December - Planinski Vestnik

Hkrati se je s klubom »Dren«, katerega najvidnejšičlani so bili Bogumil Brinšek, Ivan Tavčar,Ivan Michler, Rudolf Badjura, Ivan Kovač indrugi, jel udeleževati zimskih tur in smučanjav našem alpskem prostoru, v poletju pa tudi plezalnihtur. To so bili v tisti dobi že zelo zahtevniposegi po grebenih in v stenah našega gorstva,potrebni dobre organizacije in osebnega poguma.Enaindvajset let star se je prvič oglasil s člankiv PV. To je bilo leta 1911, ko so bili v PV objavljenikar trije njegovi članki: »Brana v sneguin ledu«, »Čez zahodno steno in greben Planjave«in »Zeleniške špice«. Ti njegovi prvenciso bili pisani s spretnim peresom in z nenavadnozrelostjo, ki so na mah postali zaželenoOdlomek teksta in risba Kunaverjevegačetrtega članka: »Črez severno steno Triglava«,ki ga je napisal komaj 22 let starv PV 1912, str. 29 do 34.branje posebno mlajših rodov planincev. Pričeloje naraščati število članov SPD in naročnikovvestnika. Takrat pa je tudi že objavljal krajšenovice v Slovenskem Narodu in v uradni LaibacherZeitung, ki ji je bil tista leta urednikpesnik Anton Funtek. Od leta 1911 pa do danesje izšlo v PV že nad 100 njegovih člankov, pisanihz razborito besedo — in še jih pripravlja- torej piše v našem glasilu že devetinpetdesetoleto!Spominjam se dogodka v aprilu 1912, ko sembil v študentovski menzi blizu T. V. Š. na Dunajuv družbi slovenskih kolegov. Tedaj je vstopilnekdo in mahal z dunajskim dnevnikom: »Poglejte!O veliki nesreči v naših gorah piše! Prof.Cerk se je na Stolu ubil, dijake ki so bili z njim,pa je rešil učitelj Kunaver z nadčloveškimimočmi.« Res, dne 3. aprila leta 1912 se je povzpelprof dr. Cerk z majhno skupino svojihdijakov z zelo strme strani na Stol. Proti vrhugore so bile strmine pokrite s srenom in ledomin tam jih je zalotil še močan vihar. Eden dijakovje zdrsnil po pobočju. Ko ga je šel prof.Cerk reševat, se je sam smrtno ponesrečil. Ksreči je takrat Cerka na izletu spremljal šemladi Pavel Kunaver, ki je potem dijake privedelv kočo na vrhu in jih s tem zavarovalpred belo smrtjo. Nato se je z nadčloveškiminapori v viharju spustil v dolino po reševalce.Zdrznil sem se ob tej novici, posebno še, kosem slišal v menzi priimek Kunaver. To morebiti samo Pavel Kunaver, sem si mislil, s katerimsem bil eno leto sošolec na Ledini v Ljubljani.To je bilo v šolskem letu 1902/3, ko nama jebil učitelj Jakob Furlan, tisti, ki je po svoji upokojitvivsak dan, ob vsakem vremenu pohitelna Šmarno goro, zadnjikrat že skoraj 90 letstar. Katehet nama je bil v tistem razredu JankoMlakar, šolski vodja pa moj oče.Pavel Kunaver je bil za svoje pogumno in smrtnonevarnoreševanje odlikovan z avstrijskimsrebrnim zaslužnim križcem s krono. Pripomnitimoram, da je bilo podeljevanje odlikovanjv nekdanji avstro-ogrski monarhiji zelo redko,še celo pa državljanom nenemških narodnosti.Še isto leto je pričel Kunaver tudi sam voditimladino na gore, v jame, na morje. Vodil jedo danes okrog petdeset taborov pa tudi nekajsmučarskih tečajev in podobnega.V letih 1932 do 1941 je bil organizator, natostarešina skavtizma v Sloveniji. Pozneje je bilsoustanovitelj tabornikov, kjer sodeluje še danes.Že pred prvo svetovno vojno in po njej je vodilvečtedenska potovanja geografov od Le PlaySociety (London) pa tudi mladino iz Anglije,organizirano v »Brathay Hali« iz Rugbya in jimrazkazoval geografske posebnosti in lepotegorstva po Sloveniji in sploh po Jugoslaviji.Prav posebno poglavje v Kunaverjevi dejavnostije astronomija, rekel bi, da je danes tudi najljubšanjegova dejavnost. Opazil sem, da mu jeobraz kar zažarel, ko sva se pričela razgovarjatio njej. Naključje je bilo, da je dobil šedijak v roke obširno, poljudno pisano knjižnodelo o astronomiji, ki aa je imel v svoji knjižnicinjegov najstarejši brat, takrat že uradnik.Od tedaj ni odnehal, šlo je naprej od stopnjedo stopnje, naprej in naprej se je poglabljal