Studenec 2009

9. kulturni poletni festival 

Studenec 2009 

Poletno gledališče Studenec pri Domžalah 

Letni program 

foto: Uroš Zagožen 

STUDENEC 2009

Gledališče je magija 

2 

Kulturno društvo Miran Jarc Škocjan - Program 2009 

Ima poseben in na trenutke skorajda nedoumljiv čar, katerega je sila težko razložiti. 

Vse je čarobno: kulise in njih vonj po barvi, igralke in igralci in njih poosebljanja najrazličnejših likov, kostumi 

vseh barv tega sveta in vseh krojev tega sveta, glasba in pesem in ples, ki polnijo dušo in srce, temá, ki oblije 

občinstvo, ko na »deskah, ki pomenijo življenje« zasijejo reflektorji, in – ne nazadnje – besede, ki prihajajo od 

ljudi, tistih na odru, do ljudi, ki spremljajo dogajanje na odru ... 

Vse je čarobno ... 

In vse je hkrati tako zares, tako polno življenja, tako strastno, tako nabito s preprosto ljubeznijo, da jemlje dih ... 

Ja, gledališče je resnična magija, ki še vedno v naša življenja prinaša tisto prepotrebno notranje očiščenje, 

kakršnega so opredelili že stari Grki. 

Je tista nikoli pozabljena klica, ki v nas prebuja dobro in lepo, plemenito in ljubeče, pristno in nepokvarjeno, 

otročje naivno in nebogljeno, vse tisto – človeško. 

Zato se ljudje vseskozi vračamo vanj, v gledališče. 

Zato ljudje že od nekdaj želimo ne le opazovati, temveč tudi ustvarjati gledališče. 

Z zagnanostjo, ki včasih meji na nemogoče. 

Z velikansko ljubeznijo, primerljivo z življenjem samim. 

S pripadnostjo, ki je lastna dobrim ljudem, katerim je beseda egoizem tuja. 

S strastjo, ki se je izmeriti ne da. 

In z odgovornostjo, resnično odgovornostjo, ki včasih komaj izrečene besede že spremeni v dejanja, z 

odgovornostjo, ki je (pre)mnogokrat neki drugi ljudje, katerim bi morala ta odgovornost biti lastna, na žalost, 

ne premorejo, čeprav jim »narod« nakloni milost, da lahko odločajo. Tudi o gledališču. 

Šestdeset let trdega dela, neprespanih noči in žuljev, šestdeset let prelitega znoja, prostovoljnega, srčnega 

dela, predanega enemu samemu cilju: imeti svoje gledališče! Šestdeset let veselih in malo manj veselih, 

trepetajočih trenutkov je združenih v letošnji predstavi, v letošnjem gledališkem prazniku. 

In šestdeset let nepozabnih spominov, na vse dobro in lepo, kar se je zgodilo v gledališču in se je vsem 

nam, ki smo imeli kadarkoli priložnost soustvarjati njegovo podobo, globoko vtisnilo v zavest. 

Nekaterim, zelo verjetno, še dandanašnji nekje v podzavesti odzvanja bučni aplavz, katerega so ljudje 

namenili prvi »ta pravi« uprizoritvi, odrski postavitvi dela Josipa Ogrinca »V Ljubljano jo dajmo«, leta 1949. 

Ko je Stane Stražar, takratni pobudnik ustanovitve gledališča in režiser hkrati, stopil pred ljudi, zbrane pod 

Šinkovčevim toplarjem, da bi jih nagovoril, da bi jim povedal vse tisto, kar je čutil v svojem kipečem srcu, si niti 

v sanjah ni nihče mislil, da bomo lahko čez nekaj desetletij sedeli v »ta drugih Križankah«, ki bodo svoj domicil 

imele sredi njiv in travnikov. 

Le Stane je, zelo verjetno, to že takrat vsaj slutil. Razum ga je sicer vseskozi držal na vajetih odgovornosti 

do soljudi, tistih na odru in ob odru, pa tudi tistih, ki so si prišli prvo uprizoritev ogledat z vseh vetrov. 

Za gledališče goreče srce in duša pa sta mu dajala moči, na njunih krilih se je, skupaj z mlado gledališko 

druščino, vzpenjal k Taliji. 

Z gotovostjo lahko zapišem, da bi bila brez njegove zagnanosti, vztrajnosti in klene slovenske samoniklosti 

pravljica, imenovana »Poletno gledališče Škocjan«, skromnejša. 

Ali pa je celo ne bi bilo. 

Zato sem prepričan, da »se spodobi in je pravično«, če letošnjo prvo izvedbo nekolikanj posodobljene igre 

Josipa Ogrinca »V Ljubljano jo dajmo«, h kateri je tudi moja malenkost nekaj malega pripomogla, posvetimo 

prav Stanetu Stražarju. 

V zahvalo za vse, kar je dobrega in odločilnega pripomogel k podobi »gledališča pod zvezdami«. 

Gospod Stane Staržar, naj na letošnji premieri vse zvezde tega sveta zažarijo samo za Vas in za vse tiste 

fante in dekleta, ki so si drznili sanjati z vami. 

Roman Končar 

Kulturni poletni festival STUDENEC 2009

Cerkev sv. Lenarta na Krtini 

nedelja, 24. maj 2009, ob 20. uri 

ODPRTJE FESTIVALA - KONCERT 

Marcos Fink - basbariton Pia Brodnik - sopran 

Tone Potočnik - klavir in orgle 

Basbaritonist Marcos Fink se je rodil slovenskim staršim v Buenos Airesu, Argentini. 

