februar 2017

februar 

2017

Jaz, Daniel Blake I, Daniel Blake 

Velika Britanija/Francija/Belgija, 2016, barvni, 100 minut 

režija Ken Loach 

scenarij Paul Laverty 

fotografija Robbie Ryan 

igrajo Dave Johns, Hayley Squires, 

Briana Shann, Kate Rutter, Sharon 

Percy, Kema Sikazwe 

festivali, nagrade Zlata palma, 

nagrada ekumenske žirije (posebna 

omemba) – Cannes. Nagrada 

britanskega neodvisnega filma (BIFA) 

za najboljšega igralca in najbolj 

obetavno novinko. Nagrada občinstva 

– Locarno, San Sebastián, Stockholm. 

Posebna nagrada žirije za najboljšo 

igralko – Denver. LIFFe. 

distribucija FIVIA – Vojnik 

od 

1. februarja 

Newcastle, Velika Britanija. Devetinpetdesetletni 

Daniel Blake, ki je vse življenje 

delal kot tesar, zaradi zdravstvenih 

težav zdaj prvič potrebuje pomoč države. 

Spoprijatelji se s Katie, mlado materjo 

samohranilko z dvema otrokoma, 

ki ji v mestu ravno dodelijo socialno stanovanje. 

Daniel in Katie se znajdeta v 

birokratskem labirintu socialnih institucij, 

za katere se zdi, da v vseh prosilcih 

za pomoč vidijo le prevarante in lenuhe. 

Ken Loach, neutrudni kronist delavskega 

razreda, se vrača z značilno 

strastnim in brezkompromisnim filmom 

o moči sočutja in solidarnosti 

v boju proti birokratski brezbrižnosti 

sistema. Veteranski režiser, ki je danes 

aktualen kot še nikoli, je z zadnjega 

festivala v Cannesu odnesel 

svojo drugo zlato palmo. 

»Izhodišče je bila zgodba o ljudeh, ki skušajo 

preživeti. A liki in situacije morajo 

biti utemeljeni v resničnem življenju. Če 

pogledamo dovolj pozorno, lahko vidimo, 

kako premišljeno kruta je država pri 

zagotavljanju socialne podpore ljudem, 

ki jo tako obupno potrebujejo, in kako 

uporablja birokracijo – njeno namerno 

neučinkovitost – kot politično orožje: 'To 

se ti bo zgodilo, če ne boš delal; če ne 

boš našel dela, boš trpel.' Jeza, ki smo jo 

ob tem čutili, je bila motiv za film.« 

- Ken Loach 

»Dana in Katie so navdihnile stotine 

moških, žensk in otrok, ki so z nami 

delili svoje intimne zgodbe. /…/ Hrana. 

Toplota. Streha nad glavo. Osnovne 

reči, odkar obstaja svet. Vedeli smo, da 

mora biti ta film surov. Elementaren.« 

- Paul Laverty 

»Ken Loach je vedno znal izkoristiti svoj 

dar za komedijo – celo v najbolj polemičnih 

delih. /…/ Režiserjev najnovejši film, 

ki je hkrati eden njegovih najboljših, od 

začetka do konca prežema humor. Politiko 

varčevanja prikazuje kot absurdno in 

hkrati podlo 'monumentalno farso' (kot 

se izrazi naslovni lik), kar bi bilo morda 

smešno, če ne bi bilo tako resnično. 

/…/ Film se upira tako komentarju kot 

klišejem in namesto tega z občasnimi zatemnitvami 

ponuja priložnost za razmislek. 

Jaz, Daniel Blake – tako kot njegov 

junak – zahteva, da ga vidimo.« 

- Pamela Hutchinson, Sight & Sound 

»Zaradi globokega sočutja do obupanih 

in zatiranih se zdi Loach kot ustvarjen 

za film o trenutnem ekonomskem stanju. 

Jaz, Daniel Blake /…/ pripoveduje 

zgodbo z neustrašno neorealistično 

preprostostjo, ki seže naravnost do neposrednosti 

in pristnosti Vittoria De Sice. 

/…/ Tiha lepota pričujočega dela – ene 

redkih političnih dram, ki se dotakne srca 

– je v tem, da popolnoma verjamemo v 

ljudi, ki stojijo pred nami /…/. In ko je 

filma konec, imamo občutek, da jih ne 

bomo pozabili.« 

- Owen Gleiberman, Variety 

»Pol stoletja po Cathy Come Home in 

desetletje po Vetru, ki trese ječmen je 

Ken Loach ustvaril morda najboljši film 

po omenjenem dobitniku zlate palme. 

Čeprav nedvomno drži, da Lavertyjev 

scenarij in Loacheva značilno neposredna 

režija ne prinašata veliko presenečenj, 

pa je ravno tako nemogoče zanikati 

skrajno aktualnost in čustveno moč pričujočega 

filma.« 

- Geoff Andrew, Sight & Sound 

»V trenutku, ko na politični levici vse bolj 

zmanjkuje alternativ /…/, bolj kot kadarkoli 

potrebujemo Loachevo neomajno 

bojevitost, da bi opozorila na napake 

naše družbe in popeljala državljane proti 

drugačnemu svetu.« 

- Grégory Valens, Positif

Jackie Jackie 

ZDA/Čile/Francija, 2016, barvni, 99 minut 

režija Pablo Larraín 

scenarij Noah Oppenheim 

fotografija Stéphane Fontaine 

glasba Mica Levi 

igrajo Natalie Portman, Peter 

Sarsgaard, Greta Gerwig, Billy Crudup, 

John Hurt 

festivali, nagrade Nagrada za 

najboljši scenarij – Benetke. Najboljši 

film v sklopu Platforma – Toronto. 

Hollywoodska filmska nagrada za 

najboljšo igralko. Nominaciji za zlati 

globus in za nagrado gotham za 

najboljšo igralko. Nominacije za 

nagrado independent spirit za najboljši 

celovečerec, režiserja, montažo in 

glavno žensko vlogo. 

distribucija Blitz Film & Video 

Distribution 

Novica o usodnem atentatu na ameriškega 

predsednika Johna F. Kennedyja 

je 22. novembra leta 1963 pretresla 

ameriško in svetovno javnost. V dneh, ki 

so sledili, so bili vsi pogledi uprti v Kennedyjevo 

vdovo, prvo damo Jacqueline 

Kennedy. Zgodba nas popelje v njen 

svet. Medtem ko se je z otroki spopadala 

s travmatično izgubo, bolečino in 

žalovanjem, je morala poskrbeti, da sta 

se zapuščina Kennedyjevega predsednikovanja 

in njegova javna podoba za 

vselej vtisnili v spomin. 

Čilski režiser Pablo Larraín (Klub, Neruda) 

je z izjemno Natalie Portman 

v naslovni vlogi ustvaril pretresljiv, 

intimen in izviren film o enem najbolj 

prelomnih in tragičnih trenutkov 

ameriške zgodovine, v katerem atentat 

na Johna F. Kennedyja doživljamo 

skozi oči ikonične prve dame Jackie 

Kennedy. Najboljši scenarij na Beneškem 

filmskem festivalu. 

»Prva krogla je predsednika zadela 

v vrat, druga, ki je bila smrtonosna, 

je zdrobila desni del njegove lobanje. 

Kennedyjeva štiriintridesetletna soproga 

Jacqueline je sedela ob njem. 

Tik ob njem. Kako je to doživljala ona? 

Vsi poznamo zgodbo o Kennedyjevem 

atentatu. Toda kaj se zgodi, če se 

osredotočimo nanjo? Kaj je doživljala 

naslednje tri dni, ko se je z otroki utapljala 

v bolečini, medtem ko so bile oči 

vsega sveta uperjene vanjo? Jackie 

je bila kraljica brez krone, ki je na en 

mah izgubila prestol in moža. Jacqueline 

Kennedy, elegantna, sofisticirana in 

predmet poželenja, je bila ena najpogosteje 

fotografiranih žensk dvajsetega 

stoletja. O njej so napisali na stotine 

knjig, posneli nešteto filmov in televizijskih 

serij. Pa vendar o njej vemo malo. 

Skrajno zadržana, zagonetna Jackie je 

čisto mogoče najbolj neznana znana 

osebnost našega časa. Rad si mislim, 

da je nikoli ne bomo povsem razvozlali. 

Nikoli ne bomo vedeli, kako je dišala ali 

kako so se ji ob pogovoru zaiskrile oči. 

Lahko le raziskujemo. In sestavimo film 

iz fragmentov, iz delnih spominov, krajev, 

idej, podob, ljudi.« 

- Pablo Larraín 

»Edinstvena vizija brezkompromisnega 

režiserja, ki se čisto slučajno loteva ene 

najslovitejših žensk v ameriški zgodovini. 

Toda Jackie ni vaba za oskarje. Je 

preprosto sijajen film.« 

- Nigel M Smith, The Guardian 

»Ne spomnim se filma, ki bi me v zadnjem 

času spravil v tako ekstazo. Jackie me je 

popolnoma osupnila in me kot umetnika 

navdala s ponižnostjo in spoštovanjem. 

Film Pabla Larraína je razdrobljen, a 

nikoli razpršen, eteričen, a ves čas precizen; 

ravno tako organiziran kot organski 

in svoboden.« 

- Xavier Dolan, »Directors on Directors«, 

Variety 

od 


»Jackie je prej kot biografski film esej o 

zgodovini in ljudeh, ki se vanjo zapišejo. 

Je eleganten in skrajno inteligenten 

poskus počlovečiti legendo – hkrati pa 

pokaže, da se njegov subjekt še kako zaveda, 

kaj pomeni postati legenda. /…/. 

Larraínova izjemno razgibana vizualna 

invencija in obvladovanje kompleksne 

strukture nas opomnita, kako bistveno 

zna ustvarjalen režiser predrugačiti film, 

ki bi lahko izzvenel povsem konvencionalno.« 

- Jonathan Romney, Screen Daily 

»[Portmanova] se v bržkone najbolj siloviti 

predstavi svoje kariere poglobi v 

dušo Jacqueline Kennedy kot še nihče 

doslej in prisili gledalca, da uzre njen lik 

v novi in mnogo bolj kompleksni luči.« 

- Zack Sharf, IndieWire

ežija in scenarij Kenneth Lonergan 

fotografija Jody Lee Lipes 

igrajo Casey Affleck, Michelle Williams, 

Kyle Chandler, Lucas Hedges, Gretchen 

Mol, C.J. Wilson 

festivali, nagrade Nagrade National 

Board of Review za najboljši film, 

igralca, izvirni scenarij in igralski 

preboj. Zlati globus za najboljšega 

igralca v kategoriji drama. Nagrada 

gotham za najboljšega igralca. 

