Duhovno spremljanje: terminologija, zgodovina, nauk ... - Student Info

Terminologija
Duhovno spremljanje
- terminologija, zgodovina, nauk Svetega pisma in Cerkve -
Na Vzhodu se je duhovno spremljanje pojavilo zelo zgodaj. Uporabljali so različne izraze, ki odsevajo
svetopisemski pogled na odnos med učiteljem in učencem oz. med očetom in sinom ter tipično
človeško izkustvo odnosa med učiteljem in učencem, ki ga zasledimo v antični kulturi:
učitelj in učenec, (duhovni) oče in sin, duhovno očetovstvo ipd. Na Zahodu je izraz duhovni voditelj
prvi uvedel sv. Vincencij Pavelski, ko je l. 1642 v Parizu ustanovil semenišče. V pravilniku,
ki ga je sestavil po zgledu pravilnika sv. Karla Boromejskega (le-ta se je navdihoval ob Ratio
studiorum et disciplinae, ki ga je dal sv. Ignacij Lojolski Kolegiju Germaniku), je uporabil ta izraz
za osebo, ki je bila odgovorna za duhovno vzgojo posameznih semeniščnikov, ne pa celotne
skupnosti. V cerkvene dokumente je prvi uvedel izraz director spiritus papež Leon XIII. v encikliki
Fin dal principio l. 1902. Prej je Sveti sedež uporabljal izraze pater spiritualis in magister
spiritualis (Inocenc XI., l. 1684), magister pietatis (Leon XIII., l. 1894), praefectus pietatis (Sveta
kongregacija za škofe in redovnike, l. 1896). 1 Ti izrazi so se pojavljali tudi ob nastajanju sklepnih
dokumentov 2. vatikanskega cerkvenega zbora. Sčasoma je prevladal izraz duhovno vodstvo
(directione spiritualis) in glede na to tudi duhovni voditelj (director spiritus). 2 V kasnejših
dokumentih se včasih uporablja tudi izraz duhovni oče. Izraz duhovno spremljanje se v cerkvenih
dokumentih prvič pojavi v posinodalni apostolski spodbudi Dal vam bom pastirjev (DVP). 3
V pokoncilskem času so mnogi avtorji poskusili nadomestiti tradicionalni izraz duhovno vodstvo
z različnimi drugimi, ki naj bi bolj ustrezali današnjemu času in občutljivosti za človekovo dostojanstvo,
npr.: dialog, pogovor, pomoč, osebno razločevanje, svetovanje, spremljanje itd. Pogosto
jim je dodan pridevnik »duhovno«.
V zadnjih desetletjih se vedno bolj uveljavlja izraz »duhovno spremljanje«. Duhovno vodstvo naj
bi namreč preveč poudarjalo dejavnost in vodenost duhovnega voditelja. Vendar, če sta pravilno
vključeni v delovanje Svetega Duha, nimata značaja prisile, ukaza, temveč »pomoč pri rasti«,
kar je vloga, lastna avtoriteti, kot izhaja iz Svetega pisma (prim. 2 Kor 10,8). Če prevzameta model
ponižnosti in služenja (prim. Fil 2,7), ne ogrožata svobode, temveč pomagata rasti v oblikovanju
po vzoru Jezusa Kristusa. Cerkveni dokumenti dajejo prednost izrazu »duhovno vodstvo«
S tem poudarijo vlogo Svetega Duha, ki je prvi in pravi »voditelj« vsake osebe in pokažejo
»pravo« vodenost duhovnega voditelja. Najverjetneje je v tej smeri potrebno iskati resnične razloge,
zakaj pogosteje uporabljajo ta izraz kot pa duhovni oče, duhovno spremljanje, duhovno
svetovanje, vodstvo vesti in vodstvo duš. 4 Izraz duhovno vodstvo jasno pove, da to ni niti psihološka
pomoč niti preprosto klepetanje z duhovnim voditeljem, temveč srečanje treh, pri čemer
ima Sveti Duh odločilno vlogo. Oba se torej morata zazirati v Svetega Duha in dopustiti, da ju on
sam vodi. Duhovni voditelj je zato »orodje« Svetega Duha, ki pomaga spremljani osebi hoditi po
poti razbiranja in razločevanja čutenj, vzgibov in misli, da bi lahko prepoznala, kako in na kakšen
način ji govori Bog, kateri vzgibi in misli prihajajo od Duha in kateri ne. Tega, žal, izraz
duhovno spremljanje ne pove tako neposredno in razločno.
