December - Planinski Vestnik

načrti, ne preostane pa ji drugega, kot da namsledi.Samo razpoke v strmem snežišču so za spremembnopri vzponu. Pokrite so s snegom in sovideti kot krajši snežni skok, nevarna zaseda,ki jo je treba prav prijeti. Nad nami se podiveter, skoro tudi mi prihajamo vanj. To bi bilolahko znamenje, da se bližamo grebenu ali celovrhu. Pogled na uro pa nam pove, da moramobiti še precej pod njim. Veter postaja vse močnejšiin tudi njegovo zavijanje okrog grebenavse bolj razločno slišimo. Sneg se počasi položiin v megli zagledamo nekaj skal.Prezgodaj je, da bi bili na vrhu. Na grebenuje veter prišel do nove veljave. Ne moremo sepogovarjati. Čeprav je megla, moramo nataknitisončne naočnike, sicer ne moremo gledati.Hoja v tem vetru res ni lahka, naš tempo temuprimerno popusti. Na levi se greben nadaljuje.Tam mora biti vrh. Sneg je tu na nekaterih mestihnapihan in mehak, da se vdira čez koleno,na drugi pa tako trd, da moraš pošteno suvatiz nogami, da primejo zobje derez.Nekateri sunki vetra so tako močni, da se morašpošteno nasloniti na cepin, sicer bi te preobrnilo.Vrvi vihrajo po zraku kot papirnati trakovi,pa so vendarle od dežja in snega mokrein težke.Zdajci se greben spet nekoliko položi in zoži.Hočemo nadaljevati, a na vse strani svet samopada.To je torej vrh! Nekaj metrov od nas sta dvejekleni cevi in rdeče popleskani vrh. Tu je tudiLeninov kip, napol pod snegom.Čestitamo drug drugemu. Nihče od nas še nibil tako visoko. O sovjetskih alpinistih ni sledu.Še par posnetkov za spomin in nazaj navzdol.Dogovorimo se, da se dobimo pod vrhom, kjerveter ni več tako močan.Pa tudi sestop ni bil lahek. Vsi si oddahnemo,ko smo pod grebenom in poslušamo vršanjevetra nad nami. V sneg si izkopljemo udobnostojišče in se s cepini zavarujemo. Tedaj zaslišimopod nami glasove. Iz megle se pojavijosilhuete, v njih spoznamo sovjetske alp' liste.Začudeno nas gledajo in nam čestitajo.Sneg se je ojužil, začel se je nabirati i a derezah.Kljub temu smo hitro sestopali, skakalipreko ledeniških razpok in hiteli navzdol. Ševedno nas je obdajala megla in razgleda nibilo nikakršnega. Šele ko smo prišli pod stenodo melišč, se je megla razgubila in posijalo jecelo sonce. Pokazali so se okoliški vrhovi. LeKazbek je še vedno naduto sedel pod belimpokrivalom. Oziroma se tja proti njemu, ki namni več neznanec. Pred nekaj urami smo bilitam, stali smo na njegovem vrhu. Kakšno doživetje!Kako naj ga popišem!Srečni smo, nedopovedljivo srečni!V SPOMIN RIKA SALBERGERJARadosten si se spenjal v višineIn v stenah zate ni bilo ovir.Kot orla zbije strel s sinjine,Okrušek stene — grob je tvojih sil.V KRALJESTVUMONT BLANCAM i t j aK o š i r1. Voie Major v BrenviSončno se je vreme popravilo in po desetihdneh dežja in megle zopet lahko občudujemovso lepoto in veličino gora nad Chamonixom.Hitro smo zmenjeni glede ture in kmalu popoldanse vozimo z gondolo v nov svet, polnsonca, v snežna prostranstva Mont Blancovegakraljestva. Aiguille du Midi. Izstopimoiz gondole in že se prerivamo med množicoturistov po hodnikih do izstopa. Ko končnostojimo v gazi, ki drži navzdol na Col du Midi,je vsa enoličnost dolinskega življenja za nami.Sedaj smo tu le mi štirje in gore, ki nam bodonudile mnogo zanimivega v prihodnjih dneh.Pot nas vodi mimo južne stene Aiguille du Midi,kjer se v različnih smereh nekaj navez meri stežavami šeste težavnostne stopnje. Naša potpa nas vodi dalje, tja proti južnim stenam MontBlanca, proti Brenvi. Mnogo mi ostane v spominus te poti. Številni stebri in kuloarji v MontBlanc du Tacul, ponosni stolpi v Iglah ali pamogočni grebeni Grandes Jorasses tam v daljavi.Molče stopamo po gazi, ki se spretnoizogiba razpokam in kmalu zagledamo GrandCapucin, to drzno zgradbo iz granita, ki predstavljaeno najtežjih plezanj v Mont Blancu.Še zadnja ledna vesina in že smo pri bivaku