločen čas

še zdaleč ni bila lahka odločitev in kar pol

leta sem zbirala pogum. Priznam, malo me je

bilo pa res strah vse skupaj kar takole pustiti,

a odločila sem se poslušati srce. In prav je

tako. Pa čeprav bi bila iz taktičnih razlogov v

mojem primeru kakšna druga odločitev morda

bolj smiselna. Ampak konec koncev življenje ni

strateški bojni plan.

Čisto odkrito pa lahko priznam tudi, da na

trenutke vseeno malo pogrešam rutino, predvsem

pa seveda redno mesečno plačo. Tu in

tam se počutim celo krivo, ker ne hodim v službo.

Ampak vsi ti občutki privrejo na dan samo

v tistih dneh, ko nisem kje na poti, temveč v

majhnem nemškem stanovanju. In kljub temu

odločitve še zdaleč ne obžalujem. Ker včasih

je pač treba narediti tudi kaj čisto samo zase.

Pa tudi če je izven okvirjev običajnega.


Riževe terase v Jatiluwih, Bali, Indonezija

Čeprav bi šla z veseljem na potovanje okrog sveta,

se z avtom peljala do Mongolije, prepešačila

Afriko ali pa kaj podobnega, so take večmesečne

odprave trenutno težje izvedljive. Ne zaradi

časovnih oziroma finančnih deficitov, bolj zaradi

šoloobveznega sina. V Nemčiji je namreč izostanek

od pouka brez posebnega dovoljenja, ki

ga je zelo zelo težko dobiti, izven šolskih počitnic

protizakonit in se celo denarno kaznuje. To

prosto leto torej v prvi vrsti izkoriščam za daljša

road trip potovanja po Evropi, pa tudi za vse tisto,

za kar zadnje desetletje ni bilo dovolj časa

oziroma dovolj dni dopusta. Za smučanje. Za raznorazne

hobije. Za branje knjig. Za prijatelje in

družino. Za več daljših obiskov Slovenije, pa tudi

partnerjeve domovine, Francije. Za spontane

izlete. Tudi za miselni odklop od stresnega vsakdanjika

in posledično za več spanja. Slednje mi

namreč ne gre ravno dobro od rok zadnja leta.

Nenazadnje imam trenutno tudi več časa tudi za

pisanje bloga. Vmes pa seveda tudi za občasna

potovanja na drugi konec sveta.

Z eno samo izjemo gre zaenkrat vse po okvirnem

načrtu, zaradi zdravstvenih zapletov sva morala

jeseni odpovedati načrtovano road trip potovanje

po Balkanu, sva si pa namesto tega malo kasneje

spontano privoščila tri tedensko potovanje v

Brazilijo, ki si ga drugače verjetno ne bi.

Na kakšen način običajno potujete?

Potujem vedno v lastni režiji, ne glede na zasedbo.

Sama imam namreč neizmerno rada

to fazo planiranja in predpriprav na potovanje.

Sicer pa zelo odvisno od tega, kam grem in za

koliko časa. Podaljšane vikende večkrat izkoristim

za obisk evropskih mest z letalom, poleti

po Nemčiji rada kampiram s šotorom, dostikrat

se kam odpravim tudi s hitrimi nemškimi vlaki.

Na daljših potovanjih najraje najamem avto ali

pa potujem kar tako z manjšim nahrbtnikom,

kot v študentskih časih. Odvisno od destinacije.

Križarjenja me ne mikajo, prav tako ne zaidem

v velike hotele z all inclusive ponudbo, animacijami

in otroškimi klubi. Veliko bolje se počutim v

17

Intervju

Sončni vzhod, Varanasi, Indija

kakšnem prijetnem družinskem guesthousu in

v preprosti lokalni restavraciji. Seveda tudi, kadar

potujem s sinom. Odkar se nam je lansko

leto pridružil skoraj 20-letni land rover defender,

ki sva ga s partnerjem prenovila v, recimo

mu offroad camper vozilo, seveda z največjim

veseljem potujemo kar z njim, tudi v troje.

Kakšne potovalne načrte imate za prihodnost.

Konec marca gremo po dolgem času družinsko

smučat v Švico, spomladi s partnerjem

odhajava na nekaj mesečno road trip potovanje

z defenderjem (najprej po Balkanu in nato

preko Italije do njegove domače francoske

atlantske obale), avgusta pa sina peljeva na

safari v Kenijo in Tanzanijo. Dolgoročno gledano

je seveda še veliko idej, a se bojim, da bo

treba najprej spet dati kakšen evro na stran.

Svet in ljudje: kakšno asociociacijo dobite

ob tem?

Prva misel me seveda brez heca vodi prav k

vaši reviji, ki jo, mimogrede, rada prebiram vse

odkar izhaja. Sicer pa sem mnenja, da so ljudje,

in tu mislim tako na domačine in njihovo

kulturo, naključne sopotnike z različnih koncev

sveta kot nenazadnje tudi na tiste, s katerimi

potujem, velikokrat ključnega pomena pri celotni

izkušnji potovanja in spoznavanja sveta.

Tudi zato se vedno rada potopim v lokalno

življenje ljudi, spoznavam njihove navade, kulturno

dediščino in običaje kraja, ki ga obiščem.

Katjinim potovanjem lahko sledite na blogu: www.placesandnotes.com in istoimenskem

Facebook oziroma Instagram profilu. Na Instagram profilu @leni_the_landy pa njej in

partnerju lahko sledite na overland potovanjih.


Vasica Yakel, otok Tanna, Vanuatu

Zaliv Halong, Vietnam

19 Intervju


Raj na Zemlji

Besedilo in fotografije:

Matjaž Šušteršič,

Jasmina Keber Šušteršič


Ikonična podoba lagune otoka Bora Bora z luksuznimi hoteli na vodi.

21

Ni bungalov na vodi, je pa lična hišica sredi huahinskega rajskega vrta z mangom in kokosi za dobrih 60 € na noč.

Tihomorsko otočje Francoska Polinezija sestavlja 118 otokov na območju dolžine dobrih

2.000 kilometrov, zato velika večina obiskovalcev obišče največ dva od šestih arhipelagov,

v katere so otoki porazdeljeni. Otočje Society z Boro Boro, Mooreo in Tahitijem se nahaja

prav na vrhu tega seznama, s svojimi atoli pa je zelo zanimiv tudi arhipelag Tuamotu.

V življenju pogosto velja, da kolikor daš, toliko

dobiš, in običajno je tako tudi na področju

turizma. Francoska Polinezija je s svojimi

izjemnimi naravnimi danostmi in veliko oddaljenostjo

vzorčni primer te življenjske modrosti,

saj aranžmaji slovenskih turističnih agencij v

bolj luksuzni različici dosegajo tudi vrednosti

novega vozila (naj)nižjega cenovnega razreda.

Za samostojne popotnike z nahrbtnikom je

osnovna ovira že kar letalska vozovnica do

Tahitija in nazaj, saj so doslej vozovnice, ki so

se sukale okoli 1.500 evrov, veljale že kot zelo

ugodne. To se je spremenilo s pojavom letalske

družbe French Bee ter njihovimi akcijami

iz Pariza in San Francisca do Tahitija, kar nam

je omogočilo ugoden nakup vozovnic iz San

Francisca. Ob številnih ugodnih povezavah do

ZDA je tako z veliko sreče moč povratno letalsko

vozovnico sestaviti že za dobrih 900 evrov,

če vzameš v zakup dejstvo, da povezave zelo

verjetno ne bodo idealne. Našo pot do Tahitija,

kamor priletijo vsi mednarodni potniki, je tako

sestavljalo šest letov, trajala pa je celih 63 ur,

kar ob živahnem 23 mesecev starem otroku,

ki sicer ravno še leti zastonj »na kolenih staršev«,

ni čisto enostavno.

Prihod na Tahiti sicer pomeni prihod na Francosko

Polinezijo, a s tem letalskih prevozov

– in stroškov – še ni konec, saj je med otoki

zaradi velikih razdalj potrebno leteti. To teža-


Navadna zeva, pahua, se pogosto pojavlja tako v morju kot na krožnikih Francoske Polinezije.

vo rešuje Air Tahiti, ki nudi letalske vozovnice

z več leti znotraj posameznih otoških skupin.

Ker so leti zelo zasedeni, je potrebno pot zelo

dobro splanirati in rezervirati pošteno vnaprej.

Za dobrih 500 evrov na osebo smo tako rezervirali

lete na relaciji Tahiti–Huahine–Bora

Bora–Rangiroa–Fakarava–Tahiti. Zgolj kot zanimivost,

skupen strošek potovanja za vse tri

skupaj je na koncu znašal dobrih 5.500 evrov.

Spregledani Huahine

Če prestopanje na Tahitiju na nas ni pustilo

posebnih vtisov, pa je let na Huahine zaradi

vmesnega postanka na Bori Bori dodobra prebudil

utrujene popotniške duše. Bora Bora iz

zraka je enostavno tako fantastična, da bi ji

tudi najbolj poetičen opis storil krivico. Ampak

o Bori Bori kasneje.

Huahine smo za prvi otok na naši poti izbrali

zaradi slovesa zaspanega in turistično

zaenkrat še relativno slabo razvitega otoka z

izjemnim potencialom. Gre sicer za pravi tropski

otok, enkrat večji od recimo Bore Bore,

hribovit, bujno poraščen, s čudovitimi plažami,

koralnim grebenom in laguno. Pravzaprav

Huahine sestavljata otoka Huahine Nui in Huahine

Iti, Veliki in Mali Huahine, ki pa sta med

seboj povezana z mostom, zato se ju obravnava

kot en otok.

Peščica vasic se praviloma nahaja tik ob morju,

kar velja tudi za Fare kot administrativno

središče otoka. Fare je sicer zelo simpatično,

živahno mestece s 1.500 prebivalci, banko,

pošto, tržnico, zdravstvenim domom in supermarketom

ter lepim razgledom na sosednji

otok Raiatea. Približno kilometer stran od mesta

smo sredi zelenja, prav ob vznožju gore

Turi, za dobrega pol stotaka evrov na noč najeli

hišico in ob uživanju v domačih mangih in

kokosih premagovali popotno utrujenost.

23


Sicer redki nalivi so močni, vendar praviloma tudi zelo kratki.

Da bi otok bolje spoznali, je priporočljiv vsaj

enodnevni najem vozila ali, še bolje, kolesa. Le

nekaj kilometrov stran od Fareja, v vasici Maeva

na nabrežju jezera Fauna Nui, se nahaja eden

najboljših spomenikov polinezijske kulturne

dediščine, ruševine tempeljskega kompleksa

huahinskih vladarjev iz časov pred 18. stoletjem

in prvimi stiki z evropskimi zavojevalci.

Tudi zaradi slednjih otočje še danes ni samostojna

država, pač pa ima status prekomorske

države Republike Francije, nastale na političnih

temeljih francoskega protektorata iz leta 1842

in prekomorskega teritorija iz leta 1946.

V skromni senci kokosovih palm tlorisne štirikotne

strukture lepo zloženih starodavnih

kamnov razkrivajo obnovljene tradicionalne

templje, sveta mesta čaščenja, imenovana

marae. O njihovem pomenu je moč več izvedeti

v bližnjem muzeju Fare Potee, ki je rekonstrukcija

tradicionalne odprte polinezijske hiše, gre

pa za zelo enostavne objekte, na tleh zložene

kamne z globokim pomenom – po eni od razlag

naj bi bili marae posredniki med Po, svetom

bogov in teme, ter Ao, svetom ljudi in luči, ki

ljudem omogočajo komunikacijo s predniki.

Ruševine stanovanjskih in gospodarskih objektov,

teras ter maraev, slednjih je kar okoli 30,

se nadaljujejo tudi po pobočju bližnjega hriba

Matairea in pričajo o izjemni pomembnosti območja

vsaj od 10. stoletja naprej. Iskanje ruševin

po gosti tropski džungli, v kateri kraljuje

ogromen bananovec, je sicer zabavno, a vroče

in naporno, nagrajeno pa je s čudovitimi razgledi

– tudi na jezero Fauna Nui, ki ob spustu

nazaj v vasico Maeva razkriva še en zanimiv

aspekt huahinske dediščine, velike ribolovne

pasti iz v obliki črke V zloženih kamnov. Ribe

v pasti prinese oseka, saj ima Fauna Nui stik

z morjem in tako niti ni pravo jezero, izhod iz

pasti pa jim prepreči namensko korito v konici


Muzej Fare Potee, rekonstrukcija tradicionalne odprte polinezijske hiše.

črke V. Koncept deluje že stoletja in je še vedno

v uporabi.

Le kakšen kilometer stran se tik ob morju nahajajo

ruševine hotela Sofitel, nekoč najboljšega

hotela na otoku. Baje je k njegovemu propadu

ključno pripomogel napad na newyorški WTC

in posledičen upad turizma, poleg ruševin pa

je ostala fantastična odmaknjeno-osamljena

lokacija z morda najlepšo plažo na otoku, Cité

de Corail, in pisanim podvodnim življenjem v

deviškem turkizno modrem morju.

Z betonskim kanalom umirjen potoček skozi

vasico Faie je dom družini kakšnih dveh ducatov

modrookih jegulj, nestrpno čakajočih

na skuše, s katerimi jih hranijo obiskovalci. V

gneči prerivajočih in zvijajočih se meterskih

jegulj, ki se lahko v iskanju hrane podajo tudi

na kopno, je slovite modre oči sicer težko prepoznati,

a je prizor vseeno vreden opazovanja

– tudi zato, ker jegulje na Huahineju veljajo za

svete živali, ki skrbijo za čisto vodo.

Na poti po vzhodni obali proti jugu vasici Faie

sledi strm vzpon do razgledne točke nad zalivom

Maroe, nato pa spust do mostu med

obema otokoma. Huahine Iti je manjši in slabše

razvit otok, a s templji in skritimi plažami

ravno tako vreden ogleda.

Huahine imenujejo tudi Rajski vrt in lahko je

razumeti, zakaj. Neštete kokosove palme,

nasadi bananovcev, vanilije, navadnih kruhovcev,

lubenic, manga, papaj in še česa v

senci tropske džungle ustvarjajo pravi zeleni

raj, katerega bi ob raziskovanju čudovitih plaž

in bogate kulturne dediščine popotnik lahko

užival tedne in tedne. Da temu ni tako, je krivo

izobilje rajskih otokov Francoske Polinezije, ki

popotnika ženejo v odkrivanje novih zanimivosti,

predvsem pa lepših in še lepših plaž.

25


Črnoplavuti morski psi ljudem načeloma niso nevarni, previdnost pa vseeno velja.

Bora Bora, od bogov ustvarjena

Ura je odbila 10.30 in skozi visoko okno mestne

hiše v Vaitapeju, glavnem mestu otoka Bora

Bora, sem strmel v nepremična vrhova vulkanov

Pahia in Otemanu. Menda simbolizirata

trdno zvezo para, moškega in ženske, je v čudoviti

mešanici uradne francoščine in dodane

angleščine ravnokar razložila matičarka, prijazna

gospa nezmotljivo polinezijskih obraznih

in tudi sicer telesnih potez. Nekaj minut zatem

je bila simpatična in sproščena poročna slovesnost

končana, matičarka pa je novopečenima

zakoncema, torej nama, ob predaji kopice uradnih

dokumentov za slovenske upravne oblasti

svečano čestitala. Ker sva s (poročnim) potovanjem

pričela že dober teden dni pred poroko,

je poročnemu obredu sledilo nadaljevanje poti

po Francoski Polineziji.

Bora Bora s starodavnim imenom Mai Te Pora,

kar pomeni "Od bogov ustvarjena", je dragulj

v kroni tega enkratnega otočja in to se v resnici

vidi že iz bližajočega se letala. Pogled na

vulkanski otok, obkrožen s koralnim grebenom

in laguno, v kateri se prelivajo nešteti odtenki

modre barve, v njej pa je kot popolnoma sprejemljiv

tujek v rajskem okolju moč prepoznati

luksuzne bungalove na vodi, jemlje dih. Po pristanku

potovanje ostaja spektakularno, saj se

letališče ne nahaja na glavnem otoku, pač pa

na enem od koralnih otočkov – imenovanih

motu – na severnem robu lagune, navdušene

potnike pa na brezplačen izlet čez laguno do

Vaitapeja popelje katamaran.

Raziskovanje turkizne lagune, okoli katere

se vrti življenje prav vseh obiskovalcev Bore

Bore, je tako iz dneva v dan vir dekadentnega,

ne ravno poceni uživanja – pa naj si bo

to ob plavanju s pohlevnimi črnoplavutnimi

morskimi psi, limonastimi morskimi psi in

morskimi biči, snorkljanju s pisanimi tropskimi


Zahodni del atola Rangiroa s čudovito Modro laguno, Lagon Bleu.

ribicami, poležavanju na mivki pod kokosovimi

palmami enega od zasebnih motujev ali

enostavno ob namakanju v prijetno toplem,

kristalno čistem oceanu. Če so bogovi res

kdaj poskušali ustvarjati raj, so z Boro Boro

zadeli v polno, zato se v opazovanje lagune

ne glede na stroške splača investirati – bodisi

z bivanjem v bungalovih na vodi bodisi z izleti

s čolni na motuje ali z raziskovanjem podvodnega

sveta.

Kopenski del otoka sicer Huahineju ne seže

do kolen, za ogled zadošča že en ali največ

dva dni, če se popotnik ne odloči za kakšen

zahtevnejši pohod na vulkan. Vaitape je precej

turistično mestece, v katerem je mogoče dobiti

vse, kar popotnik potrebuje, vključno z različno

turistično kramo. Cene so skladne z lokacijo,

večina stvari je vsaj tri- do štirikrat dražjih kot

pri nas, vključno s cenami hrane in pijače v

obeh supermarketih, kar pa sicer velja tudi

za vse ostale otoke. Na 32 kilometrov dolgi

krožni poti okoli otoka so stalni spremljevalec

čudoviti zalivi in plaže, tu in tam je ob iskanju

čim lepših razgledov na laguno moč najti tudi

kakšen marae, na nekaterih strateških točkah

nad laguno pa 74 let po koncu druge svetovne

vojne še vedno kraljujejo zarjaveli topovi

ameriške mornarice, ki si je v času vojne Boro

Boro izbrala za eno od svojih oskrbovalnih baz

za zavezniške ladje na zahtevni poti čez Pacifik.

Na srečo planeta Zemlja ti topovi niso bili

nikoli uporabljeni, večina od 7.000 ameriških

vojakov pa se je z otoka umaknila v letu dni po

koncu vojne. Se pa na otoku še vedno čuti določen

ameriški vpliv, menda tudi zaradi lepega

števila vojakov, ki so se odločili v raju ostati za

vedno. Le kdo jih ne bi razumel ...

Mogočni atol Rangiroa

Uro in četrt dolg let do atola Rangiroa, enega

največjih atolov na svetu, mine v trenutku.


Atol Rangiroa sestavlja veriga 415 koralnih otočkov z najvišjo točko 12 metrov nad morjem,

znan pa je tudi po vinogradništvu.

Številke, s katerimi postreže Rangiroa, so res

impresivne – 200 kilometrov dolg in največ

300 metrov širok krožno sklenjen koralni pas

okoli ogromne lagune, v katero bi lahko spravili

cel največji otok Francoske Polinezije Tahiti,

prekinjen s tremi prehodi med laguno in odprtim

morjem, na katerem se nahajata dve vasi s

skupaj 3.000 prebivalci in ena cesta. Rangiroa

se zdi kot velik bazen z ozkim in ostrim zunanjim

robom sredi širnega oceana.

Življenje na Rangiroi se odvija skoraj izključno

na slabih 10 kilometrov dolgem območju med

obema vasema in istoimenskima prehodoma,

Avatoru in Tiputa, kjer se poleg letališča

nahajajo tudi banka, pošta, zdravstveni dom,

trgovine, hoteli in cenovno ugodni zasebni

penzioni. Turizem je na atolu poleg ribolova

najpomembnejša gospodarska panoga, pri

čemer je potrebno vedeti, da aktivnosti v lastni

režiji tu skoraj niso mogoče.