Izraz duhovno spremljanje je nastal pod vplivom humanistične psihologije in tudi protestantskih
okolij, kjer je pomenil službo poslušanja in spremljanja umirajočih, kot razlaga André Louf. 5 Ka-
1 Prim. S. Panizzolo, Il Director Spiritus nei seminari: excursus da Trento ai giorni nostri, v: Seminarium 39 (1999),
475-483.
2 Prim. I. Platovnjak, La direzione spirituale oggi, Lo sviluppo della sua dottrina dal Vaticano II a Vita Consecrata
(1962-1996), PUG, Roma 2001, 39-135.
3 Janez Pavel II., Posinodalna apostolska spodbuda Dal vam bom pastirjev, CD 48, Ljubljana 1992, 40.
4 Prim. I. Platovnjak, Duhovno vodstvo pri začetni duhovniški vzgoji, v: Bogoslovni vestnik 62 (2002), 591.
5 Prim. A. Louf, Milost zmore več, Ljubljana 2001, 49.
1

kor spremljanje umirajočih odpira vrata rojstvu za drugo življenje, tako duhovno spremljanje odpira
spremljancu vrata v novo življenje oz. mu pomaga, da se rodi sebi, svojemu pravemu jazu.
Ta izraz bolj poudarja hojo v isto smer. Z ramo ob rami gresta skupaj spremljevalec in spremljanec.
Spremljevalec podpira spremljanca s svojimi izkušnjami in modrostjo, ki je spremljanec še
nima. Ni pred njim, ne za njim, temveč hodi z njim, mu pomaga nositi breme hoje, opozarja na
ovire in jih skupaj odstranjujeta. Vrednost tega izraza je v tem, da izraža večjo bližino med obema
osebama, skoraj prijateljski odnos. Spodbuja k večji pozornosti na spremljano osebo. Hkrati
vodi tudi v nevarnost, da se pozabi na središčno vlogo Svetega Duha in k temu, da bi postala pomoč
spremljevalca preveč pasivna in bi se ne zavedal, da mora biti vedno orodje Svetega Duha,
ki pa ima enkrat pasivno (spremljevalno), drugič aktivno (vodilno in dejavno) vlogo v duhovni
rasti spremljanca.
V italijanskem prostoru je izraz duhovni oče prišel znova na površje ob izidu novega duhovnega
leksikona leta 1979. 6 Frančiškan Andrea Mercatali je z geslom »duhovni oče« pokazal, da je potrebno
najti nov pristop k temi duhovnega vodstva, ki bi bolj upošteval tradicijo vzhodne Cerkve
in pokoncilski razvoj teologije in duhovnosti. Med novejšimi avtorji ta izraz zagovarja tudi Lucio
Casto, ki poudarja, da veliko jasneje izrazi bistvo duhovnega vodstva kot pa izraz duhovno spremljanje.
7 Če duhovno očetovstvo temelji na materinstvu Cerkve in Marije, potem ni v nasprotju s
tem, kar pravi Jezus: »Tudi na zemlji nikomur ne pravite ›oče‹, kajti eden je vaš Oče, ta, ki je v
nebesih« (Mt 23,9). Tako duhovni oče rojeva duše za Kristusa in rojeva Kristusa v ljudeh, ki so
mu zaupani, s tem ko jih hrani z božjo besedo in z njo razločuje, kaj se dogaja v njihovi notranjosti.
Pri nas se je ta izraz uveljavil s pisanjem Marka I. Rupnika. 8 Ker je duhovni oče poln Svetega
Duha, lahko rodi duhovne otroke. Pri duhovnem učitelju pa so v ospredju njegove človeške
sposobnosti in njegova institucionalna služba. Slednji izraz je zato morda bližje tistemu toku
krščanske duhovnosti, kjer je poudarjena etično-moralna drža in delovanje kristjana. Izraz duhovni
oče pa je blizu ontološki, krstni duhovnosti, ki poudarja pomembnost vedno večjega odpiranja
in deleženja Svetega Duha ter življenje v njem in iz njega. Duhovni oče temelji predvsem
na karizmi, duhovni učitelj pa na tradiciji. Vendar se danes, kot pravi M. I. Rupnik, »v sodobnem
duhovnem vodstvu obe tradiciji stekata«. 9
Duhovno spremljanje v luči zgodovine
Duhovno vodstvo je bilo navzoče v vseh časih in prostorih. Prevzelo je različne oblike, vsebine
in načine glede na kulturo, religijo in tradicijo. Zaradi tega so med njimi pogosto radikalne razlike.
