December - Planinski Vestnik

prijatelja. Pod mano pa je bilo dobrih 200 m.Pomislil sem, kaj bi bilo, ko bi se klin izdrl.Odpodil sem grozljivo misel in sem se skušalumiriti. Nato je bila plezarijia precej lažja intovariš je naglo napredoval. Čes čas sva sezopet znašla pred kaminom. Ni zbujal zaupanja,bil je krušljiv in visok. Plezal sem previdnovedno višje. Proti koncu se kamin razdvoji vdva kraka. Bil sem že utrujen in sem komajčakal, da se to kaminsko plezanje konča. Kotnalašč nisem nikjer mogel najti primernegamesta za počitek in varovanje. Prečkati semmoral dokaj izpostavljeno steno. Hotel sem zabitiklin, a sem zaman iskal primerno razpoko.Ni mi preostalo drugega, kot da sem nadaljevals plezanjem brez varovanja. Res težak prehods slabimi oprimki in stopi! Zdaj so se minoge prav pošteno tresle. Končno je bilo tegaprečkanja konec. Usedel sem se na poličko,tako da so mi noge bingljale v praznino.Tudi Berto je težko preplezal ta del. Tu sva senekoliko odpočila, nakar sva skozi lažje kaminedosegla vrh. Bila sva srečna. Vriskala sva inskakala po snegu. Mraz naju je podil z vrhav vznožje stene, kjer sva imela spravljene svojestvari.Gore res terjajo od nas velike napore, a pravto nas mika in osrečuje.Plezala Iztok Furlan (SPD Trst) in Umberto Javazzo(XXX. Ottobre) januarja 1969.PROBLEMI SKRAJNIH MOŽNOSTI V GORAHRazvrednotenje šeste stopnje je problem, v katerega se zadnje čase zagrizenospuščajo najmlajši plezalci in tisti, ki jih danes že lahko štejemo v srednjogeneracijo. Ne stojijo pa ob strani tudi slavnejši plezalci. Tudi stara gardabi rada jasno odgovorila na vprašanje, kaj je bistvo šeste stopnje in kdajpride ob svojo veljavo, oziroma ali so ji res moderni pripomočki vzeli njenopravo vrednost. Kuno Rainer, eden prvih Buhlovih tovarišev v navezi, je v razgovoruo temu problemu dejal mlademu Messnerju: »Vse slavne smeri soprenabite s klini, v njih ni videti več težav po nekdanji izvirni oceni.« Messnersoglaša z Buhlovim prijateljem. Mnogi današnji alpinisti že s prezirom govoreo klasičnih smereh, o »starih« šesticah, ki so danes kvečjemu še »petice«. Sčimer hočejo reči, da so bili nekdanji plezalci manj spretni, da so smeri ocenjevaliza težje, kot pa se to dela danes. Vendar temu ni tako, pravi Messner.Kaj pravzaprav pomeni »šesta stopnja«? Nekaj let pred prvo svetovno vojnošeste stopnje ni bilo, je ni bilo treba, čeprav so plezalci v tem času plezali žeekstremno težke smeri. Pomislimo samo na Piaza, Dibono, Dulferja, predvsempa na Preussa. Ti so v tistem času zares dosegli skrajne meje človeških zmogljivostiv skali. Samo izpopolnjena oprema in klini so omogočali plezati šetežje smeri, vendar na temeljih, ki jih je postavila imenovana gornja četvorica.Da bi tem ohranil njihovo veljavo in zadržal njihove izvirne ocene, je Welzenbachdoločil lestvico, ki velja še danes.»Ekstremno, skrajno težavno« je torej uradna definicija, o katere vsebini lemalokdo razmišlja. Skrajno, to pomeni mejo, onstran katere se začenja -nemogoče. Prav, ampak za koga? Vsak ima svoje meje svojih možnosti. Zatopravimo: Šesta stopnja non plus ultra za najboljše plezalce sveta. Induvidualnemeje pa so seveda najrazličnejše. Vsak ima svoj prav, vsak ima rad svojo igro.Kdor najde svojo mejo pri tretji stopnji, bo zanj najbolj prav, če se z njopobota. Kdor pa hoče preko svojih meja, bo že v četrti stopnji zabijal klin kotkak tesar, v šesti pa bo klesal in vrtal kot kak kamnosek ter goljufal samegasebe in druge. Tak ni pravi alpinist, čeprav je zelo stremljiv in mu je več zaugled pri tovariših kakor pa za čistost lastnega plezalskega sloga.V tem pogledu Messner soglaša z definicijo, ki jo je opredelil Domeniko Rudatis,eden od velikih pionirjev iz Civette.