Revija Svitanje - Zima 2007

K 

S V I T A N J E 

Revija za negovanje kulture zavedanja 

Kašeljska cesta 150 C 

1260 LJUBLJANA-POLJE 

Tel: 059 040 328, faks: (01) 549 01 55 

GLAVNA IN ODGOVORNA UREDNICA: 

Marina Nuvak 

STROKOVNI SODELAVCI: 

Fanči Perdih, Eva Zupan,, 

Aci Urbajs, Terezĳa Nikolčič, 

Brane Žilavec, Ivana Marolt, 

Luka Krušič in Ana Krušič-Kaplja 

SLIKOVNI MATERIAL: 

Žiga Vuk, Aci Urbajs, Ivana Marolt 

PRELOM IN OBLIKOVANJE: 

Žiga Vuk, zzigc.net 

NASLOVNICA: 

Joca Jamšek 

JEZIKOVNI PREGLED: 

Betka Jamnik 

Kazalo 2 

Uvodnik 3 

Skrb za naravo 4 

Upravljanje dinamike humusa v teku leta 4 

Biološko dinamično vinogradništvo 2. del 8 

Zdravo in okusno 10 

Skrb za naravo 13 

Zdravilne rastine 13 

Angelika 13 

Črna meta 13 

Bolezenski simptomi 14 

Širjenje obzorij 15 

Vprašanja o škodljivosti cepljenja 15 

Prehrana povzročitelj bolezni ali terapija 21 

TISK: 

Studio International d.o.o. 

Ljubeljska ulica 240 

1000 Ljubljana 

Dogajanje 24 

IZDAJATELJ IN ZALOŽNIK: 

PARSIVAL, zavod, Ljubljana 

direktorica Marina Nuvak 

Kašeljska cesta 150 C 

1260 Ljubljana-Polje 

Tel.: 059 040 328 

LETNA NAROČNINA: 12,52 EUR 

NAKLADA: 1200 izvodov 

PRILOGA: 

Waldorfske novice 

časopis Waldorfske šole Ljubljana 

Vse pravice zadržane. Ponatis celote ali 

posameznih delov je dovoljen le s pisnim 

dovoljenjem uredništva. 

ISSN 1854-1739 

Revijo SVITANJE lahko naročite: 

• na elektronskem naslovu 

revija.svitanje@gmail.com 

• ali z naročilnico, ki je objavljena v reviji. 

Letna naročnina je 12,52 EUR. 

POZOR 

Si želite da se revija SVITANJE 

obdrži na slovenskem tržišču? 

Menite, da bi lahko pri tem pomagali? 

Iščemo namreč nove sodelavce, ki bodo pomagali: 

- pridobivati sredstva iz javnih razpisov, 

- pridobivati oglaševalce in donatorje, 

- promovirati revijo v širšem slovenskem okolju. 

Javite se nam!

U 

U 

3 

Marina Nuvak 

glavna in odgovorna urednica 

Dragi prijatelji! 

Dobrodošli v naši zimski 

izdaji Svitanja. Ko pišem 

ta uvodnik, lahko skozi svoje okno opazujem 

pokrajino, ki jo je pobelil sneg. Tako nežno in tiho 

je prišel med nas in narahlo sedel na naše njive, 

travnike in hiše. Prekril je sivino in vse okoli nas je 

tako lepo belo. Pridružilo se mu je tudi sonce, ki 

se lesketa v drobnih snežinkah, in zdi se, da postaja 

naše tiho pričakovanje tako še bolj slovesno. 

Kako lepo je sedeti v toplem domu, polnem prĳetnih 

predbožičnih vonjav, ter v krogu svojih domačih 

skozi okno opazovati, kako se drobne snežinke prav 

narahlo spuščajo na zemljo. Ali pa si navsezgodaj 

zjutraj nadeti svoja topla oblačila, se v tihem jutru 

podati na sprehod na bližnji hrib in uživati v pogledu 

na pobeljeno pokrajino, ki se spreminja v bleščečo 

ploskev, ko jo počasi osvetljujejo sončni žarki! 

A ta slika je v zadnjih desetletjih vse bolj redka. 

Spomnim se, da smo v mojem otroštvu takšno 

prĳetno jutro dostikrat doživeli. In kolikokrat 

smo na Sveti večer k polnočnicam gazili po sveže 

zapadlem snegu! In kako smo pri tem otroci uživali! 

Takih prizorov je vse manj, zato smo lahko danes 

res srečni, da nas je obiskala zima, sicer en teden 

pred božičem, pa tudi dosti bolj skromno kot nekoč. 

Pa vendar, mati narava nam je letos spet naklonila 

veselje. In nekateri med nami lahko ob tem prizoru 

v spominu podoživimo tudi tiste davne zime iz 

našega otroštva. 

Takrat smo živeli brezskrbno otroštvo in se nismo 

prav nič zavedali, da v naši bližini živĳo ljudje, ki jim 

taka zima prinese bolj težave, kot veselje. Že takrat so 

živeli med nami in tudi danes jih je precej, ki nimajo 

toplega doma, iz katerega bi se lahko navduševali 

nad to belo lepoto. Pa tudi takih je precej, ki tak dom 

sicer imajo, vendar so v njem čisto sami, nikogar 

ni, ki bi v tem evforičnem času, ki prihaja, ko bomo 

drug drugega obdarovali s skromnimi, pa tudi manj 

skromnimi darili, namenil nekaj malega tudi njim, 

pa čeprav le prĳazno besedo. 

Nekdo bo rekel: "Kaj pa lahko kot posameznik 

naredim za to?" 

Res je, vsem osamljenim in zapuščenim en 

posameznik ne more pomagati. Pa vendar, vsakdo od 

nas se lahko v tem prazničnem času nekoliko obrne 

okoli sebe in pomisli na svojo osamljeno sosedo in 

ji nameni prĳazno voščilo, ji morda od preobilice 

dobrot, ki bodo v tem času na naših mizah, in ki jih 

ne bomo mogli pojesti, odnese košček peciva, ki smo 

ga pripravili sami. Ali pa ji izreče prĳazno voščilo. 

Sami pri sebi radi najdemo izgovor, da bomo morda 

s tem osebo prizadeli. Če si to res želimo narediti, 

gotovo najedemo tudi pravi način, da pri tem osebe 

ne prizadanemo. Kajti osamljena oseba je že tako 

prizadeta, lahko ji torej samo polepšamo dan. 

Mnogo je načinov, kako sočloveku polepšati dan. 

Vsakdo od nas lahko najde svojega. In v tem je čar tega 

dejanja. Zanj se mora človek najprej odločiti, potem 

pa o tem tudi razmisliti. In prav božični čas je čas, ko 

si lahko vzamemo trenutek za to 'aktivnost', ki si jo 

dandanes v preobilici zunanjih vtisov in aktivnosti, 

ki smo si jih zadali, že redko moremo privoščiti. 

V tem prazničnem času vam želim čim več miru in 

priložnosti za razmišljanje! Da stopite v novo leto 

morda za kanček bolj povezani med sabo, bogatejši 

za novo prĳateljstvo ali znanstvo! 

Srečno! 

■ Patrick Vincent Berry

4 

S 

S 

Upravljanje dinamike 

humusa v teku leta 

Manfred Klett 

Ta horizont preide večinoma kar iznenada v kamenje 

– C horizont. Tako stopa v povezavo z glavo kmetĳske 

individualnosti. Tu prevladuje predvsem vpliv zvezd 

stalnic. V rodovitnih tleh so ti trĳe členi, sicer v 

zametku, vzpostavili nekakšno samostojno sredino 

med tem, kar je zgoraj, in tem, kar je spodaj. Vsi trĳe 

členi določajo dinamiko presnove v tleh v teku leta. V 

horizontu humusa je ta dinamika najizrazitejša tam, kjer 

se dejavnost presnove trebuha kmetĳstva premakne v 

snovne procese tal. To dinamiko lahko usmerjamo na 

tri načine: 

1. skozi obdelovanje zemlje, 

2. s kolobarjenjem, 

3. z gnojenjem. 

V nadaljevanju želim prikazati, kako je mogoče 

usmerjati dinamiko humusa z obdelovanjem zemlje. 

Še pred obdelavo teme bi rad omenil dve vprašanji. 

Prvo je, kako se kažejo tla kot dinamično-ritmični 

sistem v zasnovi tistega, kar je Rudolf Steiner 

imenoval individualnost kmetijstva. Drugo pa, 

kakšno funkcijo ima ogljik v humusu. 

Zdaj pa k prvemu vprašanju, k tlom. Pri pojmovanju 

kmetĳske dejavnosti kot "neke vrste individualnosti" 

usmeri Rudolf Steiner pogled na navpično os zemljasonce 

na rastišču, kjer je tisto "nad zemljo" kot trebuh, 

torej presnovni pol individualnosti kmetĳstva, in kjer 

je tisto "pod zemljo" kot glava, torej čutni pol. Med 

obema se razčlenjujejo tla, ki jih označi za prepono te 

individualnosti. Govoril je o na glavi stoječem človeku. 

To členitev moramo upoštevati, če želimo razumeti 

tla v biološko-dinamičnem načinu kot primerljiva 

človeški preponi. V našem zmernem pasu so tla še 

enkrat podoba individualnosti kmetĳstva kot celote. 

Zgoraj najdemo humusno povrhnjico, ki že s svojo 

črno barvo in temnostjo kaže sorodnost z ogljikom. 

Pedološko se to imenuje A horizont. Torej se od zgoraj, 

od trebuha kmetĳstva, iz prepone, tvori humus v globino 

in potem stoji s tem zgoraj v vzajemnem dinamičnem 

učinkovanju. V A horizontu imamo v bistvu opravka 

z delovanjem lune in zemlje. A horizont se počasi 

pretvarja v B horizont, ki je v biodinamiki nosilec 

gline, povezane z drobnim peskom in apnencem. Tu 

je v ospredju delovanje Sonca, ki je povezano z glino. 

Najprej se bom vrnil na drugo začetno vprašanje: 

Kakšno funkcĳo opravlja ogljik v humusu? Ogljik se 

nahaja v samem jedru humusa, v trajnem humusu. 

Stoji v podobnem odnosu do svojih štirih bratov 

(kisika, dušika, vodika in žvepla) kot v beljakovinah. 

Humus je torej soroden beljakovinam, le kompozicĳa 

teh elementov je malce drugačna. Kako pride ogljik 

do črnega humusa? Izhodišče je mrtvi končni produkt 

vsakega organskega izgorevanja oz. izdihovanja tal, 

živali in človeka. To je CO2. V CO2 je ogljik zaprt vase, 

vezan na zemljo in brez moči, da bi lahko pokazal svoje 

edinstvene lastnosti. Je nedejaven, mrtev in v pravem 

pomenu na koncu svojih moči. Iz tega stanja se lahko 

osvobodi le s pomočjo rastlin, ki so bile osvetljene 

s sončno svetlobo. Rastline vdihnejo CO2 v reže, ki 

jih imajo na spodnji strani listov. Tu se v osvetljenem 

klorofilu zgodi čudež vstajenja ogljika in kisika: 

preporod. 

Z močjo živega oz. z življenjsko (etrsko) močjo bosta 

kisik in ogljik ločena ali bolje rečeno odtrgana drug 

od drugega ter dvignjena v stanje višje potencialnosti. 

Kisik, ki ga rastline izdihnejo, je povezan z življenjem. 

Vzdržuje življenje v tleh, kot tudi v živalih in v človeku. 

Ogljik pa je vsemogočni oblikovalec. Sedaj se lahko 

skozi oblikovanje rastlin pokaže "svetovni duh". Oblika 

rastlin je ustvarjalen svetovni duh, ki se pokaže s 

pomočjo ogljika. Rastlina se čutni zaznavi prikaže kot 

slika. Ta slika je slika duhovno ustvarjajočega načela, ki 

ga fitopatologi imenujejo bitje oz. tipus. Temu se seveda 

pridružĳo seveda še zunanji pogoji součinkovanja 

zemlje, vode, zraka in toplote, ki spremenĳo ta razodeti 

pojav. Ogljik je odgovoren za to, da se duh sploh pojavi 

v tej zemeljski obliki. V tej obliki se strdi, premine in se 

v njo ujame.

5 

 

 

Dokler rastlina raste, oblikuje ogljik ideje vesolja s 

pomočjo svojih bratov kisika, dušika in žvepla, ki se v 

sončni svetlobi prelivajo v sokovih navzgor in navzdol. 

