December - Planinski Vestnik

šterno na prostem pred domom. Hladna sotaka gorska jutra tudi poleti. Nismo prizanašalidrug drugemu. Umivali smo si prav vsedele telesa, ki smo jih zaradi spodobnosti lahkopokazali. Seveda nas je zeblo ko cucke. Pričakovalismo natančno umivanje obeh žena, aglej, onidve sta se le napudrali, in jo ucvrlinaprej.Takrat sem spoznala s planikami dobesedno pokritiMali Risnjak, slikovita Medvedja vrata, zelenetrate okoli Ličanke. Se nekaj dni smo biliv Fužinah. Povzpeli smo se na Bitoraj, na Bitorajskestene, ki kažejo naravnost čudoviteoblike, na krotko in okroglo Viševico ter naMedvedjak, ki je meja med Krasom in Gorskimkotarjem.Se smo se vračali na Platak. Tam sem tudisrečala ljubezen, sicer ne svojo, saj mi ni šebilo deset let, a me je zelo pretresla. Kot semže povedala, je bila blizu doma kasarna planinskegapolka. Mladi oficirji so se kaj radiogledovali za našimi starejšimi sestrami, mlajšetja do dvanajstega leta navzdol smo približnovedele, kateri od starejših sestra ali mlajšihtet velja simpatija, saj je »simpatizer« tozadevnegaotroka obsipal z ljubeznivostmi.Tega poletnega jutra je mati z malo Vericoše spala, ko so me poklicala dekletca, kakoleto starejša od mene, Helga, Vilma in Dubravka.»Nada, pojdi, gremo na Sleme gledat, kakosonce vstaja. Kaj boš večno ta malo vlekla sseboj!«Odpravila sem se tiho in hitro. Sle smo skoziše nekoliko temni gozd proti Slemenu. Kje je toSleme bilo, še danes ne vem. Nikoli potemtega malega vrha, na katerem je bilo trigonometrijskoznamenje, nisem mogla najti.Hodile smo skoraj na pamet, skozi malinovje inkoprive. Videle smo, da je že nekdo pred namihodil. Sonce se je že začelo porajati, ko smozagledale vrh. Na trigonometrijsko znamenjeje bil naslonjen mlad oficir. Mislil je, da jesam. Gleda! je lepoto okoli sebe in žalostno,žalostno pel:Ja nekoga volim, ja nekoga ljubimJa za nekim čeznem, ja za nekim žudimTražim ljubav, tražim sreču, tražim mladost svojuNikad nač je neču.Helga nam je dala znamenje, naj se ustavimo.A je bilo prepozno. Mladenič nas je že opazil.Hrupno nas je pozdravil, pomagal na vrh terse z nami veselo šalil. A meni je nekaj grenkegaostalo v srcu. Videla sem bolečino, ki jinisem znala pomagati ne jaz ne prelepa naravatega poletnega jutra.Brezskrbne hoje po gorah je bilo kaj kmalukonec. Lepi mladi oficirji planinskega polka soimeli druge skrbi kot ogledovati se za dekleti.Tudi moji starši so bili venomer zaskrbljeniin zaposleni. Bila sem že zadosti stara, da birazumela. Vojna je bila blizu. Divjala je že pososednjih deželah. In tudi naš ljubi Dom naPlatku je po nesreči pogorel. In potem je vojnaprišla tudi k nam. Na gore dolga leta nismoveč mislili.Po končani vojni dve leti tudi nisem mogla vgore. Končati sem morala šole, se zaposliti,pomagati bratom in sestram, da končajo šole.Nekega jesenskega večera 1947. leta mi rečeVerica, takrat že lep 18-leten deklič:»Ali veš, da so v športnem društvu ustanovilitudi planinsko-smučarsko sekcijo? In ali veš,da ima društvo prostore ravno v stanovanju,kjer smo se vsi mi otroci rodili in kot majhnistanovali?«Ni mi bilo treba dvakrat reči. Moji materi šeenkrat ne. Sama ni imela časa ne moči, a najuje z navdušenjem vpisala v planinsko sekcijo,kasnejše ,planinarsko' društvo. Hodili sva nasestanke v tisto sobo, kjer sva prvič plezalina peč. Ta je še zmeraj stala tam. Bila je tohiša, kjer smo vsi mi otroci zagledali luč sveta.S sestro sva bili še mladi, a sva morali krepkoprijeti za vsako delo v društvu in seveda doma.Doma se je od številnih bratov in sestra vednonekdo poročal ali dobival otroke, iskal službo,odhajal študirat, zato smo se ukvarjali prav zvsem, kar nam je lahko prineslo kak dinar:oddajali smo sobe, kuhali smo za goste, poučevalituje jezike, redili koze, prašiče in kokoši.V društvu je pa tudi trda predla. Obnoviti jebilo treba podrti dom na Platku, zgraditi Domna Snežniku, čudovito orlovo gnezdeče podvrhom 1506 m visokega hriba. Tako sva s sestromed tednom hodili v službo, krmili cel regimentraznovrstne živine, stali v vrstah za tekstil alihrano, kakor je pač naneslo, pomivali goreposod, lupili kvintale krompirja, ob nedeljah pavstajali z zoro vred, da sva doma vse opraviliter se z množico drugih planincev vzpenjalina več ali manj razmajane kamione in odhajalina naš ljubi Platak, kjer smo ves dan prenašalimaterial, gradili, delali in prepevali. Zmagovitapesem je odmevala s kamiona, ko smo se vozilidomov. Na Titovem trgu, kjer se je ob nedeljskihvečerih zbirala mladina iz Rijeke in Sušaka,smo veselo zapeli v krogu stoječ: »Platak