Izraelsko-Palestinski konflikt - Matej Tonin

UNIVERZA V LJUBLJANI
FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE
Matej Tonin
IZRAELSKO – PALESTINSKI KONFLIKT
seminarska naloga
PREDMET: Sodobni svet
nosilec: red. prof. dr. Bogomil Ferfila
študijsko leto: 2007/2008
Ljubljana 2008

KAZALO
1. UVOD .................................................................................................................................... 3
2. ZGODOVINA........................................................................................................................ 6
3. IZRAELSKI VIDIK............................................................................................................. 13
4. PALESTINSKI VIDIK ........................................................................................................ 14
5. VEČNA IN NEUSPEŠNA POGAJANJA ........................................................................... 17
5.1. ODPRTA VPRAŠANJA V MIROVNIH POGAJANJIH ............................................ 18
vprašanje varnosti............................................................................................................. 18
vprašanje novih židovskih naselbin.................................................................................. 19
vprašanje Jeruzalema........................................................................................................ 19
vprašanje meje med Palestino in Izraelom....................................................................... 20
vprašanje vode.................................................................................................................. 20
vprašanje beguncev .......................................................................................................... 20
vprašanje zapornikov........................................................................................................ 20
6. POGOJI ZA MIRNO PRIHODNOST ................................................................................. 21
7. VIRI in LITERATURA ....................................................................................................... 22
2

1. UVOD
Ramallah, sobota, 12. januar 2008. S skupino kolegov iz FDV-ja se vračamo iz obiska
palestinske predsedniške palače v Ramallahi. Pred izstopom iz palestinskih območji in pred
vstopom v Izrael nas čaka precejšnja gneča pred izraelskim »check pointom«. Čakamo na
temeljit pregled izraelskih vojakinj. Sem zadnji v FDV-jevi vrsti. Po približno tridesetih
minutah ugotovim, da v vrsti čakam sam, skupaj z dvajsetimi palestinskimi »teroristi«. Iz
moje skupine so bili že vsi pregledani in »izpuščeni« na izraelsko območje.
V petih minutah, ko sem pred izraelskim »check pointom« v vrsti stal sam s Palestinci, da
vstopim, za ene, na osvobojeno območje in, za druge, na okupirano območje, sem kot preblisk
doumel vso kompleksnost izraelsko – palestinskih odnosov. Razumel sem besede izraelskega
vodiča Heima, ki jih je izrekel ob začetku našega obiska v Izraelu, dejal je: »Koliko si star?«,
odgovoril sem mu, »Petindvajset let!«, nadaljeval je, »Zapomni si, ko boš star petdeset let, se
bomo mi še vedno bojevali, miru v Sveti deželi še dolgo ne bo! Zapomni si, kaj sem ti rekel!«.
Na začetku našega obiska, sem te besede označil kot razočaranje izraelskega desničarja, kot se
je sam označil vodič Heim, ki je med drugim sedem let služil izraelsko vojsko in se bojeval v
izraelsko – arabskih vojnah. Izkušnja na izraelskem »check pointu« mi je razkrila majhne
detajle izraelsko-palestinskega konflikta, ki konfliktu dajejo svetovne razsežnosti.
Ko sem ostal sam pred »check pointom«, je z menoj v vrsti stalo še več kot dvajset
palestinskih mož in žena, vseh starosti in najrazličnejših poklicev. Da bi zapolnil dolgočasnost
in mučnost čakanja v vrsti, se v pogovor zapletem s palestinskim računalničarjem Izziddinom,
ki sem ga spoznal nekaj minut prej, ko mi je priskočil na pomoč kot prevajalec. Še ne šestletni
deček je namreč pred »check pointom« prodajal žvečilne. Dal sem mu 1 € in mu rekel, da je
to moje darilo zanj, vendar mi je deček še vedno ponujal žvečilne. Takrat je k dečku pristopil
Izziddin in z njim spregovoril par besed v arabščini. Deček se je nasmehnil in odšel stran.
Izziddin mi je nato prijazno razložil, da je dečku povedal, da je bil 1 € darilo in da zato nočem
vzeti njegovih žvečilnov. Z Izziddinom se zapleteva v debato, pove mi, da si otroci na takšen
način poskušajo prislužiti nekaj denarja zgolj za golo preživetje. Pove mi, da je po poklicu
računalničar, vendar na palestinskih območjih, kjer vlada več kot 60% brezposelnost, na
žalost ni dela zanj. Dnevno hodi na delo v Izrael, kjer opravlja delo čistilca. Žalostno
pripomni, da morajo številni palestinski izobraženci na izraelskem območju opravljati dela, ki
jih Izraelci nočejo. Dotakneva se tudi politične situacije, pove mi, da so Izraelci okupirali
3

njegovo domovino, njegov narod strpali v geta ali zapore na prostem, kot se je slikovito
izrazil. Z velikim prepričanjem mi je zagotovil, da bodo odvzeto zemljo nekoč dobili nazaj.
Odločno pripomni: »Dokler ne dobimo naše zemlje nazaj, v Sveti deželi ne bo miru!« V vsej
Izziddinovi odločnosti in slikovitosti pri pojasnjevanju razmer, kar na enkrat opazim, da so
vse palestinske oči uprte v najin pogovor. Kot edini, že od daleč opažen evropejski tujek v
Palestinski gruči, se počutim zelo neprijetno. Vse oči so uprte vame, imel sem občutek, da
ljudje čakajo na moje odgovore. Iz njihovih oči je bilo mogoče razbrati, da jih zanima, kako
vidimo njihove težave Evropejci, ki jih pridemo obiskat v njihove odprte zapore in jih slej ko
prej pustimo same, ko odidemo v svoje varne evropske države. Njihovi pogledi so v meni
vzbudili občutek krivde, češ, prišel si nas pogledat, tako kot že mnogi pred teboj, vendar boš,
tako kot vsi ostali, odšel in nas pustil same. S slabim občutkom hitim razlagati Izziddinu,
zavedajoč se, da me posluša še vsa nagnetena množica, da v Sloveniji preko televizije lahko
gledamo nekoliko drugačno sliko. Povem, da njegov narod prikazujejo predvsem kot narod
teroristov, kot tiste, ki se razstreljujejo v izraelskih avtobusih in nakupovalnih središčih. Vsa
množica okrog mene je jezno zabrundala in tišino so zapolnili številni pogovori med
čakajočimi. Izziddin me hitro začne poučevati, da je to stereotip, s katerimi se srečujejo
vsakodnevno. Pove mi, da so vsi Izraelci in tudi preostali Zahodnjaki neprestano sumničavi v
odnosu do njih, in da vse to še poglablja nezaupanje, ki v brezupni nemoči spodbuja mlade
Palestince, da se priključijo skrajnim terorističnim organizacijam. Z občutkom krivde hitim
razlagati, da lahko storim za njih edino to, da njihovo zgodbo povem v svoji domovini in tako
prispevam svojo kapljico v morje, k razumevanju in reševanju njihovih težav. Kar na enkrat
se name vsuje plaz zgodb čakajočih v vrsti, po štirje na enkrat mi z jeznim glasom hitijo
razlagati številna ponižanja, ki jih dnevno doživljajo v »zaporu na prostem«. Še preden sem
lahko obljubil, da bom njihove zgodbe prenesel v delček Slovenije, že sem bil potisnjen v
avtomatska vrtljiva železna vrata, ki so po tri ljudi spuščala na območje z rentgensko napravo,
kjer so, za debelimi zidovi in neprebojnimi stekli, izraelske vojakinje natančno spremljanje
rentgenski samopregled vseh, ki so prestopali mejo. Tu sem bil priča ponižanju, o katerem so
mi Palestinci neprestano govorili.
V zamrežen prostor za rentgenski samopregeld, kjer vhod in izhod uravnavajo železna vrtljiva
vrata, ki jih nadzirajo izraelske vojakinje, spuščajo po tri ljudi. Sam sem padel v skupino
mojega sovrstnika in dečka, starega okrog pet let. Presunilo me je, ko je za menoj stal oče z
dvema otrokoma, vendar sta izraelski vojakinji dovolili vstop v sobo za samopregled samo
enemu otroku, pred drugim otrokom in očetom pa sta birokratsko zaprli vrata. Majhen deček
4

