December - Planinski Vestnik

živi v Zagrebu. Pesem in skladba za njo staobjavljena v PV št. 11, leto 1958, na straneh605 in 606.Vsaka od teh petih pesmi zasluži častno mestov svoji planinski postojanki.ALPINIZEM SE POSLAVLJAPo članku dr. Severina Casare »Chiude il suociclo - Sklepa svoj ciklus«K poimenovanju pl. domaZorka Jelinčiča na Črni prstiPrevedel France Avčin10. oktobra 1965 je bilo običajno meddruštvenoposvetovanje primorskih planincev, in sicertokrat v osnovni šoli Podbrdom. To posvetovanjeje pripravil upravni odbor PD Podbrdo.Tedaj je zastopnik PZS prof. Tine Orel predlagal,naj se planinski dom na Črni prsti, ki bokmalu odprt, poimenuje po zaslužnem rojaku- pokojnem Zorku Jelinčiču. Predlog so vsinavzoči z vsem razumevanjem in s pritrjevanjemtakoj sprejeli.Kako prav smo storili tedaj! Četudi ta našapostojanka nosi ime Zorka Jelinčiča, more vnekem smislu veljati tudi njegovemu 6 letmlajšemu bratu Slavku, ki živi v Ljubljani.Slavko je emigriral v Jugoslavijo in je postaleden vodilnih uslužbencev državnega obmejnegakomisariata na Jesenicah. Na tej dolžnostije mnogim primorskim emigrantom, ki soprav preko Baške grape bežali čez grebenRodica-Črna prst na bohinjsko stran, največpomagal, da so v novih razmerah prišli dodela in se nekako znašli. Brata Zorko in Slavkosta na ta način, vsak na drugi strani meje, pomagalasvojim ljudem, kakor sta najbolje vedelain mogla. Planinski dom, ki stoji prav na tistimejX preko katere sta brata v letih okupacijevzdrževala stike in sodelovala, najlepše ponazarjato trdno vez in nesebično delovanjesvoje ljudi.Za sklepSpis O planinstvu Slovenskega primorja jepravzaprav paberkovanje za podatki. To jezbiranje kamenčkov za mozaik nekega tihegapa vendar vrednega delovanja primorskegačloveka, ki je tudi v tej včasih bolje včasihslabše organizirani obliki iskal in našel oporeza svoj obstoj na svojem koščku zemlje.V tem mozaiku pogrešamo še mnogo dragocenihkamenčkov. Ta ali oni se bo izgubil, marsikaterije nekoliko zabrisan, mnogo pa jih ješe moč najti, jim zbrisati prah pozabe in jihtako ohraniti. Podoba planinske dejavnosti tegadela naše domovine je lepa, saj nazorno odkrivain dokumentira, kako je v vsej svojipreteklosti primorski človek ljubil svojo deželoin kako je ljubil nje lepote, čare in skrivnosti.Vrednost te lepote pa je tudi v tem, ker je nebomo nikdar izpili, nikdar do kraja dojeli.zaOdhaja tiho, počasi in dostojanstveno kot starkavalir. Mogoče žaluje za njim še kako srce,ki ga je bil izpolnil s svojim žarom.Nastal je sredi prejšnjega stoletja. Uspelo muje ljudi očarati tako zelo, da je učinkoval kotdar usode., kot kaka deseta muza. Pesniki, pisatelji,glasbeniki, slikarji, iskatelji, cvet umetnikovin znanstvenikov je zagorel v novemobčutku za nedotaknjeno naravo. V Evropi, žeprepolni ljudi, je kot poslednji Thule ostalo leše področje Alp: le tamkaj si lahko še nemotenoužival srečo samote.Alpinizem se je rodil, ko je človek prvič dvignilsvoj pogled k vrhovom in alpinisti so seimenovali ljubitelji gora. Pričeli so prodirati vvisoke doline, vzpenjali so se čez prelaze,iskali poti preko strmih pobočij. Ljudje najrazličnejšihjezikov in dežela so se srečavali in sebratiii v tistih časih, ko so Alpe, nekoč pregrajamed narodi, postajale cilj skupnih stremljenj.Navdušenje za samotne višave je vzpodbujalopesnike in slikarje. Lepote na novoodkritega paradiža so bile ovekovečene v ilustracijahin znanstvenih delih. Pionirji so sehitro množili. Alpinizem, rojen v hišah redkihposameznikov, se je širil; ustanavljali so društvain mladini kazali nova pota v gore. Vrhoviso »padali« drug za drugim.V enem samem stoletju je alpinizem dosegelnajvišjo potrditev. Toda njegov krožni tek se jemoral neogibno skleniti spričo brezobzirnihnaskokov tehnike in športa, ki sta Alpe pretvorilav orjaško torišče, kamor dero poleti inpozimi milijoni ljudi uživat sonce v telovadnihvajah na snegu in v skali. Nastale so ceste,pota, jezovi, gostišča, zavetišča, višinske postaje,razgledišča nad prepadi, ukročeni slapoviin brzice, sledile so žične vrvi, oklinjene stene,opustošeno cvetje, zapuščena bivališča ipd. Tišinoje onečastil hrup množice, hrušč motorjevin zvočnikov. Tako so spremenjene Alpe postalezabaviščni park, kjer je poplava človekovavsakršno lepoto narave onečastila in jo oropalaprvobitnega čara. In alpinizem, ta čista,pobožna gorečnost, se razkraja kakor beloblak, ki gine v čadu.Svoj krožni tek sklepa na grobovih v St. Christophede 1'Oisans, na dunajskem pokopališču,v Alt-Ausee, v Breuilu, San Michelu, v Benetkah,kjer počivajo Zsigmondy, VVinkler, Preuss,Berti, pa tudi v mnogih krajih, kjer so pokopaniveliki in nepoznani ljubitelji gora. Zsigmondynam je povedal, da je alpinizem etičen spomenik,Grohmann je to izrazil z evangelijem,VVinkler mu je žrtvoval svojo mladost, Rey je