Te ideje so tiste, ki združĳo snovi iz ogljika v ogljikove 

hidrate (sladkor, škrob, celuloza) in v beljakovine, 

encime ter maščobe. Živo bitje teh idej daje ogljiku 

sile, skozi katere lahko ta v fizičnem svetu postane 

veliki skladatelj, ki razporeja snovi. Tako kot v glasbi 

intervali povezujejo posamezne tone v slišno skladbo, 

tako delujejo vesoljne ideje skozi ogljik. Njihove sile v 

intervalih ustrezno povežejo harmonĳo sfer s snovjo 

za to določeno zgradbo. Vesolje piše v ogljik glasbo in 

ta se preobraža ter s pomočjo kisika, dušika, vodika in 

žvepla v snovi ustvarja zaporedje zvokov. 

Ko se rastlina popolnoma razvĳe do cveta in odmre, 

se ta snovna kompozicĳa v korenini, steblu, listu in 

cvetu sprva ohrani. Pade na tla in se vrne kot oblika 

obstoječega, splošno rastlinskega nazaj na zemljo, le 

seme, ki je prešlo semenski kaos, nosi v sebi sile obnove. 

Ko pade rastlinska oblika nazaj iz trebuha kmetĳske 

individualnosti k zemlji, se začne proces razgradnje 

humusa. Po tem obstoječem samorazkroju, ki se vidi v 

odmiranju listov, ki se razbarvajo, se v vlažno toplem 

okolju tal začne hitra poselitev z mikrobi, zlasti z 

bakterĳami, ki jim sledĳo žarkaste plesni, plesni in druge 

živali v tleh, ki razgradĳo in razdrobĳo kompozicĳo 

rastline, ki je nastala na sončni svetlobi. V tej fazi 

lahko z vso pravico govorimo o rastlinskih ostankih 

kot o hranilnem humusu. Ta postopek razkroja se 

dogaja heterotrofno. Živa bitja v tleh, vse to neskončno 

število bakterĳ živi v temi tal od snovi, ki se je zgradila 

nad zemljo pod direktnim vplivom sonca, torej tudi 

autotrofno. Lahko postavimo abstraktno formulo in 

rečemo, da te živali črpajo energĳo za svoje življenje iz 

rastlinske snovi. 

Toda ta formula skrĳe neskončno kompleksnost 

dogajanja, ki je konec koncev začetek tvorbe humusa. 

Postopek razgradnje sprošča snovi, npr. nitrate, ki so 

končni produkt mineralizacĳe, ali pa npr. CO2, ki ga 

tla izdihujejo. Sprošča pa tudi kompozicĳske sile, ki 

imajo posebne lastnosti, ki ustrezajo rastlinam, ki so 

ta rodovitni humus podarile. Kaj se zgodi z njimi? 

Lahko uhajajo kot toplota ali pa še pospešĳo razkroj s 

povečanjem števila bakterĳ. Te sile, delovanje vesoljnih 

idej, se lahko vidi še v neki drugi pomembni vlogi. 

So namreč tiste, ki iz organskega še enkrat oblikujejo 

ogljik. Tokrat v delovanju brez svetlobe. V temi zemlje 

ponovno prebudĳo velikega oblikovalca, ki s svojimi 

brati oblikuje novo zgradbo. Nastajajo huminske 

kisline in skozi njih polimerizacĳa huminske snovi, 

kar je osnovna sestavina trajnega humusa. V trajnem 

humusu je vseh pet bratov spet skupaj, toda na 

drugačen način. Zbrani so v univerzalni zgradbi, 

v katero je vtisnjena celotna ideja in potencial sil 

izvorne rastline. Ta potencial sil se je v času rasti 

rastline vgradil v ogljikovo ogrodje rastline kot izraz 

delujočega sončnega leta. V tem oziru lahko rečemo, 

da humus ni enak humusu. Je sicer nekaj splošnega, 

ampak se določa po svojem izvoru. Prav tako kot 

lahko govorimo o ajdovem in regratovem medu ali o 

medu navadne ogrščice, lahko označimo tudi humus 

kot ajdov, regratov ali pa kot humus ogrščice. 

Ogljik v trajnem humusu ohranja sliko splošno 

rastlinskega iz prejšnjega leta in jo prenaša v naslednje 

leto. Zaradi te lastnosti ogljika, ki ohranja duha v 

humusu, se lahko trajni humus označi kot spomin 

zemlje, kot tisto vsesplošno, prarastlinsko. To je tisto, s 

čimer je vsaka rastlina v sorodu.

6 

s k r b z a 

Iz tega humusa potem, s spominom na preteklost, zraste 

v svojo obliko. Črni trajni humus je spremenjen v zemljo, 

zrel, stalen in je kot seme, seme splošnorastlinskega. 

Verjetno so ga zato, ker ga oplodi posamezno vesoljno 

seme, alkimisti nekoč poimenovali univerzalno seme. 

Od tu izvira v nemško govorečem območju tudi izraz 

"Muerboden", "materina tla", ki označuje humus. Ta 

humus kot celota je univerzalno seme. Ogljik, ki se 

nahaja v humusu, prinaša na zemljo duhovnost, ki jo 

povzroči luna, in to duhovnost iz preteklosti prenaša 

v prihodnost. 

Iz zgoraj povedanega lahko obravnavamo dinamiko 

humusa v teku leta. Na eni strani je podvržena strogemu 

ritmu, ker je tako tesno povezana z nastajanjem in 

minevanjem rastlinskega sveta. Na drugi strani pa 

je povezana s trajanjem, ki izvira iz tesne povezave z 

minerali gline oz. s koloidi gline. 

Poglejmo si najprej zimski proces. Humus je ves v 

svojem semenskem stanju, zunanje življenje v tleh je 

zamrlo, mikrobi so prešli v trajno obliko, žuželke v 

tleh so izvalile svoja jajčece in deževniki so se zavlekli 

v najbolj globoke, nezmrznjene dele zemlje. Vladajo 

čisto fizični procesi, ki vse podredĳo ločevanju. Zemlja 

in voda sta ločeni od zraka in toplote. Pore, ki so bile 

prej polne segretega zraka, so sedaj napolnjene z vodo. 

Zemljo prežemajo sile, ki kristalizirajo, strjujejo in 

stiskajo v stanja kristalne čistosti. Zunanja slika tega je 

kristaliziran sneg, v povrhnjici se dogaja čisto fizično 

dogajanje, ko pokanje zaradi ledu ustvari zrahljano 

odtajano zemljo. To fizično stanje traja dokler prvi 

spomladanski žarki ne ogrejejo tal. 

Vlaga v tleh iz odtajanih plasti zemlje izhlapi, zrak in 

toplota se vpĳeta v pore, življenje mikrobov se zbudi in 

iz jajčec se izležejo ličinke. Preden se obrneš naokrog, 

mrgoli hroščev, kolobarnikov idr. Prva semena plevelov 

kalĳo in bakterĳe gradĳo svoje kolonĳe v grudah in tako 

z oživljanjem uravnovešajo še nestabilna tla. Če bi to 

idealno stanje nastopilo vsako leto, bi bilo pol letine že 

dobljene. Vendar ponavadi iz zrahljane odtajane zemlje 

ob prvem nalivu nastane blato. To prehodno stanje, ki 

traja (v naših geografskih širinah) od februarja pa vsaj 

do marca in prodira v globino, pripravlja tla za setev. 

Tla takrat z eksplozĳo neskončne količine mikrobov 

živĳo v pričakovanju takšnega nasada, ki je bil do sedaj 

vodilen. Ta trenutek je pri setvi ovsa prisoten približno 

sredi marca, potem ko smo prostor za setev pobranali 

z rahljalnikom. Takšno površinsko obdelovanje le nekaj 

centimetrov prepreči preveliko izsušitev tal, naredi pa 

velike pore, da v tla prodreta zrak in toplota, kar v tleh 

ponovno prebudi življenje. Potem sledi setev, to je tisti 

trenutek, ko je v prejšnjih časih kmet tu in tam snel 

klobuk z glave, pokleknil k robu polja in izrekel molitev, 

preden je v dostojanstvenem zagonu posejal. To je ravno 

trenutek, ko se posamezno seme združi s humusnimi 

tlemi, z materjo zemljo, z univerzalnim semenom. 

Danes se to dela s stroji na kolikor mogoče učinkovit 

način, vsaj kar se zunanjega poteka tiče. Individualno 

seme sedaj vsrka vlago, se napne in kmalu se pojavi 

kalček, spredaj pa koreničica, ki se spusti navpično v 

globino zemlje. Sledi ji klični list, ki raste navzgor proti 

svetlobi, zraku in toploti. 

Pri tem procesu kaljenja, vse tja do oblikovanja prvih 

zelenih listov in prvih koreninskih laskov na korenini, 

se kaleča rastlina ovsa prehranjuje iz endosperma, 

tj. hranilnega tkiva semena. Ta vir se pri oblikovanju 

kalčka iztroši. Kaj pa potem? Katero hranilno tkivo 

mora sedaj pomagati, da ta rastlina ovsa zraste, se 

razraste in vzcveti? To je hranilno tkivo univerzalnega 

semena – humusa. Univerzalno seme mora sedaj tudi 

samo vzkliti. Ta proces kaljenja je razgradnja humusa 

vse tja do mineralizacĳe. Začne se že s prvimi toplimi 

dnevi, sedaj pa naš rastoči oves prevzame pobudo nad 

kalitvĳo humusa. To je zelo subtilno dogajanje, ki se 

dogaja na skritem, v temi tal. Poznamo vse te primere, 

ko rastlina izloči, ne le nek del presnovljenih snovi, 

ampak kar celoten svoj metabolizem skozi koreninske 

laske v zemljo. Svojo življenjsko organizacĳo na tak 

način razširi v zemljo, da koreninski laski zrastejo 

skupaj z mineralnimi deli v tleh, se združĳo s koloidi 

gline, tako da se stroge meje med korenino in zemljo 

sploh ne da več postaviti. S svojo razširitvĳo v tla se 

zaradi mikrobov zgradi rizosfera, katere posledica je 

ekzogena simbioza z bakterĳami in glivami.

n a r a v o 

7 

Še posebej plesen je tista, ki s širjenjem svojih hif naprej 

v tla dela prostor za razširjeno koreninsko rast in 

dejavnost. 

Skozi dejavnost korenin nadzoruje rastlina ovsa 

bakterĳsko življenje, vzklitje humusa oz. razgradnjo 

humusa do mineralizacĳe, kar dela v svojo korist, vse 

dokler ne zraste. To dogajanje je življenjski proces, 

ki se začenja pri razkroju humusa, vodi pa ga višja 

narava rastline. Spomladi iz splošno rastlinskega 

poteče eterizacĳa tal, sprostitev življenja. Hkrati v tem 

razkroju humusa nastanejo mrtve soli, ki jih vsrkajo 

rastline kot odgovor na življenjski oz. celo čutni proces, 

ki ga izvajajo. Koreninski laski so hkrati življenjski in 

čutni organ. Spodbujajo proces presnove v okolje, 

katere rezultat so v vodi raztopljene soli, ki jih s čutno 

dejavnostjo sprejmejo vase. Mimogrede naj omenimo, 

da bi lahko rekli za gnojilo, da ima, poleg tega da oživlja 

zemljo, tudi čutno zmožnost krepitve korenin. 

Od zgoraj navzdol se kot mejna plast presnovnemu 

polu v dnevno nočnem ritmu vdihavanja in izdihavanja 

tvorĳo vlažnost, zrak in toplota. Godna zemlja je 

sestavljena iz živih sestavljenih grud, v glavnem pa 

iz iztrebkov živali, ki so v tleh. Ta del tal se imenuje 

koprogeni sloj. V senci rastlin se godna zemlja poglablja 

in ohranja. Pri žitih pa v toku dolgega procesa zorenja 

in venenja slame godna zemlja izgine. Na koncu tega 

procesa žito v fazi zorenja vsrka kremenčevo kislino 

v njeni koloidni obliki. Ta velja v zemeljski evolucĳi 

za nekakšnega predhodnika ogljika. Koloidna 

kremenčeva kislina se dviguje navzgor v steblo, liste, 

klas, pleva in reso. Gre skozi vse ogljikovo ogrodje 

in se nalaga čisto na obrobju, kjer daje lesk slami in ji 

omogoča, da je prožna v vetru in drugem vremenu. 