Svoj glas je šolal pri profesorjih Ivan Ivanovu in Victorju Srugu, kasneje pa sodeloval pri mojstrskih 

tečajih za repertoar pri profesorjih Ph. Huttenlocker, W. Schöne, E Werba in A. Baldin. 

Nastopa v operah, na koncertih in recitalih samospevov v dvoranah po vsem svetu, 

pod taktirko uglednih dirigentov in z odličnimi orkestri številnih držav kot na primer 

z orkestrom Slovenske filharmonije, Simfoniki RTV Slovenija, Concerto Köln, Wiener 

Symphoniker, Münchner Philharmoniker, Freiburger Barock Orkester, Akademie für 

Alte Musik Berlin in drugimi. 

Za ZKP Radia Slovenija je ob klavirski spremljavi Nataše Valant posnel Schubertove 

cikle Lepa mlinarica, Labodji spev in Zimsko popotovanje (nagrada zlati 

Orfej za interpretacijo Academie du disque lyrique v Parizu, 1998), Schumannove 

samospeve op. 39 in cikel Pesnikova ljubezen, dvojno zgoščenko Slovenskih 

samospevov (17 slovenskih skladateljev) in druge. 

Marcos Fink je dobitnik nagrade Prešernovega sklada 1999. 

(foto: Tihomir Pinter) 

3 

Sopranistka Pia Brodnik je docentka za petje na Akademiji za glasbo v Ljubljani. 

Vodi seminarje, poletne šole, udeležuje se pevsko-pedagoških kongresov po vsem 

svetu in piše članke o pevski tehniki oz. pedagogiki. Njeni študenti redno prejemajo 

številne nagrade na državnih in mednarodnih tekmovanjih. 

Svoje umetniško poslanstvo pa najraje deli na solističnih recitalih, komornih 

- z domačimi in tujimi solisti ter koncertnih, na različnih slovenskih in tujih odrih ter 

festivalih, z različnimi dirigenti. Poustvarila je različne operne vloge doma in v tujini in 

sodelovala s priznanimi orkestri. Že sedmo sezono se občinstvu predstavlja tudi kot 

igralka na odru poletnega festivala na Studencu. 

Posnela je pet zgoščenk (narodne pesmi Luštno je vigred, Pesmi Henryja Duparca, 

Sakralne skladbe z orglami, Pesmi Frederica Chopina in opero Ime na koncu jezika M. 

V. Smrekarja). Njeni posnetki so tudi na drugih nosilcih zvoka. Redno snema za Radio 

Slovenija. 

Tone Potočnik je slovenski organist, zborovodja in pedagog. Rodil se je v Bukovici 

v Selški dolini. Potočnik je na Akademiji za glasbo v Ljubljani študiral orgle (prof. Hubert 

Bergant) in klavir (prof. Marjan Lipovšek), katerega študij je nadaljeval v Zagrebu, 

v razredu Vladimirja Krpana. Leta 1978 je odšel na študij v Rim, kjer je z manjšimi prekinitvami 

ostal 15 let. Izpopolnjeval se je na Konservatoriju sv. Cecilije in na Papeškem 

inštitutu za cerkveno glasbo, kjer se je specializiral za gregorijanski koral. Po vrnitvi v 

domovino je postal profesor gregorijanskega korala na Akademiji za glasbo v Ljubljani, 

saj je največji poznavalec tovrstne glasbe v Sloveniji. 

Poletni kulturni festival Studenec 2009 bo slavnostno odprla evropska poslanka dr. Romana Jordan Cizelj. 

Ohranjamo lepo navado – prostovoljni prispevki 



Poletno gledališče Studenec 

nedelja, 31. maj 2009, ob 20. uri 

Zaključni koncert ob 15. obletnici 

DEKLIŠKI PEVSKI ZBOR 

SIRENE 

ZADNJIČ V IZVIRNI ZASEDBI 

4 


Da bi na novo predstavljala Dekliški pevski zbor Sirene, ga seveda ne bom, saj mislim, da nas vsi že 

dobro poznate. 

Dekliški pevski zbor Sirene se v letu 2009 po 15 letih uspešnega delovanja poslavlja od zveste publike 

in vas vljudno vabi na veliki zaključni koncert v izvirni zasedbi, pod vodstvom naše ustanoviteljice 

in zborovodkinje Petre Grkman. Z nami bodo nastopili: Eva Černe (tudi nekdanja članica našega zbora), 

Občinski pihalni orkester sv. Rupert, pod vodstvom dirigenta Boštjana Dimnika, Matevž Šalehar-Hamo in 

skupina Tribute2love ter seveda Sirene s svojo spremljevalno skupino. 

Sirene smo se »rodile« leta 1994 v Homcu in 

takrat se je začela pisati zgodba o uspehu, ne 

samo naše skupine, ampak tudi Petre Grkman, ki 

je z veliko energije in predvsem glasbenim talentom 

ustvarila to znano vokalno skupino. Začele 

smo z malo drugačnim repertoarjem kot ostali 

zbori. Dekleta smo se podala v pop, rock, soul, 

jazz in slovenske zimzelene popevke. Najbolj pri 

srcu nam je črnsko-duhovna glasba, ki je bila že 

od začetka nekakšen simbol Siren. Sicer pa Sirene 

prepevamo znane melodije v priredbi Petre 

Grkman. Leta 2000 smo svoje veselje do petja prenesle 

tudi na naš projekt – zgoščenko z naslovom 

»Malo sonca, malo smeha«, v letošnjem letu smo 

za Vas pripravile tudi drugo zgoščenko. 

