Zbornik ob 60-letinci Å¡ole - Arnes

Zborniku na pot 5Zborniku na potMisel na nujnost praznovanja šestdesetletnicenaše šole me je v zadnjih letih pogostospremljala. V poplavi raznih proslavljanjvsepovsod in za vsako ceno sem si vedno želel, dabi v šoli znali preseči praznovanje zaradipraznovanja. Premišljeval sem, kako bi obdogodkih in praznovanju lepega jubileja naše šolevsem našim nekdanjim dijakom in vsem ljudem,ki nas poznajo, nas cenijo in so nam naklonjeni,ponudili nekaj več.Po več posvetih s sodelavci, ki so se vrstili že odzačetka tega šolskega leta, smo potrdili scenarijdogodkov in vseh dejavnosti ob praznovanju.Odločili smo se za štiri večje prireditve, ki se bodozvrstile v prvih dveh tednih maja in zaključile naosrednji proslavi v šoli 15. maja.Vsem obiskovalcem šole želimo ob tej priložnostiponuditi nekaj, kar bi jim še mnogo let obujalospomine na te dogodke in na čas njihovegasrednješolskega življenja v naši ustanovi. Pisanabeseda je za to najprimernejša, zato je nastal talezbornik, ki ga z vso skrbnostjo in spoštovanjemdo vseh ustvarjalcev izročamo v prijaznoobravnavo, branje in v spomine.Koncept zbornika sta že pojasnili urednica innjena pomočnica. Naj sam dodam le nekaj mislitemu lepemu delu na pot. Čeprav vsi poznamozgodovino svoje šole, je tokratni zapis obogaten zmnožico fotografij, ki še približajo veličinoprehojene poti. Ob uspehih in odličnih pogojihdela v sedanjosti človek kar pozabi na naporenaših predhodnikov v preteklosti, da so šoloohranili in razvijali v pravo smer. Upam, da nambodo ti zgledi pomagali premagati težave, ki namjih obetajo v naslednjih nekaj letih opazno manjšegeneracije osnovnošolcev.V osrednjem delu tega zbornika je skrito velikoiskrenega spoštovanja in naklonjenosti do našešole mnogih naših nekdanjih dijakov, ki so stenkočutnostjo in srčnostjo napisali svojeprispevke in na ta način ovekovečili svojogeneracijo za zgodovino. Prepričan sem, da prinjihovih prijateljih, sošolcih, pa tudi prinaključnih bralcih to ne bo ostalo neopaženo. Vteh spominih bodo naši aktualni dijaki našlimarsikatero misel za življenje, idejo zaprebroditev svoje osebne krize, težave, zato jimga bomo z veseljem ponudili v branje.Mnogo imajo povedati naši profesorji, najprej vsiravnatelji, v sklepnem delu pa še ostali sodelavci.Milan JevnikarŽlahtne misli ljudi, ki so svoje življenje posvetilimladini, so vedno vredne branja in tehtnegapremisleka, naj bo tako tudi z mislimi našihnekdanjih in sedanjih kolegov. Če pogledate nakonec zbornika, boste opazili veličastno množico360 profesorjev, ki so v teh šestdesetih letih širiliin bogatili znanje okoliški mladini, jo vzgajali in jiodpirali vrata v svet. Spoštljiva množica, vrednaspomina! Nekateri so bili pri nas le kratek čas, nazačetku naše zgodovine, morda celo proti svojivolji, mnogi med njimi pa so s svojim delom v našiustanovi posebej zaznamovali svoj čas, daliposeben pečat svoji dobi. Ponosen sem, da se vzadnjih dveh desetletjih profesorski zbor skorajne spreminja. Vsi učitelji so tu zavestno in vsipopolno usposobljeni, bolj kot kdajkoli živijo z inza našo šolo. In v tem je tudi vzrok obilja uspehovin zadovoljstva naših dijakov.Želeli smo si popolnosti, pa je seveda nismodosegli. Morda bi morali še kaj preurediti, še kajdodati, vendar knjiga ne sme zoreti predolgo, sajbi jo potem le redkokdaj oddali tiskarju. Prav je,da imamo tudi pri izdaji nek rok, da ima knjigarojstni datum. In z rojstvom knjige so stranipopisane, platnice zaprte.Življenje te knjige pa se bo začelo pri vas,spoštovani bralci. Želim, da bi bil ta Zbornikprebran, da bi z vašimi odzivi nekoč v prihodnostimorda naši zanamci naredili še boljšega. Hvaležnivam bomo za vaša mnenja in pripombe, saj nambodo dokazovale, da Zbornik živi med vami, da nile okras neke zaprašene knjižne police. SrečnoZborniku in srečno naši šoli v prihodnosti.Milan Jevnikar, ravnatelj

6 Zborniku na potObčina je ponosna na prehojeno potNi slučaj, da je stiška gimnazija zasamostanskimi zidovi nadaljevalazgodovinski potek srednjeveškega izobraževanjav čisto prenovljenem svetu in času, ki ga je pustilopovojno obdobje. Izžarevanje mogočnegaprostora in zgodovinska sled sta v novem časudajala upanje novim oblikam državnega šolskegasistema, ki so narekovale smer močnegaintelektualnega razvoja. Šolsko območje je bilorazpotegnjeno od trebanjskih vinskih goric,suhokranjskih ornih zaplat do grosupeljskih inzasavskih pobočij. Novoustanovljena gimnazija jebila zbirališče mladih bodočih intelektualcev, ki biv drugačnem organizacijskem šolskem sistemu leredko lahko našli svoje možnosti zaizobraževanje. Ob slabih prometnih povezavah, šeslabšem materialnem stanju in kmečkem,kulturno nevzpodbujenem okolju je privabljalamlade Dolenjce zgolj zaradi bližine in cenenegašolanja, saj je preostanek časa še vedno ostal zapopoldansko delo na kmetiji. Uporabljena je bilaedina priložnost priti do izobrazbe in poklica.Dijaki so s ponosom nosili ime našega rojakaJosipa Jurčiča, ki je v sebi skrival zgled, kako izslabo situirane družine priti do izobrazbe in obrazvijanju naravnih talentov graditi lastnoosebnost.Vse je raslo skupaj s profesorskim kolektivom.Pomanjkanje učiteljskega kadra se je kmalunadomestilo s profesorji, nekdanjimi stiškimigimnazijci, ki so še posebno dobro poznali ustrojšole. Danes smo lahko veseli, da so domačimaturanti ostali doma in si oblikovali svojopoklicno pot, od izobraževalnih, kulturnih inzdravstvenih ustanov do gospodarskih inupravnih subjektov. Kako bi bil reven našpodeželski prostor brez ljudi, ki so svoje koreninepognali v tem prostoru, ki ga je bilo vednopotrebno demografsko in urbano dograjevati!Razmere so se hitro spreminjale, šolski sistem seje prilagajal, vzpostavile so se boljše prometnepovezave, gimnazija je dobila verificirano oblikopredpisanega delovanja. Poučevati v tehrazmerah je bilo prijetno kljub slabim pogojem,saj se je skromna mladina prilagajala novimpotrebam izobraževanja z navdušenjem že obmanjših spremembah, ki so po svoje oblikovaleceloten šolski prostor. Kdo se ne spomnipripravljanja drv in kurjenja peči, začetkovkabinetnega pouka ob skromnih sredstvih,telovadnih orodjih iz časa Sokola in vedno novihdelovnih akcij na igrišču med športno vzgojo?Jernej Lampret, župan Občine Ivančna GoricaOstali so spomini na prijetne učitelje, sošolce, kiso vse organizirane zabave ob praznikih,mladinskih plesih in drugih šolskih družabnihponudbah morali zaključiti do 22. ure zvečer.Zahvaliti se moramo vsem tistim, ki sopripomogli, da ima današnja Srednja šola JosipaJurčiča Ivančna Gorica že 60 let. Njena prehojenapot je v slovenskem prostoru vidna tako vkvalitetnem delu kot v smislu približevanja šolemladini. Zahvaliti se moramo vsem generacijamprofesorjev in vodstvenemu kadru, da so kljubnekaterim težkim časom znali ohraniti nabojzgodovine in sodobnosti, da so ob stiškemsamostanu zgradili nov objekt novega šolskegacentra, ki že piše novo zgodovino srednješolskegaizobraževanja v našem kraju.Vsak drobni trenutek zgodovinskega razvoja šoleje pomemben za vse generacije šolajoče semladine na tej šoli. Prav ti utrinki so ob pravihodločitvah ohranjali častnost gimnazije, saj bi obnapačnih odločitvah te šole danes ne bilo. Vednosta prevladali modrost in pametna presoja.Veseli smo, da smo z našo slavljenko vzdržali, sajdanes vidimo, da se lahko primerja z vsemidrugimi srednjimi šolami, naša šola lahko nudizaradi pristnega dolenjskega okolja z ustvarjalnovzpodbudo in intelektualnim izzivom celo več kotdruge. Vse te prednosti naši dijaki spoznavajo obdoseganju odličnih rezultatov, ki so porok inzagotovilo za rast in razvoj naše šole tudiprihodnjim rodovom.Jernej Lampret,župan Občine Ivančna Gorica

Zgodovina šole – sprehod skozi čas 7Pregled razvoja šole od leta 1950 do 2010V minevanju časa zasijespomin v zavetjuprijaznih besed –kot skica na listu …Kot rosa na licu,ki riše sled …let gimnazijske zgodovine pri nas je v60 primerjavi z dolgo zgodovino mnogih šol vSloveniji le kratka doba. Toda pred šestdesetimileti postavljeni temelji srednješolskegaizobraževanja v stiški gimnaziji so pomeniliuresničitev sanj tega okolja: mladim v socialnoogroženem okolju omogočiti enakopravnomožnost izobraževanja in se tako vključevati medslovenske izobražence in strokovnjake nanajrazličnejših področjih.Cistercijanska opatija Stična, šola je bila v sprednjem traktuRazvojna pot stiške gimnazije in kasneje srednješole je bila zelo razgibana, bogata, večkrat pa tudizelo težka. Šola je v teh šestdesetih letihspreminjala imena, programe in celo lokacijopoučevanja. Nujno je bilo prilagajanje zahtevamokolja in gospodarstva. Gimnazija je bila začetna intemeljna srednja šola, ki se je vsa ta letauveljavljala in kalila s kvalitetnimi učitelji inodličnimi dosežki dijakov. Iz skromnih začetkov spo enim oddelkom je zrasla v uveljavljeno incenjeno šolo s tremi, včasih celo s štirimiparalelkami.Ob gimnaziji so se že od nekdaj oblikovali še drugiprogrami: družboslovno-jezikovna dejavnost,program za oblikovalce kovin in skrajšani programza obdelovalce kovin, program ekonomski tehnik,triletni program prodajalec, administrativniprogram in ekonomska gimnazija, zadnja leta patudi maturitetni tečaj.Poleg izobraževalnega dela pa je naša šola v tehšestdesetih letih opravila ogromno delo tudi navzgojnem področju. Vsa leta smo na šoli gojili tudištevilne ljubiteljske dejavnosti in krožke vpopoldanskem oz. v prostem času. Tako jepomenila in pomeni šola tudi središče kulturnegadogajanja tega območja Dolenjske.Okolje je šolo vedno sprejemalo z naklonjenostjo,zavedajoč se njenega vsestranskega pomena zamladi rod, za našo skupno prihodnost. Dvig znanjain omike prinaša napredek kraju.

8 Zgodovina šole – sprehod skozi časSamostan Stična, v pritličju in prvem nadstropju je gostovala stiška gimnazijaŠolski okoliš obsega območje od Ljubljane doNovega mesta, od Litije do Žužemberka, za samoObčino Ivančna Gorica pa je šola temeljnegapomena. V določenih obdobjih so nekateri našošolo malo omalovaževali, vendar se je ta s ponovnouvedbo mature, ko so postali rezultati znanjaprimerljivi z drugimi šolami po Sloveniji, dvignilaprecej nad slovensko povprečje. Naši maturantivedno dosegajo uspeh nad državnim povprečjem,čeprav doslej nismo nikoli omejevali vpisa. V vsehletih od ponovne uvedbe mature leta 1995 je našagimnazija dala kar 31 zlatih maturantov, od tega 4z vsemi 34 možnimi točkami. Od uvedbe poklicnemature pri ekonomskih tehnikih leta 2002 pa smopohvalili 23 zlatih poklicnih maturantov, 3 z vsemimožnimi točkami.strokovnimi izpiti in visokimi napredovanji. Od 54profesorjev imajo 3 naziv svetnik, 30 je svetovalcevin 17 mentorjev, le 4 so še brez naziva.Šola je začela delo s profesorskim zborom odličnihstrokovnjakov, doktorjev znanosti, ki pa vsi nisoprišli v Stično prostovoljno. Vseeno so se potrudiliin poskrbeli, da je ustanova rasla in zrasla v šolo,na katero smo danes upravičeno ponosni.V vmesnem obdobju smo bili zaznamovani zvelikim menjavanjem kadra, dokler se niso začeli vprofesorski zbor vključevati domačini, ki s(m)o tuostali za stalno.Danes je menjavanje učiteljev bolj posebnostoziroma nuja ob bolniški ali porodniški odsotnosti.Vsi naši učitelji so ustrezno izobraženi, sMnogo profesorjev je bilo umetnikovOb ustanovitvi so bili naši gimnaziji dodeljenimajhni prostori na Marofu pri Stični, kasneje ji jebilo ponujeno gostoljubje v prostorih v SamostanuStična. Čeprav je bilo prostora sorazmerno veliko,to niso bili prostori za sodoben pouk. Z velikimveseljem smo se zato leta 1981 preselili v novostavbo šolskega centra ob gozdu, na pol poti med

Zgodovina šole – sprehod skozi čas 9Ivančno Gorico in Stično. Tudi v novem šolskemcentru v Ivančni Gorici je bila šola zelo utesnjena.Do leta 2003, torej celih 21 let, smo morali delitiprostore z osnovno šolo, kar gotovo ni biloenostavno. A smo zmogli in ob dvoizmenskempouku obeh ustanov dočakali, da se je OŠ Stična vjeseni 2003 odselila v svoje nove prostore.Šolski center ob otvoritvi leta 1981Celotno stavbo šolskega centra pa je državaodkupila in namenila srednji šoli. Razširitevšole na celo stavbo je pomenila pravi razcvetvseh dejavnosti, sprostil se je urnik, učitelji inučenci smo zadihali s polnimi pljuči. Ko se je žezdelo, da naše svetle prihodnosti ne more večnič zmotiti, nas je udaril demografskiprimanjkljaj. Število dijakov se je v zadnjihsedmih letih opazno znižalo, veseli pa smo, dase nam niso zmanjšali uspehi. Žal, kaže, dabodo od programov obstali le gimnazija,program ekonomski tehnik in maturitetnitečaj.bi jih sicer izšolali več, a kaj ko so generacijesrednješolcev tako majhne. Z veseljem čakamo,da se bodo v srednjo šolo vpisovale generacije,ki danes napolnjujejo naše vrtce, da pokajo pošivih. Tedaj bo morda na naši šoli poleggimnazije, ekonomske šole in maturitetnegatečaja spet zaživel še kakšen drugsrednješolski program.Del prostorov smo odstopili Občini za potrebeVrtca Ivančna Gorica, popoldne gostuje v našihprostorih Glasbena šola Grosuplje. Šola je takocel dan polna življenja in vse to nam olajšastroške vzdrževanja skoraj 8000 kvadratnihmetrov velike stavbe.Kljub vsemu ob šestdesetletnici z optimizmomzremo v prihodnost. Veselimo se uspehovnaših dijakov, ki se niso nič zmanjšali. LahkoRočno izdelana diploma za najboljšega dijakana mali maturi 1946

10 Zgodovina šole – sprehod skozi časOd Gimnazije Stična do Srednje šole Josipa Jurčiča Ivančna Gorica6. 9. 1945V Uradnem listu (Slovenski poročevalec, št. 119) jeizšla uredba o gimnazijah, s katero je bila meddrugimi ustanovljena v Stični »mešana Nižjanepopolna gimnazija«.5. 11. 1945Pričetek pouka v državni Nižji gimnaziji v Stični. Všolo na Marofu so bili vpisani 3 razredi nižjegimnazije (109 dijakov). Šola je imela internat sprostori za dekleta pri »Štefku« na Hudem, za fantepa v gospodarskih poslopjih dr. Fedrana.Šol. leto 1946/47Gimnazija je pričela s poukom v Samostanu Stična.Šola je imela 7 oddelkov v štirih letnikih.Dokument o opravljeni mali maturi 1951 je podpisal19. 6. 1950ravnatelj VardjanMinistrstvo za prosveto je izdalo sklep, da se "nižjagimnazija v Stični pretvori v višjo gimnazijo všolskem letu 1950/51 tako, da se otvori v začetkušolskega leta IV. razred." Četrti razred je bil poreformi v šolskem letu 1947/48 že prvi razredvišje gimnazije. Gimnazija Stična je imela v šolskemletu 1950/51 osem nižjih in dva višja oddelka s377 dijaki.Druga generacija višje gimnazije v šolskem letu 1951/52

Zgodovina šole – sprehod skozi čas 11Šol. leto 1954/55Na stiški gimnaziji je bil prvič odprt osmi razred injunija 1955 prva matura.3. 7. 1960OLO Ljubljana je sprejel sklep, da se predlagaIzvršnemu svetu LS LRS postopno odpravoGimnazije Stična.Šol. leto 1960/61V prvih letnikih na osnovi sprejetega sklepa ni bilovpisa. Ustanovljena je bila Srednja kmetijska šola z29 dijaki.Šol. leto 1961/62Občina Grosuplje je sprejela sklep, da s 1. junijem1961 prevzema od OLO Ljubljana ustanoviteljskepravice in dolžnosti do gimnazije.December 1962Prvi maturanti v Knjigi maturantovVodstvo gimnazije je poslalo svetu za šolstvo SRSzahtevek za verifikacijo z IM2 vso potrebnodokumentacijo.1958Na Slovenskem je bila izvedena šolska reforma,gimnazija je obdržala le 4 višje razrede, ostali sopostali del osnovne šole.Šol. leto 1958/59Gimnazija Stična je imela 4 razrede s 97 dijaki in 6učiteljev. Matura je bila zamenjana z zaključnimizpitom (izdelava in zagovor seminarske naloge).Sprejemni izpiti so bili odpravljeni, šola jesprejemala dijake na podlagi razpisa.Dnevniki so bili zelo podobni današnjimSeptember 1963Gimnazija je bila pogojno verificirana s tem, da jebilo do 19. 9. 1965 treba urediti laboratorij inkabinete.Šol. leto 1963/64V Stični ni bilo 4. razreda. Prvi razred pa je imelparalelko.Dnevniki iz prvih let

12 Zgodovina šole – sprehod skozi časMaturanti leta 1965April 1964Gimnazija je potrdila prvi statut gimnazije.Šol. leto 1964/65Gimnazija je imela 6 oddelkov in spet četrti razred,spremenjena je bila tudi matura (seminarskanaloga, izpit iz slovenska jezika in književnosti,tujega jezika ali matematike in izbirnegapredmeta).23. 11. 1966Gimnazija je bila verificirana, a spet je bilo čutititežnje za njeno ukinitev, vendar je ostalasamostojen zavod z Odločbo Republiškegasekretariata za prosveto in kulturo SRS št. 022-39/65. V skladu z Odločbo pa je bilo potrebnoukiniti paralelke.1969Maturi je bil dodan še izpit iz novejše zgodovine.Maturanti generacije 1971 s profesorji

Zgodovina šole – sprehod skozi čas 1329. 10. 1970Dobili smo novo ime Gimnazija Josipa Jurčiča, 4.marec je bil razglašen za dan šole.Šol. leto 1972/73V Gimnaziji Josipa Jurčiča se je v celoti pričelkabinetni pouk. Položen je bil temeljni kamen zanov šolski center, ki pa ni zrasel v novo šolo.Šol. leto 1971/72Ansambel maturantov 1972Ustvarjalni maturanti leta 1972Gimnazija je prešla na petdnevni delovni teden inspet odprla paralelke.Nastop pevskega zbora ob 30-letnici šole leta 197529. 10. 1979Ob občinskem prazniku je Gimnazija dobilanajvišje občinsko priznanje – Adamičevonagrado.V obrazložitvi za podelitev nagrade je meddrugim zapisano: »Gimnazija je v minulemobdobju obstala in se razširjala in kotvzgojnoizobraževalna institucija dajala kvalitetnoznanje svojim dijakom.Prispevek gimnazije, njenih delavcev in dijakov je vzdruženem delu, kulturnem, športnem in splošnodružbenopolitičnem življenju občine zelopomemben in viden.«

Zgodovina šole – sprehod skozi čas 17Častni gostje na proslavi 50-letnice šoleŠol. leto 2001/02Šolo je obiskovalo 759 dijakinj in dijakov, od tega359 gimnazijcev. Delo je potekalo usklajeno in ponačrtu. Uvedena je bila poklicna matura, ki jenadomestila zaključni izpit v programu ET.16. julija 2002 je šola dobila novo organizacijo,postala je enovit vzgojno-izobraževalni zavod zimenom Srednja šola Josipa Jurčiča IvančnaGorica. V soseščini se pospešeno gradi nova OŠStična.Šol. leto 2002/03Šolo je obiskovalo 714 dijakinj in dijakov, od tega330 gimnazijcev. Zadnje leto dvoizmenskegapouka. Spomladi 2003 smo podpisali listino opobratenju z Realno šolo iz Hirschaida.Med poletnimi počitnicami se je OŠ izselila v noveprostore v sosednjo stavbo.Podpis listine o pobratenjuNa proslavi petdesetletnice

18 Zgodovina šole – sprehod skozi časMaturanti 2005 z maturanti 1955Šol. leto 2003/04Listina o pobratenju šolMŠŠ je 10. 10. 2003 za potrebe srednje šole odkupilcelo stavbo šolskega centra.Že 2. septembra pa je srednja šola začelaenoizmenski pouk v celi stavbi za 801 dijaka v 28razredih (v gimnaziji smo imeli 315 dijakinj indijakov). Šola je za dijaško malico odprla lastnokuhinjo s tremi zaposlenimi.Začeli smo sodelovati v dveh evropskih projektihPomladni dan in Leonardo da Vinci (tj. praktičnousposabljanje naših dijakov v tujini).Šol. leto 2005/06Na šoli je vpisanih rekordnih 834 dijakov v 30oddelkih, gimnazijcev je 438. Po osmih letihizvajanja ekonomske gimnazije prvič nismo vpisaliprvega letnika. Začeli smo izvajati nov programMaturitetni tečaj. Šola je prešla na nov načinfinanciranja (MOFAS), ko si sredstva za delozagotavlja s podpisom pogodbe na letni ravni gledena število dijakov.Imeli smo 7 zlatih maturantov splošne in 4 zlatematurante poklicne mature, kar je največ doslej.Šol. leto 2004/05Število dijakov je zraslo na 807; pouk so obiskovaliv 29 oddelkih. Na jugu stavbe smo dve učilnicioddali v najem Občini za Vrtec Ivančna Gorica,popoldne pa v naših prostorih deluje Glasbena šolaGrosuplje, enota Ivančna Gorica.Celo leto smo gostili sosednjo šolo iz VIZ VišnjaGora, ker so prenavljali svoje prostore v Višnji Gori.Zlati maturanti z ministrom in predsednikom vladeŠol. leto 2006/07Prvi maturanti stiške gimnazije so pri nas praznovali50-letnico svoje matureŠtevilo dijakov v 29 oddelkih je 802 in dosegajodobre uspehe.V splošni gimnaziji dijakom v 2. letniku ponudimoizbirne predmete: ekonomijo, španščino ininformatiko. Ekonomijo in informatiko razpišemoza maturitetni predmet v splošni gimnaziji.Za pol dijakov smo zgradili individualnegarderobne omarice in prenovili sanitarneprostore.Na šolskem plesnem festivalu plesni par našihdijakov doseže prvo mesto.

Zgodovina šole – sprehod skozi čas 19Izvedemo prvi Jurčičev memorial (likovnosnovanje in angleški esej).Poleg obeh evropskih projektov Pomladni dan inLeonardo da Vinci se vključimo še v dva, Mladina inIEARN, kjer dobimo celo najvišje priznanje zlatikabel.izgradnjo odra v avli, kjer se pripravljaprireditvena dvorana.Ekipa rokometašev je spet postala državnisrednješolski prvak, spet imamo plesna prvaka inizjemno število zlatih priznanj na državnihtekmovanjih.V raziskavi TIMSS so naši maturanti dosegli izjemeuspehe, v matematiki imajo le na 3 slovenskihgimnazijah boljše povprečje in v fiziki le na petih.Ekipa rokometašev je postala državni srednješolskiprvak za leto 2006Šol. leto 2007/08V 26 oddelkih imamo vpisanih 700 dijakov. Prvičpo mnogih letih ne vpišemo 1. letnika trgovcev.Šolanje zaključi zadnja generacija ekonomskihgimnazijcev.Delo na šoli poteka urejeno, nemoteno, z odličnimirezultati. Skrbi nas upad generacij otrok, kar se žepozna pri vpisu.Končana je postavitev garderobnih omaric zadijake.Državna plesna prvaka 2008Šol. leto 2008/092. septembra 2008 šola dobi nov ustanovitveni akt,ki ne prinaša posebnih novosti, gre le za uskladitevs spremembami zakona ZOFVI.Šola ima v 25 oddelkih 682 dijakov. Zaprli smoprogram ekonomska gimnazija, trgovcev nismovpisali že drugo leto. Zadnja generacija trgovcevopravlja zaključni izpit.Vsak dijak ima svojo omaricoPrav tako smo zaključili obnovo sanitarij za dijake.V južnem delu stavbe imamo 5 enot Vrtca IvančnaGorica.Glasbena šola je začela z investicijskimi vlaganji vnaše prostore, gre za akustične izboljšave in zaNaša ekonomska šola praznuje 20-letnico.V gimnaziji smo začeli s poukom španščine kotdrugim tujim jezikom, španščino smo razpisali zamaturitetni predmet.V gimnaziji se uvajajo posodobitve in postopnaprenova, ki jo vodi Šolski razvojni tim.

