<strong>BIOLOGIJA</strong> 24Nadzorne točke so pomembne še z enega vidika. To so točke v celičnem ciklu, kjer nadzornisistem lahko nadzorujejo tudi izvencelične signalne molekule, ki pospešijo ali <strong>za</strong>vrejo celično<strong>del</strong>itev.Nadzorni sistem celičnega cikla vodi celični cikel prek fosforilacije ključnih proteinov, ki<strong>za</strong>čno ali regulirajo DNA replikacijo, mitozo in citokinezo. Fosforilacija in defosforilacija stanajsplošnejša načina, ki jih celice uporabljajo <strong>za</strong> aktivacijo proteinov. Fosforilacijskereakcije, ki nadzorujejo celični cikel opravljajo specifične garniture proteinskih kinaz –encimov, ki katalizirajo prenos fosfatne skupine iz ATP do specifične amino-kislinske verigena tarčnem proteinu. Učinek fosforilacije se lahko hitro obrne z odstarnitvijo fosfatne skupine.To reakcijo (defosforilacijo) vodi druga garnitura proteinov – proteinske fosfataze.Proteinske kinaze nadzornega sistema so v <strong>del</strong>eči celici prisotne skozi ves cikel. Aktivirajo pase, le v ustreznih časih cikla in se nato spet hitro deaktivirajo. Tako aktivnost teh kinaznarašča in pada v cikličnem vzorcu. Nekatere kinaze se npr. aktivirajo proti koncu G1 faze inso odgovorne, da porinejo celico v S fazo. Nekatere se aktivirajo tik pred mitozo in porinejocelico v mitozo.Glede na to, da so kinaze nadzornega sistema prisotne ves čas cikla, kako je mogoče, da senjihova aktivnost prižiga in ugaša. To je <strong>del</strong>no odgovornost naslednje garniture proteinskihkomponent nadzornega sistema – ciklinov. CIklini sami po sebi nimajo encimske aktivnosti,a se morajo ve<strong>za</strong>ti na kinaze celičnega cikla preden te postanejo encimsko aktivne. Kinazenadzornega sistema so torej od ciklinov odvisne proteinske kinazer ali CDKS (cyclindependentprotein kinases). Ciklini se imenujejo <strong>za</strong>to, ker se <strong>za</strong> razliko od CDKS njihovakoncentracija tekom cikla spreminja na cikličen način.POLIPLOIDNOSTMejo<strong>za</strong> je navadno urejen proces, v katerem nastanejo iz enega diploidnega štiri haploidna jedra. Vrazvoju rastlin pa je med mejozo večkrat prišlo do nepopolne ločitve kromosomov. Posledica tehnapak je poliploidnost, ki pomeni, da ima rastlina v jedru več kot dve garnituri kromosomov.Poliploidnost je redka pri živalih, pri kritosemenkah pa je ocenjeno, da je prisotna pri 30% do 80%rastlin. Najpogostejši poliploidi so tetraploidi, s štirimi garniturami kromosomov. V istem rodu imajorazlične vrste lahko različno število kromosomskih garnitur. Poliploidne rastline, ki se spolno
<strong>BIOLOGIJA</strong> 25razmnožujejo, imajo navadno sodo število kromosomskih garnitur. To jim omogoča uspešno ločevanjekromosomov med mejozo. Hčerinska generacija ostane plodna in vzdržuje stalno število kromosomov.Triploidi in pentaploidi so <strong>za</strong>radi neuspešne mejoze navadno neplodni.Poliploidi z več kopijami iste kromosomske garniture so avtopoliploidi. Poliploidi, ki imajo dve aliveč različnih kromosomskih garnitur, so alopoliploidi. Alopoliploidnost navadno nastane spodvojitvijo in neločitvijo ene ali več kromosomskih garnitur pri križancih, s čimer se lahko ponovnovzpostavi plodnost drugače neplodnega križanca.