Hollywoodska filmska nagrada za 

scenarista leta. Nagrada Ameriškega 

filmskega inštituta za enega desetih 

filmov leta. Nagrada satellite za 

najboljši film in najboljšega režiserja. 

Štiri nominacije za nagrade Združenja 

filmskih igralcev (SAG). Pet nominacij 

za nagrado spirit organizacije Film 

Independent. Sundance. Telluride. 

Toronto. LIFFe. 

distribucija Con film 

Samotarski in nepriljudni Lee Chandler 

se po smrti starejšega brata Joeja vrne 

v rodni Manchester-by-the-Sea, kjer 

presenečen izve, da ga je brat imenoval 

za skrbnika svojega sina Patricka. Medtem 

ko se življenje živahnega najstnika 

še naprej vrti okoli hokeja, garažnega 

benda in deklet, pa se je Lee vse bolj 

prisiljen soočiti s preteklostjo, ki ga je 

ločila tako od žene Randi kot od skupnosti, 

v kateri se je rodil in odraščal. 

Manchester by the Sea je srce parajoča, 

pa tudi presenetljivo humorna 

meditacija o krivdi, žalovanju in moči 

ljubezni. Film, v katerem je Casey 

Manchester by the Sea 

Manchester by the Sea 

ZDA, 2016, barvni, 137 minut 

predpremierno od 


Affleck po mnenju kritikov odigral 

vlogo svojega življenja, velja za enega 

velikih favoritov za letošnje oskarje. 

»Na začetku sem hotel posneti zgodbo 

o žalovanju /…/, potem pa sem ugotovil, 

da film pravzaprav veliko bolj govori o 

ljubezni. Vedno so me zanimale zgodbe 

o ljudeh, ki se imajo radi. Zelo ganljivo 

se mi zdi, ko ljudje skrbijo drug za drugega, 

celo ko se ne razumejo najbolje 

ali pa se med njimi zgodi nekaj strašnega. 

S starši, otroki, brati ali sestrami nas 

ne povezuje vedno ljubezen – a takrat, 

ko nas, je to precej velika stvar.« 

- Kenneth Lonergan 

»Manchester by the Sea /…/ je najbolj 

smešen film o žalovanju, kar jih je bilo 

kdaj posnetih. A to še zdaleč ni njegova 

edina omembe vredna kvaliteta. To delo 

/…/ vsebuje takšno bogastvo čustev, oseb 

in idej, da bi ga bilo nemogoče opisati v 

nekaj stavkih. Gre za zgodbo o kompleksnosti 

odpuščanja /…/, o starševstvu /…/, 

pa tudi za portret tesno povezane skupnosti 

/…/, ki je razvila svojevrsten način 

govora, razmišljanja in čustvovanja.« 

- Matt Zoller Seitz, RogerEbert.com 

»Nepopustljiva pozornost, ki priznava 

zaplete in kaprice resničnega življenja, 

njegovo banalnost, absurdnost, humor … 

Trenutki, ki bi jih sicer zavrgli kot nezanimive, 

se začnejo združevati v nekaj epskega. 

To je po mojem mnenju znamenje 

pravega filmskega ustvarjalca.« 

- Bennett Miller, »Directors on 

Directors«, Variety 

»Nobenih trikov. Nobene manipulacije. 

Nobene katarze. Nobenih velikih monologov, 

ki ponujajo preprosto odrešitev. Ni 

naključje, da se Manchester by the Sea 

uvršča med najboljše filme tega leta. /…/ 

Noben film me letos ni tako ganil s svojim 

humorjem, toplino in človečnostjo.« 

- Peter Travers, Rolling Stone 

»Manchester by the Sea /…/ je presunljiv, 

a hkrati nekako spodbuden film, ki s 

svojo iskrenostjo, avtentičnostjo in odkritim 

prikazom brezupa gledalca popolnoma 

prevzame. /…/ Film, ki mu niso tuja 

globoka, skoraj melodramatska čustva, 

in ki se jih ne boji spojiti z vztrajnim 

tokom nezgrešljivega humorja, potrjuje 

Lonerganov sloves enega najbolj drznih 

in dojemljivih scenaristov/režiserjev, odločenega, 

da se sooči z velikimi vprašanji 

o bolečini, ki nam jo povzroča življenje, 

in točki, do katere je to bolečino mogoče 

preživeti – če sploh. Več od filmskega 

ustvarjalca (ali filma) sploh ni mogoče 

pričakovati.« 

- Kenneth Turan, LA Times

od 


Neruda Neruda 

Čile/Argentina/Francija/Španija, 2016, barvni, 108 minut 

režija Pablo Larraín 

scenarij Guillermo Calderón 

fotografija Sergio Armstrong 

igrajo Gael García Bernal, Luis Gnecco, 

Mercedes Morán, Diego Muñoz, Pablo 

Derqui 

festivali, nagrade Cannes – Štirinajst 

dni režiserjev. Nagrade fenix za 

najboljši film, montažo, scenografijo 

in kostumografijo. Nagrada National 

Board of Review za enega petih 

najboljših tujejezičnih filmov leta. 

Nominacija za zlati globus za najboljši 

tujejezični film. LIFFe. 

distribucija Demiurg 

Ko hladna vojna doseže Čile, predsednik 

Videla obrne hrbet komunističnim 

kolegom. Pablo Neruda – pesnik, senator, 

predani komunist in nepoboljšljivi 

hedonist – predsednika javno okrivi 

izdaje in si prisluži obtožnico. Nerudi ne 

preostane drugega, kot da se z ženo 

Delio poda na beg. Tik za petami pa 

jima zagrizeno sledi policijski inšpektor 

Oscar Peluchonneau, skrivnostni in sila 

nezanesljivi pripovedovalec te zgodbe. 

Pablo Larraín (Klub, Jackie) ujame 

duha in persono velikega čilskega 

poeta in politika v stekleničko duhovite, 

energične in nekoliko nadrealistične 

antibiografije s pridihom filma 

noir. 

»Nerudo je nemogoče spraviti v škatlico. 

Nemogoče ga je 'zagrabiti'. Ta film 

je videti tako, kot bi šel k njemu domov 

in se igral z njegovimi igračkami, sanjal 

njegove sanje. Kot bi snemal film o Beatlesih 

in pri tem ustvaril novo pesem. 

Neruda je zelo kubistično delo: po delčkih 

skuša ujeti atmosfero. /.../ Borges je 

prišel na idejo o prekrivajočih se fikcijah. 

Neruda je nerudovska zgodba, ki 

se prekriva z borgesovskim procesom. 

Slavne zgodovinske osebnosti hočejo 

na določeni točki svojih življenj prevzeti 

nadzor nad lastno dediščino ali ikonografijo. 

/.../ V javnosti želijo razširiti določeno 

idejo o sebi, prikrojiti si hočejo 

zgodovino, da bi nanje gledala na točno 

določen način. Jaz poskušam ugotoviti, 

kako se tega lotevajo. /.../ Vemo, 

kje so bili v določenem zgodovinskem 

trenutku, a ko za sabo zaprejo vrata, se 

začne fikcija, domišljija. Mi v vrata izvrtamo 

luknjico, vanjo potisnemo kamero 

in pogledamo, kaj lahko vidimo. /.../ Ko 

se znebiš realizma, se znajdeš v nekem 

prostoru, kjer se moraš le še povezati 

z liki in s tem, kar delajo. Tu imamo zanimiv 

koktajl likov, ki nas je pripeljal do 

filma z elementi filmov noir iz štiridesetih 

in petdesetih let, ki pa je hkrati tudi 

film o igri mačke z mišjo, triler, policijska 

proceduralna drama. To je tudi film ceste 

in črna komedija.« 

- Pablo Larraín 

»Duhovit, noirovski politični triler, ki 

kljub poetičnosti več dolguje Jorgeju 

Luisu Borgesu kot svojemu naslovnemu 

liku.« 

- J. Hoberman, The New York Review of 

Books 

»'Svojo pot moramo sanjati,' je nekoč zapisal 

Neruda, in prav očarljivo je srečati 

biografsko dramo, ki ta navedek, raje kot 

da bi ga položila v usta protagonista, 

uporabi kot estetsko vodilo in filozofski 

princip. /.../ Čeprav je film dobro poučen 

o aktivnem delovanju zgodovine, politiki 

in politikovih osebnih zadevah, se odvije 

kot lahkoten triler pregona, precejen 

skozi epizodo Območja somraka; bolj ko 

se bliža koncu, bolj se gledalec izgublja 

v divji spirali metanaracije. Ena najbolj 

vznemirljivih skrivnosti filma je vprašanje, 

kdo je pravzaprav osrednji lik in avtor 

te pripovedi.« 

- Justin Chang, LA Times 

»Briljantno domiselna reinterpretacija 

biografskega filma priča o režiserju na 

vrhuncu svojih moči /.../. Film vsebuje 

tisti občutek za dobo in zgodovinske like, 

ki ga od Larraína pričakujemo, a tokrat v 

službi inteligentnega, vizualno osupljivega 

premisleka o vrzelih med človekom in 

persono, zgodovino in legendo.« 

- Kieron Corless, Sight & Sound 

»Ne glejte ga kot film o Pablu Nerudi, 

ampak kot eksperimentalni roman, ki se 

izdaja za film o Nerudi, pa boste v njem 

zaslutili drzen, prevratniški smisel.« 

- Jonathan Romney, Film Comment

od 


Samo konec sveta 

Juste la fin du monde 

Kanada/Francija, 2016, barvni, 97 minut 

režija in scenarij Xavier Dolan po 

istoimenski drami Jean-Luca Lagarcea 

fotografija André Turpin 

igrajo Nathalie Baye, Vincent Cassel, 

Marion Cotillard, Léa Seydoux, Gaspard 

Ulliel 

festivali, nagrade Velika nagrada žirije, 

nagrada ekumenske žirije – Cannes. 

Nagrada Art Cinema – Hamburg. 

Kanadski kandidat za oskarja za 

najboljši tujejezični film. Karlovi Vari. 

