Naša sredina, številka 1, leto 1

Naša 

sredina 

www.strankasmc.si 

Časopis Stranke modernega centra Številka 1, leto 1 

Razvoj 

za vse 

Vsak bi to 

naredil 

Mariborčan 

Andrej Špenga 

Tako daleč 

od doma 

Ni prav, če se bančništvo ali 

gospodarstvo spodbujata na 

takšen način, da posamezniki 

bogatijo na račun malega človeka. 

Brez razmišljanja je stekel po 

nabrežju in skočil v Ljubljanico, iz 

potopljenega avta potegnil otroka, 

in se na obali zgrudil. 

Neznanka srednjih let me je pred 

otroki objela in rekla: »Rada vas 

imam, ker ste drugačni.« Pa razloži 

otrokom, če moreš. 

Strah, da bodo ostali zadaj, 

jih žene naprej s tako silo, 

da od njih padajo stvari, 

časa za pobiranje pa ni. 

STRAN 3 

STRAN 10 

STRAN 15 

STRAN 16 

NS_01.indd 1 06/11/15 08:23

Kazalo 



3 Uvodnik 

Dr. Miro Cerar 

Vsi naši izzivi 

4 Novice 

6 Poslanci 

7 Profil 

Dr. Jasna Murgel 

Poslanka, pravnica, sodnica, 

žena in mati 

8 Stališča 

Enakopravnost zakonskih zvez 

Drugi tir ni na stranskem, 

ampak prvem tiru 

9 Razmislek 

Lilijana Kozlovič 

O svobodi 

10 Intervju 

Horst Hafner: »Enostavno je prelomiti 

eno vžigalico, težko jih je sto skupaj« 

14 Novice iz naše sredine 

16 Reportaža 

Junaki našega časa 

20 Sekretariat 

Malo nas je, a smo naredili veliko 

21 Mednarodna dejavnost 

SMC v mednarodnem prostoru 

22 Pogosta vprašanja 

24 Premislek 

Saša Tabaković 

V politiko nisem šel lačen 

7 

21 

16 

9 

10 

24 

Naročilnica na časopis 

Naša sredina 

Časopis Naša sredina je interno glasilo Stranke modernega 

centra in je namenjeno predvsem našim članom, ki ga ti 

prejmejo na domači naslov oziroma ga imajo na voljo tudi 

v svojem lokalnem odboru SMC. Če želite biti informirani o 

dejavnostih stranke SMC tudi kot nečlan, se lahko v Sloveniji 

brezplačno naročite na časopis. Število izvodov je omejeno. 

Vabimo vas, da izpolnite spodnji obrazec in nam ga pošljete 

po pošti na naslov: 

Stranka modernega centra, 

Beethovnova 2, 

1000 Ljubljana 

ali pa skeniranega po e-pošti na: 

pr@strankasmc.si 

Ob tej priložnosti vas vabimo tudi, da se naročite na naše 

tedenske e-novice (http://www.strankasmc.si/narocite-e-novice/), 

če želite prejemati redna e-sporočila o aktualnem 

političnem delovanju stranke. 

Ime: 

Datum rojstva: 

Naslov dostave Ulica in hišna številka: 

Priimek: 

Poštna številka: Kraj: Občina: 

Kontakt Telefon: 

Elektronski naslov: 

Mobilni telefon: 

Želim prejemati e-sporočila in e-novice ter tako biti obveščen o dejavnostih stranke SMC. 

Datum: 

Podpis: 

Brezplačna naročnina na časopis ne pomeni prijave v stranko SMC. V ta namen je treba izpolniti pristopno izjavo, ki 

jo na najdete v časopisu na predzadnji strani pa tudi na naši spletni strani: http://www.strankasmc.si/postani-clan. 

Z vašimi osebnimi podatki bomo ravnali skrbno in skladno z Zakonom o varstvu osebnih podatkov. 

NS_01.indd 2 06/11/15 08:23



Uvodnik 3 

Spoštovani, pred vami je 

prva številka časopisa 

Naša sredina, časopisa 

Stranke modernega 

centra (SMC), ki je 

pred dobrim letom z 

veliko podporo državljank 

in državljanov 

na volitvah prevzela 

odgovornost za našo 

skupno sedanjost in prihodnost. Kot predsednik 

SMC in predsednik vlade se zavedam, da smo 

prevzeli nadvse zahtevno nalogo, ki od nas terja 

veliko preudarnosti, odločnosti ter vsakodnevno 

prizadevanje in trdo delo. Toda če bomo še 

naprej imeli vašo podporo, podporo svobodomiselnih, 

dobronamernih, domoljubnih in pogumnih 

državljank in državljanov, nam bo resnično 

uspelo preseči dosedanjo krizo ter našo državo 

in družbo spremeniti na bolje. To smo dolžni 

tako sami sebi kot še posebno našim otrokom in 

vnukom. 

Stranka modernega centra (SMC) je demokratična 

socialno-liberalna stranka. Kot demokrati 

si prizadevamo za čim tesnejši stik z ljudmi in 

civilno družbo, da bi lahko prepoznali in zagotavljali 

uresničevanje potreb čim večjega števila 

posameznikov in družbenih skupin. Kot socialna 

stranka si prizadevamo za dodatno moralno in 

materialno pomoč vsem ljudem, ki jo zaradi 

objektivnih razlogov posebej potrebujejo (bolni, 

invalidni, nezaposleni, mlade družine itd.). Kot 

liberalna stranka pa smo svobodomiselni, strpni 

do drugače mislečih ter usmerjeni v inovativno 

in odprto družbo, zato tudi spodbujamo odprto 

in konkurenčno gospodarstvo, ki prinaša nova 

delovna mesta, dodano vrednost in posledično 

višji družbeni standard. 

SMC je moderna stranka, kar pomeni predvsem 

dvoje: prvič, da njeni člani sledimo pridobitvam 

moderne demokratične družbe in se zato zavzemamo 

za človekovo dostojanstvo, za temeljne 

pravice in svoboščine posameznikov, za pravno 

državo oziroma vladavino prava, za strpnost v 

družbi ter ne nazadnje za spoštljiv odnos do ljudi 

in do naravnega okolja; drugič, usmerjamo se 

v izzive sedanjosti in prihodnosti ter ne želimo 

na politikantski način odpirati tistih ideoloških 

vprašanj, ki nas po nepotrebnem vračajo 

v preteklost in nas razdvajajo. Vedno smo se 

pripravljeni učiti iz preteklosti, toda soočati se 

želimo predvsem s tistimi izzivi, ki so ključni za 

našo prihodnost. Poleg vedno aktualnih ideoloških 

tematik, kot so na npr. vprašanja lastnine, 

sociale ali družbene (ne)enakosti, se pred nas kot 

posebni izzivi postavljajo razvojna vprašanja izobraževanja, 

staranja prebivalstva, varstva okolja, 

iskanja in porabe energetskih virov, izkoriščanja 

geostrateških in razvojnih prednosti Slovenije, 

različnih modelov gospodarstva (npr. razvijanje 

socialnega podjetništva) itd. K iskanju rešitev pa 

nas izzovejo tudi različne krizne razmere v svetu, 

pri čemer je ta hip najbolj aktualna migrantska 

kriza, kjer dajemo Slovenci vse od sebe, da izkažemo 

humanitarnost in solidarnost, hkrati pa zagotavljamo 

varnost tako beguncem kot tudi nam 

samim. Če se bo kriza zaostrovala, bomo seveda 

ustrezno stopnjevali ukrepe za spoštovanje navedenih 

načel, od humanitarnosti do varnosti vseh 

in vsakogar. Želimo si ohraniti demokratično in 

solidarno Evropsko unijo z odprtimi mejami in 

prostim pretokom ljudi, blaga in storitev, toda 

ob tem ne bomo dopustili poslabšanja življenja 

slovenskih državljank in državljanov. 

Ker smo stranka sredine (centra), smo usmerjeni 

k zagotavljanju razvojne uravnoteženosti. Smo 

Vsi naši 

izzivi 

Želimo si ohraniti demokratično in 

solidarno Evropsko unijo z odprtimi 

mejami in prostim pretokom ljudi, 

blaga in storitev, toda ob tem ne 

bomo dopustili poslabšanja življenja 

slovenskih državljank in državljanov. 

Foto: Aljoša Rebolj 

spodbujevalci razvoja in ustvarjalnosti, vendar 

na način, ki ne vodi v škodljive skrajnosti. Zato 

SMC tudi v vladi in parlamentu venomer skrbi 

za to, da državni ukrepi niso enostranski. Naše 

temeljno vodilo je, da zagotavljamo celovit in 

trajnostni razvoj. Tako, denimo, ni prav, če se 

bančništvo ali gospodarstvo spodbujata na takšen 

način, da ob tem nekateri posamezniki s slabimi 

praksami neutemeljeno bogatijo na škodo t. 

i. malega človeka. Prav tako pa tudi ni prav, če se 

z neustreznimi socialnimi ukrepi hromi konkurenčnost 

gospodarstva, kar posledično zmanjšuje 

zaposlenost in družbeni standard. V SMC se trudimo 

postopno odpravljati in presegati tovrstne 

enostranske in škodljive prakse iz preteklosti ter 

vzpostavljati učinkovitejši in pravičnejši družbeni 

sistem. V ta namen zdaj že izvajamo nekatere 

nujno potrebne spremembe. V javni upravi 

uvajamo varčnost in ekonomičnost, v zdravstvu 

se lotevamo sprememb, ki bodo pripeljale 

predvsem do krajših čakalnih vrst in do boljšega 

vodenja zdravstvenega sistema, v pravosodju 

sprejemamo ukrepe za nadaljnje zmanjševanje 

sodnih zaostankov in za učinkovitejšo pravno 

državo, na infrastrukturnem področju iščemo 

najustreznejši način za posodobitev železniškega 

omrežja (vključno z gradnjo drugega tira) in za 

gradnjo tretje (cestne) razvojne osi, prav tako 

pa smo zelo dejavni tudi na drugih področjih. 

Slovenija je v zadnjem letu napredovala na številnih 

mednarodnih lestvicah uspešnosti (višje 

bonitetne ocene, dvig na lestvici konkurenčnosti 

gospodarstva, dvig na lestvici učinkovitosti javne 

uprave, dvig na lestvici učinkovitosti črpanja 

evropskih sredstev itd.). S pridobivanjem mednarodnega 

ugleda pa seveda postajamo spet bolj 

zanimivi za turiste, investitorje itd. 

SMC sodeluje in bo tudi v prihodnje sodelovala 

z drugimi političnimi strankami in s civilno 

družbo. Pri tem se predvsem trudimo povezovati 

s tistimi, ki jim je resnično mar za Slovenijo. Zavračamo 

vsako mišljenje in delovanje, ki Slovence 

razdvaja in siromaši. Pretekla leta so nazorno 

pokazala, kam vodijo nepotrebne ideološke delitve 

ter škodljive in neodgovorne prakse v politiki, 

bankah, podjetjih in na mnogih drugih področjih. 

SMC si prizadeva vse to preseči z odgovornimi 

in družbenokoristnimi ravnanji, kar pa 

seveda ne gre hitro, saj so se slabe navade močno 

zalezle in utrdile v vseh družbenih podsistemih – 

tako v politiki, gospodarstvu in sociali kot v zdravstvu, 

medijih in celo v cerkvenih ustanovah. 

Toda zdaj moramo vsi gledati naprej. V jutrišnji 

dan. Slovenci zmoremo in moramo biti boljši. 

Vse naše pomanjkljivosti so naši izzivi za prihodnost. 

Vsaka družba ima svoje vzpone in padce. 

Tako se mora tudi Slovenija ponovno vzdigniti. 

V zadnjem letu dni počnemo prav to. Slovenijo 

počasi, a zanesljivo vlečemo iz težav, v katere je 

potonila. Jo dvigamo. In mnogi dobri učinki so 

že tu. Slovensko gospodarstvo se odpira svetu 

in raste, prav tako raste zaposlenost. Še posebno 

slednje je izjemno pomembno, kajti v SMC 

verjamemo, da je najboljša socialna politika tista, 

ki ljudem omogoča, da z lastnim delom dosežejo 

ustrezen življenjski standard zase in za svoje družine. 

Seveda pa v SMC ob tem ne pozabljamo niti 

na socialne ukrepe za vse tiste, ki jih potrebujejo. 

SMC je nova, sveža, za Slovenijo nujno potrebna 

energija. Naši izzivi so zahtevni, saj na skoraj 

vsakem koraku trčimo ob stare, bodisi škodljive 

bodisi preživete prakse. Toda SMC raste, se krepi 

in bo vztrajala na svoji poti. Ta pot je moderna, 

socialno-liberalna, predvsem pa domoljubna, saj 

iskreno želimo vse dobro Sloveniji ter z njo vsem 

nam in našim zanamcem. 

NS_01.indd 3 06/11/15 08:23

4 

Novice 



Dr. Milan Brglez, predsednik Državnega zbora 

Republike Slovenije in podpredsednik Stranke 

modernega centra 

Poslušanje je le prvi 

korak k slišanju 

Ko so mi poslanci pred letom z veliko večino zaupali mandat 

predsednika državnega zbora, si nisem mislil, kaj vse bo to potegnilo 

za sabo, predvsem pa ne, da bo leto, ki sem ga preživel 

na tem položaju, tako pestro in dinamično. Že od začetka se 

trudim, da bi deloval povezovalno, saj menim, da je za dobro 

državljanov nujno treba presegati delitve med pozicijo in opozicijo, torej 

med strankami, ki so v vladi, in strankami, ki niso. Brez takšnega pristopa 

ni prave demokracije, kot ni prave državnosti, če v težkih trenutkih ne 

znamo stopiti skupaj – ne glede na našo svetovnonazorsko ali katero 

drugo pripadnost. Ko gre za državo, si moramo biti edini. 

In danes, ob največji migrantski, begunski, predvsem pa človeški krizi po 

drugi svetovni vojni, je čas, ko gre za državo, zato v državnem zboru pri 

reševanju te humanitarne katastrofe nenehno sodelujemo vse politične 

stranke. Resda imamo različne poglede, a se zavedamo, da ne smemo 

dopustiti, da bi zameglili tisto, kar je ključno za Slovenijo – zagotoviti 

varnost in blaginjo vsem našim sodržavljankam in sodržavljanom pa 

tudi človečnost do ljudi v migrantskem in begunskem toku. In na tem 

delamo – skupaj s pristojnimi ministrstvi, predsednikom vlade, predsednikom 

države in civilno družbo. Država smo ljudje in brez nas ni države. 

Zato sem hvaležen vsem, ki v teh 

Danes, ob največji 

migrantski, begunski, 

predvsem pa človeški 

krizi po drugi 

svetovni vojni, je čas, 

ko gre za državo, zato 

v državnem zboru 

pri reševanju te humanitarne 

katastrofe 

nenehno sodelujemo 

vse politične stranke. 

trenutkih, najtežjih po slovenski 

osamosvojitvi, pomagajo, bodisi 

konkretno bodisi logistično: 

policistom, vojakom, civilni 

zaščiti, zdravstvenemu osebju, 

gasilcem, civilnodružbenim 

organizacijam. Še posebno pa 

sem hvaležen vsem tistim, ki s 

svojim vsakodnevnim delom in 

pričevanjem skrbijo, da prehod 

migrantov čez slovensko ozemlje 

poteka mirno in učinkovito 

ter humano. Vem, da so za 

prebivalce v Rigoncah, Dobovi, 

na Šentilju in v Gornji Radgoni to 

izjemno stresni in težki trenutki, 

a verjamem tudi to, da bomo s 

skupnimi močmi uspešno prebrodili vse težave ob migrantski in begunski 

krizi, ki ni nastala zaradi Slovenije, ampak zaradi geopolitičnih premikov 

največjih svetovnih akterjev. Tako bomo znova pokazali svoje sočutje in 

solidarnost, in to ne samo do migrantov, ki prečkajo slovensko ozemlje, 

ampak tudi do ljudi, ki prebivajo na migracijsko najbolj obremenjenih 

območjih, ter do vseh pripadnikov državnih organov, ki v tej krizi dajejo 

od sebe največ, kar zmorejo. 

Ko sem prevzemal mesto predsednika državnega zbora, ki je doslej 

sprejel mnogo zakonov, ki se dotikajo našega vsakdanjika, četudi so 

večinoma ostali v senci tistih, ki so bili javno najbolj izpostavljeni, sem 

dejal: »Zavedam se, da je pred menoj precej večja odgovornost, čeprav to 

odgovornost delimo vsi, saj to mesto simbolno predstavlja tisto najpomembnejšo 

točko vladavine ljudstva. In to točko vladavine ljudstva je 

treba izvajati na ustrezen način, s sodelovanjem in dialogom.« V to verjamem 

še danes. Dialog, dialog in dialog je tisto, kar poudarjam vseskozi. 

Ne glede na osebno prepričanje posameznika je včasih dovolj, če se stališča 

v dostojnem in zmernem duhu vsaj soočijo, morda občasno krešejo, 

predvsem pa se je treba pogovarjati, poslušati in slišati. Brez slišanja ni 

sodelovanja. Poslušanje pa je le prvi korak k slišanju. 

Končno bi se rad zahvalil vsem poslancem in poslankam, ki so odprti za 

sodelovanje z menoj, predvsem pa poslankam in poslancem SMC z vodjo 

poslanske skupine dr. Simono Kustec Lipicer na čelu, ki neutrudno delajo 

za to, da bi na Slovenskem uvedli nove politične prakse, dvignili politično 

kulturo, predvsem pa okrepili zaupanje ljudi v slovensko državo, slovenski 

politični sistem in v to, da smo s skupnimi močmi sposobni narediti veliko. 

Le stopiti moramo skupaj. 

In zapomnimo si – za Slovenca besedna zveza »ne gre« ne obstaja oziroma, 

kot je bolj poetično zapisal Simon Gregorčič, »dolžan ni samo, kar 

veleva mu stan, kar more, to mož je storiti dolžan«. 

Zaščita delavcev 

Kdor ne plačuje delavcev, 

ne more delati z državo 

Vlada je z vrsto ukrepov zavarovala 

delavce z najnižjimi dohodki. 

Po novem v skladu z Zakonom 

o izvršbi in zavarovanju ni več 

mogoča izvršba na neto minimalno 

plačo, torej na znesek, ki je 

nujen za zadovoljitev osnovnih 

življenjskih potreb dolžnika, ta 

znesek pa se še poveča, če posameznik 

vzdržuje družinskega 

člana. Kdor torej ne poplača vseh 

svojih obveznosti in mu grozi 

izvršba, ima zagotovljeno vsaj 

minimalno plačo. Ta zakon tudi 

prepoveduje bankam, da bi administrativne 

stroške za izvrševanje 

sklepov o izvršbi poplačale iz 

varovanih prejemkov. Poslanska 

skupina SMC je podprla tudi 

predlog sprememb in dopolnitev 

Zakona o minimalni plači, ker 

je pravično, da se delavcem ob 

minimalni plači ločeno izplača 

tudi dodatek za nočno, nedeljsko 

in praznično delo. 

Na ministrstvu za javno upravo 

so pod vodstvom ministra Borisa 

Koprivnikarja pripravili tudi 

nov Zakon o javnih naročilih, 

ki uvaja socialno klavzuro. Na 

novo se določa pogoj, da morajo 

imeti izbrani ponudniki poravnane 

obveznosti do delavcev. 