Pri tem se godna zemlja osiromaši, ker v resnici podeli 

svojo notranjo prožnost in voljnost. Iz tega vidika se 

moramo zavedati pomembnosti vračanja slame in z njo 

kremenčeve kisline s hlevskim gnojem nazaj zemlji. 

Spomladi nastopi kaljenje univerzalnega semena, tj. 

razkroj humusa. Ob tem se sprošča plin CO2, ki se 

kopiči v zraku pri tleh. Ponavadi se zadržuje pri tleh, 

ker je težji od zraka. Lahko pa se v vodi v tleh raztopi v 

ogljikovo kislino, zaradi katere pride do vedno večjega 

mineralnega preperevanja. Spomladi je treba poskrbeti 

za to, da CO2 lahko uhaja, saj deluje na svet mikrobov 

in na korenine kot strup, če je presežena določena 

koncentracĳa. Na drugi strani pa sta flora in favna tal 

odvisni od kisika. Tla dihajo, tako kot žival ali človek. 

Spomladi je bistvena naloga obdelovanja tal podpirati 

dihanje tal in s tem razgradnjo humusa. Česalo, motika 

in lahka brana so priprave, s katerimi, poleg morebitnega 

zatiranja plevela, rahljamo skorjo zemlje, da ohranjamo 

tla odprta. Veter, ki piha po njivah, izžame iz tal CO2, ki 

je tam ostal. Vsaka spomladanska ploha zapira pore tal. 

Zemljo moramo hitro prečesati ali obdelati z motiko, 

dokler to nasad še dopušča. Pri žitih je to do prvih 

poganjkov, pri okopavinah in poljščinah pa do časa, ko 

se jih ogrinja. 

Spomladansko obdelovanje zemlje naj bi izkoreninilo 

kaljenje plevela. Hkrati naj bi aktiviralo razpad 

humusa in z njim dihanje tal. Prosti CO2 ostane v veliki 

meri v zračni plasti ob tleh in ga v času rasti rastline 

spet vdihajo. Spomladansko obdelovanje tal, kot je 

drobljenje tal, ohranjanje vode in rahljanje skorje, želim 

poimenovati "obdelovanje povrhnjice". 

Obdelovanje povrhnjice, ki ga izvršujemo spomladi 

oz. pri okopavinah in poljščinah do zgodnjega poletja, 

pospešuje tvorbo godnih tal, ki se potem v senci rastja 

stabilizirajo. 

Obsežna izsušitev površine tal poleti v julĳu in avgustu 

je eden izmed povodov za takojšnjo preobrnitev oz. 

obdelavo strnišča po žetvi. Pred žetvĳo se lahko te 

obdelave za izboljšanja tal izvedejo 10-14 dni prej. Zrelo 

žito se požanje, zloži v kope in med kopami se strnišče 

obdela z krožno brano, kar pomeni, da se ga povsem 

preobrne. Tukaj, na višku poletja, se izkaže umetnost 

poljedelstva, kajti nikoli se ne da dovolj zgodaj vpeljati 

tistih talnih procesov, na katere se navezuje dinamika 

humusa. V dobro delujočih tleh seže koprogeni sloj, 

ki se je izgradil v zgodnji pomladi, do 8 cm v globino. 

Zato sedaj nastopajoče obdelave tal ne smejo segati 

globlje od 8 cm, že zaradi tega, da se zmanjša izguba 

vlage. 

prevedla Eva Zupan

s k r b z a 

Biološko dinamično 

vinogradništvo 2. del 

Aci Urbajs 

Škropiva 

Da razumemo škropiva in pripravke po biološko 

dinamični metodi, je zelo pripravna naslednja 

slika. 

Predstavlja misli R.Steinerja, ki je razdelil naravo 

na štiri kraljestva. Vsako kraljestvo ima svojo 

značilnost, karakter. Vsako od njih se naslanja na 

drugega. Le vsi med seboj povezani smo Narava. 

Človek na vrhu piramide s svojo modrostjo išče 

sožitje med njimi, skrbi za prepletenost, za rast, 

tako duhovno kot tudi materialno - z urejenimi 

kmetĳami, ki nam poleg zadovoljstva dajejo tudi 

hrano. 

Pozimi vinograd in vinogradnik spita, nabirata 

moči za ponovno rojstvo, ki se simbolično začne 

pomladi, okoli velike noči. V zemlji vseeno 

potekajo določeni procesi. Zemlja se v zimskem 

v času, imenovanem tudi čas kristalizacije, 

obnavlja in nabira energijo. V tem času, če tla niso 

pregloboko zmrznjena, škropimo s pripravkom 

po Mariji Thun. Pomladi, ko mraz in led preženejo 

topli vetrovi, pa s pripravkom "gnojem iz roga" 

spodbudimo začetek izdiha zemlje. 

Tudi vinogradnik oz. kmet ima v tem času, času 

dolgih večerov, možnost, da se zamisli nad svojimi 

dejanji, opravili in snuje načrte za prihodnost. Torej 

je sedaj pravi čas, da se kaj več pogovorimo o zaščiti 

vinske trte. Veliko ljudi, ki me obiskujejo, želĳo 

hiter odgovor na vprašanje, s čim se škropi v biodinamičnem 

gospodarjenju. Skušam razložiti, da 

ne gre samo za ukrep, temveč za iskanje vzrokov, 

razmišljanje o njih in iskanje poti za razumevanju 

vsega živega, torej gre za način življenja. Vsak 

človek ima svojo pot. Nekdo je na začetku, drugi 

pa je prišel z ugotovitvami in znanjem že daleč. V 

biodinamiki ne obstaja shema, kako škropiti, temveč 

je metoda odvisna od vsakega posameznika. 

Za mineralno kraljestvo je značilno le fizično telo. 

Mineralni pripravki za škropljenje so različne 

kamnine in minerali, povečini le zmleti. Sem 

spadajo različne kamene moke, bazaltni peski, 

gline bentoniti ter tudi žveplo in baker kot naravna 

elementa. Gline in pesek sta bogata s silicĳem. 

Silicĳ pa je osnovi element izgrajevanja in trdnosti 

rastlin. S temi pripravki spodbudimo, da so rastline 

odpornejše, jih spodbudimo, da izgradĳo debelejše, 

močnejše celice, da kalilni potencial gliv ne prodre 

v zelene dele rastlin. Škropiva, ki ne zadenejo trte 

in padejo na tla, so spodbujevalci življenja, so torej 

naravno gnojilo. 

V tej fazi se ne borimo neposredno proti glivičnim 

boleznim, saj imajo tudi glive pomembno nalogo v 

naravi: razgradnjo zelenih delov rastlin v humus. 

Torej pretvorbe rastlinskega v mineralno kraljestvo. 

Le v zemlji morajo ostati, kjer je njihovo kraljestvo. 

Če glive napadejo zelene dele, torej nismo bili 

uspešni, nam ostaneta na razpolago baker in 

žveplo. Baker in žveplo razkužujeta (neposredno 

ubĳata glive) in ostanki, ki padejo na zemljo, imajo 

prav takšen naboj. Torej siromašĳo življenje v njej. 

Zato obstajajo pravila, koliko bakra in žvepla lahko 

letno vnesemo v zemljo: po biološko-dinamičnih 

standardih 3 kg Cu na ha v enem letu, pri žveplu pa 

koncentracĳa ne sme biti večja kot 0,2 %. Prav tako 

sta baker in žveplo mikro elementa, pomembna za 

rast in razvoj rastlin. Če pa uporabimo še biološko 

dinamični pripravek (po Marĳi Thun), izničimo 

naboj bakra in žvepla, harmoniziramo življenje v 

zemlji. Humus v zemlji je kot zaščitni plašč pred 

boleznimi. 

8

n a r a v o 

9 

V drugem, višjem kraljestvu so rastline. Imajo 

že svoje eterično telo. V njih se nahajajo energĳe 

kaljenja, rasti in zorenja. Poslanstvo rastlin je 

prehranjevanje živali in človeka. Ljudje smo v 

milĳonih let svojega sobivanja na planetu Zemlja 

izbrali skupino zdravilnih rastlin. Te ne zdravĳo 

samo človeka ali živali, temveč si z njimi pomagamo 

tudi pri boleznih rastlin. So v istem kraljestvu. 

Droge, kot so rman, kamilica, kopriva, regrat, 

hrastovo lubje in baldrĳan so osnova biološkodinamičnega 

gospodarjenja. Tudi vse zeli, ki imajo 

antiseptični učinek, so dobrodošle. Materina dušica, 

žajbelj, lubje vrbe, preslica … so dobrodošle zeli iz 

ljudske lekarne. Pomembno je, da so zeli nabrane 

v vinogradu in njeni bližini ob pravi konstalacĳi. 

Saj gre tudi za prenos energĳ, ki se v tem prostoru 

nahajajo. 

V to kraljestvo spadajo tudi rastline iz morja – alge. 

Poznamo več vrst: rdeče, zelene, rjave... S sabo 

nosĳo informacĳo iz kraja, iz katerega prihajajo - o 

temi, mrazu in vlagi. 

Ko z njimi poškropimo trto, ji damo impulz, naj 

se obrani teh vplivov. Rastlina izgrajujejo celično 

zgradbo, kot da bo vesoljni potop, mraz in vlaga 

torej. Rezultati so spodbudni, tako da zmanjšujejo 

uporabo bakra. 

Pred uporabo pa tudi poskusim. Če je dober za 

mene, bo tudi za trto. 

Tretje kraljestvo - živalstvo je razvitejše od 

rastlinskega sveta. Živali imajo svojo astralnost, 

torej živali izražajo veselje, pripadnost, karakter. Iz 

živalskega kraljestva so za zaščito pred boleznĳo 

uporablja kravje mleko, propolis, različne bakterĳe, 

ki se hranĳo z glivami. Razvoj vsako leto prinaša 

nova spoznanja. 

Četrto kraljestvo - ljudje razpolagajo s svojim egom, 

jazom, s svojo zavestjo, prepričanjem v dobro. Smo 

krona carstev in zato imamo odgovornost, da 

ostala kraljestva razvĳamo ljubeče. Biodinamični 

pripravki, čaji, kamnine, alge… so vez med vsemi 

štirimi kraljestvi. Povezava z mineralnim je prst, 

zemlja, v kateri pripravki, ki so iz rož, kravjaka 

in kamene strele, zorĳo. Živalske ovojnice in rogovi 

prepletajo živali in ljudi, ki te pripravke izdelujemo. 

Ta prepletenost zagotavlja nov red, ki se prenaša 

v kompost ali škropivo, ki ga pripravljamo. 

Homeopatski pristop in dinamiziranje škropiv v 

lesenem sodu z vrbovo metlo(20 minut) pa odpira 

pot energĳam, ki se preko naših misli, zavesti in 

podzavesti zlivajo v prostor. 

Uporabljamo tudi rastlinska mila iz kokosa, izvlečke 

iz pečk indĳskega drevesa neem ter grenivk, 

komarčka in še bi lahko našteval. Precej je odvisno 

od vsakega posameznika, koliko 

pozna ljudske modrosti. 

Čaj iz drog je najbolj pogosta oblika prenosa 

zdravilnih učinkov. Čaj razredčim z vodo, mu 

dodam še kakšno prvino iz mineralnega ali 

živalskega sveta. 

Beseda kompost izhaja iz besede komponiranje, 

skladanje. Torej od nas je odvisno, kako bomo 

združevali kamnine, čaje, izvlečke alg, propolis , 

da bo iz našega dela nastala skladba in bo v jeseni 

prinesla veselje v vinograd. Veselje in ljubezen 

sta najvišji energĳi, ki dajeta zadnji pečat našemu 

delu, poslanstvu, in ko kupec reče "da čutĳo v vinu 

energĳo sonca", je ves trud poplačan. 

In veselje in sreča se spet preneseta v vinograd.

10 

s k r b z a 

Zdravo in okusno 

gospa Ivana 

Rakitna, 2007 

Ivan Babnik iz Bizovika se je pred nekaj leti začel 

ukvarjati z biodinamiko. Sedaj ima zavidanja 

vreden sadovnjak, v katerem ne uporablja 

umetnih in okolju škodljivih snovi. Drevesa so 

polna zdravih in zelo okusnih sadežev. 

Spomladi 2006 je vzel 10-15 let stara zavržena 

drevesa, ki so bila teden dni izkopana iz zemlje. 

