December - Planinski Vestnik

na dan. Smrt v gorah človekaprizadene, posebno če je čuteč,kot si bil ti, draai Riko.Kako bi mogel slutiti, da te bov kasnem septembrskem jutruv triglavski steni zatekla podobnonesmiselna in neusmiljenasmrt, ko se bo smer tvojegavzpona nenadejano križalas potjo padajočegakamenja. Kako bi si tistikratpod platneno streho mogelmisliti, da mi bo komaj osemtednov kasneje prav tako natorek in skoro ob isti uri spetzvenela v zavesti ista otožnamelodija ob tvojem preranemgrobu pod gorenjskimi hribi.Nisem te dolgo poznal, vsajzavestno ne. Nepoznana sva sesrečavala tu in tam med gorskimireševalci, tudi ko siodhajal v Cei, si bil le edenizmed rosnih mladeničev, ki soodhajali velikim doživetjem vdaljnem Kavkazu nasproti.Šele julija letos so se pričeleplesti vezi prijateljstva, ki sojih pridno tkali dnevi skupnegaživljenja v prabitni gorski prirodi,daleč od civilizacije vtopli in globoko človeški sredinivdanih gornikov. Bili sodnevi, daleč od doma, ko si jenajino srce tako pogosto zaželelonjihovega pogleda, domačebesede, stiska roke.Kaj bi govoril, vsi, ki imajosrce uglašeno na to drobnostruno, vedo, kako mehka je vtakih priložnostih človeška dušain kako mogočne so vezi, ki setko v sicer robati in trdi gorskinaravi. Poznavalci vedo povedati,kako tedaj rade izbruhnejona dan človekove slabelastnosti.Ob tebi so mi bile take neprijetnostiprihranjene, ni jih biloniti slutiti, čeprav sva bila skupajnoč in dan, dolgih pettednov.Skupaj sva romala z vlakom,uživala široke poglede z letalin vrhov, občudovala širnoMoskvo, orientalski Oš, prostranstvaalajskih gora in dolin,skupaj se pehala v objem izbranegore, skupaj stopila nanjeno teme in se srečna naddoživetji vračala.Skupaj sva legala na trdo ležiščev šotorih na zelenih tratah,skrivnostno stokajočih ledeniškihmorenah, na goljufivihsnegovih višinskih taborov.Uspavala naju je ista pesemfrfotajočih zastav, pa spet zavijanjevetra in drhtenje šotorskihkril.Kaj naj bi še našteval, tisti sposluhom za človeška čustvavedo in razumejo, da je bilomed nama spletenih na tisočedrobnih vezi, ki ostanejo zavselej in ki s časom še dozorevajoin postajajo toliko boljžive, kolikor bolj se odmikadan njihovega rojstva.Dragi Riko, vsega tega ne bipisal, ko ne bi vedel, kako radsi sanjaril podobne misli.Žilave, a visoke rasti, z gosto,čeprav mladeniško brado inzvestimi očmi si si moral takojpridobiti naklonjenost vsakogar,s komer si delil vsakdanjadoživetja.Ko sva odhajala na pot, mi jenajin skupni tovariš z gora,Aleš, dejal: »Ob Riku ti ne botežko, samo poglej ta poduhov-Ijeni obraz.«Na te besede sem se spomnildomala vsak dan, ko sem teopazoval, kako zavzeto pišešsvoje vtise v debeli dnevnik. Paspet, ko ti ni bil noben naporodveč, da ne bi ujel v svojokamero tega ali onega prizorav prelepi naravi, kateri sva izkazovalasvojo vdanostIn spet so mi prišle Aleševebesede na misel vselej, ko sipo celodnevni hoji vdano inbrez sledu nejevolje zadel nahrbet težki nahrbtnik, da bi šelna pomoč tovarišem v stiski.Vodja najine skupine Boris jeob takih trenutkih zadovoljnogodel besedice pohvale: »Rikogigant«,nate se je zanesel invedel, da ga ne boš razočaral.Bil je dober poznavalec ljudiin je cenil ne le vrline tvojegaznanja, temveč tudi moč inspretnost, ki je bila za takepodvige tam gori še kako potrebna.Postal si mi blizu kot brat, dami je srce nemirno udarilo, čete nisem v bližajoči se skupiniopazil že takoj prvi hip, ko sose izza robu pokazali znaniobrazi.Nemiren sem se oziral za teboj,ko si ob povratku z gorena Leninovem ledeniku spremljalozeblega bolgarskega prijateljaKenča, pa vaju ni in ninotelo biti od nikoder. Kakotrdne so bile vezi! In spet sembil vzradoščen, ko si me tikpred vrhom objel okrog ramein me z radostnimi očmi pozval:»Tamle je piramida, skupajgreva do nje.«Ne bi rad našteval naprej, premnogoje bilo vsega tistega,kar me je prepričevalo, daimajo naše vrste čez vse vrlegafanta, kot nalašč ustvarjenegaza pota v daljne, še neznanegore. Sebičnosti res nisi poznal,nisi se hvalil, raje si poslušalin molče srkal vase spoznanjao naravi, stvareh in ljudeh.Radi so te imeli vsi, s katerimisva delila doživetje daljnihpoti. Kako mi še zveni vušesih tisti topli ton: »Nu,Rika«, ko so te ogovarjali najiniskupni znanci, fantje indekleta, pa naj smo bili v gorahali na trdnih varnih tlehtržnice v Ošu, v umetniških galerijahbele Moskve.Dragi Riko, ni mi moč pisati odoživetjih s teboj v našjh gorahin najini skupni prijatelji naj mine zamerijo, če se te spominjamle ob doživetjih na alajskihgorah. Pravi gornik ne spreminjasvojega značaja, pa naj bože doma ali na tujem, zato vsetole dobro o tebi velja pravtako in še bolj za Rika, kakorte poznajo nešteti planinci iznaših slovenskih planin.Neusmiljeno beži čas in meljesvoja pota, ne ozira se ne nalevo, ne na desno, brez čustevin srca pobira svoj davek. Les čem smo se mu zamerili, danam je vzel prav tebe? Ostatibomo morali sami s spomini naljubega fanta, ki je komaj pogledalv življenje.Počivaj sladko med tržiškimibregovi, misel nate pa nas boposihmal spremljala po vsehtistih stezicah, ki so včasih bilein na vseh poteh v gorah, kojih bomo ubirali v dneh, ki namjih še nakloni življenje.PLANINSKAVOJSKOIng. Pavle ŠegulaPOSTOJANKAPrve dni julija smo se zbrali sošolci- učitelji iz nekdanjegaučiteljišča v Tolminu, da proslavimo46. obletnico mature vrudarski Idriji. Ogledali smo siznamenitosti mesta, kakor obešolski poslopji, osnovno šolo in»Vegovo« gimnazijo. Na Titovemtrgu smo si ogledali spominskiplošči rojaka - slikarjaNika Pirnata ter skladateljaZorka Prelovca. Spominsl o olo-