Rangiroa je znana po morskih psih, potapljanju

in snorkljanju s tokom, zato sva se odločila

za snorkljanje skozi 200 metrov širok prehod

Tiputa, pri katerem te močan morski tok ob

opazovanju delfinov in morskih psov v nekaj

minutah ponese z odprtega morja nazaj v laguno,

prav do območja malega grebena, zgovorno

poimenovanega Aquarium, pod katerim domuje

na tisoče pisanih tropskih rib. Med turisti so

zelo popularni tudi izleti s čolnom čez laguno

do Île aux Recifs in Lagon Bleu na južnem oz.

vzhodnem delu atola. Pri zadnji gre za čudovito

laguno znotraj lagune, katero je bilo sicer zelo

lepo opazovati že iz pristajajočega letala.

Biosferni rezervat Fakarava

Atol Fakarava je po obliki precej podoben

Rangiroi, le da je s skupno dolžino 140 kilometrov

nekaj manjši, z le dvema prehodoma,

eno simpatično in precej razpotegnjeno vasico

ter okoli 800 prebivalci. Prebivalci Fakarave so


Moorea

ponosni predvsem na prehod Garuae, največji

v celi Francoski Polineziji, zaradi zelo bogatega

ekosistema – nenevarni morski psi so se nam

motali pod nogami tudi med kopanjem čisto ob

obali – pa je celotno območje atola razglašeno

za biosferni rezervat.

Tudi življenje na Fakaravi je podobno življenju

na Rangiroi, domačini se ukvarjajo pretežno

s turizmom, ribolovom ter gojenjem biserov in

pridelovanjem kopre, posušenega kokosovega

mesa. Med obiskovalci so popularni potapljanje

in snorkljanje s tokom v obeh prehodih, celoin

poldnevni izleti na motuje, obiska vredne pa

so tudi farme v ostrigah gojenih črnih biserov.

Tovrstne farme je sicer moč najti tudi na več

drugih otokih in atolih, saj so črni biseri eden od

zaščitnih znakov Francoske Polinezije.

Moorea, zeleni biser, ki ga ni moč zgrešiti

S še enim dobro uro dolgim letom smo zaključili

naše raziskovanje manjših otokov in se

vrnili na Tahiti, ostalo pa nam je ravno še dovolj

časa za obisk bližnjega vulkanskega otoka

Moorea. Moorea je precej večja od Huahineja

in Bore Bore, od Tahitija jo loči zgolj pol ure

plovbe z modernim trajektom, zato jo obišče

večina obiskovalcev Francoske Polinezije, občasno

pa otok kot mravlje preplavijo tudi gostje

s križark. Slednje se dogaja tudi na Bori Bori,

križarko smo opazili celo ob Huahineju. To je

potrebno upoštevati tudi pri načrtovanju poti,

saj gre za ogromno število ljudi, ki v času obiska

pogosto zasedejo vse proste kapacitete.

Najem vozila ali izlet na motu je zato smiselno

urediti že pred prihodom in ne na licu mesta.

Mooreo se dobro vidi že s Tahitija, še posebej

navdušuje oblaček, ki v popolnoma sončnem

vremenu mirno sedi na vrhu vulkana. Tudi

Mooreo obkrožata turkizna laguna in koralni

greben, a je laguna precej ozka, s številnimi

29


Gora Rotui z vrhom 899 metrov nad morjem spektakularno deli zaliva Cook in Opunohu.

prehodi na odprto morje, sicer lepe plaže pa

so polne obiskovalcev. Uživanju v morju smo

se tako odpovedali in se raje posvetili notranjosti

otoka, saj starodavni vulkanski krater

ponuja številne zanimivosti, od ozkih zalivov,

rodovitnih dolin, slapov do strmih, a še vedno

kričeče zelenih vrhov.

Dolina Opunohu se razteza od istoimenskega

zaliva proti notranjosti otoka in vznožju gore

Tohivea, s 1.207 metri nadmorske višine najvišjim

vrhom Mooree. Arheološke raziskave

po nekaterih virih govorijo o poseljenosti že

od 7. stoletja naprej, med 550 prepoznanimi

strukturami pa prednjačijo ostanki prebivališč,

različnih maraev in poljedeljskih teras, pa tudi

lokostrelskih platform. Osrednja kulturno-zgodovinska

zanimivost območja je danes marae

dežele Ti’i-Rua, zgrajen v drugi polovici 15.

stoletja. Marae obkroža 36 metrov dolg zid,

zgrajen iz bazaltnih blokov, ob katerem sta bila

najdena dva skeleta, verjetno posledica žrtvovalnih

obredov. V bližini se nahaja še marae

Fare-’Aito s parom lokostrelskih platform, verjetno

posvečen čaščenju boga lokostrelcev.

Strma pot naprej v notranjost otoka vodi do

razgledne točke Belvedere, ki nudi zanimiv

panoramski razgled na zaliva Opunohu in

Cook, grobo presekan z vrhom gore Rotui

med obema zalivoma. Spust nazaj do obale je

mimo vasice Paopao moč zaključiti v Cookovem

zalivu, do katerega vodi slab kolovoz med

plantažami ananasa. Na vse prej kot položnem

pobočju raste ananas ob ananasu, prav

vsak lepo rumeno zrel, vabljiv in pripravljen za

takojšnjo poskušnjo. Čudovito, kot je čudovita

Moorea in kot je čudovita celotna Francoska

Polinezija.

V Francoski Polineziji sleherna duša zlahka

najde svoj raj, saj iskanje raja v raju ni


Plantaže ananasa nad naseljem Paopao in Cookovim zalivom.

prav zahtevna naloga. Henri Matisse je svoj

raj našel na atolu Fakarava, ki ga je razglasil

za »enega od sedmih čudes umetnikovih

nebes«, Paul Gauguin je svojo kreativno svobodo

iskal in našel na oddaljenih Markeških

otokih, Marlona Branda pa je atol Tetiaroa

navdušil tako zelo, da je Polinezijce uspel

prepričati v 99-letni najem do leta 2065. Po

obisku raja na Zemlji je Mattisa, Gauguina in

Branda lahko razumeti, saj je nekdo nekoč

temu koščku sveta tam daleč na drugi strani

planeta podelil prav vse najboljše, kar je

lahko. Ne glede na dolžino, (pre)kratek obisk

Francoske Polinezije želje po odkrivanju tega

fantastičnega otočja ne more pogasiti in ne

bo pogasil; še huje, ob pogledu na zemljevid

se prižigajo vedno nove iskrice radovednosti,

ki okuženi um vlečejo nazaj v prijazno tropsko

podnebje rajskega sveta turkiznih lagun,

sladkih tropskih sadežev in strmih ostankov

vulkanov.


Južna Mehika

Na poti med Karibskim morjem

in Tihim oceanom


Oto Skale


33

Mestece Chiapa de Corzo

Plantaža kave v Coatepecu

Mehika je velika država, znana po barvitih kolonialnih mestih, peščenih plažah, starodavnih majevskih

piramidah in prijaznih ljudeh. Predvsem slednje je bil razlog, da sva se s punco odločila

potovati v deželo na drugi strani “Trumpovega zida”.

Prijateljica moje punce Alejandra iz časa srednješolske

izmenjave v Nemčiji naju je že

dolgo časa vabila v svoj rodni kraj, Coatepec,

majhno mesto v zvezni državi Veracruz, znano

kot mehiška prestolnica kave (la capital del

cafe). Obisk mehiške prijateljice sva na koncu

združila v večtedensko potovanje po južni

Mehiki. Pot do tja sva načrtovala z lokalnimi

avtobusi iz Cancúna v Karibskem morju, preko

hribovitega Chiapasa, vse do peščenih plaž

Tihega ocena v Puerto Escondidu in vrnitve

čez mehiško višavje vse do zaledja Mehiškega

zaliva v la capital del cafe.

Potovanje z lokalnimi prevozi je vedno odlična

priložnost, da opazuješ vsakodnevno življenje

ljudi. Meni osebno je ljubše potovanje z

vlakom. Glede na to, da ima Mehika zelo slabo

razvito železniško omrežje, omejeno bolj

na tovorni promet in turistične vlake (tequila

vlak), sva se odločila za potovanje z avtobusi

oziroma mini kombiji (collectivos). Najina prijateljica

nama je sicer pred odhodom slednje

odsvetovala in priporočala, da naj raje kot

običajni Mehičani (višji sloj) uporabljava notranje

lete. Podobno kot v Sloveniji tudi v Mehiki

mediji dosti obveščajo o aktivnostih kartelov in

dostikrat je močno prisoten pretiran strah med

bogatejšimi sloji. To sva opazila tudi kasneje

na najini poti, kakor tudi pri najini mehiški družini.

Med večerjo v restavraciji sva na primer

po dveh tednih v Mehiki opazila poročanje

dnevnika o ropu avtobusa poljskih turistov na

Jukatanu.


Glavni trg v San Cristobalu de las Casas

Cancún je bila prva destinacija na najini poti.

Največje mehiško letovišče v Karibskem morju

je znano kot center masovnega turizma. V deželi,

ki cilja predvsem na turiste iz bogatejših

severnih sosed. Plačevanje je možno predvsem

z dolarji, prisotnost Američanov je vsesplošna,

posledično so cene višje kot v Londonu, kjer

sva imela postanek na poti. Podobna izkušnja

se je nadaljevala v Tulumu, ikonskem mehiškem

mestu, znanem po piramidah s pogledom

na plaže z belim karibskim peskom.

Za razliko od Jadranske obale, kjer ima vsak

pravico dostopati do morja, temu v Mehiki ni

tako. Večino karibske obale zavzemajo letovišča,

namenjena petičnim gostom. Glede na to,

da so cene prenočišč v bližini javne plaže v Tulumu

močno presegala najin budget (ne več kot

100 € na dan), sva stanovala v nekaj kilometrov

oddaljenem Tulum Pueblu (»Tulum mestu«).

Tu sva imela prvič priložnost preizkusiti najbolj

popularno mehiško hitro prehrano, tacose. Tacosi

so mini tortilje, ki so napolnjene z mesom,

zelenjavo, limeto in z bolj ali manj pekočimi

omakami. Premične stojnice s tacosi se zaradi

vročine odpirajo večinoma v večernih urah.

Mlada Mehičana, delavca v turizmu, s katerima

sva si delila taksi do plaže, sta nama razložila,

da je takšna prehrana za lokalno prebivalstvo

pogosto finančno tudi edina dostopna.

Odmaknjen od množice turistov je kot najin

naslednji cilj bil Vallodolid. Je majhno mesto

v notranjosti Jukatana, znano po barvitih kolonialnih

zgradbah in predvsem po cenotes,

kraških jamah, ki so delno ali v celoti zalite z

vodo. Za razliko od kraških jam v Sloveniji lahko

v teh tudi zaplavaš. Če s tem ogrožaš kakšno

avtohtono jamsko žival, nisva izvedela.

Z minibusi se je najina pot nadaljevala v

Palenque, mesto v džungli v zvezni državi

35 Južna Mehika

Tržnica v Oaxaci

Chiapas. (Kolikor je bilo mogoče, sva izključno

uporabljala minibuse, saj so bili ti najhitrejši in

tudi najcenejši.)

Palenque je znan po majevskih piramidah,

ki jih je zarasla džungla. Imela sva srečo, da

sva lahko skoraj sama raziskovala piramide

v zgodnjih jutranjih urah. Mesto piramid, ki

se razprostira na več kvadratnih kilometrih,

so začeli raziskovati šele konec 19. stoletja.

Ocenjujejo, da je velika večina prvotnega majevska

mesta še neraziskana.

Iz Palenqueja, ki leži na nadmorski višini 60

m sva po precej ovinkasti cesti s pogledi na

neskončna polja koruze pripotovala v San Cristobal

de las Casas, ki leži na nadmorski višini

2200 m. Mesto z bogato kolonialno zgodovino

slovi kot kulturna prestolnica Chiapasa. Poleg

barvitih tržnic, ozkih ulic in cerkev mestu daje

poseben pečat močna prisotnost indijanskih

ljudstev Tzoltzil in Tzatzal, ki že na daleč izstopajo

s svojimi pisanimi oblačili.

Chiapas, etnično raznolika mehiška država

na meji z Gvatemalo, je znana tudi po levičarskem

gibanju Zapatista. Prvega januarja 1994

je v San Cristobalu in okolici skupaj s podporo

obubožanega prvobitnega prebivalstva

(Indijancev) izvedlo oborožen odpor proti oblastem

s ciljem izboljšanja njihovega položaja v

družbi. Trenutno gibanje uživa visoko stopnjo

avtonomije z lastnimi šolami in zdravstvenimi

ustanovami. Podobno kot se Kuba v turizmu

včasih trži kot “socialistična oaza na zahodni

polobli”, je tudi Chiapas razvil zapa-turizem, v

San Cristobalu je namreč mogoče najti veliko

zapatističnih trgovin, kjer prodajajo spominke,

majice in njihovo lastno pridelano kavo.

Imela sva srečo, da se je v času najinega potovanja

v bližnjem mestu, Chiapa de Corzo odvijal


Predkolumbovsko arheološko najdišče Monte Albán.

festival, imenovan »Veliko januarsko praznovanje«

(Fiesta Grande de Enero), ki je na seznamu

UNESCO-ve kulturne dediščine in malo spominja

na naše kurentovanje. Vrhunec festivala je

ples Parachico, ples moških z lesenimi maskami,

smešnimi lasuljami in pisanimi oblačili. Zanimivo

je, da praktično skoraj celo mesto sodeluje na

festivalu. Domačini v tem času svoje domove

spremenijo v gostilne in točijo pijačo. Mehičani

so veliki pivci piva, ki ga pa podobno kot hrano

radi popestrijo s čilijem. Priljubljena pijača v

času festivala je zato michelada (pivo s čilijem).

Puerto Escondido (Skrito pristanišče) na obali

Tihega oceana v zvezni državi Oaxaci je bila

naslednja točka na najini poti. Tja sva prispela

po 13-urni vožnji z nočnim avtobusom iz Chiapasa.

Presenetil naju je velik poudarek na

varnosti v “prvorazrednem” avtobusu. Tako smo

morali pred vstopom na avtobus čez rentgen in

vsakega potnika so še posebej fotografirali.

Nekaj dni sva v Puertu Escondidu, mestu, ki

velja kot raj za surferje in backpackerje, izkoristila

predvsem za oddih. Za razliko od

karibskih plaž je cenovno precej bolj ugoden in

zaenkrat še “skrit” pred množičnim turizmom.

Kar je dobro za morske želve, ki vsako leto v

velikem številu priplavajo na plažo, da izležejo

jajca. Žal nisva bila časovno usklajena, da bi

doživela ta spektakel narave.

Potovanje po Mehiki zahteva čas in potrpežljivost.

Do prestolnice Oaxaca sva namrec

za 250 km vožnje v nabito polnem minibusu

potrebovala nič manj kot 8 ur po sicer slikoviti

pokrajini. Vmes smo imeli postanek v zelo lokalni

gostilni, kjer sva za malico plačala dober

evro. Zanimivo je, da vozniki še vedno uporabljajo

radijske postaje, večinoma sicer za

zbijanje šal s kolegi. Pokritost mobilnih omrežij

izven večjih mest je zelo slaba.

37 Južna Mehika

Slap Xico

Oaxaca je ena najbolj priljubljenih turističnih

lokacij v Mehiki. S svojo slikovito kolonialno arhitekturo,

parki in stilskimi kavarnami tudi naju

ni pustila ravnodušnih. Mesto je zelo živahno

ob večernih urah, ko se na glavnem trgu odvijajo

koncerti, goste v restavracijah pa za dobre

napitnine zabavajo mariachiji. Le nekaj kilometrov

vožnje z lokalnim avtobusom od centra se

nahaja Monte Albán, predkolumbovsko arheološko

najdišče s templji in palačami, od koder

je prekrasen razgled na mesto v dolini in okoliška

hribovja.

Mesto velja tudi za kulinarično prestolnico

Mehike in najboljši način za odkrivanje lokalne

kulinarike je obisk živahnih lokalnih tržnic

(mercado). Ogled Mercado 20 de noviembre v

centru mesta je nujen za vsakega “kulinaričnega

ljubitelja”. Že ob vhodu na tržnico so naju

presenetili prodajalci pečenih kobilic. Te so priljubljene

pri domačinih, na primer kot dodatek

tlayudi, ”mehiški pici”, pečeni na tortiliji. Uživanje

različnih vrst insektov v prehrani ima v

Mehiki dolgo tradicijo in izvira iz predšpanskih

časov. Na podlogi podatkov Organizacije združenih

narodov za prehrano naj bi bilo v Mehiki

med 350 in 550 vrst užitnih insektov, več kot v

katerikoli državi na svetu. Bolj kot kobilice me

je navdušila moja najljubša mehiška jed, mole

negro, kompleksna temna omaka iz različnih

čilijev, oreškov, začimb in čokolade, ki je prav

tako posebnost Oaxace.

Iz Oaxace sva se odpravila na zadnjo destinacijo

na najini poti, obisk prijateljice Alejandre

v majhnem mestu Coatapec, v zaledju gorske

verige Sierra Madre. Na nadmorski višini 1200

metrov ima kraj odlične pogoje za pridelavo

kave in po kavi skoraj zadiši že ob prihodu v

mesto. Tradicija pridelave sega v leto 1808, ko

so Španci pripeljali zrna kave s Kube. Najprej

so kavo zasadili na obali Veracruza, vendar so


San Cristobal de las Casas

kmalu ugotovili, da ji ustreza višja nadmorska

višina.

Coatepec skupaj s sosednjim mestecem Xico

tvori tako imenovano pueblo magico – magično

vas. Gre za kraje, ki jih je mehiška vlada

zaradi njihove bogate zgodovine in kulture

uvršča na poseben seznam, kot UNESCO na

lokalni ravni. Nama je bolj kot Coatepec magično

deloval sosednji Xico. Tam sva se odpravila

peš po panoramski poti, ki je z glavnega trga

preko kavnih plantaž vodila vse do čudovitega

slapa sredi džungle (Cascada de Texolo).

Območje slapa je bilo med drugim v 80-ih letih

20. stoletja uporabljeno tudi za snemanje

ameriških filmov.

S kavo je močno povezana tudi Alejandrina

družina, ki naju je prijazno gostila en teden v

Coatepecu. Med večje pridelovalce kave je sodil

že njihov praded, ki je prvi v regiji patentiral

stroj za praženje kave. Danes je praktično vsa

družina povezana s tem sadežem. Brat Gustavo,

ki se ukvarja s praženjem kave, nam je

pokazal proces praženja kave in nas povedel

na ogled očetove plantaže, ki se razprostira po

okoliških hribih na območju 13 hektarov. Imela

sva srečo, da je bila prav v tem mesecu sezona

obiranja kave. Tako smo lahko med drugim

opazovali sezonske delavce, ki se preživljajo z

deli v nasadih.

Negativna podoba Mehike v medijih, kjer poročajo

bolj ali manj samo o mamilarskih kartelih,

odvrne marsikaterega turista, ki bi si želel potovati

v to čudovito deželo. Previdnost res ni

nikoli odveč, ampak Mehika ponuja veliko več,

kot ji pripisujejo mediji in katalogi turističnih

agencij s ponudbo sanjskih karibskih letovišč.

Na naju so največji vtis naredili prijazni in nasmejani

Mehičani, ki so vedno pripravljeni za

praznovanje.

39 Južna Mehika

Podobe Gruzije

Od hribovskih vasic

do slikovitih mest – 2. del


Marko Gams


41

Pogled iz trdnjave na staro jedro Tbilisija

Visokogorska Znameniti leseni cerkev čipkasti sv. Trojice balkoni v v objemu starem Kavkaza jedru Tbilisija

Vozimo se po t. i. Gruzijski vojaški cesti. Nekoč strateško zelo pomembno cesto, ki je

povezala ruski severni del Kavkaza z gruzijskim delom, so gradili ruski vojaki na prelomu

18. in 19. stoletja. Panoramsko cesto, speljano čez prelaze, obkrožene z dih jemajočo naravo,

so med drugimi opisovali ruski pisatelji. Čehov je v pismu navdušen zapisal, da to ni

zgolj cesta, temveč poezija. Namesto vojakov danes ob cesti pogosto naletimo na krave,

ki poležavajo ob ali na sredini ceste, medtem ko vozniki suvereno švigajo mimo njihovih

gobcev in repov, kar ne zmoti ne živali in ne voznikov.