Po 15 letih uspešnega dela, prepevanja in 

ustvarjanja po Sloveniji, tujini in odmevnih televizijskih 

nastopih pa se naša pot zaključuje. 

V teh letih smo odrasle, naše poti pa se na 

žalost razhajajo. Zato Vas vljudno vabimo, drage 

poslušalke in poslušalci, ki ste nas podpirali vsa 

leta našega delovanja, da se še zadnjič z nami 

poveselite in nam prisluhnete. 

Vesna Potokar 

Cena vstopnice: odrasli 13 €, otroci 5 € 



petek, 5. junij 2009, ob 21. uri 

Uspešnice 

SLOVENSKEGA OKTETA 

SLOVENSKI OKTET: Vladimir Čadež, Andrej Ropas – 1. tenor 

Rajko Meserko, Janez Triler – 2. tenor 

Jože Vidic, Primož Dekleva – bariton 

Janko Volčanšek, Matej Voje – bas 

5 

Uspešnice Slovenskega okteta. Preveč jih je za en večer. Desetletja prepevanja zasedbe, ki se je s 

svojim zvenom vtisnila v spomin slehernega ljubitelja vokalne glasbe na Slovenskem (in pogosto tudi 

preko meja), so pustila sledi. Vodijo tudi na Studenec, kjer se bomo srečali z Mojcej, postali v Rutah 

in pozdravili Katrco. Večerni zvon bo prinesel mirnost ljudskega, Madžarski ples lepoto klasičnega, 

Barkarola bo iskala čarobno moč mesečne noči, Magister Bumbo pa prinese rumbo. Za vsakogar 

nekaj v enem samem večeru! Žlahtnost železnega repertoarja in svežina a lá Comedian Harmonists 

po oktetovsko. Pokazalo se bo, da je Slovenski oktet lahko ponosen na prehojeno pot in da se veseli 

izzivov, ki jih prinašajo sveže vsebine v njegovem bogatem programu. Večer, ki je pred nami, bo 

prinesel oboje! 

Urška Vidic, klavir 


Jure Sešek, moderator 




petek, 12. junij 2009, ob 21. uri 

in sobota, 13. junij 2009, ob 21. uri 

DELAVNICA »MUSIKÉ« in PREŠERNOVO GLEDALIŠČE KRANJ 

v sodelovanju z Linhartovo dvorano Radovljica in Občino Radovljica 

ob medijski podpori Radia Ognjišče 

MOJE PESMI MOJE SANJE 

(The Sound of Music) 

Družinski muzikal 

6 

Avtor glasbe: Richard Rodgers 

Avtor besedila: Oscar Hammerstein II 

Avtorja libreta: Howard Lindsay in Russel Crouse 

Po knjigi Hvalnica družine Von Trapp Marie Auguste Trapp 

Uprizoritev po dogovoru z družbo JOSEF WEINBERGER LIMITED 

v imenu R & H Theatricals of New York 

Prevod: Andrej Rozman - Roza 

Režija: Matjaž Pograjc 



Po scenariju za razvpiti broadwayski muzikal The Sound of Music (Moje pesmi moje sanje), po katerem 

je bila posneta tudi filmska uspešnica, je po duhovito izvirnem in pogovorno obarvanem prevodu 

Andreja Rozmana – Roze v Sloveniji prvič nastala uprizoritev istoimenskega gledališkega muzikala. 

Razlog za njegovo uprizoritev ne tiči le v šarmu in ponovni priljubljenosti tega žanra, ampak se skriva 

predvsem v tematiki, ki jo scenarij filma Moje pesmi moje sanje ob melodramatskih tonih opeva. 

Moje pesmi moje sanje v prvi vrsti spregovorijo o temi, ki postaja v zadnjem času vedno bolj 

aktualna; pojejo o pomenu družine (spomnimo, letos obeležujemo tudi leto družine) ter njenih večnih 

vrednotah in o glasbi, ki odpira naša srca k Ljubezni in Svobodi. Ob tem pa izpostavijo tudi temo o 

narodni zavesti, lepotah domovine, grozeči nevarnosti nacizma in neustavljivi želji po svobodi. 

Vse tri teme, ki se v muzikalu prepletajo, so seveda dovoljšen razlog za uprizoritev, če pa povemo še, 

da je predstavo režiral nekonvencionalni režiser Matjaž Pograjc in da v njem ob igralcih Prešernovega 

gledališča Kranj nastopa tudi vrsta zvezdniških gostujočih igralcev, kopica otrok iz glasbene 

delavnice »Musiké« in pevcev, smo najverjetneje povedali dovolj. 

Igrajo: Marija: 

Vesna Pernarčič Žunić / Simona Vodopivec Franko 

Stotnik Georg von Trapp: Danijel Malalan / Borut Veselko 

Max Detweiller: 

Branko Jordan 

Elsa Schraeder: 

Asja Kahrimanović / Lara Jankovič 

Mati prednica: 

Nives Mikulin / Nuška Drašček 

Sestra Berta: 

Lucija Grm / Neža Dežman 

Sestra Margareta: 

Jerca Starc / Tadeja Konc 

Sestra Sofija: 

Mina Pavliha / Katarina Gosnik 

Zbor nun: 

Ajda Hribernik, Neža Blaži, Andreja Novšak, Neža Novšak, 

Tjaša Oblak, Tajda Jovanovič, Urša Krašovec 

Franz: 

Pavel Rakovec 

Frau Schmidt: 

Vesna Slapar 

Rolf, Lieslin fant: 

Igor Štamulak 

Herr Zeller: 