Tako bo sedaj še manj prostora 

za nespoštljivo ravnanje delodajalcev 

do delavcev. Gre za zelo 

pomemben zakon, saj država za 

javna naročila nameni skoraj 10 

Poslanke in poslanci 

na terenu 

Poslanke in poslanci SMC, lokalni 

odbori, sekretariat, članice 

in člani stranke iz vse Slovenije 

se seznanjajo z razmerami na 

območjih, kjer so namestitveni 

in sprejemni centri za begunce 

oziroma migrante. Številni 

opravljajo prostovoljsko delo na 

vhodnih in izstopnih točkah, v 

Brežicah, Dobovi, na Šentilju, v 

Gornji Radgoni. Tako lahko neposredno 

ocenijo, kako delujejo 

pristojne službe in s kakšnimi 

konkretnimi težavami se srečuje 

Slovenija pri reševanju največjega 

begunskega in migrantskega 

preseljevanja v Evropi po 2. 

svetovni vojni. Zlasti poslanci in 

članice ter člani naših lokalnih 

odborov v obmejnih krajih, v 

Brežicah, Krškem, Dobovi, na 

Šentilju, v Gornji Radgoni …, 

spremljajo prehajanje beguncev 

iz Hrvaške prek Slovenije naprej 

v Avstrijo vsak dan in lahko 

dejansko pomagajo pri rešitvah 

in so dragocena vez s prebivalstvom, 

ki potrebuje verodostojne 

in pravočasne informacije. 

V SMC smo izjemno ponosni na 

odzivnost vseh naših članic in 

članov, poslanske skupine, posameznic 

in posameznikov, ki svoj 

prosti čas namenjajo prostovoljskemu 

humanitarnemu delu. 

odstotkov državnega proračuna 

na leto, samo lani je bilo to 3,7 

milijarde evrov. 

Poslanci SMC so podprli tudi 

spremembe Zakona o gospodarskih 

družbah, s katerimi 

omejujejo veriženje podjetij 

tistim z nepoštenimi poslovnimi 

praksami. 

Odprtje pisarne 

SMC Goriška 

Lokalni odbor Goriška je oktobra 

odprl lokalno in hkrati poslansko 

pisarno poslanke mag. Tanje 

Cink. Odprtja se je udeležil tudi 

predsednik državnega zbora in 

podpredsednik stranke dr. Milan 

Brglez. Novi strankarski prostori 

v središču Nove Gorice prinašajo 

krepitev sodelovanja in komunikacije 

v lokalnem okolju, nekaj 

dni po odprtju pa jih je obiskal 

tudi predsednik stranke SMC dr. 

Miro Cerar in se srečal s člani SMC 

Goriška. Tam je bil tudi poslanec 

Marko Ferluga. Dr. Brglez je spomnil, 

da je LO Goriška na lanskih 

volitvah dosegel najboljši rezultat 

po številu svetnikov v zahodni 

Sloveniji, poslanka Tanja Cink pa 

je izrazila željo, da bi bilo obiskov 

v pisarni čim več, saj v stranki SMC 

pozdravljamo pogovor in predloge 

državljank in državljanov. 

NS_01.indd 4 06/11/15 08:23



Novice 

5 

Najprej smo uredili finančno stanje 

Odpis dolgov 

zadolženim delavcem 

Pred poletnimi počitnicami 

je bil po nujnem postopku 

sprejet predlog vlade 

za odpis dolgov socialno 

najšibkejšim, ki izvirajo 

iz stroškov gospodinjstva 

oziroma rednih življenjskih 

stroškov. Poslanci SMC so 

podprli tudi dvig cenzusa za 

brezplačno kosilo v osnovni 

šoli. Ukrep bo povečal 

število otrok, upravičenih do 

subvencioniranega šolskega 

kosila. Šolsko kosilo bo od 1. 

januarja 2016 v celoti subvencionirano 

za otroke iz prvega 

dohodkovnega razreda, za 

tiste iz drugega bo subvencionirano 

70-odstotno in za 

tiste iz tretjega 40-odstotno. 

Poslanka Erika Dekleva (na 

fotografiji) je izpostavila, 

da je nedopustno, da starši 

nimajo dovolj denarja za 

plačilo šolske prehrane. 

Tistim, ki tega ne zmorejo, 

bo pomagala država. 

Državni zbor je v minulem 

letu iz svežnja petih pravosodnih 

ukrepov sprejel tudi 

Zakon o brezplačni pravni 

pomoči. Spremenjeni zakon 

prinaša predvsem hitrejše 

postopke dokazovanja 

upravičenosti do brezplačne 

pravne pomoči ter razširitev 

obsega pravnega svetovanja 

za socialno šibkejše državljane. 

Vsi omenjeni ukrepi so 

korak bližje zaščiti temeljnih 

delavskih pravic in pravic 

socialno najšibkejših v nizu 

načrtovanih rešitev, ki si 

jih je zadala vlada dr. Mira 

Cerarja. 

Vlada je prvo leto urejevala 

slabo stanje državnih financ. 

Država je že zadolžena, 

hkrati pa dolg povečuje, 

ker preveč troši za sprotno 

delovanje. Vladi dr. Mira 

Cerarja je uspelo doseči 

široko dvotretjinsko politično 

podporo za sprejem fiskalnega 

pravila, ki pomeni prelom 

z dosedanjo prakso. Fiskalni 

zakon postavlja jasna pravila 

ravnanja z državnim denarjem, 

da srednjeročno in 

dolgoročno porabimo toliko, 

kolikor bomo zbrali. V izjemnih 

okoliščinah dopušča 

možnost izjem in odstopanja 

od fiskalnega pravila v korist 

varovanja socialnih transferjev, 

pokojnin in delovanja 

javnih ustanov. Za zakon je 

glasovalo vseh 35 poslancev 

Stranke modernega centra in 

tako odločilno prispevalo k 

sprejetju zakona. 

Predsednik vlade dr. Cerar 

je poudaril, da smo z glasom 

za izkazali resen namen, da 

želimo dobro in odgovorno 

gospodariti z državnim 

denarjem. »S sprejetjem 

fiskalnega pravila so se poslanci 

in poslanke odločili za 

nadaljevanje poti do finančne 

stabilnosti, kar je eden od 

pomembnih mejnikov v delu 

vlade,« je dejal. 

Ena od naših najbolj izpostavljenih 

poslank na 

področju financ je bila 

Urška Ban, ki je prevzela 

vodenje Odbora za finance 

in monetarno politiko. Pod 

njenim predsedovanjem je 

odbor kot matično delovno 

telo prvi odločal o vladnih 

predlogih za področje financ, 

ki so najbolj zaznamovali 

prvo leto mandata: »Gre za 

izjemno zahtevno področje, 

katerega odločitve vplivajo 

na življenje vseh državljank 

in državljanov Slovenije.« V 

zadnjem letu je bil za urejeno 

poslovanje z gotovino in za 

zmanjševanje sive ekonomije 

sprejet tudi Zakon o davčnih 

blagajnah, sprejeli smo 

Strategijo o upravljanju državnega 

premoženja, Zakon 

o bančništvu, dva rebalansa 

proračuna. »Bilo je veliko 

zahtevnih nalog, na področju 

financ pa smo uresničili kar 

nekaj pomembnih zavez iz 

naše koalicijske pogodbe 

že v prvem letu mandata,« 

izpostavlja Banova. 

Vlada je tudi že pripravila 

predlog proračunov za leti 

2016 in 2017, ki daje več možnosti 

za oblikovanje in izvajanje 

dobrih politik kot doslej. 

Prioritete vlade so zdravstvena 

reforma, pravosodje, infrastruktura, 

varnost ljudi in 

premoženja ter izobraževanje. 

O proračunih za dve leti 

bodo poslanke in poslanci 

odločali na novembrski seji 

državnega zbora. Slovenija 

je znova prepoznavna na 

zemljevidu Evrope in sveta 

kot država, ki se razvija, ki 

gre naprej in ki je uspešna. 

To potrjujejo dobri kazalci: 

stopnja brezposelnosti se 

še naprej znižuje, tveganje 

revščine se je stabiliziralo in 

ne narašča več, gospodarska 

rast se zvišuje, hkrati pa se 

povečuje varčevanje v gospodinjstvih 

in realno raste 

zasebna potrošnja. 

Poslanci nabirajo kilometrino 

25. oktobra se je v Ljubljani odvijal že 20. Ljubljanski maraton, 

ki so se ga udeležili tudi naše tekačice in tekači, med njimi 

poslanec dr. Dragan Matić, ki je pretekel 21 kilometrov. Pred 

startom smo se dobili na sedežu, za spodbudo pred enkratno 

in posebno izkušnjo, kar ta velik športni dogodek zagotovo 

je. V stranki SMC menimo, da je športna dejavnost dobra 

priložnost tudi za poglabljanje odnosov in boljše medsebojno 

sodelovanje. Udeležili smo se tudi kolesarjenja po novi stezi 

od Rogaške Slatine do Podčetrtka in kolesarjenja po trasi tretje 

razvojne osi od Holmca do Šentruperta. Konec avgusta pa 

smo se preizkusili v vožnji z rafti na pikniku, ki ga je organiziral 

LO Radovljica. 

Dr. Simona Kustec Lipicer 

Podpredsednica SMC, vodja 

poslanske skupine SMC, 

(so)avtorica številnih domačih 

in tujih znanstvenih in strokovnih 

besedil ter samodeklarirano 

zagrizen knjižni molj 

Cenjeni 

in dragi 

sopotnice in 

sopotniki! 

Dovolite mi, da kot popotnico prvi 

številki našega časopisa z vami 

podelim nekaj vrstic mojega pogleda 

na zgodbe. 

Kakšen dan se bere kot zgodba elaborata 

oziroma poglavja v študijskem učbeniku. 

Ti dnevi so mi osebno še vedno najbolj všeč, ob 

njih mi zaigra srce. Ta zgodba mi je blizu, v njej 

se zliva ves moj strokovni napoj, mi je poznana, 

zato v večini primerov predvidljiva in njen 

konec napovedljiv. Spet drugi dan me zgodba 

spominja na klasičen, dolg ruski realistični literarni 

roman. Ta zgodba mi je všeč, ker mi zbudi 

spomine na skoraj že na smetišče postavljeno 

mladostniško vnemo, da se skozi več sto strani 

prebijem skozi pasti in izzive življenja drugih ter 

se tako prek drugih učim, razumem in rastem. 

Kakšen dan me zgodba spominja na Kafkovo ali 

pa Kovačičevo prozo. Ta me je, tako kot tista od 

Virginie Wolf, vedno srhljivo privlačila z nepojasnjeno 

silo pa tudi trenutno jezo in nemočjo, ker 

sem potrebovala tako zelo (pre)veliko časa, da 

sem ji dorasla in jo začela razumeti. To je tisti tip 

zgodb, h katerim se najraje vračam, ker jih lahko 

ob različnih dnevih berem in razumem iz povsem 

drugačnih zornih kotov in sporočil. Potem so tu 

še znanstvenofantastične zgodbe, ki mi v osnovi 

nikoli niso bile prav blizu, a se napor ukvarjanja 

z njimi vsakič znova obrestuje z zmožnostjo 

pogledati na ljudi in stvari skozi zelo drugačno 

prizmo, te podobe sprejeti in z njimi obogatiti 

svojo zelo drugačno podobo. Obožujem dneve, 

ko zgodbo lahko berem kot na primer Garfieldov 

strip, ker mi v sekundi napolni baterije s preprostim 

pogledom na težke situacije, z optimizmom, 

občutkom lahkega koraka in sreče, da preprosto 

sem in da so vsi problemi bodisi rešljivi bodisi 

povsem nepomembni. Obstaja še precej drugih 

vrst zgodb, a jim zaradi uredniške omejitve zapisov 

v tej časopisni zgodbi tokrat žal ne morem 

nameniti pozornosti. 

Vse to so naše, vaše zgodbe pa tudi moja 

SMC-zgodba, polne vreče učenja, preizkušenj, 

preizpraševanja, potrpežljivosti, izzivov, 

predvsem pa rasti – za soljudi, za skupnost, za 

državo in nekaj malega tudi zase. Pomembno je 

zgodbe brati, še pomembneje pa pisati. To terja 

veliko lastnega časa, pozornosti, potrpežljivosti 

in odrekanja, v sebi ne nosi materialne logike 

»stroškov in koristi«, ampak najpogosteje zgolj 

lastno zadovoljstvo nad dobro opravljenim 

delom. Ponosna sem, da z vsemi vami lahko 

sodelujem pri pisanju svežih, natančno spisanih, 

jasno berljivih, predvsem pa v lepšo prihodnost 

usmerjenih novih zgodb. 

Vse dobro in polno ustvarjalnega elana vam 

želim! 

NS_01.indd 5 06/11/15 08:23

6 



Poslanci 

Urška Ban 

Univ. dipl. ekonomistka 

VI Novo mesto II 3 

Tilen Božič 

Univ. dipl. ekonomist 

II Izola 3 

Milan Brglez 

Doktor znanosti 

IV Ljubljana – Bežigrad II 9 

Tanja Cink 

Magistra znanosti 

III Ljubljana – Šiška II 9 

Erika Dekleva 

Dipl.org. in menedž. soc. 

dej. 

II Postojna 8 

Marjan Dolinšek 

Ekonomski tehnik 

VI Zagorje 11 

Marko Ferluga 


II Koper I 4 

Irena Grošelj Košnik 

Univ. dipl. psihologinja 

VI Trbovlje 10 

Mitja Horvat 


III Ljubljana - Vič Rudnik 

II 4 

Aleksander Kavčič 

Magister znanosti 

VIII Ljutomer 3 

Anita Koleša 

Diplomirana ekonomistka 

V Šentjur 1 

Ksenija Korenjak 

Kramar 

Univ. dipl. pravnica 

VII Maribor II 6 

Irena Kotnik 

Univ. dipl. pedagoginja 

I Radovljica II 3 

Lilijana Kozlovič 

Magistra znanosti 

II Koper II 5 

Bojan Krajnc 


VII Maribor III, Maribor 

IV 7, 8 

Simona Kustec 

Lipicer 

Doktorica znanosti 

III Ljubljana – Šiška I 8 

Franc Laj 


VIII Lendava 1 

Dragan Matić 


IV Ljubljana – Moste-Polje 

II 6 

Jasna Murgel 

Doktorica znanosti 

VII Maribor V 9 

Andreja Potočnik 

Diplomirana varstvoslovka 

I Tržič 7 

Ivan Prelog 

Strojni tehnik 

VII Maribor I 5 

Dušan Radič 

Komercialist 

VIII Murska Sobota II 5 

Branislav Rajić 


VIII Murska Sobota II 5 

Danilo Anton Ranc 

Univ. dipl. inž. lesarstva 

V Ravne na Koroškem 10 

Kamal Izidor Shaker 

Gimnazijski maturant 

IV Domžale II 11 

Janja Sluga 

Diplomantka poslovne 

administracije 

V Celje II 3 

Vojka Šergan 

Upravno administrativna 

tehnica 

VI Hrastnik 9 

Ivan Škodnik 

Univ. dipl. inž. lesarstva 

V Dravograd – Radlje 11 

Maruša Škopac 

Univ. dipl. ekonomistka 

I Jesenice 1 

Saša Tabaković 

Univ. dipl. dramski igralec 

V Velenje I 7 

Dušan Verbič 


III Ljubljana Šiška IV 11 

Vesna Vervega 

Univ. dipl. geografinja 

VIII Pesnica 8 

Simon Zajc 

Diplomirani varstvoslovec 

III Ljubljana – Šiška III 10 

Igor Zorčič 

Univ. dipl. pravnik 

VI Brežice 5 

Branko Zorman 

Organizator poslovanja 

I Kranj I 4 

NS_01.indd 6 06/11/15 08:24



Profil 

7 

Pomembno je znati in 

imeti izkušnje. Vse 

to Jasna Murgel ima, 

zato si upa in želi v 

tej smeri nadaljevati 

poklicno pot. Pred izvolitvijo je 

seveda vedela, kakšna je naloga 

parlamenta, a kljub temu ni 

bila pripravljena na to, kar jo 

je čakalo; pričakovanja so eno, 

realnost pa je lahko povsem 

drugačna, pove: »Moj začetni 

trenutek šibkosti je minil, sedaj 

pa lahko z veseljem rečem, 

da v svojem poklicu uživam, 

da izpolnjujem svoj življenjski 

cilj.« Delati z veseljem pa, 

vemo, pomeni delati bolje; z 

več življenjske energije je mogoče 

kakovostneje reševati in 

rešiti problematiko. »Potencial, 

ki ga ima funkcija poslanca, 

je možno izkoristiti le tako, 

da svojo funkcijo dojemam 

kot poklic,« reče, s tem pa da 

vedeti, da sta poklicanost in 

poklic lahko najboljša kombinacija. 

Med parlamentarci zato 

zagotovo ne sedi le za to, da bi 

vsake toliko časa pritisnila na 

glasovalni gumb, morda se je 

znašla tam, ker je človek, ki je 

pripravljen tvegati, »saj bi mi 

bilo sicer življenje dolgočasno«. 

Pripravljenost tvegati in izobilje 

življenjske energije hodita z 

roko v roki, zato jo izzivi vedno 

ženejo proti nečemu novemu, 

da si kasneje ne bi očitala, da ni 

imela poguma. 

Poslanci so za svoja dejanja 

odgovorni, se zaveda, zatorej 

sta medsebojna komunikacija 

in politična kultura prav tako 

pokazatelj njihovega ravnanja. 

Vodilo v stranki – vljudna 

komunikacija in nagovarjanje 

brez sovražnosti – je tudi njej 

temelj dobrega dela. Brez izjem 

se je treba izogibati problematičnim 

razpravam, ki vsebujejo 

sovražni govor, le-tega pa takoj 

zatreti, je odločna. V pravniških 

in političnih razpravah je 

slišati vse mogoče: nekateri se 

bolj kot na strokovnost oprejo 

na svoja osebna prepričanja, 

ki velikokrat mejijo celo na 

žalitve, opozarja. »Čeprav sem 

velikokrat izzvana, se razprav 

na takšni ravni ne želim udeleževati.« 

Že na prvem srečanju v parlamentu 

je slišala očitke glede 

svoje prejšnje funkcije sodnice, 

češ da je okužena: »Prešel me 

je občutek jeze in sem se na izrečene 

žalitve želela tudi sama 

odzvati enako, a sem pri sebi 

premislila ter reagirala mirno 

in strokovno. Na druge je zelo 

težko vplivati, lahko pa nadzorujemo 

svoja dejanja.« Pravilno 

in strpno odzvati se na provokacije 

je šola za vse življenje, še 

doda poslanka z doktoratom s 

področja človekovih pravic in 

Dr. 

Jasna 

Murgel 

Poslanka, pravnica, 

sodnica, žena in mati. 

Da lahko s svojimi 

sposobnostmi in 

znanjem pripomore k 

družbenemu napredku, 

je Jasna Murgel sklenila 

še pred parlamentarnimi 

volitvami. Kandidaturo 

na listi SMC je videla kot 

možnost, da aktivno 

sodeluje pri spreminjanju 

stvari na bolje. Funkcija 

poslanke ji je postala 

poslanstvo in hkrati, z 

njenimi besedami, izlet v 

politiko. 

prizna, da je njen odziv ponavadi 

bolj emocionalen, četudi 

se ji zdi, da jo ljudje večinoma 

presojajo zmotno: da je stroga 

in nedostopna. Enako se ji je 

dogajalo na sodiščih in se ji 

dogaja v parlamentu. 

Svoje otroštvo je preživljala v 

Bosni, od očeta sodnika prejela 

ljubezen do tega poklica ter 

ga opazovala, ko je doma nato 

delal kot odvetnik. Ta pravniški 

milje je zanjo pomenil sredstvo 

za pomoč drugim, »ne pa da je 

pravo samo sebi namen, kar 

sem imela priložnost spoznati v 

službi na sodišču«. 