Kot pravljični uvod v vožnjo po eni najbolj slikovitih

cest naredi voznik postanek na razgledni

točki nad prelepo grajsko utrdbo Ananuri s

cerkvicama in srednjeveškim opazovalnim

stolpom, pod katero se razprostira zajezitvena

reka Aragvi. V sovjetskih časih so načrtovali

postavitev jezu v zgornjem delu reke, ki bi najlepšo

trdnjavo v Gruziji poplavila, vendar so na

srečo uresničitev slabovidnih načrtov preprečili

množični protesti domačinov.

Vožnjo nadaljujemo po serpentinasti cesti

mimo velikega gradbišča hotelov in apartmajev

v največjem gruzijskem smučarskem

središču Gudauri, ki je z nadmorsko višino

2000 metrov tudi najvišje ležeče naselje ob

vojaški cesti. Občudujemo prekrasno zeleno

pokrajino z zasneženimi zaplatami sredi

poletja in hudourniškimi rekami, že nekaj kilometrov

vožnje naprej pa smo odeti v meglo, ki

se razkadi pred ciljem na višini 1800 metrov.

Prispemo do naselja v idilični dolinici, obdanega

z mogočnimi vrhovi. Danes zopet nosi

staro ime Stepantsminda (sv. Štefan), precej

bolj pa je znano po imenu še iz ruskih časov:

Kazbegi.


Tbilisi

Stepantsminda ponuja možnosti številnih pohodov

do okoliških vasic, ledenikov ali vzponov

na Kazbek (po gruzijsko Mqinvartsveri ali

Ledeniški vrh), ki je z višino 5.033 metrov tretji

najvišji vrh Gruzije. Skoraj vsaka druga hiša

že ima ali pa gradi prizidek in gostom oddaja

sobe, ki pomeni dodaten zaslužek ali vir preživetja

na enem turistično najhitreje razvijajočih

se naselij, streljaj od meje z Rusijo. Kljub

političnim zapletom med državama je ruskih

gostov veliko. Tudi v penzionu, kjer sem bil nameščen,

je prebival ruski par. Mladeniča sem

vprašal, kako da sta se odločila obiskati Gruzijo

nedavno za tem, ko je predsednik Putin

kot odgovor na protiruske proteste v Tbilisiju

prepovedal polete in potovanja ruskih državljanov

v Gruzijo. Sogovornik je odgovoril, da slovi

Gruzija po čudoviti naravi in gostoljubnosti in

da navadnim ljudem ni mar za politiko.

Turistična ikona Gruzije

V sončnem jutru sem imel s terase lep pogled

na Tsmindo Samebo ali cerkev sv. Trojice,

postavljeno v 14. stoletju na nadmorski višini

2200 metrov. Cerkev zaradi idilične podobe

in lokacije pod mogočnimi vrhovi ni zgolj zelo

priljubljena turistična točka in motiv naslovnic

številnih turističnih vodnikov, temveč tudi

narodna ikona Gruzijcev. Pomen cerkve sv.

Trojice za Gruzijce dokazuje tudi upor domačinov

v zadnjih letih sovjetskega obdobja proti

postaji vzpenjače neposredno ob cerkvi. Tako

danes vzpenjače ni, je pa do cerkve speljana

asfaltirana pot. Če se pelješ do cerkve, si

prikrajšan za lepote nezahtevnega, vendar

nepozabnega 2-urnega vzpona, na katerem

se pogosto vremenske razmere hitro spreminjajo.

Na vrhu se mi je razprla idila, ki jo

krona pogled na prelepo in za gorsko okolje

nadpovprečno veliko cerkev pod mogočnim

zasneženim Kazbekom. Okoli cerkve se raz-

43

Gruzija

Visokogorska cerkev sv. Trojice v objemu Kavkaza

prostirajo pašniki s konji, pastirji pa pasejo

črede ovac.

Naslednji dan si izposodim kolo in uživam v

vožnji po dolini med manjšimi zaselki v bližini

meje z odcepljeno Južno Osetijo. Poleg manjših

obrambnih stolpov je posebnost okolice

bazen z mineralno vodo z ogljikovim dioksidom.

Namočim noge v mineralnem bazenčku,

v katerem čofota nekaj okoliških otrok in tridesetletnica

v tigrastih kopalkah, ki je v vodo

zlezla zgolj zato, da naredi nekaj selfijev.

Stalinovo rojstno mesto

Do diktatorjeve rojstne hiše vodi za majhno

mesto Gori nenavadno široka Stalinova

avenija, ki je bila v časih majhnega Josipa

Džugašvilija zgolj uličica z nazivom Katedralna

ulica, konec 50-ih let 20. stoletja pa so jo

preuredili, da je celo širša od največje avenije

v gruzijskem glavnem mestu. Sprehodim se

okoli majhne lesene in opečnate hiške, okoli

katere so po diktatu Stalinovega rojaka in

vodje predhodnice zloglasne KGB Lavrentija

Berije zgradili mavzoleju podobno masivno

konstrukcijo s stolpom, ki daje videz dvorca.

Josip Džugašvili nikakor ni bil tipičen Gruzijec.

Čeprav je rad prepeval ob poslušanju gruzijskih

narodnih pesmi in raje kot vodko užival

gruzijska vina, se ni udeležil pogreba lastne

matere, kar je za gruzijskega sina nezaslišano.

V nasprotju s kavkaškim zakonom časti je

ukazal aretacije, izgone ali izvensodne poboje

na tisoče družin z ženskami in otroki vred,

med njimi lastnih sorodnikov. Zgodovinska

osebnost, ki jo je najbolj občudoval, je bil krvoločni

ruski car Ivan Grozni. Vendar muzej, ki

so ga uredili štiri leta po Stalinovi smrti, ga ob

razpadu Sovjetske zveze zaprli in zaradi pritiska

domače javnosti kasneje zopet odprli, le

v skromnem obsegu prikaže diktatorjeve zlo-


Pogled na skalno mesto Uplistsikhe

čine zoper človeštvo, večinoma pa prikazuje

Stalinov lik in delo, kot jo je slikala sovjetska

propaganda.

Na poti do avtobusne postaje vidim na posameznih

zgradbah posledice petdnevne vojne

iz avgusta 2008, ko si je gruzijska vojska poskušala

neuspešno povrniti nadzor nad Južno

Osetijo (meja s to odcepljeno regijo poteka le

streljaj od mesta Gori). Med vojaškimi operacijami

so ruska letala bombardirala Gori in ga za

nekaj dni tudi okupirala. Na eni od prestreljenih

fasad je narisano vojaško letalo, ki spušča

bombe na obris Gruzije s pripisom »Price for

Independance« (cena neodvisnosti). Na letalu

iz Istanbula proti Tbilisiju sem sedel poleg študentke,

ki je s starši prebegnila v Gori iz bližnje

vasi v Južni Osetiji. Takrat ji je bilo 14 let in od

takrat niso videli več domače hiše in se tudi ne

morejo vrniti. Je pa poudarila, da je vesela, da

je rojena v času, ko ima za razliko od staršev

možnost potovati, le skrbi jo za prihodnost domovine,

ki jo pestijo velike gospodarske težave

in nerešeni odnosi z močno sosedo.

Domovanja v jamah

Po kratki vožnji iz mesta Gori se odpre pogled

na preluknjan hrib. Nekoč ogromno skalno

mesto Uplistsikhe je bilo na vrhuncu razvoja

domovanje kar 20.000 prebivalcev. Po arabskem

zavzetju Tiflisa (perzijsko ime za Tbilisi)

v 7. st. n. št. je Uplistsikhe postalo rezidenca

krščanskih kraljev in pomembno trgovsko središče

na Svilni poti. Po razdejanju Mongolov,

ki so v 13. stoletju pobili pet tisoč tamkajšnjih

menihov, se je do danes ohranila manj kot polovica

fascinantne skalne naselbine. Vendar je

še vedno dovolj veliko, da obiskovalce osupne

njegova razsežnost in razvita infrastruktura,

ki zajema tudi 5 kilometrov dolg vodovodni

sistem. Sprehodim se med starodavnimi jamskimi

domovanji in ohranjenimi temelji tržnice,

45

Gruzija

Trdnjava Ananuri ob Gruzijski vojaški cesti nad zajezitveno reko Aragvi

teatra, vinske kleti, podzemnega zapora in

predkrščanskih templjev. Na najvišji točki, od

koder se razprostira razgled na dolino reke

Mtkvari, je ohranjena cerkvica iz 10. stoletja,

postavljena domnevno na temeljih glavnega

poganskega templja. Zanimivo izkušnjo predstavlja

tudi izhod iz jamskega naselja, ki vodi

skozi skozi 40 metrov dolg podzemni tunel,

ki je bil namenjen oskrbi prebivalcev z vodo,

hkrati pa je služil tudi kot zasilni izhod v primeru

nevarnosti.

Duhovno središče Gruzije

»To je drugi Jeruzalem!« mi ponosno reče

domačinka ob izstopu iz avtobusa v naselju,

nedaleč od Tbilisija. Mcheta je duhovni center

Gruzije in pomembno romarsko središče.

Osrednjo lego zavzema veličastna katedrala

Svetishoveli, postavljena v 4. stoletju na mestu

zoroastrskega svetišča. V njej potekajo

najpomembnejši obredi gruzijske pravoslavne

cerkve. V katedrali so pokopavali kralje,

saj je bila Mcheta med 3. stoletjem pr. n. št.

in 5. stoletjem n. št. prestolnica vzhodnogruzijske

kraljevine Kartli. Po izročilu naj bi se v

katedrali nahajala tudi Jezusova suknja, ki

naj bi jo prinesel domačin, ki se je v času Jezusovega

križanja nahajal v Jeruzalemu. Na

dvorišču katedrale, obdane z obzidjem, se

nahaja ukrivljen križ, ki je simbol gruzijske cerkve

in simbolizira križ iz vinske trte, ki bi naj ga

Devica Marija podarila Nino, najpomembnejši

gruzijski svetnici, slednja pa je okoli njega

simbolno ovila svoje lase. Sv. Nino, gruzijska

najpomembnejša svetnica, rojena v Kapadokiji,

je odraščala v Jeruzalemu. Pri štirinajstih

letih je imela videnje Device Marije, ki ji je razodela,

da je njena usoda spreobrniti Gruzijce

v kristjane. Usodno poslanstvo ji je uspelo leta

327, ko je Gruzija pod kraljem Mirianom III. postala

druga dežela, ki je za Armenijo sprejela

krščanstvo kot državno vero. S hriba nasproti


katedrale obvladuje okolico ena najpomembnejših

in najbolje ohranjenih starokrščanskih

cerkva v Gruziji. Cerkev Džvarij so postavili na

prelomu med 6. in 7. stoletjem na mestu, kjer

naj bi sv. Nino postavila velik lesen križ.

Tbilisi, spoj Orienta in Evrope

Preplet raznolikih arhitekturnih slogov v starem

mestnem jedru Tbilisija odraža strateški

pomen prestolnice na starodavni trgovski poti

med Evropo in Azijo. Mesto so osvajali, rušili

in prenavljali številni osvajalci, od Perzijcev,

Arabcev in Mongolov do Rusov. Pod mogočno

utrdbo množice turistov občudujejo slikovita

prenovljena pročelja hiš z lično izrezljanimi

»čipkastimi« lesenimi balkoni, s katerimi se

zgradbe ponašajo in so od nekdaj služili tudi

kot osrednji prostor sporazumevanja med sosedi.

Pogled na barvno paleto hiš je še zlasti

lep s terasastih opečnatih streh med domačini

in turisti priljubljenih žveplenih kopeli, večinoma

iz 19. stoletja, katerih sloves sta ponesla

v svet med drugimi Dumas in Puškin. Po termalnih

vrelcih (v mestu je izvirov nad 30 s

kapaciteto 3 milijone litrov dnevno) je gruzijska

prestolnica tudi dobila ime (pridevnik tbili

pomeni topel, Tbilisi pa »topel kraj«). Le nekaj

korakov od kopeli se skriva eno večjih presenečenj

prestolnice, nekdanji kraljevski vrtovi v

soteski reke Mtkvari se zaključujejo s slapom,

ki pada s pečine pod trdnjavo.

Trdnjava Narikala je bila zgrajena že v 4. stoletju

kot perzijska utrdba. Večino mogočnega

obzidja so postavili arabski osvajalci v 8.

stoletju. Do trdnjave se lahko peljete z novo

vzpenjačo, sam pa sem se raje sprehodil mimo

soseske s številnimi razpadajočimi lesenimi hišami

iz 17. do 19. stoletja, do katerih prenova

starega jedra še ni segla. Steza do trdnjave

vodi mimo pomnika sovjetskega obdobja, 20

metrov visokega kipa Matere Gruzije, ki odra-

47

Gruzija

Znameniti leseni čipkasti balkoni v starem jedru Tbilisija

ža karakter tega ponosnega naroda južnega

Kavkaza. Aluminijasta Wonder Woman, postavljena

na mestu ogromnega Stalinovega kipa,

namreč s kopico vina, katerega pridelava ima

v Gruziji kar 8 tisoč letno tradicijo, pozdravlja

goste, z mečem pa preti sovražnikom. Iz trdnjave

se razprostira veličasten razgled nad

zelo zeleno glavno mesto, posejano s srednjeveškimi

cerkvami. Pogled se ustavi na

modernih arhitektonskih stvaritvah, ki so spomeniki

obdobja Sakašvilijeve vladavine. Med

njimi izstopata kovinsko steklen Most miru za

pešce in koncertna dvorana z razstaviščem v

obliki ogromnih črnih jeklenih cevi. Pogled z

nasprotne strani obzidja se ustavi na ogromni

moderni zgradbi nenavadne arhitekture, ki si

jo je dal postavili gruzijski tajkun št. 1, ki je bil

tudi na položaju predsednika vlade. Očitno še

v obdobju, ko korupcija še ni bila politično nekorektna.

Zgradba je tako mogočna in obenem

bizarna, da jo omenjajo tudi potovalni vodniki.

Staro mestno jedro se zaključi na Trgu svobode

s pozlačenim kipom zaščitnika Gruzije

sv. Jurija (postavljenem na mestu Leninovega

spomenika). Od trga vodi poldrugi kilometer

dolga avenija, danes poimenovana po gruzijskem

srednjeveškem narodnem pesniku Šoti

Rustaveliju. Avenijo je ukazal v pričetku 19.

stoletja zgraditi carjev namestnik na Kavkazu

Mihael Vorontsov z namenom preobraziti

perzijsko podobo tedanjega Tiflisa (ime Tbilisi

je prestolnica dobila šele v pričetku 20. stoletja)

v evropsko metropolo. Sprehod po aveniji,

obdani s palačami iz obdobja carske Rusije

in javnimi zgradbami iz sovjetske ere ponuja

zanimiv kontrast slikovitosti starega jedra. Na

ploščadi pred parlamentom (postavljenem na

mestu Vorontsovega dvorca in cerkve Aleksandra

Nevskega, ki so ju porušili boljševiki),

ki je bila v preteklih desetletjih prizorišče vrste

ljudskih vstaj, od krvavih dogodkov ob razpadu

SZ do mirne revolucije rož in konca leta 2003,


Tbilisi

Kavkaz

49 Gruzija

Mcheta, duhovno središče Gruzije. V ospredju katedrala Svetishoveli, na griču starokrščanska cerkev Džvarij.

so se ob mojem obisku poleti 2019 vrstili mirni

protesti proti ruskemu vplivu in prisotnosti

v Gruziji.

Obiščem Narodni muzej Gruzije. V preddverju

je razstava o naših prednikih – najstarejših

Evropejcih. Na jugu države so namreč našli

ostanke najstarejšega prebivalca evropske

celine, t. i. homo georgiosa, stare kar 1,8 milijona

let. To je povzročilo pravo senzacijo na

področju raziskovanja izvora človeka, saj gre

za najstarejše najdbe izvora človeka izven

Afrike. Med razstavljenimi lobanjami zagledam

tudi delček lobanje krapinskega pračloveka,

stare 130 tisoč let. Biser muzeja je arheološka

zakladnica z zlatim in srebrnim nakitom iz obdobja

antike, katerega imitacije ponujajo tudi

v muzejski trgovinici. V zgornjem nadstropju

zbirka, posvečena sovjetski okupaciji Gruzije,

prikazuje posledice sovjetske zasedbe v

obdobju 1921–1991. Sovjeti so na Kavkaz prinesli

po eni strani gospodarski razvoj, po drugi

pa izolacijo od sveta izven meja SZ, uničenje

tradicij, rusifikacijo in strašni teror pod taktirko

svojih rojakov Stalina in Berije, v katerem je

bilo 80 tisoč prebivalcev usmrčenih, 800 tisoč

pa razseljenih na negostoljubna odročna območja

sovjetske države.

Ogled Tbilisija sklenem z obiskom etnografskega

muzeja na prostem, ki prikazuje stavbno

dediščino zelo raznolikih delov Gruzije. Vseh

70 lesenih stavb s skrbno izrezljanimi balkoni

je pristnih, na izvirnih lokacijah razstavljenih in

pripeljanih na muzejsko območje, replika je le

kamniti obrambi stolp iz Svanetov, ki dominira

na gričku. Premami me vonj žara. Postopek

naročila jedi je zanimivo zapleten. Naročilo

sprejme pomočnik mojstra žara, zapiše izbrano

jed na list papirja, ki ga pokažeš na blagajni.

Blagajničarka obkljuka, da je jed plačana in listek

naposled pokažeš mojstru, ki ti pove, kdaj


Slikovita pročelja s čipkastimi balkoni pod trdnjavo Narikala

v starem jedru Tbilisija. V ospredju znamenite žveplene kopeli.

Staro mestno jedro Tbilisija

bo jed pripravljena: »Žar bo pripravljen čez pol

ure, jed pa čez eno uro!« Ampak na okusen

gruzijski šašlik se nedvomno izplača počakati.

Do centra mesta se vrnem mimo prostranega

parka, ki ga obvladuje sovjetski spomenik zmage,

čez podhod, poslikan z motivi glasbenikov,

med njimi »posvojeni gruzijski« Ray Charles

z zimzelenim napevom Georgia on my mind!

Čeprav Rayeva viža opeva neko drugo Georgijo,

me skladba v mislih ponese daleč stran od

vsakdanjega hitenja do miru hribovskih vasic v

objemu mogočnega Kavkaza.

Gruzija

V deželi trulijev in

neskončnih nasadov oljk


Mateja Kišek


Ob vstopu v Matero naju je pretresel pogled na staro mestno jedro,

kjer je bilo življenje prebivalcev še pred nekaj desetletji neznosno.

53

Barletta je prijetno pisano mesto. Na ozkih uličicah sva takoj začutila živahen utrip mesta, ki naju ni pustil ravnodušnih.

Ko sva se pripravljala na kratko potovanje po južni Italiji, so bile najine predstave popolnoma

drugačne od tega, kar sva doživela. Mislila sva si, da tam na skrajnem jugu te naše

sosednje države pač ne more biti kaj tako zelo drugače. No, pa je. Zelo je drugače. Skoraj

pravljično je in zares vredno ogleda! Južna Italija naju je osupnila in petdnevno potovanje

se je zaključilo čisto prehitro in z obljubo, da se zagotovo še vrneva nazaj. Neverjetno

je dejstvo, kako so sledi starodavnih plemen močno zarezale v ta del. Težko je razumeti,

zakaj se tukaj razvoj ni odvijal s takšno hitrostjo kot drugje po Evropi. Apulija nama je

postregla z neverjetnimi razgledi tja onkraj obzorja Jadranskega morja, s pristno prijaznostjo

domačinov, najokusnejšimi olivami in nepozabnimi spomini.

