diplomskodelo - CEK - Univerza v Ljubljani

sledi vprašanje, koliko dni v opazovanem obdobju bo v denarnem toku primanjkljaj in bo
potrebno črpati rezervo.
Zopet se ponovi prejšnji korak, pri čemer se sedaj ugotavlja, koliko dni v obdobju prilivi ne
morejo pokriti odlivov in se tako ugotovi število dni, ko bo podjetje morda prisiljeno črpati
rezervna sredstva. Za izračun celotne višine potrebne denarne rezerve je na koncu treba
pomnožiti število dni primanjkljaja s povprečno dnevno porabo. Kljub preprostosti izračuna,
se v praksi pojavljajo številni problemi v zvezi s pripravo dovolj natančnih ocen gibanja
denarnih tokov, ki so nujne za oblikovanje realne višine denarnih rezerv. Pomembno se mi
zdi izpostaviti vsaj tri vsakodnevne probleme ali dejavnike, ki vplivajo na povprečno višino
denarja na računu (Allman-Ward, Sagner, 2003):
1. Kreditiranje s strani kupcev
2. Pogoji bančnega financiranja
3. Menedžerski odnos do tveganja
Ad 1. KREDITIRANJE S STRANI KUPCEV
Prvi precej kompleksen problem je identificirati točno, katere obveznosti morajo biti plačane
v rokih in kje je »dovoljeno« zamujanje. Tako se lahko oblikuje plan, ki pokaže višino
nujnih in manj nujnih plačil na posamezen dan planskega obdobja. Takšen pristop je
potreben zato, ker je smotrno upoštevati spoznanje, da je za podjetje ugodneje, da ga
kreditira na primer dobavitelj, kot pa črpanje nedonosnih denarnih sredstev (ki so nekoristno
ležala na računu) in zato je to potrebno upoštevati pri omenjenem določanju povprečne
dnevne porabe.
Ad 2. POGOJI BANČNEGA FINANCIRANJA
Pri oblikovanju rezerve je potrebno biti pozoren tudi na to, kakšni so pogoji financiranja s
strani banke in v kakšnih situacijah se lahko le-ti spremenijo. Banke lahko pri odobritvi
revolving kreditov ali kakšnih drugih oblik kreditiranja postavijo določne pogoje, ki jih mora
podjetje izpolnjevati, da dobi dogovorjena sredstva, oziroma da se ta sredstva ne
»podražijo«. Zelo pogosta so varovala na osnovi finančnih kazalnikov (npr. kazalnik
finančne varnosti), spremljanje sredstev na tekočih računih, ki se ne smejo znižati pod
določeno raven in podobno.
Ad 3. MENEDŽERSKI ODNOS DO TVEGANJA
Kot zadnji dejavnik določanja primerne višine denarne rezerve lahko izpostavim še
managerski odnos do tveganja. Tu ne tehtamo smiselnosti višine rezerve, marveč se
izpostavlja vprašanje, kakšno je vrednotenje in odnos menedžerskega tima med donosnostjo
in tveganjem, pri čemer gre za bolj filozofsko kot ekonomsko razmišljanje, koliko tveganja
je še sprejemljivega. To sem izpostavil zato, ker ta dejavnik po mojem mnenju v največji
meri določa, kaj vse bo menedžment upošteval pri izračunu povprečne dnevne porabe
denarja in s tem zelo močno vplival na višino oblikovanih rezerv.
27