Posadil jih je in zalival z naravnimi pripravki; z 

gnojem 500 iz roga, z gnojem po Marii Thun ter 

raznimi čaji (rman, preslica, kopriva, cvetje regrata, 

kamilica idr.). Drevesa so kljub suši naredila nove 

brste.

n a r a v o 

11 

Naslednje leto, junĳa 2007, sem zopet obiskala 

sadovnjak. 

Rezultati so res neverjetni. Gospod Babnik je 

dokazal vsem, da je mogoče tudi po naravni poti 

delati čudeže. Ljudje bi morali biti bolj seznanjeni s 

tem načinom pridelovanja, saj bi bili pridelki boljši, 

bolj zdravi in bolj okusni, hkrati pa nam bi bilo 

okolje hvaležnejše.

12 

s k r b z a 

OGLASNO SPOROČILO 

PONUDBA SEMEN IZ SLOVENSKE EKOLOŠKE PRIDELAVE 

Semena so pakirana v malem in delno tudi v velikem standardnem 

pakiranju. 

Cena 1,20€ za malo standardno pakiranje - dišavnice in zelenjadnice, 

količina semena v paketu za cca. 1 gredico. 

Cena 2,40€ za veliko standardno pakiranje – zelenjadnice, ki jih 

potrebujemo več (korenček, pesa, solata, fižol, grah …). 

Spekter zelenjadnic smo dopolnili s semeni iz avstrijske ekološke 

semenarske hiše ReinSaat. 

Seme dobavitelja Amarant lahko naročate tudi po e-pošti 

narocilo@amarant.si, ali preko internetne strani www.amarant.si, 

kjer so objavljene tudi vse novosti, obvestila, informacije, kje je možno 

kupiti seme dobavitelja Amarant in aktualna ponudba. 

Naročite lahko tudi 'mapo dobavitelja', v kateri je razpredelnica, 

kdaj posamezne vrste vrtnin sejemo, presajamo in pobiramo. 

Cena mape je 5 € 

Naročilo: 

- z naročilnico iz revije Svitanje 1 

- z naročilnicami, razdeljenimi preko društev Ajda ali na 

prireditvah 

- z naročilom preko internetne strani www.amarant.si 

- po e-pošti na naslov narocilo@amarant.si 

Dobava naročenih semen je možna: 

1.) po pošti: plačilo po povzetju (poštnina se prišteje k vrednosti blaga) 

2.) na prireditvah objavljenih na www.amarant.si 

Reklamacije za blago, poslano po pošti, sprejemamo v roku 8 dni od prejema blaga. 

Za dodatne informacije si lahko ogledate našo internetno stran www.amarant.si. 

Vprašanja in povpraševanja lahko pošljete na e-mail: info@amarant.si. 

1 

Vse naročilnice iz revije Svitanje, oddane do 20.2.08, bodo sodelovale v žrebanju. 

Revija Svitanje podarja 5x letno naročnino na revijo Svitanje. 

Izbrani naročniki z brezplačno enoletno naročnino bodo objavljeni v naslednji številki.

SZ 

Zdravilne rastine 

Angelika 

Angelica arhangelica 

Terezija Nikolčič 

Listi so veliki do 60 cm (pritlična rozeta), so peresasto 

deljeni, sivozeleni. Cvetno steblo zraste do dveh metrov 

visoko. Je votlo in vzdolž žlebičasto in nosi na koncu 

stebla le malo velikih kobulov. Angelika je gojena v 

vrtovih. Uporabljamo celo rastlino. Korenine spomladi 

ali jeseni. Ob koncu rasti dveletne rastline list in plod. 

Deluje aromatično, odganja črevesne vetrove, poživlja 

in krepi živce. Pri prehladih nam pomaga za izkašljanje 

in znojenje. Deluje proti krčem pri vnetju želodca in 

dvanajsternika. Uporabljamo jo tudi pri začetnem čiru na 

želodcu in dvanajsterniku, za čiščenje krvi, pri ščitnici. 

Zunanje pa jo uporabljamo pri revmi, putiki, kot mazilo 

ali kopel za kožne bolezni. 

Priprava: 1 žlička korenin na skodelico vrele vode. 

Nalahno naj vre 15 minut. Liste samo poparimo. 

V pokriti posodi naj stoji poparek 10 do 15 minut. 

Angeliko pa uporabljamo tudi v kulinariki. Iz kandiranih 

listnih stebelc pripravljamo džeme, kompote, marmelade 

in likerje. 

Na osrednji živilski tržnici je mogoče dobiti ekološko 

pridelano angeliko pod zaščitno znamko BIODAR. 

Črna meta 

Marrubium vulgare 

Je gojena, redkeje podivjana v naravi. Je trajnica. Njeni 

sivi listi so napihnjeni, nazobčani. Aromatična rastlina 

ima zelo lep duh in je grenkega okusa. Nabiramo celo 

rastlino brez korenin, pred cvetenjem. Deluje okrepčilno 

na želodec, prehlad. Pomaga pri izkašljevanju, bronhitisu 

in oslovskem kašlju, pri živčnem utripanju srca, žene na 

vodo, pospešuje znojenje in celi rane. Ugodno deluje na 

ožilje in žolč. 

Priprava: vzamemo 1 žličko na skodelico vrele vode. V 

pokriti posodi naj stoji poparek 10 do 15 minut. 

Grenak čaj pĳemo po požirkih. 

Uporabljamo pa jo tudi v kulinariki – za aperitive. 

Na osrednji živilski tržnici je mogoče dobiti ekološko 

pridelano črno meto pod zaščitno znamko BIODAR. 

NAROČILNICA 

Naročam seme - posamezne vrečke (navedite številke in označite veliko ali malo standardno pakiranje) 

................................................................................................................................ 

Dodatno naročam mapo dobavitelja: DA NE 

Dobava: 

1 2 .................................................... (obkrožite; pri 2 dopišite prireditev) 

Ime in priimek: 

Ulica, kraj: 

Pošta: 

Tel:

z d r a v j e 

Bolezenski simptomi 

1. Glavobol 

MELISA: za čaj iz melise vzamemo 2 mali žlički na 

skodelico vroče vode. V pokriti posodi naj stoji poparek 

10 do 15 minut. 

2. Vnetje ustne votline 

NAVADNI REPNIK: 1 žlička na četrt litra vrele vode. V 

pokriti posodi naj stoji poparek 10 do 15 minut – pĳemo 

ali grgramo. 

ŽAJBELJ: 1 žlička na četrt litra vrele vode. Pustimo vreti 

3 minute. V pokriti posodi naj nato poparek stoji 10 do 15 

minut – pĳemo ali grgramo. 

3. Prehlad 

MATERINA DUŠICA: 1 žlička na četrt litra vrele vode. 


IZOP: 1 žlička na skodelico vrele vode. V pokriti posodi 

naj stoji poparek 10 do 15 minut. 

DOBRA MISEL: 1 žlička na skodelico vrele vode. V 


RANJAK: 1 žlička na 3 dcl vrele vode v kombinacĳi z 

drugimi čaji. V pokriti posodi naj stoji poparek 10 do 15 

minut. 

MALINA: 1 do 2 žlički na 3 dcl vrele vode. V pokriti 

posodi naj stoji poparek 10 do 15 minut. Po želji pĳemo 

topli ali hladni čaj. 

OZKOLISTI TRPOTEC: 1 žlička na skodelico vrele vode. 


4. Ušesa 

NATRESK: odtrgamo list, tako da ne poškodujemo 

rastline. List operemo, odluščimo povrhnjico in 

namažemo prizadeto mesto z listom. Uporabimo lahko 

tudi stisnjen sok listov. 

5. Sum na rano na želodcu 

RMAN: 1 žlička na 3 dcl vrele vode. V pokriti posodi naj 

stoji poparek 10 do 15 minut. Pĳemo vedno grenak čaj po 

požirkih. 

KORDANEDIKTA: 1 žlička na skodelico vrele vode. V 


IZOP: 1 žlička na skodelico vrele vode. V pokriti posodi 

naj stoji poparek 10 do 15 minut. 

MATERINA DUŠICA: 1 žlička na četrt litra vrele vode. 

V pokriti posodi naj stoji poparek 10 minut. 

6. Vnetje želodčne sluznice in črevesja 

MOČVIRSKI OSLAD: 1 žlička na 3 dcl vrele vode. V 

pokriti posodi naj stoji poparek 10 do 15 minut. 

NAROČILO SEMENA skladno z dogovorom 

AMARANT – SVITANJE 

Rezervacija blaga bo glede na datum prejetega naročila na naslov dobavitelja Amarant. 

Če želite sodelovati v žrebanju, prinesite to naročilnico na prireditev 

oz. jo pošljite po pošti na spodnji naslov: 

ekološka semenska pridelava 

Fanči Perdih s.p. 

Golišče 3 

1281 Kresnice

15 

ŠO 

Vprašanja o 

škodljivosti cepljenja 

dr. Luka Krušič, dr. vet. med. 

Ana Krušič-Kaplja, dr. med. 

Zakaj ni znanstvenih raziskav, 

da je cepljenje koristno? 

Od takrat pa do danes ni bil ne pri človeku ne pri 

živali ugotovljen oz. izoliran katerikoli virus. V vseh 

raziskavah, objavljenih v tem obdobju do danes, so 

bili opravljeni številni poskusi na živalih, katerim so 

aplicirali velike toksične količine tekočin v možgane 

(primer raziskav pri steklini), v trebušno votlino, 

pljuča ali v embrie piščancev. V teh tekočinah – 

inokulatih ni bilo prisotnih bakterĳ, vendar so po 

aplikacĳi v telo pri poskusnih živalih povzročale 

reakcĳe s simptomi povzročene infekcĳe, ki naj bi 

jih povzročili virusi. 

Številni poskusi na ljudeh že v času druge svetovne 

vojne (poskusi v koncentracĳskih taboriščih) 

so vodili do spoznanja, da ne gre pri vseh teh 

inokulacĳah za nobeno obliko infekcĳske bolezni. 

Celo ZDA so opravile veliko poskusov, med 

katerimi je poznan t.i. projekt "White Coat Project", 

opravljen na 1200 prostovoljcih neke verske sekte 

v Nevadi v letu 1972. Temu poskusu so sledili tudi 

številni drugi infekcĳski poskusi, kjer so ugotovili, 

da bolezni niso infekcĳsko nalezljive. Do danes so 

strukture kot virusi, ki opravljajo pozitivno vlogo, 

dokazani le v bakterĳah, kjer jih imenujemo "fagi", 

v zeleni sladkovodni algi ter dveh vrstah nitastih 

morskih alg. 

Po odkritju elektronskega mikroskopa leta 1930 

nemškega fizika Ruska je bilo mogoče ugotoviti 

strukture, ki imajo velikosti virusa. Od tedaj je 

bilo na tisoče znanstvenikov, ki so do danes trdili, 

da so odkrili veliko število virusov in bolezni, 

povzročene s temi virusi. 

Pri teh vrstah virusov gre za strukture, ki nimajo 

lastne presnove, vendar uporabljajo celico z 

namenom, da omogočajo drugim celicam energĳo 

in osnovni gradbeni material beljakovine. Pri 

zelenih algah so bili dokazani virusi, ki algam 

nudĳo energĳo, materialno snov beljakovine ter 

informacĳo; prav tako so bili v morskih alga izolirani 

virusi, ki imajo enako vlogo kot pri sladkovodnih 

algah, v času, ko se spremeni temperatura okolja 

(morja). Tako se virusi, izolirani v algah, smatrajo 

kot simbionti, ki algam omogočajo njihov obstoj 

v ekstremnih pogojih (Müller in sodelavci, 1990; 

Lanka in sodelavci, 1993; Klein in sodelavci, 1995). 

Laboratorĳski poskusi z bakterĳskimi celicami in 

virusi – fagi, ki jih površno smatramo za negativne, 

so rezultat ekstremnih laboratorĳskih pogojev, ki 

jih v naravi ni mogoče najti. 

DNK virusov fagov ima polkrožno obliko, tako kot 

bakterĳska, med tem ko ima DNK celic z normalnim 

celičnim jedrom vedno podolgovato, nitasto obliko. 