20 Zgodovina šole – sprehod skozi časJurčičev memorial privablja več udeležencev iz vseSlovenije.Renovirali smo kuhinjo z vsemi instalacijami,postopoma zamenjujemo okna, nameščamo varčnasvetila in načrtujemo prehod na ogrevanje zbiomaso, kar bo pocenilo ogrevanje za slabočetrtino.Šol. leto 2009/10Prva generacija ekonomskih tehnikovna 20-letnici mature 2009V ekonomskem programu začenjamo v prvihletnikih s prenovljenimi programi, prav tako tudi vprogramu PTI.Zlatih priznanj na državnih tekmovanjih je spet kar10. Osvojili smo vsa tri prva mesta nasrednješolskem Plesnem festivalu.Vpisanih imamo 623 dijakov, in sicer v 13gimnazijskih oddelkih, 10 oddelkih ekonomskegatehnika in enem oddelku maturitetnega tečaja.Kljub zmanjšanju števila dijakov uspešno inzagnano nadaljujemo s posodobitvijo gimnazijskihprogramov, prenovljeni programi v ekonomskiusmeritvi pa sežejo že v drugi letnik. Delo vseh jenavdušeno, dijaki dosegajo lepe uspehe natekmovanjih in še marsikakšen uspeh pride dokonca šolskega leta.Kulturnikom podeljujemo josipeNaša rokometna ekipa pa je spet državni prvak, žetretjič v zadnjih petih letih. Zlata priznanja nadržavnih tekmovanjih iz znanja že polnijo vitrine.V jeseni smo ponovili Plesni spektakelEkipa rokometašev je slovenski srednješolskipodprvak.Državni rokometni prvaki 2010Iz letnih poročil in zbornikov povzelMilan Jevnikar

Šestdeset let in deset ravnateljev 21Leta 1945 so v Sloveniji ustanovili številne šole,Dolenjska pa je dobila dve novi nižji gimnaziji.V Ribnici in v Stični. Do II. svetovne vojne so dijakiširšega območja Dolenjske obiskovali šole vLjubljani, Kočevju in Novem mestu. Nova nižjagimnazija Stična je začela s svojim delom 5.novembra 1945. Pet let kasneje pa se je za šolozačelo novo obdobje. Odločba Ministrstva zaprosveto Ljudske republike Slovenije z dne 29.junija 1950, s katero se „nižja gimnazija v Stičnipretvori v višjo gimnazijo s šolskim letom1950/51,“ je prispela v Stično 1. julija 1950. S temse je dejansko začelo novo obdobje v razvoju šolein tudi kraja Stične. Do leta 1981 je gimnazijadelovala v prostorih Samostana Stična, potem pa seje preselila v novo zgrajeni šolski center medIvančno Gorico in Stično. V teh šestdesetih letihdelovanja gimnazije so svoj pečat zagotovo dalitudi ravnatelji, ki so vodili šolo. Bilo jih je točnodeset. Miran Vardjan, Mirko Leder, Cilka Žagar,Lojze Šonc, Mihael Glavan, Jože Intihar, CvetkaZapisane stopinjeutrinki sanj,pogled,ki gre globoko …do spoznanj.Bunc, Marija Mencin, Milena Vrenčur in MilanJevnikar.Prvi ravnatelj višje gimnazije Stična je bil MiranVardjan (1945–1953), nasledil pa ga je MirkoLeder, ki je gimnazijo vodil do leta 1962. Nato jebila dve leti v. d. ravnateljice profesoricaslovenščine Cilka Žagar, med 1964 in 1971 pa je bilravnatelj filozof Lojze Šonc. Med leti 1971–1975 ješolo spet vodila prof. Cilka Žagar, v mandatu od1975 do 1979 pa je profesorski in dijaški zborvodil prof. angleščine in slovenščine Mihael Glavan.Nato je vajeti za mesec in pol spet prevzela CilkaŽagar, Jože Intihar pa je ravnateljeval od oktobra1979 do aprila 1982. Pred prihodom Cvetke Bunc,ki je bila ravnateljica en mandat (1982–1986), jedelo ravnatelja spet pet mesecev opravljala CilkaŽagar. Bunčevo je nasledila kot v. d. ravnateljiceMarija Mencin (pol leta), leta 1987 pa je na čelogimnazije prišla prof. zgodovine Milena Vrenčur, kije šolo vodila štiri mandate. Od leta 2003 jeravnatelj Srednje šole Josipa Jurčiča Ivančna Goricaprofesor matematike Milan Jevnikar.MIRAN VARDJAN – ravnatelj Gimnazije Stična od leta 1949 do 1953»Šola in kraj z roko v roki«Miran Vardjan se je rodil 1. maja 1919 v Ložuna Notranjskem. Del 2. svetovne vojne jepreživel v italijanski internaciji, po njej pa je postalučitelj in kasneje ravnatelj nižje gimnazije v Stični.Na enem izmed rednih roditeljskih sestankov jeprišlo do pobude za ustanovitev višje gimnazije.Ravnatelj Vardjan je bil član Oddelka za prosvetoOkraja Grosuplje in tako je tam predlagal uvedbovišje gimnazije v Stični, češ da jo ta konecDolenjske nujno potrebuje. Višja gimnazija jezačela delovati s šolskim letom 1950/51. Krajaniso bili od nekdaj ponosni na »svojo« šolo inVardjan v svojih spominih navaja idealnosodelovanje šole in kraja. Tudi odnosi ssamostansko skupnostjo in opatom so bili v tistemčasu precej odprti in predvsem spoštljivi.Kot ravnatelj je vodil tudi tečaj za splošnoizobraževanje Ljudske milice v Grosupljem, kjer sopredavali profesorji stiške gimnazije.Še posebej lepe spomine je Miran Vardjan ohranilMiran Vardjanna profesorski kader, ki se je odlikoval postrokovnosti in predanosti. Po končanem stiškemobdobju se je zaposlil na nižji gimnaziji v Litiji, kjerje kasneje postal tudi ravnatelj. Poklicna pot pa gaje vodila naprej na Biotehniško fakulteto vLjubljano. Leta 1959 je doktoriral, kasneje pa je delsvojega dela posvetil tudi pisanju gimnazijskihučbenikov in poljudnoznanstvenih člankov zarevijo Proteus.

22 Šestdeset let in deset ravnateljevMIRKO LEDER – ravnatelj od leta 1953 do leta 1962»Po jutru se dan pozna, po prvi generaciji pa gimnazijo «Mirko Leder se je rodil 29. septembra 1909 vSredišču ob Dravi. Na delovno mesto v Stičnije prišel iz Gimnazije Litija. Bil je prvi stiškiravnatelj, ki je vodil prvo maturo nove gimnazije.Bil je ravnatelj in profesor filozofije, njegova ženaNada pa je poučevala slovenščino. V samostanu jetedaj deloval tudi internat, kjer je bilo v skromnihrazmerah nastanjenih 80 dijakov. Ob prihoduprofesorja Ledra so prostore deloma obnovili,število dijakov v internatu pa je zaradi boljšihprometnih razmer stalno padalo.Senco na prvo stiško maturo je vrgel članek, vkaterem je pisalo, da stiški maturanti ne bodosposobni nadaljevati študija in da je treba togimnazijo preprosto ukiniti. Ravnatelj Leder jeskupaj z maturanti prve generacije dokazal, da seje avtor članka skupaj z mnogimi somišljeniki zelomotil.Junija leta 1955 je bila določena nova lokacija zasrednješolski center v Ivančni Gorici, kjer so biliMirko Lederpredvideni gimnazijski, internatski in stanovanjskiprostori. Projekt nove stavbe, ki naj bi stala navzpetini nad avtocesto, se ni nikoli udejanil.Ko se je Mirku Ledru leta 1962 iztekel mandat, jebil premeščen v Ljubljano. Najprej za inšpektorjaza srednje šole na okraju in nato za ravnatelja vsrednji gradbeni šoli. Na Stično in njegovo »stiško«obdobje so ga vse življenje vezali lepi, pionirskispomini.CILKA ŽAGAR – v. d. ravnateljice od 1962 do 1964, ravnateljica od 1971 do1975 in v. d. ravnateljice v letih 1979 in 1982»V 60 letih gimnazije je tudi 38 mojih«Gimnazija Josipa Jurčiča letos praznuje60-letnico in 38 njenih let je tudi mojih. Ko seje pripravljala na maturo tretja generacijagimnazijcev, sem tu začela svoje poučevanjeslovenščine. Tu sem bila kasneje dvakratravnateljica, tu je bil skoraj moj drugi dom. Ko semv šolskem letu 1974/75 zaključila svoje drugoravnateljsko obdobje, nas je bilo profesorjev indijakov precej manj kot kasneje v šolskem centru.Vendar smo imeli v tem letu prvič osem oddelkovin urejen kabinetni pouk, s pripravo katerega semimela tudi jaz veliko dela. V tistem obdobju smo bilidijaki in profesorji tesno povezani med seboj inokoljem in smo se v stiških zidovih počutilidomače, čeprav smo se morali pogosto boriti zasvoj obstoj. Večkrat so se pojavile težnje po ukinitvigimnazije, vendar smo tudi s pomočjo krajanovuspeli, da se je obdržala in razvijala. Geslo (vustanovni listini za nižjo gimnazijo izdani že medvojno), da bodo imeli vsi državljani pravico inmožnosti, da si pridobe najvišjo izobrazbo, jevplivalo na ustanovitev naše gimnazije in to je tudivodilo takratni šolski odbor za njeno ohranitev, da»ne bodo naši otroci samo pastirji in dekle«. Mnogimislijo, da so šole zunaj mest, in mi smo biliCilka Žagar»gimnazija na vasi«, slabe in manj zahtevne, jaz pavem, da je tudi naša šola dajala in še daje solidnoznanje in podlago za nadaljnji študij in delo. Velikonekdanjih dijakov se je z diplomo v roki vrnilo vsvoj domači kraj in mu pomagalo, saj so bili že medšolanjem zelo aktivni na različnih področjih.Ves čas ravnateljevanja sem poučevala slovenščinoin glasbeno umetnost, vodila ženski ali pa mešanipevski zbor, bila mentorica gledališke skupine,skrbela za Jurčičevo bralno značko in šolski časopisIskrice. Bogata je prehojena pot stiške gimnazije,

Šestdeset let in deset ravnateljev 23pa tudi moja pot je bila, čeprav večkrat težavna,pestra in zanimiva.Rada se spominjam svojih službenih let. Še vednose živo zanimam za šolo in njeno delo, ohranjamstike z nekdanjimi kolegi in dijaki (zlasti tistimi,katerim sem bila razredničarka, saj je bilo zamenajlepše biti razredničarka). Ko sem imela predkratkim rojstni dan, sem bila najbolj vesela voščilin rož svojih nekdanjih dijakinj. Čeprav semslavistka, danes ne berem več zelo veliko, rajerešujem križanke in sudokuje. Vesela sem, da lahkoše vozim avto in grem na kak krajši izlet in vgledališče.Cilka ŽagarLOJZE ŠONC – ravnatelj Gimnazije Stična od leta 1964 do1971»Šolo smo poimenovali po Josipu Jurčiču«Lojze Šonc se je rodil 13. junija 1920 v MirniPeči. Po vojni je študiral v Rusiji, študij je kotprofesor pedagogike, psihologije in filozofijedokončal v Ljubljani. Preden je postal ravnateljGimnazije Stična, je bil predmetni učitelj naučiteljišču v Tolminu. Delal pa je tudi kot pedagogna Centralnem komiteju socialistične mladine, naučiteljišču v Murski Soboti ter kot ravnatelj vPrehodnem mladinskem domu Ivanke Uranjek vDobrni. Leta 1960 je bil imenovan za vodjo sveta zašolstvo, kulturo in telesno vzgojo v občini Novomesto z okolico.Ko je leta 1964 prevzel ravnateljevanje stiškegimnazije, je ta imela 6 oddelkov in 146 dijakov.Šolski svet je njegovo umestitev popolnomazavrnil, a po posredovanju iz Ljubljane in zočitnimi grožnjami o ukinitvi gimnazije je bil skorajsoglasno potrjen za v. d. ravnatelja. S svojim delomin vztrajnostjo je kmalu prepričal tudi tiste, ki sodvomili v njegovo strokovnost. Bil je pričaspremembam v načinu opravljanja mature, ki je vtistem času obsegala pisanje seminarske naloge terizpite iz slovenščine, matematike ali tujega jezikater izbirnega predmeta. Šola je v njegovem obdobjupridobila pogojno verifikacijo. Občina Grosuplje jeskušala v tistem času stiško gimnazijo priključitipoljanski, vendar je tudi zaradi prizadevanjravnatelja Šonca novembra 1966 postalasamostojen zavod. Kljub vsemu pa težav zDr. MIHAEL GLAVAN – ravnatelj v letih 1975–1979»Stati inu obstati«Znameniti izrek iz naslova je zapisal PrimožTrubar v prvi slovenski knjigi, Katekizmu(1550). V mislih je imel nacionalne, jezikovne inverske vrednote, a njegove besede veljajo tudi zanašo stiško gimnazijo. Velikokrat, morda celozmeraj, se je morala in se še mora bojevati za svojobstoj in razvoj, a še zmeraj stoji, obstaja in deluje.Zanj je zaslužnih več generacij vseh tistih, ki so seLojze Šoncohranitvijo gimnazije še zdaleč ni bilo konec,kazale pa so se tudi težnje po uvedbi kakegastrokovnega programa. V njegovi eri je šola dobilatudi novo ime, po katerem jo poznamo še danes.29. oktobra 1970 je Gimnazija Stična prevzela imeJosipa Jurčiča.Profesor Šonc o svojih stiških letih pripoveduje zzanosom in navdušenjem. Spominja se, kako je obpomanjkanju ustreznega kadra večkrat šelpreprosto na univerzo in na stiško gimnazijopripeljal kar nekaj izjemnih univerzitetnihprofesorjev. Zanimiv je bil tudi njegov življenjskinazor. Kljub temu da je bil partizan in odločenkomunist, ni imel nikakršnih predsodkov predgimnazijo znotraj samostanskih zidov.Dr. Mihael Glavan

24 Šestdeset let in deset ravnateljevneomajno zavzemali in trudili za njeno delovanjein verjeli v njeno poslanstvo. Nekaj malega semprispeval tudi jaz in vsa moja družina.Začetek mojega dela sega v skoraj štiri desetletjaoddaljeno jesen leta 1971, ko še nisem dokončaluniverzitetnega študija, neprekinjeno pa senadaljuje do jeseni leta 1979, ko sem se od njepoklicno poslovil. Toda samo poklicno, ne tudiosebno. Tam je ostala vse do konca svoje delovnein življenjske poti moja soproga Marjeta (gimnazijami jo je »dala« in »vzela«), stiško gimnazijo staobiskovali in dokončali obe moji hčeri, dobrodesetletje pa družinsko delo tu nadaljuje moja hčiJerica. Z našo gimnazijo sem bil in sem še zmerajpovezan tudi na več drugih načinov, ki jih ne bomnatančneje predstavljal.»Človek hoče navzgor«Moje delo na stiški gimnaziji je bilorazpolovljeno na dva dela: štiri leta sem bilprofesor, naslednja štiri pa ravnatelj (in profesor).Kako je bilo? Skromno, delavno in kar prijetno. Kergre za spominski zapis, naj omenim le dve stalnici,ki sta me takrat (in tudi še pozneje) vodili prisvojem delu z dijaki: naprej in navzgor. Tudizasebno nisem mogel pristajati na ozkost inuklenjenost, zato sem se vselej trudil, da seoznačenost podeželskosti in zaostalosti stiškegimnazije odpravi v čim večji meri. V tistih letihnas je hudo pestila prostorska bornost inkadrovska podhranjenost. Kljub temu smonapredovali na obeh področjih. Navdušeno inpogumno smo se pripravljali na gradnjo nove šolein s pomočjo mnogih iz domačega okolja intakratnega republiškega nivoja projekt pripeljali»Stoji in bo obstala«Dejstvo je, da je naša gimnazija (in njene ostalesrednješolske različice) v desetletjih izkazalasvojo zrelost in trdnost, da bi »dežela« medLjubljano in Novim mestom brez nje ne imela takorazvite gospodarske in kulturne podobe, kot jo imadanes. Prepričan sem, da bo uspešno delovala tudido realizacije. Številne poti na upravne in drugeorgane so pozabljene, kar je prav, k sreči pa nisozapravljene, saj so vzidane v temelje sedanjestavbe. Kako težko je bilo tedaj najti in še težeprivabiti usposobljene mlade kadre za pouk, sidanes, ko jih je preveč in moledujejo za zaposlitev,skorajda ni mogoče predstavljati. Bili so časi, ko jena šoli poučevalo toliko študentov kot profesorjev.A prebrodili smo tudi to, čeprav je bilo včasih trebauradna poročila za šolske oblasti zelo »domiselno«sestavljati, da smo ohranili dovoljenje za nadaljnjiobstoj. V takih razmerah smo uvedli kot prvi tujijezik še angleščino, kar nam je omogočilo dotokdijakov iz sosednjih, pa tudi ljubljanskih občin.Tako nam je prav v letih 1974–1979 uspelo takopovečati vpis, da smo imeli osem oddelkov, kar jestiški gimnaziji zagotavljalo bolj zanesljiv obstoj.vnaprej v dobro vseh. Ker je stara približno tolikokot jaz, naj počne isto kot jaz: se izobražuje invzgaja, dela in poučuje.Dr. Mihael GlavanJOŽE INTIHAR – ravnatelj od 1979 do1982»Poučeval tudi matematiko in fiziko«Rodil se je 20. 2. 1944 v Ljubljani. V stiškigimnaziji je poučeval matematiko in fiziko od1. 11. 1972 do 31. 3. 1982. Kot ravnatelj GimnazijeJosipa Jurčiča je v arhivu šole zapisan od oktobra1979 do aprila 1982. Potem je bil profesor naGimnaziji Jesenice.Maturanti generacije 1975

Šestdeset let in deset ravnateljev 25CVETKA BUNC – ravnateljica srednje družboslovne šole od leta 1982 do 1986»Pot v neznano«Cvetka Bunc se je rodila 4. maja 1942 v Sevnem.Njen prihod na mesto ravnateljice je bil zelonenavaden, saj je pred tem delala v Trimu, eno letopa vodila izobraževanje kovinsko-predelovalneusmeritve, dislociranega oddelka novomešketehniške šole. V tem času je šolo vodil direktor JožeIntihar. Čas njenega ravnateljevanja zaznamujetudi preimenovanje šole in z njim povezaneperipetije o krajevni umestitvi šolskega centra.Spor dveh krajevnih skupnosti (Stične in IvančneGorice) se je končal s salomonsko rešitvijo –srednja šola je imela v nazivu zapisano ime IvančnaGorica, osnovna šola iz iste stavbe pa je pripadalaStični. To so bili časi, ko je po šolskih hodnikihvrvelo življenje dveh povsem različnih svetov –otroško osnovnošolskega in najstniškosrednješolskega. Tudi Cvetka Bunc se je kotravnatelji pred njo morala soočati s pritiskom poukinitvi gimnazije. Julija 1985 je bila šola vdružboslovni usmeritvi verificirana za izvajanjeadministrativne dejavnosti, v kovinskopredelovalniusmeritvi pa za izvajanje kovinarskein strojniške dejavnosti. Težnje po ukinitvi so bilevse večje in v Ljubljani so celo zahtevali, da se všolskem centru ohrani le kovinarski program. Naseji Izobraževalne skupnosti za družboslovnousmeritev je ravnateljica argumentirano in tehtnopredstavila problematiko centra in pripomogla, daCvetka Buncso v Ivančni Gorici razpisali dva oddelkadružboslovne usmeritve. V njenem času je šolskikolektiv obsegal 26 rednih profesorjev in okrog 15zunanjih sodelavcev.V svojih spominih Cvetka Bunc še s posebnimžarom pripoveduje o druženju z dijaki. Podpirala jeodkrit dialog in dijaki so jo zavoljo tega še posebejspoštovali.Iz osebnih razlogov je leta 1986 dala odpoved in seponovno zaposlila v Trimu.MILENA VRENČUR – ravnateljica od 1987 do 2003»Najlepša je pot naprej«Že od nekdaj sem bila prepričana, da življenjskodelo raste z doslednim delovanjem, trdno voljoin jasnim ciljem. Misel, da delaj, kot da je od tegaodvisno tvoje življenje, se mi je zdela vednopravšnja. Ideali, ki so mi osvetljevali pot, so midajali pogum, da sem se znala soočati z življenjem,prijaznim in tudi z zelo trdim. Delo z mladimi jenajlepše in najplodnejše, pa tudi zahtevno. To delomi je bilo omogočeno v polni meri. Tako rekočštirideset let. Na vseh nivojih: od poučevanja malihučencev četrtega razreda, potem na predmetnistopnji OŠ, do opravljanja ravnateljskega indirektorskega dela na SŠ ter še po upokojitvi delo zodraslimi občani. So cilji doseženi? Ne. Pot pelje šenaprej! Pravijo, da v tisti lepši del življenja. Sajživljenje pred nas postavlja neskončen nizpriložnosti. Priznati moram, da po odhodu v pokojres nastane neka vrzel, saj kar naenkrat ni več istihRavnateljica Milena Vrenčur s tajnico Marino Podržaj

26 Šestdeset let in deset ravnateljevaktivnosti. Pojavile pa so se dejavnosti, nič manjpomembne od prejšnjih. So prijetne in tudikoristne. V tem obdobju življenje osmišljajo tudidrobne stvari. To, da pripravim zanimivostrokovno ekskurzijo za starejše občane in jihpopeljem po poteh, ki jih ne poznajo, da znamprisluhniti nekaterim zgodbam, me napolni zzadovoljstvom. In mojih pet vnukov! Z njimi sonajlepši trenutki. S starejšima je pravšnje druženjena izletih, v gledališču, na pohodih v naše planine ...Mlajši pa so veseli, da jim sestavim in povempesmico, zgodbico in potem to narišemo. Kadar paje človek sam, svoje razpoloženje zlije na papir,nastane izpoved, ki jo bo morda kdaj kdo celoprebral. In sedaj sem proti koncu zime ravnozaključila sliko v akvarelu. Prelepo jesenskovzdušje v svojem kotičku, tam za velikim gričem,sem morala obelodaniti na platnu. Obstajajotrenutki, ko obsedim in takrat me spominipreplavijo, utrinek za utrinkom. Prelepi, da senehote nasmehnem. Nekateri so zelo živi, drugibolj oddaljeni. Nekaj pa je tudi takih, da se miselustavi in srce ne more verjeti, da so se res zgodili.Lep in prijeten je spomin na generacije, ki sem jihpoučevala. Med drugimi je bil to tudi oddelekgimnazijcev, s katerim smo po koncu šolskega letavsa štiri leta dosegali najboljši učni uspeh na šoli.Pohvalili smo jih in za nagrado sva jih zrazrednikom peljala na izlet v Portorož. Lepo jebilo na tem izletu. Sredi Portoroža so mi dijaki indijakinje podarili prelepo vrtnico. Te pozornosti nebom nikoli pozabila. To je bila vrtnica srediPortoroža – simbol tistih pridnih, nepozabnihdijakov, med katerimi je bila tudi najboljšadijakinja na šoli, zlata maturantka.Maturantski izleti so bili na šoli vedno vzornoorganizirani. Bili so sestavni del letnega programain zadolžitve profesorjev in dijakov so bile jasnoopredeljene. Na eni izmed učiteljskih konferenc jerazredničarka potožila, da so v njenem razredutrije dijaki z vzgojnimi ukrepi in bi bilo najbolje, daostanejo doma. Na šestdnevnem izletu po Španijipa lahko marsikaj zagodejo. Učiteljski zbor je bilenoglasen. Ostanejo naj doma! Takšnega ukrepa šenismo izrekli. Obmolknila sem. Nekaj mi ni šlo vračun. Maturantski izlet je vendar enkratenMilena Vrenčur s svojima vnukinjamadogodek v življenju! Toda sklep je bil sprejet. Čeznekaj dni mi je tajnica napovedala obisk dijakov.Vstopili so dijaki, obravnavani na konferenci. Lepourejeni in prijazni. Ko so se posedli, so mi zaupali,da so res včasih preglasni, klepetavi, da se včasihradi malo preveč poveselijo, tudi z alkoholom, sempa tja radi odidejo od pouka ... Ampak namaturantski izlet bi vseeno radi šli! Pogovarjalismo se o njihovem uspehu v šoli, o izletu, onevarnostih, ki lahko pretijo v tujini ... Dali so mičastno besedo, da se bodo odslej obnašali resvzorno. Toda preklicati je bilo treba sprejeti sklep.To smo storili na posebni konferenci po mojiskrbni utemeljitvi. Vseeno me je skrbelo. Kaj čefantje dane besede ne bodo držali? Iz Španije so sevrnili vsi navdušeni. Držali so besedo! In še sedaj,po tolikih letih, me ob naključnem srečanju znajovljudno pozdraviti in se tudi prijazno pogovoriti.Takih lepih dogodkov in spominov nanje je mnogo.V vsako področje svojega življenja je treba vnestisvoje prepričanje, delati s srcem in od vsakegazahtevati najboljše, kar zna. Na tej šoli je bil ta duhprisoten. To se je pokazalo med drugim tudi ob50-letnici šole, ko so se množično udeležili srečanjabivši dijaki in simpatizerji šole in s tem dali šolineko priznanje. Lepa, prijazna in bogata po znanjuje ta šola!Milena Vrenčur

