December - Planinski Vestnik

Marjan že priganja k odhodu. Res je že čas,saj morava še danes v Chamonix. Zapodiva sepo lahkem grebenu proti zavetišču Vallot. Tupo dogovoru čakava Staneta in Borisa. Todačas hiti, prijateljev pa od nikoder. Skrbi naju,saj bi morala biti že tu. Ko pa ju le še ni, pomisliva,da bosta verjetno bivakirala in zapustivaprijazno zavetišče. Drviva po gazi navzdol,se vdirava v ojuženi sneg, padava, preklinjavasilno vročino, ki neusmiljeno izsesavaše zadnje moči. Vendar počasi le izgubljavana višini in končno sva pri srednji postaji žičnicena Midi. Tukaj pa se šele začne pravakalvarija. Prsti na nogah, ki so mi nekolikoozebli, so se sedaj razboleli in pri vsakemkoraku navzdol se mi zdi, kot da bi hodil požerjavici. Vsaka stvar se enkrat konča in tudimidva po eni uri spodtikanja po gozdu doseževadolino. Prijatelji naju veselo sprejmejo, odvseh strani na mizo romajo dobrote, midva pasva samo strahovito žejna.Zal sva morala žejna spat. Zavaliva se v toplespalne vreče in zaspiva kot ubita. Sanjava očudoviti turi v južni steni Bele gore.Plezala 14. 1. 1969 Mitja Košir in Marjan Manfreda.2. Les DroitesMolče stopava drug za drugim po ozki gazi,spretno speljani med ledeniškimi razpokami.To je torej ledenik Argentiere, lepši je invečji kot njegov sosed Mer de Glace. Prvič svaz Marjanom tu, vendar takoj, ko zagledavacelo vrsto divjih, prepadnih sten, spoznava našogoro. Les Droites, ena najtežjih lednih sten vAlpah. Do naju priplava vrisk iz višave. Boroin Stane sta, a ju ne moreva najti v silnemlabirintu ledu in granita. Brez težav ugotovivatudi najino smer. V desnem delu stene se visokovanjo dviguje steber, po katerem je francoskiAnapurnovec Jean Couzy speljal smer, ki jebila do sedaj šele trikrat ponovljena.Kmalu sva pri vstopu. Široka obrobna zev najuprecej čas zadržuje, a jo končno premagavapo zelo strmem snežnem rebru, ki je ostalo,kdo ve kako, prilepljeno na ledeno ploskevtam, kjer neusmiljeno gospodarijo plazovi. Prijateljanad nama, ki plezata v »direktni« smeri,nama kličeta, naj nikar ne vstopiva. Zakaj?Res, da je ura že dve popoldan, vendar nitukaj nobenih serakov kot v Brenvi. Ko plezavaprve metre po lahkih skalah, pomešanih z ledom,nekaj v zraku nad nama završi. Preplašenpogledam navzgor, ker mi je ta zvok nekamčudno znan, a nič ne opazim. Da je zopetletalo, pravi Marjan. Pa je že prepozno, da bise o tem prepričal, kot divja jaga se pripodipreko skalnega skoka na naju pravi pravcatiplaz, sestavljen iz velikih in malo manjšihkosov ledu in skal. In to na najbolj nerodnemmestu. Stojiva na ledeni ploskvi samo na konicahderez in nemočno gledava navzgor, kdajnaju bo kakšen kamen ali večji kos ledu pozabilzgrešiti. Sekunde se mi zde kot večnost,a obstreljevanje ne poneha. Ne upam si pogledati,kaj je z Marjanom, tedaj pa ga že zaslišim,kako na glas ugotavlja, da lahko čez vrvnarediva križ. Pa ga ni treba. Popolnoma celaje, ta stara, dobra prijateljica, ki naju je povezovalaže v tolikih stenah. Strah je hitromimo, sedaj pa je treba naglo ukrepati. Svanamreč v vpadnici vsega, kar pade iz stenenad nama. Čim hitreje morava na levo, na steber,ali pa si ne bova nikdar več stisnila rokna vrhu.Pričneva z težavnim prečenjem. Led je trd inzahteva popolno previdnost, toda nama semudi in pozabiva na pravila varnosti. Marjanravno doseže malo boljše stojišče za granitnimblokom, ko zopet zaropota nad nama. Čutim,kako mi gre srh po hrbtu. Ali nama res ne bouspelo pobegniti iz te norišnice. Ponovi seprejšnji prizor. Glavo stisnem med ramena inčakam. Ne morem se premakniti, ker bi najmanjšakretnja pomenila usoden padec obeh.Prepričujem se, da imam odlično čelado, čepravvem, da mi pri polnem zadetku ne bipomagala niti jeklena plošča. Po čeladi udarjale še ledeni drobir, jaz pa še vedno nepremičnostojim in mi ne gre v glavo, da sva še vednona ledeni strmini v severni steni Les Droites inne nekaj sto metrov niže pokopana v kakirazpoki ledenika Argentiere. Marjan me priganja,tudi on je ušel vsem večjim kosom. Vsenajine vroče želje so se sedaj upodobile v ozkipolički na razu stebra. Šele tam bova na varnem.Hitiva kolikor se le da. Kjer bi v normalnihokoliščinah zabijala kline, plezava sedajskoraj brez varovanja. Kaj vse naredi strah.Sedaj sva že ugotovila vozni red padajočegakamenja in še preden naju plaz zajame, ženajdeva dobro stojišče, kjer se vsaj lahko maloumikava. Gora nama nudi možnost, da odnesevaceli glavi, v katerih pa tako ni veliko, koob tako poznem času vstopava. Sedaj šelevem, zakaj sta nama prijatelja odsvetovalavstopiti.Ura je šest popoldan, ko doseževa poličko.Brez besed se sesedeva in se zagledava drug