Modeli patoloških virusov iz leksikonov, učbenikov 

in interneta pa so žal človekove iznajdbe. Elektronsko

š i r j e n j e 

mikroskopske slike virusov so v resnici delci specialno 

obdelanih celic v laboratorĳu, ali pa so delčki, ki se 

prenašajo iz celice v celico. Vsakdo lahko sam spozna, 

kako je bila ponarejena publikacĳa o identifikacĳi 

virusa stekline avtorjev Sokolova in sodelavcev. (Brix, 

2006) V tej publikacĳi lahko naštejemo sledeče kritične 

točke, ki govorĳo za neresničnost rezultatov: 

tej analizi pokazati tipične pasove ločenih 

beljakovin, kot je prikazano pri ugotovitvi in 

opisu do sedaj malo izoliranih virusov v algah. 

Rezultati v tej publikacĳi pa kažejo številne 

nejasne beljakovinske pasove, ki ne odgovarjajo 

majhnemu številu beljakovinskih delov virusa. 

Gre za neresnične dokaze virusa, za katerega se 

trdi, da gre za virus stekline. 

V tej publikacĳi tudi ni dokaza za patogenost virusa. 

V tem primeru bi po vnosu t.i. "virusa stekline" 

zbolela tudi vsaka druga žival za simptomi stekline. 

Tovrstnega poskusa ni bilo opravljenega. V opisanem 

primeru bi se lahko trdilo, da vsaka žival po vnosu t.i. 

"virusa stekline" zboli za simptomi stekline, toda to se 

v tej raziskavi ni pokazalo. Iz publikacĳe je razvidno, 

da se tudi v primeru tovrstne bolezni pri živalih ne 

da pokazati, da omenjeni "virusi" po vnosu v žival 

povzročĳo bolezensko sliko stekline. 

1. Ali obstajajo dokazi za obstoj virusov, 

ki povzročajo bolezni? 

Izolacĳa virusa predstavlja ločitev virusa iz telesnih 

tekočin ali celičnih kultur in čiščenje vseh celičnih delov 

in primesi. 

a) virus ene vrste je vedno enake velikosti, med 

tem ko gre v tem delu za delce različnih velikosti 

(na fotografiji pod elektronskim mikroskopom). 

Virusi niso živa bitja in jih celice proizvajajo 

same v vedno enaki obliki; 

b) razpadajoči delci v navidezno izoliranem virusu 

stekline jasno kažejo, da je določen del celice 

že razpadel. Za viruse je značilno, da imajo 

stabilno ovojnico in so prisotni le v preprosto 

zgrajenih organizmih (alge, bakterĳe), iz katerih 

lahko izstopajo v nasprotju z drugimi celičnimi 

sestavnimi deli. Takojšen razpad je dokaz, da 

gre za različne delce celice in ne za morebitne 

viruse; 

c) tako kot virusi, ki so bili izolirani, morajo 

zgledati virusi v celici. V publikacĳi Sokolova in 

sodelavcev bi morala biti slika z virusi v celici 

ali v katerih koli delih telesa in njegovih tekočin, 

da bi primerjali izoliran virus z virusi v drugih 

delih telesa. V tej publikacĳi ni nobene druge 

slike; 

d) karakterizacĳa beljakovin s pomočjo gelelektroforeze 

je omenjena v zadnjem odstavku 

publikacĳe brez slik in biokemičnega 

ovrednotenja rezultatov. Virus, ki je sestavljen 

iz majhnega števila beljakovin, bi moral v 

1.) Virusi vedno kažejo enako velikost glede na 

vrsto, za razliko od žive celice. Na osnovi njihove 

gostote ali sedimentacĳskih lastnosti se lahko 

ločĳo od drugih delov in tako izolirajo. 

2.) Za identifikacĳo oz. ugotovitev pa se izoliran 

virus lahko slika pod elektronskim mikroskopom, 

kjer virus izgleda natančno tako, kot naj bi bil v 

celicah, telesnih tekočinah ali celičnih kulturah. 

Pogosto se vidĳo taki delci v različnih telesnih 

tkivih, kot je posteljica, rakastem tkivu ali celičnih 

kulturah. Ti delci zgledajo podobno kot virusi, a 

niso virusi. 

3.) Nadalje se beljakovinski deli virusa, ki tvorĳo ovoj 

in obdajajo genetsko substanco v električnem polju, 

glede na velikost ločĳo in fotografirajo. Enako 

velja za genetsko snov virusov (DNK in RNK), 

kjer se ločĳo beljakovinski deli in nato slikajo. V 

primeru, da so vsi trĳe koraki ugotavljanja virusa 

dokumentirani in se preiskovani virus razlikuje 

po sestavi svojih beljakovin in njegove genetske 

substance od drugih virusov, lahko govorimo o 

novem virusu. 

Pri vseh fotografijah "virusov", ki jih najdemo pri 

različnih avtorjih, brez predhodno opravljenih korakov 

identifikacĳe in porekla izolacĳe, ne moremo govoriti o 

virusu 

16

č a s a 

Te publikacĳe o virusih, o katerih se trdi v medicini, 

ne obstajajo in jih tudi ne citirajo. Lahko se prepričamo 

tako, da zahtevamo tovrstne publikacĳe: fotografijo 

izoliranega virusa, ki je tudi za laika in nevirologa 

najhitrejša kontrola za ugotovitev izoliranega virusa. 

Ali se sploh lahko trdi, da virus obstaja, da je bil 

raziskan in razpoložljiv za nadaljnje poskuse, kot 

je izdelava cepiv. V celotni znanstveni literaturi ne 

obstaja ena sama znanstvena publikacĳa, ki bi izpolnila 

prvi Kochov postulat za obstoj virusa - to pomeni, da 

ne obstaja dokaz za obstoj virusa, ki je pri človeku ali 

živali z določenimi bolezenskimi simptomi povzročitelj 

te bolezenske slike. Kljub temu se ta trditev v javnosti 

uporablja pri pristojnih zdravstvenih ustanovah ali celo 

virologih (Lanka, 2005). 

2. Kakšne so reakcije in poškodbe po cepljenju? 

O poškodbah in reakcĳah cepljenja pri ljudeh je na voljo 

veliko število znanstvenih člankov, kjer so statistike 

pokazale porast bolezni centralnega živčnega sistema, 

omejene intelektualne sposobnosti, do sprememb 

obnašanja in značaja cepljenih ljudi. Nasprotno pa je 

na razpolago le malo raziskav na to temo pri živalih. 

Pri ljudeh so reakcĳe po cepljenjih, razen primerov 

nenadne smrti otrok, zaradi razvoja možganov do 

tretjega oz. petega leta starosti, težko ugotovljive. 

Možgani se v tej fazi razvoja niso sposobni odzvati z 

znaki vnetja možganskih open in možganskega tkiva, 

kot je to pri odraslemu človeku. Tako pri živalih kot 

pri ljudeh pride do kompleksne reakcĳe po cepljenju, 

ki jo sprožĳo beljakovine oslabljenih bakterĳ in drugih 

beljakovinskih delcev, izoliranih iz različnih celičnih 

kultur poskusnih živali med procesom številnih 

pasaž. Te beljakovine sprožĳo intenzivno reakcĳo 

imunskega sistema mladega organizma, ki šele gradi 

svoj lastni imunski sistem in je v tej fazi vnosa cepiva 

nepripravljen soočiti se s tovrstnimi povzročitelji 

bolezenskih simptomov. Poznano je, da imajo cepiva 

poleg številnih beljakovinskih molekul še stabilizatorje, 

konzervanse in adiovanse, kot so aluminĳev hidroksid, 

formaldehid, timerosal (natrĳev dvo-merkurĳevetilbenzoat), 

ki vsebuje živo srebro, različne antibiotike 

in kemoterapevtike. 

Aluminĳev hidroksid deluje na ovojnice živčnih 

celic kot močno topilo, ki poškoduje mielinsko 

ovojnico živcev, zaradi česar pride do krčev, občutka 

ohromelosti, paraliz itd. 

Dolgotrajnih študĳ po večkratnih aplikacĳah cepiv in 

kumulativnim učinkom aluminĳevega hidroksida do 

danes ni bilo opravljenih. O učinkih aluminĳevega 

hidroksida pa je znano iz raziskav o dušikovem oksidu, 

za katere je bila leta 1998 v medicini podeljena Nobelova 

nagrada, in iz raziskav osnovne medceličnine, ki obdaja 

vse celice. Iz raziskav medceličnine je znano, da gre pri 

delovanju aluminĳevega hidroksida ali drugih metalov 

za poškodbe medceličnega matriksa, ki je odgovoren 

za številne regulacĳske procese presnove. Posledice 

poškodovane medceličnine so blokade različnih 

vrst z ozirom na stopnjo zakisanosti medceličnega 

matriksa. V tej kristalini medceličnini povzročajo v 

cepivu vsebovani težki metali, aluminĳ in živo srebro 

motnje med celičnimi tokovi, ki potekajo brez upora 

(na osnovi superprevodnosti). Posledice so povišana 

telesna temperatura, krči, ohromitve in raztapljanje 

mielinskih ovojnic živčnih celic. 

O toksičnih učinkih aluminĳevega hidroksida, ki je eden 

največjih metalnih ionov, s katerim se sooči človeško ali 

živalsko telo, je objavljeno preko 20.000 publikacĳ. V 

teh delih so omenjeni sledeči mehanizmi delovanja: 

a) avtoimune reakcĳe s spremembami lokalnega tkiva 

b) povišana telesna temperatura 

c) krči, pareze in paralize


Iz raziskav o dušikovem oksidu pa sta poznana dva 

osnovna dolgotrajno delujoča mehanizma omenjenih 

metalov, aluminĳa in živega srebra v telesu. Telo reagira 

na te težke metale s povečanim izločanjem dušikovega 

oksida (ta proces je poznan pri nastajanju gnoja pri 

gnojenju). Dušikov oksid v fizioloških koncentracĳah 

regulira krvni pritisk, izločanje ter učenje oz. izravnavo 

med kratkotrajnim in dolgotrajnim spominom. Če telo 

ni sposobno izločiti tujih snovi, kot so aluminĳ in drugi 

metali, reagira s trajnim izločanjem dušikovega oksida. 

Ko telo ni sposobno s pomočjo jeter in povišanega 

antioksidacĳskega mehanizma nevtralizirati dušikov 

oksid, pride do padca krvnega tlaka, kar je vzrok 

preteče sepse, ki se pojavi pri upočasnjenem krvnem 

pretoku. Hitro delovanje dušikovega oksida je pogosto 

vzrok za anafilaktični šok, ki nastopi pri nenadni 

smrti otrok (SID sindrom) po cepljenju. Dva glavna 

mehanizma trajnega toksičnega delovanja dušikovega 

oksida sta sledeča: 

1.) stalno izločanje dušikovega oksida vpliva na 

spanje in učne funkcĳe, ki vodĳo v hiperaktivnost, 

ohromelost, shizofrenĳo ali celo v smrt; 

2.) stalno izločanje dušika uničuje endogene telesne 

bakterĳe in mitohondrĳe - celične organele, ki 

proizvajajo energĳo, kar povzroča poškodbo 

živčnih celic, ki imajo največjo potrebo po energĳi 

(živčne celice vsebujejo 3000 mitohondrĳev) 

in jetrnih celic (vsebujejo 2000 mitohondrĳev). 

Poškodba jetrnih celic vodi do izpada delovanja 

strjevanja krvi, ki se manifestira v obliki t.i. 

hemoragične ali krvavitvene mrzlice, opisane 

kot posledica infekcĳe izmišljenih virusov ebola, 

lasa itd. 

Dolgotrajno delovanje dodanih toksičnih snovi v cepivih 

se kaže tudi v sistematičnem porastu iznakaženih 

novorojenčkov. Vzrok za iznakaženost novorojenčkov 

so nukleinske kisline iz poškodovanih mitohondrĳev 

in bakterĳ, ki so po poškodbi izgubile sposobnost 

samopopravila. Žal so ti negativni učinki toksičnih 

snovi, dodanih v cepiva, večini zdravstvenega osebja 

nepoznani, ker spadajo v okvir obrobnih medicinskih 

znanosti, kot je biokemĳa. 

3. Katere bolezenske simptome 

je opaziti po cepljenju? 