Na pravno fakulteto se je vpisala 

v Mariboru, kjer je živela njena 

babica. Na začetku študija je 

mislila, da se bo vrnila v Bosno, 

a se je nato življenje odvilo v 

drugačno smer. Na fakulteti je 

našla prijatelje ter pela v akademskem 

pevskem zboru, kjer 

je spoznala svojega moža. Z 

mešanimi občutki je spremljala 

razpad Jugoslavije, še posebno 

ob začetku vojne v Bosni, kar 

je z doma v Slovenijo pregnalo 

tudi njeno preostalo družino, ki 

je ostala brez vsega. »Zelo me 

je prizadelo, da nisem mogla 

vzpostaviti kontakta z znanci 

in prijatelji iz Bosne. Izkusila 

sem, kaj pomeni vojna, in si 

želim, da se ne bi nikoli več 

ponovila. In vendar se še kar 

dogajajo.« Starši so se v Bosno 

vrnili, sama o tem po poroki ni 

več razmišljala. Tja se vrača na 

obisk. Zato da se lahko vedno 

znova spomni, kako jo mešan 

zakon plemeniti: bosanski temperament, 

mešanica verskih in 

kulturnih posebnosti te dežele 

in po drugi strani Slovenija, ki 

je postala njen dom. 

Njena družina ni čisto navadna. 

Pred trinajstimi leti sta 

se ji z možem prezgodaj rodila 

dvojčka – deklica je imela hujšo 

možgansko okvaro, katere 

posledica je najvišja stopnja 

cerebralne paralize, deček pa 

ima minimalno cerebralno disfunkcijo. 

Vse te izkušnje, pravi, 

ji prav tako pomagajo v parlamentu; 

lažje povezuje področja 

zdravstva, sociale in šolstva, ki 

v sodelovanju skrbijo za ljudi s 

posebnimi potrebami. Izdala je 

tudi vodnik, ki dodatno ozavešča 

javnost o ljudeh s posebnimi 

potrebami. Ob rojstvu otrok se 

je spopadala z občutki zanikanja, 

to obdobje pa je prebrodila 

nekako v treh letih, ko so lahko 

postavili končno diagnozo pri 

hčerki, kar je občutek zanikanja 

razblinilo. Imela je dve 

možnosti: ali iskati krivca in 

ostati zagrenjena ali pa se s 

problemom spopasti. To je tudi 

izkoreninilo njen strah. »Lahko 

iščemo krivca, sebe vidimo kot 

žrtev, pomembno pa je le, da 

prevzamemo odgovornost in 

se sprijaznimo z življenjem. Po 

tem sem otroke začela dojemati 

drugače in se naučila, da jim je 

treba dati predvsem sebe, oni 

pa ti vrnejo ogromno ljubezni.« 

Svoj prosti čas posveča kolesarjenju 

s sinom ali branju 

– predvsem knjig o osebni 

rasti, »saj me zelo zanima 

področje spoznavanja sebe in 

svoje osebnosti«. Televizije ne 

gleda veliko, če že, pa si recimo 

izbere dokumentarec ali še najraje 

fantastični film; nestrpno 

pričakuje novi del Vojne zvezd. 

Ko pobrska po spominu o 

svojih mladostniških hobijih, 

se spomni veselja do risanja, 

občasno celo stripov. Morda nekoč, 

ko bo več časa, se zamisli, 

to spet prikliče v svoje življenje. 

Nekoč je, tudi za razvedrilo in 

hobi, pisala strokovne članke in 

pripravljala predavanja. 

Vse v življenju Jasne Murgel 

ima svoj smisel in iz vseh svojih 

življenjskih epizod vleče bodisi 

vzporednice bodisi nadaljevanje. 

Tako je tudi zaradi potreb 

ljudi s posebnimi potrebami 

prišla v parlament. Da jim 

lahko pomaga tudi zaradi svojih 

izkušenj. »Iz svojega življenja 

poskusimo ustvariti najboljše!« 

Foto: Uroš Hočevar 

NS_01.indd 7 06/11/15 08:24

8 

Stališča 



Enakopravnost zakonskih zvez 

Očitek tistih, ki pravijo, 

da otrok potrebuje 

mamo in očeta, je 

nezadosten, saj je v 

Sloveniji po nekaterih 

ocenah skoraj 30 odstotkov 

otrok, ki živijo 

v netradicionalnih 

družinah. 

Dejstvo je, da 

istospolni partnerji 

imajo in bodo imeli 

družine. Čas je, da 

uredimo njihov 

status in si ne zatiskamo več oči. 

Novela Zakona o zakonski zvezi 

in družinskih razmerjih ustrezno 

ureja položaj skupnosti dveh 

oseb istega spola ter jima tako 

omogoča medsebojne pravice 

in dolžnosti, nikakor pa jima ne 

daje posebnih pravic, ki bi izhajale 

iz spolne usmerjenosti. 

Poslanska skupina SMC podpira 

enakopravnost na področju 

zakonskih zvez, zato je podprla 

tudi novelo Zakona o zakonski 

zvezi in družinskih razmerjih, 

s katero se izenačujejo pravne, 

ekonomske in socialne pravice 

za istospolne pare. Novela 

ustrezno ureja položaj skupnosti 

dveh oseb istega spola, ki to 

skupnost konstituirata s sklenitvijo 

zakonske zveze ali zunajzakonske 

skupnosti, ter jima tako 

omogoča medsebojne pravice 

in dolžnosti, nikakor pa jima 

ne daje posebnih pravic, ki bi 

izhajale iz spolne usmerjenosti. 

Tako ne daje niti pravice do posvojitve 

otrok. Zakonci namreč 

nimajo pravice do posvojitve, 

ampak imajo samo možnost, da 

zanjo kandidirajo. Za istospolne 

zakonce in zunajzakonske 

partnerje novela celo zaostruje 

pogoje za posvojitev, saj po njej 

morata otroka posvojiti oba 

zakonca, medtem ko je prej to 

lahko to storila vsaka polnoletna 

oseba sama. Istospolni par bi, 

če bi želel posvojiti otroka, sicer 

imel možnost, da kandidira 

in izpolni vrsto pogojev, ker je 

eden od pogojev tudi primernost 

okoliščin za otroka, pa bodo pristojni 

centri za socialno delo od 

primera do primera ocenjevali, 

kakšna skupnost je v posameznem 

primeru najprimernejša 

za otroka in kakšna je v njegovo 

največjo korist. V Sloveniji je 

bilo sredi leta 2014 v vrsti za 

kandidiranje za posvojitev otroka 

572 parov, na leto pa se zgodi 

okrog 40 posvojitev, zato je pot 

do morebitne prve posvojitve 

za istospolne pare v Sloveniji še 

zelo dolga. 

SMC sicer že od začetka zagovarja 

spoštovanje človekovih 

pravic, istospolna usmerjenost 

pa je tudi ena od okoliščin iz 14. 

člena Ustave RS, glede katerih 

predvsem država ne sme dopuščati 

diskriminacije, večkrat pa 

pozabljamo tudi na to, da otroci 

danes pri nas že živijo tudi v 

istospolnih partnerskih skupnostih. 

Prav nikakršnega razloga 

ni, da ti otroci ne bi imeli enakih 

pravic kot vsi drugi. Dejstvo je, 

da istospolni partnerji imajo 

in bodo imeli družine. Čas je, 

da uredimo njihov status in si 

ne zatiskamo več oči. Očitek 

nasprotnikov zakona, da otrok 

potrebuje mamo in očeta, pa 

je nezadosten, saj je v Sloveniji 

po nekaterih ocenah skoraj 30 

odstotkov otrok, ki živijo v netradicionalnih 

družinah. V poslanski 

skupini SMC menimo, da 

je ključno, da zakonodaja sledi 

nenehnim družbenim spremembam, 

istospolni pari in družine 

pa so del našega vsakdanjika. 

Ključno je, da se zakonsko uredi 

njihove pravne, ekonomske in 

socialne pravice ter tako razreši 

vprašanje, ki že desetletja obremenjuje 

slovenski politični in 

družbeni prostor. 

Napredne družbe so skozi civilizacijski 

razvoj izhajale iz pojmovanja 

človeka kot unikuma 

skupnosti. Drugačnost bi zato 

v prvinskem smislu morala biti 

razumljena kot dar, kot temeljni, 

sestavni del enakosti in ne kot 

kal razdora družbe. Tako kot ne 

zapovedujemo, kdo, kdaj, pod 

kakšnimi pogoji sme imeti rad 

kratkolase, dolgonoge, verne, 

svetlo- ali manj svetlopolte, tako 

v primeru soglasnega odnosa 

nimamo pravice drugim zapovedovati, 

omejevati ali prepovedovati, 

koga naj ljubijo – ženske ali 

moške. Takoj ko začnemo razmišljati 

v tej smeri, stopamo na 

pot temeljnega posega v osebno 

svobodo drugega, obenem pa 

je treba poudariti tudi to, da so 

se bile že marsikatere skupine 

v preteklosti prisiljene boriti 

za svoje ob rojstvu podarjene 

pravice do enakosti, čeprav je 

danes skoraj nepojmljivo, da so 

to sploh morale storiti, čas pa bo 

brez dvoma pokazal, da enako 

velja tudi za istospolno usmerjene 

pare. 

Drugi tir ni na stranskem, ampak prvem tiru 

Drugi tir je prioriteta 

vlade, investicija pa 

zanjo pomeni resen 

izziv. Poiskati mora 

namreč rešitve, ki 

bodo omogočile zaprtje finančne 

konstrukcije, in to tako, da 

bo to sprejemljivo za državo in 

predvsem njene državljane. Prav 

zato je ključno iskanje modelov 

za financiranje drugega tira 

drugje in drugače, z evropskimi 

sredstvi in prek javno-zasebnega 

partnerstva, gradnja pa se bo 

začela, ko bodo zagotovljena vsa 

potrebna sredstva. 

Infrastruktura ostaja naša 

prioriteta, vključno z drugim 

tirom, ki je obsežna in zahtevna 

investicija, katere vrednost po 

sedanjih ocenah presega milijardo 

evrov. Omenjena investicija 

pomeni velik zalogaj za ministrstvo 

za infrastrukturo oziroma 

vlado, saj se srečuje z resnim izzivom 

že pri vzdrževanju obstoječe 

infrastrukture, zato je treba 

poiskati takšne rešitve, ki bodo 

omogočile realno zaprtje finančne 

konstrukcije drugega tira, in 

to tako, da bo to sprejemljivo za 

državo in predvsem njene državljane. 

Načrtovanje drugega tira 

ne miruje, kar dokazujejo tudi 

dosedanji rezultati. Za njegovo 

gradnjo imamo pridobljenih 98 

odstotkov zemljišč, pridobili 

smo gradbeno dovoljenje in 

evropska sredstva iz prvega razpisa 

CEF za gradnjo izvlečnega 

tira Dekani–Koper, ki je vredna 

20,5 milijona evrov in je prvi 

del projekta II. tir, najpozneje v 

šestih mesecih pa bomo dobili 

gradbeno dovoljenje za preostali 

del trase, kar je velik korak naprej. 

Vzporedno s tem pripravljamo 

nabor oblik javno-zasebnega 

partnerstva, saj bi tako najbolj 

zmanjšali finančno obremenitev 

davkoplačevalcev. Omenjeni postopek, 

ki običajno predstavlja 

1 do 2 odstotka investicije, kar 

v primeru drugega tira znaša 12 

do 25 milijonov evrov, potrebuje 

dodatnih 3 do 5 let usklajevanj 

s partnerji ter sodelovanje 

različnih strokovno usposobljenih 

svetovalcev s pravnega in 

finančnega področja. 

S študijo OECD/ITF so se 

odprle konstruktivne in k cilju 

Drugi tir ni cilj sam po 

sebi, temveč je glavni 

cilj razvoj Luke Koper, 

njegova gradnja 

pa ena od razvojnih 

prioritet vlade. 

usmerjene razprave o izvedbi 

drugega tira, saj strokovnjaki 

OECD/ITF ugotavljajo, da je 

drugi tir zelo drag projekt, pričakovane 

koristi pa ne morejo 

pokriti vložka vanj, ne glede na 

obliko njegove realizacije. Rezultati 

študije so pokazali tudi, 

da realizacija projekta ni možna 

brez bistvenega vložka javnih 

sredstev, hkrati pa, da so tveganja 

z vidika bodočega povpraševanja 

po kapacitetah novega tira 

zelo velika. Koristi od zgrajenega 

drugega tira so koristi za spodbujanje 

gospodarske aktivnosti 

celotne Centralne in Vzhodne 

Evrope in glede na velikost trga 

le v manjšem delu Republike 

Slovenije, zato je z razvojnega 

vidika ter z vidika gospodarnosti 

javno-finančnih sredstev nujno 

treba zagotoviti večji delež EUsofinanciranja, 

kar pa je ob relativno 

majhni nacionalni ovojnici 

v aktualni finančni perspektivi 

izrazito težko oziroma negotovo. 

Zato menimo, da bi bilo najprimerneje, 

če bi vlogo za sredstva 

oddali na prvem razpisu, ko 

bodo na voljo sredstva drugih 

nacionalnih ovojnic, ta razpis pa 

lahko pričakujemo konec leta 

2016 ali v začetku leta 2017. 

Drugi tir ni cilj sam po sebi, 

temveč je glavni cilj razvoj 

Luke Koper, njegova gradnja 

pa, kot smo že poudarili, ena 

od razvojnih prioritet vlade, pri 

čemer bodo odločitve o projektu 

izvedbe drugega tira povezane 

z razvojnimi potenciali Luke 

Koper oziroma neposredno tudi 

z ustvarjenim dodatnim pretovorom. 

Vse dosedanje dejavnosti in 

naloge naše vlade dokazujejo, da 

za drugi tir še nobena vlada ni 

naredila toliko kot ta, čeprav so 

vse imele boljše možnosti, da bi 

ga financirale. Ker država nima 

denarja za financiranje drugega 

tira ne s proračunskimi sredstvi 

ne z javnim zadolževanjem, je 

tako najzahtevnejše prav iskanje 

modelov za financiranje drugega 

tira drugje in drugače, z evropskimi 

sredstvi in prek javno-zasebnega 

partnerstva, medtem ko 

je pogoj za začetek gradnje prav 

to, da so v celoti zagotovljena vsa 

potrebna sredstva. 

NS_01.indd 8 06/11/15 08:24



Razmislek 

9 

Lilijana 

Kozlovič 

O svobodi 

Svobodo najlažje razumem v razmerju do 

vojne, suženjstva, zapora. Več vprašanj se 

mi postavlja, kadar mi je kot individuumu 

dana, da jo imam in živim, da razmišljam 

in brezmejno kreiram ideje. Imam svobodo 

govora, ekonomsko, nazorsko, politično 

svobodo in še veliko drugih svobod. Pa 

sem res svobodna, se sprašujem, in do kod 

svoboda seže? Kje je njena meja, če že po 

definiciji ne trpi meja? Vsakdo od nas živi v 

svoji predstavi o svobodi, o osebnih svoboščinah, 

na katerih je Zahod skupaj s formalnim 

pravom zgradil svojo kulturo. In tako 

kot ni ene resnice, tako ni enotnega pojma 

svobode. Gre za stanje duha posameznika, 

znotraj katerega si ta sam postavlja meje. 

V svobodi govora lahko spoštujem drugega 

in ohranjam lastno dostojanstvo, lahko pa 

brezkompromisno storim to, kar menim, da 

je prav, in me posledice ne zanimajo. Tudi 

ekonomsko svobodo lahko razumem in uživam 

tako, da kujem dobiček. Ne zanima me 

dolgoročna vizija, pomemben je le denar, 

ker se sama le tako počutim pomembno 

ali pa čutim, da sem svobodna, ker sem 

proizvedla nov izdelek, inovacijo in je denar 

le sredstvo za dosego cilja. 

V razmišljanje mi je dodatno zmedo vnesla 

globalizacija. Kako naj vanjo umestim 

univerzalnost človekovih pravic in osebnih 

svoboščin. Prisegamo na to, da jih zagotavljamo 

vsakomur pod soncem. A kaj naj 

storim z mojim nazorom do kulture, idej 

drugih verstev, civilizacij, ki se dotikajo moje 

svobode in trdijo, da so prav tako svobodne. 

Morda se prav ob tej svobodi zavem, da 

nisem povsem svobodna. Popolna svoboda 

je nepredvidljivost dejanj, nagon, ki se 

mu je človek odrekel. Vsak posameznik je 

žrtvoval delček svoje svobode entiteti, ki 

Svojo pravico in svojo 

svobodo lahko uživam 

samo do pravice drugega. 

Ko pridem v njeno polje, 

pride dolžnost. Dolžnost 

spoštovati pravico drugega, 

pravico države, ki sem ji 

dala delček svoje svobode 

za to, da me bo varovala 

pred posegi drugih. 

jo imenujemo država, v zameno za red in 

občutek varnosti. Človek kulture nima več 

absolutne svobode, ima pravico. Nasproti 

tej pravici pa stoji dolžnost. Svojo pravico 

in svojo svobodo lahko uživam samo do 

pravice drugega. Ko pridem v njeno polje, 

pride dolžnost. Dolžnost spoštovati pravico 

drugega, pravico države, ki sem ji dala delček 

svoje svobode za to, da me bo varovala 

pred posegi drugih. Družba, v kateri živim, 

je polna posameznikov, ki so pozabili, da 

so delček svoje svobode oddali za skupno 

dobro. Kaj je že to, skupno dobro? To se me 

ne tiče, to mi pripada, zagotavljajo naj mi 

drugi. Kar kaže na to, da je razkorak med 

svetom življenja in svetom zakonitosti vse 

večji ter v korist svetu življenja, ki priznava 

samo načelo užitka. 

Ostala mi je še ena svoboda – politična. 

Vanjo sem vstopila skupaj z vami. Z zavedanjem, 

da svet življenja (svobodnih želja) 

niso tiste razmere, v katerih bodo tisti, ki 

prihajajo za nami, lahko polno zaživeli 

sredi nekega okolja in se v njem prepoznali, 

namesto da bi se znašli v brezimenskosti 

človeškega panja, v katerem bodo ne le 

priseljenci, temveč tudi avtohtoni mestni 

prebivalci s težavo našli svojo identiteto 

in pripadnost (Umberto Galimberti: Miti 

našega časa). Čeprav ne vem, ali je moje in 

vaše početje utopično ali realistično, vem, 

da smo sedaj voditelji, da smo odgovorni za 

vsakega izmed nas in vsakega izmed njih. 

Voditelj je proizvajalec kulture, kajti njegova 

beseda in njegov okus podeljujeta nove 

pomene, prinašata spremembe. Voditelj je 

tisti, ki uravnava vrednote. In tu se konča 

moj današnji razmislek o svobodi, predvsem 

politični. Ali me žene želja po oblasti, kot 

posledica moje želje po pozornosti in moči, 

ali vizija o svetu, ki ga nesebično gradim in 

privoščim drugim, sedaj vem, da je moja in 

vaša svoboda v svobodi izbire. Dokler bomo 

verjeli v slednje, pa bomo skupaj dosegali 

napredek. 

