December - Planinski Vestnik
December - Planinski Vestnik December - Planinski Vestnik
prijatelja. Pod mano pa je bilo dobrih 200 m.Pomislil sem, kaj bi bilo, ko bi se klin izdrl.Odpodil sem grozljivo misel in sem se skušalumiriti. Nato je bila plezarijia precej lažja intovariš je naglo napredoval. Čes čas sva sezopet znašla pred kaminom. Ni zbujal zaupanja,bil je krušljiv in visok. Plezal sem previdnovedno višje. Proti koncu se kamin razdvoji vdva kraka. Bil sem že utrujen in sem komajčakal, da se to kaminsko plezanje konča. Kotnalašč nisem nikjer mogel najti primernegamesta za počitek in varovanje. Prečkati semmoral dokaj izpostavljeno steno. Hotel sem zabitiklin, a sem zaman iskal primerno razpoko.Ni mi preostalo drugega, kot da sem nadaljevals plezanjem brez varovanja. Res težak prehods slabimi oprimki in stopi! Zdaj so se minoge prav pošteno tresle. Končno je bilo tegaprečkanja konec. Usedel sem se na poličko,tako da so mi noge bingljale v praznino.Tudi Berto je težko preplezal ta del. Tu sva senekoliko odpočila, nakar sva skozi lažje kaminedosegla vrh. Bila sva srečna. Vriskala sva inskakala po snegu. Mraz naju je podil z vrhav vznožje stene, kjer sva imela spravljene svojestvari.Gore res terjajo od nas velike napore, a pravto nas mika in osrečuje.Plezala Iztok Furlan (SPD Trst) in Umberto Javazzo(XXX. Ottobre) januarja 1969.PROBLEMI SKRAJNIH MOŽNOSTI V GORAHRazvrednotenje šeste stopnje je problem, v katerega se zadnje čase zagrizenospuščajo najmlajši plezalci in tisti, ki jih danes že lahko štejemo v srednjogeneracijo. Ne stojijo pa ob strani tudi slavnejši plezalci. Tudi stara gardabi rada jasno odgovorila na vprašanje, kaj je bistvo šeste stopnje in kdajpride ob svojo veljavo, oziroma ali so ji res moderni pripomočki vzeli njenopravo vrednost. Kuno Rainer, eden prvih Buhlovih tovarišev v navezi, je v razgovoruo temu problemu dejal mlademu Messnerju: »Vse slavne smeri soprenabite s klini, v njih ni videti več težav po nekdanji izvirni oceni.« Messnersoglaša z Buhlovim prijateljem. Mnogi današnji alpinisti že s prezirom govoreo klasičnih smereh, o »starih« šesticah, ki so danes kvečjemu še »petice«. Sčimer hočejo reči, da so bili nekdanji plezalci manj spretni, da so smeri ocenjevaliza težje, kot pa se to dela danes. Vendar temu ni tako, pravi Messner.Kaj pravzaprav pomeni »šesta stopnja«? Nekaj let pred prvo svetovno vojnošeste stopnje ni bilo, je ni bilo treba, čeprav so plezalci v tem času plezali žeekstremno težke smeri. Pomislimo samo na Piaza, Dibono, Dulferja, predvsempa na Preussa. Ti so v tistem času zares dosegli skrajne meje človeških zmogljivostiv skali. Samo izpopolnjena oprema in klini so omogočali plezati šetežje smeri, vendar na temeljih, ki jih je postavila imenovana gornja četvorica.Da bi tem ohranil njihovo veljavo in zadržal njihove izvirne ocene, je Welzenbachdoločil lestvico, ki velja še danes.»Ekstremno, skrajno težavno« je torej uradna definicija, o katere vsebini lemalokdo razmišlja. Skrajno, to pomeni mejo, onstran katere se začenja -nemogoče. Prav, ampak za koga? Vsak ima svoje meje svojih možnosti. Zatopravimo: Šesta stopnja non plus ultra za najboljše plezalce sveta. Induvidualnemeje pa so seveda najrazličnejše. Vsak ima svoj prav, vsak ima rad svojo igro.Kdor najde svojo mejo pri tretji stopnji, bo zanj najbolj prav, če se z njopobota. Kdor pa hoče preko svojih meja, bo že v četrti stopnji zabijal klin kotkak tesar, v šesti pa bo klesal in vrtal kot kak kamnosek ter goljufal samegasebe in druge. Tak ni pravi alpinist, čeprav je zelo stremljiv in mu je več zaugled pri tovariših kakor pa za čistost lastnega plezalskega sloga.V tem pogledu Messner soglaša z definicijo, ki jo je opredelil Domeniko Rudatis,eden od velikih pionirjev iz Civette.