Šestdeset let in deset ravnateljev 27MARINA STRNAD – ravnateljica enote Srednja strokovna in poklicna šola vletih 1997–2002»Pri delu se z ljudmi najbolje povežeš«Naša šola je bila pet let organizirana v dvehenotah, enoti Gimnazija in enoti Srednjastrokovna in poklicna šola z izobraževalnimiprogrami ekonomski tehnik, ekonomski tehnik PTIin trgovec. Petletno obdobje dela ravnateljice enoteSrednje strokovne in poklicne šole tukaj v IvančniGorici je del moje poklicne poti. Je tudi del razvojašole, del, ki je pomagal postaviti kvaliteto tehprogramov.Delo sem zastavila tako, kot so narekovali oz.omogočali pogoji, pa tudi v skladu s svojo »kmečkologiko«, katere stvari je treba narediti najprej, daustrezno zastaviš temelj in nato uspešno zidašdalje. Poleg organizacijskega dela, načrtovanja inosnovnega dela v razredu sem največ energijeskupaj s kolegi vložila v mentorstvo dijakom zaudeležbo na državnih tekmovanjih in prepričanasem, da je z uspehi naših dijakov postal ekonomskiprogram ne le prepoznaven, ampak je vdvajsetletnem obdobju zorel in si pridobil ugled vslovenskem prostoru. Uspeh na tekmovanju jedosežek za dijaka, učitelja in tudi za starše ter šolo,včasih pa to odloča o nadaljnjem študiju.Učitelju pa uspešno mentorstvo pomeni potrditev,da v razredu dela dobro. Osebnostno zrel učitelj sinikakor ne dovoli, da bi poslal dijaka na državnotekmovanje brez ustrezne strokovne in osebnostnepriprave. Srečen je, če ga prepoznajo, ko naslednjeleto spet pride z dijaki na tekmovanje. Ne nazadnjepa so uspehi na tekmovanjih sestavni delnapredovanja učiteljev v nazive in plačne razrede.V tem času sem se naučila marsikaj: najprejprepoznati pomembnost dela in glede na situacijovedno znova določati vrstni red opravljanja nalog,poverjati naloge, razporejati čas – svojega indrugih. Bila sem tudi blizu meje, ko te delo zavedev izgorevanje. Naučila sem se poprositi za pomoč insodelovanje in se za to zahvaliti, pa tudi zapomniti.Pri delu se z ljudmi najbolje povežeš, ko delišodgovornost, se na ljudi zaneseš in usmerjaš tokenergije. Prepoznavam močne točke svojih kolegovin jih najraje poprosim za pomoč na tistempodročju, kjer so odlični.Marina StrnadPred nekaj leti sem bila na soboto po koncuinformativnega dne na poti v Ljubljano in v avtusem poslušala Radio Slovenija. Začetek oddaje semzamudila, vendar je govorila o tem, koliko znanjaprinesejo dijaki na posameznih področjih iznekaterih šol. Svoja mnenja so izrazili strokovnjakiin delodajalci. Med drugimi sta v oddajo poklicaladva kadrovika priznanih ljubljanskih podjetij innad znanjem seveda potarnala. Oba pa stapovedala, da praviloma dobi službo, če je medprosilci nekdo, ki navede, da je trgovsko aliekonomsko šolo obiskoval v Ivančni Gorici. Zelosem bila srečna, ko sem to slišala. Izjemna pohvalaza našo šolo!Predvsem take pohvale potrjujejo mojeprepričanje, da je na nekaterih zahtevah gledenivoja znanja in vzgoje treba vztrajati, posebejzdaj, ko poteka prenova in je zato to mojausmeritev za naprej pri delu, ki ga opravljam zdaj.Tako vsi, vodstvo šole in učitelji, prevzemamo svojdel odgovornosti za to, da bodo naši dijaki uspešni.Svoji šoli pa ob obletnici poleg uspešnegapraznovanja želim srečo in veliko uspešnih otrokin učiteljev.Marina Strnad

28 Šestdeset let in deset ravnateljevMILAN JEVNIKAR – ravnatelj od 2004Vrata v ravnateljevo pisarno so vedno odprtaKo sem se v pozni jeseni leta 2003 odločal okandidaturi za ravnatelja, nisem bil čistoprepričan, ali sem sposoben in ali si to želim. Kljubtemu da sem nekaj let prej na Šoli za ravnateljeopravil ravnateljski izpit, sem tisto izobraževanjejemal bolj kot strokovni izziv, kot seznanjanje steorijo vodenja, z zakonodajo, kar človeku vednoprav pride … Ob svojem delu v razredu, ki me jezelo izpolnjevalo in osrečevalo, sem se vedno radspoprijel tudi z delom v raznih komisijah, v svetušole. Celo na ZRSŠ in RIC sem od vsega začetkasodeloval pri projektu »sodobne« mature. Skoraj22 let dela na šoli, na katero sem se vrnil dobraštiri leta po maturi, me ni toliko utrudilo, da bi siželel iz razreda. Nasprotno, misel na to, da bi semoral odpovedati stiku z dijaki v razredu, me je odkandidature celo odvračala. Kaj je torejprevladalo? Čas je zahteval odločitev. Do »svoješole« sem vsekakor čutil veliko odgovornost,manjkala je samo še zunanja vzpodbuda, ki pa jeprišla od sodelavcev. Po iskreni podpori in očitninameri, da nihče drug iz zbornice ni pripravljensprejeti tega izziva, sem se odločil in ponudil svojeznanje in moči.Potem se je vse zavrtelo zelo hitro, že 1. januarja2004 sem začel z ravnateljevanjem, ki v letošnjemjubilejnem letu poteka že sedmo leto. S ponosomzrem na prehojeno pot, na vse, kar mi je z odličnimkolektivom profesorjev, z množico zlatih dijakovin naklonjenih ter razumevajočih staršev uspelouresničiti. S predanim delom ohranjamo uglednaše ustanove in mladim rodovom dajemo srčnokulturo ter znanje, ki jih bo popeljalo v uspešno insrečno življenje. Nepregledne množice priznanj natekmovanjih znanja, odličnih dosežkov našportnem področju, predvsem pa osebna rastdijakov in sodelavcev me znova in znova utrjuje vprepričanju, da smo na pravi poti, da se je vrednorazdajati in potruditi za našo šolo, za sodelavce innaše dijake …Naše delo pa ni omejeno le na delo z našimi dijaki,pogosto gostimo dijake in njihove mentorje iz celeSlovenije, na državnih tekmovanjih izmatematike, fizike, ekonomije, na športnihtekmovanjih, na debatnih turnirjih … In vsi našigostje se pri nas praviloma odlično počutijo.Opazijo red, delavnost in prijaznost ter ponesejo onas dober glas v svoje okolje. In tudi to je delrazlogov za naš ponos.Milan Jevnikar v pisarniDelo ravnatelja je danes naporno bolj, kot sem sikdajkoli predstavljal. Žal vedno zmanjkuje časa zatisto osnovno poslanstvo ravnatelja, za pogovore skolegi, za srečanja s starši, dijaki … Kljub temu dase zato delavnik pogosto raztegne pozno vpopoldne, se vedno trudim, da bi pred vsemibirokratskimi obveznostmi in vsemi poslovnimiodločitvami najprej poskrbel za ljudi, za sodelavcein za dijake, za srečanja in pogovore z njimi. Upam,da mi to uspeva, saj se doslej ni zgodilo, da bikomurkoli odrekel pogovor, če je le izrazil željo insem bil »doma«.Če sem sprva še mislil in si želel, da bi obravnateljevanju še učil, sem prav kmalu uvidel, daje vodenje tako velike šole dovolj veliko delo, da zaredno poučevanje preprosto ni več časa.Spoznanje o tem je bilo bridko, a človek morasprejeti tudi kakšno žrtev. Ohranil pa sem vodenjepevskega zbora, kar mi dvakrat na teden ponudiprijeten stik z lepim številom dijakov. Tu jepogovor pogosto še bolj sproščen kot v razredu prirednem pouku, zato mi vsaj deloma nadomestipoučevanje, ki ga še vedno pogrešam.Občasno se še spopadem s kakšno uro poučevanjamatematike, vendar le, če nadomeščam kakšnegaodsotnega kolega. Zelo rad pa se pogovarjam zdijaki v knjižnici ali na hodnikih in v avli, kadar vsvojih prostih urah čakajo na pouk in pogostodelajo naloge. Tu steče marsikak zanimiv pogovor,včasih pa celo »stremo kakšen matematični oreh«.Te minute so zame posebna draž in čar, ohranjajome v strokovni »kondiciji«, predvsem pa mepovezujejo z mladimi, katerim sem zavestnonamenil svoje poklicno poslanstvo.

Šestdeset let in deset ravnateljev 29Mislim, da mi je v teh letih ravnateljevanja pridijakih naše šole uspelo utrditi spoznanje, da jeravnateljeva funkcija pa tudi ravnatelj kot človekpogosto lahko v veliko pomoč, predvsem v stiskahin težavah na vseh področjih. Če kdo pričakuje, dabi ga ravnatelj mogel rešiti pred kakšnoobveznostjo ali nalogo, ga oprostiti vsehnespametnih prestopkov, je v veliki zmoti. Vsak, kipotrebuje nasvet, toplo besedo, kakršnokolipomoč, je v moji pisarni vedno zaželen, vednosprejet, čeprav je rednega dela veliko.Milan Jevnikar s svojimi pevciVčasih mi kdo omeni, da bi morali dijaki imeti priravnatelju uradne ure in s tem nekaj več distancein spoštovanja …Vem, da problemi ne nastajajo pred in meduradnimi urami, zato ravnatelj ne more imetiuradnih ur za svoje ljudi. Uradne ure so morda zazunanje obiskovalce. Vsak dijak, pa tudi vsakučitelj mora imeti do svojega ravnatelja prostdostop, kadar ga potrebuje, saj je to poredko. Če šetakrat ne more do njega, se lahko res upravičenovpraša, zakaj ga potem sploh ima.Tako ostaja moje vodilo še naprej, da so vratamoje pisarne odprta vsem, ki me potrebujejo.Misel, da sem morda komu pregnal neupravičenstrah, stisko, mu pojasnil nekaj, kar mu morda nidalo spati, me vedno navda z veseljem, preženeutrujenost in mi osmisli še tako dolg in naporendelavnik.Dokler me bodo obkrožali zadovoljni sodelavci naeni strani, na drugi pa uspešni, veseli dijaki zzadovoljnimi starši ter bosta na šoli vladala red inprijetno vzdušje, bom vedel, da ima mojeravnateljsko poslanstvo svoj smisel. Ko pa enkratne bo več tako, upam, da bom to uvidel, bom zveseljem ponudil dirigentsko paličico nasledniku,da bo z novimi idejami našo šolo popeljal v novodobo.Milan JevnikarPogled proti Ivančni Gorici

30 Utrinki in spomini 60 generacij1955Odlični profesorji in dijaki z vseh vetrov in političnih 'korenin'Našo generacijo in naše šolanje so odlikovale tristvari. Odlični profesorji, ki so tako ali drugačeprišli na to gimnazijo, zelo različni dijaki z vsehvetrov in političnih 'korenin', otroci rdečih, belih,internirancev in drugi, vendar se ni nikoli vgimnaziji tega izpostavljalo ali poudarjalo, ter kottretje, naša skupna velika želja po znanju.Neprestanočas vrtikolesje let –le hip vzporedne so poti,potem smo tujci spet,raztreseni med vse smerisveta.Stična je bila takrat bistveno slabše povezana zLjubljano in drugimi kraji, kot je na primer danes.V bistvu so bili tudi profesorji privezani na kraj.Nekateri so sicer živeli drugje in so za nekaj urpredavanj za pot porabili ves dan, drugi pa soživeli v Stični in možnosti, da bi na primer zvečerodšli v gledališče in se vrnili še isti dan, niso imeli.Moj razrednik je bil nekaj časa profesorromanistike, pisatelj in prevajalec iz španščineNiko Košir, ki je del svojega službovanja opisal tudiv svoji knjigi Simfonija slovesa. Košir je bil prejnovinar, a je iz novinarskih krogov moral oditi, kerje nekoč na kolegiju uporabil za takrat neprimernebesede. Ko so razpravljali o tem, kakšno geslo najuporabijo za dan tiska, je namreč predlagal geslo'Beseda ni konj'. In je odromal iz novinarskihkrogov ter pristal v Stični. Bil je izjemen profesor,in ko je umrl, so ga na zadnjo pot pospremili skorajvsi njegovi nekdanji dijaki na stiški gimnaziji,poslednjo mašo pa so mu darovali trije teologi,njegovi učenci. Niko Košir nas je učil francoščino innekaj časa tudi latinščino, jezik, ki je dijakom napodeželski gimnaziji odprl nov svet prefinjenegaznanja in jezika.Omeniti moram bivšega ravnatelja trboveljskerudarske družbe v Kočevju, montanista ing. VitoldaBiskupskega, ki je predaval matematiko in fiziko.Za vsakim grmom drugo kraljestvoDanes že pokojni Mihael Prijatelj je leta 2000komentiral očitke o slabem znanju prvegeneracije maturantov z naslednjimi besedami: »VSlovenskem poročevalcu je novinar L. B. napravilhudo krivico vsaj dvema profesorjema.Sedemdeset let staremu rudarskemu inženirjuVitoldu Biskupskemu, ki je tako matematiko kotBožo KovačEnostavno je znal matematiki dati filozofskopodlago, smisel formulam, smisel celi vedi.Ravnatelj Mirko Leder (šolo je vodil od leta 1952,ko je zamenjal ravnatelja Mirana Vardjana, do leta1962) je predaval moralko. Ne kot ure moralnevzgoje aktualnopolitičnega dogajanja in trendov,ampak je predmet predaval kot moralnozgodovino človeške civilizacije.Pa profesorica Iva Železnikar, ki je s tolikšnimžarom učila francoščino in latinščino, ter še bilahko našteval. Dijaki smo bili medvojnageneracija, iz različnih družin in s prednikirazličnih političnih nazorov. Bili pa smo tovariški,skoraj vsem je bilo skupno to, da smo živeli v vasezaprtem svetu revščine in smo se skušali iz tegaprebiti. In edina pot je vodila preko znanja.Božo Kovačfiziko odlično poučeval. Če to ne bi držalo, tudi jazne bi mogel splošne slovenske matematičnematuritetne naloge pisati 5, pa tudi fizike sem sepri njem veliko naučil, kar pa sem videl šele prifiziki na univerzi. Na univerzi mi je matematikopredaval profesor Žabkar. Tudi tam sem pisni delizpita pisal med prav dobrim in odličnim ter

Utrinki in spomini 60 generacij 31samozavestno začel odgovarjati tudi na ustnemdelu izpita, tako da me je profesor prekinil in mevprašal, kdo me je učil matematiko na gimnaziji. Inko sem mu povedal, da inženir Biskupski, je rekel:»Aha, se vidi!« in me nehal spraševati ter minapisal oceno 9.Sošolec Janez Mikuž je z gimnazije odšel napedagoško akademijo in postal predmetni profesormatematike, kar očitno govori o tem, da je imeldobre temelje matematičnega znanja.Biskupski nas je nekaj let, preden so ugotovili, dani zločinski samo Stalin, ampak tudi ruski jezik, učiltudi ruščino. Od vseh učiteljev jezikov najbolje. Šemnogi drugi so ga hodili poslušat, ko je deklamiralstaro rusko poezijo in jo dopolnjeval z lastnimidoživetji v carski Rusiji. Za matematiko pa nas jeznal navdušiti, tako da smo cele popoldnevereševali določene matematične probleme.Profesorja francoščine smo res zamenjali trikrat,vendar je bil drugi od njih profesor Niko Košir,romanist, pisatelj in prevajalec. Naučil nas jesistema, po katerem je mogoče tako v francoščinikot tudi v drugih jezikih rešiti še tako zapletenestavčne zveze, jih prav razumeti in postaviti vslovenščino.Bili smo medvojna generacija, ko je bilo ves čas odleta 1941 do leta 1945 prav na območju, s kateregasmo tedaj prihajali v stiško gimnazijo, kot se jenekoč izrazila neka branjevka, 'za vsakim grmomdrugo kraljestvo'. To in iz tega izbrani ter s temoblikovani dijaki smo bili glavni razlog za morda neprav bleščeče znanje na prvi maturi, ne paprofesorji. Pa vseeno, maturanti prve generacijesmo potrdili, da naše znanje vendarle in še zdalečni bilo tako slabo.«Iz pisma Mihaela Prijatelja urednici po izidu Zbornika ob50-letnici šole1956Potrebovali smo ideale, da smo krepili svoje sposobnosti, pridnost in vero vprihodnostNajprej se ob gimnaziji spomnim, kako hitrosmo odraščali, postajali z vsakim dnem boljrazmišljujoči, zvedavi in samostojni. Takoj za temso tu moji profesorji, ki sem jim neomajno verjelain zaupala, nato moje sošolke in sošolci v svojimladostni razigranosti, nagajivosti intekmovalnosti. Še vedno je prisoten občutek, dapripadam veliki družini, ki se imenuje stiškagimnazija.Generacija se zbere vsako leto zadnjo soboto vmaju; dogovorili smo se, da bomo tako ravnali vsedotlej, dokler bomo vsaj trije. Srečanja so običajnov okolici Stične ali po zgodovinskih krajihSlovenije, nazadnje smo si ponovno ogledali Vače zokolico in se poveselili pod Primskovim. Obujamospomine na prijetne in komične dogodke, medtemko smo slabosti in težave že zdavnaj pozabili. Kotvsi starejši ljudje se tudi mi zadnja letapogovarjamo predvsem o vnukih. Še vedno»častimo« tiste, ki so bili dobri oziroma odličnidijaki, pa čeprav vemo, da v življenju niso »klatilizvezd«. V takratnem času in kraju smo potrebovaliideale, da smo krepili svoje sposobnosti, pridnostin vero v prihodnost.Vsem, ki so ohranjali gimnazijo Josipa Jurčiča, greneizmerna zahvala, ker je ta ustanova tudipodeželskim generacijam, ki so že pridobiledelovne navade, dala možnost, da izkušnjenadgradijo z gimnazijskim znanjem. Pri delu so bilete generacije zato stvarnejše. Gimnazija je neštetimodpirala vrata v prihodnost, razburjala njihovodomišljijo in jih navajala reda, skupinskegaustvarjanja ter ciljnega delovanja.Mlademu človeku ne gre polagati na srce izkušenjin naukov! Izoblikujte si jih sami po svoji najboljšivolji, toda vedno ostanite ustvarjalni, v prihodnostzazrti in pošteni ljudje, ki prezirajo krize,malenkosti in neumnosti.

32 Utrinki in spomini 60 generacijSpoštovani profesorji, pred seboj imate nekajnajlepšega, kar premore ta svet – mladino, ki boslej ko prej prevzela naše delo in ga po svoji presojizavrgla ali nadaljevala. Od vas je v veliki meriodvisno, kako bo presojala, kako razumno bogospodarila in katere vrednote bo povzemala.Bodite jim vedno naklonjeni!Stari starši so me poslali v stiško gimnazijo zato,ker nisem imela grunta, da bi na njem zaslužila zapreživetje. Za gimnazijske profesorje nisem bilapreveč obetavna, ker sem znanje po njihovemmnenju prepočasi sprejemala. Moja razredničarkaje bila Ana Debevec. Skupaj s še petimi sošolci semEkonomsko fakulteto v Ljubljani končala nekakomimogrede, vsaj tako mi je ostalo v spominu. Vnovomeški Krki, tovarni zdravil, so me kot prvouniverzitetno diplomirano ekonomistko sprejeli zodprtimi rokami in prizadevala sem si v tej tovarnivseh osemnajst let delovati ustvarjalno, tako kot jebil ustvarjalen njen ustanovitelj. Še vedno sem delnje, čeprav sem zadnjih petnajst delovnih let vodilaSlužbo družbenega knjigovodstva v Novem mestu.Vsa leta sem opravljala zahtevne naloge, se je pakljub temu vedno našlo dovolj časa za potovanja posvetu, obisk kulturnih prireditev, branje knjig patudi za zapis dogodkov, ki jih je prinašalo življenje.Zdaj me razveseljuje sinova družina, še posebnovnuka Nejc in Gal. Na moji življenjski poti so mebogatili dobri, delovni, sposobni in vizionarskiljudje.Osma '56« Gimnazije Stična na obletnicah mature (iz zbornika Potomci Jurčičevih junakov)

Utrinki in spomini 60 generacij 33Kakšna naj bo naša gimnazija ob svoji 120-letnici?Vpičlih petdesetih letih nas je tehnološki razvojprisilil, da smo se kmetje naučili industrijskegadela, se razvili v informacijsko družbo in se začelispogledovati z biotehnologijo, nanotehnologijo terštevilnimi drugimi novostmi sodobnega sveta.Izobraževalni procesi so primarni del raziskav inproizvodnje, zato morajo biti ti prilagojeni njunimbodočim potrebam. Želim in upam, da bodoGimnazijo Josipa Jurčiča vedno vodili profesorji, kibodo gledali daleč v prihodnost, ki se bodopripravljeni boriti za najboljše in tržnonajzanimivejše izobraževalne programe, ki nebodo obremenjeni z majhnostjo in sprovincialnostjo, ki bodo poskrbeli zainternacionalizacijo gimnazije. Svoji gimnazijiželim srečno prihodnost!Jožefa Miklič»Osma '56« Gimnazije Stična na obletnicah mature(iz zbornika Potomci Jurčičevih junakov)Generacija 1956 je ob svoji petdesetletnici mature izdala svoj zbornik PotomciJurčičevih junakov»Težko je kaj reči o naših občutkih v tistemdelčku dneva, ko smo pridobili maturitetnospričevalo. Podobno se človek počuti, ko pridobisvoj poklic, izpolni rojstni list svojemu novorojencuali bere oporoko svoje mame. Bil je lep sončen dan,ko se je končala naša matura, zunaj v naravi in vnas samih. Po gimnazijskem hodniku je donelanaša Gaudeamus igitur.«»Bolj kot ljubezenska razmerja pa je v razreduprevladoval občutek, da smo varni in močni le kotskupina, ki jo druži zaupanja vredna ljubezen. Kersmo bili precej prepuščeni svoji iznajdljivosti zlastipri učenju in reševanju svojih materialnihproblemov, so nam tudi bila potrebna boljdružinska razmerja, kot je na primer medsebojnozaupanje, izmenjava mnenj, tolažba v stiski inpodobno. Prav to pa je najbolj krepilo našopodobno miselnost, medsebojno ljubezen. Vpoznejših letih so jo nadomestili zakonski partner,otroci, skrbi na delu, iskati in najti smo jo moralidrugje, deloma tudi po vzorcu svoje nekdanjerazredne skupnosti. Morda je prav ta ljubezenpomembnejši razlog, da se vsako leto, že skoraj 50let, radi srečujemo, da se je pesem spremenila vljubezen, ki traja in je večna.«»V osmih letih dijaškega življenja smo spoznaliveliko dobrih, boljših in najboljših profesorjev.Vsak je imel svoje posebnosti in v očeh dijakovobičajno ni bil viden kot človek, pač pa kot nekovsemogočno bitje, ki je tu zato, da bo od dijaka čimveč zahtevalo. Nismo doumeli, da nam profesorjiželijo dobro in da nas pripravljajo na naše naloge vprihodnosti. To spoznanje je prišlo mnogo pozneje,šele takrat, ko smo se sami srečali s problemi, okaterih so nam govorili naši profesorji, in smomorali sami najti rešitve zanje. Spoštovanje inocenjevanje profesorjev je tako opravil vsak od nassam in takrat, ko ga je življenje prisililo, da seznajde. V stiski, kot luč v temi, zagledaš pred sebojnajprej svoje starše in istočasno Gantarja, Ivo,Koširja … oziroma tistega, ki te je nekoč prviopozoril na to, kaj te čaka in kako rešuj. Tu mednami in v nas ste, naši dragi profesorji, večno …Joža Miklič: Potomci Jurčičevih junakov