Borut Veselko / Ciril Roblek 

Nacist: 

Jošt Cvikl 

Solistka zbora sv. Agate: Amelia Kraigher 

Otroci: Liesl, 16 let: Barbara Ribnikar / Petra Čebulj / Nataša Škerbec 

Friderich, 14 let: David Dekič / Žiga Krajnčan / Vid Jeraša 

Louisa, 13 let: Nina Jerala / Neža Špan / Nina Cemič 

Kurt, 11 let: Leon Horvat / Matija Sirc / Nace Bertoncelj 

Brigita, 9 let: Zala Linea Rutar / Vivien Isabel Herak Hedaš / Špela Strgar 

Marta, 7 let: Tjaša Kern / Žana Robič / Urška Rahonc 

Gretl, 5 let: Julija Kern / Aleksandra Vovk / Taja Starc 


7 




sobota, 20. junij 2009, ob 21. uri 

SNG MARIBOR OPERA IN BALET 

Opera ZLATOROG 

Viktor Parma 

Slovenska opera v treh dejanjih s prologom 

Libreto: Richard Brauer po pesnitvi Rudolpha Baumbacha, prevod Igor Grdina 

8 


Glasbeni vodja in dirigent: Simon Robinson 

Režiser: Vito Taufer 

Scenograf: Viktor Bernik 

Kostumografinja: Barbara Podlogar 

Oblikovalec luči: Andrej Hajdinjak 

Avtor video projekcij: Nejc Saje 

Koreograf: Branko Potočan 

Zborovodja: Robert Mraček 

Lektorica: Metka Damjan 

Asistentka kostumografinje: Jenny Štumberger 

Korepetitorka: Olga Pečeny 

Šepetalki: Sabina Alatič, Nada Strnad 

Inspicienta: Peter Krajnc, Iva Lenta 

Tehnična izvedba nadnapisov: Božidar Hadler 

VLOGE: 

Katra (mezzosopran) 

Jerica (sopran) 

Janez (tenor) 

Špela (alt) 

Jaka (bas) 

Tondo (bariton) 

Marko (bariton) 

Štirje trgovci iz Benetk 

Mirjam Kalin k.g. 

Sabina Cvilak 

Matjaž Stopinšek 

Irena Petkova 

Janko Volčanšek k.g. 

Jaki Jurgec 

Sebastijan Čelofiga 

Tomaž Planinc, 

Miran Kosi, Maks Feguš, 

Peter Izlakar 

Orkester in zbor Opere in baleta SNG Maribor 

Koncertni mojster: Saša Olenjuk 

Predstava je v slovenskem jeziku s slovenskimi nadnapisi. 


PROLOG 

Proti večeru se lovec Janez, ki je bil ves dan na lovu, povzpne do planinske koče. Pastir Jaka in mlada 

pastirica Špela ga prijazno sprejmeta in pogostita. Janez se hvali s svojimi lovskimi podvigi in Jaka ga podreza, 

ali je videl tudi čudežni svet sojenic oziroma belih žena. Janez o tem ne ve ničesar, zato mu Jaka začne 

pripovedovati staro zgodbo o zlatorogu. 

Od Bogatina do Triglava se razteza čudežno kraljestvo sojenic, belih vil, ki se le redko podajo v dolino, 

da bi bedele ob zibelki novorojenčka. Takemu otroku se bo v življenju smejala sreča. V njihovem kraljestvu 

jih varuje čreda belih gamsov, ki jih vodi zlatorog. Ta žival je nesmrtna, ker iz vsake kaplje njene krvi takoj 

požene triglavska roža, ki jo zlatorog použije in brž ozdravi. Samo tisti, ki bi mu ob strani stale sojenice, bi 

mogel premagati zlatoroga in mu odvzeti zlati rog. Z njim bi lahko odprl skrivnostno zakladnico pod goro 

Bogatin, ki je polna zlata. Tistega, ki bi ranil zlatoroga brez naklonjenosti sojenic, pa bi sojenice porinile v 

brezno. 

Zgodba Janeza močno prevzame: obsede ga misel, ali ni on tisti, ob katerega zibelki so bedele sojenice. 

Jaka ga kljub temu opozori, naj ne strelja na zlatoroga. Jaka odide in Janez ostane sam s Špelo ter ji dvori. 

Dekle mu je naklonjeno, vendar ga prijazno zavrne. Ko Janez zaspi, se mu v sanjah prikaže čudežni triglavski 

vrt z belimi ženami in s ponosnim zlatorogom. Bele žene ga posvarijo, da je njihov vrt uročen. 

PRVO DEJANJE 

Pred krčmo v dolini Soče poteka slavje, ker je bogata gostilničarka Katra cerkvi darovala večjo vsoto 

denarja. V družbo pride tudi lovec Tondo. Slabe volje je, ker ni zmagal na strelskem tekmovanju. Nato pride 

vesela družba s strelskim zmagovalcem, Janezom iz Trente, ki zapoje zdravico. Strelce na pragu pozdravi 

Katrina hči Jerica, v katero se Janez na Špelino žalost takoj zagleda, a tudi Jerica vzljubi njega. Janez jo poprosi 

za ples in potem, ko jima uspe prepričati Katro, naj hčeri dovoli plesati, se veselo zavrtita. 