Nato nadaljuje z vprašanjem: Ali šesta stopnja, kakršno danes najdemo vCinah, v Catinacciu in celi vrsti drugih »šestič«, zares predstavlja »mejo možnosti«?Ne, pravi Messner. Tu je mnogo smeri, ki so bile nekoč VI in VI+,danes pa v resnici komaj veljajo za V, to je z besedo VVelzenbachovo »izrednotežko«. V Rdeči steni (Parete Rossa) v Roda di Vael je Maestrijeva smer inspominska smer Herrmanna Buhla. Nobena od teh dveh nima več opravka sšesto stopnjo. Kdor bi trdil nasprotno, nima pojma, kaj je VI, kaj je »skrajnotežko«. Če dolomitska smer doživi petdeset ponovitev, je gotovo »prenabita«(preveč našpikana s klini, preveč opremljena, preveč »poklinjena«). Kdor hočemed temi še najti šesto stopnjo, mora iti v manjkrat ponovljene smeri, mordamanj znane, manj modne. Tissijeva smer v južni steni Tofana di Roces je kakorpo čudežu ostala šestica, čeprav jo je Tissi naredil I. 1931. VVerner Schartlepravi, da je težja od vseh modernih smeri, in prav ima. Imamo srečo, da sonekatere smeri velikih plezalcev ostale, kakršne so jih pustili njihovi stvariteljimed obema vojnama. Kako bi mogli brez njih ocenjevati naše nove smeri?Sollederjeva smer v Civetti je bila tipičen zgled šestice in je to tudi gotovobila. Solleder in Lettenbauer sta ta navpični zid, čez 1000 m visok, zmagalaz ducatom klinov. Ali pa se ta smer, kakršna je danes, še sme šteti med šestice?Tudi slavna smer Comici-Dimai v severni steni Velike Cine danes ni več smerskrajnih težavnosti, čeprav je to nekoč bila. Kje so že časi, ko se je tam zamanpreizkušal tak človek, kot je bil sam Kasparek! Kje so v tem »obrazu« potezešeste stopnje, izginile so v goščavi klinov. Smer Comici-Dimai ni več ekstremnodejanje.V preteklosti se je govorilo, da šesta stopnja velja samo, če je plezalec klineuporabljal tudi za vzpon, ne samo za varovanje. Šesta stopnja je torej terjalavečjo uporabo umetelnih sredstev. To pa je privedlo do zmede, ki megli možganevečini plezalcev, računam, da jih namreč, plezalci imajo. Hias Rebitsch,imeniten pa skromen plezalec, je ta kriterij uporabljal pri svojih prvih prvenstvenihvzponih in zato ocenil s V svojo smer v južni steni Goldkappel (Cappad' Oro, blizu Tribulauna) in v Wilder Kaiser. Danes to smer štejejo med najtežjesploh. Ima doslej komaj štiri ponovitve, in to eno samo brez padca. Južnastena v Goldkappeli je torej samo stara »petica«. Pojdite jo ponovit in potempošteno povejte, koliko šestič ste pred njo preplezali!Kako torej priti do veljavne ocene neke smeri?Ocenjevanje alpinističnih težavnosti ni mehaničen ali matematičen postopek,pač pa gre za psihologijo. Do ocene ne pridemo z metrom ali uro, marvečizvira iz notranjega soočenja s steno, ki določi razmerje med smerjo in sposobnostjoin upošteva objektivne in subjektivne okoliščine. To razmerje šeleodmerja stopnjo težavnosti, izrazljivo s katerokoli lestvico. V munchenski lestvicije torej šesta stopnja sinonim za skrajno težavnost in to pri najboljšem