December - Planinski Vestnik

»Zvesto srce in delovno ročicoza doto, ki je nima miljonarka, bi bildobil z izvoljeno devico.Ali ni to hrepenenje eno tistih čudnih in nedognanihskrivnosti človekove narave, ki si želito, česar nima, kar pa ima, ji je tolikokratodveč, najsi bo potem za človeka dobro alislabo.Gerarda Philipa je očarala preproščina Prešernovegakraja. O njem je rekel: »Kako je vseveličastno, kar je preprosto, kako se hiša invasica ujemata z naravo!« Iz njega je govorilosrce tenkočutnega umetnika svetovljana, ki jev nemodernizirani gorenjski naravi srečal, karje najbrž drugod pogrešal.Ob Gerardovih besedah mi prihajajo na miselstare kmečke hiše iz brun, z mežikajočimiokenci in slamnato kritino. Kako se taka hišicaprilega okolju! Imenitnejše so seveda domačijev štuke, krite s skodlami, s kovanimi križina oknih, z lesenimi ganki, z nageljni in roženkravtom.Nič narejenega, vse preprosto, kot jenarava preprosta. Kako nasprotje današnjisuho preračunani stvarnosti! Ko gradimo, bipač morali gledati na okolje, na slog, ki bi sebolje prilegal okolici.Od Jesenic dalje je ležal sneg tudi v ravnini.Na prisojnih straneh pa so na kopninah žeširoko gledali v svet cvetovi teloha. Na Dovjemje oko spet toplo pozdravilo Triglav innjegove sosede, ki pa se kmalu skrijejo zaČelešnikom.Še preden pripelje vlak do postaje Gozd-Martuljek,se prično odpirati pogledi na divje veličastnoMartuljkovo skupino. Ostenja Širokepeči, Oltarjev, Ponc, Škrlatice in čudovita piramidaŠpika so veliko hrepenenje alpinistov, kiv stenah iščejo pota brez steza. Gorje, če sejih lotiš nepripravljen. Prezgodaj odtrgan cvethitro ovene in ni vse za vsakogar. Za slehernodelo in dejanje je potrebna temeljita priprava,za plezanje v gorskih strmalih ne najmanjša.V Kranjski gori je večina potnikov izstopila.Mnogi so nosili s seboj smuči, da bi izkoristilizadnje trenutke bele opojnosti. Lepota gorskezimske pokrajine me je prijetno vznemirjala.Nikjer disonanc. Tako je, kot bi to nujno spadalov dano okolje, vse je, kakor bi bilo žezdavnaj tako in kakor bi imelo vedno takoostati, čeprav vem, da je bilo včeraj drugačein da bo jutri spet spremenjeno. A pri vsemspreminjanju harmonija ostane.Takoj za vasjo teče cesta ob Pišenci, ki iz osrčjagora prinaša pozdrave njenim prijateljem. DoErike je bila cesta zorana. Naprej je držala posnegu ozka gaz. Čim je korak zaneslo iz gazi,se je noga globoko vdrla v celec. Košenice podcesto je pokrivala snežna odeja. Čim višje svašla, lepši je bil pogled na zasneženo Krnicoin na planino v Klinu, ki jih zaslanja Kriškastena, ob straneh pa mogočne razorane steneRazorja, Škrlatice in Prisojnika.Ni me zdržalo, da se ne bi ustavljal ob prelepihzimskih podobah gora. Pred dnevi jenovozapadli sneg pokril pečine in melišča. Nise nam mudilo, čeprav se je dan nagibal hkoncu. Sonce je počasi tonilo za goro in ožarjaloskale in sneg. V srce pa se je vtihotapljalorahlo domotožje po lepem dnevu. Zadnji poljubsonca je bil namenjen nevesti Škrlatici.Medtem je pričel legati mrak na zemljo. Spešilasva pot in prispela v Tičarjev dom, kjer ježe bila zbrana večina zborovalcev. Skrb zadobro urejena gorska pota nas je pripeljalaskupaj na posvetovanje, o tem se je zavleklo,tja v pozno noč. Ko smo nalogo, zavoljo kateresmo se zbrali, opravili, nam je predsedujočidal naslednji dan na razpolago.V meni se je oglašala želja po zimski turi. Mikalame je Mojstrovka, najlažja, katere bi sesmel po pameti lotiti. France ni imel namena,da bi šel kamor koli iz Vršiča. Sam sem ostalz vročo željo in v strahu, da bo ostala neizpolnjena.Pričel sem razumevati tiste, ki so jih gore pogubile.Hladni razum ne more vedno zmagati,kadar čustvo prevlada in sili za še tako nemogočimciljem. Slednjič sem dobil Jeseničana, kista bila s smučmi namenjena na Mojstrovko.Njima sem se pridružil. V koči so mi preskrbeliokovano palico.Moja vodnika sta se odločila za pot prekoplazu, ki je zgrmel izpod Škrbine. Pokrit je bilz novim snegom. Brez steze in pota smo šliskoro naravnost navkreber. Previdno sem stopalod grude do grude trdega snega. Zaostajal semza vodnikoma. Nisem bil vajen hoje po snegu.Na sredi pota se je pridružila druga skupinaplanincev, ki so prišli od Erjavčeve koče.Čez Vršič in okoli vrhov je sever poganjal kopaste,bele megle. Čudovita je takšnale igragrotesknih oblik, ki se vsak hip spreminjajo.Vmes se je prikazalo plavo nebo, pa so gaočem naglo skrile nove megle.Preden smo dosegli Škrbino, so bile megle podnami. Veter se je divje zaganjal, jih podil injih oblikoval po svoji volji. Nad nami se jebočilo čisto jasno, plavo nebo. V mehkem snegu