December - Planinski Vestnik

hovi so se poslovili v pražnjih škrlatnih toaletah.In če k temu dodam še prijetno srečanje s hribovskimiznanci in kramljanje o tem in onem obnjunem brnečem gorilniku, moram reči, da dajotakile večeri hoji v hribe še poseben čar.Oskrbnica ni bila samo prijazna, ampak tudistroga in nas je že ob desetih spravila pododeje. Še neutrujenim nam spanec ni hotel lečina oči. Ravno smo mislili oditi v svet sanj, kose je od okna sem oglasila glasba, sledil ji jekomentar. Na žalost komentarja nismo razumeli,ker "je bil v nemščini, smrčal pa je možakarčisto po naše. Tudi dekletu ob meni se jesanjalo nekaj nenavadnega, kot je v sanjahskušala povedati. Sledilo je škrebljanje mišknad stropom. Potem pa sem izključila gumb nasprejemniku in ne vem ničesar več.Po zaslugi treh dokaj glasnih deklet smo tudimi vstali »sredi noči«, za naše pojme, seveda.Zunaj nas je pozdravila nepregledna sivina, leen vršiček se je izvil iz nje in nam še ves rožnatvoščil dobro jutro. A zanesli smo se na oskrbčininaprerokovanja, se oprtali in odrinili natisto toliko hudega obetajočo pot.Kaj kmalu se je pot iz gozdiča usmerila čezsuho strugo hudournika, potem pa med neprijetnobožajoče ruševje. Kar prilegel se je kakmacesen sem in tja, ki je pobožal nežno, kot zatolažbo. Ko smo šli spet čez hudourniško korito,se je moj želodec uprl: »Meni, kar je mojega,ali pa te ne pustim naprej!« Tudi prijatelja stamorala upoštevati to energičng zahtevo. Sicerpa je bila že ura hoje na tešče za nami. Tetrapakiin vse tisto, kar spravljajo v njih, so zaplanince velika pridobitev. Ko bi le bili še boljprikladne oblike za v nahrbtnik in ko se nikoline bi sami od sebe odločili znebiti svoje vsebinetam nekje med rezervno srajco in fotoaparatom!Mi smo trem odvzeli to možnost,vrgli vase še nekaj bolj »žmahtnega« in potemnas je kar samo nosilo čez prva melišča. Pritem smo modrovali, da nam ne bo hudega, čebodo vsa napovedana melišča tako lepo zaraslain z rožicami posuta kot tisto. Pa je pot zavilačisto nepričakovano v gozdič med borovce inmacesne in po mehki preprogi, iz iglic stkani,smo se strmo vzpeli do prvega grebenčka. Našapredhodnika iz koče sta dala dober zgled, grebenčeklep razgled, macesni senco; res bi biloizzivanje bogov, če se ne bi ustavili. Oskrbničinaprognoza se je že krepko uresničevala intekočino, ki smo jo med potjo izgubili, smomorali nadomestiti z dvojnim C. Iz tega kraljevskegaudobja nismo prav nič zavidali tistimčrnim pikam, ki so brzele po ovinkih na Vršič.Toda vsake lepe stvari je prekmalu konec inspet smo se morali postaviti na noge. Ko smose končno le izmotali iz ruševja, še vedno nismoprišli do tistih nesrečnih premikajočih sekamnov, čakale so nas cvetoče trate. Seveda seje sonce upiralo vanje ravno pod takim kotom,da je izželo iz nas čim več slanih kapljic.Ovinkaje smo grizli kolena in bili tiho kot miške,saj je bilo škoda dragocene sape za obračanjejezika. Pa tudi potrebe po govorjenju ni bilo,vsi trije smo bili zaposleni z razgledovanjempo obzorju, ki se je z višino znatno širilo. Kotbi pred nami hodil po okoliških grebenih Žagarin se s svojo žago izživljal nad temi ogromnimiskalnimi gmotami. Vse je cik-cakasto, našpičeno.Spet smo se zgovorili na razgled in se položilina tla. Optične užitke smo še povečali zužitki ob klokotanju vsebine tetrapakov. Za vsebinosmo spravili še embalažo, seveda podrušo, da ne bo videti, kje se je osel valjal.Pred nami je bila še dobra ura hoje, če naširačuni drže. Verjetno drže, ker se vrh vzpenjanad nami v kar sprejemljivi bližini. Pot podnoge, da bo hitreje za nami! Pa nam ni bilousojeno. Mimo velikega skalnega kotla s spoštovanjemvzbujajočo globino pridemo na rob,porasel s pravo mehko angleško travico. Zašerpami smo povzeli nekako takole:»Bog je ustvaril tako mehko travico zato, da seusedemo nanjo, in če se ne bi usedli, bi se bograzjezil. Ne jezimo bogov in usedimo se!«Poleg tega je bil s tistega roba tako veličastenpogled na Škrlatico in njene sosede, na dolgejezike melišč in snežišč, ki so sikali navzdol inse iztekali proti Krnici, da bi bil res greh hladnokrvnooditi mimo. Sicer je pa do vrha komajkake pol urice, vreme ne more biti lepše, časaje še na pretek in kaj bi drveli po hribih. Tistikup kamenja pred nami nam tako ne uide. Resnam ni ušel. Vsi zadihani smo zlezli nanj inpresenečeni ugotovili, da se bomo morali potruditina naslednji kup kamnja, ker tisto pod našiminogami še ni vrh. No, saj nam že odspodaj ni bil simpatičen, kar za malo se namje zdelo, da bi bil Špik s te strani tako grd vprimerjavi s tisto vsem znano njegovo podobo.Do sosednjega vrha ni bilo daleč in del potije bil opremljen celo z žico. Tako, da, človekmora malo tudi z rokami prijeti za skalo, to jedostojen dostop k takemu lepotcu. Čedalje boljvšeč nam je postajalo, da ono prej ni bil vrh.Kar z nekakšnim zanosom smo stopili na vrh -toda, ojoj, - tudi ta vrh ni bil Špikov. Treba boše na tretjega. Tistemu tretjemu se je pa že