Toronto. 

distribucija Cinemania group 

Mladi pisatelj se po dvanajstih letih odsotnosti 

vrne domov, da bi družino seznanil 

z vestjo o svoji bližnji smrti. A družinsko 

popoldne se kaj kmalu sprevrže 

v vojno vihro zamer, grenkobe, osamljenosti 

in dvomov, vsak poskus sočutne 

geste pa konča pod težo dejstva, da ti 

ljudje ne znajo ne poslušati ne ljubiti. 

Samo konec sveta je komorna drama 

»o tem, kaj se zgodi, ko ne znamo 

komunicirati«. Xavier Dolan (Ubil sem 

svojo mamo, Namišljene ljubezni) je za 

priredbo istoimenske gledališke igre 

na festivalu v Cannesu prejel veliko 

nagrado žirije. 

»Teme, ki se jih je Lagarce loteval, 

čustva junakov – naj bodo glasna ali 

prikrita –, njihove napake, njihova osamljenost, 

njihovo trpljenje, občutek 

manjvrednosti … vse to mi je bilo blizu 

– kot nedvomno večini izmed nas. A 

njegov jezik … ta je bil zame nekaj tujega, 

nekaj novega. Poln spodrsljajev, 

zatikanj, slovničnih napak … Ponavljanja 

in odvečnosti, ki bi jih večina piscev takoj 

črtala, je Lagarce sprejel z odprtimi 

rokami. Njegovi liki, živčni in malodušni, 

so plavali v morju besed, tako razburkanem, 

da je vsak njihov pogled, vsak 

vzdih, ki se je vtihotapil med vrstice, 

postal /…/ trenutek miru, v katerem 

so igralci ustavili čas. Hotel sem, da bi 

igralci besede izgovarjali tako, kot jih 

je Lagarce zapisal. Brez kompromisov. 

Njegova zapuščina se namreč skriva 

prav v tem jeziku. Z njim je zaznamoval 

naš čas. Če bi ga ublažil, bi zbanaliziral 

Lagarcea. Ne zdi se mi pomembno, ali 

lahko ljudje v filmu 'čutijo' gledališče. 

Film se napaja pri gledališču. Navsezadnje: 

mar ne potrebujeta drug drugega? 

/.../ To je film o jeziku, o komunikaciji. 

/.../ Film o nasilju. O tem, kaj se 

zgodi, ko ne znamo komunicirati, kajti 

ko tega ne znamo, postanemo nasilni, 

se zapremo vase, odrinemo ljudi od 

sebe. To je film o ljudeh, ki ne zmorejo 

misliti, ki ne zmorejo poslušati, ki ne 

zmorejo biti sočutni drug do drugega.« 

- Xavier Dolan 

»Samo konec sveta je teatralen in klavstrofobičen 

film: namerno zadušljiv in v 

svoji norosti precej strašljiv – a vendar 

gre tudi za briljanten, stiliziran in halucinatoren 

prikaz disfunkcionalne družine 

/.../. To je ekonom lonec tesnobe, film, ki 

ima vse parametre navite do konca in še 

čez. Gledati in poslušati ga je tako, kot 

bi na koncertu Motörheadov tiščal glavo 

ob zvočnik.« 

- Peter Bradshaw, The Guardian 

»Čeprav prežeto z Dolanovo prepoznavno 

nastopaškostjo je to režiserjevo najbolj 

disciplinirano delo, v katerem se 

zgodba in filmska obrt spojita v sijajen 

tandem. /.../ Dolan vse posnetke uokvirja 

v neizprosno tesne bližnje plane /.../; 

s tem ustvarja nekakšno metanaracijo, 

zaradi katere razdražene like v krizi ne 

le poslušamo, ampak jih tudi pozorneje 

opazujemo. In bolj ko jih gledamo, 

manj pomembne so posamezne besede; 

v ospredje stopijo njihov mrzlični ton, 

intenzivne barve, ostra osvetlitev, vseprisotna 

glasba in čustveni ekspresionizem. 

Senzorični rafal, ki ob tem nastane, je 

prodoren, učinkovit in se nas dotakne na 

nenavaden način.« 

- T'Cha Dunlevy, National Post 

»Dolanova adaptacija izvirne drame je 

osupljivo stilizirana, skoraj v celoti posneta 

v intenzivnih bližnjih planih. Ta 

drzna estetska odločitev zadene v srčiko 

vsega, kar so liki izkusili: v njihove zakopane 

spomine, v njihovo težko žalost, 

navsezadnje pa tudi v njihovo globoko 

medsebojno ljubezen.« 

- Magali Simard, TIFF

na sporedu 

na sporedu 

v izbranih terminih 

Dotik vode 

L’Effet aquatique 

Sólveig Anspach, Francija/Islandija, 

2016, barvni, 85 minut 

igrata Florence Loiret Caille, Samir 

Guesmi 


Samir se na smrt zaljubi v učiteljico 

plavanja Agathe. Da bi se ji približal, se 

vpiše na plavalni tečaj, nato pa svoji ljubezni 

sledi vse do Islandije, kjer poteka 

mednarodni kongres plavalnih učiteljev. 

Nedavno preminula režiserka se 

pokloni svojim islandskim koreninam v 

prisrčno odštekani romantični komediji, 

dobitnici nagrade SACD v canski sekciji 

Štirinajst dni režiserjev. 

»Ne zgodi se prav pogosto, da bi bila 

indie romantična komedija nenarejeno, 

iskreno prisrčna, a prav takšen je Dotik 

vode /…/. Dotik vode je drobcen film /…/, 

a zaradi popolne odsotnosti vsakršnega 

cinizma je hkrati – na svoj miniaturni 

način – nekako izjemen. To odločno svet- 

lo delo zaradi režiserkine smrti prežema 

tudi neizogiben melanholični podton – in 

v gledalcu vzbudi hrepenenje po vseh 

tistih filmih, ki jih ne bo nikoli posnela.« 

- Jon Frosch, The Hollywood Reporter 

»Anspacheva nas zapušča s prikupnim filmom 

o absolutni ljubezni med likoma, ki 

sta svojeglava, a hkrati ranljiva, ki drug 

drugega sprejemata skupaj z najbolj nenavadnimi 

muhami (zaradi katerih delujeta 

toliko bolj pristno) in ki ju ponovno 

združi voda, prikazana ne kot meja, ampak 

kot most med ljudmi in kulturami.« 

- Bénédicte Prot, Cineuropa 

»Sila nežna komedija značajev in situacij, 

v kateri se tisti bolj trapasti komični domisleki 

nikoli ne zdijo v neskladju s sproščenim 

in na lik osredotočenim humorjem.« 

- Jonathan Romney, Screen Daily 

»Režiserka /…/, ki je vedno znala združiti 

poezijo in burlesko, romantiko in tragedijo, 

naturalizem in nadrealizem, komičnost 

in predrznost, se je od sveta poslovila 

s skokom v vodo rodne dežele – in to je 

presunljivo lepo.« 

- Jérôme Garcin, Le Nouvel Observateur 

The Beatles: Osem 

dni na teden 

The Beatles: Eight 

Days a Week - The 

Touring Years 

Ron Howard, Velika Britanija/ZDA, 2016, 

barvni/čb, 137 minut 

nastopajo The Beatles, Larry Kane, 

Whoopi Goldberg, Elvis Costello, Eddie 

Izzard, Sigourney Weaver, Neil Aspinall, 

Richard Lester, Kitty Oliver, Howard 

Goodall, Jon Savage, Debbie Gendler 


Navdušujoča dokumentarna kronika zgo - 

dnje koncertne kariere in meteorskega 

vzpona skupine The Beatles, časa 

neponovljive beatlomanije, ko so John, 

Paul, George in Ringo osvajali britanske, 

evropske in nato ameriške odre, da bi 

nazadnje obnoreli ves svet. Zaključni 

špici sledi 30-minutni posnetek legendarnega 

koncerta skupine The Beatles 

na stadionu Shea v New Yorku! 

»Ko začnete resnično razumeti beatlomanijo, 

ta preneha biti nekaj prisrčnega 

in postane prava drama.« 

- Ron Howard 

»Howard želi pričarati vzdušje in ne 

razkriti ozadja zgodbe. In film gledalca 

čudovito ponese nazaj v zgodovinski trenutek 

ter ujame nebrzdani občutek entuziazma, 

ki je pričakal štiri mladeniče, ko 

se še niso zavedali, kolikšen del svetovne 

kulture so osvojili in kakšne legende 

bodo postali.« 

- Alex McCown-Levy, The A.V. Club 

»Howardu uspe najbolj znano zgodbo 

v popu povedati na svež način in njegov 

film zelo jasno prikaže, zakaj so bili 

Beatli takrat taka novost. /…/ Predvsem 

pa ponudi pogled na uspeh skupine iz 

ameriške perspektive; zanimivi so posnetki 

njihovega ogorčenja spričo rasne 

segregacije in odzivov verskih konservativcev 

na Lennonovo izjavo, da so Beatli 

bolj priljubljeni od Jezusa. Čeprav trpko 

občutimo odsotnost Georgea in Johna, je 

prekaljena pripovedovalca Paula in Ringa 

užitek poslušati.« 

- Dave Calhoun, Time Out London

na sporedu 

na sporedu 

Trgovski potnik 

Forushande 

Asghar Farhadi, Iran/Francija, 2016, 

barvni, 125 minut 

igrata Shahab Hosseini, Taraneh Alidoosti 


Asghar Farhadi (Ločitev, Preteklost), 

iranski mojster moralne ambivalence in 

pritajenega suspenza družinske drame, 

nas potegne v središče počasi rastoče 

napetosti med možem in ženo, ki se 

soočata s posledicami travmatičnega 

dogodka. Nagradi za najboljši scenarij 

in najboljšega igralca na festivalu v 

Cannesu. 