DRUGO DEJANJE 

Že zgodaj zjutraj pride pod okno gostilne Janez s šopkom rož. Tam najde Špelo, ki se mu roga zaradi 

nove ljubezni. Ko Špela odide, se prikaže Jerica. Mlada si izpovesta ljubezen; Janez Jerici podari šopek rož in 

urno izgine. Na vratih je namreč že Katra, ki hčeri naroči, naj pospravi, saj se bodo kmalu pripeljali pomembni 

gostje iz mesta. Vendar Jerici delo ne gre od rok, saj se prepušča sanjarjenju o Janezu. Vrne se Špela, ki jo 

zbada zaradi nove ljubezni, Jerica pa ji pikro odvrne, da ne more razumeti ljubezenskega žara. Špela odgovori, 

da ji je bil nekoč drag neki fant, ki je trdil, da je varovanec sojenic (pri tem ima seveda v mislih Janeza). 

Vendar bi moral biti izbranec sojenic zvest svoji ljubici, saj se mu sojenice za nezvestobo kruto maščujejo. 

Jerica ji odgovori, da je njen ljubimec tudi izbranec sojenic in da je šopek, ki ji ga je podaril, iz začaranega 

vrta. Špela ji zasmehljivo odvrne, da je naivna, saj če bi bil njen izbranec varovanec sojenic, bi ji prinesel 

zlato izpod Bogatina in ne šopek navadnih rož. Med prepirom se zasliši poštni rog in Katra opozori dekleti 

na prihod pomembnih tujih gostov. 

Med tujci je tudi Marco, ki se takoj prične sukati okoli Jerice, ki streže s pijačo. Marco začne osvajati 

Jerico najprej s sladkimi besedami, potem pa ji podari zlato verižico. Jerica z navdušenjem sprejme njegovo 

darilo. V tem se prikaže Janez, ki ga razganja od ljubosumja in zahteva od Jerice, da takoj vrne nakit. Jerica 

ga ne uboga; celo draži ga, saj ji on ni prinesel niti triglavske rože, kaj šele dragoceno ogrlico. Janez obupan 

zagrozi, da bo odšel v gore, Jerica pa sname ogrlico in plane v jok. 

TRETJE DEJANJE 

Vilinsko kraljestvo sojenic se prebuja. Janez je na preži za zlatorogom. Na skrivaj ga spremlja Špela, ki 

ga kliče in skuša odvrniti od usodnega dejanja; roti ga, naj ne strelja, naj se vrne in sprejme njeno iskreno 

ljubezen. Vendar je Janez ne posluša in strelja na zlatoroga. Ta je ranjen, a použije triglavsko rožo, ozdravi in 

pahne lovca v prepad – tako se je dopolnilo zlatorogovo maščevanje. 

Viktor Parma (1858–1924) 

Opero v treh dejanjih s prologom Zlatorog je Parma komponiral (v letih 1917–1919) na libreto Richarda 

Brauerja, ki ga je ta zasnoval na epski pripovedki Rudolfa Baumbacha (v slovenskem prevodu in priredbi 

Cvetka Golarja). Praizvedba je bila leta 1921 pod vodstvom Ivana Brezovška v Ljubljani. Dve leti zatem so 

Zlatoroga uprizorili tudi v Mariboru. 


9 




PREMIERA: petek, 24. julij 2009, ob 21. uri 

Domača gledališka predstava – komedija 

V Ljubljano jo dajmo 

Josip Ogrinec – Roman Končar 

10 


Jože Napotnik 

Spored domačih predstav: 

Premiera: petek, 24. julij 2009, ob 21. uri 

Ponovitve: 25., 26. in 31. julij 2009 ob 21. uri 

1., 2. in 7., 8., 9. in 

13., 14., 15. avgust 2009 ob 21. uri 

Cena vstopnice: 12 € odrasli, 6 € otroci 




Alojz Stražar 

režiser 

Bo, bo, to bo 

komedija za sprostitev! 

prof. Tomaž Habe 

scenska glasba 

Praznovanje naj polepša 

tudi moja glasba! 


scenograf 

O hudirja, sedaj šele 

vidim, kaj sem narisal! 

No, saj je kar lepo! 

11 

Nada Slatner 

kostumografinja 

Obleka naredi človeka, 

dober kostum pa igralca. 

France Stražar 

vodja predstave 

Lahko začnemo, 

vse je na svojem mestu. 

Da mi le kdo ni kaj 

premaknil? 

Sabina Selan 

koreografinja 

No, no, no, že spet ni šel 

korak v pravo smer!!! 

Karel Leskovec, 

zborovodja 

Pazite, 

zapojte z občutkom 

in dušo, 

tri, štiri ... 

Sašo Vene 

maska 

Edini mojster, 

ki brez bolečin igralke 

pomlajša. 

Neva Mavsar Lenarčič 

šepetalka 

Najbolj sem srečna, 

ko me igralci med 

predstavo ignorirajo. 



Jože Vunšek 

Gašper Srebrin – posestnik 

in vinski trgovec 

Nobena reč me huje ne 

bode v oči, kakor ženska, 

ki poseda pri knjigah. 

Ko bi bilo po mojem, za 

ženske bi ne bilo nobenih 

bukev, samo tiste za kuho, 

šivanko in take reči. 

Pia Brodnik 

Rotija – njegova žena 

Ja seveda, 

Gašper moj ljubi, 

v Ljubljano jo dajmo, 

našo Marico, 

se kuhat in šivat učit. 

Tadeja Capuder 

Marica – njuna hči 

O, kako sem vesela, 

rada, rada grem v 

Ljubljano, tam se vpišem 

tudi v čitalnico, če bodo 

le oče dovolili! 

12 


Jure Sešek 

dr. Mirko Snoj 

– mladi advokat 

Marica, vse moje smele 

nade, vse moje sladke 

želje in vsa moja sreča, 

kolikoršnjo sem le mogel 

sanjati, vse to, o pa še več, 

še veliko več, sem našel, 

ko sem spoznal tabe. 