je rutinirano obvladal postopek, vse je odložil, šel čez rentgen in vse je bilo v redu. Počakati
je moral še name in na drugega iz naše skupine. Zapletlo pa se je pri mojem sovrstniku.
Izraelska vojakinja ga je poklicala k okencu in ga povprašala po dovolilnici. Čez okence je
porinil kos papirja, nato se je začelo ponižujoče izpraševanje. Izraelska vojakinja mu je začela
po mikrofonu zastavljati najrazličnejša vprašanja in to na način, da je lahko izpraševanje
slišalo še dvajset ljudi, ki so
čakali v vrsti. Ton vojakinje
je bil čedalje višji, govorila
je v hebrejščini. Pristopil
sem k okencu in vprašal v
čem je problem. Še preden
sem dokončal stavek, je
vojakinja s še močnejšim
glasom, v angleščini,
zakričala name in mi
zabrusila, če želim še kdaj
priti v Izrael, naj se raje ne
vmešavam in naj stopim dva koraka nazaj. Ponižan sem upošteval navodila in stopil dva
koraka nazaj. Nato mi je druga vojakinja čez čas z očmi nakazala, naj grem skozi rentgen ter
zapustim sobo za samopregled. Takrat sem razumel Palestince, ki so mi govorili o
vsakodnevnih ponižanjih.
Slika 1: Palestinka pred železnimi vrtljivimi vrati.
Foto: Andrej Černic
Ob obisku enega izmed izraelskih kibucev, sem imel priložnost govoriti z dvema dekletoma,
ki sta svoje vojaške dolžnosti ravnokar opravili. Tudi onidve sta vojaški rok služile na enem
izmed številnih »check pointov«. Povedali sta mi, da ju je izkušnja v vojski še bolj utrdila v
temeljnem nezaupanju v Palestince. Pripovedovali sta mi o tem, kako sta zaradi palestinskih
samomorilcev izgubili svoje prijatelje.
Zgolj dogajanje na izraelskem »check pointu« zelo dobro pokaže na kompleksnost konflikta.
Preko televizije se vse skupaj zdi relativno enostavno: Palestinci se samorastreljujejo in
raketirajo nedolžne ljudi, Izraelci zasedajo ozemlja in likvidirajo teroriste. Na televiziji in v
poročilih se zdi, kot da gre za otroško trmo, ko nobena stran noče popustiti prva, temveč obe
strani udrihata druga po drugi, »okoliški otroci« pa stojijo zraven in z glasnim navijanjem še
dodatno spodbujajo »pretep«.
5

Prepad med Izraelci in Palestinci je mnogo globlji in kompleksnejši kot se zdi. V konfliktu se
prepletajo verska, narodnostna, državna, geostrateška in čustvena vprašanja, ki so med seboj
tako močno zavozlana, da jih ne znajo razvozlati niti največje svetovne velesile (obstaja tudi
možnost, da jih nočejo!).
V nadaljevanju bom poskušal predstaviti orise izraelsko-palestinskega konflikta, ki bo
začinjen z mojo lastno izkušnjo ob obisku Izraela in Palestine.
2. ZGODOVINA
Dežela Izraela, v hebrejščini znana kot Eretz Yisrael, je bila sveta dežela židovskega ljudstva
vse od preroka Abrahama dalje. O zgodovini ljudstva prerokov Abrahama, Izaka in Jakoba
Slika 2: Združeno židovsko kraljestvo,
ki je vključevalo dvanajst židovskih
plemenskih skupnosti.
Vir: Internet 2
veliko govori Biblija, ki je zagotovo
najzgodnejši zgodovinski vir Židovstva
(Internet 3).
Približno v 11. stoletju pred Kristusom je
nastalo prvo Združeno židovsko kraljestvo.
Različna židovska kraljestva so tako s krajšimi
presledki, ko so območje obvladovali Asirci,
Babilonci, Perzijci in Grki, za dobrih tisoč let
vzpostavila oblast nad današnjim ozemljem
Izraela in Palestine (Internet 3). Po neuspelem
uporu Bara Kokhba zoper Rimljane leta 132
po Kristusu, je židovska oblast na omenjenem
območju začela pešati, prišlo je tudi do
precejšnjega izseljevanja Židov. Območje so
od omenjenega velikega židovskega upora pa
vse do 7. stoletja obvladovali Rimljani in
Bizantinci. Ko so okrog leta 330 po Kristusu
Sveto deželo zavzeli Bizantinci ali Vzhodno
6