NS_01.indd 9 06/11/15 08:24

10 

Intervju 



NS_01.indd 10 06/11/15 08:24



11 

Horst Hafner 

»Enostavno 

je prelomiti 

eno vžigalico, 

težko jih je sto 

skupaj« 

Tekst: Neža Kodrič 


Horst Hafner je uglajen gospod, vodja, vajen stiskov rok, dvanajsturnega 

delovnika v še vedno brezhibni obleki, srajci in kravati, kakršne 

se nosijo zdaj. Gospod Horst je zraven od začetka in še prej. S tistimi, 

ki so zgodbo postavili, je na ti, tudi če so mnogo mlajši. Kar je veliko 

zaupanje in tovariški kompliment; ne mine dan, da ne bi opozoril na 

spoštljivo komunikacijo, primerno statusu in odgovornosti, ki jo je 

prinesla zmaga na volitvah. V najožjem krogu je prevladala ocena, 

da se prav njemu poveri delo, pri katerem je spodletelo številnim 

mladim strankam. Postaviti mora temelje nove politične sile: zdrave, 

poštene in zanesljive lokalne odbore. In ko plete strankino mrežo po 

Sloveniji, velikokrat presenetljivo reče: »Vi ste najboljši, boljših od 

vas ni!« Gospod Hafner je naravni motivator, tako strastno predan cilju, 

ki si ga postavi, da je zaradi tega v življenju tudi izgubljal. Morda 

nas zato opozarja: ne pozabite, kdo vam bo stal ob strani, ko ne boste 

več na vrhu. Uspešen direktor v preteklem obdobju, ki ga ne obžaluje, 

ne skriva znancev in prijateljev iz tistega časa. Zakaj je po uspešni 

karieri in dobro preskrbljen zagrizel v trpko politično zgodbo? Morda 

iz istega razloga, kot ga je gnal, da se je pri 65 letih kot mimoidoči v 

trenutku nesreče pognal v mrzlo Ljubljanico in iz avta rešil otroka, 

nato pa brez zavesti obležal na nabrežju in okreval skoraj pol leta. 

»Veš, v čem je moč?« vedno znova vpraša. »Enostavno je prelomiti 

eno vžigalico.« 

* * * 

Je biti aktiven v politiki posebna strast? Domnevam namreč, da ste 

pri svojih letih presneto premislili, kaj bi radi počeli v prihodnosti. 

Ljudje me sprašujejo, zakaj sem pri teh letih še v politiki, tudi sam 

sebe dostikrat vprašam enako. Prvič, do predsednika dr. Mira 

Cerarja gojim izjemno spoštljiv odnos. Zaupam v njegovo iskrenost 

NS_01.indd 11 06/11/15 08:24

12 

Intervju Naša 


»Na terenu srečujem drugačne ljudi kot v centru, člani 

lokalnih odborov so dostikrat bolj iskreni, topli, prijazni, 

dostikrat ne ’šparajo’ besed, povedo tisto, kar jih teži, in ko 

dobijo občutek, da smo enaki med enakimi, potem je naš 

dialog iskren in odprt.« 

in verjamem, da se sam želi 

vrniti k vrednotam, ki smo jih 

v preteklosti zanemarjali. Je 

človek, ki je namenjen človeku. 

Sliši se zapleteno, vendar je 

smisel življenja, da smo drug 

ob drugem lahko to, za kar je 

vredno živeti: partnerji, prijatelji 

… Pustimo to, da je beseda 

prijateljstvo velikokrat zlorabljena, 

in vendar sem prepričan o 

človekovi iskrenosti; ponudimo 

ramo ali jo sprejmimo sami. V 

življenju namreč ni bistveno 

pridobivati materialnih dobrin, 

s katerimi so mnogi zasvojeni. 

A v materialnem bogastvu uživa 

le zelo majhen del ljudi, mnogi 

pa so pozabili na vse tisto, kar je 

okoli njih. 

In drugič, imam sina, vnukinje 

in vnuke in mi ni vseeno, kaj bo 

jutri. Zanje se čutim odgovornega, 

ne smemo jih prepuščati 

samim sebi, ne želim, da odhajajo 

prek meja, četudi sprejemam 

naš prostor kot del Evrope in 

sveta. Pri svojih letih se pogosto 

vprašam, kdo mi bo jutri natočil 

kozarec mrzle vode. Moja 

navzočnost v politiki ni stvar 

zasebnih interesov niti ambicij 

niti želje po funkciji. 

Politika ni polje hitrih sprememb. 

Stvari se odvijajo počasi. 

Poleg tega očitno ni stičišče 

posameznikov, ki bi svoje delo 

zmogli dojeti kot poslanstvo za 

človeka. Očitki državljanov, ki 

letijo na politike, so upravičeni. 

Na svoji življenjski poti sem 

napravil nekaj dobrih in nekaj 

slabih dejanj, sem samo človek. 

Vedno pa sem poskušal biti 

občutljiv za »malega človeka«, 

ki pogosto ponižan in ponižno 

stopi do blagajne na banki in 

prosi za dvig svojega denarja. 

To je lahko mati samohranilka, 

ki jo bodo, ker ni zmogla plačati 

elektrike, deložirali. Ob tem pa 

zamižimo pred tistimi, ki so si 

dovolili vzeti v zakup našo prelepo 

domovino, minulo delo naših 

staršev in tudi moje generacije. 

Kdor je delal pošteno in odgovorno, 

se danes vpraša, za koga. 

Kajti delal je za boljšo blaginjo 

vseh naših otrok. Pogosto se 

znajdem v zagati ob ljudeh, ki 

so morda čez noč pričakovali 

preobrat. Hitrih sprememb ni, 

a ne ker jih nekdo ne bi hotel, 

še najmanj predsednik vlade 

ali poslanska in ministrska 

ekipa. Le kdo si ne želi blaginje, 

vendar pa te ne moremo meriti s 

premoženjem. Blaginja je odnos 

med ljudmi, spoštovanje, ljubezen, 

ampak ne v tistem erotičnem 

smislu. Ljubezen je nekaj 

več, lahko je odnos do narave 

ali živali, njen smisel in vrhunec 

pa odnos do drugega človeka. 

Nekomu zreš v oči, ko mu potožiš 

o svoji intimni težavi. Žal vse 

prevečkrat hodimo drug mimo 

drugega. Ježek je pel: »V hiši 

številka 203 se godi sto stvari …«. 

Ja, res se. 

Naprej pa poje: »Zunaj je sonce, 

zunaj je dež, ti pa mirno mimo 

greš ...« 

Morda je sosed v hudi stiski, 

vendar je ta slovenska samozavest, 

spoštovanje do samega 

sebe, takšna, da je ne pokaže 

niti svojemu otroku, kaj šele 

sosedu. In ko bomo v stanju 

drugemu ponuditi roko, mu 

vrniti s kruhom, četudi nas je 

on s kamnom, smo dosegli svoj 

življenjski cilj. Zanj se splača 

truditi. Sploh pa je najlažje 

sedeti v naslonjaču, pri tem pa 

kritizirati državo. Država, kaj je 

že to? Ali ni država, kar sem tudi 

jaz, in ali sem naredil tisto, kar 

bi moral narediti zanjo, ne pa da 

čakam, da bo to naredil nekdo 

namesto mene. Čakamo rezultate, 

računamo na izzive drugih, 

sami pa smo apatični. Od ljudi 

recimo poslušam očitke, potem 

pa ugotovim, da se jim ni dalo 

niti na volitve. 

Bodimo kritični, ne pa kritizerski. 

To celo prenašamo zunaj 

naših meja, namesto da bi tam 

govorili o naših uspehih. Vedno 

več ljudi je apatičnih, vedno 

manj jih bere časopise ali posluša 

poročila. Pa ne ker ne bi imeli 

dveh evrov, ampak ker bodo 

brali o samih slabih stvareh. Pri 

tem pa pozabimo, da imamo 

dobrotnike, dobre gospodarstvenike, 

zdravnike, športnike, 

kulturne delavce, kmete, delavce 

za strojem za nekaj sto evrov 

na mesec. Pogrešam zapise o policistih, 

gasilcih, ljudeh, ki vsak 

dan rešujejo življenja, o medicinski 

sestri, ki ji morda ves dan 

ni uspelo zaužiti toplega obroka. 

Ubrali smo neko drugo pot, razvrednotili 

sami sebe, strukture 

sodstva, šolstva, kulture. 

Menite, da bi lahko ozdravili 

ranjeno državo, če bi se osredotočili 

na poštenega človeka, ki 

vestno opravlja svoje delo in ne 

potrebuje slave, skorumpiranega 

pa enostavno prezrli? 

Ne moremo enostavno posplošiti, 

da so vsi gospodarstveniki tajkuni, 

vsi sodniki podkupljivi, vsi 

duhovniki pedofili. Večina ljudi 

je pridnih, marljivih, dobrohotnih, 

pozitivnih, mi pa se vseeno 

osredotočamo na slabe posameznike, 

s tem pa dovolimo, da 

nam ti perejo možgane. Morda 

bi si morali izmisliti časopis, 

ki bi pisal samo dobre zgodbe, 

verjemite mi, da bi bila naklada 

visoka. Predsednik Cerar je 

prepoznaven zaradi svojega nasmeha, 

tople besede, občutljiv je 

na krivice, a verjame, da bo jutri 

bolje. Vendar mu moramo dati 

čas. Naša stranka je bila pred nekaj 

meseci stara eno leto, vlada 

pa septembra. To je enoletni 

otrok, ki se uči hoditi. Kljub 

temu se nanjo zgrinjajo zbadljivke, 

zmerljivke, poniževalni 

izrazi, ki si jih ne bi zaslužil niti 

sovražnik. Prepotoval sem velik 

del sveta, in kamorkoli sem šel, 

je bilo o nas, Slovencih, povedano 

toliko lepega in dobrega. 

Zaboli, da moraš po priznanje 

čez mejo. V Singapurju so hvalili 

naše vrhunske medicinske 

strokovnjake, na Kitajskem so 

mi povedali zgodbo o Sloveniji 

oziroma Jugoslaviji, podobno je 

NS_01.indd 12 06/11/15 08:24



Intervju 

“Pogosto se znajdem v zagati ob ljudeh, ki so morda čez noč 

pričakovali preobrat. Hitrih sprememb ni, a ne, ker jih nekdo 

ne bi hotel, še najmanj predsednik vlade ali poslanska in 

ministrska ekipa. Le kdo si ne želi blaginje, vendar pa te ne 

moremo meriti s premoženjem.” 

13 

Horst Hafner, namestnik generalnega 

sekretarja Erika Kopača, 

si želi, da bi bili ljudje kritični, ne 

pa kritizerski in da bi se otresli 

apatije: »Od ljudi recimo poslušam 

očitke, potem pa ugotovim, 

da se jim ni dalo niti na volitve.« 

bilo v Izraelu, na Kubi ali v številnih 

deželah Afrike. Je mogoče, 

da tujci prepoznajo to energijo, 

ki jo imamo v sebi in v katero se 

nam odtisnejo lepote naše dežele, 

sami pa tega ne vidimo. Ne 

želimo videti, čeprav nam drugi 

dajo vedeti. 

Kako vidite bazo stranke, katera 

je njena nevralgična točka? 

Kako je delati na terenu in z 

lokalnimi odbori? 

Po ustanovitvenem kongresu so 

bile pred nami državnozborske 

in lokalne volitve. V izvršilnem 

odboru je bilo postavljeno 

vprašanje, ali ne bi bilo bolje 

sodelovati na naslednjih lokalnih 

volitvah. Večina nas je menila, 

da brez baze ne moremo roditi 

zdravega otroka. Lokalna sfera 

šele omogoči delovanje stranke, 

je pa to tudi točka, na kateri 

stranka lahko pade. Pred skoraj 

letom sem začel mandat dela 

na terenu; delam s 60 lokalnimi 

odbori, ki so bili ustanovljeni v 

zelo kratkem času, mislim, da v 

treh tednih. Gledati nazaj je enostavno, 

vendar se takrat nismo 

poznali med sabo. V lokalnih 

odborih smo izbrali ljudi, o katerih 

nismo imeli vseh podatkov, a 

sem bil prepričan, da imajo vsi 

dobre namene. Pričakovali so 

določene spremembe na lokalni 

ravni in seveda tudi na državni 

ter verjeli v Mira Cerarja. Ta 

nitka se vleče na vsakem koraku, 

kjerkoli se srečujemo. Ko sem 

sprejel to nalogo, sem se je resno 

lotil, čeprav sem pragmatik in 

sem se takoj zavedal, da sem 

stopil na zahtevno pot. Na terenu 

se srečujem z drugačnimi ljudmi 

kot znotraj sekretariata. Člani lokalnih 

odborov so iskreni, topli, 

prijazni, dostikrat ne »šparajo« 

besed, povedo tisto, kar jih teži, 

in ko dobijo občutek, da smo 

enaki med enakimi, potem je 

naš dialog iskren in odprt. 

Spomnimo na izkupiček lokalnih 

volitev: s 308 svetnicami in 

svetniki v 119 občinah ste se 

uvrstili na tretje mesto. 

To je bil res dober rezultat, sploh 

ker smo imeli veliko nasprotnikov, 

po enem letu pa lahko 

rečem, da lokalni odbori delajo 

zelo dobro. Iz dneva v dan pridobivajo 

vsebino in s tem veljavo, 

seveda pa zato pogostokrat 

stopijo na žulj, pa naj si bo to na 

občinski ali kateri drugi ravni. 

Vem tudi, da naše svetnice in 

svetniki prihajajo na občinske 

seje pripravljeni, da znajo opozarjati 

na dobre in slabe strani, 

kar nekaterim ni všeč. Vem tudi, 

da v tej svoji vnemi po sooblikovanju 

kraja lahko tudi zanemarjajo 

lastno družino, prijatelje in 

znance, a to se zgodi, če nekdo v 

nekaj verjame. Tudi na tej ravni 

ni mogoče čez noč pričakovati 

velikih sprememb. To bi bilo 

nerealno, a ni cinizem. 

Včasih na teh srečanjih prelomite 

vžigalico, kajne? Kot 

simbol česa? 

Zelo enostavno je prelomiti eno 

vžigalico, težko jih je sto skupaj. 

V kolikor bomo znali motivirati 

vso to pozitivno energijo, ki 

izhaja iz različnih vsebin in naslovov, 

kot so vlada, poslanke in 

poslanci, vodstva in članstvo na 

lokalni ravni ter sekretariat, potem 

nas ne sme skrbeti, da nam 

ne bi uspelo. Vsak pri sebi se 

mora tudi vprašati, na kaj vse je 

pripravljen, kolikšna je bila njegova 

dodana vrednosti. Vprašati 

se mora tudi, ali se v tej zgodbi 

nemara ni znašel le zaradi zasebnega 

interesa. »Vi ste najboljši, 

boljših od vas ni,« jim rečem v 

lokalnih odborih. Nekaterim se 

to zdi prazna fraza, a meni je 

vseeno, ker govorim iz duše, to 

je moja čustvena izpoved. Ob 

izteku moje poklicne kariere 

so lokalne zgodbe postale del 

mojega življenja, to mi je izziv in 

me osrečuje. Posamezniki bodo 

odhajali, prihajali bodo novi, to 

je nekaj normalnega in to je tudi 

dobro. Veseli me, da je vedno več 

podmladka in posameznikov, ki 

ne obupajo čez noč. 

Kaj bi rekli o svojih najožjih 

sodelavcih? 

Generacijske razlike so, vendar 

so ljudje, ki so se namenili sodelovati, 

pripravljeni odpuščati 

drug drugemu. V tem majhnem 

kolektivu se počutim dobro. 

Morda sem prevečkrat kritičen, 

včasih nekoliko preveč zahteven, 

vse to pa zato, da bi našli boljše 

rešitve in postali prepoznavni 

po njih. Želimo si zaupanja ljudi, 

da bi videli, da smo drugačni, 

prijaznejši, občutljivi za krivice. 

Želim si, da bi se prebudili vedri 

in bi nas vedrina spremljala ves 

dan. Takšen pristop se manifestira 

v delovanju naših poslank 

in poslancev ter vseh aktivnih 

članov; zelo redko slišim žaljivke. 

Drug drugemu postajamo 

prijazni in razumni. 

Delali ste v gospodarstvu in 

imate četrtstoletne vodstvene 

izkušnje. Dobra iztočnica in 

popotnica za delo, ki ga zdaj 

opravljate na terenu. 

Sem dete druge svetovne vojne. 

V življenju sem doživljal vzpone 

in padce; vsak padec me je utrdil, 

nisem se bal izzivov. Vedno 

sem bil nekako prepričan, da 

nisem najboljši, da imam možnosti 

v spreminjanju sebe, ob 

tem pa nisem težil k popolnosti, 

vanjo ne verjamem. Ustvarjal 

sem kariero, a ostajal spoštljiv do 

človeka in v sočutju do tistih, ki 

jim ni lahko postlano. O vodilnih 

delavcih se vedno govori in 

dobro in slabo, prav tako se je 

tudi o meni. Poskušal sem biti 

pravičen, včasih pa je treba reči 

bobu bob. Naučil sem se, da je 

veliko težje reči »vi, osel« kot 

»ti, osel«. Namreč, na splošno 

smo podrejeni nekim lastnim 

interesom in do njih želimo priti 

prek posameznikov, prek nekoga 

zunaj vrste. Ne rečem, da sam 

tega nisem počel, a bilo je le 

izjemoma. 

Kaj menite o begunski krizi? 

Po vojni sta bila moje ime in priimek 

moteča za marsikoga in tega 

se ne da pozabiti, zato me krivice 

do drugih bolijo. Moj odnos do 

beguncev je zato morda nekoliko 

drugačen; marsikaj sem doživljal, 

ko sem potoval po črni celini 

ali v obdobju balkanske vojne. 

Vseeno je težko iskati vzporednice 

z današnjimi časi. Zaznam 

ponižanost teh ljudi. Pravijo, da 

so nekateri pribežali neupravičeno, 

a če bi uperili mitraljez 

v vas, kako bi ravnali, kako bi 

se znašli? Eno je gotovo: tako 

Evropska unija kot širši svet nista 

niti pravočasno niti korektno 

odigrala svoje vloge, zato zdaj 

rešujeta bistveno težje razmere. 

Lahko je reči, to je stvar Bruslja. 

Ne, ni res! To je stvar vseh nas! 

Ali imam zagotovilo, da ne bom 

jutri begunec jaz, zaradi tega 

ali drugega razloga? Veste, kako 

pogosto se človeku zgodi bodisi 

krivica bodisi izguba nečesa, kar 

je zanj največja vrednota v življenju, 

in se znajde na razpotju. 

In zopet izbere tisto pot, ki je ni, 

in je žrtev samega sebe. To naše 

kratko življenje želimo odigrati 

na svoj način, kajti resnic je 

toliko, kolikor je posameznikov, 

vsak ima svojo zgodbo in vsak 

verjame v nekega svojega boga. 

NS_01.indd 13 06/11/15 08:24

14 



Novice iz naše sredine 

Staro 

mestno 

jedro 

Škofje Loke 

rešeno 

prometa 

»Vem, da ste dolgo čakali na to, 

da bo po škofjeloški obvoznici 

stekla reka vozil, ki se je leta in 

leta vila po škofjeloških ulicah. 

Danes je dan, ko bomo to 

težko pričakovano cesto predali 

svojemu namenu. Naj torej 

to ne bo le obvoznica, ki si jo 

bomo zapomnili zaradi pestre in 

dolge zgodovine, ampak cesta, 

za katero se bomo trudili, da 

na njej ne bo evidentirana niti 

najmanjša nezgoda,« je minister 

za infrastrukturo Peter Gašperšič 

dejal ob predaji škofjeloške 

obvoznice v promet. Kar 3.932 

metrov dolga obvoznica Škofje 

Loke, ki jo je s 35 milijoni evrov 

sofinancirala Evropska unija, je 

nadomestila odsek regionalne 

ceste, ki je potekal skozi staro 

mestno jedro Škofje Loke, s tem 

pa sta se za tamkajšnje prebivalstvo 

bistveno izboljšali prometna 

varnost in pretočnost. Ker je 

bilo veliko govora o reševanju iz 

predora, je minister še posebej 

poudaril, da je ta varen, saj tako 

po standardih gradnje kot z 

opremo zagotavlja najvišjo stopnjo 

varnosti, poleg tega pa bodo 

v prometnem nadzornem centru 

24 ur na dan spremljali vse, kar 

se dogaja v njem. Je pa res, da 

so, ko govorimo o varnosti na 

cesti, vendarle najpomembnejši 

vozniki, ki morajo med vožnjo 

biti previdni, in to ne glede na 

to, kako varna je cesta. 