Rajko Majdič 

mestni notar 

Gopodar, vaša beseda 

je zame kot svetinja, kar 

porečete to zapišem. 

Konrad Pižorn 

Pavle, hlapec pri Srebrinu 

Neža in Pavle 

in nomine patre, 

to ni za ene kvatre, 

to ni za en brt, 

to je notr do smrt. 

Janez Hafner 

tajnik mestnega notarja 

Je že zapisano ... 

Brigita Hrovat 

Neža, dekla pri Srebrinu 

Ko je hodil ženin k meni 

na ogled, to dobro, 

da ga nisem hotela – 

je vendar dober teden 

poprej po ljudeh pošto 

pošiljal, da pride, 

smo vsaj lahko pospravili 

in kaj pripravili. 

Jože Prašnikar 

Miha, priča 

Gospod, mislim, 

da nisem ničesar 

razumel. 


Eva Majdič 

Helena, 

učiteljica pri Srebrinu 

Milan Capuder 

Tine, priča 

Urša Sešek 

N óra, učiteljica petja 

Marjeta Žabnikar 

služkinja 

Florjan Zabret 

poštar 



Igro »V Ljubljano jo dajmo« je spisal JOSIP OGRINEC, pisatelj in dramaturg, doma iz Podgorja pri 

Kamniku. V študentskih letih je bil zaljubljen v hčerko kamniškega meščana g. KECLA. 

Zelo verjetno je, da se njenim staršem Ogrinec ni zdel po stanu primeren ženin za njihovo 

hčerko. Zaradi neuslišane ljubezni je leta 1869 napisal veselo igro v treh dejanjih 

V LJUBLJANO JO DAJMO. 

Besedilo te gledališke predstave je za naš oder priredil gledališki igralec Roman Končar. 

V predstavi je ohranil avtorjev namen: prikazati na humoren način čas, katerega je avtor 

Josip Ogrinec tudi sam živel in dodobra skusil. 

Igro je Roman Končar priredil in simpatično popestril s sočno gledališko govorico na 

svojstven, šaljiv način, ki je našim igralcem pisan na kožo. Spisal je tudi vsa besedila za 

pesmi, ki bodo dobila še večji smisel in pomen z uglasbitvijo prof. TOMAŽA HABETA. 

Obeta se nam torej zanimiva in sproščujoča gledališka predstava, ki si jo bomo lahko 

zapomnili za dlje časa – po besedillu, glasbi in upam tudi izvedbi. 

Strinjanje z menoj ni nujno, zato si predstavo oglejte. 

Se vidimo na enem od dvanajstih večerov! 

Alojz STRAŽAR 

13 



Režija 

Avtor scenske glasbe 

Koreografinja 

Kostumografinja 

Scena 

Zborovodja 

Vodja predstave 

Korepetitorka 

Scenska glasba 

Predvajanje učinkov in glasbe 

Luči in svetlobni učinki 

Maska in lasulje 

Asistenka koreografinje 

Pomoč pri izdelavi scene 

Šepetalka 

Inspicientki 

Alojz Stražar 

Tomaž Habe 

Sabina Selan 

Nada Slatnar 


Karel Leskovec 

France Stražar 

Martina Golob Bohte 

posneta v Studiu Černe 

Rado Černe in Ambrož Mlakar 

Jani Mlakar, Boštjan Grošelj, Mira Mlakar 

Sašo Vene 

Saša Stadler 

Florjan Strmčnik 

Neva Mavsar Lenarčič 

Marta Majdič, Marija Kunavar 

Igrajo: 

14 


GAŠPER SREBRIN, posestnik in vinski trgovec 

ROTIJA, njegova žena 

MARICA, njuna hči 

Dr. MIRKO SNOJ 

PAVLE, hlapec pri Srebrinu 

NEŽA, dekla pri Srebrinu 

NORA, učiteljica glasbe 

SLUŽKINJA pri Nori 

HELENA, učiteljica pri Srebrinu 

Mestni notar 

Tajnik mestnega notarja 

MIHA, priča 

TINE, sosed 

FRANCELJ, poštar 

Jože VUNŠEK 

Pia BRODNIK 

Tadeja CAPUDER 

Jure SEŠEK 

Konrad PIŽORN 

Brigita HROVAT 

Urša SEŠEK 

Marjeta ŽABNIKAR 

Eva MAJDIČ 

Rajko MAJDIČ 

Janez HAFNER 

Jože PRAŠNIKAR 

Milan CAPUDER 

Florjan ZABRET 

Srebrinovi otroci: Primož Zabret, Peter Gaspeti, Luka Sešek, Vanja Osolnik, Ajda Sokler, Manca Oražem 

Plesalci: Andrej Testen, Maruša Oražem, Uroš Žavbi, Tina Grošelj, Klemen Zabret, Boštjan Cerar, Kaja Rožič, Špela Prenar, Miha 

Prenar, Marjeta Cerar, Petra Urankar, Tadej Stražar, Andreja Avbelj, Tadej Avsec, Sebastijan Kokalj, Saša Lavrič, Andrej Kotnik 

Mešani pevski zbor Šutna iz Kamnika pod vodstvom Roka Rakarja in pevci okoliških zborov. 

Nastopajo še meščani in vaščani: Zdravka Prašnikar, Ivanka Mlakar, Jana Burja, Marija Kunaver, Zinka Skoporc, Marinka 

Benkovič, Stane Cerar, Ivan Lindič, Luka Oražem, Lucija Avsec, Jošt Osolin, Žan Omahna, Tjaša Omahna in drugi. 