Italija je upravno sestavljena iz 20 različnih dežel.

Na tem potovanju sva obiskala Apulijo, ki

leži na vzhodnem delu polotoka in predstavlja

peto italijanskega škornja. Prvi dan potovanja

je postregel predvsem z dolgo vožnjo proti

jugu Italije. Prenočila sva v obmorskem mestu

Pescara. Bivala sva v povsem povprečnem hotelu

na peščeni plaži z neverjetnim razgledom

na večerno morje. Večerja naju ni navdušila,

je bil pa toliko bolj prijeten večerni sprehod ob

morju in presenetljivo okusen čokoladni sladoled

na ulici. Prvi dan potovanja, novi kraji,

novi okusi in nove vonjave. Na potovanje greva

zato, da uživava v vsem novem, da sva skupaj

to, kar sva, in da se ponovno srečava sama s

seboj nekje na drugem kraju …

Drugi dan je bil povsem v znamenju gradov

in starih mest. Ustavila sva se v Barletti, kjer

naju je prevzel italijanski vrvež ozkih uličic.

Vse je bilo pisano in živahno. Iz gostilnic je

dišalo po kavi, iz slaščičarn po praženem


Pogled na Apulijo z vzpetine, kjer stoji grad Castel del Monte. V daljavi se vidijo neskončni nasadi oljk,

ki na jugu Italije še prav posebej dobro uspevajo.

sladkorju, iz cerkva pa po porokah! Prav

zares se zdi, da Italijanom poroke pomenijo

precej več kot pa nam. Ni bilo pomembno,

da je bil torek dopoldan, Italijani se pač poročajo

tudi sredi tedna, če tako nanese datum.

Vzela sva si čas za sladek cannoli in pravo

italijansko dopoldansko kavo, ki sva jo spila

sede in počasi, kot Slovenca. Ugotovila sva

že, da nama italijansko hitro pitje kave stoje, v

jutranji gneči, sploh ne ustreza. Napotila sva

se proti gradu Castel del Monte, ki je opisan

kot eden izmed zgodovinskih biserov Apulije.

Prav zares, vsak, ki se bo kdaj znašel na jugu

Italije, si ga mora ogledati, ker je poseben in

neponovljiv. Zanj značilen osemkotni tloris je

osupljiv iz arhitekturnega vidika. V gradu ni

nikoli nihče živel, temveč je služil kot najstrašnejša

ječa za najhujše zločince. S parkirišča

vozi do gradu mini avtobus. Pot je sicer zelo

strma, a kratka in jo lahko brez težav prehodimo

tudi peš.

Dan sva nadaljevala z ogledom glavnega mesta

Apulije. Pristaniško mesto Bari je veliko in

šteje 400.000 prebivalcev! Staro mestno jedro

je prav tako simpatično kot v Barletti. Ozke ulice,

glasni Italijani, pisane trgovine in prosti čas

za sproščujoč sprehod in osvežilno pijačo. Nisva

pa imela dovolj časa za iskanje vseh tistih

sanjskih plaž s sinje modrim morjem, ki sva jih

videla na spletu in sva si jih zelo želela obiskati.

Ker morje naravnost obožujeva, sva bila po

odhodu iz Barija morda nekoliko razočarana,

saj morje in plaža nista bila to, kar sva pričakovala.

Nekoliko grenak priokus zaradi tega

je popravilo obmorsko letoviško mesto Torre

Canne, kjer sva se zvečer lahko pošteno okopala

in se skrivala med visokimi valovi. Komur

ni všeč mivka na brisači, v laseh, kopalkah in

še kje, potem ga plaže na jugu Italije ne bodo

prepričale. Če povem pošteno, si tudi midva ne

bi namerno izbrala takšnega morja in obale za

lokacijo najinih glavnih počitnic, toda nič nima-

55

Apulija

Locorotondo je mesto, kjer ima človek neprestano občutek, da hodi v krogu.

va proti sproščenemu večernemu namakanju

v toplem morju in bosih nogah v mehki, vroči

mivki.

Tretji dan najinega potovanja je minil kot ležerni

poletni dan. V polni meri sva začutila

poletni utrip italijanskih mest iz najbolj južnega

dela te škornjaste dežele. Ogledala sva si

baročne Firence – mesto Lecce – in Ostuni,

ki se ga drži tudi ime »Belo mesto«. Lepot

željnih obiskovalcev ne eno ne drugo mesto

ne pustita ravnodušnih. Medtem so bili najini

kovčki še vedno v hotelu Eden Beach v

mestu Torre Canne, ki je odlično izhodišče

za ogled teh najjužnejših italijanskih krajev.

Lecce je kraj, kjer je doma bogata kulturna

dediščina iz obdobja baroka. Med stavbami

so najlepše cerkev Santa Croce, Palazzo

del Governo ter škofijska palača. Posebej

se nama je v spomin vtisnil tudi čisto pravi

amfiteater. Dan sva nadaljevala z ogledom

belega mesta. Ostuni je mesto, zgrajeno na

griču, in njegova belina nas vabi že od daleč.

Brez načrta sva se izgubila med ozkimi, strmimi

ulicami. Prečudovitih pogledov v daljavo

je bilo veliko, najbolj pa sva si zapomnila pot

navzdol, ki sva jo odkrila povsem po naključju.

Kar obsedela sva na visokih stopnicah in

si vzela nekaj minut vsak zase. Nisva veliko

govorila, samo bila sva in to nama je bilo v

tistem trenutku povsem dovolj in vse, kar sva

potrebovala.

Vročina na skrajnem jugu Italije je bila ta dan

skoraj neznosna. Geografsko leži Lecce na

podobni zemljepisni širini kot mesto Vlore v

Albaniji. Nad tem dejstvom sva bila navdušena

prav zato, ker sva se v Albaniji znašla že čez

dobra dva tedna. Bilo je namreč najino poletje.

Tako polno dogodivščin in čudovitih potovanj,

da je moralo preteči veliko časa, da sva uspela

končno zbrati vse misli in občutke.


Iz Locorotonda so se nama v daljavi že sramežljivo odkrivali truliji.

Četrti dan južne Italije je bil ves v pričakovanju

vrhunca tega potovanja. Zjutraj sva zapustila

hotel in dopoldan preživela v mestecu

Locorotondo. To je kraj, kjer imaš dejansko

neprestano občutek, da hodiš v krogu. Ulice

so rahlo zavite in tisti s slabšo orientacijo se

lahko kaj hitro tudi izgubijo in zaidejo na drugi

del mesta. Bela pročelja hiš krasijo cvetoče

vzpenjavke, ki kar vabijo, da se naužijemo lepot

tega starega mesta. Pričakovanje je bilo na

vrhuncu, najina naslednja točka ogleda je bila

vasica Arbelobello.

Pogled na Arbelobello je osupljiv. Zdelo se mi

je, da včasih prav zares nisem vedela, ali je

vas resnična ali je del kakšnega res dobrega

animiranega filma. To pravljično naselje gradi

šest prečnih ulic, kjer se z veseljem izgubiš

med majhnimi hiškami, trgovinicami s spominki

in gostilnicami in prepustiš svoji domišljiji

prosto pot. Preko 400 ljudi živi v tej vasi še

danes. Imela sva to neverjetno srečo, da naju

je z ulice v svoje domovanje povabila domačinka.

Točno takšna, kot bi si jo predstavljal iz

kakšnega italijanskega filma. Prijazna, polna

pozitivne energije in ljubezni do svojega kraja:

»Alberobello, belissimo!« je bil najpogosteje

izrečen stavek v času najinega obiska pri

njej. Z njo sva se v celoti strinjala. Kljub temu,

da midva ne znava italijansko, ona pa seveda

zna le svoj domači jezik, smo se odlično

sporazumevali. Pokazala nama je preprosto

opremljenost hiške, ki je še vedno takšna kot

nekoč. Všeč nama je bil hlad, ki je bil dobrodošla

osvežitev po sprehodu med vročimi

kamnitimi ulicami. Vročina je bila celotno potovanje

res nepopustljiva in prvi poletni dnevi so

napovedovali peklensko vroče poletje.

Že ob vstopu v Apulijo (ita. Puglia) se ob avtocesti

med neskončnimi nasadi oljk sramežljivo

skrivajo truliji – majhne hišice s stožčasto stre-

57 Apulija

Nekaj prebivalcev še danes živi v trulijih, večina pa je svoje hiške namenila za turistične namene.

Najcenejše nočitve stanejo krepko preko 100 evrov.

ho. Ko danes pomislim na to potovanje, se mi v

misli najprej prikradejo te prikupne okroglaste

hiške. Všeč so mi bile takoj, ko sem jih opazila,

še bolj imenitne pa so se mi zdele po tem,

ko sem izvedela, od kdaj je ta oblika gradnje

že prisotna na tem južnem delu italijanske

države. Trulije so začeli postavljati priseljenci,

ki so na jug italijanskega polotoka prišli iz

Male Azije že v 6. stoletju. Prvotno je bila hiška

pravzaprav obeležje, ki so ga ljudje postavili

na kraju, kjer so bojevniki izgubili svoje življenje.

V suhi in kamniti pokrajini na jugu Italije

pa je bil kamen pravzaprav edini razpoložljiv

gradbeni material in trulije so pričeli graditi tudi

v stanovanjske namene. Skoraj neverjetno se

mi zdi dejstvo, da so se truliji v tem delu Italije

obdržali vse do danes, čez vsa ta razburljiva

stoletja zgodovine.

Po najinih pričakovanjih je bila vasica Alberobello

vrhunec tega potovanja, ampak Apulija naju

je že drugič v istem dnevu pustila brez besed

in nama vzela dih. Na naslednji kraj, kamor sva

bila namenjena, pred samim potovanjem sploh

nisva bila tako zelo pozorna. Mislila sva, da je

to pač še en kraj, ki je na seznamu potovanja in

si ga pač moraš ogledati, če si že v tej deželi.

Nikakor nisva pričakovala tako bogate in hkrati

pretresljivo žalostne zgodovine enega mesta.

Ko sva prišla v Matero, sva vstopila v povsem

drug svet. Ljudje so na tem območju živeli že

pred 10.000 leti. Planjave na drugi strani pobočja

z votlinami, v katerih so živeli ljudje, se zdijo

kar preveč resnične. Točno tukaj so snemali

prizore iz filma o Jezusu Kristusu. Same kamnite

hiške in utrjene poti med njimi pa pričajo o

trdem življenju, ki so ga tukaj živeli prebivalci

še pred nekaj desetletji. Približno 20.000 ljudi

je v teh naseljih umiralo od lakote in nalezljivih

bolezni. Povprečna starost prebivalcev je bila

nekaj več kot 40 let. Težko si je predstavljati

neskončno težo življenja na tem območju v


Prebivalci Matere so svoja bivališča izklesali v živo skalo.

V ozadju se vidi novi del mesta, ki je bil načrtno zgrajen pred nekaj desetletji.

času, ko so drugod po Evropi ljudje že živeli z

elektriko, prvimi televizijami in zavidljivo dobro

zdravniško oskrbo … Šele v 50. letih prejšnjega

stoletja je Republika Italija načrtno pričela

z gradnjo novejšega dela mesta ob starodavnem

naselju, zato da bi se ljudje lahko preselili

v boljše življenjske razmere. Mesto, ki je še po

drugi svetovni vojni predstavljalo eno izmed

največjih sramot Italije, danes živi boljše čase.

Kot evropska prestolnica kulture je vse bolj obiskano

in tudi prepoznano med Evropejci. Stari

del mesta danes postaja prestižno naselje, kjer

cene nepremičnin divjajo v nebo. Tam tudi najdete

najdražje in najbolj cenjene restavracije.

Kdo bi si kdaj mislil, da bo iz najbolj neuglednega

in sramotnega dela Italije nastalo nekaj tako

zaželjenega, elitnega in posebnega.

Zadnji večer potovanja po južni Italiji sva se namestila

v hotelu v Barletti, kjer nama je Apulija

pokazala tudi izjemno kulinarično plat. Večerja

v hotelski restavraciji je bila vredna vseh pohval.

Zelo rada dobro jeva in odkrivava nove

okuse. Kljub temu, da na jedilniku ni bilo nič

kaj posebej eksotičnega, so najine brbončice

prav ponorele ob vseh teh prisotnih italijanskih

okusih. Sveži kruhki, obloženi s suhimi vloženimi

paradižniki in feta sirom, popečeno meso,

in krompir z mediteranskimi začimbami ter

sveža zelenjava in olive. Oh, olive! Tako okusnih

nisva jedla še nikjer. Zadnji večer je prav

zares na najlepši možni način zaključil najino

prekratko potovanje med truliji in neskončnimi

nasadi oljk. »Puglia, torneremo presto!« –

kmalu se vrneva!

Apulija

Macao

Mesto, poimenovano

po boginji morja


Peter Zupanc


Most, ki vodi na “zunanja otoka”, torej do Taipe in Coloaneja.

61

Hotel Lisboa od blizu

Ob prihodu preko meje, navsezgodaj zjutraj, najprej zavonjam svežo peko: to je, lahko bi

rekel, vonj Evrope. V Macao namreč prihajam s kitajske strani, iz mesta Zhuhai, “kruh” pa

na Kitajskem nima istih sestavin ali vonja, in nove zaloge vedno pridejo na police popoldne,

nikoli zjutraj. Vonj loči mesti, ki sta si tako blizu.

Lahko bi rekel, da kopenski Zhuhai Macao

povečinoma obkroža – vmes se ponekod nahaja

kak kanal vode. Še pred recimo sto leti

so ljudje lahko praktično skozi okno opazovali

povsem drugačen način življenja. Si mahali

iz cerkve v konfucijski tempelj. Nazdravljali s

portugalskim rdečim vinom proti kitajskemu

hudemu baijiu. Ali pa je kak portugalski temperamenten

mornar vzljubil Kitajko s povitimi

stopali, ki se tedaj v javnosti ni smela poljubiti.

Pozneje jo je, recimo, hotel pokristjaniti, ona

pa je še vedno vztrajala na zažiganju umetnega

denarja prednikom.

Prav lani je Macao praznoval dvajset let, odkar

se je po tem, ko ga je stoletja upravljala Portugalska,

ponovno pridružil domovini Kitajski. To

sicer ne pomeni, da Kitajci lahko sedaj povsem

brez težav pridejo preko meje. Kakor v primeru

meje Kitajska/Hong Kong obstaja carina.

Navaden Kitajec iz osrčja dežele mora nujno

nabaviti vizo, preden se odpravi preko. Obstaja

tudi omejitev: v Macao ali Hong Kong gredo kitajski

turisti lahko le trikrat na leto. Toda obenem

je res, da je prehod iz Zhuhaija v Macao izrazito

poenostavljen. (Hong Kong je mnogo bolj “izoliran”;

sploh zdaj, v času nenehnih protestov).

Malo pred sedmo zjutraj mimo mene preko

meje s hitro hojo dre množica v ležernih ali

lepih oblekah, s torbicami, nenehnimi pogledi

na pametne telefone ali pa očmi, uperjenimi


Pogled na gnečo od hotela, ruševin

sv. Pavla navzdol – v novoletnem stilu.

Ulice v kitajskem stilu in Hotel Lisboa

v ozadju – kakor fatamorgana Evrope.

naravnost ali v tla; očitno niso turisti, premalo

jim je mar za okolico. Kdo so to? Kasneje je

enigmo razrešil lokalni lekarnar. Dnevno menda

pride na delo v Macao več kot dvesto tisoč

ljudi. Zakaj? – “Plače so višje.”

Eden razlogov za to so kazinoji. Triintrideset

kazinojev, če smo natančni. Macao je kitajski

Las Vegas. V bistvu že nekaj časa pridela

mnogo več denarja kot Las Vegas, torej bi primerjave

morale biti obratne – zdaj Las Vegas

poskuša biti podoben Macau. Številke so

različne, toda 50 do 75 % vladnega dohodka

pride iz kazinojev. Najbolj luksuzen del mesta

je kakor pavji rep neonskih vabil za kockanje.

Na Kitajskem je sicer kockanje, čeprav priljubljeno,

nelegalno. Tako v mestih kakor na

podeželju vidiš “skrite” igralnice slavne azijske

igre z “dominami”, mahjonga, kjer tisti, ki

znajo, izgubijo milijone na noč. Toda v Macau

lahko kockaš brez skrbi, v luksuznem okolju.

Ko sem se o kazinojih Macaa pogovarjal s

soprogo Liu Ying, je mimogrede dejala: “Oh,

potem pa moraš nujno omeniti Stanleyja Hoja.”

Jaz, neuki Evropejec: “Kdo za vraga pa je

Stanley Ho?”

“Uh, ne poznaš ga? Kralja kockanja? Štiri

žene, sedemnajst otrok ... Vsak Kitajec ve

zanj.” Primoran sem bil v brskanje po informacijah.

Stanley Ho ali Ho Hung-sun je bil

rojen leta 1921 v mešani družini – že njegovi

predniki bi lahko bili vir nove družinske TV-limonade.

Prvi denar je pridobil s tihotapljenjem

luksuznih dobrin iz Macaa. Kasneje se je dobro

poročil, našel prave zaveznike in nazadnje

pridobil monopol nad kockanjem v Macau za

naslednjih 75 let (menda je monopol kupil za

410.000 dolarjev); uspelo mu je z obljubljanjem

promocije turizma in kulture. Na določen način

je torej vse, kar vidite v Macau, vsaj delno

njegova vizija. Še vedno je eden najbogatejših

63

Macao

Ulice v evropskem stilu blizu ruševin sv. Pavla

ljudi na svetu, njegova družina ima vpliv povsod

. Mimogrede, vse štiri žene še vedno kliče

za, hm, žene. Ravna se namreč po zakonu

Hong Konga, ki je veljal do leta 1971, ko je bila

poligamija dovoljena. Menda okoli četrt ljudi,

ki prihaja na delo v Macao, dela direktno ali

indirektno zanj.

Možno je sklepati, da tudi po njegovi zaslugi

ureditev socialne pomoči v mestu še vedno v

mnogočem izhaja iz katoliških idej; še vedno

je recimo veliko cerkvenega prostovoljstva.

Kazinoji vsaj delno tudi omogočajo, da si kot

prebivalec Macaa upravičen do približno 1.000

evrov na mesec “avtomatskega univerzalnega

dohodka”. Predvideno je, vsaj s strani nekaterih

ekonomistov, da bo Macao zaradi vsega

tega in še česa letos postal najbogatejše mesto

na svetu. Slaba stran? Obenem je tudi

mesto z največ prebivalci na kvadratni meter.

Na okoli 33 kvadratnih kilometrih se drenja

preko 600.000 ljudi. In obenem ima, kljub številčnosti,

zelo nizko rodnost.

Številčnost posledično prinese gradnje nebotičnikov.

Zame sta najbolj očitna primera

“zunanja otoka” Macaa, Taipa in Coloane. Iz

leta 2008, ko sem se tam sprehajal, imam

v spominu lepe nizke vasice in čudovite peščene

plaže. Letos je Taipa skoraj popolnoma

spremenjena v mondeno naselje (ne povsem;

obstaja stari center, kjer se tedensko dogaja

semenj). Tudi Coloane se širi v višino, a tam

dobite vsaj malo “vaškega” občutka miru in

majhnosti. Plaže čakajo povsem na koncu, na

zadnjih postajah lokalnih avtobusov.

Pri tolikšnem številu ljudi seveda pomislite na

gnečo. Ampak to je odvisno. Ulice od največjih

kazinojev navzdol pa preko ruševin sv. Pavla

(cerkev so začeli graditi okoli 1602) in potem

nadalje do starega pristanišča so poplavljene z


Kitajski tempelj takoj zraven ruševin sv. Pavla.

množicami. A navadni stanovanjski predeli so

mnogo bolj normalni. Edino vprašanje je nazadnje,

zakaj tako majhno mesto sploh potrebuje

toliko avtobusov in avtomobilov. Meni se zdi, da

služijo bolj temu, da zmedejo, kot praktičnosti.