Komendčani končno 

do novega asfalta 

Menjale so se vlade in ministri, 

politiki so bili ob obiskih Komende 

polni obljub, problem pa 

je ostajal: uničena cesta Moste– 

Vodice. Nič koliko grdih besed 

uporabnikov je že bilo izrečenih, 

cesta je postala »vzorec« za 

številne televizijske prispevke o 

uničeni slovenski cestni infrastrukturi. 

Pred občinskimi volitvami 

smo se člani SMC zavezali, 

da se bomo zavzemali za boljšo 

infrastrukturo in pomagali po 

svojih najboljših močeh, ter 

obljubo ob veliki angažiranosti 

ministra za infrastrukturo Petra 

Gašperšiča tudi izpolnili. In sanacija 

se je začela. Obnova ceste 

od križišča pri Kralju do meje z 

Vodicami je vredna 868.945,61 

evra, prvi del obnove, od Most 

do Poslovne cone, se je začel v 

drugi polovici oktobra in mora 

biti končan letos, medtem ko 

mora biti drugi del, od Poslovne 

cone do občinske meje z 

Vodicami, obnovljen do konca 

maja 2016. Morda bodo nekateri 

obnovo vzeli kot nekaj samoumevnega, 

vendar še zdaleč ni 

tako, saj je uničenih cest v Sloveniji 

veliko, prav tako pa občin, 

ki si želijo državnega denarja, a 

ga ni, zato smo toliko bolj veseli, 

da smo pripomogli k razrešitvi 

enega od večjih komendskih 

problemov, ki je tudi problem 

vseh uporabnikov te ceste. 

Breda Kolar 

Konec kritiziranja brez učinka, 

izpostavila sem se z imenom in priimkom 

Lokalni odbor SMC Velenje je bil 

ustanovljen konec avgusta 2014 

in pokriva občine Velenje, Šoštanj 

in Šmartno ob Paki. »Letos smo 

za leto dni starejši, zaradi vseh 

preizkušenj, skozi katere smo šli, 

pa tudi bolj izkušeni. Počasi rastemo, 

se razvijamo in postajamo 

prepoznavni,« razmišlja predsednica 

lokalnega odbora Velenje 

Breda Kolar, ki je zelo rada v stiku 

z ljudmi, na terenu, saj le tako 

zazna potrebe in probleme, za katere 

morda na občini sicer sploh 

ne bi vedeli. 

Kakšno je sodelovanje lokalnega 

odbora s poslanci? 

Odkar imamo svojega poslanca 

Sašo Tabakovića, smo z njim 

v stalnem stiku in se je zelo 

zavzeto vključil v delo na terenu. 

Prenos informacij iz lokalnega 

okolja v poslansko skupino je 

zelo pomemben. In seveda nasprotno. 

Začela je delovati tudi 

poslanska pisarna, ki jo enkrat 

na mesec gostimo v prostorih 

lokalnega odbora Velenje na 

V SMC sem se včlanila brez 

kakršnihkoli pričakovanj. 

Prof. dr. Miro Cerar je bil 

tisto zagotovilo, da bo to 

drugačna politika, da je še 

upanje za poštenje, etiko, 

moralo, pravno državo, 

sočutje. 

Titovem trgu 2, poslanska pisarna 

pa deluje tudi na območju 

Občine Šoštanj, prav tako enkrat 

na mesec. 

Sami delate tudi v vlogi podžupanje. 

Kako poteka delo tam? 

Delujem kot neprofesionalna 

podžupanja, v rednem delovnem 

razmerju pa sem še vedno 

na Finančnem uradu Velenje, 

tako da v šali dostikrat rečem, 

da imam popoldansko in vikend 

podžupanovanje. Vedno in zelo 

rada se odzovem na vsa povabila 

s terena, saj le tako zaznam 

potrebe in probleme, za katere 

morda na občini sploh ne bi 

vedeli. Potem skupaj z vodstvom 

občine in tudi stranke SMC iščemo 

in tudi najdemo rešitve. 

Kako po enem letu ocenjujete 

stranko in delovanje lokalne 

mreže? 

Najpomembneje je, da stranka 

počasi, umirjeno, a vztrajno 

raste. Na vseh področjih. In prve 

rezultate vidijo vsi, ne le mi, ki 

delamo v stranki in za stranko. 

Počasi se bo napredek poznal na 

vseh ravneh življenja. In to na 

boljše. 

Kakšen je tipičen delovni dan 

predsednice lokalnega odbora? 

Običajno vstajam okrog 6. ure 

zjutraj, velikokrat pa se zgodi, da 

zjutraj pred službo postorim še 

kaj za lokalni odbor. Delo pogosto 

opravljam do štirih, pol petih 

popoldne, kar običajni pa so 

tudi dnevi, ko iz službe ne grem 

domov, temveč na teren – bodisi 

kot podžupanja ali predsednica 

lokalnega odbora. Tako delo za 

lokalni odbor lahko opravljam 

šele v večernih urah. Včasih je 

kdo začuden, ker pošiljam elektronska 

sporočila, ko je polnoč že 

davno mimo, vendar tako pač je. 

Se je v minulem letu zgodilo 

kaj, česar niste pričakovali? 

V SMC sem se včlanila brez 

kakršnihkoli pričakovanj. Prof. 

dr. Miro Cerar je bil tisto zagotovilo, 

da bo to drugačna politika, 

da je še upanje za poštenje, etiko, 

moralo, pravno državo, sočutje. 

In če lahko kako podprem 

to prizadevanje za dobro, sem 

zraven. Konec kritiziranja brez 

učinka, izpostavila sem se z imenom 

in priimkom ter s svojim 

delovanjem in prevzela odgovornost, 

zato nisem pričakovala niti 

imenovanja za predsednico LO 

Velenje niti ponudbe za podžupanjo 

MOV. 

Kakšni so vaši cilji v prihodnjem 

letu? 

Načrtov je ogromno. Priprava 

obiskov ministric in ministrov, 

priprava razprav na okroglih 

mizah za aktualna vprašanja, 

ki se pojavljajo v našem okolju, 

navzočnost občinskih svetnikov 

v krajevnih skupnostih, povezovanje 

s sosednjimi lokalnimi 

odbori in iskanje skupnih točk 

za še boljše delovanje in plodno 

delo v občinskih svetih. 

NS_01.indd 14 06/11/15 08:24



Novice iz naše sredine 

15 

Kolone kmalu preteklost: 

avtocesta do meje s Hrvaško 

»Naša vlada si bo nadvse prizadevala, 

da se gradnja konča 

v roku in da to ne bo zadnja 

gradnja, s katero se ukvarjamo. 

Nameravamo ne le obnavljati 

ceste, ampak tako na področju 

cest kot železnic in druge infrastrukture 

narediti še mnogo, kajti 

Slovenija mora iti naprej,« je 

obljubil premier dr. Miro Cerar 

med polaganjem kamna pred 

začetkom gradnje sedem kilometrov 

dolgega odseka avtoceste 

Draženci–Gruškovje. Projekt, 

ki naj bi bil končan do začetka 

poletja 2018, bo omogočil večjo 

prometno varnost in pretočnost 

na cesti, ki največ preglavic 

povzroča predvsem ob poletnih 

koncih tedna, ko je cesta od 

konca avtoceste do mejnega 

prehoda s Hrvaško natrpana s 

pretežno tujimi vozil. Dars bo 

za avtocestni odsek, ki ga zaradi 

sprostitve prometa navdušeno 

pozdravlja zlasti lokalno prebivalstvo, 

odštel 230 milijonov 

evrov in del denarja črpal iz 

kredita Evropske investicijske 

banke, še vedno pa potekajo tudi 

pogovori za okoli 60 milijonov 

evropskega denarja. 

582 

Notranja ministrica Vesna 

Györkös Žnidar je dobila podporo 

vlade za 582 zaposlitev v 

policiji: 152 policistov nadzornikov 

meje, ki jih je policija izbrala 

na letošnjem javnem razpisu, 100 

kandidatov, ki se šolajo v sklopu 

višješolskega programa policist, 

in 330 policistov nadzornikov 

državne meje, ki so zaposleni za 

določen čas. 

9% 

Septembra je k nam prišlo 9 

odstotkov več turistov kot septembra 

lani, nočitev je bilo več za 

7 odstotkov, v kampih pa kar za 

18. V Ljubljano je prišlo za 14 odstotkov 

več turistov kot lani, tujci 

pa so ustvarili 71 odstotkov vseh 

prenočitev. Največ turistov je iz 

Nemčije (16 odstotkov), Avstrije 

(13), Italije (11), Velike Britanije in 

Izraela (po 5) ter iz ZDA (4). 

+2,7 

Urad RS za makroekonomske 

analize in razvoj napoveduje 

realno rast bruto domačega proizvoda 

(BDP) za leto 2015 v višini 

2,7 odstotka. 

Korošci bodo živeli v 

bolj zdravem okolju, 

potem ko je pet občin skupaj 

pridobilo sredstva za gradnjo 

čistilne naprave Muta-Vuzenica. 

Odprli so jo ob navzočnosti 

ministrice za razvoj, strateške 

projekte in kohezijo Alenke 

Smerkolj. 

LO SMC Dravograd, 

KS in območno združenje RK so s 

humanitarno akcijo zbrali sredstva 

za avtomatski defibrilator, ki so 

ga že predali v uporabo in bo v 

ogrevani omarici AED v Športni 

dvorani ŠPIC D v Dravogradu. 

Centralno čistilno 

napravo in pet kilometrov 

prečiščevalnega sistema, ki sta bila 

financirana pretežno iz evropskih 

sredstev, so si z uspešnim 

kandidiranjem za evropska 

sredstva priborili tudi na Ravnah 

na Koroškem. 

LO Maribor je v sklopu 

združenja Europa Donna 

organiziral predavanje z dr. Mojco 

Senčar in dr. Radko Tomšič- 

Demšar o preventivi pri raku dojk, 

ki je najpogostejši rak pri ženskah. 

Andrej Špenga 

Lokalno politiko želimo ustvarjati 

med ljudmi, za ljudi 

Lokalni odbor SMC Maribor je 

nastal pred dobrim letom, krog 

ljudi, ki so želeli premakniti stvari 

na bolje, pa se je iz dneva v dan 

hitro širil. »Mesto želimo reševati 

v zavezništvu s svojimi občani, 

brez vsakršnih ideologij in populizmov,« 

poudarja predsednik 

lokalnega odbora Maribor Andrej 

Špenga, ki je sicer tudi državni 

sekretar na ministrstvu za notranje 

zadeve, mariborski mestni 

svetnik in vodja svetniškega 

kluba, zato je dan zanj velikokrat 

prekratek. 

Kateri so bili prvi projekti, ki 

ste se jih lotili? 

Volitve na lokalni ravni, kjer 

smo želeli takoj pokazati, da 

zastarele ideološke vzorce 

želimo odstraniti iz svoje prakse. 

Zato so bili prvi koraki še toliko 

težji. Postali smo motnja v okolju, 

ki je bilo rezervirano za stare 

politične sile. 

Iz vsake napake moramo 

naprej modrejši za 

eno bolečo izkušnjo, a 

prepričani, da smo želeli 

storiti najboljše za ljudi. 

Verjamem, da se vsak dan 

znova najde kje kdo, ki to 

prepozna v SMC. 

Kaj štejete za največji dosežek 

vašega odbora v minulem letu? 

V SMC nam je z našimi ministri 

uspelo zagotoviti več novih 

delovnih mest, pogovarjamo se 

s tujim investitorjem za proizvodnjo 

rudarskih tovornih vozil, v 

pripravi pa je tudi projekt gradnje 

dispečerskega centra nujne 

medicinske pomoči v Mariboru. 

Z našo ministrico za zdravje 

želimo v Mariboru zagotoviti 

60 novih delovnih mest. In to 

so edini pravi koraki za boljšo 

prihodnost našega mesta. 

Kakšno je sodelovanja lokalnega 

odbora s poslanci? 

Naše sodelovanje je odlično. 

Prepričan sem, da ni člana SMC 

LO Maribor, ki ne bi poznal 

naših petih poslancev – dr. Jasne 

Murgel, Ksenije Korenjak Kramar, 

Ivana Preloga, Branislava 

Rajiča in mag. Bojana Krajnca. 

Vsak ponedeljek so v pisarni 

SMC v Mariboru, kjer opravljajo 

razgovore in na lokalni ravni 

delujejo na svojih strokovnih 

področjih. 

Kako po enem letu ocenjujete 

stranko in delovanje lokalne 

mreže? 

Danes smo v bistveno boljši 

kondiciji. Na to moramo biti 

upravičeno ponosni, hkrati pa 

moramo biti kritični do tega, 

kaj vse smo v prvem letu storili 

napak. Tudi tega je bilo nekaj. Iz 

vsake napake pa moramo naprej 

modrejši za eno bolečo izkušnjo, 

a prepričani, da smo želeli storiti 

najboljše za ljudi. Verjamem, 

da se vsak dan znova najde kje 

kdo, ki to prepozna v SMC. 

Kakšen je tipični delovni dan 

predsednika lokalnega odbora? 

Od doma grem, ko je zunaj še 

mrak, in se vrnem v poznih večernih 

urah. Dosledno se držim 

pregovora, kar lahko opraviš 

danes, ne preloži na jutri, zato 

je dan večkrat prekratek. Dokler 

delo, ki je predvideno za določen 

dan, ni končano, se zame 

dan ne konča. Na koncu štejejo 

le dejanja in rezultati. 

Katera je vaša najzanimivejša 

izkušnja? 

Zanimivo je praktično vsak dan. 

Morda ta, ko me je neznanka 

srednjih let pred otroki objela in 

rekla: »Rada vas imam, ker ste 

drugačni.« Pa razloži otrokom, 

če moreš. 

Po katerih načelih delujete v 

vašem lokalnem odboru? 

Pravičnost, poštenost, solidarnost, 

odprtost do vseh ljudi, z 

roko v roki z ljudmi do skupnega 

cilja. Mesto želimo reševati v 

zavezništvu s svojimi občani, 

transparentno in odgovorno, 

brez vsakršnih ideologij in populizmov, 

brez delitev, z zavedanjem, 

da smo mesto vsi občani. 

Lokalno politiko želimo ustvarjati 

med ljudmi, za ljudi. 

NS_01.indd 15 06/11/15 08:24

16 



Reportaža 

Junaki našega časa 

Tekst: Vika Šubic 


Ob polju v Rigoncah v temi 

sedi mama z možem in 

dvema deklicama. Izmenoma 

pogleduje proti avtobusom, 

ki so že odpeljali proti 

zbirnemu centru v Dobovi, in proti koloni 

novih beguncev, ki v spremstvu policistov 

vijugajo med polji. V ozadju hrumi traktor, 

ki orje zbito zemljo in v meglenem, 

turobnem večeru na nas meče edino luč. 

»Bebe, bebe ...« zastoka ženska in pokaže 

proti meji s Hrvaško, v upanju, da bo v 

skupini, ki se nam približuje, tudi njen 

tretji otrok, tisti, ki je ostal zadaj. Hitenje, 

skoraj tek beguncev, ki v organiziranih 

kolonah korak za korakom hlastno stopajo 

po poti proti severu, do katerega jih čaka 

še veliko hitenja in čakanja, je razumljiv, 

ko ga vidiš z lastnimi očmi. Strah, da bodo 

ostali zadaj, jih žene naprej s tako silo, 

da od njih padajo stvari, oblačila, obutev, 

igrače, odeje, časa za pobiranje pa ni, ker 

se bojijo, da bo tisti, ki se bo samo za hip 

ustavil, da jih pobere, ostal zadaj, zapuščen 

in izgubljen. Težko je reči, na kaj 

spominja podoba polj v Rigoncah, vasici s 

približno 180 prebivalci, ki se vsi poznajo 

med seboj. Polja zapuščenih stvari, 

bunda, ostanki hrane, plastika, robci, 

deka, vrečke, otroški čevelj, ob katerem 

se ne moreš otresti slike bosega malčka v 

jesenskem mrazu, morda prav tistega, ki 

je pred odhodom na avtobus pobožal policijskega 

konja in rekel adijo policistu. Zato 

da je izgubil čevelj, ni kriv ne on, ne prostovoljec, 

policist, zdravnik, niti domačin, 

niti mama, za to so krive okoliščine, ki 

nam niso tako zelo tuje, mnoge med nami 

je prignala vojna, zgolj srečo imamo, da 

nismo med njimi. Z neverjetnimi napori 

in v izjemnem humanitarnem duhu si 

tukaj v Rigoncah vsi poskušajo pomagati, 

reševati po svojih najboljših močeh. Dokler 

jim, nam ne bo zmanjkalo moči. 

Najtežji je pogled na lačne otroke 

»Na začetku krize je bilo malo lažje. Zdaj 

smo sicer že malo bolj vajeni dela in bolj 

rutinirano počnemo neke stvari, se pa 

pozna izčrpanost. Člani štaba Civilne 

zaščite smo bolj ali manj vsi zaposleni in 

to izvajamo vzporedno s svojimi rednimi 

službami, zaradi tega kombiniranja pa je 

vse skupaj toliko bolj naporno,« v zbirnem 

centru pri Beti v Dobovi, v katerem 

je takrat okoli 1300 beguncev, pove Stane 

Tomše, predstavnik Civilne zaščite in vodja 

omenjenega centra. V begunsko krizo je 

vključen od 19. oktobra in kljub 12-urnim 

izmenam neutrudno in poln volje po pomoči 

z enako energijo kot prvi dan opravlja 

svoje naloge: koordinira prostovoljce 

in Rdeči križ, logistično pomaga policiji 

in vojski, daje podporo prostovoljcem in 

gasilcem ter pomaga beguncem. V tem 

valu so, pojasnjuje, večinoma družine, ki 

jih po opravljeni registraciji v skupinah 

po sto pospremijo do vlaka proti meji na 

Šentilju, pri tem pa vsak dan sodeluje po 

15 prostovoljcev, 10 članov Rdečega križa 

in medicinskega osebja, štirje gasilci in 

trije predstavniki iz Civilne zaščite. Pa od 

80 do 100 vojakov in policistov, ki bodo 

z begunci vred po novem postopku, po 

katerem registracijo opravijo že na vlaku 

v Dobovi, zagotovo vsaj nekoliko razbremenjeni. 

Čeprav zaradi zahtevnega dela 

brez odmora vsem počasi zmanjkuje sape, 

je še vedno najtežje od vsega obvladovati 

čustva. »Na začetku je bilo težko in še 

vedno je, ampak moraš odmisliti čustva 

in delati po presoji. Najtežje se je upreti 

temu in naša naloga je, da, kar se tiče čustev, 

malenkost držimo nazaj tudi prostovoljne 

ekipe. Jaz jim vedno dajem navodila, 

naj si ne dovolijo, da jih premagajo 

čustva, ker potem lahko hitro ostanemo 

brez materialnih dobrin, ki jih razdeljujemo. 

Prejšnji teden smo s srede na četrtek 

skozi naš center ponoči odpremili na 

vlak 4500 beguncev. Vedno znova prihajajo 

novi in vsak prosi za oblačila, odeje, 

hrano. Hrane je dovolj, a je v omejenih 

količinah, naloga vodje centra pa je, da 

je ne zmanjka za tiste, ki prihajajo, sploh 

ker prihajajo s polj, premraženi. Če daš 

preveč tem, ki odhajajo, nimaš za tiste, ki 

pridejo lačni in premraženi, tako da je kar 

težko. Čustva moramo dati čisto na stran, 

sploh ko gledamo otroke in žene,« svoje 

delo opisuje Stane Tomše, ki ni edini član 

družine Tomše, v katerega se je begunska 

kriza vtisnila od blizu. Na terenu kot 

prostovoljec pomaga tudi njegov starejši 

sin, študent zadnjega letnika medicine, ki 

je prostovoljno ekipo organiziral skupaj 

s sošolci s fakultete. Kot poudarja Tomše, 

v zbirnem centru Beti, kot mu pravijo 

domačini, ni bilo nikoli nobene nevarnosti 

ali občutka neobvladljive situacije: 

»Ko potem berem časopise in elektronske 

medije, pa iz opisa novinarjev skoraj ne 

prepoznam tega zbirnega centra in se mi 

zdi, kot da berem neko drugo zgodbo, 

veliko bolj dramatično, kot je v resnici. 

