Špegel: Das Ü Magazin, september 2017

Iskanje Resnice
vzpostavil socialni prostor in moj odhod ga
bo razdrl”. Oba sva vedela kaj mislim. Obči
svet deluje po istih pravilih, le da so naša
čutila precej bolj razvita za posredovanj in
prejem informacij na kratke relacije, tako da
je količina informacij mnogo večja. Navedel
sem torej primer treh klepetalnic, ki sledijo
isti logiki, vendar se ljudje ne obnašamo, kot
da gre za preferenco, pač pa za odtujenost,
nepristnost ali kar izdajo.
Kot pisec pesmi, besedil in prispevkov
se zavedam, da pisanje vzame ogromno časa.
Situacija je torej takšna, da se recimo očita
“visenje na telefonu”. Vendar si poglejmo
nekoliko daljša dela pisateljev ali nasploh delo
novinarjev. Če bi krajša telefonska sporočila
združili v daljše tekste in jih posredovali
naenkrat, bi se zlahka zabrisala tehnična
plat razlike med novinarskim prispevkom in
SMS sporočilom, razen seveda, da novinarji
praviloma ne vstopajo v obojestransko
komunikacijo. Isto in še izraziteje s pisatelji. Če
pomislim koliko ur mora iti v delo kot je Igra
prestolov, pa četudi samo v prevod, me zlahka
zmrazi. Nato seveda lahko zamenjamo teren
in rečemo, da ni težava v količini, pač pa vrsti.
Pisateljevanje in novinarstvo imata namen
(prispevek človeštvu ali služenje denarja),
e-chat ga nima (individualna dejavnost).
Vendar tovrsten pogovor ponovno ni nekaj,
kar bi bilo omejeno na e-storitve. Ljudje si
sedaj že stoletja sproščeno dopisujemo kakor
se je cena dopisovanja pocenila, medtem ko je
vsakodnevno kramljanje tako rekoč večno in
zanimivo bi bilo “tetam” prepovedati visenje
ob kavi, ker gre za neproduktivno ravnanje.
Če se lotevamo kritike virtualnosti na tej
ravni, bi si želel konkretnejšega izziva.
Naprej bi opozoril, da osebno najraje
berem v tranzicijskem času, torej na poti med
točko A do točke B. Predstavljam si, da ulica
običajno ni prostor, kamor bi ljudje potovali,
tako da se mi zdi dokaj samoumevno, če
je to tudi prostor, kjer poskušajo najti kar
najboljši način, kako se zmotiti. Lahko bi
seveda vstopali v “intelektualne debate z
mimoidočimi”, vendar mi izkušnja veleva,
da bi se verjetneje umaknili sami vase ali
pa povzročali težave neposredni okolici, v
katero bi izlivali svojo zdolgočasenost. Izraba
mobilnika je idealna za tovrstne scenarije,
medtem ko e-bralniki kljub napredku
(pocenitev in uporabnost) še vedno ne sodijo
med komoditete.
Seveda je smiselno, da se poskušamo
politizirati okoli vprašanja virtualnih svetov,
vendar bi bilo morda smiselno prisluhniti
tistim, ki tovrsten svet najbolj uporabljajo,
karkoli že imajo za povedati. Nenavsezadnje,
če jim to odvzamemo, potem predpostavimo,
da se niso sposobni odločati o lastnem
delovanju, torej stanje otroka, kar je nekoliko
ponižujoča univerzalija.
Špegel: Das Ü Magazin - September 2017
42