V antični kulturi so znana imena »voditeljev« v iskanju odgovorov na velika vprašanja, ki se
dotikajo ljudi vseh časov, to so Sokrat, Virgil, Seneka, Marko Avrelij itd. Krščanski Vzhod se je
navdihoval na tipično človeškem izkustvu odnosa med učiteljem, ki je izkušen v poteh duha, in
učencem, ki hrepeni po modrosti in duhovnem izkustvu. Model duhovnega očeta nam posebej
nudijo puščavski očetje, tako eremiti kot anahoreti. Odnos med učiteljem in učencem, očetom in
sinom je zelo človeški in zadeva različna področja, kot so: spokorniško življenje, razločevanje
duhov, duhovni boj, notranji mir in zedinjenje z Bogom. Duhovni očetje so bili običajno menihi,
npr.: sv. Anton Puščavnik, sv. Pahomij, sv. Kasijan in menihinje (duhovne matere, »ammas«),
ne duhovniki.
Izkustvo krščanskega Vzhoda je vplivalo tudi na iskanje modelov redovništva in duhovnega vodstva,
ki bo prilagojen zahodnemu človeku. Najbolj znani zahodni duhovni učitelji in očetje so
med drugim sv. Ambrož, sv. Avguštin, sv. Pavlin iz Nole itd. Duhovno vodstvo dobi posebno
6 Prim. A. Mercatali, Padre spirituale, v: Nuovo Dizionario di Spiritualità, Edizione San Paolo, Cinisello Balsamo
(Milano) 1979, 19944 , 1116-1134.
7 Prim. L. Casto, La direzione spirituale come paternità, Efetà Editrice, Cantalupa (Torino) 2003, 122-126.
8 Prim. M. I. Rupnik, Duhovno vodstvo za rast osebnosti, v: CSS 23 (1989), 105-108; M. I, Rupnik, V plamenih
gorečega grma, Župnijski urad Ljubljana-Dravlje, Ljubljana 1995, 77-114.
9 M. I. Rupnik, Duhovno vodstvo za rast osebnosti, 105.
2

mesto v benediktinskih samostanih, v katerih je opat duhovni oče vseh menihov. Novi poudarek
pomeni med manjšimi brati. Duhovni oče je preprosto brat v hoji za Kristusom, čeprav ga sinovi
razumejo in sprejemajo kot očeta. Velik vpliv na razumevanje in prakticiranje duhovnega vodstva
je imel prav čas katoliške reforme. Takrat se pojavijo veliki učitelji duhovnega življenja, kot
so sv. Ignacij Lojolski, sv. Janez od Križa in sv. Terezija Velika. To je zlata doba duhovnega
vodstva tudi zaradi tega, ker se je v literaturi natančno določila njena terminologija. Duhovno
vodstvo je počasi prešlo pod okrilje zakramenta sprave in le-ta jo je pogosto kar zamenjal.
V 17. stol. so imeli na duhovno vodstvo velik vpliv mnogi veliki duhovni učitelji, kot so sv. Frančišek
Saleški, sv. Peter de Berulle, sv. Peter Camus, sv. Jakob Olier, sv. Vincencij Pavelski, sv.
Janez Eudes, kakor tudi mnoge stare in nove redovne skupnosti. V 18. stol. sta najbolj znana sv.
Janez Krstnik de la Salle, sv. Alfonz Ligvorij. V 19. stol. pa sta v ospredju sv. Janez Vianney in
sv. Janez Bosko. 10
Duhovno spremljanje v luči božje besede
V Svetem pismu ne moremo najti mesta, ki bi neposredno govorilo o duhovnem spremljanju, čeprav
je vse besedilo en velik govor o njem: skozi vso zgodovino odrešenja vodi Bog ljudstvo po
svojih človeških posrednikih. Pa samo ljudstvo tudi posameznike. Nadvse čudovito pa je dejstvo,
da se sklada popolno uresničenje posameznika s popolnim uresničenjem božjega načrta za vse
človeštvo. Tako lahko v Svetem pismu najdemo mnoge pomembne osebe, ki nam nazorno razkrivajo
božje vodstvo, kot so npr. preroki, Janez Krstnik, Jezus, Pavel idr. Že prva krščanska
skupnost se je zavedala, da je Kristus istočasno edini in resnični voditelj, spremljevalec (prim.