Naj vam dam primer. Prvega jutra sem, seveda

brez zemljevidov, zapravil najmanj tri ure na

avtobusih, križkražem po mestu. Kasneje sem

odkril, da bi isto razdaljo prehodil v slabe pol

ure. Avtobusi peljejo naokoli, navzgor in navzdol,

po zelo ozkih ulicah, po hribu – po izredno

strmih ulicah – in spet nazaj. Malce je podobno

toboganu. In prav težko je najti avtobus, ki vas

bo peljal v obratno smer. Ne le, da zaradi ozkih

enosmernih ulic ne boste vedeli, kje je obratna

smer, postaje ne boste našli. In kaj iz tega sledi?

To, da je najlepši način spoznavanja mesta

hoja; na ta način tudi vidite največ raznolikosti,

pometanih navkup. Od kolonialnih vil, cerkev,

tlakovanih ulic, preko filipinskih restavracij pa

do kitajskih templjev.

Ne le delavcev ali prebivalcev, vsaj na oko

ocenjujoč je tudi največ turistov prav Kitajcev.

Kockanje ni edina vaba. Nakupovanje evropskih

znamk in kozmetike sta naslednji dve.

Macao je Evropa v malem tistim Kitajcem, ki

jim je prava Evropa ali predraga ali pa trenutno

predaleč. Pa še v okolje s prepoznavno hrano

in navadami pridejo – ne pa da, kot v dejanski

Evropi, ne morejo dobiti svojih cmokov, svoje

nenehno prisotne vroče vode itd. Macao je zanje

obvladljivo neznano, nekako tako, kot za

povprečnega Američana kitajsko mesto, kjer

se je odprlo zadostno ogromno število KFC-

-jev in Starbucksov. Duh Portugalske se še

nahaja v Macau, a je komajda prepoznaven, v

naglici skorajda zamenljiv s halucinacijo.

Prvi prebivalci Macaa so bili ribiči iz province Fujian

in kmetje iz sosednje province Guangdong.

Ta lokacija je zaslovela kot del južne morske

svilne ceste, ki je izvirala iz južne Kitajske in se

65

Macao

Pogled na žar v žrtvovalnem ognjišču kitajskega templja.

vila preko Indije, Arabije, Somalije, Egipta, vse

do Rima oziroma Evrope. Gre za stare poti –

zares popularne so postale od leta 220 naprej.

Portugalci so predel najeli leta 1557. Odstopljen

jim je bil v miru, v dogovoru z vlado, predvsem

za namene trgovanja. A Portugalci, ker so pač

Portugalci, so seveda postavili tudi cerkve; katoliška

univerza je stala blizu današnjih ruševin

cerkve sv. Pavla in v njej se je med drugimi šolal

Matteo Ricci, eden prvih jezuitov na Kitajskem.

V centru Macaa sicer še sedaj obstaja najstarejši

od sicer mnogih kitajskih templjev, A - Ma

tempelj, ki so mu lokalci rekli tudi A Ma Gao, iz

česar so Portugalci sestavili ime Macao. (Ime je

sicer izpeljava imena boginje morja Mazu, ki jo

slavijo bolj ali manj vsi obmorski kraji Kitajske).

Kasneje, ko so Britanci in Nizozemci trgovsko

(in drugače) prevzemali bližnje predele, predvsem

Hong Kong, se je trgovski vpliv Macaa

počasi manjšal. Trgovci so se izseljevali. Toda

vpliv se nikoli ni zmanjšal toliko, da bi vse, kar

so zgradili Portugalci, propadlo; in za razliko

od kitajske strani, kjer se danes takoimenovani

stari predeli mest mimogrede zgradijo kjerkoli,

iz nič, se je vse zgodovinsko ohranjalo.

Zato cerkve, evropske stavbe, tlakovane ceste,

fuzija različnih kuhinj, vonj po peki, in

portugalsko vino. In vožnja po nasprotni strani

ulice in enosmerne ceste. Ampak ponavljam,

to je le fatamorgana, skoraj nevidni vtis.

Morda je celo nenavadno, da Macao ni bolj

multikulturen. Nikoli niso rekli ne valovom migrantov,

žrtvam vojn ali nesreč. A seveda so ti

valovi predvsem pomenili umik evropskega – ali

kreolskega! – in prihod kitajskega, kantonskega.

Zdaj menda v mestu živi okoli petindevetdeset

odstotkov Kitajcev. Kitajska Macao hvali kakor

“ubogljivega otroka” v primerjavi s protestirajočim

Hong Kongom, toda resnici na ljubo so se

tisti, ki bi se upirali, že zdavnaj odselili. Preostali


Motortist se spušča po strmih ulicah, po katerih

vozijo tudi avtobusi.

živijo dobro – in ker izhajajo iz Kitajske, so na

način vladanja navajeni in jim ustreza. Macao

je morda dober prikaz tega, kaj bi se zgodilo,

če bi Kitajska pokupila Evropo. Postali bi bogati

statisti in igralci evropejskosti, z denarjem pa bi

bil kupljen molk, vsaj kar se tiče mnenja o sistemu.

Bodi stabilno bogat in tiho. Ali, če se vrnem

na tisto primerjavo iz prvih odstavkov: zdaj bi

zaljubljeni portugalski mornar najverjetneje ponovno

živel na Portugalskem, in prišel bi sem

le na dopust, oživljat ali morda celo pisat poezijo

o spominih – svoj jezik bi odkril na mestnih

znakih, a ga skoraj nikoli ne bi slišal. Njegova

ljubljena Kitajka pa bi s plastičnimi operacijami

izgledala bolj evropska kot on, umetni denar

bi še zažigala, a njen največji praznik bi bil 11.

11., “dan samskih”, ki ga je podjetje Alibaba

spremenilo v praznik nakupovanja, ki je večji

od "črnega petka" – tisočake pa bi zapravljala

s pomočjo tehnologije prepoznavanja obraza,

preko socialnega omrežja Wechat.

Stolp Macaa ponoči.

Macao

Trinidad in Tobago

Raziskovanje, poroka

in potapljanje


Mateja Mazgan


69

Plitvina Nylon Pool

Samotna plaža

Trinidad in Tobago je majhna otoška država na jugu Karibskega morja, ne daleč od Venezuele.

Sestavljena je iz dveh otokov, večjega Trinidada in manjšega Tobaga. Glede na tropsko

podnebje, čisto in zanimivosti polno morje, deževen gozd, prijazne domačine in ugodne

cene ter predvsem oddaljenost od masovnega turizma je država pravi raj za obisk.

Trinidad je bistveno večji od Tobaga, bolj razvit,

z več industrije in pa tudi prebivalcev (skupaj

jih na obeh otokih za slab milijon in pol).

Medtem pa je Tobago majhen, bolj neokrnjen,

z nekaj več turizma. Na splošno pa v skoraj

tritedenskem potovanju nismo srečali več kot

5 tujih turistov. Čas za potovanje je sicer najbolj

optimalen v sušnem obdobju, a tudi mi v

deževnem obdobju nismo imeli veliko dežja,

ampak skoraj neznosno vročino. Glavno mesto

je Port of Spain, ki po mnogih podatkih velja za

eno izmed bolj nevarnih na svetu. Držali smo

se nasvetov domačinov ter se izognili določenim

predelom. Niti za hip nismo pomislili, da bi

se kdaj počutili ogroženo. Trinidad in Tobago

je država za ljubitelje tropov, prijaznih domačinov,

dobre hrane, zmernih cen, neturističnih

predelov in pa tudi ljubiteljev potapljanja.

KAKO POTOVATI

Let do Trinidada in Tobaga iz Evrope je trajal okoli

15 ur. Mi smo leteli iz Munchna do Toronta (8

ur) ter iz Toronta na Trinidad (6 ur). S Trinidada do

Tobaga pa smo pluli skoraj 5 ur z ladjo. Preden

prideš do ciljne destinacije, torej v našem primeru

Tobaga, je smiselno vmes vsaj enkrat prenočiti.

Tako smo si za eno noč rezervirali prenočišče v

glavnem mestu Port of Spain. Avto smo nato najeli

v luki, ob povratku nazaj na Trinidad pa smo

si avto izposodili v centru mesta Port of Spain.

Na telefon sem že predhodno naložila karte za

državo, tako da smo imeli odlično navigacijo.


Pigeon Point

CESTE IN NJIHOVI VOZNIKI

Ceste na Trinidadu in Tobagu so za nas katastrofalne.

Prav tako vozniki. Ponekod so ceste

zelo ozke, to, da so grbinaste, je tam povsem

običajno. Povprečna hitrost vožnje je okoli 40

km/h. Ceste so ponekod tako izbočene ali udrte,

da je te dele potrebno obvoziti. Poleg tega

pa je povsem običajno, da je med asfaltom

zemlja in vmes celo raste trava. Da se na cesti

znajdejo krave, koze, psi in še kup drugih

živali, je prav tako običajno. Njihovi vozniki so

glede na ceste, ki jih imajo, zelo neprilagodljivi.

Način vožnje je hiter, ne upoštevajo pravil, radi

prehitevajo, hupajo, so nestrpni do tujih voznikov,

tako da je na njihovih cestah potrebne

veliko pazljivosti ter predvsem potrpežljivosti.

PRIPRAVE NA POTOVANJE TER POROKO

NA TOBAGU

Veliko predhodnih priprav za to majhno karibsko

državo ni potrebnih, saj viza, cepljenja,

tablete proti malariji niso obvezni. Kupiti je

potrebno letalsko karto, vsekakor priporočam

zavarovanje, in če potuje družina ali več oseb

skupaj, je smiselno predhodno poiskati prenočišča,

ki sem jih poiskala na internetu. Spali

smo na treh različnih lokacijah, od tega so na

eni želeli imeti predhodno pokrit del stroškov,

za ostale smo lahko plačali na licu mesta.

Predhodno sem tudi preko interneta kupila

karte za ladjo Trinidad–Tobago.

Za poroko je bilo potrebne nekaj več organizacije.

Država mora imeti podpisane vse tri

konvencije (Haaško, Pariško in Dunajsko),

da je poroka veljavna tudi pri nas. Tako sem

najprej izbirala med državami, ki sodijo med

te podpisnice. Za tem so sledile cene letalskih

kart, varnost itd., in našla sem Trinidad in Tobago.

Partner se je s tem strinjal in začela sem

z organizacijo. Vse, kar sem na začetku vedela

o tej državi, je samo to, da obstaja. Ko sem

71

Trinidad in Tobago

Ceste

se nekako odločila, da je to država, kjer se

bova poročila, sem preko ponudnikov potovanj

začela iskati pomoč za organizacijo. V Sloveniji

ustrezne agencije nisem našla, pri tujih pa

so bile cene neznansko visoke. Zato sem se

sama lotila tega projekta in končni znesek je

bil 700 EUR (vključuje papirje, poroko na plaži,

pijačo, dva fotografa). Preko interneta sem

iskala kontakte, prebrala nekaj tujih forumov,

kontaktirala veleposlaništvo in njihove urade in

na koncu le našla enega gospoda, domačina,

ki se ukvarja z organizacijo porok na Tobagu.

Tako je padla končna odločitev, da se poročiva

na Tobagu in ne na Trinidadu, o čemer sem na

začetku razmišljala. Za vsak slučaj sva vzela

s sabo izpisek iz rojstne matične knjige v angleškem

jeziku, čeprav tega na koncu nisva

potrebovala. Ko sva prišla v državo, sva morala

biti tam vsaj dva dni, nato pa sva se srečala

s tem gospodom in skupaj smo odšli do urada,

kjer smo izpolnili papirje, kot neke vrste najavo

za poroko. Datum smo že prej določili, ko sva

bila še v Sloveniji.

Obleko sem si kupila na Tobagu. Zamislila sem

si poroko na plaži, zaradi česar sem vedela, da

bomo vsi bosi, saj se po peščeni plaži s salonarji

ne da. Kot drugo nisem imela namena dati velike

vsote za obleko, ki jo bom oblekla samo enkrat.

Zato sem šla malo po trgovinah in v 10 minutah

že imela izbrano obleko v vrednosti 40 EUR, ki

je na plažo še kako pristajala. Tudi za partnerja

in otroka smo kupili oblačila v lokalnih trgovinah.

Oblečeni smo bili v stilu, ugodno in pa predvsem

udobno za to skoraj neznosno vročino.

Šopek sem si naredila kar sama. Ker sem floristka,

bi mi bilo izpod časti, da bi mi ga naredil

nekdo drug. Sploh ko sem videla vso to tropsko

cvetje v naravi. Zato sem odšla v deževni

gozd, si nabrala cvetje, zelenje in izdelala en

šopek za hčerko in enega zase. Nabrala sem


Potapljanje na Tobagu

tako posebno cvetje, da še sama ne vem njegovega

imena, saj marsikaterega cveta do

takrat še nisem videla.

POROKA NA TOBAGU

Na dan poroke smo se zbrali popoldan na izbrani

samotni plaži. Poleg naju in svatov so

bili prisotni Tomas (domačin, ki nama je pomagal

pri organizaciji), minister (tam poroča

minister), dva fotografa in ena gospa, ki je

skrbela za pijačo. Prostor za poroko je bil lepo

pripravljen s tropskim cvetjem. Stala sva pod

obodom, obred je potekal v angleškem jeziku,

četudi je bila civilna poroka, je bilo veliko

govora v smislu boga. Po obredu smo se vsi

podpisali in dokumenti v roku 2–3 mesecev

prispejo v Slovenijo. Poroka je veljavna.

DOMAČINI

Ker je bila država v preteklosti španska,

francoska in angleška kolonija, so domačini

mešanica različnih narodov. Ker prišleki niso

imeli dovolj delovne sile, tamkajšnjih staroselcev

pa ni bilo dovolj, so delovno silo pripeljali

tudi iz Afrike ter predvsem veliko iz Indije. Po

nekaterih podatkih na internetu velja Trinidad

in Tobago zaradi tolp, povezanih z drogo, za

eno bolj nevarnih držav na svetu. Naše izkušnje

pa so pokazale povsem nekaj drugega.

Nevarnim predelom smo se izognili in se držali

določenih pravil, npr. nismo se zadrževali

v lokalih pozno v noč in se po temi čim manj

vozili naokoli. Domačini so izredno prijazni,

gostoljubni, radi stopijo v stik s turisti in jim pomagajo.

V lokalih so vstali in nam dali prostor

ter neredko tudi plačali pijačo. Vidi se, da tam

turizem ni razvit do te mere, da bi domačine

kakorkoli oviral, temveč jih pozitivno preseneti

vsak turist, ki tja zaide.

73 Trinidad in Tobago

Potapljanje na Tobagu

KAJ SI OGLEDATI IN DOŽIVETI

VULKANI (TRINIDAD)

Trinidad in Tobago sta vulkanskega izvora,

zato je še danes moč videti nekaj vulkanov, ki

pa niso taki, kot jih poznamo mi, temveč so

to blatni vulkani. Gre za reliefno obliko vulkana,

ki nastane zaradi izbruha blata ali brozge,

vode in plinov. Obiskali smo vulkan, imenovan

Devil's Woodyard, ki se je prvič pojavil

leta 1852. Takrat je podrl visoka drevesa in jih

pokopal pod sabo. Vaščani so verjeli, da se je

hudič dvignil iz zemlje. Danes je tam kup blata,

za katerega trdijo, da je zdravilno in se zato z

njim nekateri tudi mažejo.

ICACOS WETLANDS (TRINIDAD)

Močvirnati predel na severozahodnem delu

Trinidada je zagotovo ena izmed točk, ki jih

je smiselno obiskati. Zelo zanimiva pokrajina,

polna jezer, majhnih otočkov, vmes pa kajmani

in kače, ki jih je sicer težje videti. Po nekih podatkih

naj bi na Trinidadu in Tobagu živelo kar

27 vrst kač, od tega so tri vrste smrtonosne. Mi

smo od vseh plazilcev videli le enega kajmana.

Je pa tam tudi veliko vrst ptic. Na severozahodnem

delu smo se zapeljali do končne točke

otoka, torej zadnje vasice, od koder se lepo

vidi do Venezuele, ki je le nekaj kilometrov oddaljena

od Trinidada. Predel je odlična točka

za tihotapljenje drog, zaradi trenutne velike krize

v Venezueli pa prihajajo pirati iz Venezuele

krast motorje od čolnov in tudi kaj drugega na

Trinidad. Tam smo bili ravno popoldan, ko so

domačini na lesenih vozovih vozili motorje in

jih poskrili v deževni gozd.

NYLON POOL (TOBAGO) IN PIGEON POINT

Pigeon Point je peščena plaža na rtu, ki velja

za eno najlepših. Do tja se lahko pripeljete z

avtom, ampak je potrebno plačati vstopnino.

Okoli Pigeon Pointa se lahko tudi zapeljete z


Plaža školjk

ladjico, ki sicer vodi do Nylon Poola, plitvine

sredi morja, do koder vozijo ladje in se tam

ustavijo za več časa, da se lahko obiskovalci

kopajo. Voda je zelo plitva, na tleh je pesek.

Velja za najbolj obiskano turistično točko na

Trinidadu in Tobagu.

PORT OF SPAIN (TRINIDAD)

Glavno mesto Trinidada in Tobaga ima okoli

130.000 prebivalcev in ima pozitivno kot tudi

negativno plat. Pozitivna stran so eni izmed

največjih festivalov na svetu, ki se tu odvijajo,

po drugi strani pa je v mestu prisotnega zelo

veliko kriminala. Ponekod delujejo tolpe in namensko

zavračajo turizem, saj preko Trinidada

poteka ena pomembnejših tihotapskih poti za

droge iz Južne Amerike. V Port of Spain živi

kar polovica vseh prebivalcev države. Turizem

tu je slabše razvit, posamezni turisti so redki,

le tu in tam v pristanišču pristane kakšna

križarka. Glavne znamenitosti mesta so park

Queen’s park Savannah, gotska stolnica svete

Trojice, predsedniška palača v botaničnem

vrtu in neorenesančna Rdeča hiša, v kateri

ima svoje prostore vlada.

DEŽEVNI GOZD IN SLAPOVI

Oba otoka imata veliko deževnega gozda,

rek, nekaj jezer in pa slapove. Slednji so dobro

označeni na turističnih kartah ali pa za njih

svetujejo domačini. Dostop je možen peš po

lepo uhojenih poteh. Zanimivost teh slapov je

čista voda, v njih se da kopati in za spremembo

od morja je voda nekoliko hladnejša, tako

da se v njih da ohladiti. Prav tako se da podati

na sprehod po deževnem gozdu. Ponekod so

poti lepo označene, sicer pa ponujajo tudi vodene

ture.

JEZERO ASFALTA

Na Trinidadu se nahaja največje jezero asfalta

na svetu, imenovano Pitch Lake. Gre


Eden izmed blatnih vulkanov

pravzaprav za zmes, ki jo dodajajo asfaltu

za gradnjo cest in jo izvažajo po vsem svetu.

Zmes v jezeru tehta približno 10 milijonov ton,

jezero je globoko okoli 75 metrov. V njem so

odkrili nove vrste mikrobov in tudi gliv. Predvidevajo,

da jezero leži na presečišču dveh

prelomov, kjer je del nafte stekel na površje

in je tako nastalo jezero. Ko nato izhlapijo bolj

lahke spojine, ostane asfalt. Danes je Pitch

Lake tudi turistična atrakcija, kjer si lahko z

vodnikom ogledate jezero, več o njem pa preberete

in vidite v muzeju. Sicer pa je asfalt

pomembna gospodarska dejavnost.