plezalcuin najboljših objektivnih in subjektivnih okoliščinah.Vse to seve ne velja za posamezne detajle. V plezalni šoli si nekaj metrovod tal vsak »zelenček« upa tvegati vse do padca. Resnična sposobnost in pogumse pokažeta v steni, 30 metrov nad zadnjim zabitim klinom, smer se torej klasificiraglede na vse, kar od plezalca terja v celoti, kompleksno. Težavnostsmeri narašča z njeno dolžino. Če bi bila severovzhodna stena Civette polnižja, se ne bi štela v šesto stopnjo. Previs v šolski pečini ali pa v tisočmetrov visoki steni sta dve stvari iz čisto psiholoških razlogov. Nevarnost intveganje sta bistveni sestavini alpinističnih težav. Vsak alpinist bo priznal, kakose ga polasti strah spričo potencialne nevarnosti. Večina alpinističnih avtorjevpri ocenjevanju izključuje možnost nesreče, ločuje torej težavnost od nevarnosti.Ti avtorji bi radi izenačili plezanje v plezalni šoli s plezanjem v steni, s tempa taje resnost in tveganje plezalskega početja tam, kjer gre zares in večkrat —za življenje. Treba je torej upoštevati vse okoliščine, ki vplivajo na težavnostsituacije v steni, objektivne, subjektivne, psihološke. Na primer: Smer, ki do-
- Page 1 and 2: mwPLANINSKI VESTNIKGLASILO PLANINSK
- Page 3: planinski vestnikglasilo planinske
- Page 6 and 7: . inmmf-^.• ty••-j- b m U T S
- Page 8 and 9: Seznanimo se še s posamezniki, ki
- Page 10 and 11: odnaša s seboj. Cesto popravljajo,
- Page 12 and 13: ki ovija premočene hlače in zliva
- Page 14 and 15: načrti, ne preostane pa ji drugega
- Page 16 and 17: Marjan že priganja k odhodu. Res j
- Page 18 and 19: čakujeta tudi žena in mala hčerk
- Page 20 and 21: gotovo šeste stopnje - uspešno pr
- Page 22 and 23: i ta j Snežnik naš«, ter potem o
- Page 24 and 25: na prvi pogled videlo, čigav je, t
- Page 26 and 27: se je noga včasih udrla. Kdo bi le
- Page 28 and 29: utrujenosti nisem čutil. Preveč j
- Page 32 and 33: pušča en sam umik iz stene in to
- Page 34 and 35: VI+, A 4 ! Sladke sanje za žensko!
- Page 37 and 38: je prišepal brez zlata, bogatejši
- Page 39 and 40: v zanimivosti in skrivnosti večern
- Page 41 and 42: skupina je svoje delovanje usmerila
- Page 43 and 44: opeval gorski svet, Berti ga je pov
- Page 45 and 46: [JJdruštvene noviceREPUBLIŠKA RAZ
- Page 47 and 48: GOZDARJI NAM PRIHAJAJONAPROTIV prvi
- Page 49 and 50: čina, ki je svojemu klenemu predav
- Page 51 and 52: je omenil, da smo dolžni tudina te
- Page 53 and 54: na dan. Smrt v gorah človekaprizad
- Page 55 and 56: Naši najmlajši — prvaki na tekm
- Page 57 and 58: ALPINISTIČNE• ...NOVICELETNI PRV
- Page 59 and 60: žili so tudi po Iranu in Turčiji.
- Page 61 and 62: edelih, če ni dovolj postelj voča
- Page 63 and 64: množici. Poglavje o človeški kom
- Page 65 and 66: ugotovitvijo, da je Kuchaf doslejna
- Page 67 and 68: vitev. L. 1895 je Dentov predlogpre
- Page 69 and 70: varujem. Spet začne deževati, zat
- Page 71 and 72: PLANINSKODRUŠTVOo5>£: too«2 260.
