December - Planinski Vestnik

pušča en sam umik iz stene in to nekje med vznožjem in vrhom, je gotovolažja kot druga, ki ima eno samo alternativo: vzpon ali sestop.Danes je prišlo do tega, pravi Messner, da so v mnogih smereh, ki so jih stariplezalci preplezali s prostim plezanjem, ostale samo še težave plezanja zumetnimi sredstvi. Zelo malo klinov je treba, da spremeniš naravno podobonekega mesta v steni. Ali lahko govorimo o šesti stopnji pri popolnomaumetnem, »tehnološkem« plezanju? Messner se strinja z Rudatisom, ki pravi:»Če stene ne moremo preplezati brez klinov, ji ne moremo določiti klasifikacije.To je možno le, če jo je možno preplezati, to je če je preplezljiva brez klinov.Če pa so klini za steno neizogibni, je realno težavnost stene možno določitišele potem, ko so klini že v njej.« Lahko govorimo o specialni lestvici A, do A 4 ,vendar pa za umetno plezarijo ne morejo veljati splošne težavnostne stopnje.Samo »možne« stene lahko ocenjujemo s V ali VI. Za obiranje klinov sicerlahko naredimo lestvico od A, do A 4 , vendar ta lestvica velja samo za prveplezalce, saj ti morajo opraviti vse težaško delo, ponavljalec pa kline leuporablja. Prosto plezanje pa je za prvo navezo enako težko kot za vse naslednje.Ali so plezalci iz saške smeri v Veliki Cini I. 1957 mislili na to, koso govorili o sedmi stopnji? In isto leto sta dva mlada Dunajčana Philipp inFlamm v Punta Tissi za svojo smer porabila tri dni. Med obema smerema obstojibistven razloček. V Cini so Saši zabili nešteto klinov in naredili velikhrup. V Civetti pa sta Dunajčana v 35 raztežajih na 850 m višine zabila komaj43 klinov za varovanje, prav toliko za stojišče. Nič posebnega se ni pisaloo tem, niti o majhnem številu klinov niti o tem, da pod steno ni bilo asistence.In še en razloček: Saši so govorili o sedmi stopnji, Philipp je svojo smer ocenilmed V in VI. Danes šteje saška smer Brandler-Hasse že precej čez 100 ponovitev,Philipp-Flamm komaj 20. Nekateri ponavljalci Philippove poči v PuntaTissi so izjavili, da je najtežja plezarija v Alpah, čeprav je ocenjena s V-VI inv resnici tudi ni težja. Kaj sledi iz tega? Direttissima iz Cine je bila težka,Philippova pa je ostala težka in bo taka, dokler je ne bodo ponavljalci preveč»nabili«. (Res, tudi tu tiči zdaj sem in tja kak svedrovec.)Kaj naj torej, če bo šlo tako naprej počno plezalci, ki bi radi našli še prostoplezanje?Nove smeri, dandanašnje, so le redkoma skrajno težavne. Kljub izboljšaniopremi šeste stopnje še niso prekosile, pravzaprav pa jih je malo, ki bi jihdosegle, ker so jim plezalci kos z različnimi klini in torej niso več šestice.Oprema je dandanašnje plezalce pokvarila, zaradi zlorabljanja so postalimalodušni.Prvenstveni vzpon v etapah, »na etape«, ki si slede v večjem ali manjšemčasovnem razmahu, je nova prikazen, ki tudi nima kaj opraviti s šesto stopnjo.Primerjajmo Vinatzerjevo smer v južni steni Marmolade di Rocca I. 1936 insmer Hasse-Barbier-Steinkotter v vzhodni steni Cima d'Ambiez v Brenti! Tridesetlet je med obema podvigoma, pa kakšen razloček v vrednosti! Rudatis ga jeizrazil z učinkovito primero: »Vzpon na etape ni več šesta stopnja, kakor nemore biti tek na 1000 m, če jih pretečeš v presledkih, po malem.« Spet smo pripsihološkem dejavniku, ki ga pri ocenjevanju ne smemo tajiti in odrivati. Čev Sollederjevo smer zabijemo 100 klinov, ostanejo težavnosti samo teoretičnoenake, praktično pa smo težavnost smeri znižali. Če Nieberl v knjigi »DasKlettern im Fels« pravi, da so bile vse nekdanje smeri previsoko ocenjene,hoče reči, da so zdaj ocene previsoke, če je v smereh klinov preveč. Ne izrekam,pravi Messner, anatemo nad plezalci, ki si lajšajo in slajšajo pot čez slavnesmeri, pač pa pravim, da so kamnoseki, ne pa plezalci. Naj to počno, suumcuique, vsakomur svoje. Ali bi šarili s klini nekdanji plezalci, ko so po triježe tehtali pol kg? Če bi imeli danes tako kovačijo kot nekdaj, ne bi prišli z njone visoko ne daleč. Z 20 klini so se lotevali divjih stvari, zato je bil njihovvzpon čisto nekaj drugega, bil je klasičen, idealen, čeprav na to niso mislili.