»Farhadi snema drame o družinskih nesoglasjih, 

ki nikoli ne zaostrujejo ničesar, 

kar prikazujejo; le opazujejo z neomajno 

pozornostjo, brez olepševanja, usmerjeno 

in realistično. A vendar smo vedno, ko 

gledamo njegov film /.../ zapeljani – skoraj 

bi lahko rekli, da z nekakšno nevidno 

vzvratno ukano – v situacijo treznega 

naturalizma. Začnemo se zavedati, da 

smo se znašli sredi rastoče nevihte, ki jo 

sprožajo premikajoče se notranje sipine 

ljudi na filmskem platnu. Ujeti smo v 

nekaj, čemur lahko rečemo le suspenz, 

ki nas spodbudi k razmišljanju, a sloni 

izključno na tistem, kar se dogaja v srcih 

in umu filmskih likov.« 

- Owen Gleiberman, Variety 

»Trgovski potnik je še en mojstrski Farhadijev 

film, ki načenja krhko mejo med 

realnostjo in fikcijo, (iranski) lokalni 

družbeni in politični kolorit nevsiljivo 

podloži intimni zgodbi in prespraševanju 

humanosti, z vprašanji o resnici in lažeh 

pa ne tematizira samo nestanovitne narave 

resnice, ampak predvsem angažira 

pozornost gledalca.« 

- Ženja Leiler, Delo 

»Farhadijeva formalna sopostavitev težkih, 

kompleksnih prizorov iz resničnega 

življenja filmskega para ter izsekov iz 

uprizoritve drame Arthurja Millerja z 

njenim formaliziranim prikazom čustev 

je gledalcu v užitek in vzbuja občudovanje. 

Umazani realizem in tragedija klasičnih 

proporcev si stojita bok ob boku.« 


24 tednov 

24 Wochen 

Anne Zohra Berrached, Nemčija, 2016, 

barvni, 103 minute 

igrata Julia Jentsch, Bjarne Mädel 


Uspešna komedijantka Astrid je v šestem 

mesecu nosečnosti soočena s 

krutim dejstvom: otrok, ki ga nosi, se bo 

rodil z Downovim sindromom in hudo 

srčno okvaro. Intimna, realistična, a tudi 

družbeno provokativna drama o pravici 

ženske do splava ter o teži te odločitve. 

»Srebrnega medveda za najboljšo igralko 

bi moral dobiti /…/ resnično pretresljivi 

film 24 tednov: pod vtisom srce 

parajočega tour de force nastopa Julie 

Jentsch /…/ so se številni obiskovalci 

opotekali iz dvorane v smrtni tišini.« 

- Olaf Möller, Film Comment 

»Igralka nas povleče pod kožo svoje junakinje 

in nimamo druge izbire, kot da skupaj 

z njo plujemo skozi razburkano morje 

čustev – krivde, žalosti, jeze –, medtem ko 

se Astrid trudi sprejeti svojo odločitev.« 

- Wendy Ide, Screen Daily 

»Film /…/ močno zagovarja pravico 

žensk do izbire. Toda obenem neposredno 

in nesprenevedavo pokaže, kaj pomeni 

takšna odločitev. Tega ne stori iz pedagoških 

vzgibov, ampak da pokaže, kako 

travmatična, boleča, velika in osamljena 

odgovornost je odločati o življenju 

in smrti nerojenega, v tem primeru tudi 

duševno in telesno hudo prizadetega otroka. 

In da o tej odločitvi nima pravice 

soditi nihče.« 

- Ženja Leiler, Delo 

»Čeprav zgodba te spretne pripovedovalke 

tli počasi, je nepopustljiva v svoji 

izvedbi; preteča tempirana bomba, zalučana 

pred gledalca, ki naj občuti vsak 

drobec bolečine para na platnu. /…/ Še 

nikoli se me ni noben film te vrste tako 

močno dotaknil.« 

- Paul Heath, The Hollywood News 

»Po zaslugi igre Julie Jentsch se zaključni 

prizori gledalca dotaknejo s tiho močjo.« 

- Geoff Andrew, Sight & Sound

na sporedu 

na sporedu 

Rdeča želva 

La Tortue rouge 

Michaël Dudok de Wit, Francija/Belgija/ 

Japonska, 2016, barvni, 80 minut 


Presunljiva, poetična animirana alegorija 

o večnem kroženju življenja, človekovi 

povezanosti z naravo ter globokih 

vezeh družine in ljubezni v de Witovem 

edinstvenem minimalističnem slogu in 

produkciji slovitega japonskega studia 

Ghibli. 

»Ljubezenska zgodba stoletja.« 

- Marcel Štefančič, jr., Mladina 

»Pripoved, podana v mehkih, toplih 

tonih animacije in s harmonično glasbeno 

spremljavo, brez besed preigrava 

cel spekter človeških občutij: v 

enem najbolj nepozabnih animiranih 

filmov zadnjih let se prepletajo drama, 

vznemirjenje, akcija in humor.« 

- žirija FIPRESCI, LIFFe 

»Hipnotična, brezdialoška Rdeča želva 

je basen tako preproste, tako čiste vrste, 

da se zdi, kot bi obstajala že na stotine 

let. Kot lesketajoča se morska črepinja, 

ki so jo brusile in gladile generacije pripovedovalcev. 

Ta drobni umetniški biser 

/…/ bi lahko bil adaptacija kakšne manj 

znane Andersenove klasike ali pa ljudske 

pripovedke z oddaljenega otočja v južnem 

Pacifiku. Toda ne, očarljiva arhetipska 

pripoved se je porodila režiserju 

samemu in rezultat je najbolj pristno 

avtorski film, kar jih lahko letos vidite v 

Cannesu.« 

- Peter Debruge, Variety 

»Malo umetniških sodelovanj obrodi 

tako popolno sintezo senzibilitet, kakršno 

najdemo v Rdeči želvi, ganljivi animirani 

odi življenjskim ciklom /…/. Minimalistični 

celovečerec brez dialogov v duhu 

avtorjevega z oskarjem nagrajenega 

kratkega filma Oče in hči ponudi še eno 

presunljivo odisejado o osamljenosti in 

čvrstosti družinskih vezi. Hkrati pa kaže 

na izjemen posluh studia Ghibli za elegantno 

preproste zgodbe, ki dajejo slutiti 

globlje resnice.« 

- Eric Kohn, IndieWire 

Dežela la la 

La La Land 

Damien Chazelle, ZDA, 2016, barvni, 

128 minut 

igrajo Ryan Gosling, Emma Stone, John 

Legend, Rosemarie DeWitt, 

J. K. Simmons 

distribucija Blitz Film & Video 

Distribution 

Jazz in ljubezen v mestu sanj. Emma 

Stone in Ryan Gosling v čarobnem, prekipevajočem 

muzikalu Damiena Chazella 

(Ritem norosti). Otvoritveni film 

beneškega festivala, kjer je Emma 

Stone prejela nagrado za najboljšo 

igralko. Sedem nagrad zlati globus! 

»Mjuzikli so za tiste, ki so jih vajeni, toda 

Dežela la la /…/ je za tiste, ki mjuziklov 

niso vajeni. To ni le film, temveč vizija 

filma. /…/ je film, ki ne skoči iz računalnika, 

temveč iz filmske zgodovine. /…/ 

Bolj ko se steguje nazaj, bolj moderno 

deluje. Bolj ko slavi preteklost, zlato dobo 

holivudskega mjuzikla, bolj je videti kot 

nekaj, kar prihaja iz prihodnosti. Bolj 

ko je nostalgičen, bolj je inovativen. In 

bolj ko je inovativen, bolj klasično je videti. 

Toda bolj ko je videti klasično, bolj 

je videti kot film, ki sanja o tem, kaj filmi 

zamujajo, ali bolje rečeno - kaj so izgubili, 

ko so pozabili, zakaj so nekoč zmagovali 

in ljudi pritegovali v kino, navsezadnje, 

tisti sanjavi mrak je bil vedno priložnost, 

da tudi gledalci pokažejo transformativni 

talent, da rastejo in zorijo s filmom in 

da se premaknejo. /…/ Damien Chazelle 

ubrani in ponovno legitimira izgubljene, 

neubranljive in neupravičljive reči, kot so 

sanje, romanca, nostalgija, čarobnost in 

happy end, ki so jih filmi bodisi kompromitirali, 

zbanalizirali ali pa vrgli med staro 

šaro, toda ubrani in ponovno legitimira 

jih z vsem tistim, kar je filme delalo velike 

in zaradi česar so ljudje hodili v kino.« 


»Dežela la la svoja osnovna žanra preseže 

in nadgradi za sodobnost. Je hkrati 

dekonstrukcija in ljubezensko pismo 

klasičnemu hollywoodskemu filmu, ki 

kljub vsem ugovorom na koncu vseeno 

izzveni nepopravljivo romantično.« 

- Tina Poglajen, Radio Slovenija

FILMSKA SREČANJA 

OB KAVI 

Dopoldanski abonma s Heleno Koder. Pogovori v Kavarni. 

september 2016 

- maj 2017 

sreda ob 10:00 

in 15:00 

Popoldanski abonma z Zojo Skušek. Pogovori na spletu. 

na sporedu 

Matura 

Bacalaureat 

Cristian Mungiu, Romunija/Francija/ 

Belgija, 2016, barvni, 128 minut 

vedeti, da korupcija korumpira, klientelizem 

in nepotizem pa nista samo stvar 

posttranzicijskih in postkomunističnih 

družb.« 

- Mateja Valentinčič, MMC RTV SLO 

pogovor 

z gostom 

igrajo Adrian Titieni, Maria Drăguș, Lia 

Bugnar, Mălina Manovici, Vlad Ivanov 


Prvak romunskega novega vala Cris tian 

Mungiu se v trpki, realistični moralni 

drami o vrednotah, vzgoji, kompromisih 

in korupciji loti težavnega vprašanja, ali 

cilji upravičujejo sredstva, ko je posredi 

dobrobit naših otrok. Nagrada za najboljšo 

režijo na festivalu v Cannesu. 