Mt 23,10-11). Apostol Pavel je na poseben način orisal lik duhovnega očeta (prim. 1 Kor 4,14-
15). V pismu Tesaloničanom jasno spregovori o svojem odnosu do vsakega kristjana. Kot Kristusov
apostol je nastopal med njimi z vso ljubeznivostjo in »prav takšno toplino, s kakršno mati
neguje svoje otroke« (1 Tes 2,7). Vsakogar izmed njih je kakor oče svoje otroke opominjal,
spodbujal in rotil, da živi tako, kakor se spodobi pred Bogom (prim. 1 Tes 2,11-12; Apd 20,31).
V teh odlomkih lahko povsem jasno vidimo, kakšen naj bi bil odnos duhovnega očeta do sina in
da je le-to namenjeno predvsem poosebljanju Božje besede in odstranjevanju vsega tistega, kar bi
lahko onemogočalo svoboden in velikodušen odgovor.
Duhovno vodstvo v nauku cerkvenega učiteljstva
Cerkveno učiteljstvo se je po 2. vatikanskem koncilu precej posvetilo temi duhovnega vodstva,
še posebej v času njegove krize. Koncilski očetje so imeli različne poglede na to obliko osebne
duhovne pomoči. To je še posebej razvidno iz itinerarija nastajanja koncilskih dokumentov, ki
neposredno govorijo o duhovnem vodstvu: Odlok o službi in življenju duhovnikov (D); Odlok o
duhovniški vzgoji (DV); Odlok o laiškem apostolatu (LA); Odlok o času primerni prenovi redovniškega
življenja (R). 11 Po mnogoterih razpravljanjih znotraj koncilskih komisij za posamezne
odloke, po številnih ustnih in pisnih posegih koncilskih očetov in po glasovanjih z možnostjo
amandmajev so dokončna besedila jasno pokazala na pomembno vlogo duhovnega vodstva
predvsem na petih področjih: pri delu za duhovne poklice (DV 3; D 11); pri začetni vzgoji duhovnikov
(DV 8) in njihovi permanentni vzgoji (D 18), pri pripravi spiritualov (DV 5) in redovnih
vzgojiteljev (R 18); pri pripravi duhovnikov za pastoralno poslanstvo (DV 19); pri vzgoji laikov
(D 6; 9; LA 30).
10 Prim. Direction spirituelle, v: Dictionnaire de spiritualité, III., 1002-12014; E. Ancilli, Directione spirituale, v:
Dizionario degli Istituti di perfezione, III., 530-546.
11 Prim. I. Platovnjak, La direzione spirituale oggi, Lo sviluppo della sua dottrina dal Vaticano II a Vita consecrata
(1962-1996), Roma 2001, 33-135.
3

Po 2. vatikanskem koncilu so se duhovnega vodstva dotikali mnogi dokumenti, ki so bili namenjeni
duhovnikom, redovnikom in laikom. Še posebej so pomembne tri posinodalne spodbude:
Krščanski laiki (KL), 12 Dal vam bom pastirjev, Posvečeno življenje (PŽ) 13 in predhodne škofovske
sinode, ki so bile posvečene laikom (l. 1987), duhovnikom (l. 1990) in osebam posvečenega
življenja (l. 1994). Tudi v teh dokumentih lahko zasledimo pet temeljnih področij, kjer ima pomembno
in skoraj nenadomestljivo vlogo duhovno vodstvo: 1. Pastorala duhovnih poklicev
(DVP 40; PŽ 64); 14 2. Začetna vzgoja duhovnikov (DVP 50.66.81) in oseb posvečenega življenja
(PŽ 66.95) ter njihova trajna vzgoja (DVP 81; PŽ 95); 3. Pastoralna priprava duhovnikov (DVP
40) in pastoralno poslanstvo oseb posvečenega življenja (PŽ 39.44.58.103); 4. Izbira in priprava
duhovnih voditeljev za bogoslovce (DVP 66) 15 in za osebe posvečenega življenja (PŽ 66); 5.