34 Utrinki in spomini 60 generacij1956V domovino pridem vsake tri letaSem Slavka Koščak, poročena Gorup, doma sembila iz Škrjanč in sem obiskovala šole v Stični odprvega razreda osnovne šole do osme gimnazije.Šolo sem začela 15. 9. 1944. Takratni šolskiupravitelj je bil Ivan Lazar. Enkrat pa so medpoukom prišli v razred vojaki in odpeljali našegaučitelja, nas otroke pa so poslali domov. Zatonimam ocen iz 1. razreda, v vseh drugih pa sembila odlična in sprejeta po končanem 4. razredu vgimnazijo, ko sem opravila malo maturo. Velikomaturo sem opravila s prav dobrim uspehom leta1956. Moja razredničarka je bila Ana Debevec, kimi je bila druga mati.Ko danes pomislim na srednješolska leta, sespominjam najlepših ur francoščine in telovadbe.Francoščine zato, ker sem bila nadarjena za jezikein imeli smo prijazno mlado profesorico IvoŽeleznikar. Telovadbo pa sem imela rada, ker sembila zelo suha in majhna, saj sem bila vedno zadnjav vrsti pri telovadbi. Po šoli sem vedno takoj odšladomov, eno uro peš.Sedanji generaciji šolarjev svetujem, naj se pridnoučijo in to ne samo za ocene, ampak tudi za svojeznanje, ki ga bodo potrebovali v življenju, saj seštudij ne konča po opravljeni srednji šoli. Pravištudij za življenje se prične, ko nastopiš prvoslužbo. Jaz sem morala študirati vse življenje indanes pri 72 letih študiram, kako čimbolj uspešnouporabljati računalnik. Ko sem končala gimnazijo,sem najprej opravila 3-mesečni knjigovodski tečaj,da sem dobila službo v pisarni. V banki sem moralavedno študirati nove predpise o kreditiranjuobčanov in iz gospodarstva, saj so novi uradni listiv Federativni Jugoslaviji prihajali vsakih nekaj dni.V Dolenjski banki Novo mesto sem bila zaposlena26 let. 20 let sem delala kot kreditni referent inzadnjih 6 let kot vodja kratkoročnih kreditov. Obdelu sem študirala in leta 1971 diplomirala na1. stopnji VEKŠ Maribor. V banki sem bila medprvimi, ki sem pripravljala bančno dokumentacijoza prenos poslovanja preko računalnikov.Ko sem prišla v Avstralijo, sem se morala naučitiangleškega jezika in računalništva. Ko sem dobiladelo v pisarni na College v Melbournu, sem semorala stalno izpopolnjevati z novimiračunalniškimi sistemi. V službi so bili zelozadovoljni z mojim delom. Tu sem delala 8 let kot“Student Records Officer” in sem imela vsako letopribližno 1.500 učencev. V računalnik sem vnašalanjihove osebne podatke, učne uspehe in izdajalaporočila o njihovih uspehih. Prepričana sem, dasem bila uspešna v banki v Novem mestu in tukaj vAvstraliji zato, ker mi je stiška gimnazija daladobro osnovo in obširno znanje.Nekaj let sem že upokojena, vendar sem še vednoaktivna v slovenski skupnosti v Avstraliji. Od leta1984 živim v predmestju Melbourna in sem bilaštiri leta tajnica in eno leto podpredsednica vSlovenskem društvu Planica Springvale z 270 člani.Vse delo v klubih je prostovoljno. PomagamAvstralcem slovenskega porekla izpolnjevatirazlične obrazce pri iskanju slovenskegadržavljanstva, slovenskih potnih listov, slovenskedavčne številke, EMŠO ipd. O delu in uslugah, ki jihnudi naš informacijski urad, sem naredila tudiInternetno stran: www.slovenianwelfare.org.au insedaj se oglašajo za pomoč ljudje iz ostalih krajevAvstralije po elektronski pošti. Ponosna sem, dalahko pomagam ljudem. Npr. neki moški je prihajalk patru v župnijo že ves teden in nikoli ga ni dobil vpisarni, da bi mu pomagal. Delam v isti stavbi, zatosem mu pomagala rešiti problem iz Davčnegaurada iz Slovenije; skrbelo ga je pismo, ki je bilosamo opomin za plačilo zamudnih obresti v višini0.87 tolarja od premoženja, ki ga je prepustil bratuv Sloveniji. Rekla sem mu, naj pošlje bratu vSlovenijo vsaj 5 $, da bo to plačal. S tem primeromvam hočem povedati, da veliko naših zdomcev nerazume slovenskih pisem in so potrebni našepomoči.Še vedno pa imam dovolj časa za nedeljske piknikev naravi s prijatelji, za plese v slovenskih klubih,za družabna srečanja in za potovanja. Veliko beremknjige – slovenske in angleške, kvačkam, vrtnarim... V domovino pa prideva z možem vsake trileta. Kadar je v Melbournu zima, se odpeljeva skombijem na sončno obalo v tropski Queensland inse vrneva, ko pride pomlad v Melbourne. Takoživljenje ni slabo in želim, da bi tako še dolgotrajalo.Slavka Koščak Gorup

Utrinki in spomini 60 generacij 351957Drugačna potSpadam v letnik, ki se je potil ob maturitetnihnalogah in ustnih izpitih v šolskem letu1956/57. Ko pomislim na čas gimnazijskih let, menavdaja hvaležnost za znanje, ki sem ga prejel. Čene bi bilo stiške gimnazije, verjetno z mojimštudijem ne bi bilo nič. Najbolj prav so mi je prišlislovenščina in tuji jeziki. Pogrešal sem nemščino. Vlepem spominu imam razredničarko, blagoprofesorico Ano Debevec, pa tudi strogegaprofesorja latinščine Nika Koširja, morda zaradiznanja latinščine, ki sem ga pozneje potreboval.Zdaj sem nekoliko povezan s profesorico IvoŽeleznikarjevo, zvesto bralko mojih spisov. V šolinam profesorji niso posredovali samo znanja,ampak tudi vrednote.Gledam seznam svojih sošolcev in označujem skrižci tiste, ki so že prestopili prag večnosti. Karsedem jih je. Pri maturi nas je bilo dvaintrideset.Pomislim na tri tisoč let star stavek izstarozaveznega psalma: »Sedemdeset let je dobanašega življenja, osemdeset, če smo krepki.« Mi, kismo še živi in se počasi bližamo »krepkim«, se ševsako leto zberemo, kar kaže, da smo se tudi všolskih letih med seboj dobro razumeli.Izbrali smo si zelo različne poklice. Moja pot je bilabistveno drugačna od drugih. Izbojeval sem jo vzadnjih dveh letih pred maturo. Boj ni bil lahek, kerje bil povezan z odpovedjo. Veliko sem razmišljal overi. Tako močno me je pritegnil Kristus, da sem sekončno odločil, da grem za njim in postanemduhovnik. Vplivalo je tudi srečanje z duhovno bedočloveka. Pri sosedovih se je obesil oče. Zaradipijače so se domači stalno zgražali nad njim in se znjim grdo prepirali. Poiskal je rešitev v vrvi. Zmojim očetom sva ga reševala z umetnimdihanjem, a brez uspeha. Ob steklenih očehmrtveca je v meni začelo rasti spoznanje: Največbom koristil ljudem, če postanem duhovnik.Odšel sem v ljubljansko semenišče in se vpisal naTeološko fakulteto. Po tretjem letniku bogoslovja vLjubljani je prišlo do nove odločitve, ki zaradimočne notranje Kristusove luči ni bila težka.Vstopil sem k belim menihom v Stični in živimpraktično v istem samostanskem kompleksu, vkaterem sem preživljal dneve in leta gimnazijskegaštudija. Ime, ki sem ga dobil pri zakramentu krsta,France, je odstopilo prostor drugemu imenu: paterAnton. Takratni opat dr. Avguštin Kostelec, ki mi jedoločil to novo ime, je pojasnil, da je to v spomin naSrečanje s papežem Janezom Pavlom II.nadškofa Antona Vovka, ki me je kot bogoslovcarad odstopil stiškemu samostanu.Po enoletnem podiplomskem študiju v Rimu1969/70 sem bil štirinajst let profesor na Teološkifakulteti v Ljubljani in sedemindvajset let opat vstiškem samostanu. S pomočjo zemeljskih innebeških advokatov je bilo treba pridobiti nazaj oddržave nacionalizirana samostanska poslopja, ki sobila v zelo slabem stanju. Sledila je obnova; vsakoleto je prišlo na vrsto nekaj starodavnih poslopij.Ni bilo prijetno iskanje sredstev, prosjačenjepredvsem v inozemstvu pri dobrodelnih ustanovahin samostanih. Končno je uspelo.Posebno vprašanje, ki mora boleti vsakegapredstojnika, je pomanjkanje ljudi. Leto za letom soumirali stari redovniki in napolnili samostanskopokopališče. Prihajali so nekateri mladi in tudi žemalo starejši fantje, a večina jih je zopet odšla vsvet. Danes ni lahko vztrajati. Človek se težko vežeza vse življenje, če ne doživi posebne božje pomočiin se tudi sam ne trudi za duhovni napredek.Kot duhovnik in redovnik si vsak dan znova vmolitvi in mašni daritvi prizadevam za tesnopovezanost z Bogom. V to molitev so vključeni tudivsi tisti, ki so ali še iščejo učenost v šolskih klopeh.Izredno veselje in spodbuda je zame, ko gledamlepo duhovno rast tistih, ki jih duhovno spremljamin spodbujam. Koliko skritih bojev in zmag! Kakolepe so nekatere duše, ne da bi se tega zavedale!Res je na svetu veliko slabega, je pa tudi velikodobrega, le da smo na to premalo pozorni.Moja posebna ljubezen so bile in so še knjige.Veliko sem pisal in še pišem, kolikor mi časdopušča. Ker me je za vse življenje navdušil inpritegnil Kristus, je razumljivo, da najraje pišem o

36 Utrinki in spomini 60 generacijnjem, saj sem prav o njem predaval bogoslovcemna Teološki fakulteti v Ljubljani. Knjige bodo ostaleše potem, ko se bomo (bodo) morali tudi »krepki«posloviti. Danes se je doba »krepkih« premaknilaod osemdesetih proti devetdesetim. Ne vem, čebom med njimi. Kar je pomembno, je tisto, kar jezapisal že Simon Gregorčič: »Kar more, to mož jestoriti dolžan.«p. Anton (France) NadrahPotovanje v stiško gimnazijo in domovVstiško gimnazijo smo tako Višnjani kot dijaki izTrebnjega in ostalih krajev ob dolenjskiželeznici potovali z vlakom. Ker se je iz Ljubljanevozilo tudi nekaj profesorjev, smo skrbno pazili, čese je le dalo, da smo bili v drugih vagonih kot oni.To pa nam vedno ni uspelo in prisiljeni smo bili, dase lepo obnašamo, saj so nas budne profesorske očiopazovale.Z železniške postaje v Ivančni Gorici smo v soncu,dežju, mrazu ali vročini do šole hodili pomakadamski cesti. Nekaj let smo morali korakati vdvoredih, za red in disciplino pa je običajnoodgovarjal dijak iz višjega razreda. Občasno smocelo korakali pod komando ena dve, ena dve, leva,desna ... Nekoč je mimo pripeljal kmečki voz skonji, ki so hiteli v lahnem drncu proti stiškemumlinu. Moj sošolec se je nenadoma odločil, skočil izvrste in sedel na zadnji del voza. Vodeči našestrumne povorke ga je odločno klical, da naj sevrne v vrsto. Ni ga ubogal, že čez nekaj trenutkovpa ga je doletela huda kazen. Eno nogo je ponesreči vtaknil v kolo in noga je bila zlomljena.Namesto v šolo nas je nekaj učencev nesrečnegasošolca neslo k zdravniku dr. Gregoriju Fedranu.Sošolec je dobil mavec in ga seveda lep čas ni bilo kpouku. Izguba znanja zaradi izostanka od poukamu v življenju ni pretirano škodila: postal jeugleden in uspešen podjetnik. Zaradi nedisciplinepa je dobil tudi ukor, še posebej zaradi tega, ker soga profesorji videli z vlaka, da pri kopališču igra zmavcem na nogi nogomet, v šolo pa ni hodil.Pot iz šole domov pa je bila še bolj zanimiva. Zaradineugodnih železniških povezav smo jo višnjanskidijaki skoraj vedno ubrali proti domu kar peš; izStične mimo Mesnega podjetja, kjer smo enkratvideli pobeglega bika, ki je tekal po pokopališču,potem mimo zaselka Kofehaus, kjer je stanovalonekaj dijakov iz bolj oddaljenih krajev, mimoŠtorovja, Male Dobrave, po Kozjih stezicah in žesmo zagledali našo Višnjo Goro. Seveda pa se jepovratek domov pogosto zelo zavlekel. Velikokratsmo se šli »fucanje«, ko smo se z novčiči bližali hkamnu, ki smo ga vrgli nekaj metrov predse.Najbolj spreten je pobral vse novce, jih vrgel v zrakin kar je bilo obrnjenih na grb, je bilo njegovih.Preostanek je v zrak vrgel naslednji, za manjPavel Groznikspretne v metanju kovancev običajno ni ostaloskorajda nič. Zaradi številnih ponavljanj te igre jepot trajala običajno več ur, doma pa smo seizgovarjali na dodatne ure pouka.Včasih pa smo se iz šole vračali ob Stiškem potoku.Spomnim se, da je po daljšem deževju potokpoplavil travnik ob njem. Sošolec je imel gumijasteškornje in je zabredel v vodo, drugi smo sneli čevljein bosopeti prečkali poplavljen travnik. Eden odnas pa ni bil pripravljen, da bi se sezul ali šel podaljši poti. Zaprosil je sošolca v škornjih, če ga zanagrado prenese. Rečeno, storjeno. Ko je obutisošolec bil na »štuparami« prenesen že do dobrepolovice poti, se mu je zazdelo, da je obljubilpreveliko nagrado. Sošolcu-nosaču je rekel, da mubo dal le polovično nagrado, ta pa je obutegaenostavno vrgel s sebe v vodo. Vnel bi se karmočan pretep, a ker smo bili na tesnem s časom, daujamemo vlak, je bilo to ravsanje prestavljeno nakasnejši čas oziroma se je kar pozabilo.Ko dandanes opazujem dijake, ki hodijo v šolo,imajo skoraj brez izjeme šolske nahrbtnike. Vmojem času nahrbtnikov skoraj ni imel nihče, v»modi« so bile aktovke različnih vrst. Te so bilepoleg zvezkov in kakšne knjige na dnu polnekruhovih drobtin, ki smo jih konec tedna domastresli na mizo. Aktovka je bila tudi kar priročnosredstvo za tepež. Jaz sem se tem pogostimdogodkom kot boječnež najraje izognil s hitrimtekom. Profesor telesne vzgoje je kmalu spoznal tomojo lastnost in me poslal na razna športnatekmovanja, kjer sem se običajno zelo dobro

Utrinki in spomini 60 generacij 37odrezal. Vedno sem imel v mislih, da tečejo zamenoj tisti, ki bi me radi pretepli, in sem pospešilkorak …Naši profesorji so bili eni najboljših in pokončnihljudi, kar sem jih v svojem že kar dolgem življenjusrečal. Veliko profesorjev je bilo v stiško gimnazijopremeščenih po kazni, eni zaradi odkritegaverskega prepričanja, drugi zaradi nestrinjanja spolitiko takratne oblasti. Veliko naših profesorjevje že pokojnih. Če smo le bili pravočasno obveščeni,smo se udeležili njihovih slovesov. Sošolci so medoločili, da sem v imenu razreda večkratspregovoril ob žalostnih slovesih od sošolcev inprofesorjev, med drugimi od naše legendarne,skromne in priljubljene razredničarke profesoriceAne Debevec.Moja generacija je bila tretja po vrsti v zgodovinistiške gimnazije. Šolali smo se v skromnihrazmerah, šolskih knjig skorajda ni bilo, tako dasmo veliko pisali v zvezke. Tudi zvezkov ni bilodovolj, tako smo domala vsi pisali v en zvezek podva predmeta, enega s sprednje strani, drugipredmet z zadnje strani. Kljub vsemu smo bilisrečni, mladi in prijatelji. Mislili smo, da je svet našin smo sanjali o njem. V življenju je pač tako, da soeni bolj, drugi manj uspešni. Iz razreda so izšli karštirje univerzitetni profesorji, vrsta uglednihzdravnikov, pravnikov, učiteljev, ekonomistov ...Prijateljstvo med nami sošolci je še vedno pristno.Dobivamo se vsako leto, med letom pa se občasnosrečujemo, slišimo, zadnja leta se tudi po malemnavajamo na sodobno računalniško tehnologijo insmo tudi na elektronski zvezi. Preteklo leto smobili gostje naših sošolcev, ki živijo v Novem mestu,letos bomo zagotovo spet nekje skupaj. Žal nas ježe sedem manj, a spomini na naša najstniška letaso lepi, naša srečanja prisrčna.Sedanjim dijaškim generacijam želim, da bi si vdanašnjem, velikokrat brezobzirnem intekmovalnem svetu pridobili čim več sodobnegaznanja in da bi bili med seboj prijatelji. Prijateljstvoje po mojem ena najlepših odlik, je prava sreča indragocenost.Ponosen sem, da sem bil dijak stiške gimnazije.Pavel Groznik1958Profesor Biskupski je vzneseno recitiral JadroStarejše generacije gimnazijcev se radespominjamo profesorjev, ki so v viharnihpovojnih časih službovali na stiški gimnaziji.Starosta med njimi je bil profesor VitoldBiskupski, rojen leta 1882 v vasi Jurkovce vUkrajini, inženir rudarstva, ki je poučevalmatematiko in fiziko. Njegova življenjska pot namje bila neznana. Poučeval je v nekakšni mešanicislovenščine in ruščine. Bil je široko razgledan inzelo strog, osamljen, a vendar ponosen in včasihiskriv. Učni program je podajal zelo zanimivo. Prifiziki nam je že takrat poskušal pojasnitienergetske učinke tunguškega kometa, ki je leta1908 padel v dolino reke Podkamenaja Tunguskav osrednji Sibiriji in povzročil veliko razdejanje.Bil je tudi velik poznavalec in ljubitelj ruskepoezije.profesorjev, je profesor Biskupski sedel nekje nasredini in s svojo prisotnostjo vzdrževaldisciplino. Pazljivo je spremljal kulturni program.Posebno pozorno pa je prisluhnil sošolcu Janezu,ki je čustveno recitiral Puškinov Črni šal, za kar jebil nagrajen z dolgim ploskanjem, ena od dijakinjpa si je obrisala solze. Ko smo se umirili, jeprofesor nepričakovano vstal in pričel vzneseno,v ruščini recitirati Lermontovo pesem Parus. Koje končal, se je spet usedel. Nihče mu ni zaploskal.Mučno tišino so presekali njegovi težki koraki inrahel tresk vrat ob odhodu iz dvorane. Izza odrase je zaslišal smeh in se razširil po dvorani.Na dogodek sem se spomnil pozneje, ko nas jeprofesor dr. Kajetan Gantar včasih, ko je zaslišalpritajen smeh iz klopi, pokaral: »Stultus sine,causa ridet«.Na proslavi ob kulturnem prazniku, ki se jeodvijala v samostanski dvorani, polni dijakov inПАРУСБелеет парус одинокойВ тумане моря голубом!..Что ищет он в стране далекой?Что кинул он в краю родном? ...JADRONa sinji morski se gladiniv meglicah jadro lesketa ...Le česa išče si v tujiniin kaj pustilo je doma?Jernej PiškurPrva kitica pesmi Jadro Mihaila JurjevičaLermontova

38 Utrinki in spomini 60 generacij1959Kako čudovito je biti petdeset let mlajši!Bili smo poseben razred. Vsak dan skupaj, pavendar daleč drug od drugega, kot da bi se baliodkriti svoje osebne bolečine. Skoraj polovicasošolcev je bila brez očeta, vendar o tem, kdaj jekateri umrl in kako, se nismo pogovarjali. Tudi otem ne, kako živimo, kaj nas teži, kakšne načrteimamo, kako se bomo odločili po maturi. Vsakizmed nas je bil svet zase, ograjen od vseh strani,da le ne bi kdo odkril, kaj se skriva v njem.V peti gimnaziji nas je bilo nekaj čez dvajset –večina sošolcev iz nižjih razredov gimnazije, štirjeso prišli od drugod. V prvih dveh letih jih je nekajodšlo, tako da nas je bilo na koncu devetnajst.Pravili so, da nismo problematičen razred. Če mespomin ne vara, je bil v vseh štirih letih izrečen ensam ukor razrednika. Sošolca – oba zaljubljena visto sošolko – sta se, potem ko smo izvedeli, kakoso zgrajene gazele, lotila pesnjenja kar skupaj in semučila še z refrenom. Profesorica ju je zalotila inzahtevala, da ji pokažeta, kaj sta napisala. Ker nistahotela, sta dobila ukor. Kadar sem v šoliobravnavala gazelo, sem se spomnila na to in sizaželela, da bi se kdo od mojih dijakov tako»pregrešil«.V sedmi smo plesali ne samo na plesnih vajahenkrat na teden, ampak vsak dan, vsak odmor. Našrazred je bil nad zbornico, profesorji so senasmihali in celo strogi, a srčno dobri ravnateljMirko Leder ni rekel nič.Svojega razrednika dr. Kajetana Gantarja smospoštovali. Čutili smo, kako ga skrbi za vsakegaizmed nas, kako se boji, da ne bi zašli. Zdel se namje star, veliko bolj, kot je bil v resnici, in dosti manj,kot smo sedaj mi. Nihče izmed nas ni vedel nitislutil, kaj vse je prestal v življenju. Bil jeprizanesljiv tudi, ko je koga zalotil, da mednjegovim poukom ne dela tistega, kar bi moral.Nekoč se je ustavil pri sošolcih, ki sta reševalamatematično nalogo iz Mladih potov. (To je bilatakrat znana mladinska serija, ki je poleg literarnihprispevkov objavila v vsaki številki tudi kakmatematični problem.) Pogledal je, rešil nalogo innadaljeval razlago francoskega teksta. Profesorji –kolegi so ga vedno naslavljali dr. Gantar. Nam se jevse to dobro zdelo, vendar se nismo potrudili ali pase morda nismo upali vprašati, iz česa je doktoriral.Šele iz knjige njegovega sina, dr. Kajetana Gantarja,Utrinki ugaslih sanj, se nam je odkrilo, da jedoktorat zagovarjal pri dr. Ivanu Prijatelju kot prviNada (Arko) Golob s sošolci na obletnici matureiz njegovega razreda na novi ljubljanski univerzi.Bil je slavist, vendar slovenskega jezika inknjiževnosti v takratni slovenski šoli ni smelpoučevati.Lepe spomine imamo tudi na vse druge profesorje,trudili so se z nami, nam prisluhnili, kadar smozašli v težave, in nam dajali največ, kar so imeli:svoje znanje.Tako smo prišli do osme, vendar nikoli nismo biliosmošolci. Šolska reforma nas je iz sedme postavilav četrto, pustila pa nam je maturo po starem: ustnoin pisno preverjanje iz treh predmetov in še ustnoiz dveh. Pa smo tudi to premagali in pot v svet jebila odprta. Še prej pa na maturantski izlet ...Ravnatelj Mirko Leder je vedel, da marsikdo izmednas ne bi mogel iti. Izbral je igralce in igro (MarjanaRožanca), učil, svetoval, režiral in potem smo z njogostovali v sosednjih krajih. Sošolec je zapregelkonja v stari zapravljivček, naložil kulise in nas,ravnatelj pa se je pripeljal za nami s kolesom. Zzasluženim denarjem smo štirinajst dni preživeli vZadru, obiskali pa še Dubrovnik, Split in Plitvičkajezera.Poslovili smo se; polovica nas je šla študirat, drugiso se zaposlili, vendar pa so kasneje – ob deludosegli zaželeno stopnjo izobrazbe. Naše poti so sevse manj križale, srečanja so postajala redkejša,tudi tista ob obletnicah mature. Nikoli več se nismozbrali vsi; v prvih letih iz takšnih in drugačnihvzrokov, potem so prišle bolezni in smrt.Treh sošolcev ni več. Ob 50-letnici mature nas jeprišlo devet. Sprva je bil občutek bolj grenak,potem pa so zaživeli spomini. Spet smo bili v Stični,

Utrinki in spomini 60 generacij 39v našem razredu v samostanu, na klopcah vsamostanskem parku ...Kako čudovito je biti petdeset let mlajši!Nada (Arko) Golob1960Zlati maturantje, ker smo doživeli 50. obletnico maturePonosna sem, da sem obiskovala GimnazijoStična in pred 50 leti na njej 1960. maturirala.Razrednik je bil dr. Kajetan Gantar. Spomnim se naveselje, neobremenjenost, optimizem, pot, ki smojo vsakodnevno prehodili od Ivančne do Stične.Nikoli se nismo delili na naše in vaše, bili smo MI –dijaki Gimnazije Stična, rojeni v začetku 2.svetovne vojne in se šolali v 1. in 2. petletki TitoveJugoslavije. Šolske prostore in zavetje nam je nudilstiški samostan.Nismo imeli veliko, ampak imeli smo starše, ki soverjeli v nas in vedeli, kaj pomeni izobrazba, ter sev našem času borili za obstoj gimnazije v tem deluDolenjske. Mi pa smo dokazali, da njihov trud ni bilzaman, saj smo vsi dosegli poklice, ustvarilidružine in vzgojili otroke.Zahvalila bi se staršem, profesorjem in vsemostalim za pomoč, da smo dosegli svoje cilje.Dijakom svetujem: Znanje je pot v življenje!Življenje pa je kot kaktus, poln trnjev, a en samcatcvet ga naredi nepozabnega.Marička ŠtukovnikMarička (Pehani) Štukovnik je delala kotelektroinženirka na signalizaciji v železniškempodjetju (pri gradnji proge Sarajevo–Ploče),prekvalificirala se je v računalničarko v InštitutuJožef Stefan (računski center) in delala do leta2000 (program aplikacije za poslovanje podjetij,vzdrževalec projekta za podpiranje poslovanjapodjetja od kosovnice tehnološkega procesa doglavne knjige).