Situacija je pri nas zelo mirna, moram pa 

reči, da je, ko sprašujem kolege v zbirnem 

centru v Brežicah, nekoliko bolj napeta. 

Mi nismo imeli konfliktnih situacij. Pride 

do kakšnih manjših sporov med begunci, 

ko vlečejo za odejo in se, bom rekel po 

domače, sklofajo, ampak nič hujšega. Se 

pa pozna, da je v skupini, kjer je večina 

Sircev, zadeva enostavno obvladljiva, 

kjer je več Afganistancev, pa je malo več 

napetosti.« 

Jok in sreča ob združevanju 

Kljub temu da večjih konfliktov ni, pa 

vsakogar pretrese, ko mama nenadoma 

ugotovi, da je izginil njen otrok, ko sredi 

centra nenadoma začne jokati izgubljen 

otrok ali ko se od družine odtrga kak drug 

družinski član, kar je v zbirnih centrih 

in na begunski poti nasploh velik problem: 

»Največ časa sem posvetil iskanju 

razdruženih družin, ko smo jih odpeljali 

v različne namestitvene centre. Enomesečnega 

otroka smo iskali štiri ure in smo 

ga potem našli v drugem namestitvenem 

NS_01.indd 16 06/11/15 08:24



17 

Hitenje beguncev, ki se v 

organiziranih kolonah korak 

za korakom približujejo cilju, 

do katerega jih čaka še veliko 

hitenja in čakanja, je razumljiv, 

saj se vsak od njih boji, da bo 

ostal zadaj. 

centru ter ga prinesli mamici. Nisem 

ravno tak, da me lahko doseže vsaka stvar, 

ampak vam povem, da sem imel tak cmok 

v grlu, da bi lahko rekel, da sem bil že 

čisto pred jokom,« se spominja Tomše, 

koža pa se naježi tudi Simoni Potočar, 

prostovoljki iz Adre, ki v centru Beti 

koordinira prostovoljce in ki se zdaj že 

lažje upira solzam, ko pomisli na dogodek 

izpred nekaj dni. »Prejšnji teden me 

Stane Tomše iz Civilne zaščite, ki je v begunsko 

krizo vključen od 19. oktobra, kljub 

12-urnim izmenam neutrudno opravlja 

svoje naloge. 

Za Aleksandra Zlatarja z Rdečega križa so 

nekaj običajnega tudi 23-urni delavniki. 

je zelo ganil gospod, ki sem mu iskala 

družino. Ko smo končno našli mamo, sem 

ga peljala v Brežice in mi je dal prstan ter 

mi rekel, da mu ga je dala mama za srečo 

na poti in zdaj čuti in želi, da ga v zahvalo 

da meni. Poglej, še zdaj se stresem ob 

tem spominu,« se nekje med veseljem in 

žalostjo nasmehne Simona, ki z drugimi 

prostovoljci skrbi za distribucijo hrane in 

obleke. »Potem pa vskočimo v vse možne 

situacije, kot so pomoč družinam, ki so 

bile ločene, do bolnih na terenu, ki jih odpelješ 

k zdravniku, čiščenja prostorov ... 

Ko naredimo redno delo, pa poskušamo 

čim bolj pomagati še mamicam, ki so na 

terenu z nekajmesečnimi dojenčki, hodimo 

po mleko zanje in tako dalje.« Opaža, 

da begunci zelo različno ocenjujejo orga- 

NS_01.indd 17 06/11/15 08:24

18 

Reportaža Naša 


nizacijo: »Dosti jih reče, da je v Sloveniji 

za vse skupaj dobro poskrbljeno, potem 

pa pridejo skupine, ki se tu ustavijo za 16, 

20 ur, tiste so seveda že manj zadovoljne. 

Problem pri regulaciji je, da gre za maso, 

ena na ena pa z nobenim od beguncev ni 

nobene težave. Vsi so prijazni, hvaležni, 

z vsakim se da vse zmeniti. In vsi si želijo 

naprej,« razume njihovo stisko kot prostovoljka, 

ki je v nekem drugem življenju, 

ki se je ustavilo, organizatorka prireditev 

in menedžerka glasbenih skupin. Zdaj je 

namreč predvsem humanitarka z veliko 

neodgovorjenih telefonskih klicev in vprašanj. 

»To je zdaj dvojna služba in nimam 

še odgovora, kako naprej. Črpamo zaloge. 

Danes sem prvo noč spala, odkar se je to 

začelo, in sploh ne vem več, koliko časa 

že traja. Načeloma sem na terenu 14 do 

16 ur na dan. So kar hudi napori. Meni ni 

težko delati, tudi čustveni vidik, čeprav te 

v nekaterih trenutkih strese, nekako potisneš 

v dnevno rutino, nespečnost pa je kar 

težko prenašati,« še ne vidi luči na koncu 

predora in se boji, da ne bi »vsi skupaj dol 

popadali«. 

Tudi po 23 ur dela na dan 

Če bi kdo moral pasti dol, je to zagotovo 

Aleksander Zlatar z Rdečega križa, ki 

je po 23-urnem delavniku na terenu že 

četrti dan. A čeprav o utrujenosti govorijo 

njegove oči, saj skoraj ne spi, niti z besedo 

ne omeni, da mu je težko. »Prihajam iz 

poklica, kjer takšne stvari, kot jih delamo 

tu, opravljamo vsak dan, vendar ne tako 

masovno. V tem centru zagotavljamo 

nujno medicinsko pomoč, sodelujemo z 

reševalnimi službami, tu pa imamo svojo 

ambulanto. S ponedeljka na torek smo v 

nočni izmeni oskrbeli okrog 400 beguncev 

ter imeli dve reanimaciji. Težave se povečujejo 

zaradi mraza in se bodo še povečevale. 

Ljudje so zelo slabo oblečeni, dolgo 

so na poti, podhranjeni, tudi zaradi njihove 

kulture in običajev. Dejansko niso vajeni 

takšnega mraza. Ponoči so spraševali, 

koliko stopinj je, in so bili zelo začudeni, 

ko smo jim povedali, da nekje med pet in 

osem. Oni si niso predstavljali takšnega 

mraza. Kar se tiče hrane, je zanjo poskrbljeno, 

tudi z drugimi stvarmi smo za zdaj 

dobro založeni, ampak se to spreminja 

iz ure v uro,« v prihajajočo zimo gleda 

Zlatar. Najbolj ga razveseli, ko premraženemu 

otroku da skodelico čaja in zagleda 

veselje in upanje v njegovih očeh. Upanje 

da bo bolje, kot upajo odrasli, ki bežijo na 

sever zaradi vojne ali ekonomske stiske, 

čeprav jih zelo malo ve, kam grejo, drugi 

pa jim le sledijo. »Situacija ni normalna, 

iti tako daleč od doma, mraz je, tako 

veliko jih je,« se z Zlatarjem kak kilometer 

stran od centra Beti strinja zdravnica Katalin 

Debreceni iz madžarskega Karitasa. 

Debrecenijeva pomaga v drugem zbirnem 

centru v Dobovi, ki sprejme od 3000 pa 

celo do 4000 ljudi, za katere poleg Rdečega 

križa skrbi šest do sedem zdravnikov. 

Samo v zadnjih 24 urah je z ekipo oskrbela 

več kot 300 pacientov, večino zaradi vnetja 

zgornjih dihalnih poti in diareje, skrbi pa 

jo veliko število nosečih žensk, saj jih je 

samo tisti dan skozi njihov center šlo več 

kot 20. 

Mali kraj, svetovna katastrofa 

»Večina jih nima hujših bolezni,« poudarja 

zdravnica, ki ima izkušnje s humanitarnimi 

katastrofami z vsega sveta, od potresov 

Prostovoljka iz Adre Simona Potočar, ki 

koordinira prostovoljce, se ob žalostnih 

trenutkih zdaj že lažje upira solzam. 

do cunamijev v Kolumbiji, Indiji, Indoneziji. 

Kar vidi tukaj, je še ena človeška katastrofa 

več. Tega se zavedajo tudi prebivalci 

Dobove, ki jih srečujemo na naši poti in se 

ne pritožujejo, ampak poskušajo razumeti 

stisko beguncev in živeti dalje. »Vas bom 

razočarala, ampak življenje gre normalno 

naprej,« pove Dobovčanka, ki tako rekoč z 

dvorišča svojega doma vidi begunce v centru 

Beti. Morda bodo z enakim razumevanjem 

dogajanje videli tudi prebivalci Rigonc, 

zdaj, ko begunci ne hodijo več skozi 

vas in po novem niti ne več čez polja. »Kar 

se tiče domačinov, moram reči, da okolica 

ni nestrpna. Ljudje so pripravljeni pomagati, 

tudi lokalno prebivalstvo, in pod črto 

lahko potegnem, da smo Slovenci zelo 

humanitaren narod,« prebivalce Dobove 

pohvali Stane Tomše, ko se mimo pokopališča, 

kjer ravno poteka pogreb, vrnemo 

do Beti. Tomše pove, da se kriza pozna 

na lokalnem gospodarstvu. Predsednik 

krajevne skupnosti Dobova Mihael Boranič 

pa pripoveduje: »Krajevna skupnost 

s 3000 prebivalci, vasice, ki so direktno 

vključene v to, Rigonce, Loče, Dobova, 

Mihalovci, imajo približno 1000, 1100 prebivalcev. 

Spraviti množico 15 tisoč ljudi 

v takšno okolje v enem dnevu ali dnevu 

in pol je nevzdržno in nemogoče. Pričakujemo, 

da bo slovenska vlada okrepila 

svoje delovanje, ker dobivamo občutek, 

da smo na jugu države slepo črevo, kjer se 

vse to zbira in se na nas pozablja. Večina 

jih samo pričakuje, da bo čim prej konec, 

da bo ta morija šla mimo, da bomo lahko 

normalno zadihali življenje. Nismo zaprti 

v hišah, zaklenjeni, življenje se odvija, 

delo na polju se odvija, tudi delo doma, na 

dvorišču. Ko ne moreš iti takoj v službo, se 

včasih ustavi življenje, nato pa se nadaljuje. 

In nadaljuje se tudi potem, ko pobira- 

Tomislav Jurman 

Begunci in jaz 

V celoti soglašamo z našim predsednikom dr. Cerarjem, 

ki poudarja razumevanje in skrb za migrante, 

hkrati pa na prvo mesto še vedno postavlja odgovornost 

do ljudi in naše države. 

Moj odnos do begunske krize je v marsičem pogojen s 

sporočili, zapisanimi v mojo podzavest. Ko sem bil še 

otrok, so nas učili, da moramo govoriti samo slovensko, 

pa čeprav smo se v šoli učili tudi srbohrvaščino in 

angleščino. V svojem okolju sem se srečeval pretežno 

z ljudmi, ki so bili enake narodnosti kot jaz, imeli so 

torej enako barvo kože, govorili so enak jezik in imeli 

so precej podobne navade. Kasneje, ko sem odraščal, 

sem doumel, da nekateri prebivalci iz mojega bližnjega 

okolja pravzaprav prihajajo iz drugih republik in so si 

tukaj ustvarili dom, družino in vse, kar gre zraven. Od 

mene so se razlikovali le v malenkostih, morda je bilo 

po naglasu zaznati, da slovenščina ni njihov materni 

jezik, in to je bilo to. 

Danes so pred mojimi vrati številni ljudje, ki govorijo 

drugače kot jaz, mislijo drugače kot jaz, imajo drugačne 

navade kot jaz, si pa najbrž želijo podobno kot jaz. 

Živeti mirno, svoji družini zagotoviti varnost, otrokom 

pa šolanje in srečno življenje. Usoda jih je prignala 

pred moja vrata in jaz se sedaj ne znajdem najbolje. 

Naj se jih bojim, naj jim pomagam ali naj se preprosto 

obrnem proč, kot da to nima nič opraviti z menoj? 

Sedaj je, vsaj po mojem mnenju, čas za razumno razmišljanje. 

Čeprav me je strah, da se morda ne znajdem 

najbolje, sem vendarle odrasel človek, ki mora 

pomagati sočloveku, če je le mogoče. Zato je prav, da 

pomagam po svojih močeh, in prav je tudi, da k temu 

pritegnem druge ljudi, ki so morda še v dvomih, kako 

naj ravnajo. 

V lokalnem odboru SMC Brežice nismo imeli nobenih 

dvomov. Ljudem v stiski bomo pomagali, kolikor 

zmoremo, hkrati pa bomo v oporo tudi državi oziroma 

njenim uslužbencem, ki delujejo v smeri vzdrževanja 

reda in spoštovanja dogovorov na ravni Vlade RS, s tem 

pa tudi dogovorov, sklenjenih na meddržavni ravni. V 

celoti soglašamo z našim predsednikom dr. Cerarjem, 

ki poudarja razumevanje in skrb za migrante, hkrati 

pa na prvo mesto še vedno postavlja odgovornost do 

ljudi in naše države. Naše člane smo pozvali, naj pomagajo, 

kolikor zmorejo, objavili smo številke humanitarnih 

organizacij, ki v našem okolju zbirajo materialno 

pomoč, prav tako pa pozivamo k strpnosti in razumevanju 

osebnih stisk, v katerih so se znašli begunci. 

Pri tem se ne oziramo na primernost izraza begunci; 

predvsem so to ljudje v stiski. Tudi če jih vidimo kot 

ljudi na poti iskanja boljšega življenja, so še vedno in 

predvsem ljudje. Otroci, matere, mladi in starejši, z 

eno besedo ljudje. 

NS_01.indd 18 06/11/15 08:24

mo smeti in tisto, česar na tej 

dolgi poti ne morejo nositi. Naši 

ljudje, predvsem prostovoljci, 

gasilci, dajejo dopuste za to, da 

so na protipožarnem varovanju, 

da delijo hrano, in se sprašujejo, 

ali bo to povrnjeno, predvsem 

obrtniki pa razmišljajo o marsičem, 

tudi o črnem scenariju, da 

bodo zaradi tega, kar se dogaja 

v zadnjih desetih dneh, ukinili 

kakšno delovno mesto. To je Dobova 

26. 10. leta 2015.« O ljudeh 

v kolonah, ki hitijo mimo njih, 

pa vseeno doda: »V skupinah je 

veliko ljudi, ki ti pomahajo, te 

pozdravijo, vprašajo, kako je, po 

angleško odgovorimo, kolikor 

razumemo, znamo. Govorna bariera 

je velika. Tisti, ki govorijo 

angleško, nekaj povejo, drugi 

ne povejo nič.« Predsedniku 

krajevne skupnosti, ki je, ne da 

bi hotela, v nekaj dneh postala 

center novodobnega globalnega 

eksodusa in zanimanja svetovnih 

medijev in politike, se zdi, da 

beguncem na obrazih piše, da 

so nezadovoljni, da so zmanipulirani, 

da gredo na silo tja, kjer 

ni njihov življenjski prostor, in 

se niso pripravljeni spuščati v 

pogovore, ker ne vejo, kaj se 

bo izoblikovalo iz teh njihovih 

besed. 

Policisti se bojijo, 

da jih bomo pozabili 

Prav tako kot begunci, ki jih 

ovira jezik, se v pogovor neradi 

spuščajo policisti, ki se spopadajo 

z nehvaležnim zadrževanjem 

mase ljudi, čeprav njihovo delo v 

presežnikih opisujejo prav vsi, ki 

delajo z begunci. »Moram pa na 

tem mestu res pohvaliti policiste, 

ki so 150-odstotni. Prav prijetno 

sem presenečen nad njihovim 

delom in moram reči, da so tudi 

oni že malo na koncu s svojimi 

močni, res pa strogo profesionalni 

in zelo dobri,« jih denimo 

pohvali Boranič, Tomše in drugi 

pa njihove napore opisujejo kot 

nadčloveške in profesionalne. 

Kljub pohvalam policisti še vedno 

raje molčijo ali pa redkobesedno 

in utrujeno priznajo, da 

ne štejejo več dni na terenu, da 

ne vejo, kako dolga bo tisti dan 

njihova izmena. Bolijo jih nekateri 

komentarji, ki jih berejo na 

družabnih obrežjih, bojijo se, da 

se bo nanje, ko bo vsega konec, 

navzlic hvalospevom pozabilo. 

»Ogromno nalog je, ki jih je treba 

opraviti, zato marsikdo od nas 

niti ne pomisli, da je formalni 

delavnik že zdavnaj končan. V 

okoliščinah, ki se iz trenutka v 

trenutek spreminjajo, moramo 

s sodelavci vedno iskati nove in 

nove rešitve. Policija, civilna zaščita, 

prostovoljci in vojaki se moramo 

ves čas usklajevati in hitro 

sprejemati odločitve. Le tako 

lahko zagotovimo varnost za vse 

vpletene, migrante, delavce, lokalne 

prebivalce, obenem pa poskrbimo 

za ustrezno oskrbo teh 

ljudi, ki imajo za seboj kilometre 

in kilometre naporne poti,« v 

njihovem imenu pojasnjuje Sandi 

Hervol, komandir Policijske 

postaje Brežice. Policija si želi 

kar najhitreje pomagati tujcem, 

da nadaljujejo svojo pot proti 

Avstriji in Nemčiji, ter čim bolje 

poskrbeti za najranljivejše skupine, 

kot so otroci, ženske, ostareli 

in onemogli. »Težko je prenesti 

pogled na lačnega in prezeblega 

otroka, starostnika. Težko je tudi 

zaradi občanov, še posebno so 

bili izpostavljeni krajani Rigonc 

in Dobove, ki se jim je v teh dneh 

zaradi velikega števila migrantov 

vsakdanjik povsem spremenil,« 

opaža Hervol. Vsak dan se mu 

zgodi toliko stvari, da je še veliko 

prezgodaj govoriti, po čem se 

bo najbolj spominjal teh težkih 

dni, a upa, da bodo med spomini 

prevladovali tisti lepi, »od trenutkov, 

ko smo našli otroke, ki so 

se izgubili v množici, do tistih, 

ko smo videli zadovoljne obraze 

ljudi, potem ko smo jih oskrbeli 

in so lahko nadaljevali pot«. 

Ne vejo, kam grejo, 

samo da na bolje 

In kam vodi ta pot? Na sever, 

v Nemčijo, na Dansko, Švedsko, 

Norveško, kam točno, ni 

važno, glavno, da grejo. Da se 

premikajo ... naprej. »Morda 

na Norveško, morda Švedsko, a 

ne vem,« prizna Suel iz Sirije, ki 

potuje z dve-, devet- in 11-letnim 

otrokom, drugi, ki se nama 

pridruži, omeni Švedsko, ker je 

tam njegov brat, tretji, ki med 

čakanjem na avtobus proti meji z 

Avstrijo ponudi cigareto, čeprav 

bi moralo biti ravno obrnjeno, 

pa sprašuje, kakšna Švedska 

sploh je. 18-letni Sirec Ragdan 

se je na pot odpravil z dve leti 

starejšo sestro in očetom, medtem 

ko mama čaka v Siriji, da jo 

bodo tja, kjer se bodo na koncu 

ustavili, pripeljali z letalom. Ragdan 

pravi, da gre nekam, kjer bi 

bilo najbolje študirati medicino. 