imsko cesarstvo, so se na omenjenem območju, ki so ga Bizantinci poimenovali Palestina,
začeli utrjevati kristjani. Leta 638 je področje zavzel kalif Umar, kar je pomenilo pričetek
priseljevanja Arabcev, ki so bili muslimanske veroizpovedi. Različne muslimanske dinastije
so tako področje Svete dežele obvladovale vse do 16. stoletja. Leta 1516 je ozemlje Svete
dežele postalo del Otomanskega cesarstva, ki je vladalo območju vse do 20. stoletja.
Židje, ki so živeli razseljeni po vseh koncih sveta, so bili deležni številnih preganjanj in
pogromov. Tovrstno trpljenje je v Židih vzpodbudilo hrepenenje po lastni domovini. Konec
19. stoletja se je tako oblikovalo sionistično 1 gibanje, katerega cilj je bil vrnitev židovskega
ljudstva v rodno deželo njihovih prednikov. V obdobju oblikovanja židovskega naroda je
religija prevzela tako ideološko kot asimilacijsko vlogo pri konstituiranju narodne zavesti,
seveda v tesni povezavi z drugimi činitelji (Ferfila 2001: 516).
Gibanje Hibbat Zion se je prizadevalo za nacionalni preporod in povratek Židov v njihovo
nekdanjo domovino, vendar sprva neuspešno. Ideja o naseljevanju Izraela ni dobila podpore
niti na kongresu židovskih delegatov leta 1882 v Berlinu (Ferfila 2001: 530). Ne glede na to
so pripadniki gibanja Hibbat Zion nadaljevali z aktivnostmi za vrnitev Židov v njihovo
nekdanjo domovino in svoja prizadevanja še intenzivirali po vse številčnejših šikaniranji in
pogromih Židov konec 19. stoletja, ko so tudi številni židovski izobraženci vse bolj
spoznavali, da kljub prilagajanju židovske etnije večinskim narodom, le ti ne bodo nikoli
enakovredno sprejeti med narode v okviru katerih prebivajo.
Na kongresu v Baslu so leta 1897 Židje pod vodstvom Theodora Herzla, avstrijskega
židovskega časnikarja, ustanovili Sionistično organizacijo. Kongres Sionistične organizacije
je imel vlogo židovskega parlamenta, predsednik kongresa, to je bil Herzl, pa vlogo
predsednika vlade (Internet 4). Za uresničevanje poglavitnega cilja sionistov, ustanovitev
židovske nacionalne države v Palestini, je kongres sprejel naslednjo resolucijo:
1) Na podlagi skrbno izdelanih načrtov naj se židovske industrialce in poljske delavce
vzpodbuja, da se preselijo v Palestino.
1 Sionizem izvira iz besede sion, ki je na začetku zgodovine židovstva bila sinonim za Jeruzalem (Sion je bil
pravzaprav prvotno le majhen grič v Jeruzalemu, sčasoma pa je postal verski simbol, kraj, s katerega naj bi
prihajala beseda božja) (Ferfila 2001: 512). Po uničenju prve judovske skupnosti s prvim templjem kot
središčem s strani Babiloncev leta 586 pr. n. š., pa je beseda sion izražala trpljenje in hrepenenje židovskega
ljudstva po kastni, svobodni domovini (Ferfila 2001: 512).
7

2) Židovstvo iz vsega sveta naj se organizira v skladu z zakonodajo posameznih držav,
ustanovijo naj se društva, ki bodo v veliki meri poživila medžidovsko povezovanje.
3) Krepiti je potrebno židovska nacionalna čustva.
4) Za cilje, ki so jih zastavili sionisti, je potrebno dobiti soglasje in podporo dežel, v
katerih živijo židovske skupnosti (Al Joundi v Ferfila 2001: 537).
Na podlagi prizadevanj Sionistične organizacije se je na območje današnjega Izraela konec
19. stoletja priselilo precejšnje število Židov. Prvi naseljenci so bili deležni pomoči
najrazličnejših židovskih organizacij, ki so naseljence podpirali v finančnem smislu, vendar
pa so se na drugi strani židovski naseljenci kljub finančni pomoči srečevali s številnimi
povsem eksistencialnimi težavami (hrana,voda, …).
Prva svetovna vojna in razdeljevanje interesnih sfer, med in po vojni, je prizadevanjem
Sionistične organizacije dala nove dimenzije. Izredno pomembno je pismo britanskega
zunanjega ministra Arthurja Balfourja, ki je 2. 11. 1917 židovskemu finančniku, baronu
Edmondu Rotschildu, poslal slovesno izjavo, ki jo poznamo kot Balfourjeva deklaracija, v
kateri je Židom obljubil ustanovitev »narodnostnega ognjišča« v Palestini. Čeprav Balfour ni
nikoli govoril o ustanovitvi neodvisne države za Žide, ampak zgolj o zagotoviti
narodnostnega ognjišča (»a national home«), je o resnosti namenov izredno pomenljivo
dejstvo, da je britanska diplomacija že preden je področje Palestine obljubila Židom, le tega v
tajnih sporazumih obljubila tudi Arabcem in Francozom. Po prvi svetovni vojni je bila
Palestina pod britanskim protektoratom.
Takoj po prvi svetovni vojni so različne mednarodne organizacije (Društvo narodov in drugi)
poskušale čim bolj zaščititi narodne manjšine, med njimi tudi židovsko, vendar zgodovina je
šla svojo pot. Vzponom fašizma in nacizma je pomenil še močnejšo izpostavljenost židovske
skupnosti akcijam nasilnih nacionalističnih skrajnežev ter močno pospešil izseljevanje Židov
iz Evrope in tudi povečal njihovo priseljevanje na področje Palestine.
8

Tabela 1: Židovsko in arabsko prebivalstvo v Palestini v letih 1920 – 1942.
leto ARABCI ŽIDJE
1920 599.000 67.000
1926 740.000 150.000
1929 794.000 156.000
1931 840.000 172.000
1936 920.000 384.000
1942 1.112.000 484.000
Vir: Novak v Ferfila, Države in Svet, FDV, Ljubljana 2001, stran 545
V obdobju med obema svetovnima vojnama je bil odnos med Židi in Arabci na področju
današnjega Izraela in Palestine »vroče-hladen«. Na trenutke je bilo njihovo sodelovanje
dobro, spet drugič so se prezirali in živeli drug mimo drugega. Ne glede na vse, pa v tem
obdobju ni prišlo do oborožene sovražnosti med obe narodoma, vsaj do leta 1936 ne. Za
obdobje med obema vojnama je značilno tudi, da so se židovski priseljenci v sovji novi
domovini dobro organizirali, vzpostavili so institucije, ki so se obnašale kot državne
institucije (parlament, politične stranke, vlada). Omenjene institucije so skrbele za upravljanje
in delovanje območja, kjer so bili naseljeni Židje, in hkrati tudi organizirano zapostavljali
Arabce. Arabcem so tako onemogočali zaposlovanje v židovskih gospodarskih obratih ter
hkrati z odkupovanjem arabske zemlje le te čedalje bolj potiskali ob rob družbe. To je bil
začetek arabskega oziroma palestinskega konflikta.
Leta 1936 se je po šestmesečni stavki začel splošni arabski upor, ki je trajal vse do leta 1939.
Oborožene skupine Palestincev, ki so jim prišli na pomoč prostovoljci iz Sirije, Iraka in
nekaterih drugih dežel, so po vsej Palestini napadale židovske, kolonialne in britanske
postojanke (Ferfila 2001: 548). Peelova komisija je na podlagi arabskega upora že leta 1937 v
svojem poročilu prvič omenila možnost razdelitve Palestine na arabsko in židovsko državo.
Predlogu razdelitve Palestine na pol z internacionalnim Jeruzalemom so najbolj ostro
nasprotovali Arabci, Židje pa so predlog načeloma podpirali, vendar so zahtevali več ozemlja.
Leta 1939 so Britanci poskušali še s predlogom enotne Arabsko-židovske države, vendar tudi
ta predlog je bil neuspešen. Nato se je začela druga svetovna v kateri so Židje doživeli
katastrofično usodo. V Evropi je bilo pomorjenih več kot šest milijonov Židov.
Po drugi svetovni vojni, ko so se svetovne velesile dodobra zavedale, kako tragično usodo so
Židje doživeli med vojno, je čedalje bolj dozorevalo prepričanje, da Židje potrebujejo svojo
9

