diplomskodelo - CEK - Univerza v Ljubljani

2.1. Strateško planiranje na ravni celotnega podjetja
»Strateški management razumemo kot oblikovanje in uresničevanje planov ter izvajanje
dejavnosti, ki se nanašajo na zadeve, ki so življenjskega, celovitega in stalnega pomena za
celotno podjetje« (Pučko, 2003, str. 15).
S takšno opredelitvijo vloge in položaja spremljanja ter upravljanja denarnih tokov v
podjetju, pa je sedaj potrebno zgodbo začeti daleč stran od denarja, financ, računovodstva, in
sicer na osnovnih temeljih vsake organizacije – poslanstvu in viziji, saj od tod izvirajo vsi
cilji podjetja, katerih uresničevanje se bo neposredno odražalo v prihodnjih denarnih tokovih
in bo od uspešnega vodenja le-teh tudi odvisna njihova uresničitev.
Tako je potrebno že v predplanski fazi premišljeno oblikovati vizijo in poslanstvo, pri čemer
ne smemo nikakor zanemariti rezultatov analiz dosedanjega poslovanja in tendenc njegovega
prihodnjega gibanja, saj so zelo pogosto pomembna razgledna točka v prihodnje poslovanje
podjetja. Od tu naprej pa ni mogoče čisto preprosto preiti do natančnih ciljev in planov, saj
njihove specifike in točnosti zaradi prezapletenosti preprosto ne moremo doseči v enem
samem koraku. Običajno si pomagamo z različnimi nivoji planiranja, kot na primer, plani za
celotno podjetje, poslovne enote in za posamezne funkcije, kjer je razlika v časovnih
razsežnostih teh planov tudi jasno določena (Hunger, Wheelen, 2001).
V začetnem koraku je potrebno oblikovati plane za celotno podjetje (dolgoročni plani), kar
pomeni, da govorimo o celovitih strategijah in splošnih ciljih, ki jih postavi oziroma določi
vsaj v končni distanci poslovodstvo podjetja, ne glede na morebitna sodelovanja zaposlenih
iz nižjih hierarhičnih ravni. Na tem nivoju neposredno še ne govorimo o denarnih tokovih,
saj se še vedno nahajamo precej stran od operativnih dejavnosti in s tem na eni strani gibanja
prodaje ter čistih prihodkov od prodaje, in na drugi strani tendenc gibanja največjih (gledano
letno) odhodkov.
Kljub očitni precejšni posrednosti, pa imajo tu izbrane in sprejete strategije nato pomemben
vpliv na politiko upravljanja denarnih tokov, ki pride do izraza na nižji nivojih odločanja in
glede na ta vpliv, jih razvrščamo v dve glavni skupini. V prvo skupino spadajo strategije
diferenciacije, ki omogočajo zaradi določenih lastnosti izdelkov doseganje višjih cen in
posledično večje prilive in odlive. V drugo skupino pa uvrščamo strategije nizkih stroškov,
kjer podjetja trgu (najpogosteje) ponujajo povprečen proizvod, po čim nižjih stroških, kar na
svojstveni način determinira tudi manjše (vrednostno) denarne tokove, če zanemarimo
morebitne večje izdatke za promocijo in razvoj (Porter, 1998). Tako mora biti tudi
upravljanje denarnih tokov k temu ustrezno zasnovano in prilagojeno (Checkley, 1999).
3