»Cristian Mungiu ne zna narediti povprečnega 

filma. Da ga zanima moralna 

kondicija romunske družbe, je pokazal že 

v nagrajenih filmih 4 meseci, 3 tedni in 

2 dneva (2007) ter Daleč za griči (2012), 

z Maturo pa je scenaristično in režijsko 

presegel samega sebe. /…/ skorumpirani 

sistem medsebojnih uslug, iz katerega bi 

hotel odrešiti hčerko, kirurga spremlja 

kot vrnitev potlačenega in daje gledalcu 

»/…/ mojstrski, kompleksen, psihološke 

subtilnosti in moralne teže poln film o 

poraznih odločitvah posameznikov, ki se 

prebijajo po družbeni lestvici: o ljudeh v 

primežu vdanosti tistim, ki so jim pomagali 

kršiti pravila, o ljudeh, ki v korupciji 

drugih iščejo alibi za lastne neuspehe, in 

o tistih, ki upajo, da lahko nastala mreža 

nepoštenih uslug učinkuje kot alternativni 

sistem vrednot. /…/ Predstavi Titienija 

in Drăgușove sta briljantni. Film je pravi 

biser v že tako izjemnem programu letošnjega 

Cannesa.« 


»Naj se kamera tesno prilepi na igralce 

ali hladno opazuje svet okoli sebe (v tem 

primeru predmestje Cluja), vselej igra 

vlogo gledalčevega dvojnika in še podkrepi 

neizpodbitno iskrenost režiserjeve 

vizije.« 

- Jay Weissberg, Variety 

15. februarja ob 10:00 in 15:00 

Družinski film 

Rodinný film 

Olmo Omerzu, Češka/Slovenija/ 

Nemčija/Francija/Slovaška, 2015, 

95 minut, distribucija Continental film 

Mož in žena se odpravita na jadranje. 

S seboj vzameta psa, doma pa pustita 

svoja najstniška otroka, ki se lahko 

končno prepustita svobodi brez 

staršev skega nadzora. Vendar jadrnica 

potone in s seboj potegne na dno vso 

družino. Pes, ujet na samotnem otoku, 

je njihovo edino upanje. Film na Češkem 

živečega slovenskega režiserja je svetovno 

premiero doživel na festivalu v 

San Sebastiánu in zatem prejel mnoge 

prestižne mednarodne nagrade. 

»Omerzu in Pop-Tasić s korenitimi melodramatičnimi 

zasuki neprestano preusmerjata 

tok pripovedi do točke absurdnega 

ekscesa. Toda suha, akademska 

distanca, s katere film opazuje kaskado 

dogodkov, daje vse bolj zaostrenim razmeram 

nenavadno verodostojnost; Družinski 

film se izkaže za natančno študijo 

funkcije (in disfunkcije), ki jo vsak družinski 

član zaseda v družinski celici.« 

- Guy Lodge, Variety 

Gost Helene Koder v pogovoru po dopoldanski 

projekciji bo vsestranski gledališki 

ustvarjalec in scenarist Nebojša 

Pop-Tasić (Družinski film, Karpopotnik), 

prek skypa pa nas bo pozdravil tudi 

režiser filma Olmo Omerzu, ki je trenutno 

v tujini. 

Na voljo tudi vstopnice za izven!

Za zamudnike 

Vsako nedeljo ob 19:00 


ob 19:00 


ob 19:00 

Prihod Arrival 

Denis Villeneuve, ZDA, 2016, barvni, 

116 minut 

igrajo Amy Adams, Jeremy Renner, 

Forest Whitaker 


Jezikoslovka Louise se znajde na čelu 

ekipe, ki raziskuje nenadni pojav vesoljskih 

plovil na različnih koncih zemeljske 

oble. Medtem ko se ves svet pripravlja 

na izbruh globalne vojne, Louise išče 

način, kako komunicirati z nezemljani. 

Znanstvenofantastična drama Denisa 

Villeneuva (Ženska, ki poje, Sicario). 

»Sci-fi je bil vedno nadarjen otrok. Veliko 

je obljubljal, a pričakovanj ni izpolnil. 

Toda v rokah Denisa Villeneuva /.../ izgleda 

kot izpolnjena obljuba. Villeneuve 

sicer mežika Kubricku, toda Solaris in 

Bližnja srečanja tretje vrste tako lucidno 

poroči, transfigurira in sublimira, da se 

Drevo življenja zazre v Brezno.« 


»Prihod je introspektiven, filozofski in se 

nagiba k eksistencializmu, a se odvije v 

nepopustljivo vznemirljivem, dih jemajočem 

tempu. In sredi filma se zgodi razodetje 

– ne toliko nenaden preobrat kot 

elegantno raztapljanje vsega, kar mislite, 

da veste. Razodetje, ki vas bo kar pribilo 

na sedež.« 

- Robbie Collin, The Telegraph 

»V bistvu gre za kombinacijo Medzvezdja 

in Stika – ali pa Bližnjih srečanj 

tretje vrste, odvisno od tega, v katero 

demografsko skupino spadate –, ki pa jo 

poganja Villeneuvov čutni avdiovizualni 

občutek za nekaj, kar bi lahko poimenovali 

čustvena klavstrofobija.« 

- Nicolas Rapold, Film Comment 

»Prihod je znanstvenofantastična parabola 

v občutno bolj idealistični, upanja 

polni tonaliteti kot večina drugih filmov 

tega žanra.« 

- Manohla Dargis, The New York Times 

Puščavska kraljica 

Queen of the Desert 

Werner Herzog, ZDA, 2015, barvni, 

128 minut 

igrajo Nicole Kidman, James Franco, 

Robert Pattinson 


Hrepenenja in puščavskega vetra polni 

ep Wernerja Herzoga pripoveduje 

resnično zgodbo o britanski pustolovki 

in raziskovalki Gertrude Bell, eni 

najdrznejših in najvplivnejših žensk 

svojega časa, ki je bila znana tudi kot 

ženska različica Lawrencea Arabskega. 

»Puščavska kraljica k svoji snovi vsekakor 

pristopa precej svobodno /.../, a gre 

za klasičen hollywoodski film, posnet na 

Herzogov način – zgodbo pripoveduje 

zgoščeno in v živahnem tempu, pri tem 

pa najde čas tudi za romantiko, humor, 

dobro mero mačističnega šopirjenja ter tu 

in tam tudi za kakšen poblisk poltenosti. 

Herzogova Gertrude je ognjevita upor- 

nica proti družbenim normam svojega 

razreda ter ženska izjemne vedoželjnosti 

in vednosti, a vendar je kot ena od ljudi, 

ki so na novo začrtali zemljevid Bližnjega 

vzhoda in prerazporedili razmerje 

moči, delno odgovorna za gorje, ki smo 

mu danes priča na tem območju. Film 

predstavi zakladnico znanja, pridobljenega 

kot stranski produkt imperialističnega 

projekta, in pokaže, da so bili tisti, ki so 

s pomočjo te vednosti preučevali do tedaj 

še neraziskane kulture, voljni sodelavci v 

službi imperialistične podjetnosti. Radovednost 

ubija.« 

- Olaf Möller, Film Comment 

»Velika zgodba odločne ženske, ki v detajlih 

pove marsikaj tudi o naši sedanjosti. 

Herzog ne skriva svoje izrazito feministične 

note filma: v scela moškem svetu, 

pa naj gre za britansko diplomacijo ali 

arabska ljudstva, ima samo samostojna 

in emancipirana ženska potencialno moč 

vsaj za hip premagati nepomirljiva nasprotja. 

Samo po sebi pa se razume, da 

se je Herzogova kamera sredi rumenkasto 

oranžnega puščavskega peska, nepreglednih 

prostranstev, vetra in bleščeče 

svetlobe počutila kot riba v vodi.« 

- Delo

Za zamudnike 


ob 19:00 


ob 19:00 

za člane Kluba Kinodvor 

vstop prost 

Smrt v Sarajevu 

Smrt u Sarajevu 

Danis Tanović, BiH/Francija, 2016, 


igrajo Jacques Weber, Snežana Vidović, 

Izudin Bajrović, Vedrana Seksan, 

Muhamed Hadžović 


V sarajevskem hotelu Evropa so ravno 

sredi mrzličnih priprav na slovesnost ob 

stoletnici začetka prve svetovne vojne, 

ko zaposleni napovejo stavko. Film Danisa 

Tanovića je prejel srebrnega medveda 

in nagrado FIPRESCI v Berlinu. 

»Tanović z enakim odmerkom zlobe in 

ironije oriše portret naroda, ki vlaga več 

truda v loščenje jedilnega pribora, s katerim 

je nekoč jedel Kirk Douglas, kot v 

pospeševanje družbenih sprememb. To je 

mračna, zlovešča diagnoza, ki jo je mogoče 

razširiti na vse področje sodobne 

Evrope, in Tanović se zanjo prav nič ne 

opravičuje. Tragikomedija se sprašuje, 

kolikokrat lahko umre neka celina, ne da 

bi iz te izkušnje potegnila kakršne koli 

nove zaključke.« 

- Diana Dabrowska, Cinema Scope 

»Benigni, a zajedljivi duh Roberta Altmana 

prežema čudovito tekoč, izčrpen 

povzetek stoletja konfliktov. Ta film je 

ravno toliko izraz frustracije zaradi začaranega 

kroga sovraštva v Bosni in 

Hercegovini kot mojstrsko umerjena ansambelska 

drama.« 

- Jay Weissberg, Variety 

»Zgodovinska/politična debata, ki se odvija 

na strehi hotela, poskrbi za kontekst 

in priložnost za provokativna vprašanja, 

kot je: 'Če bi Princip živel danes, koga 

bi ubil?' Medtem pa izseki iz Webrovega 

monologa in njegova razglabljanja 

o kompleksnosti pogleda v preteklost 

– 'Zakaj bi se spominjali holokavsta, če 

to ne prepreči Srebrenice?' – prikažejo 

Tanovićevo strastno ukvarjanje z vojno 

v Bosni v odnosu do sodobne politike.« 

- Harriet Warman, CineVue 

»Smrt v Sarajevu, freska Bosne, je Tanovićev 

Nashville /…/. ZA+« 


Miles Davis 

Miles Ahead 

Don Cheadle, ZDA, 2016, barvni, 

100 minut 

igrajo Don Cheadle, Ewan McGregor, 

Emayatzy Corinealdi 


Na vrhuncu plodovite glasbene kariere 

se Miles Davis v poznih sedemdesetih 

letih nenadoma umakne očem javnosti. 

Otopel od bolečin in analgetikov se 

utaplja v spominih na slavo in nekdanjo 

ljubezen Frances Taylor. Bravuren režijski 

prvenec igralca Dona Cheadla (Hotel 

Ruanda) je divje vznemirljiv, ganljiv 

in z glasbo prežet film o jazzovskem 

velikanu. 

»Naj bi bilo pomembno, če so cele sekvence 

filma – vključno s streli in cviljenjem 

gum med avtomobilskim pregonom 

– plod režiserjeve domišljije in ne Davisovega 

resničnega življenja? /.../ Puristi 

bodo tulili, a hkrati zamudili ves užitek 

in poanto tega igrivo impresionističnega 

filma. /…/ Davis je monumentalna figura, 

toda Cheadle je ne kleše iz marmorja. 