POTAPLJANJE

Ker je na Trinidadu turizem slabo razvit, je

temu primerna tudi ponudba potapljaških

atrakcij, zato sva se tudi midva s partnerjem

odločila, da se podava na potapljanje na

Tobagu. Preko domačinov sva našla nekaj

potapljaških agencij in se nato z eno izmed

njih dogovorila za potapljanje. Pri njih sva

si izposodila vso opremo. Prav vsi potopi

potekajo tako, da se z potapljaškim čolnom

zapeljete na vsaj pol ure oddaljene točke, kjer

se izvaja različne potope. Ti so možni čez vse

leto, je pa v deževnem obdobju vidljivost nekoliko

slabša. Imajo pa to srečo, da če na eni

strani otoka niso ustrezne razmere oziroma

vidljivost, bo skoraj zagotovo na drugi strani

otoka zgodba povsem drugačna. Razdalje

so zelo kratke. Kot pravijo domačini, so najlepši

potopi nekje do 20 metrov, kjer je polno

življenja. To sva lahko potrdila takoj, ko sva

dosegla dno, saj sva imela občutek, kot da

sva v preveč polnem akvariju. Četudi Trinidad

in Tobago veljata za ugodno destinacijo,

predvsem v primerjavi z ostalimi karibskimi

državami, pa potapljanje ne sodi mednje. Dva

potopa z ladjo in vso opremo kar kmalu naneseta

vsaj 80–100 EUR/osebo. Domačini se

zavedajo svojih lepot pod površjem in da turi-


Jezero asfalta

sti to zagotovo želimo videti ne glede na ceno,

zato tudi pogajanje ne pride v poštev.

PLAŽE

Oba otoka imata ogromno lepih plaž. Nekatere

so bolj znane, druge pa skoraj nikjer omenjene

in prav tako lepe. Potovali smo do mnogih, in

če potegnem črto, so si vse med seboj zelo

podobne, lepe, s čisto in zelo toplo vodo. Prav

nikjer pa ni gneče. Najbolj znane plaže, ki jih

promovirajo, so: Maracas Bay (Trinidad), La

Cueva Bay (Trinidad), Mayaro Bay (Trinidad),

Blanchisseuse Beach (Trinidad), Pigeon Point

Beach (Tobago), Black Rock Beach (Tobago)

in Englishman's Bay Beach (Tobago).

je rdeči srpac ki je posebna zaradi svoje rdeče

barve. Ko se izleže, ptica ni te barve, temveč

bele, potem pa barvo spremeni ob tem, ko se

prehranjuje z rdečimi rakci.

Trinidad in Tobago je država, kjer še ni masovnega

turizma, kljub temu da so tam rajske

plaže in kup drugih zanimivosti za obiskovalce.

Podatki o tamkajšnjem kriminalu, ki načeloma

na turiste ne vpliva, so vseeno glavni razlog,

da ljudje tja ne potujejo. Na nas je otočje naredilo

poseben vtis, ki mu ni primerljivega.

OPAZOVANJE PTIC

Trinidad in Tobago slovita po raznovrstnih pticah.

Najboljši način za opazovanje je voden

ogled po naravnem parku Caroni Bird Sanctuary.

Najbolj posebna ptica, ki živi na otočju,


Ideja za izlet:

Mali Golak

Izlet po Trnovskem gozdu


Janez Mihovec


79

Iztokova koča

Pogled z vrha proti Julijcem

Letošnja zima je bila prav gotovo nekaj nenavadnega. V Zahodnih Julijcih je bilo kar nekaj

snega, drugod pa ga ni bilo praktično niti za vzorec. Posledično so bilo naše gore sorazmerno

lahko dostopne skozi celotno obdobje.

Lahko smo se tako potepli tudi v kraje, kamor

običajno ne zaide prav veliko ljudi. Eden takih

je Trnovski gozd. Globoko spodaj ležeča flišnata

dolina je že čisto prava Primorska. Planota

Trnovskega gozda pa je čisto nekaj drugega.

Kot orjaški zid se dviga skoraj tisoč metrov nad

dolino in brez posebnega prehoda preide v

Škofjeloško-Cerkljansko hribovje, polno grap,

kamenja in neskončnih gozdov.

Na 1495 metrov visoki Mali Golak, ki je najvišja

točka planote, se tokrat odpravimo po

stari rimski cesti. Pred dva tisoč leti so Rimljani

v te kraje prišli iz Padske nižine in ustanovili

provinco Norik. Provinca je postala strateško

pomembna štiri stoletja kasneje, ko se je imperij

začel opotekati pod pritiskom bavarskih

ljudstev z vzhoda. Na vrat na nos je rimska

vojska zgradila zaporni zid Claustra Alpium

Iularum, ki je segal od Alp pa vse do morja.

Najpomembnejši del zapore je bil prav na

naši poti do Malega Golaka. Na poti iz Logatca

proti Colu se zapeljemo mimo oziroma kar

skozi dve trdnjavi. Prva je na Lanišču, druga,

bistveno večja, je na Hrušici. Obe sta presenetljivo

dobro ohranjeni in vredni našega

ogleda.

Od Hrušice se zapeljemo nato čez drn in

strn preko širnih gozdov in skozi samotne

vasi. Svet okoli nas je en sam velik gozd, ki

prekriva kamnit in razbit kraški svet. Vendar

prebivalstvo v teh krajih trdovratno vztraja.

Vse vasi so obnovljene in praznih hiš ni kaj


Na vrhu

dosti. V Colu se pot razcepi. Navzdol popelje

proti Ajdovščini, ki je zrasla na ruševinah

Castruma, še ene rimske trdnjave, in Školju

svetega Pavla, kjer stoji sedem metrov visok

rimski stolp nad izvirom pitne vode in velja za

najvišjo ohranjeno rimsko stavbo na področju

Slovenije.

Nas pa pot popelje naprej mimo Kovka in Otlice

do vasi Predmeja. To je izhodišče naše poti.

Do vrha Malega Golaka je dve uri hoda in nanj

je speljana krožna pot. Za vzpon je morda

najboljše izbrati pot mimo Iztokove koče. To je

manjši planinski dom kake pol ure hoda pod

vrhom.

Presenetljivo je Mali Golak, ki se nahaja nekoliko

bolj proti vzhodu, petnajst metrov višji od

Velikega Golaka. Za tovrstnim poimenovanjem

ne tiči prav nobena meritvena napaka. Vsak

od obeh vrhov je nekdaj na vrhu imel pašno

planino. Višji vrh je imel manjšo in je zato Mali

Golak, nekoliko nižji Veliki Golak pa večjo in

zato takšno poimenovanje.

Mali Golak sega nad gozdno mejo in z njega

se odpre prelep razgled. Smo pač na meji

Alp, Dinarskega gorstva in Primorske oziroma

še naprej Padske nižine. Jadransko morje se

zdi na dosegu roke na zahodu, nekoliko proti

severu se lepo vidijo Julijske Alpe in Kamniško-Savinjske

Alpe. Zato pa so okrog nas

nekoliko bližje še Nanos, pa Vremščica, Javornik

in Snežnik.

Z vrha se spustimo po krožni poti na naše izhodišče

v vasi Predmeja. Vsepovsod je polno

gozdni poti, kjer prav v zimskem času potekajo

največja gozdarska dela. Tako je potrebno pazljivo

slediti planinskim oznakam, da slučajno

ne zatavamo kam po svoje v teh neskončnih

gozdovih.

81 Ideja za izlet

Naravni parki Slovenije

Triglavski narodni park

Fotografije: Rožle Bregar

Besedilo: Marjan Žiberna


Skodelica, primer gubanja, zvijanja in dvigovanja zemljskega površja pred davnimi miljoni let

83 Maroko

Zg. in sp. slap Peričnik, dolina Vrata

Kako velik je, se nam morda še najbolj odstre v pogovoru z ljudmi, ki živijo v njem. Na

Gorjušah, na njegovem vzhodnem koncu, govorijo zelo drugače kot na primer v Logu pod

Mangartom. Da o bohinjskem kotu, kjer »švapajo« in kjer ženske govorijo na moškega oz.

fanta, niti ne razpredamo na dolgo. Tudi tradicionalna arhitektura – strme strehe, s katerih

hitro zdrsne sneg na gorenjski strani, in veliko bolj položne na primorski – je odraz njegovih

razsežnosti. Površina Triglavskega parka, edinega našega narodnega parka, je, če smo

faktografsko suhoparni, skoraj 840 kvadratnih kilometrov, kar predstavlja štiri odstotke

površine države. Ob siceršnji jezikovni in geografski razgibanosti Slovenije ni čudno, da

se narečja in arhitektura na območju parka, če se omejimo samo na to dvoje, med seboj

tako razlikujejo. Lahko pa navedemo še dva pomenljiva številčna podatka – njegova najvišja

točka je 2864 metrov visoki Triglav, najnižja pa Tolminska korita, ki ležijo manj kot 200

metrov nad morjem.

V TNP je toliko stvari, da ob misli na izlet nastopi

zadrega, kakršno prinaša velika izbira. TNP

sta naša najvišja vrhova, Triglav in Škrlatica, in

številni drugi vrhovi, ki privabljajo planince, pa

tudi zahtevne stene, v katerih iščejo izzive plezalci.

Med slednjimi je nedvomno najbolj znana

več kot kilometer visoka in približno tri kilometre

široka Severna triglavska stena z mnogimi

smermi, po katerih so se prek nje povzpeli drzni

alpinisti. Triglavski park so Bohinjsko jezero in

višje ležeča, a veliko manjša Triglavska jezera.

Sta velika in dobra znana slapova Savica in

Peričnik ter skoraj brezštevilni manjši slapovi v

strugah rečic in potokov, ki si utirajo pot navzdol.

Doline Tamar, Krma, Kot in najbolj znana, Vrata,

z Aljaževim domom na koncu. Pa dolina Trente


Svizec, prvobitni prebivalec visokogorja

in razgibani zgornji tok Soče. Še vedno vidne

ostaline soške fronte, ki je deloma potekala na

območju današnjega parka in pred dobrim stoletjem

v krvavih bojih zahtevala stotisoče življenj,

tudi slovenskih. Številne razgibane, ponekod

zelo strme ceste, ki so izziv za kolesarje, tako

gorske kot tiste, ki prisegajo na gladek asfalt in

cestna kolesa. Začenši z Vršičem, našim najvišjim

gorskim prelazom, in cesto na Mangartsko

sedlo, ki pripelje več kot 2000 metrov visoko.

Triglavski park je smučišče Vogel in so gozdovi

Pokljuke, kjer so pozimi za ljubitelje smučarskega

teka speljane tekaške proge. Mnoge pašne

planine s planšarijami, kjer čez poletje pozvanjajo

zvonovi ovčjih in kravjih čred. Triglavski

narodni park je vse našteto in še marsikaj drugega.

Stvari, ki jih lahko počnete, in krajev, ki na

pogled očarajo, je res veliko.

V približno takšnem obsegu, kot ga poznamo

danes, je bil TNP razglašen pred slabimi štirimi

desetletji, maja 1981. Še dve desetletji pred

tem je skupščina takratne Ljudske republike

Slovenije sprejela odlok o razglasitvi Doline

triglavskih jezer za narodni park. Če se ozremo

še bolj nazaj, pa je Slovenija, kot navajajo

viri, zamudila priložnost, da bi bil na našem

ozemlju razglašen prvi narodni park v Evropi.

Drugače kot ZDA, ki so svoj prvi narodni park,

Yellowstone, razglasile že leta 1872, je začela

Evropa zaščito posebej dragocenih območij

uvajati šele desetletja pozneje.

Poleti leta 1908 je vsestranski Albin Belar

(1864‒1939), seizmolog, naravoslovec in izumitelj

na področju radiofonije, ki velja za

idejnega očeta TNP, v družbi še nekaj mož

prehodil del Doline triglavskih jezer in kasneje

predlagal ustanovitev Naravovarstvenega

parka pod Komarčo. Vendar do tega ni prišlo;

razlogi so bili različni. Eden od njih je bil, da

zakonodaja tedanje Avstro-Ogrske monarhije

Triglavski narodni park

Jesenski macesni nad dolino Krma

ni omogočala omejevanja paše. A že leta 1924

je na območju Triglavskih jezer nastal Alpski

varstveni park, ki je pomenil prvo zaščito.

In tu smo že pri sodobnih težavah edinega narodnega

parka, ki ga imamo v Sloveniji. Medtem

ko številni narodni parki v ZDA in tudi nekateri

evropski pokrivajo nenaseljena območja, je

v TNP prisotnost ljudi še kako očitna. Tu živijo

že od pradavnine. Na območju parka so številna

naselja; skupaj jih je deloma ali v celoti 33,

v njih pa živi okoli 2400 prebivalcev. Že desetletja

je močno prisoten turizem; tu potekajo

gospodarske aktivnosti, začenši s kmetijstvom

in gozdarstvom; na vrhove gora se vzpenjajo

številni planinci; po parku ljubitelji športa in narave

kolesarijo, plezajo, soteskajo, turno smučajo,

čolnarijo, ribarijo, se spuščajo s padali in zmaji ...

Zato imajo Javni zavod TNP, ki upravlja park,

težko delo. Krmarjenje med Scilo in Karibdo,

med interesi ljudi, ki živijo na območju

parka, in njegovimi obiskovalci na eni ter zakonodajo

na drugi strani, je težavno. Včasih

spominja na »misijo nemogoče«. Svetovanje

pri prostorskih posegih, priprava smernic

za prostorske akte lokalnih skupnosti, izdaja

različnih soglasij in še druga opravila, ki v

ušesih ne odzvanjajo nič bolj privlačno, a so

za ohranjanje naravne in kulturne dediščine

zavarovanega območja še kako pomembna,

so velik izziv. Upravljavci, ki imajo pravno zaslombo

v Zakonu o TNP, sprejetem leta 2010,

park pa omenja tudi slovenska ustava, se neredko

soočajo z nerazrešljivostjo rebusa, kako

zadovoljiti ljudi in hkrati slediti zakonodaji. Občasni

konflikti so neizbežni; javno so najbolj

odmevni, če pride do rušenja kakšne od črnih

gradenj.

Ena od težav je, da v Sloveniji alternative za

izvajanje različnih prej omenjenih prostočasnih


Prehodavci pred nevihto

dejavnosti ni kaj veliko. Tudi Švica ima en, a

strogo zavarovan narodni park, po površini petkrat

manjši od TNP, v katerega v zimskem času

ni dovoljeno niti vstopiti. A Švica ima še veliko

gorskega sveta, kjer lahko izživite potrebe po

stiku z gorsko naravo in ki služi kot poligon za

vsakovrstne dejavnosti. Poleg tega gre za vprašanje

lastnine – v ZDA, na primer, je ozemlje

nacionalnih parkov v lasti države, zato ta lahko

veliko lažje izvaja varstvene in upravljavske dejavnosti.

Obsežen del TNP pa je v zasebni lasti.

Razdeljen je v več varstvenih območij, ki različno

omejujejo dejavnosti. V prvem območju na

primer lastniki gozdov s svojim gozdom ne morejo

normalno gospodariti, odškodnine, ki jih za

to omejitev odmeri država, pa so zelo skromne.

Težava je tudi, recimo temu, upravne narave

– na območju TNP je osem občin in njihovi

pogledi na razvoj so pogosto zelo vsaksebi. Občine

si na primer želijo še bolj razviti različne

turistične dejavnosti. Omenimo samo gorsko

kolesarjenje, a prave dvonamenske planinske

poti, kjer bi lahko kolesarili, obstajajo bolj kot ne

le na papirju. Zato je kolesarjenje omejeno na

javno cestno infrastrukturo. Ko zaidete z nje,

vas lahko nič hudega sluteče ustavi nadzornik

in vam z vso zakonsko pravico odmeri globo.

V naseljih, ki ležijo znotraj parka, poleg zahteve

po oblikovni skladnosti objektov z značilno

lokalno stavbno tipologijo kakšnih posebno

strogih omejitev ni. Gradnja počitniških hiš pa

je že druga stvar – te so v resnici tujek in kot

take ne sodijo v zavarovano območje, pa tudi

koristi imajo od njih le lastniki in ne širša lokalna

skupnost. Urejanje motoriziranih dostopov

do pašnih planin, ki bi tako postale dostopne

za množični turizem, ne žanje odobravanja

upravljavcev. Omejitve so tudi pri urejanju

smučišč in pri gradnji energetskih objektov, kot

so daljinski plinovodi in elektrarne. Upravljavci

včasih, ko morajo odločati o sprejemljivosti gra-

87 Triglavski narodni park

Markantni viharnik nad dolino Zadnjica

dnje novih objektov, pogledajo v zgodovino. In

pri tem doživijo presenečenje. Na mestu, kjer

želi nekdo graditi, zagotavljajoč, da je tu nekoč

že stal objekt, danes o kakšni stavbi ni ne duha

ne sluha – ogled starih letalskih posnetkov pa

pokaže, da trditev bodočih graditeljev ni iz trte

izvita. Na mestu je nekoč morda res stal hlev,

posnetki pa tudi kažejo, da je bilo paše in kmetijstva

nasploh nekoč veliko več. Tam, kjer je

danes gozd, je bilo morda pred nekaj ne tako

dolgimi desetletji vse popaseno.

V preteklosti je bilo na območju TNP marsikaj

drugače – tudi Triglavski ledenik, poleg tistega

pod Skuto naš edini ledenik, je danes viden

le še »v sledeh.« Je eden redkih neposrednih

kazalcev podnebnih sprememb. Podobno krčenje

že dolgo opažajo na ledenikih drugod

po Alpah, a zaradi svoje skrajno jugovzhodne

lege so ostanki Triglavskega ledenika za spremembe

še toliko bolj občutljivi.

Ledeniku so ljudje včasih pravili Zeleni sneg,

saj je ledeniški led postopoma nastal iz starega

snega ali firna oz. zelenega snega, kot so

ga zaradi modrozelenkaste barve poimenovali.

Gmota ledu, ujeta v kotanjo na pobočju severozahodno

od Triglava je imela konec 19. stoletja

okoli 40 hektarov površine in je ustrezala pojmu

ledenik. Danes, ko je površina neprimerno

manjša, le še okoli dva hektarja, in ledeniških

razpok v njem že desetletja niso opazili, ga strokovnjaki

opisujejo kot glaceriet, »ledeniček«

oz. zelo majhen ledenik. Geografski inštitut

Antona Melika pri Znanstveno-raziskovalnem

centru SAZU ga sistematično proučuje že od

konca druge svetovne vojne. Vse toplejše

podnebje, očitna posledica naše gospodarske

»hiperaktivnosti«, ki se je začela z industrijsko

revolucijo, neizprosno zahteva svoj davek.

Posledica umikanja ledenika je bila med drugim

odkritje Triglavskega brezna, kamor se


Spravilo sena v tipične bohinjske toplarje

stekajo vode z ledenika. Njegov vhod se je

človeškim očem odstrl leta 1955. Voda, ki se

teče vanj, pride na svetlo dober kilometre nižje,

pod Triglavsko severno steno. Navdušenim

jamarjem pa ni uspelo priti tako globoko, kot so

želeli. Brezno, ki je danes naravni spomenik,

jih je spustilo do globine dobrih 250 metrov,

kjer jih je zaustavila neprehodna gmota ledu.

A marsikaj je šlo zaradi ljudi tudi na bolje,

denimo stalež soške postrvi. Čeprav je, to

je treba povedati, zaradi ljudi šel najprej na

slabše. Pred dobrim stoletjem, ko so začeli

ribiči v Sočo (v TNP je le njen zgornji tok)

množično vlagati potočno postrv, je prišlo do

križanja med vrstama. Čista soška postrv je

zato skoraj povsem izginila. A so se v zgornjem

toku nekaterih rečic soškega porečja,

kamor križanci zaradi slapov in pragov v strugi

niso mogli, vendarle ohranili primerki genetsko

čiste soške postrvi. Preživele so v Zadlaščici

in Predelici in še nekaterih rečicah na območju

parka. Sodelovanje ribičev in biologov je

rodilo uspeh – potem, ko so začeli v 90. letih

prejšnjega stoletja v Sočo vlagati v ribogojnici

načrtno vzgojene čiste primerke in iz nje sistematično

loviti križance, se je stanje začelo

izboljševati.

