zbornik radova (.pdf 11,5 MB) - Hrvatsko društvo inženjera sigurnosti

vzravnano sedenje in zvijanje). Poleg tega pa so ocenjevali še voznikova razpoloženjska stanja.Ugotovili so razširjenost bolečine v križu pri 60,4 % voznikov in tudi to, da različne kombinacijetveganj pogojujejo večji porast bolečine v križu pri malezijskih voznikih avtobusov.Robb in Mansfield [18] ugotavljata, da poklicna vožnja prispeva k veliki razširjenosti pojava bolečinev križu. Dejavniki tveganja so različni in vključujejo dolgotrajno sedenje, slab položaj telesa,izpostavljenost vibracija celotnega telesa in druge vzporedne dejavnike, kot so težko dvigovanje,nezdrava prehrana in številni psihosocialni dejavniki. Od 192 anketiranih voznikov jih je večina (81%) poročala o mišično-skeletnih bolečinah v zadnjih 12 mesecih in 60 % voznikov se je pritoževalozaradi bolečine v križu.Szeto in Lam [19] ugotavljata, da z delom povezana mišično-skeletna obolenja, vplivajo na različnedelavce, med katerimi tudi vozniki večjih vozil niso izvzeti. Ker je Hong Kong gosto poseljeno mesto,je tudi število dvonadstropnih avtobusov veliko. S študijo sta želela avtorja opozoriti na razširjenost inznačilnost z delom povezanih kostno-mišičnih obolenj, tako pri moških, kot pri ženskih voznikihdvonadstropnih avtobusov. V raziskavo je bilo vključenih 481 voznikov, od tega 404 moški in 77žensk. Vozniki so v povprečju delali od 9 do 10 ur dnevno, 5 dni v tednu. 60 % anketirancev je tožiloza bolečinami v vratu, hrbtu, ramenih, kolenih in stegnu. Kar 90 % nelagodja pa je bilo povezanega zavtobusno vožnjo, kar dokazuje, da so poklicni dejavniki tveganja, kot sta dolgotrajno sedenje inantropometrična neusklajenost najbolj povezani z mišično-skeletnimi bolečinami. Tudi Magora [16] jeugotavljal, da je bolečina v križu pogostejša pri tistih delavcih, ki opravljajo svoj poklic sede, kot pritistih, ki ga izvajajo v menjajočih telesnih položajih.Latham in Davis [15] ugotavljata, da imajo največje tveganje za nastanek bolečine v križu trije pokliciin sicer vozniki tovornih vozil, fizični delavci in medicinske sestre – negovalke.V naši raziskavi smo ugotovili tudi, da med skupinami, oblikovanimi po delovni dobi kot poklicnivoznik ter pojavnostjo bolečine v spodnjem delu hrbtenice, ne obstajajo statistično značilne razlike.Predvidevamo, da smo takšen rezultat dobili, ker se poklicni vozniki najpogosteje srečujejo z bolečinov križu v njeni akutni fazi, ki mine v 3. oziroma 6. mesecih. Za tiste, ki jih bolečina spremlja po 90.dneh velja, da so prešli v kronično fazo bolezni [2]. Akutna bolečina pa ni vezana na delovno dobopoklicnih voznikov, ampak se lahko pojavi tako pri mlajših kot pri starejših osebah.V raziskavi smo ugotavljali tudi vpliv dejavnikov tveganja za bolečine v spodnjem delu hrbtenice nazdravstveni absentizem pri poklicnih voznikih mestnega avtobusa. Bolečina v spodnjem delu hrbtenicepri poklicnih voznikih namreč predstavlja velik finančni strošek delovni organizaciji, družbi inposamezniku, kakor tudi zdravstveni blagajni. Pogosti absentizem, nadomestila za odsotnost z dela(bolniške) in stroški, ki lahko nastanejo zaradi napak pri delu (odškodnine posameznikom inorganizaciji; stres, jemanje protibolečinskih zdravil, nenadni napadi bolečine v križu, ki lahkopovzročijo nesrečo in vse posledice, ki temu sledijo), predstavljajo še dodatno breme [21]. Bolečina vkrižu predstavlja velik zdravstveni problem v razvitih državah in visok strošek, povezan zzdravljenjem, absentizmom in invalidnostjo [6].Ugotovili smo, da dejavniki tveganja bolečin v spodnjem delu hrbtenice statistično značilno vplivajona absentizem. Ti dejavniki so slab nadzor delovnih pogojev, prevelike delovne obremenitve, potrebapo počitku in povrnitvi moči ter zmerno / slabo zaznavanje splošnega zdravstvenega stanja. Prav vsiimajo statistično pomemben vpliv na zdravstveni absentizem poklicnih voznikov mestnega avtobusa.V raziskavi, narejeni na Norveškem, so ugotovili, da je letni absentizem, v trajanju več kot dva tednazaradi bolečine v križu, 2,27% z mediano 43 dni. Po enem mesecu se jih vrne na delo 35%, po trehmesecih 76% in po šestih mesecih 85%. 42% tistih, ki so v bolniškem staležu še po šestih mesecih, sene vrne na delo niti po enem letu in so invalidsko upokojeni [9]. V Franciji je pri kronični bolečini vkrižu bolniški stalež predpisan v 23%, v povprečnem trajanju 11 dni [5]. V študijah je bilougotovljeno, da je za čim bolj ugoden potek in zdravljenje kronične bolečine v križu potrebna čim boljzgodnja vrnitev na delo, da pa je bolniški stalež močno odvisen od socialnoekonomskih dejavnikov inbolnikovega zadovoljstva s svojim delom [4].20M&S 8(2013)