državo. Leta 1947 so Združeni narodi sprejeli
»Partition Plan for Palestine«, ki je predvideval
razdelitev britanskega mandata v Palestini na arabsko
in židovsko državo, z Jeruzalemom pod mednarodno
upravo in kontrolo. Židovska skupnost je plan sprejela,
vendar sta ga Arabska liga in Arabski visoki komite
zavrnila (Internet 5). Ne glede na vse, so Židje 14. maja
1948 razglasili neodvisno državo Izrael. Kmalu za tem
je novonastalo državo Izrael napadlo pet arabskih
držav: Egipt, Sirija, Jordanija, Libanon in Irak. Po
približno letu dni bojev, med katerimi se je iz področja
Izraela izselilo več kot 700.000 Arabcev oziroma
Palestincev, je prišlo do premirja. Egipt je zasedel
Gazo, Jordanija pa vzhodni Jeruzalem in Zahodni breg.
Izrael je bil mednarodno
priznan 11. maja 1949.
Za obdobje po prvi
Slika 3: U.N. Partition Plan
Vir: Internet 5
izraelsko–arabski vojni, ki ga je zaznamoval prvi izraelski
predsednik vlade David Ben-Gourion, je značilno veliko
izseljevanje Arabcev iz področja novonastale države Izraela in
prav tako veliko izseljevanje Židov iz arabskih območji.
Priseljevanje Židov na območje novonastale države Izrael se je
v teh letih še dodatno povečalo, tako da je leta 1958 Izrael štel
že dva milijona prebivalcev.
Ko so se leta 1967 vojaške sile Egipta, Jordanije in Sirije utrdile
ob Izraelski meji ter onemogočile dostop Izraelu do Rdečega
morja, je Izrael uporabil taktiko preventivnega napada in v
znameniti šest dnevni vojni močno porazil vse arabske
oborožene sile in zasedal Jeruzalem, Zahodni breg, Gazo,
Sinajski polotok in Golansko planoto.
Slika 4: Izrael je z osamosvojitveno vojno dobil več ozemlja kot bi ga po U.N. Partition Plan.
Vir: Internet 6
10

Slika 5: Meje Izraela po šest
dnevni vojni leta 1967.
Vir: Internet 7
V odgovor na vse to, so se v začetku 70' začele
organizirat najrazličnejše palestinske grupacije, ki
so začele z napadi na izraelske cilje po vsem svetu.
Zelo znan je napad na izraelske olimpijce v
Münchnu leta 1972.
Leta 1973 sta na židovski praznik v Yom-Kippur
Egipt in Sirija napadla Izrael, v dvajsetih dneh
vojne se je Izrael sicer uspešno ubranil, vendar
utrpel velike človeške izgube.
Leta 1977 je egiptovski predsednik El Sadat z
govorom v izraelskem parlamentu Knessetu postal
prvi arabski politik, ki je priznal obstoj Izraela. V
dveh letih sta Izrael in Egipt v ameriškem Kamp
Davidu podpisala mirovno pogodbo, na podlagi
katere se je Izrael umaknil iz Sinajskega polotoka
in izrazil pripravljenost za pogajanja o palestinski
avtonomiji na Zahodnem bregu in v Gazi.
Leta 1982 se Izrael vmeša še v Libanonsko državljansko vojno, ko napade območje, kjer je
delovala Palestinska osvobodilna organizacija (PLO), katere vodja je bila Yasser Arafat.
Prva intifada ali palestinski upor proti izraelski nadvladi se je začela leta 1987, kjer je bilo v
nasilnih akcijah ubitih več kot 1000 ljudi. Po koncu Zalivske vojne so ponovno stekla
mirovna pogajanja med Izraelci in Palestinci, ki so leta 1993 v norveškem Oslu pripeljala do
sporazuma, ki je dal Palestinskim oblastem pravico do samouprave v Gazi in na Zahodnem
bregu, v zameno za priznanje pravice Izraela do obstoja in končanje terorističnega nasilja.
Leto dni kasneje je Izrael podpisal mirovno pogodbo še z Jordanijo. Kljub sporazumu iz Osla
nasilje v Izraelu in Palestini ni ponehalo, palestinski skrajneži so še naprej nadaljevali z
napadi, izraelski skrajni desničarji pa so bili nezadovoljni s pristankom izraelskih oblasti na
samoupravo v Gazi in Zahodnem bregu ter omejitvi novega poseljevanja arabskih območji,
kar se je leta 1995 odrazilo z atentatom skrajnega izraelskega desničarja na izraelske premiera
Yitzhaka Rabina.
11

