diplomskodelo - CEK - Univerza v Ljubljani

4.4. Upravljanje denarne bilance
4.4.1. PRIMANJKLJAJ V DENARNI BILANCI IN VPRAŠANJE VIŠINE
DENARNIH REZERV
Ob zaključku načrtovanja denarnih tokov je menedžment pred fazo, ko je potrebno določiti
denarno rezervo (ang. cash buffer)– minimalno in hkrati optimalno količino denarja na
računu, ki je namenjena za financiranje v času kratkotrajnih primanjkljajev.
Soočamo se z vprašanjem, koliko denarja je zadosti. Če se določi rezerva previsoko, je
management neracionalen, če je postavljena prenizko, bo to lahko povzročilo težave s
plačilno sposobnostjo. Vodstvo lahko upravlja denarno bilanco s pomočjo posebnih modelov
ali pa popolnoma po občutku, izkušnjah in informacijah, s katerimi razpolaga.
4.4.1.1. Matematični modeli za uravnavanje denarne bilance
Razvitih je bilo več modelov za upravljanje z denarno bilanco, med katerimi sta prav gotovo
najbolj znana Baumolov model iz leta 1952 in Miller-Orr model iz leta 1966. Oba modela sta
bila prvotno namenjena za uravnavanje zalog, najbolj običajno zalog materiala in surovin.
Šele kasneje pa so jih prilagodili tudi za uporabo na področju upravljanja z denarjem. V
nadaljevanju bom na kratko opisal Miller-Orr model, ki je bistveno bližje realnim razmeram
kot Baumolov, saj ne predpostavlja enakomernih in stalnih prilivov in odlivov.
Model predpostavlja:
• da so prilivi in odlivi nepredvidljivi tako po času nastanka kot tudi velikosti,
• število in velikost prenosov (investiranje ali dezinvestiranje presežnih sredstev) je
neomejeno in vse se zgodi z enakim fiksnim stroškom.
Linija M v Sliki 5 prikazuje naključno gibanje denarnih sredstev v nekem podjetju skozi čas.
Opazimo lahko, da v trenutku, ko višina denarja doseže zgornjo mejo (H), nivo denarja pade
na ciljno raven (Z), saj podjetje ves presežek nad ciljno ravnjo investira. Obratna zgodba se
zgodi, ko nivo denarnih sredstev pade na spodnjo mejo (L). Takrat se predhodno investirana
sredstva sprostijo do višine ciljne ravni in tako podjetje zopet pridobi potrebno količino
denarja.
Tako postavljen sistem podjetju potem služi pri dnevnem upravljanju denarne blagajne.
Razne študije in ankete iz tega področja pa kažejo, da podjetja takšne modele uporabljajo
redko. Običajni razlogi za to so na eni strani zelo velika nerealnost predpostavk modelov, po
drugi strani pa tudi težka kompatibilnost s prodajnimi in plačilnimi politikami ter poslovnimi
navadami podjetja (Collier et al., 1992).
25