Glasbenika upodobi v človeški velikosti. 

Vidimo ga, ko se poti, pokaže nam njegovo 

nečimrnost /…/, paniko, slo po mamilih, 

zlobnost, toda tudi njegovo pretkano 

inteligenco, sposobnost uživanja in genialnost.« 

- Manohla Dargis, The New York Times 

»Ekscentričen, nepredvidljiv in nenehno 

napet film je s svojimi hipnimi uvidi 

in briljantno glavno vlogo bolj soroden 

kakšni Davisovih kompozicij kot klasični 

filmski biografiji. Scenarij /…/ nadomesti 

ustaljene biografske potankosti za izmenično 

očarljivo in čudaško farso /…/.« 

- Eric Kohn, Indiewire 

»/…/ poživljajoče drzen poskus strukturirati 

film o Milesu Davisu kot razširjen 

vizualni in narativni ekvivalent modalnega 

jazza /…/. Te strategije vam seveda 

ni treba prepoznati, da bi lahko uživali v 

Cheadlovi strastni upodobitvi vihravega 

Davisa in predstavi Corinealdijeve v vlogi 

glasbenikove muze /…/.« 

- Graham Fuller, Screen Daily

Kinodvor. 

Kinobalon. 

Program 

za otroke 

www.kinodvor.org/kinobalon 

in mlade 

na sporedu 

Gospodarica orlov The Eagle Huntress 

Otto Bell, Velika Britanija/Mongolija/ZDA, 2016, 87 minut, v kazaškem jeziku s 

slovenskimi podnapisi, distribucija 2i film, 8+ 

Termini: 5. 2.; 8. 2.; 11. 2. Manjkajoče 

ure bodo objavljene v tekočem tedenskem 

urniku. 

Trinajstletna Kazakinja Aisholpan vztraj 

no trenira, da bi postala prva lovka z 

orli v družini, kjer že dvanajst generacij 

lovijo le moški. Z nomadsko družino živi 

v altajskem gorovju v Mongoliji, kjer je 

navada, da ženske skrbijo za otroke, 

kuhinjo in čiščenje, moški pa za čredo in 

lov na divjad s pomočjo orlov. Toda Aisholpan 

vidi svojo prihodnost drugače. 

V šoli se pridno uči, da bi postala zdravnica, 

doma pa se uri v lovu. Pri tem ima 

veliko podporo staršev, zato nikoli ne 

podvomi vase … Bliža se letni Orlov festival, 

kjer bodo izbrali najboljšega lovca. 

Aisholpan mora odjahati z očetom 

globoko v zmrznjeno pokrajino in dokazati, 

da je prava gospodarica orlov, ki se 

lahko udeleži tekmovanja. 

Dokumentarni film o preseganju tradicije 

in notranji moči dekleta, da postane 

to, kar si želi. 

»Poleg prijetnih in družini prijaznih vidikov 

(ter pripovedovalke Daisy Ridley, 

Rey iz Vojne zvezd) film nudi tudi čudovite 

utrinke neornitoloških običajev te 

edinstvene družbe. Celo hudobneži, tisti 

podleži, ki skušajo dekletu preprečiti 

dosego sanj, čeprav je očitno, da je naravno 

nadarjena, so elegantno kadrirani 

z bleščečim dekorjem v njihovih tradicionalnih 

bivališčih. Kazaški nomadi morda 

nimajo veliko materialnih stvari, a tistim, 

ki jih imajo, ne manjka sloga.« 

- Jordan Hoffman, The Guardian 

»Že od začetka je cilj Gospodarice orlov 

ta, da občinstvu vseh starosti na pladnju 

prinese osnovno zgodbo opolnomočenja.« 

- Dennis Harvey, Variety 

Bučko Ma vie de Courgette 

Claude Barras, Švica/Francija, 2016, 66 minut, sinhroniziran 

v slovenščino, distribucija Demiurg, 8+ (predfilm: Slovo, Leon Vidmar, Slovenija) 

Termini: 8. 2.; 11. 2.; 12. 2.; 18. 2. ob 

11:00. Manjkajoče ure bodo objavljene v 

tekočem tedenskem ur niku. 

Lutkovni animirani film o zaupanju, 

pripadnosti in iskanju družine. Švicarski 

kandidat za oskarja, nagrajenec 

evropske filmske akademije za 

najboljši animirani celovečerec in nominiranec 

za zlati globus za najboljši 

animirani film. 

»Zaljubil sem se v knjigo Gillesa Parisa 

Autobiographie d'une Courgette, ki 

pripoveduje nežno in poetično zgodbo 

o odraščanju. Zgodba in ton sta me popeljala 

nazaj v otroštvo in me spomnila 

na prva čustvena vznemirjenja, ki sem 

jih doživel ob gledanju filmov, kot so 400 

udarcev, Nobody’s Boy: Remi, Bela in 

Sebastijan, Heidi in celo Bambi. S to 

animirano priredbo sem z današnjim 

občinstvom želel deliti nekaj čudovitih 

čustev, ki so oblikovala, gojila in gradila 

moje izkustvo. /…/ Vendar pa je ta film 

tudi in predvsem poklon zanemarjenim in 

zlorabljenim otrokom, ki se po najboljših 

močeh trudijo preživeti in živeti s svojimi 

ranami. Naš junak Bučko preživi veliko 

hudega, in ko izgubi mamo, misli, da je 

sam na svetu. Tako se počuti pred novim 

na sporedu 

življenjem v mladinskem domu, kjer pa 

nato najde skupino prijateljev, na katere 

se lahko zanese, ugotovi, da se lahko zaljubi, 

in se zave, da bi nekega dne lahko 

bil celo srečen. Še vedno je veliko stvari, 

ki se jih mora v življenju naučiti. To 

sporočilo je bistveno: enostavno in hkrati 

globoko, zato smo ga želeli prenesti našim 

otrokom. In želja, da bi delil to sporočilo, 

me je vodila med režiranjem.« 

- Claude Barras, režiser 

»V Bučku me je prepričala oblika 

drznosti in enostavnosti. Enostavnost je 

bistvena, da ne podležemo klicu siren po 

presežku ali skušnjavi igranja boga in 

ustvarjanja lastnega malega sveta. Potrebna 

sta pogum in drznost, da se prepričaš, 

kako je zgodba o fantku, ki ubije 

svojo mamo alkoholičarko in pristane v 

sirotišnici, lahko popoln predlog za otroški 

film. Ko pomislimo na pravljice za 

otroke, ki so se prenašale iz roda v rod, 

ugotovimo, da imajo pogosto zelo temačne 

elemente, denimo Palček ali Janko in 

Metka ... Pravljice so krute, Bučko ni. 

Projekt odlikujeta moč in nežnost zgodbe 

o odraščanju, zavezane refleksiji sveta, ki 

že obstaja, našega sveta. To je svet otrok, 

ki jih ta film skuša nagovoriti.« 

- Céline Sciamma, scenaristka

Benoit se zaradi očetove službe iz 

manjšega kraja preseli v Pariz. Mlajši 

brat Nino ima v novi šoli že veliko prijateljev, 

Benoit pa je bolj nerodne sorte, 

zato mu oče pridiga, da se mora odpreti. 

Že prvi šolski dan se zameri skupini 

fantov, ki so v razredu glavni. Zdaj se 

mu vsi izogibajo, razen nekaj sošolcev, 

podobno kot on označenih za čudake. 

Ko staršev ni doma, Benoit po stričevem 

nasvetu organizira »najbolj noro 

zabavo«, s katero bi pridobil priljubljeod 


Novi mulc Le Nouveau 

Rudi Rosenberg, Francija, 81 minut, v francoščini s slovenskimi podnapisi, 

distribucija Demiurg, 11+ 

Termini: 4. 2. (predpremiera na Bobrih) 

ob 17:00; 18. 2. ob 16:00 (premiera z 

Urban Roofom); 19. 2.; 25. 2.; 26. 2. in 

med zimskimi počitnicami. Manjkajoče 

ure bodo objavljene v tekočem tedenskem 

urniku. 

nost v razredu in osvojil Johanno, ki mu 

je všeč. 

Najstniška komedija o sprejemanju 

drugačnosti in oblikovanju skupin v 

šoli z vsemi nujnimi sestavinami: humorjem, 

norčevanjem, zavezništvom 

s čudaki in neumnimi vici. 

»Iz časa najstniških let se spominjam 

zlasti prijateljev in početja popolnih 

bedarij. Moj prijatelj iz otroštva je pravzaprav 

Max Boubil, ki v filmu igra vlogo 

strica. Pri njem doma, živel je nad 

frizerskim salonom, sva si krajšala čas 

z metanjem kokakole skozi okno, potegavščinami 

po telefonu, pleskanjem 

sten njegove sobe z juho. Ves film je 

zgrajen na teh vzgibih. Želel sem pri- 

kazati mlade, ki se ob početju trapastih 

stvari zabavajo, in tako v dogajanje naravno 

umestiti zgodbo o njihovem prijateljstvu. 

/…/ Veliko je filmov o oblikovanih 

druščinah mladih, ki so že prijatelji. S 

filmom Novi mulc pa sem želel prikazati 

čas tik pred tem in se osredotočiti na 

vzpostavljanje skupine, na njen nastanek. 

Mislim, da je v tem obdobju življenja 

nekaj lepega: ne da bi se poznali, 

lahko v sekundi postanemo prijatelji, 

to prijateljstvo pa lahko traja en teden 

ali do konca življenja. Rojstvo in izguba 

prijateljstva sta v teh letih zelo intenzivna. 

/…/ Podlaga za zgodbo je bila misel, 

da resnično zmagaš takrat, ko se lahko 

požvižgaš na mnenje drugih ljudi.« 

- Rudi Rosenberg, režiser 

»Rudiju Rosenbergu je uspelo z veliko 

natančnostjo posneti rahločuten, toda 

nikakor ne solzav film, ki je komičen, a 

v nobenem trenutku preprost. Spretno je 

uprizoril začetek obdobja adolescence in 

majhnih dogodkov iz vsakdana, ki imajo 

lahko v teh letih močne osebne razsežnosti. 

Brez nepotrebnega moraliziranja 

re žiser v ospredje postavi 'antijunake', ki 

pri gledalcih vzbudijo zdravo naklonjenost. 