Kasnejši izraelski predsedniki vladne so se soočali z dnevnimi samomorilskimi napadi na
območju Izraela, kar je ob koncu 90' privedlo, da se je Izrael, tudi zaradi mednarodnih
pritiskov, umaknil iz nekaterih arabskih področji (Hebron) in jih prepustil palestinskim
oblastem. Leta 2000 predsednik vlade Ehud Barak umakne izraelske sile iz Južnega Libanona.
Istega leta se ob koncu mandata Billa Clintona v Camp Davidu ponovno sestanejo Ehud
Barak in Yasser Arafat, kjer izraelska stran ponudi palestinski ustanovitev Palestinske države,
vendar Arafat to možnost zavrne. Začne se druga palestinska intifada.
Slika 6: Izraelski varnostni zid okrog palestinskih avtonomnih območji.
Foto: Matej Tonin
Novi izraelski premier Ariel Sharon leta 2001 popolnoma umakne izraelsko vojsko iz Gaze in
okrog palestinskih avtonomnih območji začne graditi varnostno obzidje, ki močno omejuje
gibanje Palestincev. V začetku leta 2006, ko Ariel Sharon pade v komo, dolžnosti predsednika
vlade prevzame Ehud Olmert, ki zaradi ugrabitve izraelskega vojaka in raketiranja Izraelskih
naselbin, sproži pet tedensko vojno, imenovano tudi druga Libanonska vojna, ko izraelska
vojska vdre v Libanon in uničuje oporišča Hezbolaha, zaveznika palestinskega Hamasa, ki ne
priznava Izraela in v Gazi vodi palestinsko vlado.
Konec leta 2007 ameriški predsednik George Bush ponovno spodbudi pogovore med Izraelci
in Palestinci. V pogajanjih sodeluje, zaradi javnega nezadovoljstva, oslabljeni izraelski
predsednik vlade Ehud Olmert in predsednik razdvojenih Palestincev Mahmud Abbas. Ko v
času našega obiska, Jeruzalem obišče tudi ameriški predsednik George Bush, se vse skupaj
12

zdi le zadnja možnost odhajajočega ameriškega predsednika za lepe fotografije, na žalost pa
možnosti za dosego realnega miru skoraj ni.
Slovenska tiskovna agencijah je v eni izmed novic na svojih spletnih straneh 19. januarja
2008 zapisala: »Skupno je bilo v izraelskih napadih na Gazo od torka ubitih približno 33
ljudi. Hamas, ki nadzoruje Gazo, pa je na drugi strani na Izrael izstrelil približno 150 raket in
granat, pri čemer je bilo lažje ranjenih več kot 10 ljudi.« Vojna med Palestinci in Izraelci se
nadaljuje!
3. IZRAELSKI VIDIK
Izraelci ozemlje današnjega Izraela in Palestina dojemajo kot domovino svojih prednikov,
kjer so si ustanovili svojo lastno državo, ki jo morajo obraniti pred vsemi napadi zunanjih
sovražnikov, ne glede na ceno.
Vsakodnevni samomorilski napadi in raketiranje
izraelskih naselbin Izraelce utrjuje v nezaupanju do
Arabcev ter ustvarja javno podporo za povračilne
ukrepe izraelske vojske. Terorizem in zunanja
grožnja ustvarja poseben občutek ogroženosti, ki
Žide kot narod povezuje, čeprav so kot celota
izredno heterogena skupnost.
Skrajna izraelska desnica Arabce dojema kot
priseljence, ki so v 7. stoletju po Kristusu okupirali
Slika 7: Samomorilski napad na
avtobus v Haifi.
Vir: Internet 8
njihovo domovino, zato je po njihovem razumevanju odstranitev Arabcev s področja Izraela
ena izmed osnovnih dolžnosti Židov. Ortodoksne židovske skupine nasprotujejo vsakršnemu
popuščanju Palestincem, nasprotujejo vsakršnemu umiku iz zasedenih območji. S pomočjo
denarja židovskih skupnosti v tujini podpirajo nadaljnje poseljevanje teritorija in organizirajo
proteste zoper vse vladne odločitve, katerih posledica je umik iz zasedenih območji ali
vzpostavitev palestinske države. Na drugi strani zmerni Židje priznavajo pravico Palestincem
do ustanovitve palestinske države, vendar zgolj v mejah, ki ne bi ogrožale interese Izraela.
13

Velik problem Izraela pri reševanju konflikta s Palestinci je njihov politični sistem, ki vsebuje
proporcionalni volilni sistem in koalicijske vlade. Vsaka izraelska vlada je koalicijska, kar
pomeni, da je potrebno stalno usklajevati in upoštevati najrazličnejše interese. V kritičnih
trenutkih, ko bi moralo priti do preboja v pogajanjih z nasprotno stranjo in ko bi morala tudi
izraelska stran popustiti v določenih zahtevah, se lahko zgodi, da vladi odreče podporo katera
izmed koalicijskih partneric, kar v končni fazi pomeni, da vlada pade. Koalicijske vlade, v
povprečju, v Izraelu zdržijo 18 mesecev, kar pomeni, da je izraelska politika naravnana v
kratkoročne cilje in predvsem usmerjena v všečnost volivcem, kar ima izrazito negativne
učinke na mirovni proces. Problem izraelske politike je tudi populizem, ki zagotavlja več
medijskega prostor, to pa boljše možnosti za uspeh v proporcionalnem volilnem sistemu.
Narava volilnega sistema in medijski prostor izraelske politike sili v kratkoročne in
senzacionalistične strategije, kar v praksi onemogoča vse resnejše premike v mirovnem
procesu in na nek način vseskozi ohranja napetost in status quo.
Zaenkrat Izrael uživa podporo mednaroden skupnosti, ki se zaradi holokavsta in občutka
krivde, ne upa odločno postaviti po robu nadaljnjim poselitvenim aktivnostim Izraela, kar
trenutni bližnjevzhodni konflikt še poglablja.
4. PALESTINSKI VIDIK
Na drugi strani Palestinci prav tako dojemajo Žide kot tujek, ki se je pred dobrimi sto leti
začel naseljevati v njihovo domovino. Zaradi večinske javne mednaroden podpore Izraelu,
Palestinci do mednarodne skupnosti gojijo precejšnjo mero nezaupanja.
V začetku 20. stoletja so Britanci prevarali Palestince, ko so jim v zameno za podporo v vojni
ponujali neodvisnost. Palestinci trdijo, da so jim prav tako Združeni narodi po koncu druge
svetovne vojne odvzeli polovico njihove domovine. Zdi se, da je Palestincem z vsako
teritorialno delitvijo ponujeno manj. Združeni narodi so tako Palestincem leta 1947
»ponujali« 46% teritorija, vendar so le ti to ponudbo zavrnili. Po prvi arabsko – izraelski vojni
leta 1948 je bilo Palestincem ponujeno še 25% ozemlja. V šestdnevni vojni leta 1967 so
Izraelci okupirali celotno področje. V začetku 21. stoletja so Izraelci v Camp Davidu
14

