Revija 2005/1 v PDF - Fakulteta za arhitekturo - Univerza v Ljubljani

AR 2005/1Maša KavèièPROBLEMATIKA REKONSTRUKCIJE PRI OHRANJANJU SPOMENIKOVrestavratorskih posegov, tretji rekonstrukcijo, prenekateri pa tudiadaptacijo.Danes prevladuje mnenje, da so se posamezni spomenikikulturne dedišèine ohranili ravno zaradi svoje estetske ali pasimbolne vrednosti in da se zaradi tega pri obnovitvenih posegih nemoremo omejevati zgolj na arheološki in dokumentarni pristop. Èeso se strokovnjaki 20. stoletja spraševali kaj je pomembnejše:estetika ali dokumentarnost, se danes sprašujemo kako obnovitispomenik, da bomo zadostili prièevalnosti obeh kljuènih elementovnjegovega obstoja, pa tudi potrebi po ekonomiènosti. V mnogihprimerih je estetska vloga porušenega oz. kakorkoli prizadetegaspomenika morda celo pomembnejša od dokumentarne, rešitevnaloge z obnovo oz. rekonstrukcijo pa je dostikrat bolj zanesljiva kotiskanje sodobnega nadomestila [Stele, 1953-54:10]. V sodobnemèasu se moramo prilagoditi dobi nastanka posameznega spomenikain enakovredno upoštevati vse komponente njegove realizacije inobstoja v preteklosti ter zagotoviti njegov obstoj in vkljuèitev vaktivno ivljenje tudi v prihodnosti. Danes je treba arhitekturopreteklih obdobij ne le konservirati, temveè èim bolj pozitivnovkljuèiti v èloveški razvoj [Fister, 1979:42].Sliki 5, 6: Lopata v Suhi Krajini, p.c. sv. Nee, notranjšèina: stanje predposegom s preslikanim stranskim baroènim oltarjem, stenskimislikami pod belei in moèno okrnjenim lesenim stropom (levo);stanje po rekonstrukciji oltarja, stenskih poslikav, stropa in oltarnemenze (desno). (Foto: Ivan Bogovèiè)Lopata v Suhi Krajini, s. c. st. Agnes, interior: condition before theintervention with the illuminated baroque side altar, wall paintingsunder the whitewash and severely damaged timber roof (left);condition after reconstruction of the altar, wall illuminations, roofand altar mensa (right).V stroki velja, da lahko rekonstruiramo tiste elemente, pri katerihrazpolagamo z dovolj podatki, ki podkrepijo znanstveno utemeljenoin kvalitetno rekonstrukcijo. Bodisi da nam podatke narekuje samspomenik, da razpolagamo z zadostno arhivsko dokumentacijo aliuporabimo analogne podatke, tipike neke dobe, regije ali avtorskegadela. Opiranje na nazorno dokumentacijo spomeniške evidence indejstvo, da je predstava o unièenem elementu še iva [Stele, 1953-54:10], sta dva izmed najbolj pomembnih argumentov zauveljavljanje rekonstrukcije na posameznem primeru. Problem je lev tem, da v našem sistemu evidentiranje še zdaleè ni popolno in dalahko z nazorno dokumentacijo razpolagamo le pri redkihspomenikih. Potrebna dokumentacija marsikje sploh ne obstaja oz.ni namenjena javni rabi, obièajno je podrejena le doloèenemunamenu uporabe in je redko interdisciplinarno zasnovana. Marsikjeje vprašljivo tudi potrebno znanje, še posebno, èe navedemo dejstvo,da so doloèene zvrsti kulturne dedišèine obdelane le v delèku svojegaobširnega gradiva. Ravno zaradi pomanjkanja celostnega fondapodatkov, pa tudi finanènega primanjkljaja, so prave rekonstrukcijepri nas redkost. Potrebi po rekonstrukciji obièajno zadostijo analognipodatki.Marsikatero rekonstrukcijo po analogijah je danes mono izvestibrez veèjih strokovnih problemov, saj je strokovno konservatorskorestavratorskodelo v zadnjih desetletjih izjemno napredovalo.Veliko pa je takih primerov, ko tudi analogni podatki ne zadostijoznanstveno opravièljivi rekonstrukciji. Problematiène so predvsemrekonstrukcije kompleksnejših umetnin (npr. figuralnih motivov,ipd.), ki poskušajo zadostiti estetiki okrnjenih originalov, kot take pav marsikaterem primeru ponujajo subjektivne in spekulativne rešitvein so s stališèa sodobnih strokovnih kriterijev