Osnove geštalt terapije. - Vitaplena

Danila Beloglavec, prof.
EDP, Gestalt

�
�
�
�
Gestalt terapija je ena od humanističnih
psihoterapevtskih modalitet
To pomeni, da poudarja človekovo
naravno težnjo k uresničevanju svojih
potencialov
GT je skupek različnih konceptov in metod
vnaša pa tudi originalne vsebine (self kot
proces, tukaj in zdaj in eksperiment )
Razvili so jo Fritz Perls, Laura Perls, Paul
Goodman in drugi po II. svetovni vojni

�
�
�
�
Izraz prihaja iz Gestalt psihologije =psihologija
zaznavanja (Berlinska šola -Kurt Lewin, Kurt
Goldstein) iz začetka prejšnjega stoletja
“celota je več kot skupek posameznih delov”
Gestalt = organizirana celota
GT človeka vidi in obravnava holistično.
Celost telesa in duha, misli, čustvovanja in
percepcij.
Človek tvori pomen (meaning ) skozi
formiranja gestaltov.

�
�
Našo percepcijo
organiziramo skozi
proces tvorjenja lika
na določenem ozadju
To, kar je relevantno
za nas v določenem
trenutku in bazira na
naših takratnih
potrebah , postane
lik, ostalo se umakne
v ozadje.

�
�
�
Zdravo doživljenje = tvorjenje enega
jasnega lika za drugim
Lik =biološka potreba po spanju ali
socialna potreba po intimnosti/umiku
itd
Če je lik, ki ga tvorim, živ, jasen, enovit,
dobro diferenciran od ozadja in
energetsko podprt, sem v stiku s svojimi
potrebami in me bo energija peljala do
zaključka tega gestalta.

�
�
�
Če je lik nejasen, moten, zmeden, brez
energije, potem se izogibam nečemu
v okolju ali svojim potrebam in zato
ozadje zahteva energijo od lika.
Fiksen gestalt je “unfinished
business”: energija je blokirana in
gestalt
se ne more zaključiti.
Nedokončano sili v ospredje:
človekova potreba po zaključevanju
nas žene k zaključevanju gestalta
(samoregulacija)

�
�
�
�
Osrednji pojem v GT je kontakt = “prva
in najbolj preprosta realnost”
Kontakt je proces, ki se odvija na
kontaktni meji med organizmom in
okoljem.
Kontaktna meja ločuje in ob enem
združuje.
Ta neposredni stik človeka z njegovim
okoljem /telesom /terapevtom in
uravnavanje tega kontakta je tisto, kar
omogoča zavedanje, preživetje in rast.

�
�
�
Za rast mora biti kontaktna meja dovolj
prepustna, da dovoljuje asimilacijo
novega in dovolj zaprta za “toksično”.
Če ni asimilacije ali prilagoditve
“novemu”, ponavljamo isti gestalt (fiksen
gestalt) in zaidemo v težave.
Terapevt je pozoren na klientov proces
kontakiranja in na načine, kako
prekinja/uravnava kontakt.

�
�
�
Pozoren mora biti na lasten proces
kontaktiranja s tem specifičnim
pacientom.
Terapija je tudi proces raziskovanja
kontakta med pacientom in terapevtom
Cilj je 1) razvijati pacientovo vse večje
zavedanje o tem kar počne na kontaktni
meji 2) razvijanje novih možnosti
kontaktiranje (nove nevroloških
povezave v možganih).

�
�
�
�
�
Perls: nevroza je velikost razkoraka med
verbalnim konceptom selfa in občutenim
zavedanjem selfa.
Delo na telesu: ozaveščanje in razvijanje
senzacij; podpore telesu, dihanja, drža,
ozaveščanje neverbalne komunikacije
Ozaveščanja čustvovanja: emocije kot
indikator, kaj se dogaja v nas in v našem okolju
Ozaveščanje fizičnih, emocionalnih,
kognitivnih in duhovnih potreb.

