December - Planinski Vestnik

v drugega. Verjetno izgledava precej neumno,ker oba izbruhneva v smeh. Samo živčna sprostitevje to. Dajeva duška najini sreči, kot vojak,ki se živ vrača iz bitke. V tej razigranosti pozabivacelo na vreme. Šele ko kuhava večerjo,opaziva, da se je nebo prevleklo s temnimi,nevihtnimi oblaki. Kar ne moreva verjeti, sedaj,ko naju je gora spustila na varno pred plazovi,nama pa grozi z nevihto. Kaj pa Boro in Stane,ali sta že izplezala? Ali nam res sedaj, ko smotako blizu zmagi, ne bo uspelo? Ko je večerjapripravljena, padejo prve kaplje. Brž sva podvrečo za bivak in se pripraviva na mokro noč.Mrzlo zapiha okoli roba in ker sva prav narazu, sva popolnoma izpostavljena sunkomvetra, ki poganja v naju cele zavese dežja.Dokler samo dežuje še gre, a kaj če začnesnežiti. Ne marava misliti na to. Jutri se boodločilo. Od tukaj še vedno lahko sestopivav dolino. Veva pa, da se delajo nemogočestvari, če je sila.Bilo je pred šestimi leti, ko so trije odlični alpinistibili prisiljeni zaradi slabega vremena prečitiiz »direktne« na steber. Toda led, obilicasnega in grozovit vihar jih niso spustili iz stene.Tik pod vrhom so se morali obrniti in se dvadni spuščati skozi beli pekel nazaj v dolino.Sedaj, ko sva tu, šele veva, kakšno dejanje sotakrat naredili naši dobri znanci Tone, Metodin Pavle. Zaslužili bi mnogo več, kot spust izseverne stene Les DroitesO spanju ni govora, ker sva popolnoma mokra.Deževnica se nama cedi za vrat in naju neusmiljenonamaka. Umestna je Marjanova pripomba,da sva na vodno hlajenje. Na kaj vsese mora človek navaditi, če hoče biti alpinist.Drgetava od mraza, vendar nama ni niti zatrenutek žal, da sva tukaj. Bova vsaj videla,česa sva sposobna. Če bo šlo vse po sreči, bovajutri že v Chamonixu. Se bova že tam naspala.Tako nama pogovor zaide tudi domov, v domačegore. Spominjava se vseh prijateljev, kiso ostali doma in mogoče prav sedaj sedijov neki planinski koči in uživajo enega tistihčudovitih večerov, ki z zlatimi črkami ostanejozapisan v spominu. Midva pa tukaj komaj čakavajutra in si nad vse želiva sonca.Niti opaziva ne, kdaj se popolnoma zjasni.Oblaki izginejo kdo ve kam in z neba se namamrzlo nasmehnejo zvezde, ki pa že bledijo.Končno se zdani. Hitiva s pospravljanjem mokreopreme in še v jutranjem mraku pričneva splezanjem. Zopet sledijo številni raztežaji nazajv steno in po njenem strmem ledu navzgorproti skalam stebra. Najdeva prvi klin. Torejsva v pravi smeri. Ledeni kamini in poči vodijonazaj na steber, ki je že ves v soncu. Ko doseževaprve skale na stebru, se udobno zleknevana sončni polički visoko nad dolino, proč odcivilizacije, ki je samo krinka pred človekovimneznanjem. Za kaj vse so ljudje, ki ne živijoz naravo, prikrajšani!Prijatelja vriskata že zelo visoko, zato tudimidva pohitiva. Nekaj časa nama steber nedela težav, potem pa prideva tja, kjer preidev strmo steno. Tu so torej morali obrniti Kamničani.Popolnoma gladka plošča nama sedajne dela težav, ker je suha, zato pa nama strmosnežišče nad njo vzame precej časa. Sledijotrije čudoviti raztežaji v kopni skali, potem paje veselja konec. Smer zavije na desno, v senco.Zopet se začne zamudno plezanje po poledenelihskalah. Ni in ni konca temu utrujajočemuplezanju. Končno se le izmotava iz tega nemogočegaterena in prilezeva na odrešilno vršnosnežišče, ki je hitro za nama. A kaj je zopetto? Sonca ni več, le enolična sivina okoli naju.Se bo zopet poslabšalo vreme? Marjan doseževrh in zatuli čudovito kitico neke pesmi, ki jedogovorjeno znamenje, da sva na vrhu. Odčisto blizu se začuje odgovor. Torej smo vsi izstene. Ze tretjič letos takole skupaj stojimo navrhu. Nepopisen je takle trenutek. Tri izrednestene so že za nami letos, šest težkih smeri, kivsaka po sebi predstavlja uspeh za nas in zadomovino.Začnemo sestop, ki pa se izkaže težji, kot pasmo pričakovali. Hitimo po ledeniku Talefre,ker se nam mudi na vlak iz Montenversa. Zaboljše počutje pa poskrbi vreme. Iz oblačneganeba prične deževati in kmalu smo že drugična tej turi čisto mokri. A kaj zato, saj se vračamov tabor. Da pa ne gre vse tako, kot jetreba, se izgubimo na neskončnih morenahledenika Mer de Glace. Ko pridemo na Montenvers,pa ugotovimo, da je bilo vse divjanjezaman. Zadnji vlak za Chamonix je že odpeljal.Čaka nas še sestop po lepi poti v dolino, tisočmetrov nižje, ki pa jo zdaj vsi preklinjamo.Tako gre torej zadnja tura v montblanški skupinih koncu. A samo za naju s Stanetom. Boroin Marjan imata še dovolj dopusta in bosta šetu. Midva pa kar nekam žalostna sestopava vdolino in ne gledava nazaj. So trenutki, ko bičlovek najraje stekel nazaj in se nikdar več nevrnil. Saj vendar pripadamo goram, za njihživimo. Vedno se bojimo slovesa. Toda kaj, koso tudi druge dolžnosti. Zopet me čaka delov železarni, Staneta pa poleg službe težko pri-