nedopustne. Dvom ouporabi rekonstrukcije ponuja tudi sodobno mišljenje, ki pravi, da jevsaka rekonstrukcija avtorsko delo. Kvaliteta posega pa jepotemtakem v veliki meri odvisna predvsem od vešèine, znanja,kritiènega zavedanja in objektivnosti kriterijev posameznegaavtorja. In kaj je potemtakem najbolj optimalna rešitev, ki bi nudilaizboljšavo, ne da bi pri tem razvrednotila vlogo in pomenposameznega spomenika? Kakšna rešitev pride v poštev, ko jerekonstrukcija, kljub svoji morebitni hipotetiènosti, paè nujnopotrebna, bodisi zaradi potrebe po likovno-prostorski integriteti alizaradi simbolnega, sociološkega ali katerega drugega pomena? Alitakšna rešitev sploh obstaja?Umetniške stvaritve so bile v vseh obdobjih zgodovine èloveštvarealizirane za potrebe ljudi. Zaradi ljudi so bile odstranjene ali pa sose v bolj ali manj prvotni obliki ohranile vse do današnjega èasa intako bo tudi v prihodnje. Vzroki pozitivnega ali negativnega odnosaposameznega naroda do lastne kulturne dedišèine se najveèkratkaejo v njegovem odnosu do tradicije, vrednotenju kulturnededišèine, v odnosu do njegove lastne zgodovine, v simbolièni,emocionalni, nacionalni, estetski in drugih vrednostih spomenikov,v materialnih dejstvih, na katerih sloni poznavanje zgodovine,razvoja drube in èloveštva splošno [Fister, 1979:29]. Številneaktivne obnove spomenikov kaejo na dejstvo, da je, ravno zaradiodnosa in potreb drube, teoretiène kriterije spomeniško-varstvenihstrok potrebno vedno znova prilagajati in da marsikatero naèelo neustreza potrebam, ki jih narekuje ivljenje. Ohranjanje vrednotespomina in pomenske vrednosti je velikokrat enako ali celo boljpomembno kot ohranjanje zgodovinske vrednosti. S tem pa tudirekonstrukcija postaja pomemben èlen ohranjanja kulturnegapomena in vzpostavljanja namembnosti ter praktiène uporabeposameznega spomenika. Izraz "rekonstrukcija" namreè nepredstavlja le tehniènega posega, temveè pomeni tudi podajanjerazlage oz. interpretacijo neèesa kar ni veè prisotno, interpretacijopreteklosti skozi oèi sodobnosti in jo potemtakem lahko definiramotudi kot obujanje spomina [The Riga Charter, 2000].Tipièen primer, kjer je doloèeno število rekonstrukcij danes ekar nujno, èe hoèemo zadostiti vrednosti obredne vloge, pomena inspomina, je sakralna arhitektura. Marsikatera cerkvena arhitekturadanes razpolaga s kvalitetnimi oltarnimi nastavki, ki pa so v svojizgodovini obstoja doiveli številne negativne spremembe. Na veèinilesenih polihromiranih plastikah lahko, zaradi številnih mehanskihstresov ter kemijskih, fizikalnih in bioloških vzrokov deterioracije,sledimo moènim poškodbam slikovnih plasti in lesne strukture.Prenekateri so tudi oropani svojih dragocenih plastik. Estetskooškodovani kipi v splošnem moèno krnijo vrednost takšnih oltarjev,osiromašena je tudi liturgièna vrednost in njen pomen v bogosluju.Problematika manjkajoèih plastik pa je predvsem v tem, da oltarnimnastavkom doloèajo zgolj funkcijo bogato izrezljanih okvirjev, ki nezadostijo glavnemu motivu èašèenja in kot taki ne morejo obstajati,èe je cerkev aktivna [Lubej, 1998:73].Podobno je tudi s stenskimi slikami, ki so pojmovane kotintegralni del arhitekture in so podrejene veèji celoti. Kadargovorimo o monostih rekonstrukcije moramo najprej preuèitivrednost poslikave in njeno stopnjo podreditve arhitekturi. Stenskaslika namreè lahko prezentira veè stopenj realnosti ali iluzije:podobo lahko kreira v svojem lastnem prostoru ali pa je podrejenaarhitekturnemu okolju in ga dopolnjuje. Zaradi veèje ali manjšepodrejenosti pa tudi poškodbe slikovnih površin lahko tretiramo kotpoškodbe arhitekture. Velikokrat imajo poškodbe veèji oblikovniefekt kot pa sama poslikava. To je znaèilno posebno pri arhitekturnih29