40 Utrinki in spomini 60 generacijVerjemi ali ne: v času šolanja smo imeli dve šolski reformi:iz 8-letne gimnazije smo končali v 4-letni,namesto klasične mature smo imeli obveznepredmete in maturitetno nalogo; iz razreda s 46 dijaki ob mali maturi nas je 4.gimnazijo končalo le 16; prihajali smo iz Stične, Ivančne Gorice,Žalne, Višnje Gore, Krke, Zagradca, VelikeLoke, Trebnja, Mirne Peči, Litije; izdelali smo razred 100-odstotno; maturirali smo celo več kot 100-odstotno,ker se je priključila še dijakinja iz prejšnjegeneracije; vsi smo dosegli poklice; nismo uspeli organizirati maturantskegaplesa, imeli pa smo valeto s pomočjo gospeLedrove; prodali smo ključ letniku za nami; sami smo šli na maturantski izlet v Arbanasipri Zadru; v 49 letih smo se srečali več kot 35-krat (od15. obletnice vsako leto); vzgojili smo 32 otrok, v povprečju po dva (spomočjo sošolke s šestimi otroki).Marička ŠtukovnikSpomini iz stiške gimnazije so zame nepozabniDogodki tistih let so zelo vplivali na moježivljenje. Starši in naši profesorji so nasspodbujali k študiju. Verjeli smo, da je izobrazbanaša bodočnost. Življenje je bilo bogato brezbogatije.Moje potovanje od doma do šole je bilo dolgo (izVelikega Mlačevega) in naporno, posebno pozimi.Včasih mi je sneg segel do boka, pa me ni ustavil,da ne bi šla v šolo. To vztrajanje se me drži celoživljenje. Vsako jutro je bila kolona študentov inučiteljev od železniške postaje v Ivančni Gorici došole. Prihajali smo iz vasi daleč naokoli. Včasih smovideli dr. Gantarja sedeti zadaj na vozu domačegakmeta in nas je z očmi pozdravljal. Razrede smoimeli v zgodovinski in umetniški zgradbi. Iz našegarazreda na vogalu smo gledali dol na meniški vrt,kjer je bilo polno sadja in sem in tja smo videlikakšnega meniha. V mali kapeli smo imeli mize zanamizni tenis in samo ena vrata so nas ločevala odmenihov. Gledali smo skozi ključavnico, da bivideli, kaj se dogaja na drugi strani. Naš razred jeimel 16 dijakov, 3 fante in 13 deklet. Bili smo kotvelika družina. Skupaj smo hodili tudi na predstavev gledališče, opero, na izlete v hribe, v Planico, naGrintovec s profesorjem Ledrom, Idrijo, na Vršič.Vsak četrtek nas je prof. Oblak učil plesati. Če siimel enko pri kakšnem predmetu, nisi smel priti naplesne vaje, dokler je nisi popravil. Vedno smomorali biti pripravljeni na vsak predmet za ustneocene. Če se nisi učil in si bil vprašan, ocena ni biladobra, tega smo se zelo bali. Marička Pehanova,genij v matematiki, nam je že na vlaku od VišnjeGore razlagala matematične probleme.Kotmara vas 2006Ta leta so bila tudi romantična. Fantje so spremljalidekleta do postaje ali po stezici ob Stiškem potočkuali pa na Nograd nad samostanom. Od tam je bilkrasen pogled na cel samostan in okolico.Imela sem veliko srečo, da me je sošolkina mamagospa Bubeniček povabila vsak dan na kosilo, takoda nisem bila lačna v tistih letih. Še sedaj sem jizelo hvaležna.Na koncu pete gimnazije smo šli na izlet s prof.Logarjevo in prof. Webrom na Plitvice, v Split in naReko. Bil je krasen izlet; študirali smo kulturo innaravo teh krajev. Zadnje šolsko leto (1960) smopouk zaključili že 15. maja, potem pa smo sepripravljali na maturo. Na končni maturantski izletv Zadar pa smo šli sami dijaki, brez profesorjev.Taborili smo v PZS Ljubljana- Arbanasi. Skupaj smozbrali okrog 80.000 dinarjev in fantje (Janez,Francelj in Peter) so bili naša banka, skrivali sodenar po žepih. Imeli smo se krasno.

Utrinki in spomini 60 generacij 41Čez štiri leta po naši maturi pa sem se vrnila vstiško gimnazijo kot profesorica biologije. Zelo sembila srečna. Tisti čas pa nisem samo čutilazgodovinskega in umetniškega okolja, ampak tudičloveško ljubezen. Imela sem svoj razred innajlepši spomin od takrat je, ko je pred maturo celrazred prispeval denar za učenca, ki si ni mogelkupiti maturantske obleke. Tisti fant je bil zelobister in šola mu je bila vse. Živel je daleč od šole vhribih (na Primskovem). Vsako jutro je vstal ob 4.uri zjutraj in pomagal v hlevu. Ko se je vrnil iz šole,pa je nakupil v trgovini potrebno za vaščane in jimprinesel gor v vas. Slišala sem, da se je ta fantizobrazil in postal celo ravnatelj. To je primer, kakosta bila šola in trdo delo pomembna za življenje.Cveta Bedene, prof. biologije, poročena z ItalijanomPonezuttijem, odšla v Kanado,zdaj živi v Concardu, Ontario1961Ob besedah Stična, gimnazija, samostan … zabrni nešteto spominovKadar zaslišim besede: Stična, gimnazija,samostan … se takoj čustveno odzovem in vglavi mi zabrni nešteto spominov.Gimnazijo sem končala leta 1961. Razredničarka jebila gospa prof. Cilka Žagar. Še vedno jo imamoradi. Srečamo se vsako leto, žal, vmes tudi napogrebih, saj se je od nas poslovilo že kar petsošolcev. Nazadnje smo se srečali v Kočevju napogrebu sošolca Toneta Piškurja.Presrečni smo vsi, kadar se srečamo, posebnotežko pa čakamo našo razredničarko, ki nas je spotrpežljivostjo in z ljubeznijo pripeljala do maturein nas še danes spremlja.V gimnazijo sem hodila pred davnimi, davnimi leti.Morda bo iz teh kratkih utrinkov mogoče razbrati,kaj smo delali.Učili smo se, ker smo hoteli narediti gimnazijo, kersmo imeli stroge profesorje in nas je bilo srampred njimi, če nismo znali (Glej črtico Mojprofesor!).Plonkali smo, jaz obvezno matematiko, prof. Puceljje to vedel, in goljufali profesorje. Prepevali smopri pevskem zboru, ki ga je vodila gospa CilkaŽagar. (Kdor ni pel pri zboru, je bil pri prof.Žagarjevi slabo zapisan.) Pisali smo v literarnoglasilo Iskre (nekaj izvodov smo napisalilastnoročno).Hodili smo v samostan k patru Marijanu (RafkoGroznik) po hruške in se z njim posvetovali o našihliterarnih stvaritvah.Pred maturantskim plesom smo hoteli nekajzaslužiti, zato smo ustanovili svoj bend (Joža Hren– harmonika, Marjan Kotar in Janez Pušlar – kitari,Plut – berda, prepevale pa smo Irma, Malči in Joža,nastopili smo celo za izseljence na Krki), uprizoriliigre …Bili smo lačni. Med uro francoščine sem bila nekočhudo lačna. Sošolki sem napisala na listek: »Joža, aimaš kej kruha?« Listek je prestregel prof. dr.Kajetan Gantar, misleč, da me bo »dobil«, in gaprebral. Rekel ni nič, samo pogledal me je pravmilo. Drugi dan mi je prinesel iz Ljubljane žemljico.Sicer pa smo bili »vlakarji« večkrat lačni kot siti. Vtrgovini smo kupili štruco kruha, v mesarijo pasmo šli prosit salamo. Mesarji so bili dobri ljudje inso nam vedno dali kakšen košček zastonj, posebnog. Jaroslav Bubeniček, oče naše sošolke Jarši. Hranosmo si pošteno delili. O kakšni topli malici ni bilogovora tako kot danes.Bili smo tudi zaljubljeni. Pisali smo pesmi in črticez ljubezensko vsebino, spogledovali smo se namladinskih plesih in plesali ob zvokih harmonike,ki jo je igral dijak Anton Rajgelj, se sprehajali obpotoku in hodili na Vir dvigat uteži z JanezomPodobnikom. Vsi fantje bi radi imeli take mišice koton, ki je bil državni prvak v dviganju uteži.Po prstih smo hodili mimo ravnateljevegastanovanja, ker je bil ravnatelj Mirko Leder strah intrepet stiške gimnazije.O sebi ne pišem rada, malo mi je nerodno, takopribližno kot v prvi gimnaziji. Upokojena učiteljicasem. Morda ste že slišali, da pišem za otrokepravljice. Objavljam jih v revijah za otroke: vCicibanu, Kekcu, Trobentici in Zmajčku. Če bostepogledali aprilsko številko Zmajčka, boste v njemnašli kar dve: Ko Zemlja zakašlja in ČebelaSivka (to je nanizanka in bo v jeseni izšla knjigaenajstih zgodbic). Napisala sem še knjige zaodrasle (Tonka z Gore, Sledi, Polž na verigi terknjigo pravljic Zmaji iz našega mesta).Irma (Mirtič) Jančar

42 Utrinki in spomini 60 generacijAnekdota o ravnateljevih nogavicahBila je huda zima. Na vlaku sem se hotela obgrelni cevi pod klopjo malo pogreti, zato semporinila noge na vročo cev. Toplo je res bilo, a somi tam tudi pregoreli podplati. Od Ivančne Goricedo Stične so mi podplati odpadli. Novica je šinilakot blisk po vsej gimnaziji. Ravnateljeva žena,gospa Nada Leder, mi je prinesla svoje čevlje invelike nogavice. Vprašala sem jo: »Nogavice nisoVaše, kajne?« »Ne, ravnateljeve so. Potrebuješvelike, da boš zapolnila prevelike čevlje,« jepojasnila.Ko je odšla, mi je sošolec Andrej potegnil nogavicoz noge in jo raztegnil, kolikor se je dalo. Zraven jevpil: »Poglejte, ravnatelja sem »nategnil«!« Tedajpa se je nenadoma pojavil ravnatelj. Mirno jevprašal: »Čigava je nogavica?« »Moja, ne, vaša,«sem odgovorila preplašena. Obrnil se je in spotomadejal: »Javite se razredničarki!«Posledic ni bilo.Obletnica mature 2006Irma (Mirtič) JančarMOJ PROFESOR, prvošolska ljubezenPrvo, kar mi pade na pamet, ko pomislim nagimnazijo, je moj profesor zgodovine. Izbralasem si ga v prvi gimnaziji, kot se izbere v teh letihnekoga, ali bolje rečeno, neko avtoriteto, nek ideal,za katerega živiš, zaradi katerega trpiš in bi bil zanjpripravljen tudi umreti. On je bil tedaj moj in splohme ni motilo, da je star, da je poročen, ne, njemu semv sanjah zaupala vse skrivnosti, on je uravnavalmojo pot in mi je odpiral s svojim znanjem zeleneluči v svet ter zapiral zapornice, kadar je bilopotrebno. Občudovala sem ga!Vsak dan se je pripeljal iz Ljubljane z vlakom in česem imela srečo, sem ga zagledala že v vagonu, kersem bila tudi jaz vlakar, kakor so nam rekli, sicersmo od Ivančne Gorice do Stične hodili skupaj peš.Nenapisano pravilo med dijaki in profesorji je bilo,da smo takrat hodili po desni strani, po dva in dva,torej v parih, drug za drugim: najprej profesorji,nato dijaki in dijakinje višjih razredov, nato šele nižjirazredi. Lahko si mislite, kako sem capljala na repukolone, kajti hodila sem šele v prvo gimnazijo.Na čelu kolone pa je vedno hodil moj profesor, visokin vitek, drugi so rekli, da je suh in dolg kot prekla,ampak jaz sem bila prepričana, da se za takodobrega profesorja, kot je on, lahko lepše pove. Velikje res bil, skoraj za glavo večji od ostalih, zato semga lahko videla, če sem le malo stopila vstran in sepovzpela na prste. Vedno sem upala, da bo pogledalnazaj in me morda opazil ali se mi bo celo nasmejal.Nič od tega! Večkrat sem se sama pri sebi jezila,posebno, kadar je šel z novo profesorico biologije:»Le čakaj, boš videl, kako sem se naučila, vse znam,ti kar pridi v razred in me vprašaj, kar hočeš!«Toliko sem imela opraviti s to svojo zaljubljenostjo,da sem s težavo odgovarjala prijateljici, ki me je karnaprej nekaj spraševala, povedati pa se ji nisemupala. Končno smo prišli do šole in na dvorišču smose pomešali. Zrinila sem se, majhno bitje, ki me jemnožica skoraj posesala vase, do profesorja in gapozdravila:»Dobro jutro, tovariš profesor!« Ta pozdrav jepomenil, rada vas imam! Zardela sem, kot bi mezasačili pri grdem dejanju, in on je to opazil. Ko jeodzdravil, se mi je nasmejal. Kot bi se odprlo nebo!Vse je bilo pozabljeno, celo to, da je vso pot hodil zmlado profesorico in se z njo pogovarjal. Šla sem zanjim po širokih stopnicah, skrbno pazila, da semhodila po njegovih stopinjah in iskala njegovenavidezne sledi. Utiral mi je pot, ki je vodila v hramučenosti.Komaj sem čakala njegovo uro, kajti oborožena sembila z vsem znanjem, ki sem ga bila sposobna dojetipri njegovih urah. Ko je spraševal, sem dvigala rokoin se pretegovala po klopi, da bi me opazil.Sodelovala sem in kadar me je poklical, sem vstala,vrgla s sunkovito kretnjo dolge lase nazaj, da se mije pokazal zaljubljeni obraz ter mu odgovorila stresočim glasom. Iz mene je vrela zgodovina kotljubezenska izpoved.

Utrinki in spomini 60 generacij 43»Dobro si se naučila, ali ste jo slišali, kako zna,odlično ti bom zapisal.« Njegove besede so mizvenele v ušesih in razlagala sem si jih čisto drugače,kot so pomenile drugim.»Kaj je rekel? Da znam? Da sem pridna?« Tega ne birekel, če me ne bi imel rad. In potem, ko me jeprimerjal z drugimi, ne, saj to ni res. Rad me ima.Pozabila sem na vse, samo gledala sem ga inposlušala, ko je razlagal do konca ure. Ko je odšel izrazreda, me je pogledal in se mi nasmejal, jaz pa semže delala načrte, kako se bom učila, da me bo spetpohvalil.Tako se je izpolnjevala moja prvošolska ljubezen doprofesorja, v učenju in trudu, da bi bila dobra,najboljša.Pripis:Profesorja Webra večkrat srečam v Ljubljani. Kljubstarosti se zelo dobro počuti. Včasih skupaj, »postarčevsko«, popijeva kavo in obujava spomine naStično. Pokazala sem mu tudi to črtico. O, kako svase smejala!Irma (Mirtič) Jančar1962Peter Podobnik: maturant, ravnatelj, direktorMed »60 naših« gotovo spada tudi PeterPodobnik iz generacije 1962. Mnogonjegovih bratov in sester se je šolalo na stiškigimnaziji, brat Janez je bil tu tudi profesor in zženo Cilko sta bila priljubljen športni par.Ampak o Petru Podobniku želim zapisati osebnespomine, čeprav se mi je na vabilo k sodelovanjupri zborniku opravičil z obljubo, da na obletnicozagotovo pride.Peter Podobnik me je kot ravnatelj OŠ VelikiGaber 1981 sprejel v prvo službo – kotenakovredno kolegico, mlado učiteljicoslovenščine. Pustil mi je svobodo udejaniti zučenci igre, šolska glasila, železniške natečaje, kiso nam omogočili popotovanja … in bilpokroviteljsko razumevajoč; z malo besedami seje vsaka zadeva hitro in uspešno rešila. Poznal jeljudi in znal je modro ukrepati. Ni govoril veliko,ampak tehtno; ko je iz pisarne zadišala njegovapipa, smo vedeli, da je zadovoljen in ustvarjalensredi dela …Zagotovo je še danes ponosen na napredek vsvojem kraju in uveljavljanje njegove nekdanjeOŠ. Ko sva z vlakom peljala nastopajoče učence vDom španskih borcev, mi je zaupal, da odhaja zadirektorja v ŠC Ivančna Gorica. No, par let zatem –Ravnatelj Peter Podobnik na OŠ Veliki Gaber obupokojitvi sodelavke1989 sva se tu spet srečala – on direktor ŠC, jazprofesorica slovenščine na SŠ. Ko se je ŠCpreoblikoval, se je kot ravnatelj zaposlil na OŠMirna. Zdaj je upokojen; verjetno ga gobarskastrast še vodi v bližnje gozdove, saj se pogostopozdraviva na Medvedjeku – jaz na kolesu, on nasprehodu s psičko.Tako, dragi kolega, nekdanji direktor ŠC JosipJurčič Ivančna Gorica in seveda maturant izgeneracije 1962, v minevanju časa zasijespomin …Breda Kramar

44 Utrinki in spomini 60 generacij1963Ekskurzije, izleti, pohodi …Deveta generacija maturantov se redno srečujevsako leto. Ob okroglih obletnicahorganiziramo enodnevne izlete. Ekskurzije izsrednje šole so nam ostale v lepem spominu in takoše bolj v živo obujamo dogodke. Ob 40. obletnicismo se odpeljali z avtobusom na izlet v Bohinj, zizletniškim čolnom po Bohinjskem jezeru in natona pohod do slapa Savice. Za to srečanje je nastalsestavek SPOMINI OB 40. OBLETNICI MATURE.SPOMINI OB 40. OBLETNICI MATUREO, čas zakaj tako hitiš? Mar hočeš, da nas pomladiš?Brezupno misliti je to, le spomine na šolska leta obujamo lahko.O, Gimnazija Stična po znanju bogata,sprejeta od nas si kot šola zlata.Brezskrbno vpisali smo se v prvi razred - bila je debata,a korajžno stopili smo skozi odprta samostanska vrata.Lepo je bilo, ko na dvorišču v parkuso nam ptički peli,Enako pa na drugi strani so tokovipotoka žuboreli.Toda kmalu od strahu postali smo kar beli,slišali smo le profesorske glasove, ki po razredih so hrumeli.Nalagali so nam učenja, obsipavali nas z raznimi deli,da včasih smo kar obnemeli.In končno smo se zresniliin se pridno učili.Celo dobre uspehe in tudi pohvalesmo večkrat zasluženo dobili.In tudi »špricali« smo kdaj pa kdaj in zakriti znalismo kak zaljubljeni par.Močno skupaj smo držali, bili za »špase« in Rudijeva baretkaprinesla nam je hude čase.A bilo je tudi časa za humor in smeh, glasovi kitarein petja je bila ljubezen nas vseh.Trudili smo se in v zadnji razred prišli vsi zagnani, bili smo četrtošolci»taglavni« in vsem dobro poznani.Uspešno opravili smo maturo vsi kot uigrani, nosili v sebi smo skrite talente– bili resno »intelektu« predani.Resnično od takrat je minilo že 40 let, lasje nam srebrijoa nič zato,Edinstvena generacija maturantov šolskega leta 1962/1963 Gimnazije Stična smo.Ob 40. obletnici mature smo si ogledalifotografiji iz leta 1963 in smo se malo pošaliliter ugotovili:Fantje: Rudi, Cene, Silvo, Tone, Jože, Oto, Jože, Naceso še vedno enkratni – res prave šolske »face«.Maturanti 9. generacije, šolsko leto 1962/1963Dekleta: Jerca, Draga, Lenka, Ivica, Joža, Meta,Mara, Martina, Joža, Rozi, Anica in Marina so ševedno nasmejane in dobrega spomina. Žal, Ančkemed nami več ni, a v srcih naših vedno živi!Martina (Erjavec) Muhič

Utrinki in spomini 60 generacij 451964V šolskem letu 1963/64 ni bilo 4. razreda in zato ne maturantov.1965Stiški šoli sem ostala zvesta še 37 letVprvi razred Gimnazije Stična sem prišla leta1957, stara deset let. Kaj kmalu sem doživelaprvo grenko izkušnjo. Na starih samostanskihvratih, za drugim mostičkom, je visel okrogel znaks prečrtanim kolesom. Skozi vrata se je lahkovstopalo le peš. Ko sta nekega sončnega jutra predzačetkom pouka skozi vrata prišli sošolki Marjetain Maruša iz Ivančne Gorice, smo ju obstopili inobčudovali njuni novi kolesi. Marjeta mi jeponudila, naj se zapeljem, če želim. Kolo se jesvetilo v soncu, bilo je naravnost očarljivo. Parmetrov sem le previdno hodila ob njem, nato pasem se še nekaj metrov peljala. Takrat pa se je vprvem nadstropju odprlo okno in na njem se jeprikazala glava gimnazijskega ravnatelja MirkaLedra. Vedeli smo, da je zelo strog, še posebnonovinci smo se ga bali. Zaslišali smo njegov glas;nisem razumela, kaj je govoril, z iztegnjenimkazalcem je kazal name in jezno vpil. Onemela sem.Maruša je rekla, da najbrž želi, da pridem k njemu.Kot v sanjah sem potrkala na vrata njegovepisarne. Ko sem vstopila, je zarohnel: »Do jutrizjutraj napiši dvestokrat: Po dvorišču se ne vozi skolesom.« Drugo jutro sem mu prinesla lepopisnonapisano kazen. Prijel je popisane liste, jih z jezopretrgal in vrgel v koš. »Si si zapomnila?« »Sem.« Insem odšla. Prvo kolo pa sem si kupila šele čez šestlet za med počitnicami prislužen denar.Še danes mislim, da je bil ravnateljev pristopneprimeren, saj spomin na dogodek z leti dobiva ševečjo dimenzijo.* * * * * *Mi, iz prvega razreda gimnazije, smo občudovalifante in dekleta iz osme. Zdeli so se nam podobnifilmskim igralcem na sličicah iz prvih žvečilk.Večkrat so pripravili različna predavanja; bolj smojih gledali, kot poslušali. »Ali bomo čez osem lettudi mi tako lepi, veliki in pametni?«Z enim izmed njih sem se čez trinajst let poročila.* * * * * *Naslednje šolsko leto so s šolsko reformo nižjirazredi gimnazije postali višji razredi osnovne šole.Tako sem v prvi razred hodila spet v šolskem letu1961/62; smo deseta generacija. Razred je bilDolgoletna ravnateljica OŠ Stična Marinka Piškurna proslavi 50-letniceštevilčen, bilo nas je 38. Trije so odšli že predzaključkom. Bili smo mladi, živahni, nagajivi, polnidomislic, delavni in skromni … lepi, veliki inpametni … Sošolcem sta bili bolj kot sošolke všečprofesorica matematike in fizike Slava Hrovat inrazredničarka profesorica zgodovine AlmaHrovat, dekletom pa profesor matematike in fizikeJože Kotnik ter profesor nemščine in francoščineLudvik Jevšenak.Po zaključku gimnazije smo se razkropili pofakultetah in višjih šolah, nekateri pa so šli vslužbo. Kar pol razreda nas je postalo učiteljevrazličnih področij, tako da bi lahko v današnjihčasih odprli kar zasebno devetletno šolo. Sledi smopustili v šolstvu, zdravstvu, sociali, gradbeništvu,kemiji, pravosodju, bankah, upravi in drugod.Veseli smo, kadar se naključno srečamo, obokroglih obletnicah pa se nas vedno zbere več kotpolovica. Takrat se nam zdi, da se čas premaknenazaj. Veliko si imamo povedati, šaljivci so ostališaljivci, manj zgovorni so z leti postali boljklepetavi. Odstirajo se male skrivnosti, nekaterimzameram se nasmejemo. Pretreseni smo se zbraliob slovesih od sošolke Nike ter sošolcev Branka inJožeta.