Na odru bo več kot 60 igralcev. 



sobota, 29. avgust 2009, ob 20.30 uri 

JUBILEJ OB 60-LETNICI DRUŠTVA 

s priznanimi umetniki besede in glasbe 

Studenec – majhna in hkrati po kulturnih dogodkih velika in prijazna vasica. 

Pred šestimi desetletji so bili naši vzorniki pred veliko dilemo, kje odigrati svojo prvo gledališko predstavo; 

gostovati po okoliških krajih ali … Druga zamisel je bila preurediti kozolec v nekakšno komaj imena 

vredno dvorano. Šinkovčev TOPLAR, je bil najprimernejši. Na srečo gospodar tej nenavadni ideji ni nasprotoval. 

Ta hlevni, a hkrati zelo lep slovenski kozolec, ki še danes kljubuje številnim vremenskim razmeram, 

je dal mladim zavetje in se pustil vpisati v del naše zgodovine. Prva predstava se je odigrala. Navdušenje 

med mladimi (z vasi in okoliških krajev), še posebej pa pri bratih Tonetu in Stanetu Stražar, ki sta vse to tudi 

vodila, je bilo veliko, skoraj nepopisno. Stane, ki je bil odgovoren za tako velik dogodek, si gotovo niti v 

sanjah ni mislil, da bo prav zaradi teh prvih kulturniških korakov v neposredni bližini zrastlo urejeno poletno 

gledališče, ki sprejme preko tisoč gledalcev. 

Tako obletnico pa je treba vsaj malo proslaviti. V spomin na vse navdušence, ki so vsak po svoje prispevali, 

da v teh šestih desetletjih želja po igranju in ustvarjalnosti ni usahnila! Jubilej bi morali praznovati 

skupaj, a žal se mnogim lahko zahvalimo le v mislih in spominu. 

Poletno gledališče Studenec je le nadaljevanje, kar je bilo začeto v letu 1949. Od tu dalje so se prizadevanja 

kulturnega društva uresničila. Prostor je več kot primeren za izvajalce glasbenih koncertov, večjih 

gledaliških predstav in tudi za gostovanje opere. V šestdesetletnem obdobju so se v tem simpatičnem ambientu 

že neštetokrat zvrstila vsa slovenska gledališča, kot tudi ljubljanska in mariborska opera. 

Največ veselja in zadovoljstva pa prinaša igralcem vsakoletna domača gledališka predstava. Veliko zanimanje 

in zadovoljstvo za domače predstave nam izkazujejo zvesti obiskovalci iz vse Slovenije. Obisk na naših 

predstavah je izredno velik – kar desetkrat in včasih tudi več – do zadnjega sedeža napolnijo gledališče. 

Zato smo letos še kako upravičeni nekaj časa 

posvetiti tudi jubileju. Praznovali bomo tako, 

da bodo domači igralci in pevci sami pripravili 

program. Slišali bomo kar nekaj melodij in 

odlomkov iz naših gledaliških uspešnic: Planinska 

roža, Martin Krpan, opereta Ptičar, Kekec je 

pač Kekec, Klopčič, V Ljubljano jo dajmo in še 

kaj. Pridite pogledat! 

Alojz STRAŽAR 

Ohranjamo lepo navado – prostovoljni prispevki 

15 




sobota, 12. september 2009, ob 16.30 uri 

in ponovitev ob 20.00 uri 

JUBILEJNI KONCERT 

ANSAMBEL SVETLIN 

20 let narodne in zabavne scene s priznanimi gosti: 

Eroika, Nuša Derenda, Ansambel Lojzeta Slaka, Stane Petrič 

Folklorna skupina Iskra Emeco 

igralec-humorist Marjan Šarec (Serpentinšek) 

in voditelj Boštjan Romih 

16 



ANSAMBEL SVETLIN 

Marko KAVTIČNIK - trobenta, saksofon, bobni, vokal, alpski rog 

Grega TROHA - klarinet, saksofon, klaviature, pozavna, vokal 

Jasmina JUROVIČ - vokal, klaviature 

Matej ŠARC - bariton, kontrabas, pozavna, bas kitara 

Andrej SVETLIN - harmonika, klaviature, vokal, komponist 

Aleš SVETLIN - kitara, vokal, bas kitara, vodja ansambla 

Stanko PETRIČ - harmonika, vokal 

17 

Do leta 1996 so nastopali kot instrumentalni trio z diatonično harmoniko, potem pa kot kvintet 

s klavirsko oz. diatonično harmoniko ter mešanim pevskim duetom oz. večglasnim petjem. Širši 

javnosti se je trio Svetlin predstavil leta 1989 na prireditvi Nocoj bo en lep večer na Viru pri Domžalah. 

Trio so sestavljali bratje Svetlin iz Sp. Tuštanja pri Moravčah: Andrej – harmonika, avtor skladb, Tomaž 

– kontrabas, bariton in Aleš – kitara, vodja ansambla. Svetlinovi fantje so rojeni v letih 1977, 1975 in 

1973. 

Kot instrumentalni trio z diatonično harmoniko so nastopali koncertno po celi Sloveniji. Večji 

nastopi so bili: tekmovanje mladih ansamblov na Rovah, Glasba treh dežel in Števerjanski festival v 

letih 1991 – 1994. Vsa leta so bili izbrani kot najboljši instrumentalni trio. Aprila 1991 so prvič nastopili 

v Kopitarjevem Videomehu, pozneje pa je bilo javnih nastopov še precej. 

