December - Planinski Vestnik

VI+, A 4 ! Sladke sanje za žensko! Kakšen spak je v meni, da me to zabava?Če me težava mika, pomeni, da je v tem nekaj boljšega. Ko se ne razvijaš,ko se ne izpopolnjuješ več, tvegaš dolgčas, stagnacijo. Rada imam prostoplezanje, v tem je prav toliko elegance in spretnosti kot v drugih športih.Treba je plezati po mačje, ne na silo in s pripomočki. Dober plezalec pleza,ne da bi se mu na obrazu poznal napor. Raje se odpovem previsu, ki mu nebi bila na ta način kos. Nikdar ne grem do kraja svojih moči. Ko plezam,čutim potrebo po varnem počutju, nevarnosti me je groza. Verjemite, čepravne kaže tako, vendarle ni prav nič »kamikaza« v meni. Najraje imam apnenec,tam ni treba vlačiti s seboj težkih tovorov. 25 kg na hrbtu je zame že skrajnameja, zato vem, da marsikaki veliki turi ne morem biti kos. V apnencu tudi nitako mraz kot v granitu.«Nato pripoveduje Simone o svojih podvigih v Dolomitih. Mnoge šestice je splezalav skrajno slabem vremenu, ko so mnogi asi čakali na vreme po kočah.»V Brandlerjevi smeri v Veliki Cini naju dež vsaj pod previsi ni prav ničmotil.« Tudi v Cima Su Alto je vstopila, čeprav ji je oskrbnik v Tissijevi kočiodsvetoval, vreme ni dobro kazalo. Iz Torre di Valgrande sta izstopila vneurju, ki ju je spremljalo vse do zavetišča Coldai. Pa nista ostala tam, odšlasta v neurju do koče Vazzoler, kjer ju je čakala suha obleka.Najraje se spominja Carlessove smeri v Torre Trieste. Imela je lepo vreme inje težki vzpon s Hassejevo varianto zmogla v 10 urah in pol. Z Danielom staplezala »na uro« in dosegla res »dober čas«. Vendar ne zaradi časa, pač pazato, da bi se izognila bivaku. »Rada plezam hitro, edina moja ura je največkratsonce. Zato imam raje Dolomite kot gore okoli Chamonixa.«»Kaj pričakujem od tovarišev v navezi? Predvsem tako navdušenje za vse, karje v gorah, kot ga imam sama. Naj se izpovem: Kako naj skrijem veselje, dalahko storim, majhna in šibka, tisto kar drugi, neprimerno bolj nadarjeni insposobni? Imela sem res srečo. Ko sem začela plezati, sem naletela na amaterje,ki so me sprejeli medse s skrajno vljudnostjo z vsemi mojimi odlikamiin napakami. Če bi se bila tedaj znašla pred roganjem profesionalcev, biverjetno takoj odnehala. Tudi pri vseh vzponih me je spremljala sreča inčeprav je prišlo tudi do nezgod, nisem bila priča nobeni drami v gorah.«In Simone Badier si ne želi ničesar drugega kot to, da bi ji približno takoprijazne zvezde sijale še naprej, saj je še toliko smeri in tur, katere bi radanaredila!NAŠ PRADED JOŽAJožaV ršnik, Robanov kototroških letih sem slišal pripovedovati,da je nekdaj vsako leto prišel v naše gorestar Tolminec. (Verjetno je iskal zdravilne rastline,če je res prišel.) Ta je nekoč prenočevalpri kmetu Matku. Tu jim je pripovedoval: »Stricmojega starega očeta mi je sedemletnemu fantičupovedal, da je od tu v deveti gori votlina,v kateri teče pravo čisto zlato.« Dolga leta semiskal to goro in votlino, končno se mi je posrečilo.Našel sem to votlino. Cink, cink, se je poredko oglašalo, ko je zlato kapljalo na skaloin od tu naprej v ozko skalno špranjo. Podstavilsem steklenico, da se je v njo lovilo zlato.Ko sem naslednje leto spet prišel, je bila steklenicapolna. Odnesel sem jo v Trst in dobroprodal.V nekdanjih časih ni bilo ljudem nič dosti težjeverjeti pripovedki, kakor sedanjim upati na dobitekv loteriji ali tomboli. Zato tudi raziskovalcevgora in votlin ni manjkalo. Naš pradedJoža Roban je bil človek orjaške postave. Takoje zapisal pokojni Johannes Frischauf v opisu,kako sta z Jozom iskala prehod iz Robanovega