�
�
�
�
Desenzitizacija (telesa, potreb, bolečine:
npr motnje hranjenja)
Deflekcija –izogibanje čustvom in
senzacijam
Introjekcija -prepričanja o tem “kar bi
morali biti”, a nam v resnici niso lastni
Projekcija – prenesem na druge, kar ne
vidim /nočem videti v sebi

�
�
�
Retrofleksija - agresijo obrnem vase
Egotizem – samoopazovanje, spontanost
blokirana z govorenjen “o”
Konfluenco – zlitost z nekom ,
nezmožnost videti sebe, lastnih potreb
Ko so ti mehanizmi zafiksirani ( reagiram v
različnih situacijah na stari, vedno enak
način), postanejo nevrotični.

�
�
�
�
�
Self je proces na kontaktni meji in se
vedno spreminja.
V tem procesu ima self
3 funkcije:
Id funkcijo: zaznava potreb, ki izhajajo iz
fiziologije, čustovnaja in hotenja
Ego funkcijo: proces
“alienacije”toksičnega na kontaktni meji
in asimilacije zdravega izbira
Osebnostna funkcija: bolj stabilen del:
tisti del, ki mu rečem, da sem to “jaz”.

�
�
�
kvaliteta zavedanja telesa in naših potreb
(id funkcija) podpira in odpira možnosti
izbire (ego funkcija) in s tem
prevzemanja odgovornosti za
oblikovanje lastnega življenja.
Vpliv eksistencializma: poudarek na
izbiri, svobodi in odgovornosti
Pacient naj postane čimbolj “responsable”
na njemu lasten način.

�
Nevroza: osebnostna funkcija premalo
prepustna: svet naredim preveč predvidljiv,
ker me je strah neznanega terapija
spodbuja tveganje soočanja z neznanim;
spodbujanje novega.

� Psihoza: premalo strukture, osebnostna meja
preveč prepustna
a) Svet preveč kaotičen , da lahko vzpostavim nek
smiselni odnos terapija delo na ozadju,
poenostavljanju sveta
b) sem nezmožen ali se nočem iz določenega
razloga premakniti s prve kontaktne meje (id)
do druge (kjer nastane diferenciacija) in
vzpostaviti smiselni self-drugi odnos
terapija delo na tem kar nas združuje in ločuje
/razlikuje na kontaktni meji.

�
�
GT se razvije kot kritika psihoanalize:
nekateri izrazi podobni, vendar pomen
drugačen.
Teorija gonov (libida) se spremeni v
splošno zadovoljevanje kakršnihkoli
potreb: telesnih, emocionalnih,
intelektualnih in duhovnih.

�
�
�
Psihoterapija ni več raziskovanje preteklosti,
ampak sedanjnosti (raziskovanje
fenomenov na kontaktni meji)
Preteklost doživljamo vedno le skozi
prizmo sedanjosti in to doživljanje se vedno
spreminja.
Gestalt terapevt ni “prazno platno”, na
katerega pacient projecira svoje
zgodovinske odnose, ampak je
soudeleženec in hote ali nehote so-oblikuje
sedanjost. Terapevt – klient sooblikujeta
drug drugega.

�
�
�
GT ne uporablja koncepta
“nezavednega”; tisto, kar je trenutno
izven zavedanja (v ozadju)
Temeljni moment v razvoju ni več analne
/libidinalne narave, ampak
oralne/dentalne: povezan s hranjenjem
Naš odnos do hranjenja ima analogijo z
našim psihološkim življenjem
(grizenje/žvečenje/izpljuvanje
/požiranje)

�
�
Gestalt terapevt ne prevzema vloge
eksperta za klientovo doživljanje in mu
ga NE interpretira
vloga eksperta je predvsem v
oblikovanju terapije na način, ki klientu
omogoča, da pride do lastnega uvida ( aha!
trenutek) in da sam postaja vse bolj
avtonomen ekspert za lastno eksistenco
(ekzistencialzem) .