Kljub poplavi znanstvenih člankov o rastočih simptomih 

motenega razvoja centralnega živčnega sistema, za 

katerim po uvedbi obveznih cepljenj oboleva velik 

delež prebivalstva ZDA in Evrope, še vedno raste 

pojav številnih obolenj, kot so avtizem, epilepsĳe, 

mentalna zaostalost, hiperaktivnost, disleksĳa… 

poznanih pod pojmom razvojna zaostalost, ki se kaže 

v visokem procentu nepismenosti prebivalstva Evrope 

in ZDA (Coulter,1990). Znani avtor H. Coulter iz ZDA, 

ki je napisal knjigo "Cepljenje – socialno posilstvo 

in kriminalnost je zdravniški napad na ameriške 

možgane", je podal sintezo negativnih učinkov cepljenja 

na osnovi 900 citiranih znanstvenih člankov iz različnih 

medicinskih revĳ, ki opisujejo širok spekter omenjenih 

posledic cepljenj. 

Motnje v razvoju možganov, ki se kažejo s simptomi 

disleksĳe ali "minimalnih poškodb možganov", so na 

prvem mestu, nato sledi avtizem ali samoodtujenost 

otrok, hiperaktivnost otrok, ki so jo preimenovali v " 

sindrom minimalnih poškodb možganov", motnje v 

identifikacĳi osebnosti, funkcionalna enureza idr. Iz 

novejših virov, objavljenih leta 2006, je porast bolezni 

od leta 1987 do leta 2002 v nekaterih delih ZDA preko 

600% (Muer in sod., 2006). Druge motnje v mentalnem 

razvoju in obnašanju, kot je sindrom pomanjkanja 

pozornosti ali sindrom hiperaktivnosti, so se vzpele na 

stopnjo, da je vsak 6. otrok v ZDA prizadet.

o b z o r i j 

19 

Znanstveniki in zdravniki so pri uvajanju programov 

cepljenj popolnoma spregledali razliko med 

novorojenimi otroki in odraslimi osebami, ki imajo 

popolno razvit obrambni sistem. Odrasel človek je 

zato veliko bolj odporen in manj občutljiv na stres 

vakcinacĳe kot dva meseca star otrok. Po uvedbi 

sistematskih cepljenj med 2. in po 2. svetovni vojni je bil 

samo v ZDA cepljen vsak otrok proti sedmim boleznim 

(oslovski kašelj, ošpice, poliomielitis, dierĳa, mumps, 

nemške ošpice in tetanus). Cepljenja so veljala kot 

največji dosežki moderne medicine, saj so kampanje 

za cepljenje prebivalstvu obljubljale izkoreninitev vseh 

bolezni. Prednosti cepljenj otrok so se zdela na videz 

tako prepričljiva, da ni nihče pomislil na negativne 

učinka cepljenj. V strokovni literaturi in v javnosti 

žal ni bilo objavljenih nobenih negativnih posledic 

cepljenja, ki so iz leta v leto naraščala. Znani so podatki 

o tipičnih stranskih učinkih trojnega cepljenja DPT 

(dierĳa-pertussis-tetanus), s katero je cepljen vsak 

otrok v starosti dveh mesecev in zaradi katere je umrlo 

do leta 1990 1000 otrok letno, 12000 pa je bilo trajno 

poškodovanih (Coulter, 1990). 

Danes v ZDA boleha več kot polovica prebivalstva 

za alergĳami v obliki alergičnega rinitisa, bronhialne 

astme, alergĳami na hrano in različne hranilne snovi 

idr… Drug širok alergični fenomen pa so avtoimunske 

bolezni, pri katerih telo postane občutljivo samo nase. 

Alergĳe predstavljajo važno komponento reakcĳe po 

cepljenju, ki je v medicini poznano kot pojav po vnetju 

možganov ali encefalitisu, zlasti po cepljenjih. 

Po ugotovitvah nemškega avtorja Graetz-a (1997), 

ki opisuje v svoji knjigi "Ali so cepljenja koristna?" 

biološke povezave in naravne zakonitosti z ozirom na 

cepljenje, gre za širok spekter poškodb kot posledica 

cepljenj, med katere spadajo: 

1. skupina: vnetja dihal (bronhitisi), srednjega ušesa, 

nosnih sinusov, sečil; 2. skupina: neurodermitis, 

alergična astma (na različne snovi: dlake itn.), seneni 

nahod; 3. skupina: posledica možganskih poškodb: 

hiperaktivnost, agresivnost, legastenĳa, slabo učenje; 4. 

skupina: trombocitopenĳa, in nagnjenost h krvavitvam; 

5. skupina: revmatoidna obolenja, artritisi in artroza; 6. 

skupina: avtoimuna hemolitična anemĳa, 7. skupina: 

razvojne motnje, mentalna zaostalost, pritlikavost, 

motnje v motoriki gibanja, 8. skupina: spastični krči, 

epileptični napadi, psihomotorične razvojne motnje, 

duševne in motorične težave; 9. skupina diabetes 

mellitus (tipI); 10. skupina: motnje spanja in močenje v 

posteljo (enureza). 

Vse raziskave o vplivu cepljenja na obolenja, kot 

so encefalitis, avtizem in t.i. minimalna poškodba 

možganov so tema strokovne literature od tridesetih 

let prejšnjega stoletja do danes. Če pogledamo, da 

toksične snovi (aluminĳev hidroksid, formaldehid, 

thimerosal-kompleks z živim srebrom, kemoterapevtiki 

itd.), ki jih vsebujejo cepiva, delujejo preko omenjenih 

mehanizmov na poškodbo mielinske ovojnice živcev, 

zlasti v fazi razvoja in rasti centralnega živčnega 

sistema, lahko pripisujemo vsa omenjena obolenja 

kot posledico kombiniranih učinkov sestavin danes 

uporabljenih cepiv. 

4. Catherine O'Driscoll, študija o 

negativnih posledicah cepljenja psov 

V študĳi O'Driscoll-ove (1997), ki je bila opravljena 

na 2700 psih s pomočjo ovrednotenja 607 formularjev, 

ki so jih po cepljenjih izpolnili lastniki psov, so 

rezultati podkrepili povezavo cepljenja in pojava vrste 

specifičnih obolenj. Rezultati so pokazali, da se je 55% 

obolenj pojavilo v prvih treh mesecih po cepljenju. 

Obolenja so si sledila v sledečem redu: 

Avtoimunska obolenja (54,8%) 

Zmanjšana koncentracĳska sposobnost psov (68,4%) 

Poškodbe jeter (47%) 

Paraliza trebuha (64,7%) 

Ohromelosti (52%) 

Poškodbe ledvic (40,5%) 

Obolenja srca (26,8%) 

Vnetja možganskih open (75%) 

Krči v obliki epileptičnih napadov (63%) 

Rakasta obolenja (31%)

20 


Kot je znano iz humane medicine, sprožĳo toksične 

komponente, vsebovane v cepivu, dolgotrajne reakcĳe 

na imunski sistem in posledične poškodbe živčnega 

sistema in drugih organov (Muer in sodelavci, 2006; 

Bradstreet, 2004; Deth, 2004; Blaxill in sod.,2004; Geier 

in Geier, 2003 a,b,c, 2004a,b; Pichichiero in sod.,2002; 

Colmann in sod.,2003; James in sod., 2005, Vojdani in 

sod., 2003; Hornig, 2004; Hviid in sod., 2004). Spoznanja 

samo o toksičnosti komponent, vsebovanih v cepivih, 

govorĳo, da cepivo povzroča ne samo kratkotrajne, 

temveč tudi dolgotrajne reakcĳe organizma. Rezultati 

opravljene raziskave pa niso potrdili vzročnosti 

cepljenja in obolenj, kot so astma, levkemĳa, obolenja 

slinavke in ščitnice, čeprav so rezultati raziskav pri 

človeku potrdili to vzročnost. Obolenja ščitnice so 

sicer pri psih pogosta, vendar so le redko klinično 

ugotovljena, medtem ko ima levkemĳa pri psih različno 

dolge inkubacĳske faze glede na splošno zdravstveno 

stanje živali. 

Psi, ki so oboleli za obolenji, proti katerim so bili 

cepljeni, so bili sledeči: 

Hepatitis (63,3%) 

Parainfluenca (50%) 

Parvoviroza (68,2%) 

Pasja kuga (55,6%) 

Leptospiroza (100%) 

Rezultati študĳe so bili statistično obdelani po vseh 

matematičnih pravilih, kar pomeni 99% natančno. Cilj 

študĳe je bilo ugotoviti čas, v katerem so se po cepljenju 

pojavili opisani bolezenski simptomi, kar je omogočilo 

zaključiti, katere bolezni so bile neposredna posledica 

cepljenja, saj so se pojavile v prvih treh mesecih po 

cepljenju. Teorĳa, ki je bila osnova za izvedbo opisane 

študĳe, je bila sledeča: če cepljenja nimajo negativnih 

posledic, potem morajo biti bolezni po cepljenju v 

sledečih 12 mesecih enakomerno porazdeljene. V 

resnici pa rezultati študĳe kažejo na opazno kopičenje 

pojava bolezni v prvih treh mesecih po cepljenju. 

Tudi nekatere bolezni, ki so se pojavile 9 mesecev po 

cepljenju, so bile ovrednotene: to so artritisi, obolenja 

srca, avtoimunska bolezen. Pri teh boleznih je prišlo do 

kasnejše manifestacĳe počasi nastajajočih sprememb 

na prizadetih organskih sistemih. V kolikor cepljenja 

ne bi bila povezana s pojavom opisanih bolezenskih 

slik oz. diagnoz, bi se ta obolenja pojavila enakomerno 

porazdeljena v obdobju 12 mesecev po cepljenju. 

Rezultati raziskave O'Driscoll-ove (1997) so pokazali, 

da se je po multipli vakcinacĳi psov pojavilo statistično 

zaznavno višje število bolezni kot pri cepljenju psov 

z enokomponentno vakcino. Tako se je pokazalo, da 

je mešanica cepiv v obliki "cocktaila" škodljivejša kot 

enostavno cepivo, ki je vsebovalo ali živega oz. mrtvega 

povzročitelja. 

Prav tako so rezultati pokazali, da so vsako leto cepljene 

živali izpostavljene višjemu riziku obolenj kot pa samo 

enkrat cepljene živali. 

Na osnovi rezultatov te študĳe in številnih objavljenih 

del o toksičnosti cepiv lahko zaključimo, da je cepljenje 

bolj škodljivo kot koristno. 

Konkretni razlogi proti cepljenju 

Sedanji program cepljenja ljudi in živali predstavlja 

enega glavnih dejavnikov imunoloških in nevroloških 

motenj, ki se manifestirajo v številnih bolezenskih 

slikah in jih zaradi številnih posrednih in neposrednih 

dokazov ne moremo ignorirati. Vseh posledic, ki jih je 

mogoče ugotoviti na genetski osnovi potomcev, pa v 

tem času človek še ni sposoben predvideti. Prihodnje 

generacĳe bodo lahko gledale na našo družbo kot 

neodgovorno, saj je sprožila nepopravljive procese in 

kršila temeljne naravne zakone.

o b z o r i j 

21 

Literatura 

BLAXILL MF, REDWOOD L, BERNARD S. (2004): Thimerosal and autism? A plausible 

hypothesis that should not be dismissed. Med Hypotheses 62: 788-794. 

BRADSTREET J.(2004): A case-control study of mercury burden in children with 

autistic Disorders and measles virus genomic RNA in cerebrospinal fluid in children 

with regressive autism. Immunization safety review: Vaccines and autism.Institute of 

Medicine, Febr. 9 (2004). 

URL: hp://www.iom.edu/subpage.asp?id=18065 [citirano 2005, September 20]. 

BRIX, S. (2006): Gibt es ein Tollwut-Virus? Die Tollwut-Publikation. Leben mit 

Zukun Nr.4, str 13-17 

BURTON D. (2004): Truth revealed: New scientific discoveries regarding mercury in 

medicine an autism. Opening statement before the U.S. House of Representatives. 

Subcommiee on human rights and wellness, Sept. 8 (2004). 

URL: hp://reform.house.gov/WHR/Hearings/EventSingle.aspx?EventID=18156 

[citirano 2005, September 20]. 

COLMANN E, HALSEY NA, GOLMAN LR, WESTPHAL G, HALLIER E. (2003): 

Mercury in infants given vaccines containing thiomersal. Lancet 361: 698-699. 

COULTER, H.L. (1990): Vaccination, Social Violence, and Criminality. The Medical 

Assault on the American Brain. North Atlantic Books, Berkley CA, ISBN: 1-55643- 

084-1 

DETH RC. (2004): Truth revealed: New scientific discoveries regarding mercury 

in medicine and autism. Congressional Testimony before the U.S. House of 

Representatives. Subcommiee on human rights and wellness, Sept. 8. (2004). 