Težave vključevanja v neko skupino 

– v tem primeru prihod Benoîta v novo 

šolo – kruto odražajo družbeni svet odraslih, 

v katerem otresti se pogledov drugih 

ni vedno lahko.« 

- Fabien Lemercier, Cineuropa 

Zapelji se v kino! Nagradna igra z Urban Roofom in skiroji.si! 

Z vstopnico za film Novi mulc (na hrbtno stran vpiši svoje ime, 

priimek in telefon starša ter jo oddaj v skrinjico v Kavarni) lahko 

sodeluješ v nagradnem žrebanju in z malo sreče postaneš lastnik 

ali lastnica skiroja za trike Skiro Shredder SCS. Zadeneš lahko 

tudi katero izmed norih nagrad Urban Roofa: mesečni skiro tečaj, 

mesečna vstopnica za prosto rekreacijo, najem skateparka z 

inštruktorjem za deset prijateljev, individualna ura športa po izbiri, 

darilni boni in majice! Zmagovalec bo znan 6. marca 2017. Nagrade 

podarjajo Urban Roof in skiroji.si.


ob 11:00 

Pustni Zajtrk pri 

Kinodvoru 

Willy Wonka in tovarna čokolade 

Willy Wonka and the Chocolate Factory 

Mel Stuart, ZDA, 1971,100 minut, v angleščini s slovenskimi podnapisi, 7+ (ob 

razlagi staršev 5+) 

Willy Wonka, slavni lastnik tovarne čokolade, 

razpiše tekmovanje ali lov za 

petimi zlatimi listki, ki se skrivajo v petih 

tablicah čokolade. Pet srečnežev 

bo lahko za en dan obiskalo njegovo 

tovarno čokolade. In le eden izmed njih 

bo na koncu izbran za glavno nagrado: 

vseživljenjsko zalogo čokolade! Štirje 

obiskovalci so že znani, ko se po zapletih 

vendarle najde še peti: Čarli! Otroci 

vstopijo v čaroben pisani svet … 

Filmska klasika, ki jo je napisal sam 

Roald Dahl, je igrivi fantazijski muzikal 


ob 11:00 

Počitniška pustna 

projekcija 

za vso družino. Ob 45-letnici filma in 

100-letnici rojstva Roalda Dahla. 

»Willy Wonka in tovarna čokolade je 

verjetno najboljši film svoje vrste po Čarovniku 

iz Oza. Je vse, kar družinski filmi 

običajno trdijo, da so, pa niso: prijeten, 

smešen, strašljiv, vznemirljiv, predvsem 

pa resnično delo domišljije. Willy Wonka 

je tako zanesljivo in čudovito napleten 

fantazijski film, da deluje na vse vrste 

ljudi, poleg tega pa je fascinanten, ker je 

tako kot vsi klasični fantazijski filmi fasciniran 

nad samim sabo.« 

- Rogert Ebert 

25. februarja od 10:00 do 11:00 bomo v Kavarni obiskovalcem filma 

postregli s krofi, toplim napitkom in maskiranjem obraza. Vstopnice 

za obe predstavi bodo v prodaji od 28. januarja! 

Kinodvor. Mala dvorana. 1.–3. marec, 

od 9:00 do 13:30 

Animirane pustne norčije 9+ 

Tridnevna delavnica lutkovnega animiranega 

filma 

Lutka je, lutke ni, hudič namesto nje strmi! 

V enem kadru vidimo človeške like, 

v drugem pa klovna, lisico in kdovekaj! 

Pustne norčije bomo izkoristili za naš 

novi lutkovni animirani film. Leon Vidmar, 

avtor lutkovnega filma Slovo, in 

animator Jaka Kramberger bosta vodila 

tridnevno delavnico animiranega filma, 

s poudarkom na animiranju lutk in eksperimentiranju 

s preobrazbami likov. 

Delavnica je tridnevna in brezplačna, 

prednost pri prijavi imajo člani Kluba 

Kinobalon. Prijave sprejemamo na naslovu 

kinobalon@kinodvor.org. 

Vsako prvo sredo v mesecu ob 13:00 

Kino v plenicah. 

Za starše z dojenčki. 

Oglejte si film z rednega sporeda na projekciji, 

ki je prilagojena tako, da nas lahko 

obiščete skupaj z dojenčkom. 

1. 2. bo na sporedu film Rdeča želva 

(La tortue rouge, Michaël Dudok de 

Wit, Francija/Belgija/Japonska, 2016, 

80 minut). 

Nedelja od 11:00 do 13:00, 

Kinodvor. Mala dvorana. 

Sezamov kotiček 

Medtem ko si starši privoščijo zajtrk in 

jutranji film na Zajtrku pri Kinodvoru, 

otroci uživajo v igri. Kotiček je namenjen 

predšolskim in osnovnošolskim otrokom. 

5. 2. Senčne severne živali. Na prozorne 

folije bomo narisali severne živali in 

jim iz tršega kartona naredili nogice, ki 

jih bomo animirali v senčni svetlobi (z 

Matejo Lukežič). 12. 2. Iglu. Kotiček bomo 

spremenili v zimsko pravljico. Iz bale 

belega blaga bomo naredili igluje (z Ireno 

Narobe). 19. 2. Ledene žoge. Risali 

bomo z ledenimi žogami različnih barv. 

Žoge, ki se kotalijo, ne bodo puščale 

samo sledi barve, ampak tudi bleščic (z 

Alenko Novšak). 26. 2. Pustne UV-maske. 

V fluorescentnih barvah bodo zažarele 

pustne maske! (z Ino Fakin) 

Brezplačno parkiranje 

Slovenske železnice, SŽ ŽIP storitve, 

omogočajo obiskovalcem kina brezplačno 

uporabo parkirnih mest na parkirišču ob 

železniški postaji Ljubljana, na Trgu OF. 

Ugodnost velja za obiskovalce predstav 

Kinobalona in Kina v plenicah. Več 

informacij se nahaja na spletni strani in 

pri blagajni Kinodvora.

Naj te film 

odpelje! 

mladi 

za 

mlade 

Naši kratki 11 


ob 21:00 

Petek, 17. 2. 2017 ob 17:00 

Gospodarica orlov 

The Eagle Huntress 

Otto Bell, Velika Britanija/Mongolija/ 

ZDA, 2016 

Aisholpan ima 13 let in živi v gorah 

Mongolije. Njena nomadska družina 

se že generacije ukvarja z lovom s pomočjo 

orlov. Aisholpan od majhnega 

opazuje svojega očeta pri lovu in mu 

pomaga pri delu z mogočnimi pticami. 

Lov jo neizmerno privlači in oče ji 

predaja vse več znanja kljub splošno 

zakoreninjenemu prepričanju, da lov 

z ujedami ni za dekleta. A Aisholpan 

se ne da! S podporo očeta se bo udeležila 

letnega Orlovega festivala in se 

pomerila s sedemdesetimi odraslimi 

lovci. Bo uspešno premagala vse 

naloge in izzive? Film Gospodarica 

orlov te bo odpeljal po poti odločnega 

in vztrajnega dekleta v zasnežena 

prostranstva divje Mongolije. 

– Nina, Kinotripov filmski klub 

PRIHAJA: 

29. 3. – 1. 4. 2017 

2. mednarodni filmski 

festival Kinotrip 

Leto bo naokoli in čas bo za 2. festival 

Kinotrip. 16 mladih filmoljubcev 

ravnokar zavzeto sestavlja filmski in 

spremljevalni program ter v tujino 

pošilja vabila filmskim gostom. Festival 

bo znova prinesel 8 različnih filmskih 

potovanj s pestrim dogajanjem, 

zato si zadnji vikend v marcu že zdaj 

rezerviraj za Kinotrip! 

KINOTRIP- 

DOGAJANJE: 

Nisi pozabil 

Slovenija, 2016, barvni, 13’40” 

režija in scenarij Simon Intihar 

fotografija Jure Nemec 

montaža Zlatjan Čučkov, Simon Intihar 

glasba Blaž Gračar, Simon Intihar 

produkcija RTV Slovenija (Igrani 

program) 

urednik Jani Virk 

igrajo Marijana Brecelj, Dare Valič, Nina 

Ivanišin 

Dan v življenju starejše ženske se postavi 

na glavo, ko se odpravi iskat svojega 

pogrešanega moža, ki ima težave s 

spominom. 

Motus 


režija Oton Bačar 

scenarij Oton Bačar, Voranc Kumar 

fotografija Miloš Srdić 

montaža Oton Bačar 

glasba Niklas Aman 

koreografija Nika Burazer, Žiga 

Jurečič, Enej Jurečič 

produkcija Arkadena Studio 

koprodukcija RTV Slovenija 

producenta Katja Getov, Janez Kovič 

igrajo Nika Burazer, Žiga Jurečič, Maks 

Škofic 

Deček na toplo poletno noč v pižami 

tava po ulicah starega mediteranskega 

mesta, svojega ultimativnega igrišča. 

Radovednost ga vodi do majhnega 

mestnega trga, kjer naleti na lepa kipa, 

mladeniča in mladenko, ki postaneta 

junaka njegove domišljije. Deček moški 

kip izzove na sabljaški dvoboj, ne da bi 

vedel, da bo kmalu priča čudežu, ki bo 

za vedno vplival na njegovo življenje. 

Dober tek, življenje! 


režija in scenarij Urška Djukić 

fotografija Darko Herič 

montaža Miloš Kalusek 

animacija Jaka Kramberger, Leon 

Vidmar 

produkcija Sever&Sever 

producent Jani Sever 

igrajo Eva Jesenovec, Nataša Keser, 

Tosja Berce Flaker, Nejc Cian Garlatti, 

Marinka Štern, Tanja Dimitrievska 

Izgubljeni test nosečnosti povzroči 

zmedo v glavah odraslih otrok. Eva se 

vrne v domači kraj, kjer jo čakajo neporavnani 

računi. Max ima novo ljubico. 

Nataši se zmeša. Izijeva mama najde 

pozitiven test nosečnosti in naredi paniko. 

Iziju je vseeno za vse. 

Projekciji bodo prisostvovali avtorji 

in filmske ekipe.

10. februar 2017 • Kozel se vraca! ˇ 

SEKSPERIMENT 

Valentinova predigra v bivši Slogi! 

Foto: arhiv Slovenske kinoteke 

V noči erotičnega filma Kinosloga. 