Uspešnice ansambla so: Moravče so najlepše, Gospodar na svoji zemlji, Od pradeda do pravnuka ... 

Avtorji glasbe za Svetlinov ansambel so Andrej Svetlin, Milan Kokalj, Marko Kavtičnik, Matej 

Kovačič, idr. Besedila pa pišejo Ivan Sivec, Bernard Miklavc, Vera Šolinc, Fanika Požek, idr. Skupno 

imajo nekaj čez štirideset skladb, igrajo pa tudi Avsenikove, Slakove, Miheličeve idr., pa tudi večino 

priljubljenih zabavnih melodij. 

Ansambel Svetlin je nastopal v vseh pomembnejših radijskih in televizijskih oddajah, posneli so 

preko 20 videospotov, nastopali so na vseh večjih prireditvah, kot so Alpski večer, Slovenska polka in 

valček (kjer so bili vedno tretji ), Veselo v Kamnik ... 

Letno ima Ansambel Svetlin okoli osemdeset nastopov, od tega več kot polovico v tujini (predvsem 

v Švici, Avstriji, Južni Tirolski, Italiji, Belgiji in Nemčiji). Izvirnost ansamblu dajejo avtorske 

skladbe, pa tudi veliko veselje do glasbe in prijateljstvo med člani ansambla. Zlasti se pozna, da so 

bratje Svetlin rastli skupaj v glasbi in z leti zoreli kot glasbeniki. 

Cena vstopnice: 15 € 




sobota, 24. oktober 2009, ob 19. uri 

Razstava risb, slik in oblikovalskih izdelkov 

BLAŽ SLAPAR 

18 


Blaž Slapar se je rodil 26. 10. 1982 v Ljubljani. Skozi vse otroštvo in mladostna 

leta je risal in slikal ter kazal zanimanje za filmski svet, predvsem animacijo. Osnovno 

šolo je obiskoval v Moravčah, kjer se je pod okriljem profesorice lik. ped. 

Inge Ivartnik lotil prvih večjih projektov. Pred tem je leta 1994 v Štorah zmagal na 

1. likovnem natečaju mladih ustvarjalcev. Srednješolski študij je nadaljeval v letih 

1997–2001 na Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani, smer grafično 

oblikovanje. Visokošolski študij je opravljal v letih 2001–2007 na Akademiji za 

likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, smer vizualne komunikacije. Oblikovanje 

je študiral pri red. profesorju Petru Skalarju. V tem obdobju je leta 2004 

prejel srebrno priznanje v skupini tiskani oglasi in plakati na 14. SOF-u za plakat 

Napis nad mestom, ter leto pozneje priznanje Akademije za likovno umetnost 

in oblikovanje. Leta 2007 je diplomiral z delom »Živali v podobah v ilustraciji na 

Slovenskem po letu 1945« pod mentorstvom izr. profesorja Zdravka Papiča in 

red. profesorja Staneta Bernika. Za diplomsko delo je leta 2007 prejel nagrado Akademije za likovno umetnost 

in oblikovanje za posebne umetniške dosežke. Trenutno opravlja magistrski študij s temo »Likovne strukture 

filmske slike kot gradnik filmske podobe žanra« pod mentorstvom izr. profesorja Zdravka Papiča in red. profesorja 

Staneta Bernika, ter plakata pod mentorstvom izr. profesorja Eduarda Čehovina. Blaž Slapar je imel 

svojo prvo samostojno razstavo leta 2006 v Kulturnem domu v Moravčah. Leta 2008 je ob letu medkulturnega 

dialoga na povabilo evropske poslanke Ljudmile Novak razstavljal v Evropskem parlamentu v Bruslju. V istem 

letu je imel tudi razstavo plakatov s filmsko vsebino v prostorih Kina Vič. Na začetku letošnjega leta je imel 

skupinsko razstavo v Vili Manin v Italiji ter razstavljal drugi del filmskih plakatov v preddverju Kinadvor. 

Več o Blažu Slaparju si lahko preberete na www.blazslapar.com. 

Clint Eastwood, 2007 

ALUO, Magistrsko delo 

Mentor: red. prof. mag. Milan Erič 

Tehnika: Oglje na papirju 

Format: 70 x 50 cm 

Invariabilni, 2006 

ALUO, Diplomsko delo 

Mentor: izr. prof. Zdravko Papič 

Somentor: red. prof. dr. Stane Bernik 

Tehnika: Pastel na papirju 

Format: 55 x 75 cm 

Spopad Harmonik, 

CGP, 2008 

Naročnik: Miha Debevec/ 

Tomaž Rožanec 

Trajanje razstave od 24. oktobra do 2. novembra 2009, od 17. do 19. ure. 


Informacije in nakup vstopnic po telefonu: 

051 / 61 61 51 

051 / 61 61 71 

vsak dan od 9. do 12. ure in od 16. do 19. ure 

Nakup vstopnic preko spleta: 

www.drustvo-miranjarc.si 

Prodaja vstopnic dve uri pred prireditvijo: 01/724 93 36 

Prodajna mesta vstopnic: 

VELE, TRAFIKA, tel.: 01 721 83 71 

Gostilna - Pub ROK, Krtina, tel.: 01 724 92 09 

Turistična agencija KOMET, Zagorje, Cesta zmage 35 - B, tel.: 03 563 32 70 

in dve uri pred prireditvijo v Poletnem gledališču na Studencu

Studenec 2009

You also want an ePaper? Increase the reach of your titles

Delete template?

Save as template?