URL: hp://reform.house.gov/WHR/Hearings/EventSingle.aspx?EventID=18156 

(citirano 2005, September 20]. 

GEIER DA, GEIER MR. (2003): An assessment of the impact of thimerosal on childhood 

neurodevelopmental disorders. Pediatr Rehabil 6: 97-102. 

GEIER DA, GEIER MR. (2004): Autism and thimerosal- containing vaccines: Analysis 

of the vaccine adverse events reporting system (VAERS). Immunization safety review: 

Vaccines and autism. Institute of Medicine, Febr. 9, (2004). 

URL: hp://www.iom.edu/subpage.asp?id=18065 [citirano 2005, September 20]. 

GEIER DA, GEIER MR. (2004): A comparative evaluation of the effects of MMR 

immunization and mercury doses from thimerosal-containing childhood vaccines on 

the population prevalence of autism. Med Sci Monit 10: PI33-39. 

GEIER MR, GEIER DA. (2004): Mercury in vaccines and potential conflicts of interest. 

Lancet 364: 1217. 

GEIER MR, GEIER DA. (2003): Neurodevelopmental disorders aer 

thimerosalcontaining vaccines: a brief communication. Exp Biol Med 228: 660-664. 

GEIER MR, GEIER DA. (2003): Thiomersal in childhood vaccines, neurodevelopment 

disorders, and heart disease in the United States. J Am Phys Surg 8: 6-11. 

GRAETZ,J.F.(1997): Sind Impfungen sinnvoll? Ein Ratgeber aus der homöopathischen 

raxis. 4.Aufl. F.Hirthammer Verlag GmbH, München 

HORNIG M. (2004): Truth revealed: New scientific discoveries regarding mercury 

in medicine an autism. Congressional Testimony before the U.S. House of 

Representatives. Subcommiee on human rights and wellness, Sept. 8, (2004). 

URL:http://reform.house.gov/WHR/Hearings/EventSingle.aspx?EventID=18156 

[citirano 2005, September 20]. 

HVIID A, STELLFELD M,WOHLFAHRT J, MELBYE M. (2003): Association between 

thimerosal-containing vaccine and autism. JAMA 290: 1763-1766. 

JAMES SJ, SLIKKER W 3rd, MELNYK S, NEW E, POGRIBNA M, JERNIGAN S. 

(2005): 

Thimerosal neurotoxicity is associated with glutathione depletion: protection with 

glutathione precursors.Neurotoxicology 26: 1-8. 

KLEIN M., LANKA S.T.J., KNIPPERS R., MÜLLER D.G. (1995): Coat Protein of the 

Ectocarpus siliculosus Virus. Virology 206, 520-526 

LANKA S.T.J., KLEIN M., RAMSPERGER U., MÜLLER D.G. and KNIPPERS R. (1993): 

Genome Structure of a Virus Infecting the Marine Brown Alga Ectocarpus siliculosus. 

Virology 193, 802-811 

LANKA, S. (2005): Macht impfen Sinn? Viren: Woher kommen sie? Was machen 

sie? Welche gibt es überhaupt? Infohe Nr.1, 2. Auflage, Klein Klein Verlag, ISBN 

3-937343-03-6, str 21-24 

MÜLLER D.G., KAWAI, H., STACHE B., and LANKA S. (1990): A Virus Infection in 

the Marine Brown Alga Ectocarpus siliculosus (Phaeophyceae). Botanica Acta 103, 

72-82 

MUTTER J., NAUMANN J., SCHNEIDER R., WALACH H. and HALEY B. (2006): 

Quecksilber und Autismus: Zunehmende Bewiese?. Umwelt.medizin.gesellscha, 19, 

1, 2006, 77-84 

O'DRISCOLL,C.(2004): Canine health Census vaccine Survey. Abbeywood Publ. 

(Vaccines) Ltd., London 

PICHICHERO, M.E., CERNICHIARI, E., LOPREIATO, J., TREANOR, J. (2002): 

Mercury concentrations and metabolism in infants receiving vaccines containing 

thiomersal: a descriptive study. Lancet 360: 1737-1741. 

VOJDANI, A., PANGBORN, J.B.,VOJDANI, E., COOPER, E.L. (2003): Infections, toxic 

chemicals and dietary peptides binding to lymphocyte receptors and tissue enzymes 

are major instigators of autoimmunity in autism. Int J Immunopathol Pharmacol 16: 

189-199. 

Prehrana kot 

povzročitelj bolezni 

ali kot terapija 

Brane Žilavec 

Pred nekaj leti sem začel vsebinsko oblikovati začetni tečaj 

o holističnem pristopu k prehrani, osnovan na znanstvenih 

raziskavah Rudolfa Steinerja in drugih. Z njim sem želel 

podati osnovno razumevanje mnogih temeljnih vidikov 

prehrane, med katerimi je tudi vloga prehrane za zdravje 

in bolezen. V tem članku predstavljam nekaj rezultatov 

svojega prizadevanja, da bi razumel skrivnost zdravja in 

bolezni pri človeku. 

Od 'občutka nemoči' 

do 'prevzema odgovornosti' 

za lastno zdravje 

Začel bom z lastno zgodbo notranje preobrazbe od 

obdobja, ko o zdravju ali bolezni pri človeku nisem 

vedel prav ničesar, niti se nisem kaj prida zavedal 

pomena prehrane, pa do povsem nasprotne 

situacĳe. Vzgojen v materialističnem duhu sem 

bolezen jemal kot nekaj zelo skrivnostnega: nekdo 

hitreje zboli, drugi teže, nekoga tretjega pa zadane 

težka bolezen, ki ogroža njegovo življenje. Zdelo se 

mi je, da je to predvsem vprašanje sreče ali nesreče. 

Samo upal sem lahko, da se kaj takega meni ne 

bo zgodilo. Takšno razumevanje seveda v meni ni 

vzbujalo nekega resnega občutka odgovornosti. 

Čeravno sem se zavedal tako imenovanih rizičnih 

dejavnikov, kot je pitje, kajenje, premalo gibanja, 

uživanje premastne hrane itd., ki lahko pripomorejo, 

da zbolim, so le-ti ostajali bolj ali manj v ozadju moje 

zavesti. Dokler ni prišel tenutek, ko sem moral k 

zdravniku: takrat sem se soočil s strahovi, ki so 

prihajali iz pomislekov - češ, morda sem tokrat 'jaz 

na vrsti'. Nisem imel občutka, da bi lahko kakorkoli 

vplival na to, da bodisi zbolim bodisi ozdravim. 

Moč zdravljenja je bila v rokah zdravnikov in 

znanstvenikov. Mislil sem si: "Sam res ne morem 

glede tega narediti ničesar! Lahko samo čakam in 

upam, da se bodo stvari dobro končale." 

Na prehodu iz takega odnosa pa do mojega 

današnjega odnosa sem doživel tri pomembne 

prelomnice. Prva je bilo moje srečanje s knjigo o 

postenju s sveže stisnjenimi sadnimi sokovi in 

čistimi zelenjavnimi juhami.


Napisal jo je zdravnik, kar se mi je zdelo dovolj dobro 

priporočilo, da ji zaupam. Tako sem se teden dni 

postil ob sokovih. Rezultat te izkušnje je bil, da sem se 

začel resneje zanimati za vprašanja o prehranjevanju. 

Kasneje, ko sem se srečal z organskim poljedeljstvom, 

se je moje zanimanje še poglobilo. Nenadoma sem 

se začel zavedati, da so v hrani prisotne umetne 

substance in da je uživanje takih substanc nenaravno 

in nezdravo. Druga prelomnica je bila, ko sem se 

seznanil z alternativnimi načini zdravljenja. Ob 

tem sem spoznal, da je vir vsakega pravega procesa 

zdravljenja v nas samih. Sam sem v resnici odgovoren 

za proces zdravljenja v sebi in zdravnik je v tem 

procesu le pomočnik, profesionalni svetovalec, bi 

lahko rekli. Njegova vloga je pomembna in odgovorna, 

vendar moram v procesu zdravljenja in njegovega 

izida tudi sam aktivno in odgovorno sodelovati. Tretjo 

prelomnico je pomenila knjiga Naravno zdravljenje z 

makrobiotiko, avtorja Michio Kushi. V njej sem odkril 

sliko dveh osnovnih polarnih sil univerzuma Yin in 

Yang, ki na človeka delujeta ena od spodaj in druga 

od zgoraj. Sledil je opis bolezni Yin, ki so posledica 

prevladovanja sil Yina v človeku, in bolezni Yang, kjer 

prevladujejo sile Yanga. Dodana je bila tabela, kjer je 

bila predstavljena hrana, ki je Yin in tista, ki je Yang – 

sestavljena glede na to, koliko prevladuje ena ali druga 

teh sil. Zaključek se je zdel jasen: na pojav ali izginotje 

neke bolezni lahko vplivamo sami z izbiro hrane, ki jo 

bomo jedli. To sem izkusil kot neke vrste 'razodetje', 

ki mi je dalo moč, da vadim svoje novo pridobljeno 

zavedanje o lastni odgovornosti za lastno zdravje. 

Odtlej sem se trudil kar se da najbolje prehranjevati, 

da tako preprečim bolezni in vzdržujem zdravo 

ravnotežje. 

Moje lastne izkušnje so mi nedvoumno potrdile 

povezavo med prehrano in zdravjem, še vedno pa 

nisem imel nekih jasnih konceptov, ki bi mi omogočili 

razumevanje, zakaj in kako to deluje. Te si pridobivam, 

odkar sem se preselil v Anglĳo, kjer se širše poglabljam 

v študĳ antropozofske literature. Ne bom trdil, da sedaj 

razumem vse v zvezi s prehrano in zdravjem, a razumem 

dovolj, da lahko dam prehrani njeno pravo mesto 

znotraj obsežne slike človeka kot bitja mikrokozmosa v 

povezavi s svetom kot makrokozmosom. 

Rudolf Steiner o prehrani v zdravju in bolezni 

Steinerjeva predavanja opisujejo različne in 

mnogovrstne vidike vprašanja, kako lahko prehrana 

vpliva na človekovo zdravje ali bolezen. Steiner na 

primer razlaga, da ".. so nekoč, posebno med arabskimi 

zdravniki, na prebavo gledali kot na delni bolezenski 

proces; na prebavo so gledali na način, ki ni povsem 

napačen: vladalo je mišljenje, da je človek s tem, ko je 

jedel, vnesel vase nekaj tujega in zaradi tega zbolel. 

Najprej mora - preko svojega notranjega organizma, 

preko notranjih organskih funkcĳ - premagati bolezen. 

Torej živi človek vseskozi v stanju 'bolezni', nato v 

stanju 'prebolevanja bolezni', 'zdravljenja'. Hrani se v 

bolezen in se ponovno prebavi v zdravje. To videnje, ki 

je dejansko nekaj časa veljalo med arabskimi zdravniki, 

je na sploh ... precej logično, saj med tistim, kar danes 

imenujemo 'hranjenje v zdravje' in 'hranjenje v bolezen', 

ni nobene meje. Samo pomislite, kako zlahka pride pri 

hranjenju do notranje razrvanosti. Tisto, kar je možno 

hitro preboleti, se spremeni v nekaj, česar ni mogoče 

preboleti. In tako človek zboli. V resnici pa meje med 

tema dvema stanjema sploh ni mogoče potegniti." 

Kasnejši razvoj dogodkov je potrdil pravilnost te moje 

čvrste notranje odločitve. Z leti sem res opazil mnoge 

pozitivne rezultate izboljšanja svoje prehrane in 

spoznal, da za zdravje posameznika ni pomembna le 

prehrana. Kljub temu ni bilo mogoče spregledati očitnih 

dobrodejnih učinkov nove diete na moje splošno boljše 

počutje. Pred to spremembo v zavedanju sem redno 

obiskoval splošnega zdravnika; po tem mi nikoli več ni 

bilo potrebno iti na kliniko. Do sedaj sem k sreči skoraj 

vse svoje zdravstvene težave zmogel rešiti sam, z nekaj 

malega pomoči komplementarne in antropozofske 

medicine. Dvakrat mi je splošni zdravnik odkril skrite 

simptome, ki bi lahko, če bi s svojo staro prehrano 

nadaljeval, vodili v resno bolezen. Na srečo se to 

ni zgodilo. Večji del mojih zdravstvenih težav je bil 

posledica slabega prehranjevanja, saj so bile to težave 

prebavnega trakta. S spremembo prehrane so vsi 

simptomi izginili. Pokazalo se je, da se je bilo vredno 

potruditi in paziti na kvaliteto hrane. 