Retrosex. se poklanjamo zgodovini 

nekoč erotičnega in še danes legendarnega 

Kina Sloga ter posebnemu 

poglavju filmske dediščine, kinematografski 

erotiki v vsej raznolikosti njenih 

filmskih govoric. Od nežnih aluzij do 

nazornih prikazov spolnosti, od filmske 

avantgarde do mehke in trde erotike. 

Kot veleva tradicija: na dragocenih, arhivskih 

filmskih kopijah! 

Za uvod bomo skočili v časovni stroj in 

se vrnili v zibelko seksualne revolucije 

na filmu, na Dansko 60. let, in v tisti 

prelomni zgodovinski trenutek, ko je 

Sloga postala erotični kino. Po večletnem 

iskanju ohranjene filmske kopije 

se na platno vrača žgečkljiva danska 

komedija, danes že mitološki Kozel v 

raju! Poklanjamo se mu tudi z letošnjo 

vizualno podobo, plakatom filma iz nekdanje 

jugoslovanske distribucije. Tokratni 

moto seksperiment se bo nato s 

platna prelil v kinodvorano. Filmski akti 

Jamesa Herberta, tri kratkometražne 

mojstrovine dih jemajoče senzualnosti, 

bodo vzele nedolžnost Kinodvorovi najnovejši 

pridobitvi: 16-milimetrskemu 

filmskemu projektorju! Za polnočno ekstravaganco 

pa je tu še dolgo izgubljeni 

biser iz zakladnice zlate dobe ameriške 

filmske erotike, zgodba o norih znanstvenikih 

in dekletu, ki je sprožalo bombastične 

orgazme, »science fucktion« 

porno komedija Električna Randy. 

Za valentinovo predigro 10. februarja 

se prepustite duhu svobodnega seksperimenta! 

Vrnite se s Kozlom v bivšo 

Slogo! 

ob 19:30 

Kozel v raju 

Det tossede paradis 

Gabriel Axel, Danska, 1962, 35 mm, 


Pod mirnim in idiličnim površjem danskega 

otočka Trangø vrejo neslutene 

strasti. Jajca, ki jih nosijo tamkajšnje 

kokoši, imajo čudežno moč. Ne le da 

so večja in lepša od vseh drugih jajc – 

moškim celo povečujejo spolno potenco! 

Največ jih poje stari Thor Kozel, in ko 

se po otoku razleže njegovo kikirikanje, 

je ni ženske, ki bi se uprla paritvenemu 

klicu. 

Slogin prvi in prelomni erotični hit 

Kozel v raju si je leta 1966 ogledalo 

56.084 gledalcev. Prehitel je Kleopatro 

in Spartaka, zaostal le za muzikalom 

Moje pesmi, moje sanje. Slogo je spremenil 

v erotični kino in za vselej postal 

film mitičnih razsežnosti. 

»Ljudje so drli v Slogo – na senzacijo, 

na seks. Če danes govorite s tistimi, ki so 

Kozla v raju videli tedaj, leta 1966, boste 

ugotovili, da so v njem videli več, kot so 

dejansko videli. Nekateri vam bodo celo 

zagotavljali, da je bil Kozel prvi pornič, ki 

so ga vrteli pri nas, da je šlo za hardcore 

seks, da so v njem prvič videli erekcijo in 

tako dalje. Kar je kakopak le mit. Kozel 

je v resnici ponudil zgolj ščepec golote, 

predvsem pa veliko aluzij na seks, toda 

vse je spremenil. Zgodovina Sloge se 

deli na zgodovino Sloge pred Kozlom in 

zgodovino Sloge po Kozlu. /…/ Sloga je 

posvojila in ponotranjila usodo otočka 

Trangø: dobila je 'jajca' s čudežno močjo, 

napihovala je spolno potenco, postala je 

velika zgodba /…/.« 

- Marcel Štefančič, jr.

v San Francisco Art Institutu. Scenarij 

za enega najbolj unikatnih porničev, 

satirično, seksi, romantično, bizarno in 

duhovito sci-fi komedijo, ki z oznako 

»mehki X« drsi po spolzki ločnici med 

mehko in trdo erotiko, sta podpisala 

underground filmar Ben Van Meter in 

ikona ameriške kontrakulture Terry Southern 

(Dr. Strangelove, Barbarella, 

Goli v sedlu). 

Iz skrivne zasebne zbirke prihaja dolgo 

izgubljeni biser zlate dobe ameriške 

kinematografske erotike, čudovito 

bizarna in nadvse ambiciozna 

»science fucktion« porno komedija. 

ob 21:45 

Filmski 

akti Jamesa 

Herberta 

Night Horses, James Herbert, ZDA, 

1976, 16 mm, barvni, 38 minut 

Automan, James Herbert, ZDA, 1988, 

16 mm, barvni, 20 minut 

Kolja & Sana, James Herbert, ZDA, 

1995-96, 16 mm, barvni, 25 minut 

Filmske kopije je prijazno zagotovil arhiv 

Mednarodnega festivala kratkega filma v 

Oberhausnu. 

Ameriški slikar in eksperimentalni filmar 

James Herbert, avtor ikoničnih zgodnjih 

glasbenih videov skupine R.E.M., je štiri 

desetletja svojega ustvarjanja posvetil 

enemu samemu žanru: filmskemu aktu. 

Z modeli, ki jih je našel med sopotniki, 

prijatelji, kasneje študenti, je vsakič 

sklenil pakt: srečali so se na izbranem 

mestu, ki je filmu zagotovilo motiv in 

kuliso – na gozdni jasi (Night Horses), 

ob razbitini avtomobila (Automan), v 

stari toskanski vili (Kolja & Sana) –, 

odvrgli oblačila in se prepustili svobodni 

improvizaciji drug z drugim ter s svojim 

okoljem. Avtor se je nato umaknil v svojo 

delavnico, da bi iz posnetega materiala 

stkal delikatne tapiserije zaustavljenega 

časa, transcendentalne lepote, čutnosti 

in telesnosti, filmske skice omamno lepih, 

golih, mladih teles, ki se ljubijo. 

Telesne krajine dih jemajoče senzualnosti 

na prvi 16-milimetrski projekciji 

v Kinodvoru! 

»Golote, posnete s takšno vznemirljivo 

ambivalenco, nekakšno transcendentalno 

nostalgijo, ameriška kinematografija sicer 

ne pozna.« 

- Laurence Kardish, MoMA 

»Hipoma me je osupnila absolutna izvirnost 

njegove vizije in pretanjeno obsesivna 

čistost njegovega občutka za filmsko 

formo. /…/ Nobenega dvoma ni, da James 

Herbert pripada ducatu največjih še živečih 

filmskih ustvarjalcev.« 

- Stan Brakhage 

ob 23:45 

Elektricna ˇ 

Randy 

Randy (aka Randy, the Electric Lady) 

Phillip Schuman, ZDA, 1978/1980, 35 

mm, barvni, 72 minut 

Randy je vse prej kot običajno dekle. 

Njeno telo proizvaja čudežno snov orgazmin, 

ki sproža veličastne orgazme. 

Toda zlobna doktorica Pandreck se 

skuša polastiti njenega daru, da bi s 

pomočjo omamne substance zavladala 

svetu. San Francisco je bil v 70. letih 

epicenter svobode govora in svobodne 

ljubezni ter posledično »ground zero« 

ameriške kinematografske erotike. Ni 

naključje, da je bila Električna Randy, 

ki je dolgo veljala za izgubljeni biser 

te dobe, posneta prav tam, na lokaciji 

Aftersex 

Radia Študent 

Radio Študent nas po zapeljal v vznemirljive 

čase svobodne ljubezni, psihedeličnih 

višin in rokenrola, ko je Sloga 

obirala slastne sadove erotične domišljije. 

Z glasbenim naborom nas bo v 

Kinodvorovi Kavarni razvajal Jure Bajt, 

avtor oddaje Samotni potnik na Radiu 

Študent. 

Vstopnice in paketi v predprodaji od 

30. januarja! Na voljo le 69 paketov! 

Cena vstopnice za ogled posamične 

predstave: 5,30 € (4,50 € za člane Kluba 

Kinodvor, starejše od 60 let, dijake 

in študente). »Hardcore fan« paket za 

ogled vseh treh predstav: 12 €. 

OPOZORILO: Osebam, mlajšim od 15 

let, ogled filmov prepovedan. Ogled 

projekcije ob 23:45 odsvetujemo tudi 

osebam, mlajšim od 18 let.

marca v 

Kinodvoru 

Ona 

- Paul Verhoeven 

Kinodvor, Kolodvorska 13, Ljubljana 

Blagajna se odpre uro pred prvo 

predstavo. Rezervacije in informacije: 

01 239 22 17, blagajna@kinodvor.org 

Javni zavod Kinodvor 

Kolodvorska 13 

1000 Ljubljana 

Slovenija 

T: +386 1 239 22 13 

M: +386 30 464 241 

F: +386 1 239 22 16 

E: info@kinodvor.org 

http://www.kinodvor.org 

Nina Peče Grilc, direktorica 

T: +386 1 239 22 10 

M: +386 40 632 574 

E: nina.pece@kinodvor.org 

Koen Van Daele, pomočnik direktorice 

za vodenje umetniškega programa 

T: +386 1 239 22 11 

M: +386 40 632 572 

E: koen.vandaele@kinodvor.org 

Petra Slatinšek, filmska vzgoja in mlada 

občinstva (vodja programa, Kinobalon) 

T: +386 1 239 22 20 

M: +386 30 324 063 

E: petra.slatinsek@kinodvor.org 

Aliki Kalagasidu, vodja odnosov z 

javnostmi 

T: +386 1 239 22 14 

M: +386 30 315 702 

E: press@kinodvor.org 

Tjaša Smrekar, trženje in vodenje 

projektov 

T: +386 1 239 22 18 

M: +386 40 620 700 

E: tjasa.smrekar@kinodvor.org 

Maja Zrim, koordinatorka in 

organizatorka kulturnega programa 

T: +386 1 239 22 12 

M: +386 30 322 551 

E: maja.zrim@kinodvor.org 

Tehnični oddelek : 

Bojan Bajsič 

T: +386 1 239 22 13 

M: +386 40 548 879 

E: bojan.bajsic@kinodvor.org

februar 2017

Create successful ePaper yourself

Delete template?

Save as template?