Palestincem ponujali samostojno državo v obsegu 22% nekdanjega teritorija, torej Gazo in del
Zahodnega brega. Dr. Rafiq Husseini, vodja kabineta palestinskega predsednika Abbasa, je v
našem pogovoru ob vseh teh teritorialnih delitvah izrazil bojazen, da si danes Izrael želi
prepričati mednarodno skupnost, da se
ustanovi Palestinska država zgolj v
okviru Gaze, kar predstavlja manj kot
10% nekdanjega ozemlja. Dr. Husseini se
boji, da bi s tem Izrael navidezno
zagotovil neodvisno državo Palestino,
vendar bi ji odstopil zgolj najbolj
obubožan del teritorija, to je Gazo,
medtem ko bi relativno vitalen del
ozemlja, to je Zahodni breg, zadržal zase.
Dr. Husseini pojasnjuje, da Izrael
izigrava mednarodno skupnost, ko
poudarja, da se umika iz zasedenih
območji in nadaljuje, da se Izrael umika
zgolj iz neobljudenih in nevarnih
področji, ki jih ne more več obvladati,
medtem ko geostrateško pomembna
področja še dodatno naseljuje in jih
utrjuje. Izrael tako danes zaseda vsa
pomembnejša področja, kjer se nahaja
voda in kjer je teritorij primeren za
Slika 8: Dr. Rafiq Husseini, vodja
kabineta palestinskega predsednika
Abbasa.
Foto: Matej Tonin
kmetijsko obdelovanje. Zakaj torej Palestinci v tem trenutku še vedno ne želijo samostojne
države Palestine? Dr. Husseini pojasnjuje, da jim je Izrael v tem trenutku odvzel preveč
strateško pomembnega ozemlja, preveč Palestincev živi izven predvidenih meja države
Palestine. Če bi v tem trenutku pristali na samostojno državo Palestino, bi to med drugim tudi
pomenilo, da bi vsi Palestinci v Izraelu postali drugorazredni državljani, saj bi postali tujci,
kar bi še dodatno pospešilo izseljevanje Arabcev iz zasedenih arabskih območji. Dr. Husseini
je zaključil, da bi Palestinci pristali na oblikovanje države Palestine samo z vključenim širšim
področjem Zahodnega brega, s teritorialno povezavo do Gaze in z Jeruzalemom kot glavnim
mestom ter zagotovljenimi vodnimi viri.
15

Palestinske oblasti se danes srečujejo še z enimi problemom in sicer z obvladovanje prostora,
ki jim ga je prepustil Izrael. Težava je v tem, da izraelske oblasti ne vračajo Palestincem
pobranih davkov, kar pomeni, da nimajo s čim financirati upravne in represivnih organov, ki
so popolnoma odvisni od zunanje donatorske pomoči. Finančna odvisnost palestinskih oblasti
pomeni veliko težavo pri zagotavljanju varnosti. Težko je obvladovati tako občutljiv prostor
brez učinkovitih represivnih organov. Palestinske varnostne sile na primer neredno dobivajo
plačo. Vse to pomeni nemotiviranost in slabo opremljenost palestinskih varnostnih sil. Težavo
predstavlja tudi posebno pravilo, ko se morajo, ob vdorih izraelskih varnostnih sil, palestinske
varnostne sile umakniti v kasarne. V očeh Palestincev tovrstna dejanja pomenijo
strahopetnost, zaradi česar palestinske varnostne sile izgubljajo avtoriteto znotraj lastnega
naroda. Poleg vsega palestinske varnostne sile lahko delujejo zgolj znotraj varnostnega zidu,
kar pomeni, če določen Palestinski kriminalec zapusti območje, ki je pod nadzorom
palestinskih oblasti, ga palestinske varnostne sile enostavno ne morejo več aretirati. Tako se
vse več mladih odloča, da se priključi paravojaškim ali terorističnim organizacijam, ki jim
zagotavljajo socialno varnost in ponos.
Razdvojenost naroda na podpornike Fataha, ki so locirani v Zahodnem bregu, in podpornike
Hamasa, ki so locirani v Gazi, praktično onemogoča učinkovito izvajanje palestinske oblasti.
Iz Fataha izhaja palestinski predsednik Mahmud Abbas, iz Hamasa pa izhaja samooklicani
predsednik palestinske vlade Ismail Haniyeh. Poleti 2007 ga je palestinski predsednik
Mahmud Abbas razrešil dolžnosti predsednika vlade, vendar Haniyeha ne priznava njegove
razrešnice in še vedno defacto vodi vlado. V spopadu med Fatahom in Hamasom gre za
spopad med dvema vizijama bodoče države Palestine. Fatah si prizadeva za sekularno arabsko
državo, ki priznava soobstoj Izraela, medtem ko si Hamasu prizadeva vzpostaviti islamistično
državo, ki ne priznava obstoja Izraela.
Palestince danes ograjuje in ločuje novodobni berlinski zid. Varnostni zid, kot ga imenujejo
Izraelci, dobesedno zapira Palestince v zapore na prostem. Zid onemogoča gibanje
Palestincem, ki lahko prečkajo zid samo s prepustnicami, ki so izdane zgolj za delo v Izraelu.
Kljub prepustnici morajo iti Palestinci vsakodnevno preko temeljitega pregleda na »check
pointu«, ki jim lahko ob delovnih konicah vzame tudi več ur čakanja v vrsti. V primeru
bolezni ali drugih zdravstvenih potreb, izraelske varnostne sile ne spuščajo Palestincev preko
varovanih območji, kar še dodatno potencira palestinsko frustracijo. V očeh Izraelcev zid
povečuje varnost Izraela, saj onemogoča prosto gibanje potencialnim teroristom in jim
16

onemogoča prost vnos eksplozivnih sredstev na območje Izraela. Hkrati ta isti zid na drugi
strani ločuje številne Palestinske družine in s tem ustvarja še večjo napetost.
Na palestinskih območjih vlada ogromna brezposelnost, zato se številni mladim zatekajo k
skrajnim islamističnim in terorističnim organizacijam, ki na številna izraelska ponižanja
odgovarjajo z nasiljem. Za mlade teroristične organizacije predstavljajo neko socialno
varnost, ki jim daje streho nad glavo in vsakodnevno hrano. Tovrsten teroristične organizacije
so financirane s strani sestrskih organizacij v tujini.
Slika 9: Gaza - Pogreb palestinskega dečka, ki je bil ubit v izraelskih napadih.
Foto: Mohammed Salem (Internet 9)
Zaradi nemogočih razmer se vse več Palestincev odseljuje iz palestinskih območji, odhajajo
predvsem bogati in izobraženi, kar ima uničujoče učinke na gospodarstvo v palestinskih
območji.
5. VEČNA IN NEUSPEŠNA POGAJANJA
Izraelsko poseljevanje teritorija in nemoč Palestincev le te ženejo k uporabi skrajnih sredstev:
raketiranje izraelskih naselbin in samomorilski napadi. Izrael na drugi strani za vsakršne
takšne napade izvede povračilne ukrepe: vdor na palestinska območja, rušenje hiše
17