V drugem predavanju se bežno dotakne vidika količine: 

"Ne moremo se izogniti dejstvu, da s hrano in pĳačo 

svoje zdravje neprestano prizadevamo. Prekomerno 

hranjenje in pitje nas samo resneje prizadene, ves čas 

pa prizadevamo svoje zdravje le do določene stopnje. 

Vendar naš ritmični sistem to bolezen ves čas zdravi. 

Človekovo življenje na zemlji je neprestan proces 

zbolevanja in ozdravljanja. Ta proces pa prinese tudi 

resnično bolezen." 

Spet v drugem predavanju da večji poudarek pomenu 

količine: "Če nekdo zaužĳe nek strup, potem mora 

kot protistrup zaužiti tekoče proteine. Toda prav tiste 

stvari, ki so zdrave, lahko postanejo strupene, če telo 

z njimi ne ravna pravilno; če jih uživamo prekomerno. 

Proteini lahko torej izločĳo iz človekovega telesa strup, 

lahko pa postanejo tudi sami strup, če v telesu gnĳejo, 

ker smo jih zaužili preveč. Tako blizu sta si hranjenje 

in zastrupitev. Gotovo ste že slišali, da lahko preobilna 

hrana postane strupena. 

22

o b z o r i j 

23 

Veliko število bolezni je res povezanih s prehrano, 

pomeni, da je premalo poudarjeno dejstvo, da lahko, 

če želimo hrano prebaviti, pojemo le primerno količino 

živil." Na začetku članka je prikazano, kako lahko slabe 

prehranjevalne navade povzročĳo resnično fizično 

obolenje. Če nekdo dan za dnem neprestano ponavlja 

isti vzorec 'preveč napačne, nekvalitetne hrane', bo prej 

ali slej zbolel, odvisno od konstitucĳe in moči. To je bilo 

dokazano z nekoliko nenavadnim poskusom, ki smo ga 

pred kratkim lahko videli v dokumentarnem filmu, kjer 

se je nek moški odločil, da se bo cel mesec prehranjeval 

izključno v McDonaldsu. Že po treh tednih diete so 

mu zdravniki svetovali, da zaradi resnih zdravstvenih 

težav jeter, visokega holesterola in pritiska s poskusom 

takoj preneha. To je bil seveda ekstremni primer. Toda 

človek se mora zavedati, da je tendenca k obolevanju, 

ki je naravno povezana s hranjenjem, vedno prisotna. 

Nekdo, ki se tega zaveda, bo morda rešitev iskal v 

tem, da se hrani povsem odpove. To bi bil prenagljen 

zaključek, saj s hrano sprejmemo vase substance in 

sprožimo različne procese, ki lahko mnoge procese 

zdravljenja v telesu tudi stimulirajo. Kajti "...človek 

je v svojem vsakodnevnem življenju konstantno 

nekoliko onesposobljen in se mora nato ozdraviti. 

Ko smo lačni ali žejni, smo namreč vsi nekoliko bolni 

in se pozdravimo tako, da jemo in pĳemo. Lakota 

je začetek bolezni in če dovolimo, da se nadlajuje, 

lahko zaradi tega umremo... Vidimo torej, da celo v 

našem vsakdanjem življenju nosimo s seboj nekakšen 

začetek bolezni. Vsako uživanje hrane je v resnici 

zdravljenje... naše telo je notranje vedno zelo aktivno. 

Ko jemo, sprejmemo vase hranilo. Zunanje substance 

sprejmemo preko ust in črevesnih poti v določen del 

telesa. In vedeti moramo, da se naš organizem tem 

prehranskim substancam takoj upre; ker jih v njihovi 

prvotni obliki ne prenaša, jih uniči... Če ne jemo ničesar, 

je, kot bi imeli prazno vrečo, v kateri pa se kljub temu, 

da se izogibamo otipljivim substancam, nekaj dogaja. 

To aktivnost duhovna znanost prepozna kot astralno 

telo. Nikoli ni leno in če lahko ostane aktivno tako, da 

uničuje in raztaplja hranilne substance, je napolnjeno z 

ugodjem; ima občutek notranjega blagostanja. Če pa v 

telo ne vnašamo hranilnih substanc, naše astralno telo 

ni zadovoljeno, kar se izraža kot lakota. Lakota ni nekaj, 

kar bi počivalo v nas; to je duševno-duhovna dejavnost, 

ki je ni mogoče umiriti." 

Steiner opisuje tudi, kako se lahko hrana spremeni 

v zdravilo: "Ko se nekaj, kar je drugače zgolj proces 

prehranjevanja, v človekovem organizmu preplete 

s skrivnostjo dihanja, postane zdravilna sila. Res 

moramo previdno opazovati preobrazbo, skozi katero 

gredo zunanje substance v prehranskem procesu ... 

prehranske sile v človeku ... so prenešene naprej v 

dihalni sistem. In ko tam delujejo dalje, postanejo ne le 

sredstvo potešitve lakote in žeje in ne le sile poživitve, 

ampak se spremenĳo v sile notranje korekcĳe bolezni. 

Preobražene hranilne sile postanejo sile zdravljenja. 

Vsakdo, ki pravilno razume prehrano, razume prvo 

stopnjo zdravljenja... Sile zdravljenja znotraj nas so 

preobražene hranilne sile." 

Dokaz za to lahko znova najdemo v ljudem 

manj poznanem nadaljevanju prej omenjenega 

dokumentarnega filma. Človek, ki se je poskusa lotil, 

je po osmih tednih razstrupljevalne diete, ki mu jo je 

predpisal njegov prĳatelj in strokovnjak za prehrano 

Alex Jamieson, ponovno ozdravel. V svojem predavanju 

z naslovom Različni tipi bolezni Steiner nedvoumno 

priznava, da je dieto mogoče uporabiti kot zdravilo, da je 

dietno zdravljenje najboljše zdravilo za akutne bolezni. 

Uradna medicina opisuje akutno bolezen kot bolezen, ki 

se pojavi nenadoma in pogosto zahteva nujno zdravljenje. 

Z vidika duhovne znanosti akutne bolezni .... " izvirajo 

iz nepravilnosti v astralnem telesu ter se pojavĳo v 

obliki določenih nesposobnosti živčnega sistema v eni 

ali drugi smeri... verjeti, da je, če nekoga, ki ga boli 

želodec ali ima težave s srcem ali neko jasno opazno 

nepravilnost kjerkoli, potrebno direktno zdravljenje 

simptoma, je čisti nesmisel. Poglavitno tukaj bi lahko 

bilo, da se je simptom pojavil zato, ker živčni sistem ni 

zmožen delovati ... Toda prav tako ne moremo reči, da je 

pri boležini želodca najprej potrebno obravnavati živce. 

S tem ne dosežemo ničesar. Rezultat dosežemo le, če se 

zavedamo, da je živec izražanje astralnega telesa in tukaj 

iščemo vzroke za nepravilnosti." 

Tukaj pa naletimo na globlje vzroke bolezni, kajti 

"astralno telo je v primerjavi s fizičnim telesom 

nepopolna podlaga človeški naravi; v njem so čustva, 

strasti, želje itd. Preko čustev astralnega telesa uživamo 

mnogo stvari, ki na čudoviti organizem fizičnega 

telesa škodljivo vplivajo, kljub dejstvu, da kot blažilec 

med obema stoji etersko telo (telo življenjskih sil). Z 

drugimi besedami, astralno telo je tisti del človeka, ki 

najbolj jasno kaže svojo nebožanskost. Etersko telo je 

bolj božansko, saj človek nima toliko vpliva nanj, fizično 

telo pa je najbolj božansko od vseh; je božje svetišče, 

saj človek nanj ne more prav nič vplivati. Medtem ko 

človek v svojem astralnem telesu išče vse vrste užitkov 

in ima lahko vse mogoče želje, ki škodljivo vplivajo na 

fizično telo, je celo dandanes fizično telo še vedno tako 

čudovit inštrument, da se lahko desetletja upira srčnim 

strupom in drugim škodljivim vplivom astralnega 

telesa. Tako moramo priznati, da je zaradi vseh stvari, 

ki se v astralnem telesu dogajajo, le-to postalo najslabši 

del človeka.

24 

D 

Če pogledamo globlje v človekovo naravo, bomo videli, 

da ležĳo najgloblji vzroki za bolezen v astralnem telesu 

in njegovih slabih učinkih na etersko telo in preko 

eterskega naprej na fizično telo. 

Steiner označi dietno zdravljenje kot "iskanje pravega 

ravnovesja med tem, v čemer človek uživa, in tistim, kar 

je zanj dobro. Pomembnen je njegov način življenja, ne 

z ozirom na zunanjo stvarnost, ampak na to, kar mora 

človek prebaviti in predelati. In v tem smislu ne more 

biti nikomur nič jasno, če gleda skozi oči materialistične 

znanosti. Spoznati moramo, da je vse okoli nas, v 

svetu makrokozmosa, povazano z našim zapletenim 

notranjim mikrokozmičnim svetom in vsaka hrana, ki 

tam obstaja, ima neko povezavo s tistim, kar je znotraj 

našega organizma. 

Naloga vsakega posameznika je najti dieto, ki bo koristna 

za vsa njegova telesa – za njegov Jaz, astralno, etersko 

in fizično telo – in ne le v užitek njegovemu astralnemu 

telesu. To zahteva neke vrste prevzgojo osebnih simpatĳ 

in antipatĳ astralnega telesa do posameznih hranil. Do 

te mere je tisto, v čemer oseba uživa, tudi dobro za njen 

vsesplošen razvoj" ... drugače bo na tak ali drugačen 

način spoznal, da vase sprejema nekaj, kar zanj ni dobro. 

Pravo osnovo za svoje odločitve bomo našli v duhovni 

znanosti. Ko predpisujemo dietno zdravljenje, je dosti 

preveč površno, če se ravnamo le po zaključkih, vzetih 

iz statistike ali kemĳe. Potrebujemo čisto drugačne 

osnove, kajti ko obravnavamo zdravega ali bolnega 

človeka, mora biti aktivno tudi duhovno znanje." 

V enem samem članku ni mogoče razložiti vseh 

aspektov hranjenja kot terapĳe, saj je človeško bitje, 

gledano z vidika holistične, antropozofske perspektive, 

izredno kompleksno bitje. Nismo si pogledali, kako 

nam lahko pravilna prehrana pomaga tudi pri drugih 

boleznih, ne le akutnih, kako lahko dietno zdravljenje 

izboljša zmožnosti za učenje in celo zmanjša nesocialno 

obnašanje ter duševne težave. Kljub temu pa nam lahko 

Steinerjeve razlage, ki so v tem članku predstavljene, 

zadostujejo, da spoznamo velik pomen prehrane za 

zdrav razvoj vsakega bitja; bitja telesa, duše in duha. 

Brane Žilavec je Slovenec, ki živi in dela v Sheffieldu. 

prevedla Marina Nuvak 

Društvo Ajda Goriška 

Sreda, 9. januar 

Osnove biodinamike in uporaba setvenega koledarja 

Sreda, 16. januar 

Kolobar v vrtu plodovke in cvetnice 

Sreda, 6. februar 

Osnove biodinamike in rez sadnega drevja 

Sreda, 13. februar 

Kolobar v vrtu korenovke in listnate rastline 

Druga polovica meseca februarja (na dan za plod) 

Prikaz obrezovanja sadnega drevja na kmetĳi GRUDEN 

Četrtek, 6. marec 

Redni letni občni zbor 

Četrtek, 13. marec 

Osnove biodinamike, kompostni preparati 

Društvo Ajda Domžale 

Četrtek, 10. januar ob 18. uri 

v Domžalskem domu velika dvorana (stara knjižnica) 

Okrogla miza, ki jo bo vodila g. Fanči Perdih z naslovom: 

Povezava rastlin z zemljo in kako to vse skupaj deluje 

Četrtek, 14. februar ob 18. uri 


Redni letni občni zbor 

Četrtek, 14. februar ob 19. uri 


Delavnica: Ročno izdelana naravna mila po hladnem postopku 

(vse o milu, praktičen prikaz izdelave mila) 

Delavnico bo vodil g. Florian Regovec

Revija Svitanje - Zima 2007

You also want an ePaper? Increase the reach of your titles

Delete template?

Save as template?