Torej v neznano. »Ne vem, kam 

gremo. Vsi pravijo Nemčija, Nizozemska, 

Danska. Hočem nadaljevati 

študij medicine, prav tako 

moja sestra. Delal bom zelo trdo 

in tam študiral. Oče ima denar, 

ampak nam ne pove, koliko ima, 

da se ne bi ustrašili, ali bomo 

prišli tja ali ne,« je negotov. Fant 

bi v drugih okoliščinah zagotovo 

uspel, zdaj pa na poti, ki ga je na 

nogah, vlakih in avtobusih vodila 

prek Bejruta, Turčije, Srbije in 

Hrvaške, košček za koščkom 

izgublja samozavest. »Pričakoval 

sem, da bo težko, a v Siriji ne 

moremo več nadaljevati študija. 

Morali smo na pot ali pa bo naša 

prihodnost uničena. Ko bo tam 

spet mir, bom šel nazal,« še reče, 

preden se z drugimi begunci v 

koloni avtobusov odpravi naprej. 

Za njimi pa na tleh ostajajo igrače 

in kosi oblačil – za nekatere 

smeti, zanje pa stvari, ki so jih 

morali pustiti za sabo, tudi nekatere 

dragocene. 

POLICIJA 

Policija koordinira celoten postopek 

sprejemanja, registracije in oskrbe 

beguncev. 

SLOVENSKA VOJSKA 

Slovenska vojska pomaga policiji pri 

varovanju državne meje in logistiki 

ter pripravi in dostavi hrane. 

Konec oktobra je bilo na terenu 600 

vojakov. 

HUMANITARNE ORGANIZACIJE 

Beguncem in migrantom izjemno 

pomagajo Rdeči križ, Karitas, Adra 

in Slovenska filantropija ter vrsta 

drugih organizacij in številni prostovoljci. 

USLUŽBENCI, BREZPOSELNI 

V pomoč na terenu so vključeni tudi 

uslužbenci Finančne uprave RS, javni 

uslužbenci ter 260 brezposelnih 

prek javnih del in 200 prek Slovenske 

filantropije. 

ZDRAVSTVO 

V izvajanje nujne medicinske 

pomoči migrantom so vključene 

zdravstvene ustanove po vsej državi, 

pri čemer je državljanom zagotovljena 

enaka zdravstvena oskrba kot 

doslej. 

FINANČNA POMOČ EU 

Slovenija ja Evropsko komisijo 

zaprosila za 10 milijonov evrov 

nujne finančne pomoči. 

MEDNARODNO 

Na minivrhu EU in Balkana, ki je 

bil sklican na pobudo Slovenije, 

so sprejeli 17 ukrepov, Sloveniji pa 

zagotovili 400 tujih policistov. 

LOKALNE SKUPNOSTI 

Vlada redno obvešča lokalne skupnosti 

o dejavnostih in ukrepih na 

njihovem območju. 

INFORMIRANJE 

Ustanovljen je bil krizni komunikacijski 

štab, ki ga vodi direktorica 

Urada vlade za informiranje. 

NS_01.indd 19 06/11/15 08:24

20 



Sekretariat 

Malo nas je, a smo naredili veliko 

Samo deset nas je, a nas je mogoče 

najti marsikje, od lokalne 

mreže do mednarodnega sodelovanja. 

V sekretariatu Stranke 

modernega centra smo z majhno 

ekipo predanih posameznikov v 

dobrem letu naredili mnogo, pri 

tem pa verjamemo, da se vedno 

da narediti še več in še bolje. 

»Kaj? Samo toliko vas je? Kje so 

pa drugi?« pogosto vpraša obiskovalec, 

ki prvič stopi v pisarne 

Stranke modernega centra in 

pričakuje, da bo v njih vrvelo od 

množice ljudi. Dejanska slika je 

kljub številnim nalogam, ki jih 

moramo opravljati na sekretariatu, 

precej drugačna. Kljub 

številnim oddelkom in pododdelkom 

sekretariata vsa področja, 

od lokalne mreže do mednarodnega 

sodelovanja, namreč 

pokriva le kakih deset bolj ali 

manj stalnih sodelavk in sodelavcev. 

A vendar smo v sekretariatu 

Stranke modernega centra z 

majhno ekipo zelo motiviranih 

in predanih posameznikov v 

dobrem letu naredili mnogo, pri 

tem pa verjamemo, da se vedno 

da narediti še več in še bolje. 

Vztrajno se trudimo, da delamo 

dobre zgodbe in pozitivne projekte, 

povezujemo in podpiramo 

lokalno mrežo, poslansko skupino, 

ministrice in ministre ter vse 

druge posameznike, ki delajo za 

skupno dobro. Veseli smo vsake 

pohvale, razveseli pa nas tudi, ko 

naše delo izpostavijo ljudje, ki so 

s stranko vse od njenega začetka, 

na primer gospod Horst Hafner, 

ki nam reče: »Najboljši ste!« 

In kaj pravzaprav počnemo? 

Med naše funkcije in naloge 

med prvim prav gotovo spadata 

tehnična in vsebinska podpora 

ter izvedba dogodkov, kot so 

tedenske seje izvršnega odbora, 

seje sveta, ki jih pripravljamo 

vsake tri mesece, kongres, okrogle 

mize Kluba SMC, sestanki 

programskih odborov, konference, 

javne tribune in izobraževanja. 

Poleg tega skrbimo za 

organizacijo in izvedbo volilnih 

in referendumskih kampanj, 

kjer izkušnje še pridobivamo, 

saj smo doslej »zares« izvedli le 

lokalne volitve, državnozborske 

Dr. Erik Kopač 

Naš potencial so naši ljudje 

pa smo izpeljali v nekem drugem 

»okolju«. Ne smemo pa pozabiti 

niti na zelo pomembno podporo 

lokalni mreži, pri kateri nam 

Nastajanje nove politične stranke je podobno naseljevanju prostranstev, najprej posamezne 

hiše, potem je poseljenost vedno gostejša, odnosi vedno bolj kompleksni, 

soodvisnost vse večja. Z izjemno energijo in predanostjo sodelavcev smo v letu in 

pol vzpostavili članske in lokalne temelje stranke; naše članice in člani delujejo v 60 

lokalnih odborih, ki sodelujejo z več kot 300 svetnicami in svetniki SMC ter 13 podžupanjami 

in podžupani. Več sto nas je, ki, lahko rečem, vsak dan živimo zgodbo 

SMC, nekateri ves dan, številni v svojem prostem času. Ustvarjamo stranko, ki ima 

v svojem začetku izjemen potencial, razgledane ljudi z bogatimi profesionalnimi 

izkušnjami na svojih področjih in voljo do aktivnega državljanstva. Pa ne samo v 

svojih vrstah, ampak tudi med vami, ki ste nas podprli, da v vašem imenu naredimo 

nekaj dobrega za vse. In tega nismo pozabili, v zgodbo SMC smo šli za bolj pošteno 

in pregledno politiko, ki stoji za svojimi obljubami in dela v dobro vseh. 

zelo pomagajo regijski koordinatorji. 

Skupaj z njimi skrbimo 

za koordinacijo in povezovanje 

lokalnih odborov, podporo lokalnim 

odborom pri organizaciji 

dogodkov, povezovanje z dejavnostmi 

poslank in poslancev ter 

ministric in ministrov na terenu 

in za regijska srečanja članov in 

predstavnikov lokalnih odborov 

z vodstvom stranke, ministri in 

poslanci. 

Poleg povezovanja lokalnih 

odborov s »centralo«, posredovanja 

vsebinskih predlogov in 

pobud, kot so tiste, ki prihajajo 

iz lokalnega okolja, članstva in 

strokovne javnosti, ter poleg 

povezovanja vsebin s primernimi 

sogovorniki skrbimo tudi za 

finančno poslovanje stranke. Če 

smo natančni, bdimo tako nad 

prihodki (članarine, donacije, 

izplačila občin na podlagi volilnega 

rezultata, izplačila državnega 

proračuna na podlagi volilnega 

rezultata ...) kot odhodki (najemnine, 

plače, vzdrževanje in 

nakup tehnične in programske 

opreme …), sem pa spadajo 

tudi redno poslovanje in plačilo 

obveznosti ter akumulacija 

rezervnega sklada za naslednje 

volitve. Na koncu naj dodamo, 

da ob vsem tem urejamo tudi 

zadeve, povezane s članstvom, 

med katere na primer spadajo 

sprejem in obravnava pristopnih 

izjav, urejanje baze članov in 

obveščanje članov. Slednje pa je 

ažurno in temeljito tudi zaradi 

naše službe za odnose z javnostmi, 

zaradi katere so o našem 

delu vsak dan sproti poučeni in 

obveščeni tudi vsi naši volivci in 

drugi državljani in državljanke 

Slovenije, ki nas poleg tega lahko 

spremljajo tudi prek naše spletne 

strani in družabnih omrežij, kot 

sta Twitter in Facebook. Samo 

kliknite pa boste videli. 

Iztok Štefanič 

Iztok 

Štefanič 

vodja sekretariata 

Stranke modernega 

centra 

Mojca 

Kovač 

poslovna sekretarka 

JURE 

Vozelj 

strokovni sodelavec 

Rok 

Jemec 

strokovni sodelavec 

Rad se spominjam časa med volitvami leta 

2014. Kdor je takrat obiskal sedež stranke v 

pisarnici v podhodu Nebotičnika, pogosto ni 

mogel verjeti, da na tistih nekaj kvadratnih 

metrih med drugim potekajo koalicijska pogajanja, 

ob večerih seje izvršnega odbora, čez 

dan pa zbiranje in obdelava pristopnih izjav, 

kandidatur, ustanavljanje odborov, priprava 

vsebin spletne strani, e-novic in družabnih 

omrežij ter seveda vse, kar spada v normalno 

delovanje pisarne. Danes smo mnogo bolje 

organizirani, a je delo še vedno visokointenzivno 

in zelo zanimivo. 

Dobro se razumemo, kar je pomembno, saj 

skupaj preživimo veliko časa. O svojem delu 

ne razmišljam kot o seznamu nalog, ki jih moram 

storiti, ampak vsako nalogo vzamem kot 

izziv in kot korak bližje k skupnemu cilju. Delo 

in izzive sprejemamo s pozitivnim pristopom 

– tako vsak dan še prehitro mine! 

Delo na sekretariatu stranke SMC je pestro. 

Veliko smo v stiku z ljudmi. Ti stiki so lahko 

zelo prijetni, včasih pa stresni, še posebno ko 

se srečuješ s stisko posameznikov. Razkorak 

med pričakovanji ljudi in dejanskim dosegom 

politične stranke je v nekaterih primerih velik. 

Še vedno jo gradimo, iz dneva v dan, korak za 

korakom. Veseli me, ko nekateri to prepoznajo 

in pohvalijo naše delo in napredek, ki 

smo ga dosegli v dobrem letu (so)delovanja. 

V tem času se je v stranki izoblikovalo zdravo 

in resnično dobronamerno jedro članstva, s 

katerim mi je v veselje in čast sodelovati. 

Sodelavke in sodelavci naredijo delo, ki se 

včasih vleče v pozne večerne ure, prijetno. 

Največja kakovost sekretariata je, da v njem 

sodelujemo v prijateljskem duhu. Energija 

mladih in izkušnje starejših so kombinacija, 

s katero v težavah iščemo priložnosti. Pot do 

ciljev, ki smo si jih zastavili med nastajanjem 

stranke, ni lahka in hitra – je pa uresničljiva! 

NS_01.indd 20 06/11/15 08:25



Mednarodna dejavnost 

21 

SMC v mednarodnem prostoru 

S kanclerko Angelo Merkel 

Foto: Daniel Novakovič/STA 

SMC se razvija tudi v evropskem 

in širšem mednarodnem prostoru, 

ki je politično urejen podobno 

kot politični prostor znotraj 

posameznih držav. Podobno 

misleče stranke iz posameznih 

držav se povezujejo v močne 

mednarodne zveze. Že nekaj mesecev 

po volitvah je SMC postala 

članica zveze evropskih liberalnih 

strank Alde (Zavezništvo 

liberalcev in demokratov za 

Evropo). Alde je evropska sredinska 

stranka, ki združuje široko 

paleto precej raznolikih evropskih 

liberalnih strank. »Zelo hitro 

smo postali polnopravna članica 

Aldeja, in to, da stranka, ki je na 

sceni slabe pol leta, postane del 

pomembne mednarodne zveze, 

je velik uspeh,« je dejal predsednik 

dr. Cerar ob pridružitvi 

Aldeju. Poudaril je, da se SMC 

opredeljuje kot socialno-liberalna 

stranka: »Današnja vključitev 

SMC v Alde je potrditev jasne in 

enotne opredelitve članstva, da 

SMC je in bo ostala socialno-liberalna 

stranka. Stranka, ki gradi 

vizijo razvoja Slovenije tako na 

čvrstih ekonomskih temeljih kot 

na odgovorni socialni in okoljsko 

ozaveščeni vlogi države.« 

Evropske stranke imajo izjemno 

velik vpliv, podobno kot posamezna 

stranka v nacionalnem 

parlamentu. Zavezništvo Alde 

je tretja največja zveza strank v 

Evropskem parlamentu. Pred 

zasedanji predsednikov vlad 

Vodilni predstavniki evropskih 

liberalnih strank 

oziroma Evropskega sveta se 

vodje evropskih liberalnih strank 

v svojem krogu posvetujejo o 

skupnem stališču do aktualnih 

tem. Dr. Miro Cerar se redno 

udeležuje teh srečanj, na katerih 

sodeluje pet predsednikov vlad, 

še nizozemski, belgijski, luksemburški 

in estonski premier, ter 

pet evropskih komisarjev iz kvote 

Aldeja, s katerimi skupaj oblikujejo 

stališča. Prav zaradi tega 

povezovanja imajo pomemben 

vpliv na odločanje na evropski 

ravni oziroma na evropsko politiko, 

to pa pomeni, da ima vpliv 

nanjo prek Aldeja tudi Slovenija. 

Foto: Arhiv Alde 

Dr. Miro Cerar s predsednikom EK Jeanom-Claudom Junckerjem 

SMC je oktobra postala tudi članica 

opazovalka Liberalne internacionale, 

globalne zveze liberalnih 

strank. Za odločitev o pridruževanju 

Liberalni internacionali so 

SMC spodbudile vrednostno in 

programsko sorodne stranke, ker 

v SMC vidijo pomemben dejavnik 

razvoja liberalno-demokratičnih 

vrednot v Srednji Evropi 

in na Zahodnem Balkanu. Kljub 

velikim razlikam v razvitosti po 

svetovnih regijah so nekatere 

temeljne vrednote lastne vsem 

članicam Liberalne internacionale: 

človekove pravice, svobodne 

in poštene volitve, večstrankarska 

demokracija, socialna pravičnost, 

toleranca, socialno-tržna 

ekonomija, svobodna trgovina, 

trajnostni razvoj in močan občutek 

za mednarodno solidarnost. 

Te vrednote so lastne tudi Stranki 

modernega centra. 

Foto: Arhiv Evropske komisije 

Foto: Arhiv Evropske komisije 

Violeta Bulc 

Komisarka, 

ki v službo prikolesari 

Mag. Violeta Bulc je z dr. Kopačem in dr. Kešeljevićem in drugimi 

strokovnjaki sooblikovala program SMC, s katerim je stranki 

uspel zgodovinski uspeh na volitvah. S svojo izjemno pozitivno 

naravnanostjo in energijo je močno zaznamovala tudi nastajanje 

in oblikovanje vlade. Premier ji je zaupal vodenje resorja za razvoj 

in podpredsedniško mesto v vladi, a je z izvrstnim nastopom 

pred evropskim parlamentom prepričala, da se lahko dokaže 

tudi kot vrhunska političarka evropskega formata. Kot komisarka 

za promet je prepričana, da lahko Slovenija zaradi svoje lege igra 

pomembno vlogo v evropskem prometnem sistemu. V teh mesecih 

njen mandat, tako kot celotno Evropsko komisijo, zaznamuje 

reševanje begunske krize, zato je komisarka skupaj s kolegom za 

migracije Dimitrisom Avramopulosom obiskala Slovenijo. Komisija 

poskuša po njenih besedah storiti vse, da bi Evropa delovala 

enotno ter da bi zagotovila celovite in trajne rešitve. Komisarko 

pa prepoznamo tudi po njenem zaščitnem znaku – kolesu, če ji le 

delovne obveznosti to dopuščajo, se v službo pripelje z njim. 

SMC-ambasadorji 

DR. MITJA HORVAT 

»Sem za enake možnosti in svobodno družbo,« 

pravi poslanec in mednarodni sekretar stranke, 

ki kandidira za podpredsednika evropskih 

liberalcev (Alde). 

KAMAL IZIDOR SHAKER 

Kot predsednik Odbora za zadeve Evropske 

unije je povabil evropsko komisarko za trgovino 

Cecilio Malmström, da 10. novembra v DZ 

odgovori na pomisleke poslancev o spornih 

trgovinskih sporazumih o TTIP, CETA in TISA. 

KSENIJA KORENJAK KRAMAR 

V funkciji podpredsednice Parlamentarne 

skupščine Sveta Evrope je na septembrskem 

zasedanju vodila del plenarne seje o begunski 

krizi v Evropi. 

NS_01.indd 21 06/11/15 08:25

22 



Pogosta vprašanja in odgovori 

Vlada je napovedala, 

da je ena od njenih 

prioritet reforma 

zdravstvenega sistema, 

ki ni bil resneje 

prenovljen že od leta 

1992, kar ministrica 

Milojka Kolar Celarc 

vedno znova poudarja. 

Je ministrstvo za zdravje 

že pripravilo reformo 

in kakšne spremembe 

načrtuje? 

Reforma oziroma prenova zdravstva 

se je že začela. Prenova 

temelji na javnem zdravstvu in 

principih dostopnosti, solidarnosti 

in zmanjševanja neenakosti 

v zdravstvu. Javno zdravstvo je 

temelj za vse reformne odločitve 

in korake: spremembe pri 

koncesijah, odpravo obveznega 

dodatnega zavarovanja, nepapirnate 

recepte in naročanje, novo 

mrežo urgentnih centrov ter več 

pristojnosti za vodstva zdravstvenih 

ustanov in za ministrstva 

pri izvajanju obveznega zavarovanja. 

Koncesije zasebnim 

zdravnikom dopolnjujejo javni 

zdravstveni sistem in jih ti ne 

bodo mogli več prodati oziroma 

preprodati skupaj s podjetjem, 

tako kot se je dogajalo doslej. 

Po novem bo zdravnik dobil 

koncesijo na svoje ime in ne bo 

prenosljiva. Lažjo dostopnost 

do zdravstvenih storitev smo 

z elektronskimi recepti začeli 

uvajati že oktobra. Pacient bo 

za prevzem zdravila po novem 

tako potreboval le še kartico 

zdravstvenega zavarovanja ali 

(za bele recepte) dokument, 

zdravilo pa bo lahko prevzel v 

katerikoli lekarni v Sloveniji. V 

vmesnem obdobju so poleg elektronskih 

receptov izdajali tudi 

papirnate, novembra pa se po 

vsej Sloveniji uveljavljajo samo 

elektronski, kar je tudi varneje, 

saj zdravnika, ko vpiše zdravilo, 

sistem opozori, katera zdravila 

bolnik že dobiva in ali je jemanje 

novega, dodatnega zdravila 

varno. Velika prenova se bo 1. 

januarja 2016 zgodila tudi pri 

napotnicah oziroma naročanju 

na preglede: papirnato napotnico 

bo zamenjala napotnica v 

elektronski obliki, zato bodo čakalne 

vrste krajše, naročanje pa 

preglednejše. Mnogi so namreč 

preskakovali vrste in se naročali 

pri več specialistih hkrati, zdaj 

pa bodo vzpostavljeni enotni 

čakalni seznami po vsej državi. 