samomorilcev, sankcije, uboji palestinskih funkcionarjev. Vse to se povezuje v krog nasilja,
ki mu ni videti konca.
Kot se zdi konflikt v tem trenutku veliko bolj ustreza Izraelcem, ki imajo že konstituirano
državo, kar jim omogoča, da preko državne uprave in represivnih organov nadaljujejo
strategijo poseljevanja teritorija in s tem tudi nadaljnjo ekspanzijo države. Opravičilo za
vpade na palestinska območja jim dajejo predvsem palestinski teroristični napadi, ki se
dogajajo zaradi obupnih razmer v katerih živijo Palestinci in nemoči palestinskih oblast.
V reševanje izraelsko-palestinskega konflikta so se vmešavale številne svetovne velesile in
mednarodne organizacije, skoraj vsak ameriški predsednik pred zaključkom svojega mandata
skliče mirovno konferenco, na kateri poskuša zgladiti soglasje med obema sprtima stranema,
vendar do sedaj so bili vsi poskusi neuspešni. Zagotovilo za propad vseh pogajanj je
neomajnost stališč obeh strani, ki jih utrjuje prepričanje, da gre za njihovo ozemlje, ki ga je
druga stran okupirala.
5.1. ODPRTA VPRAŠANJA V MIROVNIH POGAJANJIH
vprašanje varnosti
Osnova za zagotovitev miru na Bližnjem Vzhodu je zagotovitev varnosti in prenehanje
sovražnosti na obeh straneh. Pri vprašanju zagotavljanja varnosti je ključno, kako zaustaviti
palestinske samomorilske napade in raketiranje židovskih naselbin na eni strani ter kako na
drugi strani preprečiti izraelske vpade na palestinska območja in rušenje palestinske
infrastrukture. Dr. Husseini je prepričan, da varnostni zid problema varnosti ne rešuje, temveč
ga zgolj poglablja, saj ustvarja ozračje, ki palestinske skrajneže spodbuja k napadom na
izraelske cilje. Po mnenju dr. Husseinija je potrebno odpraviti vzrok tovrstnih dejanj, to pa je
prenehanje poniževanj Palestincev s strani izraelskih varnostnih sil ter odprava izraelske
okupacije, ki je vir vseh težav. Največji problem je, da se Izrael ne bo prostovoljno nikoli
umaknil iz strateških pozicij na Zahodnem bregu, ki jih imajo Palestinci za svoje, na drugi
strani pa palestinski teroristi ne bodo prenehali z uničevalnimi akcijami. Zdi se, da je že kar
prva točka mirovnih pogajanj nerešljiva.
18

vprašanje novih židovskih naselbin
Židje se na področju Palestine naseljuje že
stoletje. Postopek je utečen: odkup zemljišča,
oblikovanje skupnosti in nato širitev skupnosti v
prava mesta ter na koncu povezava z matičnim
Izraelom. V zadnjem obdobju, ko odkup zemlje
ni bil več mogoč, je izraelska vojska okupirala
zemljo, ki so jo kasneje naselili novi priseljenci,
ki so bili podprti z vladnim denarjem. Dr.
Husseini k temu dodaja še, da je zadnja naloga
pri oblikovanju novih židovskih naselbin
predvsem izriniti Arabce iz večinsko židovsko
poseljenega območja, na način, da se jim ne
omogoča zaposlitve, ali da se jim okupira
obdelovalno zemljo, kar v končni fazi pomeni
uničenje vseh eksistencialnih možnosti za
preživetje. Odselitev je zgolj zadnja faza v
reševanju palestinskih eksistencialnih težav.
Izrael kljub temu, da v mednarodni javnosti
ustvarja vtis umikanja iz naseljenih območji, še
vedno poseljuje strateška območja, medtem ko
se umika predvsem iz področji, ki jih ne more
več obvladati – Gaza.
vprašanje Jeruzalema
Jeruzalem je stičišče treh verstev: Židovstva,
Krščanstva in Islama. V Jeruzalemu živijo
Slika 10: Židovske naselbine na Zahodnem
bregu in območja pod nadzorom
palestinskih oblasti.
Vir: Internet 10
Židje, Kristjani in Muslimani, ki vsi dojemajo Jeruzalem kot svoje sveto mesto. V okviru
oblikovanja dveh držav, si tako Izraelci kot Palestinci želijo Jeruzalem za svoje glavno mesto,
nihče izmed vpletenih ne pristaja na delitev Jeruzalema. Prav tako nihče ne pristaja na
Jeruzalem pod mednarodnim protektoratom, v poštev za zadaj ne pride niti poseben status
Jeruzalema, kjer bi si v mestu obe strani oblast delili. Tudi pri vprašanju Jeruzalema ni videti
prave in dolgoročne rešitve.
19

vprašanje meje med Palestino in Izraelom
Dr. Rafiq Husseini pojasnjuje, da so večinoma do sedaj o mejah med Palestino in Izraelom
govorili le na splošno. Pred oblikovanjem države Palestine bo potrebno začrtati jasno mejo,
kljub temu, da bo mogoče v daljni prihodnosti meja med Palestino in Izraelom ista kot jo
poznamo v Evropski uniji. Palestinsko stališče je, da je minimum pri vprašanju meja, stanje
pred šestdnevno vojno, ko so Arabci obvladovali večji del Zahodnega brega in Gazo. Poleg
tega kot pogoj postavljajo kopensko povezavo med obema deloma. Vprašanje Gaze je
razrešeno, ostaja pa vprašanje kopenske povezave in obseg Zahodnega brega, ki so ga Izraelci
pripravljeni prepustiti Palestincem. V primeru kopenske povezave Gaze in Zahodnega brega
bi to pomenilo, da bi bil teritorialno na dva dela razdeljen Izrael, kar pa je majhna verjetnost.
vprašanje vode
Na območju Izraela in Palestine je vprašanje vode geostrateško pomembno. Vodnih virov na
tem območju ni veliko, večji del se jih nahaja v Golanski planoti, ki jo v tem trenutku zaseda
Izrael. Dr. Husseini poudarja, da bi bila država brez lastnih vodnih virov invalidna država in
povsem odvisna od zunanjih virov, dodaja še, da si Palestina popolne zunanje odvisnosti
zaradi vodnih virov ne more privoščiti. Na drugi strani pa se Izrael izredno dobro zaveda, da
je kontrola vodnih virov ključna geostrateška prednost, ki se ji ne namerava odpovedati.
vprašanje beguncev
Ogromno Palestincev je med izraelsko-arabskimi vojnami zbežalo v sosednje države, zlasti
Jordanijo. Dr. Husseini poudarja, da mora Izrael zagotoviti možnost, da se vsi begunci, ki se
želijo vrniti, lahko vrnejo na območje, kjer so nekoč živeli, vsem tistim, ki pa se ne želijo
vrniti, pa je potrebno plačati odškodnino. Pri vprašanju beguncev so glede na trenutno stanje
edina možnost odškodnine, vrnitev Palestincev na izraelska območja je skoraj nemogoča.
vprašanje zapornikov
Številni palestinski zaporniki so v izraelskih zaporih zaprti več let brez obtožnic in pravega
sodnega postopka, ki bi na koncu pripeljal do obsodbe zoper očitano kaznivo dejanje.
Palestinci zahtevajo takojšnjo izpustitev vseh zapornikov, ki niso bili obsojeni v skladu z
zakoni in demokratičnimi standardi. Izraelci odgovarjajo, da gre zgolj za teroriste, ki so zaprti
zaradi nujnih zaslišanj, vendar pa se ta »zaslišanja« vlečejo tudi po več let.
20