Območje TNP, katerega osrednji del so Julijske

Alpe, ima bogat živalski svet. Tu lahko

visoko v zraku vidimo jadrati planinskega orla,

veliko ujedo, ki preko iztegnjenih kril meri več

kot dva metra. Med njegov plen spadajo svizci,

ki živijo v kolonijah na planinskih travnikih in se

na opozorilni žvižg budnega člana hitro skrijejo

v podzemne rove, kjer sicer v hibernaciji prebijejo

od osem do deset mesecev na leto. Med

orlov plen kar dolgo niso spadali ‒ vsaj ne pri

nas. Na območju Julijskih Alp so nekoč živeli,

a so pred kakšnimi 12.000 leti, na začetku

holocena, izumrli. Svizci, ki jih srečamo med


Aljažev stop na Triglavu, ponos Slovencev

pohajkovanjem po sredo- in visokogorju, so bili

sem ponovno naseljeni v začetku 70. let prejšnjega

stoletja, ko so pripeljali živali iz Italije,

Švice in Avstrije.

Tudi kozorogi, nič kaj plašne živali, ki jih zlahka

srečamo zlasti na širšem območju Kriških

podov, so bili ponovno naseljeni v začetku

prejšnjega stoletja. S čimer smo se oddolžili

za svoje preteklo početje – kozoroge smo

v 19. stoletju z lovom skoraj povsem iztrebili.

Lov je bil do začetka 90. let dovoljen tudi

na dve vse redkejši ptici – na veličastnega

divjega petelina in na manjšega ruševca.

Za trak klobuka, ki je del slovenske narodne

noše, spadajo krivci, kot pravijo zakrivljenim

repnim peresom ruševca. Ker slednji ni bil nikoli

voljan dati svojih peres za tako rabo, je to

pomenilo lov, ki je njegovo število zdesetkal.

Šele popolna prepoved lova je omejila njegovo

izginjanje. A je kljub temu njegov nadaljnji

obstoj pri nas vprašljiv. Ruševec spada med

t. i. koconoge kure, v družino ptic, ki so se na

hladne razmere prilagodile z močno operjenimi

nogami (koc, koca – odeja). Pri nas živeči

pripadniki te družine so še divji petelin, gozdni

jereb in nad gozdno mejo živeča belka. V srednji

in južni Evropi so to ledenodobni relikti, ki

so se ob koncu zadnje poledenitve obdržali le

sorazmerno visoko v gorah in ponekod v gozdovih.

Ob vse toplejšem podnebju se njihov

življenjski prostor krči.

Ruševec, kot je razvidno iz imena, poseljuje

najvišji gozdni pas, kjer so razmere za listavce

neprimerne in prevladujejo macesni ter nizko

rušje. To je življenjsko okolje na težavne razmere

prilagojenih živalskih vrst, kot sta gams

in alpska rovka, pa tudi planinski močerad in

živorodna kuščarica, ki ne ležeta jajc, saj bi ta

v hladnem okolju propadla, ampak kotita žive

mladiče.


Planina Krstenica je le ena izmed bohinjskih planin, kjer poteka paša in pridelava sira.

Če srečate divjega petelina, veliko plašno ptico,

to najverjetneje pomeni, da z njo ni vse v

najlepšem redu. Obiskovalcem Pokljuke, ki je

s svojimi gozdovi nekoč pomenila spokojno

okolje, kakršnega divji petelin za nemoteno

življenje nujno potrebuje, se včasih zgodi srečanje

z »norim petelinom.« Z gozdarstvom in

različnimi športno-rekreativnimi dejavnostmi je

miru vse manj in manj, zato se petelinu »zmeša«.

Tak petelin ne kaže zanimanja za kokoši,

ampak si omisli svoje območje, ki ga srdito

brani. Medtem ko običajno ohrani dovolj strahu

pred plenilci, lisicami, kunami in psi, včasih

srdito napade človeka, ki je zašel na njegovo

območje. Pri čemer je treba še kako resno

vzeti njegov kljun in močne peruti, s katerimi

silovito udarja po žrtvi. Na nekem območju je

mogoče v času parjenja več let zapored srečati

»norega« petelina. Poznavalci menijo, da

bi razloge za tako vedenje lahko iskali v t. i.

zlomu populacije. Ker je samic, s katerimi bi

se lahko parili, premalo, pride pri petelinu do

hormonskih spremembe, ki pripeljejo do »norosti«.

Če ga med potepanjem po Pokljuki ali

kjerkoli drugje morda srečate, bo bolje, če njegovo

»norost« občudujete (ali pa obžalujete)

nekoliko bolj od daleč.

In ko smo pri norosti: drži, da je določena oblika

človeške norosti ali vsaj lahkomiselnosti

v preteklosti marsikaj spremenila na slabše,

mnoge stvari nepopravljivo. Res pa je tudi,

da smo se določenih zmot in zablod sčasoma

ovedli in poskušali storjeno škodo popraviti.

Ali, tako kot je v primeru zaščite območja

Triglavskega narodnega parka, preprečiti,

da do nje ne bi prihajalo več ali vsaj v čim

manjši meri. Kako lahko kot obiskovalci »priskočimo«

na pomoč, danes menda ni treba

nikomur več razlagati.


Glasnice marec/april 2019

Zbral in uredil: Jože Balas

17. 3. Cankarjev dom FASO DANSE THÉÂTRE: KALAKUTA REPUBLIKA Osrednja nit predstave je duh Fele Kutija, zastavonoše odpora v Zahodni

Afriki in idola več generacij. V novem delu belgijsko-burkinafaškega koreografa Sergea Aiméja Coulibalyja ta navdihuje z veliko odprtostjo svetu in besedili, ki

izkazujejo gorečo zavezanost ideji. Predstava ni ne Kutijev biografski popis ne glasbeni pregled njegove umetniške poti, ampak razburljiva študija umetniškega

angažmaja in kaj ta lahko sproži. Je predstava z nalezljivo energijo, delček Afrike brez klišejev. Afrika v globaliziranem svetu, ki jo upodablja Coulibalyjeva,

domovini predana generacija umetnikov. Podobno kot druga Coulibalyjeva dela Kalakuta republika ne ponuja odgovorov, temveč jasna vprašanja. Kateri svetovni

dogodki ljudi spodbudijo k združevanju, množičnemu izražanju nezadovoljstva in iskanju rešitev? Kdaj ljudje poiščejo karizmatične vodje? Kakšno moč

pravzaprav ti imajo in v kakšnih okoliščinah? Koliko svobode je mogoče v okviru gibanja? Kutijeva glasba je orožje in Kuti je edinstven umetnik – brezmejne

želje po svobodi, burnega življenja, v dušo vtisnjene politične zavesti in povsem izvirne muzikalnosti, porojene iz spoja črne celine in zahoda.

18. 3. Cankarjev dom JOSHUA REDMAN QUARTET Redman je sin legendarnega saksofonista Deweyja Redmana in plesalke Renee Shedroff, zato je

že od malega srkal vplive različnih glasbenih žanrov in inštrumentov. Pri devetih letih je svoje glasbeno popotovanje začel s klarinetom, potem pa presedlal na

tenorski saksofon, ki ga ni izpustil do danes. Pod rubriko »moji glasbeni vplivi« našteje imena, kot so John Coltrane, Ornette Coleman, Cannonball Adderley,

Aretha Franklin, Earth, Wind and Fire, The Beatles, Prince, The Police, Led Zeppelin, in seveda svojega očeta Deweyja Redmana. Do danes je izdal dvajset

albumov za uveljavljene glasbene založbe, kot sta Warner Bros in Nonesuch, ter sodeloval z imeni, kot so B. B. King, Bill Frisell, Marcus Miller, The Rolling

Stones, Herbie Hancock in Stevie Wonder, se zavihtel na nešteto top list najeminentnejših glasbenih časopisov in portalov ter bil kar trikrat nominiran za

najprestižnejšo nagrado grammy.

19. 3. Gala hala ALL STRINGS DETACHED SEPTET All Strings Detached je domači kantavtorski duo, sestavljen iz odličnega songwriting partnerstva

med Jano Beltran in Vesno Godler. Njuna minimalistična glasbena estetika, tvorjena iz intimnega pobrenkavanja po kitari Beltranove ob podpori basa Godlerjeve

in magične sinergije njunih vokalov, ki segajo od šepeta do krika, je sedaj že dobro poznana in uveljavljena formula med pridnimi obiskovalci domačih

koncertov. Pri glasbi, ki postopa nekje med indie folkom in dark americano, je v ospredju tudi ekspresivna lirika, ki najpogosteje opisuje temačnejša čustva,

razočaranje nad ljubeznijo, dotakne se pa tudi tematik odnosa moški – ženska. All Strings Detached je trenutno ena najvidnejših ženskih glasbenih zasedb pri

nas. Na albumu Septet duo razširi svojo zvočno paleto z ritem sekcijo bratov Vida in Jošta Drašler, godalnim triom viole (Klemen Bračko) ter dveh violin (Barja

Drnovšek in Bojan Cvetrežnik), vendar se kljub številčnejšemu ansamblu ne odreka načelu ''manj je več''.

21. 3. Klub Gromka OVO + DARLA SMOKING V Gromko se vrača kultni duo OVO, ki slovi s čudno glasbo za socialno neprilagojene ljudi. Za uvod ju

pospremi kultna Darla Smoking, ki slovi s čudno glasbo za socialno neprilagojene ljudi. Seveda je uporaba besede "kultno" tukaj zelo na mestu, saj je samo

kanček manj brezpomenska in zlajnana kot izraz "brezkompromisna" V naša ušesa se bo zlil nekontroliran curek gnusne mešanice zvrsti, v kateri se služijo

zadeve. kot so industrial, sludge, experimental, dub, etno in ostale glasbene zvrsti, ki ponavadi sedejo ljudem z vprašljivimi socialnimi sposobnostmi in neobstoječim

higienskim minimumom.

26. 3. Orto bar PARTIBREJKERS Beograjski carji rokenrola se z neuničljivo frontmanovsko pojavo Canetom na čelu vračajo v Ljubljano in Orto bar. Ikone

balkanske glasbene scene so v skoraj 40 (!) letih obstoja poskrbeli za nepozabne himne in hite Jugoslavije, kot so “Hoću da znam”, “Kreni prema meni” in “1000

godina”. Odigrali so izjemno število koncertov, vključno z zgodovinskim mejnikom, povojnima povratniškima koncertoma v Novem Sadu in na beograjskem

Tašmajdanu, ter enim zanje najpomembnejših trenutkov njihove kariere, nastopom s Chuckom Berryjem v Zagrebu. S svojim intenzivnim blues rockom in

aktivistično držo pa so se v glasbeno zgodovino naše regije zapisali kot čiste legende in bend, ki bi ga moral vsak od nas videti vsaj enkrat v življenju. Skupina

trenutno v studiu zaključuje snemanje novega albuma, prav tako pa nastaja tudi film o pripravi albuma.

26. 3. do 25. 4. Orto bar 21. ORTO FEST Letos bo na Orto Festu nastopilo kar 27 domačih in 20 tujih glasbenih skupin in izvajalcev in bo žanrsko

tudi letos izjemno barvit. Otvoritveni koncert 26. 3. bo pripadel legendarni srbski zasedbi Partibrejkers, že dan po tem, 27. 3., pa Guns 2 Roses iz Velike

Britanije, ki so kot edina tribute to skupina Guns'n Roses že nastopali skupaj z originalnimi člani te skupine! V soboto, 28. 3., boste na odru lahko videli

odlično slovensko skupino Eightbomb!

Drugi teden festivala se nadaljuje v torek, 31. 3., z domačo skupino T.M.S. Crew, v sredo, 1. 4. pa bodo na oder Orto Festa prišle tri odlične skupine:

brazilska Krisiun ter Gruesome in Vitriol, obe iz ZDA. V četrtek, 2. 4., bodo nastopili vsem dobro znani Hamo & Tribute 2 Love, dan za tem, v petek, 3. 4.,

pa prav tako vrhunska domača zasedba Koala Voice, isti večer pa bo sledil še koncert madžarske skupine Shakin'. Sobotni koncert 4. 4. bo rezerviran za

več kot priljubljeno slovensko zasedbo Slon in Sadež.

V nov teden se bomo podali v ponedeljek, 6. 4., z domačima skupinama Los Ventilos in Seven days In May, 7. 4. pa nastopa slovenskih zasedb Fat Butlers

in Lusterdam. Sredin večer 8. 4. bo pa gostil dve odlični hrvaški zasedbi: The Siids in Turisti. Naslednji dnevi nam bodo prinesli več kot kakovostne domače

zasedbe. Tako bo v četrtek, 9. 4., nastopila skupina Happy Ol' McWeasel, v petek, 10. 4., The Stroy in naslednji dan, 11. 4., Zmelkoow.

Četrti teden Orto Festa bodo v ponedeljek, 13. 4., otvorili kanadski Imonolith, naslednji dan, 14. 4., pa domači skupini Alo!Stari in Zgrešeni primeri. V sredo,

15. 4., bosta oder zasedla domači skupini Lombardo in Buržuazija, v četrtek, 16. 4., pa se obeta koncert slovitega kantavtorja Adija Smolarja. Vikend bo

rezerviran za trše zvoke tujih glasbenih skupin: v petek, 17. 4., boste lahko slišali česko zasedbo Cult Of Fire in slovaško skupino Malokarpatan, v soboto,

18. 4., pa japonske Loudness, Grey Attack iz Danske in Švicarje Thola.

Zadnji teden festivala bo nabit s prav posebno energijo raznovrstnih glasbenih skupin. V ponedeljek, 20. 4., bodo na oder Orto Festa stopile kar štiri skupine:

Uada in Velnias iz ZDA, Grift iz Švedske in Solbrud iz Danske. Torek, 21. 4., bo gostil tri domače projekte, ki pa so vsi tesno povezani z Jacuzzyjem

Krallom; poleg njega bosta nastopili še skupini Monstrumental in Baghdad Battery Orchestra. V sredo, 22. 4., se bo predstavila že legendarna slovenska

skupina Avtomobili, naslednji dan, 23. 4. pa bo na oder Orto Festa prvič stopil srbski avtor in glasbenik Marko Louis s številčno zasedbo. Koncert legendarnega

Ramba Amadeusa & Five Winnetous se nam obeta v petek, 24. 4., zaključek festivala pa bo v soboto, 25. 4., s kar šestimi slovenskimi skupinami:

Interceptor, Sarcasm, Mist, State Of Fiction, Quad Damage in Marax.

26. 3. Gala hala ROMANO NERVOSO Romano Nervoso je rock bend z nervoznim italijanskim frontmanom Romanom, ki kar ne more biti pri miru. Kar je

dobro, saj obstaja velika možnost, da boste na koncertu migali tudi sami. Bend domuje v Belgiji, sestavljen pa je iz italijanskih in belgijskih članov. Frontman

Romano je samoproglašen kralj spaghetti rocka, s čimer zagotovo vzbuja strah in trepet tudi samemu Enniu Morriconeju. Predstavljajte si zlate čase rokenrola

na čelu s T-Rex in AC/DC, temu dodajte dozo bleščic New York Dolls in ščepec energije zgodnjega punka, gratinirajte z italijanskim sirom, ruknite v pečico

na 220 in voilà, Romano Nervoso, koncertna poslastica prvinske energije je pripravljena! S svojim unikatnim zvokom in ekscentričnimi živi nastopi so vzbudili

pozornost ne le rock entuziastov širom Evrope, pač pa tudi vodilnim ustvarjalcem današnje rokenrol scene. Bend je kot predskupina nastopal namreč za The

Sonics, King Khan & The Shrines, Triggerfinger, Johnnyja Hallydayja in drugih, pred kratkim pa je izdal singl Wild Boy s prihajajočega albuma, na katerem gosti

tudi kanadskega princa modernega rokenrola, Danka Jonesa.

27. 3. Kino Šiška METRONOMY Elektro pop heroji Metronomy veljajo za eno najbolj cenjenih sodobnih britanskih zasedb, po naslovnicah uglednih glasbenih

publikacij, razprodanih koncertnih dvoranah in najznamenitejših festivalih po svetu pa se bodo končno oglasili tudi na našem odru. Ob prvem obisku Šiške nam

bodo poleg starih uspešnic predstavili tudi najnovejši album Metronomy Forever, ob katerem mediji, kot so NME, DIY Mag in The Line of Best Fit navdušeno

vzklikajo: “Metronomy za vedno!”. Skozi 13-letno kariero se je danes petčlanska zasedba Metronomy pod vodstvom ustanovitelja Josepha Mounta uveljavila

kot ena najbolj zanimivih in spoštovanih zasedb iz Velike Britanije. Naslovnice so jim posvetile glasbene revije, kot so Loud & Quiet, NME, DIY in Crack, razprodali

so koncerte na znamenitih prizoriščih, kot so Royal Albert Hall, Brixton Academy in Alexandra Palace, ter nastopili na svetovno znanih festivalih, kot

so Glastonbury, Primavera Sound in SXSW. Ogrevali so občinstva na turnejah Coldplay, Bloc Party in Justice, leta 2012 bili nominirani za nagrado Mercury

Music Prize za svoj tretji album The English Riviera in med drugim sodelovali tudi s filmarjem Michelom Gondryjem ter modno ikono Karlom Lagerfeldom.

29. 3. Kino Šiška PIANO DAY 2020: Shida Shahabi Pianistka in skladateljica Shida Shahabi je leta 2018 s svojim osupljivim albumskim prvencem Homes

požela izjemno kritiško hvalo in se hitro uveljavila kot eno najvznemirljivejših imen žanra. Shidino intimno ambientalno raziskovanje prostora in časa v melodičnih

klavirskih kompozicijah, napisanih in posnetih v njeni dnevni sobi, je predstavnike cenjene založbe FatCat Records oz. njene podzaložbe 130701, kjer so glasbo

med drugim izdali tudi Hauschka, Max Richter, Jóhann Jóhannsson in Dustin O’Halloran, prepričalo v izdajo njenega prvenca. Plošča Homes je izšla oktobra

2018 in bila s svojim prepletom klasične glasbe, elektronike, krautrocka in še katerega od Shidinih mnogih vplivov odlično sprejeta med kritiki – na Bandcampu

so glasbenico npr. predstavili v svoji rubriki Bandcamp Daily, revija Future Music pa je album razglasila za “izjemno dovršeno, iskreno in ganljivo” izdajo.

28. 3. Channel zero MART Čarobna nežanrska burja, polna kompleksnih ritmov, melodičnih klavirskih premikov in virtuoznih kitarskih prehodov. Skladbe za

album Vuk so nastajale celih dvanajst let. Bendova želja je bila, da jih posnamejo na različnih lokacijah, da ujamejo prostor, občutek in edinstven zvok, ki ga vsak

prostor ponuja. Tako so pesmi snemali po dve in dve ... in dve. In jih izdajali kot digitalne EP-je. In tako je v štirih letih nastal Vuk. Ob neizmerni pomoči mnogih,

ki so si za to vzeli čas in delili svoje talente, je lahko ta kosmata plošča postala sedaj tudi resničnost. Vuk je nastal kot odgovor. Vprašanje ni znano. Pa tudi

odgovor je izražen v glasbenem jeziku in zato popolnoma nerazumljiv. Vendar pa na svoj način, ki ga zmore glasba, vseeno popolnoma jasen. Vsakomur po svoje.


28. 3. Gala hala YUGO.WAV Beograjska ex-yu avdio-vizualna poslastica pikira v Ljubljano! Če ste pripravljeni odplesat v spomladansko jutro z dobro mero

nostalgije po zloglasnih Cekijevih ex-yu ludarah, boste zagotovo veseli, da smo v Ljubljano povabili Yugowave kolektiv. Yugowave je audio-vizualni kolektiv iz

Beograda, ki je na zapuščini vaporwave kulture leta 2018 začel z vizualnimi editi, zelo kmalu pa so, pričakovano, začeli organizirati tudi svoje partije. Večer

bomo preživeli v dobri družbi. Na meniju je ogromno starejše muzike (Videosex, Denis&Denis, Max&Intro, U Škripcu, Jakarta, D’boys, La strada, Oliver Mandić,

Zdenka Kovačiček, Slađana Milošević, Kim band, Boban Petrović, Kineski zid, Dino Dvornik, Mirzino jato idr.), pa tudi novejše (Nipplepeople, Fantom, Svemirko,

Pocket Palma, Z++, Leut Magnetik) ter še mnogo one hit wonderjev, za katere ste morda že pozabili, da jih poznate.