- Page 73 and 74: V R S T AČ L A N S T V APLANINSKO
- Page 75 and 76: I N V E S T I R A N OSkupne- PLANIN
- Page 77 and 78: INVESTICIJ V LETU 1968I n v e s t i
- Page 79 and 80: I n v e s t i r a n ov vrednostiost
Nato nadaljuje z vprašanjem: Ali šesta stopnja, kakršno danes najdemo vCinah, v Catinacciu in celi vrsti drugih »šestič«, zares predstavlja »mejo možnosti«?Ne, pravi Messner. Tu je mnogo smeri, ki so bile nekoč VI in VI+,danes pa v resnici komaj veljajo za V, to je z besedo VVelzenbachovo »izrednotežko«. V Rdeči steni (Parete Rossa) v Roda di Vael je Maestrijeva smer inspominska smer Herrmanna Buhla. Nobena od teh dveh nima več opravka sšesto stopnjo. Kdor bi trdil nasprotno, nima pojma, kaj je VI, kaj je »skrajnotežko«. Če dolomitska smer doživi petdeset ponovitev, je gotovo »prenabita«(preveč našpikana s klini, preveč opremljena, preveč »poklinjena«). Kdor hočemed temi še najti šesto stopnjo, mora iti v manjkrat ponovljene smeri, mordamanj znane, manj modne. Tissijeva smer v južni steni Tofana di Roces je kakorpo čudežu ostala šestica, čeprav jo je Tissi naredil I. 1931. VVerner Schartlepravi, da je težja od vseh modernih smeri, in prav ima. Imamo srečo, da sonekatere smeri velikih plezalcev ostale, kakršne so jih pustili njihovi stvariteljimed obema vojnama. Kako bi mogli brez njih ocenjevati naše nove smeri?Sollederjeva smer v Civetti je bila tipičen zgled šestice in je to tudi gotovobila. Solleder in Lettenbauer sta ta navpični zid, čez 1000 m visok, zmagalaz ducatom klinov. Ali pa se ta smer, kakršna je danes, še sme šteti med šestice?Tudi slavna smer Comici-Dimai v severni steni Velike Cine danes ni več smerskrajnih težavnosti, čeprav je to nekoč bila. Kje so že časi, ko se je tam zamanpreizkušal tak človek, kot je bil sam Kasparek! Kje so v tem »obrazu« potezešeste stopnje, izginile so v goščavi klinov. Smer Comici-Dimai ni več ekstremnodejanje.V preteklosti se je govorilo, da šesta stopnja velja samo, če je plezalec klineuporabljal tudi za vzpon, ne samo za varovanje. Šesta stopnja je torej terjalavečjo uporabo umetelnih sredstev. To pa je privedlo do zmede, ki megli možganevečini plezalcev, računam, da jih namreč, plezalci imajo. Hias Rebitsch,imeniten pa skromen plezalec, je ta kriterij uporabljal pri svojih prvih prvenstvenihvzponih in zato ocenil s V svojo smer v južni steni Goldkappel (Cappad' Oro, blizu Tribulauna) in v Wilder Kaiser. Danes to smer štejejo med najtežjesploh. Ima doslej komaj štiri ponovitve, in to eno samo brez padca. Južnastena v Goldkappeli je torej samo stara »petica«. Pojdite jo ponovit in potempošteno povejte, koliko šestič ste pred njo preplezali!Kako torej priti do veljavne ocene neke smeri?Ocenjevanje alpinističnih težavnosti ni mehaničen ali matematičen postopek,pač pa gre za psihologijo. Do ocene ne pridemo z metrom ali uro, marvečizvira iz notranjega soočenja s steno, ki določi razmerje med smerjo in sposobnostjoin upošteva objektivne in subjektivne okoliščine. To razmerje šeleodmerja stopnjo težavnosti, izrazljivo s katerokoli lestvico. V munchenski lestvicije torej šesta stopnja sinonim za skrajno težavnost in to pri najboljšem plezalcuin najboljših objektivnih in subjektivnih okoliščinah.Vse to seve ne velja za posamezne detajle. V plezalni šoli si nekaj metrovod tal vsak »zelenček« upa tvegati vse do padca. Resnična sposobnost in pogumse pokažeta v steni, 30 metrov nad zadnjim zabitim klinom, smer se torej klasificiraglede na vse, kar od plezalca terja v celoti, kompleksno. Težavnostsmeri narašča z njeno dolžino. Če bi bila severovzhodna stena Civette polnižja, se ne bi štela v šesto stopnjo. Previs v šolski pečini ali pa v tisočmetrov visoki steni sta dve stvari iz čisto psiholoških razlogov. Nevarnost intveganje sta bistveni sestavini alpinističnih težav. Vsak alpinist bo priznal, kakose ga polasti strah spričo potencialne nevarnosti. Večina alpinističnih avtorjevpri ocenjevanju izključuje možnost nesreče, ločuje torej težavnost od nevarnosti.Ti avtorji bi radi izenačili plezanje v plezalni šoli s plezanjem v steni, s tempa taje resnost in tveganje plezalskega početja tam, kjer gre zares in večkrat —za življenje. Treba je torej upoštevati vse okoliščine, ki vplivajo na težavnostsituacije v steni, objektivne, subjektivne, psihološke. Na primer: Smer, ki do-