December - Planinski Vestnik

KAZBEK - 5047 mRikoSalbergerKo prost na sever iz daljave,iz južnih zdaj dežel hitim,Kazbek, ki stražiš vzhod, pozdravenaj za slovo ti zročim.(Lermontov)Zdi se mi, da nas budijo že sredi noči. Nismohoteli biti pri prvih in tako prijetno je ležati,ko so drugi že sredi dela. Vsa obleka je žepripravljena in tako si hitro napravljen. Maloveč pažnje posvetim nogam. Na njih so se poznalisledovi prvih dveh vzponov. Žulji. Namažemjih s kremo in nato lepim z levkoplastom.Potem počasi natikam nogavice, da jane bi ostala kaka neporavnana guba.Kmalu pripeljejo kamioni. Po naših pojmih jihje premalo. Gledamo sovjetske alpiniste, ki zavzemajote trdnjave na kolesih. Mi vljudno stojimoob strani in si nato le s težavo priborimodovolj prostora. Kamioni so bili pokriti s plahtami,vendar so jih sovjetski tovariši odstranili.Po naglici, s katero so to delo opravili, smosklepali, da so veliko bolj navajeni na takapotovanja kot mi.Končno se premaknemo po nekašnih kolovozih.Čeprav vemo, da so šoferji navajeni takih voženj,kar s strahom opazujemo pot. Naglo senato spuščamo po asfaltni cesti, šoferji pa povsemmirno, flegmatično sučejo krmilo. Cesta jetu speljana po strmih pobočjih v številnih zavojih.Po tej poti smo se že vozili v »lager«, a ševedno je veliko zanimivega. Čeprav je hladno,vestoni odlično grejejo. Vozimo se skozi rudarskanaselja, zapuščena in sajasta. Ozka je tadolina in vse je izkoriščeno za naselja, za vasice,za skromne domove.Opazujemo drzno speljano žičnico, danes žeopuščeno, s katero so spravljali v dolino rudoenega izmed najbogatejših rudnikov boksitav SSSR. Danes je ta kop opuščen in samo drznospeljana žičnica govori o pridnih graditeljih, kiso jo postavili.Precej smo se že spustili in cesta se položi.Vendar smo še vedno med gorami, dokler sepokrajina hipoma ne spremeni. Nikjer prednami ni več gora in hribov, že smo v ravniniSeverne Osetije. Kot da bi nas gore prej oklepale,zdajci so nas pa vrgle na ravnino. Tudipotok, ob katerem smo se vozili, se je umiril.Oko se kar težko privadi na ravnino pred seboj.Sedaj so tudi naselja številnejša in ne več takostrnjena.Še vedno je ležala gosta megla nizko nad zemljo.Poleg črpalke se na desni strani ceste razprostiranaselje. Gruča hiš iz blata in vsenaokrog polno prahu. Med njimi so se podilinavzdol goli otroci. Sovjetski tovariši so nakupiliod njih sončnic in zdaj jih vsi vztrajnojemo. Velike gosi racajo okoli nas in zvedavogledajo v vsako lupino, ali je ostalo še kajužitnega. Veliko je teh živali. Precej močne so,in kot je bilo videti, tudi nasilne.Ko pridemo do križišča, do vojaške gruzinskeceste, ki pelje čez Kavkaz, se spet ustavimo. Zeod daleč so nas vabila jabolka. Začudeno gledamosovjetske alpiniste, ki so kar ob navzočnostisvojih vodnikov navalili na sadovnjak. Kosmo opazili ravnodušnost vodstva, tudi mi nismoostali ob strani, ampak smo se te bere udeležili.Nekateri lakomneži so si nabrali polne žepeše nezrelih sadežev.Vozimo se po vojaško-gruzinski cesti ob Tereku.Sprva je dolina še precej široka in ravna in takase globoko zajeda v boke Kavkaza. Pokrajinaje pusta. Po pobočjih posejane se stiskajo vasice.Dolga stoletja so se tu ljudje spopadalis sovražnimi plemeni, s Čerkezi in Cečenci. Branitiso se morali pred Kozaki. Razumljivo je,da je bilo zanje veliko bolj potrebno naučitise, kako se suče meč ali kinžal ali kako ravnatis puško, kot pa pasti ovce. Za to so žene inotroci.Danes samo še v povestih živijo junaki, lepi,hrabri, divji in nežne, lepe, vitke domačinke.Njihove pesmi, njihove povesti ne opevajo samoljudi, opevajo tudi pokrajino, opevajo tudi njihovozibel. Čudovita je ta dežela, ti divji, težkodostopni, visoki vrhovi. Danes visijo zaprašenikinžali na stenah, nihče več jih ne čisti vsakdan. Tudi v te predele prihaja civilizacija. Drevoob cesti je prekrito s številnimi žicami za elektrikoin telefon. Cesto popravljajo in širijo, gradijonove mostove in predore. Cesta je edina,ki teče preko centralnega Kavkaza. Ze samo ime»vojno-gruzinska cesta« govori o namenu.Čim dlje se vozimo po tej dolini, tem ožja jein vrhovi na obeh straneh so vse višji in višji.Tudi pobočja nad cesto so vse bolj strma inpusta. Vse več pa je vrhov, na katerih ležitavečni sneg in led.Tudi naselij ni, ljudi pa vse manj in manj. Dolinapostaja divja. Človek je tu v večnem boju spodivjano vodno silo, ki mu trga zemljo in jo