31. 3. KCD ANA KRAVANJA IN SAMO KUTIN & ABACAXI Ana Kravanja in Samo Kutin sta že vrsto let stalnica na kreativni slovenski glasbeni sceni

– tisti, ki prekipeva od novih izraznih možnosti v poljih namišljene folklore, alternativnega rocka, eksperimentalne glasbe in svobodne improvizacije. Z veščim

igranjem krasno ubrani par zapleta in razpleta mikavno muziko, polno hipnotičnega dromljanja, igrivega zvončkljanja ter domiselnih zvočnih in strukturnih rešitev.

Skladbe, polne plapolanja in odzvanjanja, se pred nami razkrivajo kot kompleksne in večslojne, a nas kljub temu s svojo gibkostjo v hipu očarajo in začarajo.

Abacaxi je francosko-nemški trio, ki s svojo špartansko linijo kitare, basa in bobnov ustvarja presenetljive glasbene izkušnje. Njihovi silovito izkrivljeni zvoki

se hitro spremenijo v fantastične akustične orgije s svetlobnimi posegi, s katerimi upravljajo glasbeniki sami s svojimi inštrumenti in številnimi pedali, ki med

koncertom oživijo kot električne otroške igrače. Trio novi improjazz postavlja v gledališki kontekst, ki človeška čutila pripravi do užitka. Najboljši koncert Jazz

festivala v Saalfeldnu 2019.

3.−5. 4. Kino Šiška, Channel zero TRESK #11Festival Tresk pod okriljem Radia Študent že enajsto leto zapored predstavlja obračun glasbe in založništva. Z

vizualnimi natečaji, pogovori, koncerti in klubskimi dogodki Tresk tematizira alternativno glasbeno sceno in plete socialno mrežo glasbenikov, vizualnih ustvarjalcev,

založnikov, distributerjev, organizatorjev, medijev, trgovcev ter nenazadnje podpornikov in poslušalcev. Ob navigiranju po številnih lokacijah Treska #11 boste

lahko v Stari elektrarni brskali po fizičnih katalogih več kot 25 domačih založb, obiskali žepne koncerte v šestih ljubljanskih ploščarnah, si v galeriji DobraVaga

ogledali razstavo presežnih del letošnjih vizualnih natečajev, na večernih koncertih v Kinu Šiška (Svojat, Nina Bulatovix, Klotljudi, Lovekovski) odkrivali nove

smernice pesniško navdahnjenih kitarskih godb, v klubu Channel Zero plesali ob zvokih aktualne klubske elektronike (Stenny, Babilonska, Estera, Nulla b2b

Dvidevat) in si v nedeljo privoščili počitek ob radijskem sprejemniku, nastavljenem na 89,3 MHz, kjer boste lahko prisluhnili tematskemu Tresk programu s

pogovori in koncertoma Širom ter In The Attic. Več na www.tresk.si.

7. 4. Cankarjev dom CANKARJEVI TORKI: BRATKO BIBIČ − GOSTOVANJA: HOMMAGE A CLICHÉ Ta prav posebni koncert bo pospremil izid

(dvojnega) albuma Gostovanja: Hommage à cliché (pri založbi Klopotec), na katerem bodo objavljeni koncertni posnetki avtorskih skladb harmonikarjev Bratka

Bibiča, Otta Lechnerja in Paula Schubertha ter improvizacij, ki jih je v minulih petih letih v različnih formacijah izvedlo skupaj skoraj petdeset glasbenikov.

Repertoar koncerta bo zajel za zasedbo prirejeno izbrano gradivo z albuma, ki se konceptualno deli na dva sklopa: Harmonikarjenje, ki se osredotoča na

glasbo za harmoniko, in Obredovanja, ki polagajo težišče na individualno in skupinsko zvočenje in improvizacije. Slednje bodo poleg nekaj novitet ustrezno

zastopane tudi na pričujočem nastopu.

9. 4. Klub Gromka 7AM + GÖTTEMIA 7AM se v sklopu svoje EU/UK turneje ustavijo tudi v Gromki. Glasni trojček tokrat predstavlja nov album »Benefit for

Iggy`s Shirt«, ki ga zaznamujejo nalezljive pop melodije in distorzirane kitare. 7AM so pristaši DIY etike, album je tako posnet kar na njihovi kmetiji na severu

Slovenije, vmes pa so neumorno igrali po vsej Evropi. Bend je vsekakor največji užitek ujeti v živo, saj kot pravijo, da ne verjamejo v glasbene žanre, temveč v

glasno glasbo. Norvežani Göttemia prihajajo iz Haldna na Norveškem. Odraščali so v Eidsbergu, majhni skupnosti v najglobljih gozdovih na Norveškem, kar je

vplivalo na skupino na številnih ravneh. Preigravajo nekakšen trashy punk`n`roll oz. kot povzema opis, ki ga nima smisla prevajat: »The primal DIY punk thread

goes throughout the music of Göttemia. This is scream-and-shout-out-loud, adrenaline-rush aggro-rock, or punch-drunk grunge-punk of the obnoxious kind.«.

10. 4. TrainStation SubArt Bernays Propaganda Makedonske aktivistične dance-punk ikone Bernays Propaganda se bodo v okviru evropske turneje tokrat

ustavili v Kranju, dan prej, 9. 4., pa še v Gustafu v Mariboru. Na tej turneji predstavljajo nov, peti dolgometražni album in svežo zbirko nagruvanih, radijsko spevnih

in plesišču prijaznih družbeno angažiranih biserov pod pomenljivim imenom Vtora mladost, treta svetska vojna (Druga mladost, tretja svetovna vojna), ki je v

začetku septembra 2019 izšel pri domači neodvisni založbi Moonlee Records, koncertno premiero pa doživel na odru Kina Šiška. Zasedba Bernays Propaganda

še naprej ohranja novovalovsko estetiko predhodnika Politika, vendar je svoj zvok dodatno elektrificirala, mu dodala še nekaj funka, ga povila z blagozvočnim

glasom Kristine Gorovske in ga zapakirala v svojstven preplet newyorškega plesnega punka, electra poznih osemdesetih let prejšnjega stoletja in smernic

novejših bendov, kot so Chk Chk Chk, Ought ali regionalni Artan Lili. Skratka plesni puntarski disko punk, podkrepljen z lucidnimi refleksijami makedonskega

vsakdana in prepoznavnim zvočnim podpisom Bernays Propagande. Bernays Propaganda po dobrem desetletju še vedno učinkovito pozivajo na angažirani ples!

11. 4. Gabriel, Cerkno KELTIKA: MONSIEUR DOUMANI, THE BALKAN EXPERIENCE OF SONG AND RITUAL Na premiernem slovenskem

koncertu bomo gostili eno večjih atrakcij na svetovni etno sceni, ciprsko zasedbo Monsieur Doumani, ki v zadnjih letih žanje same hvalospeve. Trio, ki deluje od

leta 2011, navdušuje z izvirnim združevanjem tradicionalnih in modernih glasbil, s katerimi poustvarjajo živopisno ciprsko ljudsko glasbo. Igrajo avtorske skladbe,

ki temeljijo na izročilu, vanje pa vnašajo prvine drugih zvrsti, od rocka do balkanske melodike. Bend je objavil EP in tri albume, ki so prejeli pohvalne kritike in bili

ovenčani z nagradami ter bili uvrščeni na letne lestvice najboljših etno albumov. Zadnji album Angathin (2018) je bendu prinesel deveto mesto na lestvici World

Music Charts Europe, medtem ko je na lestvici Transglobal World Music Chart osvojil tako prvo mesto kot naslov najboljšega albuma v kategoriji »severna Afrika

in Bližnji Vzhod«. Koncert ciprske razposajene trojice, ki jo je revija Songlines razglasila za najboljši bend leta 2019, bo uvedel novejši slovenski kvartet The

Balkan Experience of Song and Ritual, ki v avtorskih in sodobnih aranžmajih igra in prepeva balkansko glasbo oziroma »ljudsko glasbeno izročilo od Slovenije

do Turčije«. Predstavili bodo prvenec, na katerem starim pesmim dodajajo improvizacijske in pripovedne momente, ki približajo tradicijo današnjemu poslušalcu.

14. 4. Cankarjev dom LIUN & The Science Friction band LIUN & The Science Friction band je znanstvenofantastična zasedba, ki se vije med temnimi,

silovitimi ritmi in krhkimi melodičnimi obrisi. Kompleksni večplastni aranžmaji Wanje Slavina so v nasprotju z Luciinim odkritim in prosojnim glasom, ki seka

skozi nered. Pesmi postavljajo pod vprašaj družbene norme vedenja med spoloma ter navajajo močne umetnice in like, kot so Kiddo, Foxy Brown, Princess

Mononoke in Eleven. Lucia Cadotsch se je ljubljanskemu občinstvu že predstavila v zasedbama Schneeweiss & Rosenrot (v Kinu Šiška) in Speak Low (na

Jazz festivalu Ljubljana).

15. 4. Gala hala PUTAN CLUB Italijansko-francoski 70-odstotni ženski trio Putan Club je nevaren projektil. Nemogoče ga je popredalčkati. Zmuzljiv in vnetljiv

je kot svoboda. Muzike se loteva neprizanesljivo. Nič mu ni sveto. Ruši konvencije. Bruha kot vulkan. Nastopa radikalno in napadalno, giblje se kot odporniško-partizanska

gverila. Ikonoklastično melje vse pred sabo in ne prizanaša nikomur. Njegov angažirani glasbeni koktajl smrdi na molotovko. Brutalizem in

tribalizem, bes in upor, divjost in šamanizem. Z intenzivnim, eksplozivnim in hipnotičnim elektro-industrail-rockovskim križancem Putan Club reže naravnost v

rakavo tkivo razpadajočega človeštva in ga osvobaja. Če ste proti diskriminaciji; če ste proti podpihovanju nestrpnosti, proti delitvam in sovraštvom; če ste proti

rasizmu, seksizmu, homofobiji, ksenofobiji, strankarski politiki, kapitalizmu in organizirani religiji, ste pravi za Putan Club.

15. 4. Channel zero LEVEL UP 21: HAUSEWIVES Na Level 21 prihaja vzhajajoča angleška fantovska peterica Housewives, ki se ponaša z mladostniško

glasbeno drznostjo. Kvintet iz Londona je marca lani izdal svojo tretjo transžanrsko zvočno pustolovščino z naslovom Twilight Splendour, ki jo je že predstavil

na 50. obletnici Radia Študent. Na albumu zasedba, ki je svoje kitare zamenjala za midi opremo, navdahnjeno raziskuje potenciale elektronske glasbe, delno

skozi prizmo diskoidnega post-punka v maniri Guerilla Toss, delno pa na načine, ki v spomin prikličejo delo prepoznavnega producenta Oneohtrix Point Never

ter zasedb Animal Collective in Battles. Člani benda o albumu pravijo, da gre za ljubezensko pismo nekakšne umetne inteligence zgodnje vrste svojemu lastniku.

Komade namreč zaznamujejo verzi, ki izhajajo iz frustracij zaradi močne želje po povezavi z nekom. Ali morda z nečim?

17. 4. Channel zero REFRESH!: KURJA POLT PRESENTS FOKN BOIS Za spomladansko osvežitev Channel Zero združuje moči s Festivalom žanrskega

filma Kurja Polt, ki je v Ljubljano zvabil ganski "gospel porn rap" fenomen FOKN Bois. Večna provokatorja M3NSA in Wanlov the Kubolor, ki na svojem

najnovejšem EP-ju Afrobeats LOL gostita vzhajajoče superzvezdnike "hiplife" scene, kot sta Mr Eazi in Medikal, v Ljubljano prihajata pripravljena, da okrepljena

s klaviaturistom Andrásom Weilom zavzameta osrednjo vlogo na aprilskem Refreshu. Glasbenika, MC-ja in filmarja iz Akre zaradi iskrive kombinacije duhovitih

domislic in politične nekorektnosti pogosto označujejo za afriški odgovor na Outkast, a mnogim je zdaj že postalo jasno, da gre od ekscentričnega dvojca vedno

pričakovati nepričakovano. This is not an African thing ... Just do the FOKN thing!

17. 4. Gala hala GENERAL LEVY & JOE ARIWA V Ljubljano, kam drugam, kot v Gala halo, prvič prihaja general angleške dnb in jungle scene! Govorimo

seveda o velikanu, ki je na samem vrhu glasbene industrije že več kot 25 let, po celem svetu znanemu pod imenom General Levy. Že pri rosnih 12 letih je

začel pisati besedila in dve leti kasneje s prijatelji ustanovil Third Dimension, ki je bil tudi prvi sound system izmed mnogih, v katerih je sodeloval. Prelomnica

v njegovi karieri je bilo zagotovo leto '94, ko je objavil komad Incredible, verjetno najodmevnejšo skladbo, ki je bila kadarkoli izdana na jungle sceni. Hitič je v

trenutku prevzel vse partije v kraljestvu in hkrati napadel tudi britanske glasbene lestvice. Širši javnosti je prvič predstavil surovo, razvijajočo se sceno jungle

glasbe v Londonu in General Levy je s tem postal britanska legenda. Danes ga navajajo kot enega od 25 britanskih MC-jev, ki so »spremenili igro«. Na odru

se mu bo pridružil Joe Ariwa, sin Mad Professorja, ki ga že dalj časa spremlja po turnejah in nastopih.

21. 4. Klub DC CANKARJEVI TORKI: LEE RANALDO & RAÜL REFREE Sijajno sodelovanje dveh kitarskih legend, ki sta ustvarila enkratno glasbo

številnih glasbenih pejsažov, ki občinstvo vodi od pristnosti osebnih stikov do oddaljenosti, ki jo lahko zaznamo samo skozi občutljivost glasbenih svetov.

Predstavila bosta svoj drugi album za založbo Mute (Nick Cave, Laibach...) z naslovom Names of North End Women. Gre za premike v novi eksperimentalni

smeri, ki združuje akustične instrumente, elektronske ritme in vzorčenje v novo obliko "elektronskega folka". Z bazo preprostih in zapletenih aranžmajev in zelo

malo električnih kitar je duo ustvaril minimalistične pokrajine, ki mešajo glasbo in glas, kot še nikoli doslej.

93

Po Sloveniji marec/april 2020

Pregled pripravil: Janez Zaman. Več dogodkov: www.svetinljudje.si

15. 3. 2020

MTB VIPAVSKA DOLINA - Tekmovanje v gorskem

kolesarjenju, Ajdovščina

www.mtbvv.si

19.–22. 3. 2020

FIS SVETOVNO PRVENSTVO V SMUČARSKIH POLETIH

Planica

www.planica.si

20. in 21. 3. 2020

MEDNARODNI FESTIVAL ČILI IN ČOKOLADA

Maribor, Trg Leona Štuklja

www.visitmaribor.si

20.–29. 3. 2020

TEDEN RESTAVRACIJ

Izbor lokacij objavljen na www.vivi.si.

7. ISTRSKI MARATON

4. in 5. 4. 2020

Koper, Ankaran, Koper, Izola, Portorož, Piran

RAZSTAVA VELIKONOČNIH JEDI

www.istrskimaraton.si

Dolenjske Toplice

www.visitdolenjska.eu


Predavanja/razstave marec/april 2020

Pregled pripravil: Janez Zaman. Več dogodkov: www.svetinljudje.si

24. 3. 2020 ob 19.30

Tina Balant: VIA FRANCIGENA V ITALIJI

Knjižnica Šentvid

www.mklj.si/prireditve

25. 3. 2020 ob 18.00

Urša Dolinar: JAPONSKA

Knjižnica Glinškova ploščad


25. 3. 2020 ob 19.00

Matjaž Intihar: NAMIBIJA

STA Travel Caffe

potovanja.nomago.si

26. 3. 2020 ob 19.00

Jure in Drejc Omejc: PO ŽELEZNI CESTI

OD RETEČ DO ŠANGHAJA, Knjižnica Fužine


7. 4. 2020 ob 19.00

Lea Rebernik: MAROKO OD 0 DO 4167 M

Dvorana Zemljepisnega muzeja

www.lgd-geografi.si

95

8. 4. 2020 ob 19.00

Tjaša Blaško: TANZANIJA IN VZPON NA

STREHO AFRIKE, STA Travel Caffe

potovanja.nomago.si

NAGRADNA KRIŽANKA

marec

2020

FR. FILM.

REŽISER

(ALAIN)

ZAČETEK

GESLA

ANGLEŠKI

PESNIK

(JOHN)

IZVIRNEŽ,

POSEBNEŽ

FRANCOSKI

SLIKAR

REDON

PRIDELEK,

OBRODEK

(V KME-

TIJSTVU)

Nagradna križanka spletne knjigarne Didakta

GESLO JE

OZNAČENO

Z BARVO

AMERIŠKA

ZVEZNA

DRŽAVA

(ST. PAUL)

FR. FILM.

IGRALEC

DELON

TETA,

STRINA

JELENOV

GLAS

LEVI

PRITOK

IRTIŠA V

Z. SIBIRIJI

NESRAM-

NEŽ, PRE-

DRZNEŽ

FR. SKLA-

DATELJ

RAVEL

RUS. LE-

TAL. KON-

STRUKTOR

(SERGEJ)

KITAJSKO

MESTO

MREŽASTA

TKANINA

IGRALKA

VARDALOS

PEVKA

ŽNIDARIČ

PRED-

STOJNIK

UNIVERZE

VERGILOVA

PESNITEV

O ENEJU

MOLIEROV

SPLETKAR

(IZVIRNO)

KOS SU-

KANCA

TEMELJNA

RESNICA

BARVA KO-

ŽE, POLT

UGLED,

VELJAVA

ROKA,

NOGA ...

ČEDNOST,

UREJENOST

KAREL

NATEK

GL. MESTO

FRANCIJE

RUŠEVJE

POLETNI

MESEC

ORIENT.

BARVILO

KIT. UTEŽ-

NA ENOTA

NOET. SIN

MADŽAR.

POLITIK

(BELA)

LOJZE

DOLINAR

GR. MIT.

LETALEC

NIZO-

ZEMSKA

LAVO

ČERMELJ

SEZNAM

IMEN,

ADRESAR

KONEC

GESLA

www.didakta.si

NEKD. NOR.

SMUČAR.

SKAKALEC

(TORALF)

ILUSTRA-

TORKA

GOŠNIK-

GODEC

Pri založbi Didakta bo v aprilu izšla enciklopedija

ZAKAJ? Zemlja, ki odgovarja na vsa osupljiva vprašanja,

ki jih imajo otroci o Zemlji. Od tega, zakaj je nebo

modro, do tega, od kod so se vzeli fosili. Barvita in

vznemirljiva knjiga je polna zanimivih slik in presenetljivih

dejstev o našem neverjetnem planetu. Vsebina:

Naš planet, Zemeljsko površje, Modri planet, V zraku,

Življenje na Zemlji. Prednaročilo knjige po ceni 19,99 €

na www.didakta.si in po telefonu 041 308 300.

Nagrade: 3x enciklopedija ZAKAJ? Zemlja

Nagrajenci križanke december (Woodway):

1x Well Flaša iz jekla

Mateja Mullner, Frankovo naselje 67, 4220 Škofja Loka

2x dizajnerski lonček Woodway

Metod Rozman, Grajska 17, 4264 Bohinjska Bistrica

Marta Umer, Velika vrata 2, Koper 6000

Geslo križanke pošljite do 15. 4. 2020 na naslov: DIDAKTA d. o. o., Svet in ljudje, Železniška cesta 5, 4248 Lesce.

Geslo z osebnimi podatki (ime, priimek, naslov, tel.) lahko pošljete tudi po e-pošti na krizanka@svetinljudje.si.


Svetinljudje - marec 2020

You also want an ePaper? Increase the reach of your titles

Delete template?

Save as template?