December - Planinski Vestnik

O PLANINSTVUSLOVENSKEGA PRIMORJACirilZupanePopravki in še nekaj podatkovV peti letošnji številki Planinskega Vestnika (PV)na strani 222 se sestavek o SI. Benečiji in Rezijizačne nekoliko netočno. Spis je bil napisanže leta 1968 in je tedaj res veljala ugotovitev:»Pred dvema letoma smo se spominjali 100-letniceplebiscita...« Ker je bil spis objavljenletos, bi trebalo zapisati: »Pred tremi leti smose spominjali...«Ko pa že pišem o Slovenski Benečiji, naj izrabimto priložnost za to, da zabeležim nekajveč podatkov o nemirni usodi, ki je to našodeželico pehala pod oblast zdaj tega zdajonega oblastnika. Pod oglejskimi patriarhi, kiso proti koncu svoiega posvetnega vladanjaimeli sedež v Čedadu, je bila SI. Benečija doleta 1445. Zatem je prišla pod Beneško republiko,kjer je bila do leta 1797. Pod habsburškimžezlom v okviru avstroogrskega cesarstvaje bila v letih od 1797 do 1805. Po uspešnihNapoleonovih vdorih v severno Italijo je bilotu ustanovljeno Italsko kraljestvo in temu je SI.Benečija pripadala od 1805. do 1813. leta. PodAvstroogrsko, in sicer v sestavu Lombardskobeneškegakraljestva, je bila v letih od 1813 do1866. Pod Italijo je od oktobra 1866 z izjemoenega leta, in sicer od novembra 1917 do novembra1918, to je od znanega kobariškegaprodora avstro-nemške vojske na soški fronti,ko so te enote prodrle do reke Piave, in dokonca prve svetovne vojne.Za to deželo se uporabljata dve imeni. Tisti, kijo imenujejo Slovenska Benečija, žele s takimimenovanjem poudariti njeno slovenstvo; tistipa, ki jo imenujejo »Beneška Slovenija«, dajejos tem poudarek njeni zgodovinski usodi, ko jebila res večji del pod beneško republiko v zadnjih500 letih.Dr. Henrik Turna (1858-1935) nam je o tej deželimarsikaj napisal. Marsikaj res ne vzdržiznanstvene kritike, vendar pa je njegovo deloo SI. Benečiji in zanjo še danes, morda še boljkot včasih, za vse nas dragocen prispevek kpoznavanju ljudi in krajev te dežele.Profesor France Ramovš je kot svetovno priznanslavist posebej raziskoval rezijansko narečjein v znanstveni razpravi dokazal, da greza izredno zanimivo in bogato slovensko narečje.Pred njim je Rezijo in njeno narečje raziskovalter svoje izsledke predstavil svetovnijavnosti slavist in poljski jezikoslovec Janlgnacy Baudouin de Courtenav, in to v letih1872—1895.V poglavju Začetki organiziranega planinstvasem nekaj zapisal preveč, nekaj pa premalo,kar sem seveda kasneje ugotovil.Na strani 223 je med drugim zapisano, kakoje bila 6. II. 1913 ustanovljena vipavska planinskapodružnica. Delu te podružnice je zanjeni pičli dve leti delovanja treba dodati vsajše tole: Načelnik je bil prvo leto res veleposestnikK. Mayer iz Lož pri Vipavi. Za njimpa je vodstvo prevzel posestnik 2vanut iz Lozic.Ta je bil načelnik, dokler organizirano delopodružnice ni med prvo svetovno vojno zamrlo.Pazljivemu iskalcu te dejavnosti se bozastavilo vprašanje, kako so se v letih predprvo svetovno vojno v planinstvu organiziralitudi Postojnčani. Vodilni člani vipavske podružniceso bili v tesnih stikih z vnetimi planinciiz Postojne. Prav to je med drugim tudi narekovalo,da se je vipavski del planincev odcepilod ajdovskega in ustanovil samostojno podružnico.Tej bi smeli z vso upravičenostjo reči tudi,vipavsko-postojnska', vendar se je zaradi Nanosa,ki je Vipavcem bližji, in menda zaradienostavnejšega poimenovanja, obdržalo krajšepoimenovanje. Organizirane začetke delovanjapostojnskih planincev potem takem smemo postavitivsaj na datum ustanovitve vipavske planinskepodružnice. Se v okviru ajdovsko-vipavskeplaninske podružnice je bil že leta 1907ustanovljen sklad za zbiranje denarja in gradbenegamateriala za gradnjo koče na Nanosu.Z osamosvojitvijo so vipavski planinci dobilives denar, ki se je v ta sklad natekel. Postojnskiplaninci, med katerimi je bilo tudi nekajbolj premožnih ljudi, so s svojimi prispevkisklad tako povečali, da je vodstvo te podružniceše pred prvo svetovno vojno že kupiloprecejšnjo parcelo na vrhu Nanosa, kjer bikmalu začeli graditi tudi kočo. Nanos je bilVipavcem in Postojnčanom osrednja gora, kijih je vzpodbujala, družila in nenehno pritegovala.Po prvi svetovni vojni pa se delo tepodružnice v organizirani obliki ni obnovilo.Na strani 224 sem napisal, da so bili zelo delavničlani idrijske planinske podružnice predprvo svetovno vojno naslednji člani: Rado Prelovec,Franc Vidmar in Lado Božič. To je pomotain ta trditev ne sme obstati. Prelovec inBožič sta bila tedaj še otroka in nista moglabiti ,zelo aktivna planinca', Vidmarja pa tedajše ni bilo v Idriji. Napaka je nastala pri prepisovanjuspisa, nanjo pa me je še posebejopozoril tovariš Lado Božič, pisec zanimivihplaninskih potopisov, s katerimi nam odkrivalepoto hribov v idrski okolici.V šesti številki PV (na straneh 267, 268) v poglavjuMed obema vojnama je treba povedatitudi nekaj o ilegalnem delovanju ajdovskih invipavskih mladih planincev.»Sinja zarja« v Ajdovščini in ŠturjahČeprav je bilo delo ajdovske planinske podružniceprepovedano ali pa prav zato, se je vletih 1927-1928 že formirala skupina mladihplanincev in planink iz Ajdovščine in Šturij. Ta