46 Utrinki in spomini 60 generacijDeseto generacijo je šola dobro pripravila naživljenjske izzive.* * * * * *Stiški šoli sem ostala zvesta še 37 let. Zadovoljnasem, da sem 21 let vodila eno največjih šol vSloveniji – Osnovno šolo Stična.Pod skupno streho s srednjo šolo nam ni bilolahko; obremenjevalo nas je pomanjkanje prostora,dvoizmenski pouk, kronično pomanjkanje sredstevza vzdrževanje slabo grajene stavbe in spodobneplače ter najrazličnejša usklajevanja.Delo z ljudmi, majhnimi in velikimi, sem kljubvsemu z veseljem in odgovorno opravljala;nagrajena sem bila z uspehi učenk in učencev ter sprijetnim delovnim vzdušjem na šoli.Tudi pretesna in že postarana šola je lahko lepa,prijazna in topla. In za tako smo se trudili, doklersmo bili skupaj …Marinka Piškur1966Spomini na lepe čase in na dobre ljudi so pravi biseri srcaRad se spominjam gimnazijskih let, sošolk insošolcev ter vseh, ki so nam odpirali pot vbogastvo znanja in nas bodrili za pošteno življenje.Bili smo enkratna razredna skupnost: složni,solidarni, bratski, dobri, veseli, a skromni.Povezovalo nas je prijateljstvo pod skrbnimmentorstvom razrednika prof. Ludvika Jevšenaka.Lepo nam je bilo v razredu, na igrišču in pri drugihdejavnostih, še posebno v tretjem letniku, ko smonastopali na odrih po naših krajih s komedijo Tetaiz Amerike ter nabirali sredstva za maturantskiizlet. Kako ponosni smo bili na maturo v juniju1966! Odprla se nam je pot v prihodnost. Vedelismo, da bo naše slovo od gimnazije tudi naše slovood razredne skupnosti. Obljubljali smo, da se bomoredno srečevali. Nekaj let smo srečanja pripravili, avsi niso mogli vedno priti. Razšli smo se. Začelo seje novo obdobje. Vsak izmed nas si je izbral svojoštudijsko pot. Vsak po svoje pišemo list za listom vknjigo življenja. Ko se srečamo, nam je lepo.Obujamo spomine na mlada leta in radiprisluhnemo, kako gre drugim. Vedno vzdihnemo,kako lepo bi bilo, če bi se srečali. A za to uresničitevni poguma, premalo volje, preveč izgovorov …Jože Kastelicduha, za moč in pomoč romarjem skozi življenje vpolnost Očetove slave. V teh letih sem se veselil zmnogimi mladimi, ki so v »naši gimnaziji« nabiraliznanje ter se tudi v poglobljeni veri pripravljali zaživljenjsko pot. Res smo srečni, tako večkrat sampri sebi modrujem, da imamo v našem kraju, v tejlepi stiški dolini, tako dobro srednjo šolo.Vedno sem bil ponosen na našo stiško gimnazijo, kinam je omogočila pot naprej. Hvaležen sem vsem,ki so me poučevali, vsem, ob katerih sem oblikovalsvojo pot. Čudovito me je vodila Božja roka naduhovniški poti iz Stične, preko župnij Šentvid,Dobrepolje, Krpanovih krajev – Bloke in SvetaTrojica, v Grosuplje ter Šmarje Sap. Pred dvajsetimileti sem se vrnil v rodni kraj, postal prvi župniknove župnije Ivančna Gorica, kjer zdaj domujenekdanja stiška gimnazija. Gradili smo novo cerkevsvetega Jožefa, Gospodovo svetišče, za posvečenjePočasi dopolnjujemo zemeljsko bivanje,dopolnjujemo tudi poslanstvo, ki nam ga je zaupalStvarnik, bližamo se poveličanemu bivanju, ki jevečno. Življenje je dar, ki se ne izgubi. Kmalu gabomo dopolnili v Ljubezni vstalega Jezusa.Lepo je obujati spomine, še lepše je živeti v upanju,ki se gotovo uresniči.Jože Kastelic, župnik v Ivančni Gorici

Utrinki in spomini 60 generacij 47Nekaj utrinkov iz gimnazijskih časovSem p. Avguštin Novak, v gimnazijskih letihTonček Novak, rojen 25. 9. 1946 v Kriški vasi.Osnovno šolo sem končal v Višnji Gori 1961.,maturiral 1966., novo mašo imel 1973. Dvajset letsem bil samostanski ekonom, od lani civilno vpokoju, kar nič ne spremeni mojega meniškegadnevnega reda in dolžnosti, samo skrbi ni toliko zadruge, razen za čebele.Sem eden redkih učencev, ki je gimnazijo obiskovalkar v domači hiši, v stiškem samostanu. Vsamostan sem namreč vstopil leta 1961, takoj poosemletki. Leta 1966 pa sem maturiral na našigimnaziji.Kot prvi spomin na šolo so mi ostala okna v prvemin drugem nadstropju šolskih prostorov, ki so medodmori oživela z nasmejanimi obrazi in glasnimgovorjenjem, sem in tja pa je po samostanskemvrtu zakrožil tudi kak papirnati avionček, ki sem gakot vrtnarjev pomočnik moral seveda pospraviti.Živahno je bilo med velikim odmorom tudi nasamostanski porti, kjer so se učenci z dobrosrčnimvratarjem Franceljnom (Lušnik) neutrudnopogajali, koliko hrušk bodo dobili za kovanec, ki soga slučajno premogli.Ob vstopu v drugi letnik gimnazije sta mi najboljostala pri srcu moj prvi razrednik Kajetan Gantarin ravnateljica Cilka Žagar, ki sta po očetovsko inmaterinsko sodelovala pri izpitih, ki sva jih ssošolcem Jožetom Kastelicem starejšim moralanapraviti za prvi letnik, ki ga nisva obiskovala vStični.Od stanovalcev v prostorih internata v samostanusem si najbolj zapomnil profesorico zgodovine LiniLampret, ki je tudi najdlje ostala naša soseda. Bilaje z nami menihi sicer zelo prijazna, nikakor pa nimogla verjeti, da bi ji ne hoteli malo nagajati, da bise čim prej izselila. Zato ji je stalno nekdo vdiral vkuhinjo in tudi ključavnica z dodatno obešenko nipomagala.Med žive vtise sodijo tudi razsvetljena okna v stariin novi prelaturi, kjer so se že v zgodnjih jutranjihurah prižigale luči po razredih. Medtem ko smomenihi v cerkvi peli hvalnice Bogu, so pridnesnažilke kurile velike zelene lucove peči, da so dopričetka pouka vsaj malo ogrele razrede, in duh poPročelje nekdanje gimnazijske stavbe s skupinskosliko menihov v križnem hodniku(na panjski končnici)ognju in premogu nas je ob vstopu prepričal, dasmo na toplem.Na panjsko končnico je stiško šolo in menihe vkrižnem hodniku naslikal Višnjan Janez Kastelic, kije tudi sam sedel za lesenimi šolskimi klopmi in nanjih občudoval prve poskuse likovne vzgoje.Poslikana panjska končnica vam sporoča, da je mojhobi v samostanu delo s pridnimi čebelicami, obrednem urniku samostanskih dolžnosti, seveda!p. Avguštin (Anton) Novak

Utrinki in spomini 60 generacij 49Ustvaril sem si družino s petimi otroki. Sedaj pauživam zaslužen pokoj in se ukvarjam s svojimivnuki.Ob pogledu na stavbo sedanje gimnazije in stavbogimnazije, v kateri smo se mi šolali, se zamislim, vkakšnih nemogočih prostorskih pogojih smo bilitakrat. Ti slabi pogoji za bivanje so bili za nas ševečji motiv, da smo se vzgajali v medsebojnemprijateljstvu in tovarištvu. V času našega šolanja jevodstvo gimnazije vložilo veliko truda in napora,da je bila Gimnazija Stična sploh verificirana. Temusmo dodali svoj prispevek tudi mi dijaki s svojimzavzetim delom na učnem področju in izvenšolskihdejavnostih, saj smo brez strojev gradili stadion inrokometno igrišče.Jože Mestnik1969Tudi sama je 37 let poučevalaNa gimnazijo ima veliko lepih spominov.Razredničarka ji je bila prof. Maja Smolej, por.Ficko. Ponosna je na vse sošolce, ker so postalipokončni ljudje.Tudi sama je 37 let poučevala matematiko vosnovni šoli v Šentvidu pri Stični in imela svojedelo neizmerno rada. Če bi se ji bilo treba za poklicše enkrat odločati, bi tega ponovno izbrala.»Gimnazijo sta obiskovali tudi obe moji hčerki,Irena in Maja; vsi smo bili zadovoljni, ker sta svojeobveze izpolnjevali in sta si pridobili veliko znanja,s katerim sta uspešno nadaljevali študij nafakulteti. Pohvaliti bi morala profesorje, ki so biliGimnazija na dlaniNi vsakomur dano, da bi imel gimnazijo takorekoč na dlani. Gimnazijo, ki je mnogimomogočila, da so se zapisali v sam vrh eminentnihoseb na vseh področjih. Učili so nas profesorji –najboljši. Strogi, dosledni, a s posluhom za mladegačloveka. Z mnogimi življenjskimi nasveti so namomogočili, da smo odrasli v pokončne mlade ljudi,ki so znali ceniti in vzpostavljati prave vrednote vodnosu do sočloveka in družbe.Poleg učenja smo počeli še vrsto drugih stvari, takov šoli in izven nje. V prostem času smo poslušaliBeatle in kdaj tudi zaplesali. Prvo plesno znanjesmo osvojili kar v šoli. V tem času je začela izhajatiMladina, ki smo jo pridno brali. V njej smo našliposamezne lekcije s področja politike. Poglabljalismo se v različna mnenja posameznih piscev in jihs sošolci analizirali. Nekateri so postali že praviV učilnicistrogi, dosledni in obenem z veliko merorazumevanja do mladega človeka.In kaj je najlepše zame kot učiteljico? Gledatimladega človeka, ki bi se rad nekaj naučil, za to pase je pripravljen tudi potruditi in ne pričakuje, dabodo vse naredili drugi namesto njega.«Hčerka Maja (maturirala 2005) pa dodaja:»Srednja šola mi ni omogočila le velikega zaleta naodskočni deski v svojo poklicno prihodnost,temveč me je socializirala z vrednotami učenja,spoštovanja in trdega dela. To so bili časi, ko so miza vedno vcepili naslednji moto: Nič ni nemogočein vse se da, če se le hoče.«Anica (Fajdiga) Golfpolitični komentatorji. Zanimiva literarna srečanja(Pavček, Mate, Flisar) so v mnogih prižgala željo poustvarjanju. Pod vodstvom prof. Žagarjeve smoširili slovensko pesem in se udeleževaliposameznih proslav, ki jih je bilo v tistih časihmnogo.Najlepši je bil maturantski večer. To je bil vrhvsega dogajanja, skorajšnji zaključek našegašolanja. Pa ne toliko zaradi lepih oblek in nassamih, ampak bolj zaradi naših staršev, ki so biliponosni na svojega maturanta.Povedati moram, da smo imeli v času našegašolanja neizmerno spoštovanje do našihprofesorjev. Prav takega nosimo še danes s seboj.***

50 Utrinki in spomini 60 generacijČisto na koncu hodnika je bila knjižnica. Vzastekljenih omarah so bile zložene knjige, ki smosi jih dijaki sposojali domov. Ni jih bilo ne vemkoliko, a vendarle dovolj, da smo vsi tisti, ki smoradi brali, prišli na svoj račun. Tu pa je bila tudiprof. Cilka Žagar, ki nam je o vsebini izbranih knjigmarsikaj povedala. Vzbudila je naše zanimanje zaavtorja, ilustratorja, prevajalca, založnika ... Vknjižnici je bilo čutiti posebno energijo. V njej jevladal mir, poseben mir. S sošolci smo tihoizmenjavali svoja mnenja o posameznih prebranihdelih. Bilo nam je lepo.Čez čas smo v pritličju dobili nov prostor, ki je karvabil noter. Pa tudi knjig je bilo več in sevedasošolcev, ki so želeli brati. Še danes sem hvaležnaprof. Žagarjevi, da sem ji smela pomagati prinjenem delu. Zato ni čudno, da me je celih 28 letneizmerno veselilo delo v grosupeljskisplošnoizobraževalni knjižnici, me bogatilo inizpopolnjevalo. Zasluge za to ima nedvomno tudiprofesorica Žagarjeva, ki me je usmerila v to delo.Rada povem, da se je spominjam z vsemspoštovanjem.Lojzka (Strmole) Cilenšek1970Vztrajna ekipa z jasnimi ciljiTEKMOVANJE: Vseživljenjsko izobraževanjeETAPA : Gimnazija StičnaSTART: September 1966UDELEŽENCI: 32 mladih deklet in fantičev, letnikarojstva med 1950 do 1952TRENER IN TEHNIČNI VODJA: Alma Hrovat, prof.GLAVNI SODNIK: Alojz Šonc, ravnateljCILJ : MaturaZAKLJUČEK: Junij 1970 – za večino sošolcevBili smo ena trmasta, delavna, občasno celo preveč,marljiva ekipa, ki trenerju, vaditeljem,sekundantom in sodnikom ni delala resnihpreglavic. Grizli smo in vztrajali in prišli do cilja.1971Generacija, ki brez vsakoletnih srečanj ne zdržiBili smo generacija 30 zelo živih dijakov, močnopovezanih med sabo in pripravljeni za vsakonagajivost. Ljuba razredničarka, gospa Cilka Žagar,pa nam je znala prisluhniti in nas je globokorazumela. Čutili smo, da smo njeni ljubljenci inlahko rečem, da nam je bila druga mama. Pa saj jemorala biti! Izpovedali smo se ji o vsem: o križih intežavah v ljubezenskih zadevah, branila nas je predravnateljem Šoncem in za nas vedno z dobrobesedo vse uredila. Prav vsako leto se dobivamo,zadnjih šest vedno pri Magovcu na Krki.Malo pred ciljem smo si kar v stari dvorani v Stičniorganizirali še maturantski ples. Program večeranam je delal več skrbi kot vse ostalo. Seveda jetreba priznati, da tudi skrb za toaleto ni bilazanemarljivo majhna. Če je ples, mora biti muzika… gramofon ali živa glasba. Denarja ni bilo kajposebno veliko, cenejše bi bile plošče, a smo stisniliin improvizirali živo glasbo. Za izziv pa smo vprogramu maturantov prispevali še lastniinstrumentalni vložek. Kar nekaj, ampak bilo je pale, čeprav posebne glasbene izobrazbe nismo imeli.Bilo je lepo – enkratno in enostavno neponovljivo!Nikolaj ErjavecPrvi spomin je gotovo na izostajanje. Namreč pouksmo imeli tudi v soboto. Zaradi pomanjkanja kadraso prihajali profesorji ob sobotah z Inštituta JožefStefan učit matematiko in fiziko. Torej smo imeliravno takrat tri ure matematike pa fiziko …Splačalo se je špricati! Enkrat pa se nismodogovorili, kdo lahko gre od pouka in šlo nas jepreveč. Samo trije zagreti za naravoslovje soSonja v mini krilu s sošolkama v maturantskihoblekah po uradnem programu

Utrinki in spomini 60 generacij 51obsedeli v razredu. Bojan je matematiko drugačedojemal, bil je t. r. genij in je vedno vse znal, žal, panam ni znal poenostaviti, da bi še mi kaj dojeli.Razredničarka mu je rekla, naj gre po nas. Bili smona Gradišču, celo kuro smo pekli … In Bojan je resprišel z motorjem po nas … mi pa je res k pouku!Po hudih besedah smo Žagarjevi vse skesanopriznali, povedali, da smo šli zaradi urnika, ki je obsobotah tako neznosen … In ni bilo ukorov.Drugi spomin pa je vezan na pripravo in izvedbomaturantskega plesa. Imeli smo ga 29. maja 1971 vdvorani kulturnega doma v Stični. Že prej smonaštudirali igro (najbrž Poročil se bom s svojoženo), z njo gostovali od Zagradca do Šentvida že v3. in 4. letniku. Tudi na sam večer smo jo zaigrali zastarše in povabljence. Naredili smo priložnostniansambel – kar Bele vrane smo se imenovali.Dekleta smo skrbno načrtovale svoje obleke – žeminice, Žagarjeva pa nam je postavila standarde:Koža se ne sme videti! Ker se ni strinjala z našimizborom, me pa smo jo spoštovale, smo narediletak kompromis, ki so ga sprejeli tudi naši starši: zauradni del krila čez koleno, potem pa takoj vnajljubše oblekice – minice, kombinezone, ki sotudi bili moderni …Podobno je bilo tudi s kajenjem. Posebno strog jebil ravnatelj Šonc. Skrivaj smo kadili zasamostanom za kuhinjo in v moških straniščih. Narazredni uri je Žagarjeva predlagala, če o našemkajenju starši res vedo, naj napišejo izjavo. Res semprinesla podpisano od matere: »Seznanjena sem,1972Na površje splavajo le lepi spominiVedno sem užival ob gledanju slovenskega črnobelegafilma Vesna. V ta čas sem postavljalsvoje prijatelje, ki so v poznih petdesetih bili medprvimi generacijami maturantov na gimnazijiStična. Cenim jih po klasičnih znanjih, ki so jihpridobili in so v globini znanja še vedno vprednosti pred kasnejšimi generacijami. Vprednosti so tudi po življenjskih izkušnjah,nabranih v trdih in skromnih povojnih razmerah,po sklenjenih večnih medsebojnih prijateljstvih, kise tudi danes kažejo v polnih udeležbah naobletnicah mature in pogrebih mrtvih sošolcev.Nekateri med njimi še danes igrajo tarok.O pisanju spominskih utrinkov bi morda veljalo, dase v tovrsten almanah pišejo le lepe stvari. Šenajbolje bi bilo, da namesto črnega in belegastolpca spominov naredim enega svetlega, takega,ki bi dal morda čutiti, da je bilo vse lepo in prav,hkrati pa bi se dalo zaznati, da vse le ni biloda moja hči Sonja kadi …« Vendar tega nismoizkoriščali. Med kajenjem pa smo se velikonasmejali, načrtovali … Bilo je res lepo.Posebni so spomini na maturantski izlet. Kam vsenas je razredničarka peljala! Z vlakom in ladjosama iz Ljubljane, v Beograd, Sarajevo, Dubrovnik,Zadar, Split … V Beogradu smo spali v Košutnjaku,se razporedili po bungalovih … in ušli zvečer ven! Vvsakem je po eden ostal, ampak Žagarjeva jevstopila in naš pobeg opazila … se jezila, da boposkrbela za letalske karte … Povedali smo, da smole posedeli, prižgali … poslušali glasbo in opazovaliljudi. Sprejela je … in naslednjič šla z nami nateraso v Splitu. Nepopisno doživetje je bilo, ko namje pel ravno Mišo Kovač. Še danes smo ji hvaležniza vsa ta doživetja! Radi se jih spominjamo.Po srednji šoli sem se takoj zaposlila, saj me jeslužba že čakala v finančnem sektorju na železnici.Kasneje me je zamikalo v prodajno službo Dela,zaradi bližine doma in hčerke Bojane pa sem leta1975 postala matičarka v Šentvidu in na takemdelovnem mestu se po 37 letih upokojila. Še vedno,že 12. leto, sem občinska svetnica, najraje pa časposvečam vnukinji Mini, domu ...Tudi moja hči je 1991 maturirala na tej šoli in jedanes okrožna sodnica v Ljubljani.Janez ZupančičSonja Maravičdoživeto in uveljavljeno tako, kot smo si takratdijaki mislili in želeli.Spomnim se, kako nam je bilo nudeno, da že vzgodnjih letih šolanja spoznavamo kulturo, saj smošli nekajkrat na leto z vlakom v ljubljansko Dramo.

52 Utrinki in spomini 60 generacijTo je bil tudi čas, ko si se lahko resno preizkusil vvlogi izzivalca usode, ko si v kavarni pokadil kakcigaret in te profesor ni zasačil. Spomnim se, kakome je ujel ravnatelj na gimnazijskem stranišču, kosem kadil skupaj z gimnazijkami iz letnika predsabo. Izgovor, da imam rojstni dan, ni pomagal, g.ravnatelj pa je dal priporočilo, da bi za tako prilikoraje postregel s cajno krofov (na stranišču bi bilosigurno prima). Nismo pa bili takrat tako »odboga«, da bi poslinjene čike frcali na strop in bi setam prijemali in ostali kot stalaktiti leta dolgo. Toso delali predhodniki, belilo pa se ni pogosto.Moja generacija sošolcev ni »špricala«, poznal pasem mnogo svojih predhodnikov, ki somarsikakšen dan v skupinah izkoriščali prisojnostGradišča, Nograda in prikritost zakajene Štalce.Štirje gimnazijci smo sestavili »bend«, ki se jeimenoval Sitticum. (Če smo si rekli »Stitih«, je bržkdo pripomnil, da bi bilo bolje, da bili »tih«.) Zansamblom smo bili kar dežurni na raznihproslavah in drugih »procesijah«, poleg tega smoigrali skeče, za »8. marec« je imel bend celokoncert s plesom. Če bi kdo od tistih, ki smo znalikak inštrument, odklonil sodelovanje na proslavah,bi je ne odnesel poceni. Kakih privilegijev na računtega pa nismo bili nikoli deležni. Spomnim se, kakosem si zažgal nalepljeno brado, ko sem obzaključku performansa v vlogi mojstra Boccaccia izDecamerona upihnil svečo. Predstavljajte si »…. žegrem, samo piko še pristavim …« z ožganim»ksihtom«. Spomnim se, kako smo nekateri izneuradne gimnazijske kulturne skupine v Metlikiizvajali odlomke iz Jurčičevih del in se odličnoodrezali.Gimnazija je v tistih časih organizirala tudi plesnošolo in tekmovanje na zaključku. Tisti čas je bilo nagimnaziji tako pomanjkanje moških, da sta imeladva letnika skupaj telovadbo. Kar nekajgimnazijcev nas je sodelovalo v rokometnem klubuPartizan Stična (pozneje Gradišče). Spomnim se,da smo bili eno sezono dolenjski prvaki v košarkikljub precej nižji povprečni telesni višini vprimerjavi z slavnimi Novomeščani. Fiskultura, kotsmo rekli, nam je bila blizu, in to večina zvrsti, vsepa po zaslugi odličnega profesorskega para Cilkein Janeza Podobnika.Eno leto sem imel na zaključku leta vedenje 4.Pritožil sem se in odgovor profesorskega zbora jebil, da sem kaznovan zaradi uničevanja družbeneimovine, čeprav prej nisem bil nikoli opominjan aliukorjen … Po neki tekmi za barve gimnazije sem sizlomil palec na nogi in hodil z eno nogo v mavcu, zdrugo v čevlju tistih enaindvajset dni in to je biloto.Vzcvetele so prve simpatije – imeli smo že dekletain punce so imele fante. Naslanjali smo se napodboje vrat, hodili prodajat šarm v nižje letnike …Nikoli nismo imeli posebnih uspehov z dekleti izletnikov pred nami. Bili smo še preotročji in kogledam fotografije iz tistih časov, se mi šele sedajzazdi, da je bilo res, o svobodi seksa se nam nisanjalo. Mladi profesorji, ki so še pred diplomoprišli poučevat na gimnazijo, so bili neredko tarčazapeljevanj gimnazijk. Slišal sem, da je bilapodobna, strumnejša praksa gimnazijcev že vpetdesetih. Kot mladinski funkcionar sem vodilmladinsko organizacijo na gimnaziji dva mandatain bil kar aktiven pri uveljavljanju samoupravljanjana srednjih šolah. To je bilo v času Mitje Gorjupa inŽivka Preglja, ki sta odigrala odmevni vlogi tudi vmladinskem gibanju v jugoslovanskem prostoru.Tisto z uničevanjem družbene imovine je imeloizvor bolj v moji naravi, ki se »napumpana« izraznih seminarjev in nazadnje iz velike»problemske konference v Celju« ni hotelaupogibati po predpisih in volji takratnihgimnazijskih avtoritet. Rad se spomnimravnateljeve violine in Lorelei: »Ich weiss nicht,was soll es bedeuten …«, šolske naloge v gotici,profesorice francoščine z »ouvre les fenetres« obvstopu v zatohli razred in kako smo že v prvi šolskinalogi nasedli in prevajali »qu'est ce que c'est« vmnožino. Francoščino sem po štirih letih boljeobvladal kot nemščino po osmih letih. Slovenske inpa tudi druge slovnice nisem nikoli dobro znal.Všeč mi je bila literarna zgodovina, rad sem se napamet naučil kakšno pesem iz kitajske aliegipčanske lirike, da sem se pozneje postavljal.Pred nedavnim sem v ljubljanski drami gledal JulijaCezarja in po veliko letih sem ob Antonijevemgovoru mrtvemu Cezarju potihoma recitiral tudijaz. Spomnim se, kako smo po maturantskemvečeru svojih gimnazijskih predhodnikov, nakaterem sem pomagal streči hrano in pijačo, zdvema gimnazijskima kolegama iz tega letnika,preko Ria, primerno dobrovoljni, šli na tekmovanjeiz francoščine na Šubičevo gimnazijo. Pisali smotemo To je življenje, ki ga je treba odkrivati.Zamislil sem se nekaj v zvezi z Diogenom, ne vemzakaj. Verjetno mi ga je prinesla predhodna noč, pakljub temu smo se razvrstili nekje med dvajsetimin petindvajsetim mestom. Moram reči, da smo sena tekmovanjih iz tujih jezikov v tistih časih vednodobro odrezali. Še danes mi je hudo, da mi jemanjkala angleščina, za pozneje. Manjkala je tudilatinščina in spet sem malo nevoščljivgimnazijskim prednikom iz petdesetih.Kaj bi želel po gimnaziji, če ne bi šel na medicino?Šel bi na igralsko akademijo ali pa na akademijo zalikovno umetnost. Rad se spomnim »kupovanj in