Vzgoja krščanskih laikov (KL 58). 16
Novi Zakonik cerkvenega prava iz l. 1983 je – upoštevajoč spodbude koncilskih očetov in R 14 o
nujnosti spoštovanja svobode vesti pri duhovnem vodstvu – skušal zavarovati enotnost smeri
vzgoje bogoslovcev in spoštovati (?)pravico vsakega posameznega bogoslovca do svobodne izbire
lastnega duhovnega voditelja ter tako spodbuditi dejansko možnost popolnoma svobodnega
razkritja lastne vesti, da bi bil čim varneje voden po Gospodovi poti. Za dosego teh ciljev zakonik
razlikuje tri subjekte »duhovnega voditelja«: spiritus director, tj. spiritual (kan. 239 §2), sacerdos
ab Episcopo deputatus, tj. duhovnik, ki ga določi škof (kan. 239 §2) in moderator vitae
spiritualis, tj. voditelj duhovnega življenja (kan. 246 §4). 17
Če povzamemo vse cerkvene dokumente, lahko izpostavimo naslednje izstopajoče poudarke: 1.
Sveti Duh ima primat v duhovnem vodstvu. Vedno je potrebno imeti pred očmi tripolaren odnos
v duhovnem vodstvu: Sveti Duh, spremljevalec in spremljanec. 2. Svoboda vesti je temeljni
pogoj za avtentično in rodovitno duhovno vodstvo. V njem nima mesta binom avtoritetapokorščina.
Duhovno vodstvo se mora izogibati vsakršne oblike avtoritativnosti, le tako bo
dovolj prostora za rast spremljančeve svobode in osebne odgovornosti. 3. Za pravilen pogled in
razumevanje duhovnega vodstva je potreben teološko-fenomenološki pristop, tako se odnos med
duhovnim spremljevalcem in spremljancem ne skrči le na medosebni odnos in pogovor ali celo
psihoterapijo. Teologija odkriva transcendentni element tega odnosa, tj. navzočnost in primat
Svetega Duha. 4. Skupinska dinamika ima pomembno mesto v procesu vzgoje posameznika,
toda nikakor ne more nadomestiti osebne vzgoje. Duhovno vodstvo je tako idealno orodje za
poosebljenje vzgoje, še posebej duhovne, in za celovito osebno integracijo. 5. Psihologija ne
pomaga le pri človeški rasti, temveč lahko spodbuja tudi duhovno rast. Duhovni spremljevalec
naj bi bil sposoben jasno razlikovati in zdravo integrirati spoznanja in metode »psihologije« ter
teološko in duhovno dimenzijo (cilji, vsebina, načela, sredstva ...) duhovnega vodstva. 6.
Duhovno vodstvo ni vezano na duhovniško posvečenje ali na posebno poslanstvo. Iz tega sledi,
da so lahko duhovni spremljevalci tudi osebe posvečenega življenja in verni laiki. Papež Janez
Pavel II. celo poudarja, da imajo osebe posvečenega življenja »dolžnost« ponuditi duhovno
spremljanje vsem tistim, ki ga pri njih iščejo. 7. Vedno bolj se poudarja nujnost temeljite izbire
in priprave vseh tistih, ki bodo prejeli službo duhovnega voditelja bogoslovcev in kandidatov za
posvečeno življenje. 18
12 Janez Pavel II., Posinodalna apostolska spodbuda o Krščanskih laikih, CD 41, Ljubljana 1989.
13 Janez Pavel II., Posinodalna apostolska spodbuda Posvečeno življenje, CD 65, Ljubljana 1996.
14 Pomemben je tudi dokument Papeškega dela za duhovne poklice, Novi duhovni poklici za novo Evropo, CD 76,
13c;14; 34c.
15 Zelo pomemben je tako rekoč ves dokument Kongregacije za katoliško vzgojo, Direttive sulla preparazione degli
educatori nei seminari, Cittá del Vaticano 1993.
16 Za poglobljeno analizo teh in vseh drugih dokumentov glej I. Platovnjak, La direzione spirituale oggi, 141- 342.
17 Prim. I. Platovnjak, Duhovno vodstvo pri začetni duhovniški vzgoji, v: BV 62 (2002), 578-583.
18 Prim. I. Platovnjak, La direzione spirituale oggi, 447- 455.
4