DN150143 Katalog LIB - FINAL

lzziv: bralna pismenost
Intervju s prof. dr. Sonjo Pečjak
Ob skorajšnjem izidu priročnika za učitelje Bralna
pismenost in priloge za učence v kompletu
Lili in Bine 3 smo se o problematiki bralne pismenosti
pogovorili z avtorico obeh novosti, prof. dr.
Sonjo Pečjak.
Kar naprej slišimo, da slovenski učenci na področju bralne
pismenosti zaostajajo za svojimi vrstniki po svetu. Je
stanje res tako skrb vzbujajoče?
Raziskava PISA, ki spremlja to področje v mednarodnem
okviru, se izvaja na vsaka tri leta, zato trenutno razpolagamo
s podatki za leto 2012 in starejšimi. Zadnja raziskava je pokazala,
da so naši učenci v zaostanku za povprečjem držav OECD
oziroma držav, s katerimi se radi primerjamo, kar nas seveda
upravičeno skrbi. Obenem je raziskava pokazala, da se stanje
ni poslabšalo, kar pa še ne pomeni, da smo lahko zadovoljni.
Pomembno je, da vseskozi delamo na tem področju, uporabljamo
vse doslej preizkušene in iščemo tudi nove načine, kako
spodbujati bralno pismenost in bralno kulturo. Bralna pismenost
– tega se odlično zavedajo slovenske učiteljice in učitelji
ter to tudi dokazujejo s svojim vsakdanjim delom v razredu – je
namreč ključnega pomena za prihodnost učencev in njihovo
sposobnost aktivnega delovanja v družbi, ne le v šoli.
Gre torej za temeljno kompetenco, ki jo je treba načrtno
razvijati že od najmlajših let, še zlasti v prvih letih
osnovnošolskega izobraževanja. Kaj je ključni problem
pri bralni pismenosti v prvem triletju?
Smisel učenja branja, ki se začne praktično na začetku osnovne
šole, je vedno v tem, da to, kar preberemo, tudi razumemo.
Brez razumevanja ni niti branja za učenje niti branja za uživanje
v prostem času. Če učenec ne razume, kaj bere, je tudi
njegova motivacija oziroma pripravljenost za ukvarjanje z
učnim ali katerim koli drugim bralnim gradivom »kratkega
daha«. Posledice opustitev na tem področju so dolgoročne,
vplivajo na celotno življenje, ne samo na šolski uspeh. Ključni
problem bralnega razumevanja v prvem triletju je ta, da je to
razumevanje mnogokrat in pri veliko učencih oteženo zaradi
slabše razvite tehnike branja. Zavedati se je treba, da dokler
učenec ne avtomatizira tehnike branja – dokler ne bere tekoče
in sproščeno – porabi veliko svoje miselne energije za to, da
sploh prebere besedilo, in mu je zmanjka za to, da bi prebrano
tudi pomensko »dešifriral«, razumel, kar je prebral.
Obstaja kakšen čarobni recept, preprost trik, s katerim
lahko učitelj v prvem triletju pomaga svojim učencem pri
bralnem razumevanju?
Rezultati nikoli ne pridejo čez noč. To lahko primerjamo s telesno
kondicijo, za katero je treba vložiti določen napor, da jo
pridobimo in nato vzdržujemo s treningom. Ne obstajajo čarobni
recepti ali triki, gre za strategije, ki jih z vajo postopoma
prenesemo na učence.
Osrednja bralna strategija, ki vodi k dobremu razumevanju, je
strategija določanja bistva. Učenca moramo že od prvega srečevanja
z besedilom, od prvega branja besedila, smiselno učiti
iskanja bistva. Bistvo je po navadi misel, ki jo lahko izrazimo z
eno ali več povedmi z nekaj ključnimi besedami. Nato pridejo
na vrsto druge bralne strategije, ki jih seveda težko razložim v
kratkem pogovoru ali predavanju, zato sem jih širše razložila
v Bralnih strategijah, priročniku za učitelje, ki bo vsak čas na
voljo.
Strategije, o katerih govorite, so torej za učence, ne za
učitelje, čeprav je priročnik namenjen slednjim. Drži?
Da, namenjene so učencem, vendar prav učitelj učencem pokaže,
kako uporabiti določeno strategijo, in sproti med njeno
uporabo komentira oziroma pripoveduje, kaj počne z besedilom.
Hkrati pa mora ustvarjati take učne situacije, v katerih
so učenci nekako »prisiljeni« uporabiti določeno strategijo,
da rešijo nalogo ali odgovorijo na vprašanje. Začnemo lahko
zelo preprosto, na primer tako, da učitelj v prvem triletju ob
pomoči kratkih besedil, ki so sestavni del tega učnega gradiva,
nauči učence uporabljati najbolj temeljne strategije. Učenci pa
te pristope k branju in predelavi besedil nato uporabijo pri vseh
drugih besedilih.
24