�Ni
objektivne ali absolutne resnice.
Interpretacija realnosti je lahko le
subjektivna in mnogovrstna (Husserl)
�
�
�
�
GT = terapija “očitnega”
Terapevt opisuje pacientu, kar vidi in
opaža, brez interpretacije. To daje možnost
pacientu, da naredi lastne povezave.
V tem, kar opaža, je vse enako relevantno .
Terapevt sledi tistemu, kar se pokaže v
danem trenutku: “Kar je, je; in ena stvar
sledi drugi” (Polster)

�
�
�
Terapevt se mora zavedati lastnega doživljanja
in odzivu na pacienta, kar informira njegovo
naslednjo intervencijo.
Če terapevt zgubi kontakt, pacientu ne nudi več
sebe kot ločenega bitja na svoji strani kontaktne
meje.
Terapevt mora pristopiti do pacienta brez
predhodnih predpostavk ali jih čimbolj dati na
stran (bracketing), da se čim bolj uživi v njegovo
doživljanje in ga vidi kot edinstvenega.

�
�
Posebna vrsta dialoga, ki ni le verbalen,
ampak vključuje vse načine, na katere
delujemo nasproti drugemu, in
pričakovanja, da bodo drugi delovali
nasproti nam.
Vprašanja, ki se postavljajo v tem dialogu,
so: na kakšen način se mi klient kaže? Na
kakšen način me klient vzpodbuja, ali me
skuša odvrniti od tega, da bi se mu pokazal?

�
�
Če klient prinese določeno temo, sanje, spomin
– kaj je pomen tega tukaj in sedaj in kaj želi od
mene, ko mi to pripoveduje? Kakšen vpliv ima
to name in kaj jaz hočem tukaj in zdaj od tega?
Dialoški pristop v najboljšem primeru vodi do
eksistencialnega srečanja (kontakta) dveh bitij,
kjer vsak spoštuje in sprejema drugačnost
drugega, kjer ni kontrole in se prepustimo
ustvarjanju naslednjega trenutka.

Dialoška naravnanost od terapevta zahteva:
� Pristnost, integriteto in iskrenost
� Odprtost za nepredvidljivost naslednjega trenutka,
ki ga s klientom soustvarjata
� Enakopraven, horizontalen odnos
� Zavedanje lastne defenzivnosti
� Odprtost za kritiko in prizanje pomot
� Kadar v korist pacienta, razgaljanje lastnih čustev
in občutkov ( self disclosure)
� Videnje skozi pacientove oči (brez sojenja)
� Potrditev pacienta v tem, kar lahko postane

�
�
�
�
Vpliv Zen budizma
kreativna indiferentnost = Terapevt si ne
prizadeva spemeniti pacienta ampak razviti
zavedanje
Zavedanja je samo po sebi kurativno: ponuja
možnosti novih izbir
Poudarek na izkustvenem doživljanju , “tukaj
in sedaj”, z razliko od govorjenja “o”pomen eksperimenta v gestaltu

�
�
�
�
Cilj: zazvijati
pacientovo zavedanje
Podpora pacientu, da poskusi nekaj novega
Integracija izkustvenega učenja s telesnim
doživljanjem in kognicijo
Priti do slepe ulice (Impasse) in se zavedati
nasprotujočih si sil v samem sebi = integracija
polarnosti.

Pogoji za izvajanja eksperimenta:
�
�
�
Pacient mora biti pripravljen se soočiti s tem
kar čuti, , misli in delain tolerirati eno dozo
negotovosti
Razumeti pomen učenja s poskušanjem (in
delanjem “napak”)
Pacient lahko kadarkoli prekine eksperiment
ali ga ustrezno modificira glede na težavnost

�
�
�
�
�
Sledenje toku spreminjanja zavesti iz trenutka
v trenutek ( Mindfulness)
Raziskovanje lastne govorice telesa , skozi gib,
ples, igro...
Pretiravanje /ojačanje ali zmanjševanje
določene giba, glasu, izražanja ali obnašanja
Eksperimentiranje z okušanjem, žvečenjem,
poživanjem, izpljuvanjem
Igranje vlog (psihodrama)

�
�
�
�
�
�
Delo “na dveh stolih”= vzpostavitev dialoga z
lastnim internih konfliktom
Raziskovanje “slepe ulice” in toleriranje
občutka, da si obtičal
Vodene fantazije
Delo na sanjah
Razvijanje raznih metafor in prispodob za
lastno življenje
Delo na mejah ipd.

“ Although Gestalt Therapy is not widely
practised, it is a unique expression of
psychodynamic therapy that is particularly
relevant to the notion of neural integration”
Cozollino, The
2002
Neuroscience
of
Pyschotherapy,

Hvala!