Utrinki in spomini 60 generacij 53prodajanj gimnazijskega ključa« v zadnjih letnikih.Obstaja knjiga zapisov o teh dogodkih, ki jo hranigimnazija, in v tej knjigi je kar nekaj spominov, kijih ta almanah ne bo zajel. Imel sem srečo, da mi nibilo treba delati mature, sem se pa namesto tegapripravljal na sprejemne izpite na fakulteto. Vprijetnem spominu mi ostaja maturantski izlet vMakarsko. Obilo prijetnih toplih noči, simpatij,plesov in sparjenega prošeka. Goreli so otoki terobala in kot zaveden gasilec sem šel na gašenje vnatikačih s steklenico radenske za pitje in gašenjeter kovinsko pahljačasto lopatico za gašenje. Potemsem se lahko kazal z do krvi odrgnjenimi konicamiprstov na nogah in osmojenimi kocinami nagolenih. Radi smo se izpostavljali v tistih časih, pačeprav je večkrat bolj bolelo, kot pa se je izplačalo.Tisti, ki so bili na tem maturantskem izletu, vedovse v zvezi s »kikirikanjem« in policijsko marico,pozneje je padlo kar nekaj ukorov, jaz sem imeltisto leto že tako vedenje prav dobro /4/.Na koncu ugotavljam, da pravzaprav splavajo napovršje le lepi spomini.Janez Zupančič1973Skupaj smo kovali znanja za kasnejša letaPovabilo, naj napišem prispevek za zbornik ob60-letnici gimnazije, me je razveselilo, saj me jemiselno povrnilo v dijaška leta slavne stiškegimnazije ter pod okrilje starodavnega stiškegasamostana. O tem sva se pogovarjala tudi zministrom prof. dr. Boštjanom Žekšem (ministrombrez resorja, pristojnim za Slovence v zamejstvu inpo svetu), ki je bil v začetku 70-ih let mojgimnazijski profesor fizike in matematike. Prav ponjegovi zaslugi, ker sem imel tako radtermodinamiko, sem se odločil za študij geografije,čeprav sem sprva sanjal bolj o meteorologiji. Ni mibilo žal, saj mi je ravno študij geografije dalprepotrebno širše znanje, ki sem ga pozneje spridom uporabljal na svoji znanstveni, diplomatskiin politični poti. Ko se z ministrom Žekšempozdravljava na tedenskih sejah Vlade RepublikeSlovenije, se ogovoriva kot "sošolca". Na eni prvihsej vlade je namreč protestiral, ker sem ganagovoril kot "dragi profesor moj!" Pogledal jenaokrog in tihoma dejal: "Ne me tako naslavljati, dane bodo mislili, kako star sem že!" Od takratnaprej, in to je bilo lansko leto, sva "sošolca".Seveda je sledilo dodatno vprašanje v kasnejšihmesecih, ko sva se pozdravljala kot sošolca. "Avidva sta sošolca?" so se glasila vprašanjaministrov in predsednika vlade. Midva pa v en glas:"Seveda, saj sva hodila skupaj na stiško gimnazijo!"Jasno, da nisva govorila o različnih vlogah. In takoje tudi sedaj. Ministrski zbor naju pozna kotsošolca slavne stiške gimnazije.Vrnitev v rodni kraj po skoraj dveh desetletjihbivanja v Ljubljani in po svetu mi je omogočila, dase ponovno pogostokrat srečam z nekaterimisošolci in sošolkami, v stiški trgovini pa predvsemz meni tako ljubima profesorjema Smolejevo (por.Ficko) in Glavanom. Velikokrat posežemo v leta, kosmo skupaj kovali prepotrebno znanje za kasnejšaleta. Prof. Maja Smolej mi je dala prepotrebneDr. Rado Genorioosnove iz francoščine, kar sem v kasnejšihdiplomatskih letih s pridom uporabljal pri svojemdelu v Bruslju in drugje po svetu. Pa še štipendijomi je zagotovila, da sem sploh lahko hodil v šolo inkasneje tudi študiral. Njena velika človeška veličinami ostaja kot drag spomin na leta, ko sem kotnajstarejši zidarjev sin v skromnih družinskihpogojih segal v džunglo znanja. To je bila enkratnadota za kasnejša študijska leta v Ljubljani.Rad se spominjam svojih sošolcev, ki so postaliuspešni v gospodarskem življenju države, lep pa jespomin tudi na tiste, ki jim je življenjska potprekrižala uspešno dokončanje svojih ambicij.Vedno se je lepo srečati z nekdanjimi sošolci,generacijami dijakov pred mano ter tistimi, ki sokasneje gulili stiške klopi.Rado Genorio se je rodil 1954 v Stični naDolenjskem in tu leta 1973 maturiral. NaFilozofski fakulteti je študiral geografijo in za svojeraziskovalne dosežke prejel dve nagradiPrešernovega sklada. Kot asistent se je zaposlil naInštitutu za geografijo, zaključil magistrski študij insi pridobil doktorat geografskih znanosti. Njegova

54 Utrinki in spomini 60 generacijosnovna usmeritev je bila na področjih političnegeografije, geopolitike ter ekonomske in socialnegeografije. Njegov znanstvenoraziskovalni opusobsega preko sto enot.V letih 1984 do 1992 je bil ravnatelj Inštituta zageografijo, nato je vstopil v tedanjo VladoRepublike Slovenije kot državni sekretar vMinistrstvu za znanost in tehnologijo, začel zizvajanjem predpristopnega programa PHARE inleta 1994 Slovenijo pripeljal v polnopravnočlanstvo EUREKE. Od leta 1996 je deloval v Uraduza evropske zadeve, nato kot državni sekretar vvladni službi in bil ena ključnih oseb slovenskegavstopanja v EU in zvezo NATO ter v schengenskoobmočje. V obdobju po mednarodnem priznanjuRepublike Slovenije pa je kot dolgoletni pogajalecza evropska sredstva ključno prispeval, da jeSlovenija iz EU uspešno črpala razpoložljivaevropska sredstva in se s tem pripravila naprevzem obveznosti članstva v EU po njenemvstopu 1. maja 2004. Enako velja za njegovaprizadevanja pri zadnji schengenski širitvi, ki jo jeaktivno udejanjal polnih 10 let.Za svoje dolgoletno znanstvenoraziskovalno deloter delo v številnih Vladah RS je dr. Rado Genorioprejel mnoga priznanja in odlikovanja.Dr. Rado Genorio1974Spomin na prvo šolsko uro pri novem profesorjuV8. razredu osnovne šole smo si začeli izbiratinadaljnjo šolo. Večina sošolcev si je izbralapoklicne šole; takrat so bili za fante modernipoklici: mehanik, avtoličar, avtoklepar, montercentralne kurjave, električar …, za dekleta pa:natakarica, trgovka, šivilja in podobni praktičnipoklici. Malo se nas je odločilo za srednjo šolo, odteh pa večina prav za gimnazijo v Stični, ki nam jebila najbližja. Jaz nisem bil med temi, izbral sem sielektrotehnično šolo v Ljubljani. Prehod spodeželja in iz podeželske osnovne šole v mesto, vinternat in povsem drugačen odnos profesorjev dodijakov od osnovnošolskih prijaznih učiteljev je bilprehud. Znanje, pridobljeno v osnovni šoli,predvsem v matematiki, ni bilo dovolj dobrapodlaga za uspešen začetek na tej šoli, zato sem sekonec prvega četrtletja od nje poslovil.S pomočjo staršev in po utrjeni poti sestre, ki se jev istem šolskem letu vpisala v Gimnazijo Stična,sem na začetku drugega četrtletja prestopil vgimnazijo. Okolje in profesorji so delovali boljdomače in prijazno, zato sem se lažje vključil vgimnazijski program izobraževanja. Manjkajočegaosnovnošolskega znanja matematike sem nekajpridobil v prvem četrtletju v Ljubljani, kar se mi jetakoj obrestovalo. Posebej pa je vplival na mojpristop in nadaljnji odnos do matematike profesor,ki je takrat in še par let potem učil v Stični kot»honorarec«, to pa je bil dr. Boštjan Žekš.Matematiko nam je predaval kot pripovedke,naučil nas je matematičnih aksiomov … S svojimnačinom podajanja doktorskega znanja je dosegel,da nam je bila matematika prav ljub predmet, kotprofesorja pa smo ga imeli vsi dijaki izredno radi.Sam nisem imel z matematiko nikoli več v življenjuGeneracija 1974 na samostanskem dvoriščutežav. Spomnim pa se sošolca, ki je v tretjemletniku pisal pri drugem profesorju matematike 1.šolsko nalogo edini v razredu odlično. Noviprofesor, tudi začetnik v tem poklicu, ga je zato karnekaj časa obravnaval kot zglednega dijaka. Prvipetki pa se je pridružila enka – prva, druga inzatem še tretja. Profesor je potem spoznal»fenomen«, da je bila edina prva petka v razredurezultat priljubljenosti dijaka pri požrtvovalnihsošolkah – odličnjakinjah in posledica »zračnepošte« v obliki »plonklistkov«, zato je ob koncu letadijaka nagradil s popravnim izpitom. Sošolcu sotudi tokrat ponovno priskočile, zdaj zinštrukcijami, na pomoč sošolke odličnjakinje.Naslednje šolsko leto smo ponovno sedli skupaj, visti sestavi in uspešno zaključili štiriletno šolanje –z maturo.V spominu mi je ostal tudi komičen, naključendogodek z novim profesorjem, ki je prišel v tistemčasu na gimnazijo – zanj je bila to prva zaposlitev.

Utrinki in spomini 60 generacij 55Sošolec se je ob jutranji kavici v bifeju zapletel vpogovor z neznancem. Beseda je dala besedo insošolec je sogovorniku povedal marsikaj o sebi,vendar nič po resnici. Neznanec se je poslovil odsošolca in mu nekako skoraj z obžalovanjempovedal, da mora zdaj v službo, ki jo danes začenjakot profesor na gimnaziji. Čim je neznanec odšel, jesošolec pogledal urnik in glej ga zlomka – 1. ura jebila prav njegova. Pomislil je na vse, kar si je vpogovoru z neznancem – neresničnega izmislil,med drugim, da je zaposlen v Nemčiji, a trenutnona dopustu … To razmišljanje mu ni dalo moralneopore za odhod v šolo in za ponovno srečanje zneznancem – tokrat v vlogi profesorja. Sošolcu svase na kavici pridružila še dva sotrpina in skupajsmo iskali rešitev iz zagate, zato se družno nismoudeležili prve šolske ure pri novem profesorju.Naslednji šolski dan smo se zjutraj, slučajno –tokrat vsi trije, srečali z novim profesorjem, pravtako na kavi v bifeju. Sošolec in profesor sta sepozdravila – zdaj že kot stara znanca in poklepetalao njegovem včerajšnjem nastopu službe ter osošolčevem preživljanju dopusta. Sošolec jemimogrede predstavil še mene in drugega sošolcakot prijatelja, s katerima skupaj preživlja dopust;pri tem pa ni skoparil z novimi izmišljotinami inpodrobnostmi. Z novim znancem smo se kar nekajčasa srečevali na jutranjih kavicah in postali»tovariši« ob kavi. Seveda pa v nedogled našeznanstvo ni moglo vztrajati na tak način. Slej koprej je moral nastopiti trenutek resnice. Nekenaslednje ure pouka smo se trije sošolci usedli vnajbolj oddaljen kot zadnje vrste. Novi profesor nasje opazil: »Kaj pa vi tukaj – tukaj imamo pouk in nesmete biti tu, lahko pa se dobimo po šoli na kavi.«To so bile njegove besede, odločne in namenjenenam trem. Skoraj nismo vedeli, kaj naj storimo, inne spomnim se več po nekaj desetletjih, ali smopresenečenje dokončno razrešili takoj ali pokončanem pouku ob kavi.Zdaj, po skoraj štiridesetih letih od šolanja naGimnaziji Stična oziroma Gimnaziji Josipa Jurčiča,kot se je v času mojega šolanja preimenovala,imam na to šolo prijetne spomine. Šola mi je daladovolj splošne izobrazbe in razgledanosti na vsehpodročjih, kar mi v življenju večkrat koristi. Mojaslužbena pot se je začela in se bo verjetno v nekajletih zaključila na železnici, na raznih delovnihmestih – od prometnika, šefa postaje, do vodjeoddelka za predpise in procese na upravi železnice;zdaj pa vodim delovno enoto na železnici. Živim nadeželi – v Radečah blizu železniškega križiščaZidani Most, v petčlanski družini. Kadar potujemo združino na Dolenjsko, se večkrat ustavimo v Stičniin si vsaj bežno ogledamo cistercijanski samostan,v katerem so bili šolski prostori gimnazije, ki semjo obiskoval.Stanislav Kramar1975Popolnega učenca v času učiteljevanja še nisem spoznala in tudi ne popolnegaučiteljaStična, mogočno samostansko zidovje: v zgornjihprostorih osnovna šola, v srednji etažigimnazija, v pritličju telovadnica in šolska kuhinja,v notranjosti samostanskega obzidja park sklopcami, ribnik …Na koncu dolgega gimnazijskega hodnika, levo odtajništva majhna učilnica, kjer smo v 1. b-oddelkuzavladala sama dekleta, le razrednik je bil moškegaspola. Menim, da je bil to edinstveni primerdekliškega razreda v 60 letih obstoja stiškegimnazije in še to samo eno leto. Vodstvo šole je žeza prihodnje leto spoznalo, da naš kraljevič (prof.Rudi Luštek) ne bo vzdržal med princesami, zatosmo dobile v drugem letniku še štiri fante iza-oddelka: Miha, Borisa, Lojzeta in Slavka.V šolskem letu 1972/73 smo bili v 2. b-oddelkudijakinje in dijaki, ki smo se dobro razumeli; imelismo nekaj sošolk, ki jim ni bilo nikoli odvečDarinka (Kramar) Dremeljrazložiti učno snov in pomagati sošolcem.Organizirali smo se in se skupaj učili; velikokratsmo se zbrali na Mileninem domu v Znojilah, priMiri ali Tončki na Muljavi, včasih pri Dragici v

56 Utrinki in spomini 60 generacijGabrovčcu, včasih pri meni v Radohovi vasi … Privseh družinah smo bili dobrodošli in z dovoljenjemstaršev tudi prenočevali.V drugem letniku dekliške solze profesorjev nisoveč ganile, razrednik je postavil stroga, jasnapravila, a v strogosti ob pogledu na množico dekletni dolgo vztrajal. Njegova duša je ostala mehka inpopustljiva vsa štiri leta.»MATURA!« Strah in trepet vsakega nekdanjega inzdajšnjega gimnazijca. Misli so begale. Kako inkoliko časa naj se učim? Ali naj spijem kavo, da sebom učila dalj časa? Katera vprašanja bodo nalistku? Kaj naj naredim, ker nisem prebrala knjig zadomače branje?Obhajali so me občutki slabosti, obžalovanja»sezonskega učenja«, očitki, da sem preveč časaizgubila s pletenjem, kvačkanjem, šivanjem oblačil,s treningi odbojke v šolski telovadnici … Ne, nemorem se učiti. Jutri bom začela z resnim delom! Izdnevne sobe že slišim znani glas: »Darinka, ali seučiš?« »Jaaaa …« je moj odgovor. Tedaj semspoznala, da mi ne ostane nič drugega, kot davzamem v roke zvezek in knjigo in začnemponavljati snov za maturo. Učenje je steklo, slabavest o neprebranih knjigah pa se je spremenila vnajvečjo moro in željo mojega življenja: »Kako bibilo lepo, če bi potegnila listek z vprašanji, nakaterem bi bilo vprašanje iz knjige Ana Karenina?!«V času priprav na maturo je bil namreč na televizijiprikazan film po tej knjigi. »Če dobim vprašanje izte knjige, bom maturo naredila uspešno, « so bilemoje tihe želje. Dnevi so hitro minevali. Naučenasnov je ostajala v glavi, hrepenenje po enemsamem vprašanju, ki bi odločilno vplivalo nauspešnost, pa vedno večje.Prišli so odločilni dnevi. Nemščina pisno,psihologija ustno … in slovenščina ustno. STRAH,TEŽKE NOGE, ki morajo prestopiti prag razreda instopiti pred komisijo, ROKE in PRSTI, ki bodoizbrali listek s tremi vprašanji. Kakšna bo mojausoda? Na katedru so bili ozki lističi z vprašanji,razporejeni v krogu. Kje je MOJ listič? Iščem ga zočmi. Joj! Vsi so enaki, a samo eden je MOJ!Zamižim in se ga dotaknem, vzamem in ga izročimprofesorici, ki je prebrala vprašanja. Zmrazilo meje, nato me je oblil pot, zajela sem sapo, kot da semzadihala zadnjič. Šele takrat sem se zavedala, da memoje roke niso izdale. Kako sem na maturi uspelaizbrati SVOJE vprašanje, se sprašujem že 35 let!Matura je bila uspešna.Kam naj se vpišem v novem šolskem letu? Študij jena tehtnici. Oblikovna, mikrobiologija, likovnavzgoja, biologija, šport? V gimnaziji mi je profesorvcepil v glavo, da znam slovensko nemščino in danemščine ne bom nikoli znala. Torej, odpade študij,kjer je izpit iz tujega jezika. Kaj mi ostane?Pedagoška akademija, smer biologija ingospodinjstvo. Vpis, študij, izpiti, diploma,strokovni izpit, služba. Moja odločitev je bilapravilna.Pedagoško delo opravljam že 32 let. Srečna semmed svojimi učenci. Učim biologijo ingospodinjstvo, šolsko prehrano pa sem vodila 29let. V času pedagoškega dela sem pridobila nazivmentorica in svetovalka. Pri svojem delu posvetimveliko časa učencem, ki jih vzpodbujam k učenju zavsakdanjo rabo in tekmovanjem iz znanja. Mojiučenci dosegajo lepe rezultate na šolskih indržavnih tekmovanjih. Svoje izkušnje in spoznanjaiz časa šolanja skušam prenašati mladim, ki sesrečujejo s podobnimi težavami, kot so bile moje.Vlivam jim samozavest in zaupanje vase: »Zmorem,če hočem! Usmeri misli v znanje in ne išči v sebineznanja!«Kaj bi svetovala svojim mlajšim kolegom? Včasih bibilo prav, da se predvsem mlad učitelj spomni, daje tudi on obiskoval šolo, šel od doma s strahom inrazmišljal, kako se bo iztekel dan. Ali ga jespremljala sreča ali mu je znal vsaj en učiteljprisluhniti in mu vlil upanje in voljo za nov dan?Popolnega učenca v času učiteljevanja še nisemspoznala in tudi ne popolnega učitelja. Spoznala pasem, da sem bila kot mlada učiteljica polna zagonain zahtev po popolnosti učenca. Ko sem spremljalašolanje svojih otrok, sem spoznavala veselje, uspeh,neuspeh in šibkosti, ki jih doživlja otrok inmladostnik, v zrelih letih pa se zavedam, da se tudidanašnji otroci in mladostniki srečujejo spodobnimi željami in upi, kot so bili moji. Da siučitelj, je dovolj diploma. Biti učitelj z velikimičrkami pa je umetnost poučevanja in vodenjaučenca skozi celo leto, saj v svojem poklicuzdružuješ poklic učiteljice, vzgojiteljice in »šolskemame«, ki učenca in njegove prezaposlene družinev mesecu juniju ne razočara s popravnim izpitom.Učitelji smo proti kampanjskemu učenju. Razmisli,ali ni kampanjsko učenje tudi tisto učenje, ko naj seučenec nauči učno snov desetih mesecev v enemtednu.Darinka (Kramar) Dremelj

Utrinki in spomini 60 generacij 571976Zanimivih prigod iz časov srednje šole je na pretekNaša generacija, ki se je v stiško gimnazijovpisala leta 1972 in maturirala leta 1976, je poštevilu dijakov ena prvih večjih generacij. Komajdve leti pred našim prihodom je gimnazijaprenehala s poukom ob sobotah in se poimenovalapo Josipu Jurčiču. Delno preurejeni samostanskiprostori so dobili sodobnejšo opremo in ravno vteh letih je na gimnaziji pričelo z delom večizvrstnih mladih učiteljev, ki so tvorili jedro stiškeprofesorske zbornice še dolga desetletja.Novi dijaki stiške gimnazije leta 1972 na samostanskem dvorišču z ravnateljicoV generaciji pred nami je že bilo dijakov za dvaoddelka in tudi mi smo za štiri leta postali takoimenovani ajevci in bejevci. Dijaki, ki so iz osnovnešole nadaljevali z učenjem angleškega jezika, soprihajali iz Grosuplja in Trebnjega in že iz tegarazloga ostali skupaj. Dijaki iz Šentvida in VišnjeGore so bili razporejeni v drug oddelek, domačiniiz stiške šole pa porazdeljeni med oba. Interesnosmo bili precej nehomogena skupina, za vsakogarpa sta se našla priložnost in čas, da je lahko razvijalin udejanjal svoj potencial. Primerni so bili šolski intudi drugi prostori, od skrivnostnih temačnihsoban v stavbi stiškega samostana do kotičkov vstiških lokalih in na ravno prav odmaknjenihlokacijah v Ivančni Gorici.S čim vse se poleg vsakodnevnih šolskihobveznosti nismo ukvarjali! Nepozabna sopotovanja z vlakom v Ljubljano na redneabonmajske predstave v gledališče in opero ter zamnoge prva samostojna srečanja z mestnoponudbo vseh mogočih dobrin. Pa strokovneekskurzije, izleti po Sloveniji ter nenazadnjematurantski izlet … A in B sta se seveda napotilavsak po svoje.Še več je neponovljivih dogodkov, izhajajočih izkonkretne situacije in posameznikov. Nekajposebnega so bile avdicije za mešani pevski zbor.Presenečali so nenapovedani dopoldanski obiskiprofesorjev v nepredvidljivih situacijah. Ponudbaprehrane dijakom v trgovinici sredi Stične je bila zadanašnji čas preobilja skoraj nepredstavljiva. Pravtako tudi prihod k pouku in povratek domov. Kdorje zamudil edini redni odhod avtobusa, je moralvzeti kar pot pod noge. Pa o tem takrat sploh ninihče razmišljal. In ogrevanje v hudem zimskemmrazu! Prinašanje kurjave iz drvarnice na dvoriščuin primernih napitkov za profesorje in dijake jebilo nekaj samo po sebi umevnega. Ukvarjali smose tudi z napredno tehnologijo. Digitrončki s štirimiračunskimi operacijami, ki so začeli zamenjavatiokorne lesene »rehnenšibarje«, so bili zadnje čudotehnike, prav tako voki-tokiji za klic v sili vnajhujših situacijah. Tudi matrični špiritni

58 Utrinki in spomini 60 generacijrazmnoževalnik je igral pomembno vlogo priiznajdljivih dijakih.Zanimivih zgodbic in skoraj neverjetnih prigod izčasov srednješolske radoživosti je na pretek.Podoživljamo jih na naših srečanjih, ki so bila zlastiprva leta po maturi dokaj redna. Kar nekaj srečanjnam je celo uspelo organizirati s sodelovanjemobeh oddelkov. Lep je spomin na vsebinsko bogatskupni avtobusni izlet ob okrogli obletnici maturepo vinorodni Beli krajini. Sošolci iz b-razreda so sezadnjih nekaj let v skoraj polnem številu srečevaliob osebnih jubilejih na pobudo posameznikov.Naša srečanja so vedno prekratka. Toliko si imamopovedati, pa čeprav so nekatere teme v obdelavivedno znova in znova. Zapojemo La Marseillaise -Allons enfants …, recitiramo Lorelei - Ich weißnicht, was soll es bedeuten … in že se sporečemo ostarih, nikoli razčiščenih dolgovih …Naši dve paralelki sta se nekoliko razlikovali. Enoddelek je bil iz takšnih in drugačnih razlogov boljšportno orientiran, drug pa bolj umetniškonavdahnjen, vendar so se interesi tudi združevaliin prelivali. Imeli smo skupne plesne vaje, mešanešportne ekipe, druženja ob kitari, tarok omizja,odhode v mladinske delovne brigade z družbenopolitičnimangažiranjem in seveda vsak razred tudinekaj ekstremnih posameznikov, še posebej močnoizstopajočih na točno določenem področju. Velikoje bilo tudi priložnostnih sprememb osebnih imenin nekatera so dobila kar trajni značaj.V zvezi s športno navdušenostjo ožjega krogaentuziastov pa naslednja zgodbica. Šport številkaena je tudi med takratnimi gimnazijci seveda bilnogomet. V posebnem prostoru se je igralo tudiodbojko, črta za avt pa je bila zaradi utesnjenostinarisana meter visoko na steni. Zagnanci soorganizirali nabavo pravih športnih dresov, kar jebilo za tisti čas nekaj edinstvenega. Zbrali smopotreben kupček dinarjev, opravili nakup ter senemudoma uniformirali, ne samo za telovadbo, inse ponosno razkazovali po Stični v modrih majicahz belo črto in ustrezno številko na hrbtu. Kakšnišportniki smo bili pri rednih urah telovadbe v tejimenitni opravi in s prav posebnimekshibicionističnim smislom, je lepo razvidno sfotografije.Po štiriintridesetih letih smo nastavljanjefotografskemu objektivu poskušali čim boljidentično ponoviti. Trem odsotnim igralcem so teloposodile in se v primerno pozo namestile sošolke,takratni bradati trener pa na ponovljenemfotografiranju ni bil prisoten zaradi županskihobveznosti. V zasebnih arhivih je najti še nekaj sliks podobnim fotografskim pristopom in s časovnorazliko tretjine stoletja. Ogled je prav zanimiv.Nekaj sošolcev žal ni več med nami. Tudi vrstenaših profesorjev se neusmiljeno redčijo. Večine sespominjamo s spoštovanjem, precej podob oseb izpreteklosti pa čedalje bolj zastira časovnaodmaknjenost. Še kako je potrebno, da si naobčasnih srečanjih izmenjamo spomine ter vsajkdaj pa kdaj podoživimo stare, dobre, neponovljivečase naše mladosti.Nogometni navdušenci v novi športni opremiNogometna ekipa po 34-letihMed nami so bili odličnjaki in tudi taki, ki jimpopravni izpiti niso povzročali glavobolov.Življenjska pot nas je zanesla vsepovsod. Številneposameznike iz naše generacije najdemo nanajvidnejših pomembnih mestih v različnih sferahjavnega življenja. Nekateri so izjemno uspešni sstrmimi poslovnimi karierami, drugim več pomeniumirjeno življenje in ustvarjalnost na njihovempodročju. Stiška gimnazija nam je nudila dobroživljenjsko popotnico, zlasti splošno izobrazbenoosnovo, ki je bila v veliki večini primerov tudiuspešno nadgrajena z nadaljnjim študijem inizpopolnjevanjem v stroki.Na stiško gimnazijo mene in mojo družino veže šenekaj več, saj takih primerov v dolgi zgodovini