6. POGOJI ZA MIRNO PRIHODNOST
Politična rešitev sedmih odprtih vprašanj med Izraelci in Palestinci, ki se danes zdijo skoraj
nerazrešljiva, je prvi korak k miru. Obe strani bosta morali v pogajanjih popustiti pri nekaterih
svojih neomajnih zahtevah, k temu jima lahko pomaga odločnost velesil, da enkrat vendarle
razrešijo bližnjevzhodni konflikt. Če tudi bodo politične elite na obeh straneh sposobne doseči
politično soglasje glede odprtih držav, se lahko zgodi, da navadni državljani ne bodo nikoli
sprejeli doseženega političnega kompromisa. S politično razrešitvijo problema bi zgolj
ustvarili pogoje, na podlagi katerih bi lahko začeli dolgotrajnejši in mnogo globlji proces, ki
bi v nadaljevanju pripeljal do sprejemanja trenutne pozicije s strani navadnih državljanov
obeh držav, tako Palestine kot tudi Izraela. Prav zaradi tega je odgovornost politične elite še
toliko večja, saj mora poleg političnega soglasja z nasprotno stranjo, doseči tudi notranje
politično vzdušje, ki bo pripravljeno na dosežen kompromis, pri tem pa je osnova
razumevanje nasprotne strani.
Kaj mislim z razumevanjem nasprotne strani? Vse ljudi v njihovih vrednotah in prepričanjih
utrdijo njihove osebne izkušnje in te osebne izkušnje so še dodatno zacementirane s čustvi.
Težko je Izraelca, ki mu je palestinski samomorilec ubil njegove najbližje, prepričati, da so
Palestinci povsem miroljuben narod. Od tega ga odvrača njegova osebna izkušnja. Prav tako
je Palestinca težko prepričati, da so Židje miroljuben narod, ko vsakodnevno trpi ponižanje
izraelskih varnostnih sil in ko njegove najbližje ubija izraelska vojska. Nihče ju ne more
spraviti in jih prepričati o sožitju obeh narodov. Njuna osebna izkušnja je preveč močna, da bi
lahko verjela deklarativnim besedam političnih elit. Onadva bosta vedno ostala pri svojih
prepričanjih, vendar pa jima razumevanje druge strani, predvsem pa razumevanje vzrokov in
ozadji, ki so pripeljali do tragičnih dogodkov, lahko pomagajo k tem, da svojo tragično
izkušnjo hujskaško ne prenašata na svoje potomce, ki bodo tako lažje pristali na politični
kompromis in s tem ustvarili miroljubnejše ozračje, ki bo dolgoročno lahko pripeljal do
sobivanje obeh narodov na zemlji, ki so jo lastita oba naroda.
Za resnično spravo ni dovolj samo opravičilo, ključno je razumevanje nasprotne strani, kar
onemogoča reprodukcijo sovražnih vzorcev obnašanja v prihodnosti. Pomembno je, da nikoli
ne izgubimo upanja v rešitev izraelsko – palestinskega konflikta. Pred triinšestdesetimi leti ni
nihče verjel, da bomo lahko v Evropi potovali brez postanka iz Ljubljane do Pariza, vendar je
danes to resničnost. Upanje umre zadnje!
21

7. VIRI in LITERATURA
• Ferfila, Bogomil (2001): Sionizem in Izrael. V Ferfila, Bogomil (ur.): Države in svet,
511 –553. Ljubljana: FDV.
• Internet 1: Birnbaum, Eli (2008): Beyond Time and Place
Dostopno na: http://www.jewishhistory.org.il/ (19. januar 2008)
• Internet 2: Wikipedia (2008): Kingdom of Israel
Dostopno na: http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/0/07/Early-Historical-
Israel-Dan-Beersheba-Judea.png (19. januar 2008)
• Internet 3: Wikipedia (2008): Israel - History
Dostopno na: http://en.wikipedia.org/wiki/Israel#History (19. januar 2008)
• Internet 4: Jewish Virtual Library (2008): World Zionist Organization
Dostopno na: http://www.jewishvirtuallibrary.org/jsource/Zionism/wzo.html (27.
januar 2008)
• Internet 5: Wikipedia (2008): History of Palestine
Dostopno na : http://en.wikipedia.org/wiki/History_of_Palestine (27. januar 2008)
• Internet 6: Wikipedia (2008): 1949 Armistice Agreements
Dostopno na : http://en.wikipedia.org/wiki/1949_Armistice_Agreements (27. januar
2008)
• Internet 7: Jewish Virtual Library (2008): The 1967 Six-Day War
Dostopno na: http://www.jewishvirtuallibrary.org/jsource/History/67_War.html (27.
januar 2008)
• Internet 8: Israel News Agency (2008): Islamic suicide terrorist blows up Haifa bus
Dostopno na: http://www.israelnewsagency.com/israelterrorismhaifa3_5.html (3.
februar 2008)
• Internet 9: Salem, Mohammed (2008): The New York Times
Dostopno na: http://www.nytimes.com/2008/02/29/world/middleeast/29mideast.html
(29. februarja 2008)
• Internet 10: MidEastWeb (2008): Mid East Maps- Israeli, West Bank Settlements
Dostopno na: http://www.mideastweb.org/map_israel_settlements.htm (29. februar
2008)
• Pogovori z Izraelci in Palestinci ob obisku Izraela in Palestinskih avtonomnih območji
v januarju 2008.
22