December - Planinski Vestnik

se je noga včasih udrla. Kdo bi le pazii nastopinje, ko je bilo toliko lepote vsenaokoli.Ostrorobe čeri, skale in stene so vse drugačeplastične kot v poletni vročini. Gore so mi pokazalenov obraz, ki ga dotlej nisem poznal.Na južni strani Škrbine smo za kratek čas počilina skali. Ko smo se zvrstili za nadaljnjo pot,nas je bilo kar precej, mnogi med njimi s smučmi.Prvi v vrsti so delali stopinje zdaj v trdosnežno opoko, zdaj v napihani sneg. Sleditismo morali tesno drug za drugim, sicer je vetertakoj zametel stopinje. Pot je bila naporna,vendar nisem hotel odnehati.Ustavili smo se pod neko skalo pod vrhom Mojstrovke.Na vrh Mojstrovke sem se pehal sam,vsi drugi so se izročili sončnim žarkom. Pozimipot ni markirana. Svobodno si izbiraš smer,kjer je prehod najlažji. Proti vrhu se mi je močnoudiralo. Iskal sem skalne robove, da semlažje napredoval. Od časa do časa sem postalin si ogledoval drage, stare znance v hermelinovemplašču.Sam sem bil na vrhu. Sam na vrhu, a vendarv tolikšni družbi, da nisem vedel, koga bi prejpozdravil. Roke so se same od sebe sprožilev pozdrav. Sam sem bil s prečudovito okolico.Oko se je sprehajalo od vrha do vrha. Špik,Škrlatica, Razor, Prisojnik, Triglav, Kanjavec,Lepo Špičje, Srebrnjak, Pelci, Jalovec in še ničkoliko drugih vršacev. Na vrhu Triglava inPrisojnika so vihrale snežne zastave.Zadaj za našimi gorami pa se vrstijo še drugerajde mogočnih vrhov, od vzhoda na sever inpreko zahoda doli do juga. Povečini so mi neznani,a vendar tako blizu. Eden edini je mednjimi, na katerega mi je bilo dano stopiti vpoletju 1935. To je Lenkstein v vzhodnih Tirolah.Oko ga je iskalo, pa ga sredi tolike množicedrugih nisem mogel spoznati. Njemu je veljalše posebno lep pozdrav, saj me spominja naprelepo turo, edino v mojem življenju v tujihgorah, če lahko rečem tujih. Gore so vendarpovsod gore, naj bodo na katerem koli delusveta, lastnina vseh, enako kot je človek, kjerkoli živi, človek.Tudi v led okovanega Hochgala, ki je sosedLenksteina, nisem spoznal. Bolj me je mikal kotLenkstein, toda njegov ledenik me je odvrnil,da se ga nisem lotil.Nikjer nisem bolj občutil kot na Mojstrovki pozimi,kar sem nekje čital: »Kakšen čar je vtišini in kakšna tišina je v lepoti.« Vse utihne,kar notranjost vznemirja. Vse nelepo in grdose umakne. Lepota prevlada in zabriše, karčloveka ponižuje. V notranjosti utihne neblagoglasnastruna, ki moti duševni mir in harmonijo.Po strunah drsi samo lok lepote, kiizvablja stotere melodije ubranih akordov. Človekuse zdi vse tako preprosto. Bil sem presrečen.Podobno čustvo je izrazil pisatelj Jack Londonv svojem romanu »Igralec«. Glavni junak Daylightje bil najprej zlatokop, ki je pozneje kotbogat mož zašel med finančne mogotce, kjerje igral veliko igro, a je kasneje spoznal zlaganosttake igre. Tako je nekoč zašel v divjesoteske in zaželel si je priti na vrh Sonoma. Triure je potreboval do vrha, kamor je prišel utrujenin poten, z raztrgano obleko in razpraskanimirokami, toda s sijočimi očmi in izrazomzadovoljstva. Velika igralna miza se mu jezdela na mah zelo daleč. Tukaj ni bilo prostoraza umazanijo, nizkotnost in izprijenost, ki jih jebilo mestno življenje polno. Dalje pravi pisatelj,da se tedaj še ni zavedal mogočnega čaranarave, ki je prevzel njegovo telo in dušo.V ogledovanju in občudovanju je čas hitrotekel. Hladno mi je postajalo. Mrzli sever seje sunkovito poganjal čez vrh. Misliti sem moralna sestop. Ločitev ni bila lahka, hoja navzdolše težja. Stopinje so bile manj zanesljive kotgor grede. Pod toplim soncem je sneg čistoodjenjal. Med potjo sem srečal Čopovega Jakca,ki je stopal proti vrhu.Sekanje stopinj z okovankami me je dodobrautrudilo, češče sem moral počivati. Zdajci jeeden od naše družbe zdrsnil navzdol po strmini.Preveč samozavestno je hitel pred namiin ni pazil na stopinje. Neslo ga je po ledenempobočju in mu cepin ni prav nič pomagal. Nasrečo se je ustavil in brez posledic nadaljevalpot.Preden sem se spustil pri Škrbini za rob, semse poslednjič hvaležno ozrl na Mojstrovko. Zadnjidel poti je šlo naglo navzdol proti Vršiču.Včasih sem se do pasu pogreznil v sneg, ki seje temeljito omehčal. Pri tem sem sneg krepkozajemal v čevlje.Ko sem pred Tičarjevim domom na soncu sušilčevlje in se sončil, so mi prihajali na miselmožje, ki so se lotili silnih himalajskih orjakov.Kakšen pogum! Majhna pot v snegu na Mojstrovkome je pošteno utrudila. Kaj bi dejal otistih, ki so se povzpeli na Everest, Nanga Parbatin druge osemtisočake. Hillary, Tenzing,Buhl in še drugi bodo z zlatimi črkami zapisaniv zgodovino alpinizma ali bolje himalaizma, čeje to sploh prava oznaka za te vrste človekovedejavnosti. Zares veliki so in občudovanja vredni.Tudi te pričenjam razumevati.