To bo omogočilo enakopravnejšo 

dostopnost do zdravstvenih 

storitev, pacientom pa ne bo 

več treba hoditi od zdravnika 

do zdravnika z napotnicami. 

Reforma zdravstva med drugim 

prinaša tudi ukinitev dvojnega 

obveznega zavarovanja, saj odpravlja 

dopolnilno zdravstveno 

zavarovanje, kar je sicer napovedovalo 

že več ministrov za 

zdravje, ministrica Milojka Kolar 

Celarc pa se je tega dejansko 

lotila. 

V javnosti se pogosto 

pojavljajo vprašanja 

o stranki SMC, kar je 

razumljivo, saj smo nova 

in vodilna stranka v 

slovenskem političnem 

prostoru. Ponavljajo se 

tudi številna vprašanja o 

programu stranke, naših 

stališčih do aktualnih tem 

in konkretnih projektih, 

ki jih želimo izpeljati. V 

rubriki Pogosto zastavljena 

vprašanja in odgovori bomo 

v vsaki številki časopisa 

odgovorili na nekaj 

vprašanj, odgovori bodo 

na voljo tudi v posebnem 

arhivu na naši spletni 

strani (www.strankasmc. 

si). Vabimo vas, da nam 

vaša morebitna vprašanja 

pošljete elektronsko ali 

fizično na naslov: 

pr@strankasmc.si 

ali 


Beethovnova 2, 

1000 Ljubljana. 

Kdaj in kje je bila ustanovljena stranka SMC in koliko glasov je dobila 

na volitvah 2014? 

Stranka modernega centra je bila ustanovljena 2. junija 2014 v 

Ljubljani. Na parlamentarnih volitvah 13. julija 2014 je takrat še 

Stranka Mira Cerarja prejela 301.563 glasov oziroma 34,49-odstotno 

podporo vseh, ki so se udeležili volitev. 

Koliko poslank in poslancev ima stranka? 

V poslanski skupini SMC je 35 poslancev, ki jih vodi poslanka iz 

Ljubljane dr. Simona Kustec Lipicer, kar se je zgodilo prvič, saj 

poslanske skupine doslej ni vodila še nobena ženska. Naša poslanska 

skupina je tudi največja v zgodovini državnega zbora, ima 

največ poslank v vseh sklicih državnega zbora ter najbolj izobražene 

poslanke in poslance doslej. Poslanca SMC dr. Milana Brgleza 

so kolegice in kolegi poslanci izvolili za predsednika državnega 

zbora. 

Kako je sestavljena vlada premiera dr. Mira Cerarja? 

Dr. Miro Cerar vodi koalicijsko vlado, v kateri sta ob njegovi Stranki 

modernega centra (SMC) še dve stranki: Socialni demokrati (SD) 

in Demokratična stranka upokojencev Slovenije (Desus). SMC ima 

ob predsedniku vlade devet ministric in ministrov, Desus 4 in SD 3. 

Kako se je SMC uvrstila na lokalnih volitvah? 

SMC se je na lokalnih volitvah 19. oktobra uvrstila na tretje mesto 

med strankami ter dobila dobrih 11 odstotkov glasov. Osvojila je 

308 svetniških mest v občinskih svetih ter ima 13 podžupanj in 

podžupanov, ki imajo v sklopu stranke svoj klub. 

Kako je organizirana strankina lokalna mreža? 

Stranka ima 60 lokalnih odborov po vsej Sloveniji, med temi so 

tudi odbori v vseh enajstih mestnih občinah v državi. Za lokalno 

mrežo je odgovoren namestnik generalnega sekretarja Horst Hafner. 

V sklopu stranke deluje Klub podžupanov in podžupanj. 

Kako je stranka organizirana programsko? 

V sklopu Programske konference stranke deluje 17 programskih 

odborov, ki pokrivajo vsa področja dela. Predsednik Programske 

konference je dr. Aleksander Kešeljević, posamezne odbore pa 

vodijo poslanke in poslanci oziroma ministrice in ministri oziroma 

državne sekretarke in sekretarji, generalni sekretar stranke in 

člani stranke, ki so strokovnjaki na področjih, ki jih vodijo. 

Kako deluje Klub SMC? 

V sklopu Kluba SMC stranka širši javnosti predstavlja teme in 

omogoča široko razpravo o njih, pri tem pa se povezuje s civilnodružbenimi 

skupinami in organizacijami. Doslej so potekale javne 

razprave o enakopravnosti zakonskih zvez, enotni vstopni točki za 

otroke s posebnimi potrebami in begunski krizi, v novembru pa bo 

potekalo omizje o spolnih kvotah v upravah gospodarskih družb. 

Izhodišče za omizje so nove zakonske pobude, ki urejajo predvsem 

družbena vprašanja, povezana s človekovimi pravicami in novimi 

socialnimi modeli sobivanja. 

Zakaj je sprejem fiskalnega pravila dober za Slovenijo? 

Fiskalno pravilo določa, da srednjeročno in dolgoročno porabimo 

toliko, kolikor zberemo z javnimi dajatvami. V slabih časih lahko 

porabimo nekoliko več, v dobrih pa več privarčujemo. Fiskalno 

pravilo bo Sloveniji omogočilo, da v normalnih ekonomskih 

razmerah za tekočo porabo ne ustvarja dodatnega javnega dolga, 

hkrati pa dolgoročno uravnoteži državni proračun. Uravnotežen 

proračun bomo dosegli postopoma. 

Kaj prinašajo spremembe definicije minimalne plače? 

Minimalna plača mora biti najnižji možni znesek, ki ga delavec 

prejme za opravljeno delo in za polni delovni čas. Dodatki za nočno 

in nedeljsko delo ter delo med prazniki naj bodo iz minimalne 

plače zato izvzeti. Tako bodo pogoji enaki za vse delavce, medtem 

ko je doslej delavec, ki je delal ponoči in ob praznikih, dobil enako 

minimalno plačo kot tisti, ki je delal le ob običajnih urah med 

tednom. 

Kaj je vključeno v tako imenovani socialni sveženj pravosodnih 

zakonov? 

Sveženj vključuje novelo Zakona o izvršbi in zavarovanju, ki se 

osredotoča na varovanje eksistenčnega položaja socialno ranljivih 

dolžnikov v postopku izvršbe in pomeni korak k zagotavljanju 

socialne države. Predlog namreč določa, da minimalni varovani 

znesek, ki ob izvršbi ostane dolžniku, ne sme biti nižji od neto 

minimalne plače. V izvršilnem postopku so nedotakljivi tudi veteranski 

dodatek, enkratni prejemek ob namestitvi otroka v rejniško 

družino ter denarna sredstva, ki jih posamezniki prejmejo iz 

naslova aktivne politike zaposlovanja. 

Kaj je projekt Stop birokraciji? 

Stop birokraciji je projekt oziroma spletni portal ministrstva za 

javno upravo, ki je namenjen komunikaciji z gospodarstvom in državljani, 

predvsem pa zbiranju njihovih predlogov. Zbrane pobude 

omogočajo oblikovanje ukrepov, ki se sproti dodajo v Enotni dokument 

za zagotovitev boljšega zakonodajnega in poslovnega okolja 

ter dvig konkurenčnosti. Minister Boris Koprivnikar je predstavil 

projekt gradnje računalniškega oblaka z enotnim podatkovnim 

modelom za celotno javno upravo, prenovljen portal e-uprava, namenjen 

državljanom, spremembe v postopkih javnega naročanja, 

s katerimi želijo racionalizirati stroške javnih naročil, in projekt 

centralnega upravljanja državnega premoženja. 

NS_01.indd 22 06/11/15 08:25



23 

PRISTOPNA IZJAVA 

Pristopno izjavo najdete tudi na naši spletni strani na naslovu www.strankasmc.si/postani-clan/, 

kjer je prav tako objavljen Pravilnik o članstvu. 



Časopis Stranke 

modernega centra 

Uredniški odbor: 

Zdenka Jagarinec, 

Gregor Plantarič, Ana Štruc 

Oblikovanje: 

Služba za odnose z javnostmi SMC 

Fotografija naslovnice: 

Uroš Hočevar 

Naslov uredništva: 


Beethovnova 2, 1000 Ljubljana 

Tel.: 01 2446 550 

info@strankasmc.si 

www.strankasmc.si 

Facebook: 

www.facebook.com/StrankaSMC 

Twitter: 

@StrankaSMC 

Ime: 

Priimek: 

Datum rojstva: Moški Ženska 

Stalni naslov Ulica in hišna številka: 


Začasni naslov Ulica in hišna številka: 


Drugo Izobrazba (stopnja): 

Poklic: 

Zaposlitev: 

Kontakt Telefon: 

Mobilni telefon: 

Elektronski naslov: 

Ne želim prejemati e-sporočil in e-novic ter tako biti obveščen o dejavnostih stranke SMC. Sem državljan/-ka Republike Slovenije. 

S podpisom sprejemam program in statut stranke (oba sta objavljena tudi na naši spletni strani www.strankasmc.si). 

Datum: 

Podpis: 

Izpolnjeno in podpisano pristopno izjavo lahko pošljete na naslov 

SMC – Stranka modernega centra, Beethovnova 2, 1000 Ljubljana 

oziroma skenirano na elektronski naslov clanstvo@strankasmc.si 

ali pa jo izročite vašemu najbližjemu lokalnemu poverjeniku. 

Z vašimi osebnimi podatki bomo ravnali skrbno in skladno z Zakonom o varstvu osebnih podatkov. 

NS_01.indd 23 06/11/15 08:25

24 

Premislek 



V politiko 

nisem šel lačen 

Saša 

Tabaković 

Velika večina verjame, da 

živimo v času zagotovljene 

optimalne sreče, saj ljudje 

vsak dan poslušajo mantro, 

da je osebni uspeh izključno 

v domeni posameznika. 

Vsak je svoje sreče kovač, 

bi rekli. Ta miselnost je 

še posebno uničujoča za 

tiste mlade, ki pri svojih 

tridesetih, po končanem 

študiju, živijo pri starših in 

se bojda nesposobni držijo 

maminih kril. 

Foto: Jure Eržen, Delo 

»Zakaj vstopati v svet politike, če pa 

človek na koncu vedno poišče zatočišče 

v duhovnem udejstvovanju?« je bilo 

vprašanje, ki je bilo večkrat kot puščica 

izstreljeno vame. Res je, zakaj bi pravzaprav 

človek, ki se karierno nikoli ni 

počutil popolnoma zapostavljenega, ki 

je bil eksistencialno preskrbljen, ki ni bil 

lačen različnosti, sploh rinil v nori svet, 

ki ga javnost tradicionalno ne odobrava 

in ima zaradi slabih preteklih praks na 

splošno zelo odklonilno mnenje? Razlog 

je preprost – ravno zato. Svet politike ne bi 

smel imeti omalovažujočega prizvoka, ker 

je to tisto telo, ki predstavlja posameznega 

državljana, njegova družbena videnja in 

njegovo narodno-državotvorno identiteto. 

Politično integriteto bi ljudstvo moralo 

spoštovati. Predvsem pa bi jo morali 

spoštovati tisti, ki jim je ljudstvo to poslanstvo 

zaupalo na volitvah. Zato je bilo v 

preteklosti razočaranje javnosti do politike 

toliko večje. Priznam, tudi moje. Razlike 

med pričakovanjem in sposobnostjo so 

bile očitno prevelike glede na razplet po 

petindvajsetih letih samostojne države. 

Razpasel se je cinični nihilizem, misel 

»tako pač je« pa se je zažrla v vsakodnevno 

javno odzvanjanje ljudi kot uplahnjen 

odgovor utrujenih, neverujočih v boljši 

jutri. Predvsem zaradi prepričanja, da so 

naša življenja samo del neobčutljivega sistema, 

na katerega ne moremo vplivati. Ker 

na svetu enostavno obstajajo predvsem 

nespremenljivke, ki so, kot bi rekel Danilo 

Kiš, v družbeni sistem in mentalni kod ljudi 

»zasidrane z absolutno zanesljivostjo«. 

In ko naletiš nanje kot kamen, kost ob zid, 

si prisiljen zamahniti z roko in zavzdihniti: 

»Tako pač je.« 

Škoda. Popolnoma jasno bi moralo biti 

dejstvo, da so nespremenljivke v resnici 

spremenljive. Na svetu so stvari takšne, 

kot so, z razlogom. In ne naključno. In 

takšne, kot so, niso same po sebi. Za 

takšne smo jih naredili. Ljudje. Družba. 

Kompromisno. Vse, kar nam je všeč, kar 

razumemo kot prav, kar občudujemo, je 

takšno, ker smo to kot takšno prepoznali. 

In vse, kar nas moti, kar nam je tuje, kar 

razumemo kot nepravično, kar čutimo kot 

laž, obstaja zato, ker smo kot družba privolili 

v to, da obstaja. In to daleč od začrtane 

poti. Ni enostavno redno ocenjevati samega 

sebe in svojih dejanj. Lahko govorim 

iz prve roke. Še težje pa to verjetno počne 

družba kolektivno. A če smo se kot narod 

odločili, da bomo uživali sadove civilizacije, 

se bo treba še naprej truditi, da pravila 

igre, ki smo si jih določili ob začetku 

državne samostojnosti, nadgrajujemo in 

razvijamo. Bistveno za dvig civilizacijske 

ravni je, da se s svetom in težavami spopadamo 

redno, brez premora. Recimo tako, 

da se o svetu in svoji vlogi v njem preizprašujemo 

v skupnem, javnem dialogu, 

sploh političnem, s ciljem, da ta dialog 

oblikujemo v družbeno vrednoto. Samo 

s prevrednotenjem lahko spreminjamo 

svet, ki nas obdaja. Če globoko verjamem, 

da lahko z umetnostjo spreminjamo svet 

tako, da ljudi, ki jo uživajo, senzibiliziramo 

do te mere, da postanejo družbenokritični, 

kaj ni naloga politike, da počne enako, 

le z drugimi sredstvi? Končati moramo 

s ponavljanjem misli »tako pač je« in se 

usmeriti k drugačni politiki, politiki sprememb 

in novih priložnosti. Politiki z imenom 

in priimkom. A če nam v političnem 

smislu uspe vzpostaviti in utiriti družbo 

nazaj v prave tirnice, tako da bodo na vrhu 

družbene lestvice končno kraljevale javno 

prepoznane vrednote, ali bo takšen sistem 

lahko že sam po sebi najoptimalnejši za 

širok krog državljanov? Je možno družbeni 

Končati moramo s 

ponavljanjem misli »tako 

pač je« in se usmeriti k 

drugačni politiki, politiki 

sprememb in novih 

priložnosti. Politiki z 

imenom in priimkom. 

razvoj utiriti tako, da deluje sam od sebe? 

Mislim, da ne. Napredek posameznika 

in družbe je treba vedno vzpodbujati, 

spremljati in ga proučevati. Gre namreč za 

kontinuiran proces, v katerem cilje lahko 

uresničujemo samo s sprotno analizo. 

Mimogrede, zavedam se, da poudarjanje 

družbenih vrednot, ki slikajo krasni novi 

svet, sodi predvsem v tisti pol človeka, ki 

svojo retoriko črpa iz besednjaka konservativizma. 

Zato sta torej na mestu vprašanji, 

ali želimo kot mlada stranka politično 

stopiti korak dlje in kje je znotraj omenjenih 

vrednot in utirjenega družbenega 

sistema v političnem smislu sredina? 

Mislim, da je sodobno politično sredinskost 

treba iskati predvsem v primerno 

občutljivem obravnavanju realnosti 

državljanov, brez ideologij ali prepričanj. 

To pomeni, da je pri obravnavanju raznorodnih 

tem treba poskusiti vzpostaviti 

distanco in se do njih čim bolj objektivno 

opredeliti. Naredimo preskok in se vrnimo 

na ponarodelo frazo »tako pač je«. Kot že 

zapisano, se je ta razvila iz apatije ljudi, 

ki jim karierno ali osebnostno ni uspelo, 

saj imajo občutek, da se borijo s sistemskimi 

mlini na veter. Postala je izgovor za 

prelaganje odgovornosti, nereagiranje in 

sprijaznjenje s stisko. Res je. A če pogledamo 

statistiko klientelizma in sistemske 

korupcije, ki je v Sloveniji še vedno visoka, 

bi lahko rekli, da imajo prav. Vseeno pa so 

ti ljudje v javnosti ponavadi razumljeni kot 

razvajeni nergači, ki so si sami krivi za neuspeh. 

Če bi se bolj potrudili, konkretneje 

zavihali rokave, bi jim zagotovo uspelo. 

Vsaj tako verjame velika večina. Ker velika 

večina namreč verjame, da živimo v času 

zagotovljene optimalne sreče, saj ljudje 

vsak dan poslušajo mantro, da je osebni 

uspeh izključno v domeni posameznika. 

Vsak je svoje sreče kovač, bi rekli. Ta 

miselnost je še posebno uničujoča za tiste 

mlade, ki pri svojih tridesetih, po končanem 

študiju, živijo pri starših in se bojda 

nesposobni držijo maminih kril. Za svoj 

neuspeh lahko krivijo predvsem same 

sebe, ker, tako javnost, niso znali izkoristi 

priložnosti, ki jim jih sistem ponuja pod 

nos na vsakem koraku. Njihovo življenje 

za družbo torej ne predstavlja nobene 

dodane vrednosti. Nihče pa se noče zares 

vprašati, kaj je v preteklosti naredila 

politika, da bi prihodnost teh mladih 

spremenila v prijazno perspektivo? Kaj 

je naredila, da ti pri tridesetih ne bi cele 

dneve depresivno ležali doma na kavču? 

Ko pride do resne, žgoče razprave na temo 

razvajenih, se javnost redko obregne ob 

prave razvajence. Tiste razvajence, katerih 

starši namesto na socialne in zaposlitvene 

posvetovalnice po telefonu raje kličejo na 

druge naslove ter zahtevajo nadstandardne 

usluge in nezaslužene privilegije za 

svoje potomstvo. O njih pa niti beseda? Pa 

bi bila nujna, če želimo razumeti vse ravni 

in ozadja opevanega osebnega uspeha! 

Iz trenutnega ustroja sveta, ki govori o 

tem, da je uspeh vedno odvisen od osebnega 

vložka, se napajata tako desna kot 

leva ideologija, obe z interesom politične 

prevlade. Ena govori o vrednosti posamičnega 

uspeha, druga o uspehu kolektiva, 

posledica katerega je uravnilovka, saj 

je osebni uspeh kolektivu do neke mere 

vedno v breme. Nesporno dejstvo pa je, da 

je osebni uspeh vedno sestavljen ne samo 

iz lastne zavzetosti, temveč tudi iz srečnih 

okoliščin! In uspeh kolektiva prav tako. 

Bistvo sredinske politike je torej v tem, da 

se ne spreneveda in da takšen življenjski 

potek tudi prepozna. Tako lahko ustvarja 

razmere, v katerih bo kariera posameznika 

in kolektiva vrednota, razcvet obeh pa 

čim manj podrejen srečnim okoliščinam. 

Le tako se lahko udejanja objektivizem 

sredinske politike. Šele ko nam bo kot 

narodu uspelo ozavestiti (ne)smiselnost 

osebnih okoliščin, bomo med seboj lahko 

popolnoma enakopravni. Tako razumem 

današnji izziv sodobne politike, kjer se 

trud vnovičnega vrednotenja in razvoja 

družbe šele začne. 

NS_01.indd 24 06/11/15 08:25

Naša sredina, številka 1, leto 1

Create successful ePaper yourself

Delete template?

Save as template?