Utrinki in spomini 60 generacij 59stiške gimnazije ni ravno na pretek. Z ženo sva sespoznala v gimnaziji, bila sva štiri leta sošolca intudi najina sin in hči sta bila uspešna stiškamaturanta, vendar že v naslednjem obdobju, vmodernem šolskem centru, v precej spremenjenihrazmerah življenja in dela v novi, drugačni ureditvicelotnega sistema.Zahvaliti se je treba vsem, ki so kadarkoli inkakorkoli prispevali k uspehom in ugledu našegimnazije in njenih dijakov. Pomembnost stiškegimnazije v prostoru in času je velika. Tradicija sebo nadaljevala.Dragi sošolci, stiški maturanti 1976, Martina,Marjan, Viktor, Vida, Ana, Ivanka, Roman, Miloš,Danica G., Anton G., Danica H., Martin, Olga, Majda,Milan, Dušan, Franc K., Milena K., Anton K., Vesna,Tomaž, Damijan, Marta M., Mara, Andrej, Jože N.,Milena O., Željko, Jože P., Marta P., Dragica P., JankoP., Nada, Marija, Marta R., Rado, Damir, Miran,Franc S., Terezija, Matjaž, Janko T. in Jože Z.,razveselim se, kadarkoli slišim o vas kakšno dobronovico, še bolj, če se nam prekrižajo poti. Upam, dase kmalu spet srečamo.Anton Linec1977Preteklost in prihodnostNikoli ne gledam starih fotografij, ker pač nisemtak tip, da bi se spominjal, kako je bilo včasihlepo in kako danes ni več. Vedno sem bil boljusmerjen v prihodnost, tisti, ki me dobro poznajo,pravijo, da preveč in premalo v tukaj in zdaj.Ampak tako je to, človek težko gre iz svoje kože in zleti postaneš bolj patetičen. Tudi če si psiholog.Torej nekoč davno, ko še ni bilo netloga infacebooka, je bil 4. a. 15 dijakinj in 8 dijakov inprof. L. kot legenda. Gledam staro fotografijo, nakateri zadaj piše le HA, HA. Ko jo obrnem,preberem AH, AH! Je kaj nenavadnega na nas, jedanašnji 4. a kaj drugačen? Na zunaj gotovo, fantjesmo imeli dolge lase, vsi po vrsti, in dekleta sonosila hlače, kot jih nosijo še danes. Fantje smosilili v ospredje, dekletom pa to ni bilo potrebno.Tudi to nekaj pomeni, saj nič ni slučajno. Poglejteše ozadje: to ni tovarna znanja, to ni kip J. J. in enasmreka, to je Zgodovina, Arhitektura, Religija,Umetnost, to je to, ker ti ne more dati človek,ampak le g. Sam Ostan. In zadaj na desniskladovnica drv, še pomnite, tovariši?1978Vejice vstavi po potrebi»Fantje včasih potrebujete malo več časa,dekleta pa so vedno bolj fejst,« se mi je predleti smejala danes že pokojna profesoricaslovenščine Marjeta Glavan. Profesorica, ki me jespremljala skozi moja gimnazijska leta, ženska, kije po svoje navdušila za slovenščino tudi mojohčerko, in gospa razredničarka, ki je tudi mojegasina ogromno naučila. Ja, fantje včasihpotrebujemo več časa, dekleta tudi, profesor pa jetisti, ki ti zna ali pa tudi ne stati ob strani.Naš razredBilo je hudooo, mrzlo in lepo. In že takrat mi je bilopopolnoma jasno, da bomo trije iz 4. a poleteli v»nebo« in pristali v zbornici Srednje šole J. J.Skratka, takrat sem ugotovil, da lahko vidim vprihodnost.In kakšna je? Lepa, čudovita, enkratna, bogata,uspešna, zmagovalna, topla, za vse ista in enaka,kot za vse ljudi.Marjan Gorišek, prof. psihologijeVerjetno sem nekoliko netipičen izbranecgeneracije za zapise spominov iz stiške gimnazije.Vprašali boste, zakaj. Preprosto. Ker ne bom pisal otem, kako sem že v srednji šoli hlepel po znanju,kako sem občudoval profesorje, kako sem pisalspise in pilil svoj talent, ker so se mi takrat po glavimotale druge stvari. In posledice so bile različne.Tudi neuspešnost, da o težavah s francoščino in opopravnem izpitu na maturi niti ne govorim. Sedaj

60 Utrinki in spomini 60 generacijdelam kot novinar Nedeljskega dnevnika, besedami teče in bralci (menda) radi berejo moje članke.V Gimnaziji Stična pa sem imel popravni izpit namaturi iz – ne boste verjeli – slovenščine. Pa se mije potem tako v srce usedla, da sem zajadral vnovinarstvo.V mojem srcu bo za vedno ostala izjemno toplozapisana tudi moja razredničarka Staša Glavič. Pane le zato, ker mi je v tretjem letniku dala pozitivnopri francoščini, samo zato, ker je imela vneta ušesain je bila napol gluha ter sploh ni slišala, kajgovorim. Predvsem pa seveda Marjeta Glavan;zaradi najinih stikov med mojim šolanjem, pozneje,ko je stiško gimnazijo obiskovala moja hči, in šeposebej kot razredničarka mojega sina. Kotprofesor najširših dimenzij – stroke in življenja.In še po nečem sem oziroma smo posebni v našidružini. Po tem, da smo v stiško gimnazijo hodilipredstavniki treh generacij in prav vsi smo se takoali drugače zapisali pisani besedi novinarstva. Prvigimnazijec stiške gimnazije iz naše družine je bilbrat moje mame, moj stric, Božo Kovač, ki jematuriral leta 1955 v prvi generaciji stiškihmaturantov ter je kot profesor romanistikezajadral v novinarstvo in na uredništva. Sam semmaturiral leta 1978 in sem danes novinar, hčerkaMiloja je maturirala že v novih gimnazijskihprostorih leta 2001, sin pa točno trideset let zamenoj, leta 2008. In kje je njuna povezanost stiskano besedo? Miloja je na Filozofski fakultetidiplomirala iz slovenščine in sociologije ter jedanes lektorica in redaktorica časopisa Dobro jutro(pred tem je bila lektorica in redaktoricaInDirekta), sin pa še študira na Fakulteti zadružbene vede, v novinarstvo pa je »padel« nekakoz neba. Že v gimnaziji se je ukvarjal s fotografijo,pisanje mu je vedno ležalo in je občasno kaj napisalza kakšno spletno stran (posebej fotografsko), večkot očitno pa mu pisana beseda leži, ali kot jenekoč rekla Glavanova, mu je bila nekako položenav zibelko. In potem je po golem naključju zašel vnovinarske vode, ker sem sam resno zbolel inodromal v bolnišnico na skoraj enoletne»počitnice«. V prilogi Moj dom, kjer sem bil stalnipisec, so tako ostali tudi brez preizkuševalca inavtorja člankov o različnih strojih, urednik pa se jespomnil, da bi lahko besedilo poskusil napisati karJošt, češ, saj jabolko ne pade daleč od drevesa, podrugi strani bo pa še oče malo bedel nad besedili.In fant je naredil prvi test in prvi tekst, danes pa sinjegovi članki sledijo v vsaki številki priloge Mojdom, ki izhaja skupaj z Nedeljskim dnevnikom inDnevnikom.In za konec tega dela še spomin na Marjeto Glavan.Maturo sem res »pogrnil«, kot je tudi res, da semskoraj petnajst minut zamudil pisanjematuritetnega spisa, kar pa spet ni nič v primerjaviz mojim sošolcem Janezom Jamnikom, ki je danesdrugi mož SCT-ja, in je namesto zjutraj na maturoprišel šele popoldne. Za konec pa naj napišem tisto,kar sem nekoč v nekem šolskem spisu izslovenščine. Vejice sem vedno postavljal po svoje,stavek lahko namreč dobi drugačen pomen, če gaokrepiš ali razvrednotiš z vejicami. In ker me jeprofesorica Marjeta Glavan vedno nekaj »sekirala«zaradi teh nesrečnih ločil, sem nekoč na koncušolskega spisa napisal: ,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,, – vstavipo potrebi.No, iz teh »vejic stiške gimnazije«, od velikihprofesoric in profesorjev sem se tudi jaz velikonaučil ...Tomaž BukovecZgodbe z naših obletnicNekateri maturanti se po maturi rednosrečujejo, drugi ne, med prvimi pa smo tudimaturanti 4. b-razreda, ki smo maturirali leta1978, naša razredničarka pa je bila Staša Glavič.Srečanja našega 4. b so vedno nekaj posebnega terpolna zgodb in prigod. Vse skupaj organiziravaDrago Božič in Tomaž Bukovec. Tridesetoobletnico smo praznovali, enaintridesete pa ne,kajti dve dami sta se prostovoljno javili, da bosta vletu 2009 organizirali srečanje, kot ga še ni bilo. Inres. Ni ga še bilo.Vasja Kos in Tomaž Bukovec

Utrinki in spomini 60 generacij 61Kamni iz potokaVvabilu na 25. obletnico sva napisala:»Obletnice se vrstijo, in če verjamete ali ne,pred nami ali skoraj že za nami je 25. obletnicanaše mature. Takrat smo bili stari 18 let in biliprepričani, da smo odrasli, sedaj pa smo 25 letstarejši, izkušenejši, morda pametnejši, morda paše vedno vsaj malo zasanjani, da ne uporabivakakšne drugačne besede.Prijateljstvo je treba negovati in to je najlepšadeviza, ki si jo daš za popotnico v življenju. In mismo štiri leta preživeli skupaj, štiri leta, ki so bilakot partizanska, dvojna, kajti takrat smo živelinajbolj intenzivno in najbolj vroče. To so pač leta, vkaterih smo dobili najboljše prijatelje in najlepšespomine.«Tako je pisalo na vabilu, mi pa smo se dobili 4.julija 2003 pri Taborski jami, ker pa je bilo gostiščezaprto, smo sami poskrbeli za postrežbo. Pečenegajagenjčka, ki sta ga pripravila Vasja in Cvetka Kos,posebna darila pa so čakala tudi vse udeležence.Kamen iz Stiškega potoka.Jelka Pušlar (prej Ljubič) je do kolen bredla poStiškem potoku in namesto rib lovila kamne, potempa jih je zavila v vrečevino in opremila z napisom,ki je spet zrasel na Božič-Bukovec zelniku: »Zakamne v potoku pravijo, da se kotalijo in gredonaprej. Ne vedo, kam, ne vedo, zakaj.Pred petindvajsetimi leti smo se v hiši poleg potoka,iz katerega je ta kamen, kotalili mi – v svetodraslosti. In tudi številni izmed nas nismo vedeli, nekam in ne zakaj.Morda vemo danes, morda ne. Ne glede na to pa jenegotovost jutrišnjega dne posebej lepa invznemirljiva. Naj te spremlja sreča kamna izStiškega potoka. Ob 25. obletnici mature 4.b-razreda. Stična 1978–2003.«Na obletnico pa ni bilo naše razredničarke. In kajsmo hoteli? Sredi noči smo se kot tatovi prikradli knjeni hiši in ji kamen obesili na kljuko vrat. Očitnoveč kot uspešno, vsaj če podrobno preberetebesedilo o 30. obletnici.Vrtnice s samostanskega vrtaTrideseto obletnico pa smo pripravili, kot sespodobi.Dobili smo se v Stični in se sprehodili okolisamostana, potem krenili v notranjost ter siogledali prostore, kjer smo včasih nabirali učenost,in se obnašali, kot da smo spet gimnazijci, tako daso najbolj goreči (pa ne versko, kajti najbolj jeklepetulje miril sošolec, ki ni bil še nikoli pri maši)sošolci začeli množico miriti, češ da v samostanuvendarle ne moremo tako glasno klepetati.Organizatorja sva po stari navadi spet pripravilazgodbo, zanjo pa sva potrebovala vrtnice. In kernikoli ničesar ne prepuščava naključju, sva odsamih cistercijanskih menihov dobila dovoljenje,da z vrta ob samostanu odtrgava nekaj vrtnic zanajine sošolke. In da se ne bi mučila s trni, svaimela s seboj celo škarje. Očitno pa nama sošolci insošolke še vedno ne zaupajo, saj nama niso verjelina besedo, da sva dogovorjena za rože, tako da seniti eden med njimi ni upal odrezati vrtnic. Ampak,častna gimnazijska, res so nama dovolili.Rože smo dobili, potem pa smo se preselili vgostilno Griček na Vir. Malo smo zamujali, predvrati pa nas je že čakala razredničarka Staša Glavič,ki je tja prišla prva. Ampak tudi tu se skriva30 let od maturezgodba. Včasih tudi midva z Dragom naredivakakšno neumnost. Drago Božič je mislil, da sem jazpovabil razredničarko, jaz sem bil prepričan, da joje on, zadnji večer pred obletnico pa sva ugotovila,da je ni nihče. Tako sva jo obvestila šele ob 21. urina predvečer srečanja. Saj boste prišli, kajne?Kamen na vratih s 25. srečanja je očitno pomagal,zagotovo pa tudi posebno presenečenje, ki sva ji gaobljubila. Posebej zanjo ...Rož ne moreš dati kar tako, ampak potrebujejozgodbo, najine sošolke v najlepših letih pa po njihše toliko bolj hlepijo. In tako je vsaka sošolka

62 Utrinki in spomini 60 generacijoziroma sošolec dobil vrtnico s stiškega vrta, nanjej pa karton s podpisi vseh udeležencev innapisom: Certificat de ma Vie. Stična 1974–1978.Da se ve, kje in kdaj se je rodilo naše življenje. VStični. In če se dame zaradi naju prej niso nikoliraznežile, so se tokrat ...Obljubljenega presenečenja za razredničarko pa niin ni bilo. In ko je že skoraj odšla, ko je praktičnostala pri vratih, so zunaj zasvetile avtomobilskeluči. Samo malo še sedite ... In potem sta se tihooglasili kromatska harmonika in pesem. Vasja Kosiz Ivančne Gorice, verjetno eden najboljšihslovenskih harmonikarjev na kromatski harmoniki,je tiho igral francoske melodije. Kot bi sedel nabregu Sene, je izpod njegovih prstov prihajalapesem Edith Piaf, ki jo je prvič zapela le leto potem, ko smo se rodili. Non, je ne regrette rien.Ničesar ne obžalujem.Tomaž Bukovec1979S pozitivno selekcijo do boljše samopodobeMoji spomini na šolanje v Gimnaziji JosipaJurčiča Stična so vsi po vrsti pozitivni. Vse,kar je bilo slabega, je že izpuhtelo v čas. Sspoštovanjem in hvaležnostjo se spominjam zlastidveh profesorjev, ljube mi razredničarke prof.Marjete Glavan, ki je v nas spodbujala osebnostnorast in kolektivni duh, in prof. Jožeta Intiharja, ki jeprepoznal naše potenciale in nas ni silil v tisto, zakar je vedel, da ne zmoremo in nam je vednoponudil še drugo možnost. Oba sta premogla širinoin senzibilnost, da sta komunicirala na načinpozitivne selekcije in nas s tem vzpodbujala k boljšisamopodobi.Za svoje temeljito znanje tujih jezikov pa se moramzahvaliti tudi profesorjema Glavičevi in Glavanu.Njun način je bil drugačen, strog in temeljit, včasihnepopustljiv, a za moj trmast značaj morda ravnozato dovolj provokativen.Z veseljem, a tudi kančkom trpkosti, pa sespominjam tudi vseh svojih sošolcev. Z večino odKustosinja Breda Škrjanecnjih sem obdržala stik do danes. Z nekaterimiglobljega in interesnega, z drugimi zgoljformalnega, sem pa vsakič zelo vesela, če koga, šezlasti pa te slednje, po naključju kje srečam.Mag. Breda (Dobrovoljc) Škrjanec1980Vsi moji gimnazijski sošolci so bili na mojem škofovskem posvečenjuDoc. dr. Anton Jamnik, ljubljanski pomožni škof,predavatelj na Teološki fakulteti Univerze vLjubljani, redni član Evropske akademije znanostiin umetnosti, predsednik Republiške maturitetnepredmetne komisije za filozofijo takole razmišlja osvoji nekdanji gimnaziji:Ob omembi stiške gimnazije se najprej spomnim načudovite samostanske zidove, odlične profesorje inkrasne sošolce. Pa seveda na vso našo navihanost,ki nekako pritiče tem letom: od različnih »vodnihiger« ob samostanskem vodnjaku sredi dvorišča,kjer smo se zelo radi zbirali, pa do raznih stvari, kismo jih »ušpičili« profesorjem.Dr. Anton Jamnik

Utrinki in spomini 60 generacij 63Naša generacija se zbere prav vsako leto. Kraji, kjerse zbiramo, so od Trebnjega, ker je bilo kar velikosošolcev od tam, do Grosuplja pa seveda našedrage Stične. Zadnjega srečanja se nisem mogeludeležiti, ker sem bil na neki konferenci v tujini.Predzadnje pa je bilo na Pristavi nad Stično. Sevedaje redna rubrika teh srečanj pogovor o tem, kaj kdopočne. Predvsem sošolke so pred leti, zdaj nekolikomanj, imele celo vrsto fotografij o svoji družini,otrocih; ne manjka humorja pa seveda nikakor nemoremo mimo tega, da se vrnemo v gimnazijskeklopi, obujamo spomine na različne dogodke,profesorje … Izjemno sem bil vesel, da so bili pravvsi moji gimnazijski sošolci na mojem škofovskemposvečenju v ljubljanski stolnici 8. januarja 2006.Potem je bil sprejem in prav do konca je ostal našrazred, saj smo še dolgo v noč klepetali. Bilo je resfantastično … Prav vsem sošolkam in sošolcem semhvaležen, da sem bil v tako enkratnem razredu. Bilismo navdušeni za delo, pa tudi za to, da kakšnoušpičimo, radi smo se potepali, skratka popestriliobvezni pouk z našimi različnimi »dodatki«, ki sopopestrili življenje. Vsak je bil edinstven na svojnačin. Posebno mesto pa je v našem razredu imelanaša predsednica razreda Darinka Vidmar, zdajzdravnica in se piše Strmole. Imela je neomejenpredsedniški mandat in ga ima še danes. Zelopametno nas je znala povezovati in prenašati terrazumevati tisoče idej, ki smo jih imeli za različneprojekte.Z velikim veseljem spremljam sedanje delo Srednješole Josipa Jurčiča v Ivančni Gorici. Čestitamravnatelju prof. Jevnikarju in izredno kvalitetniprofesorski ekipi, saj ima šola izreden ugled vslovenskem šolskem prostoru. To delo spremljamtudi kot predsednik maturitetne komisije. Vsemskupaj želim, da bi z bogastvom svojega osebnegapričevanja, in to velja prav za vse predmete, učencekvalitetno izobrazili, jih vzgojili v pošteneosebnosti, predvsem pa, da bi prav v vsakempomagali odkrivati njegove osebne talente. Takoob šolskem znanju človek razvija samostojnostrazmišljanja, ustvarjalnost in svojo enkratnost. Obveselem sprejemanju samega sebe je prav takopomembno, da v mladih čim bolj spodbujamo čutodgovornosti za bližnjega. Samo v osebnemodnosu, prijateljstvu mlad človek dobiva moči inpoguma, da je rad to, kar je, in s tem doživljabogastvo in lepoto bivanja.Anton Jamnik se je rodil leta 1961 v Ljubljani,doma pa je iz Velike Ilove Gore v dobrepoljskiobčini. Po končani osnovni šoli se je vpisal naGimnazijo Josipa Jurčiča, ki je bila tedaj nastanjenav stiškem samostanu. Po diplomi na teološkifakulteti je bil leta 1987 posvečen v duhovnika, biltri leta kaplan v Kočevju, potem pri dr. AlojzijuŠuštarju za osebnega tajnika, magistriral 1993 in1996 doktoriral iz filozofije. Na Škofijski klasičnigimnaziji je bil učitelj filozofije in verskega pouka,postal je docent na teološki fakulteti, leta 2000 padirektor Zavoda sv. Stanislava vse do imenovanjaza ljubljanskega pomožnega škofa. Za škofovskogeslo si je izbrali stavek »Vi ste moji prijatelji«.Še vedno predava filozofijo religije na teološkifakulteti ter predseduje državni maturitetnikomisiji za filozofijo, predava po svetu in doma,piše knjige (Liberalizem in vprašanje etike),razprave (npr. Trstenjakovo etično pojmovanječloveka, Med vrednotami in liberalizmom,Postmoderna etična perspektiva, Strpnost -krepost za nove čase, Evropa išče svojo dušo,Propad totalitarnih ideologij in družbeno-moralnakriza idr.).Kaj meni dr. Jamnik glede filozofije, kako jo jemogoče povezati z vsakdanjim življenjem in jopribližati mladim rodovom?Filozofija pomeni človekovo iskanje Boga. Najboljpresenetljivo pa je to, da ima človek možnostpostavitve tega vprašanja. Bog je namreč človekudal spoznanje in svobodo, ravno v tem pa jeveličina človeka. Filozofija je tista, ki postavljavprašanja, teologija pa prihaja kot razodetje, kotodgovor, preko nje pa se razodeva božja skrb začloveka. Razodetje pomeni prav to, da Bog samprihaja k človeku.V grškem smislu filozofija ne pomeni samoteoretičnega razmišljanja, telovadbe možganov terpostavljanja sistema, ki je daleč od realnegaživljenja, ampak je filozofija način življenja.Spraševanje o resnici vedno vodi k temu, da seoblikuje določena etika, iz tega potem izhaja tudimetafizika. Ali kot je Kant zapisal, da filozofijapomeni odgovor na tri vprašanja: kaj moremspoznati, kaj moram storiti in kaj smem upati. Totroje naj bi se tesno povezovalo med seboj.Približati mladim filozofijo pomeni predvsem to, dav njej začutijo določen razmislek, ustvarjalno inkritično življenje o temeljnih vprašanjih, pa naj boto ontologija, etika, filozofija religije, političnafilozofija itd. To pomeni obogatitev njihovegaživljenja, predvsem pa je pomembno, da razvijejolastno razmišljanje. Samo nekaj vedeti o filozofiji nidovolj. Vedno, ko sem poučeval na gimnaziji in nafakulteti, sem želel, da bi ob znanju filozofije nekdovedno bolj postajal filozof. Želim poudaritipredvsem to, da bi dijaki in študenti na podlaginekega vedenja čim bolj razvili osebno misel.Dr. Anton Jamnik

64 Utrinki in spomini 60 generacij1981Zadnja generacija maturantov v starih samostanskih prostorihBili smo zadnja generacija maturantov v starihsamostanskih prostorih. S tramovi podprtistropi, majhna okna, zelene peči na drva in boj zasedenje v klopeh ob peči pozimi ... pa posedanje obribniku in na klopcah zelenega dvorišča stiškegasamostana poleti. Bili smo verjetno najmanjšioddelek v zgodovini gimnazije. Začelo nas je 22, vdrugem letniku nas je bilo samo še 17. Prav zatosmo bili še toliko bolj povezani med sabo; pomagalismo si (predvsem med kontrolnimi nalogami, prispraševanju, pa tudi pri učenju) in bili zelokolegialni (pri delitvi sendviča, ki ga je pripravilakatera od mam, pa tudi pri špricanju). Ob koncušolskega leta smo šli vedno na dvodnevni izlet, zrazrednikom ali brez. Na maturantskem izletu smobili v Sarajevu, Dubrovniku in na Korčuli – kervmes ni bilo primernega prevoza, smo del poti celopreštopali.Ta povezanost je ostala do danes. Srečujemo se žeod vsega začetka vsako leto. Enkrat nas je bilo več,drugič manj, saj smo si v tem času ustvarjalidružine in kariere. Srečujemo se na relaciji odGrosupljega do Trebnjega, od koder tudiprihajamo, največ pa nas je iz okolice Šentvida priStični. Srečujemo se tudi v sedanji gimnaziji JosipaJurčiča na govorilnih urah za svoje otroke, ki so šlipo naših stopinjah; pa tudi drugje, saj smo ostaliprijatelji. Ne mine srečanje, da ne bi obujalispominov na stare samostanske zidove, profesorje,spraševanje, kontrolke, špricanje in na zbiranjazadnjih kovancev za liter deita in »džuboks« vŠtalci ali Pod lipo. Vedno se spomnimo še kakšnenove, skupaj preživete dogodivščine. Šentvidčanovnas je bilo kar nekaj, večkrat smo šli domov peš, anikoli nas ni bilo preveč za fička prof. Uršičeve, kini nikoli odpeljala mimo. Spomnimo se, kako so senaši fantje dogovorili in prišli v šolo v očetovihporočnih oblekah. Veliko je spominov, večinomalepih.Zadnji posnetek z Marijoslužiti kruh že kot študentka. A ostali sva vprijateljskih stikih. Marija je bila izjemna oseba;preprosta, vedno nasmejana in pripravljenapomagati. Ob družini, štirih otrocih in zahtevam vslužbi je naredila še magisterij in doktorat. Nazadnji obletnici lani poleti nas je polna optimizmapovabila na naslednjo obletnico v svojo zidanico.Ponosna sem, da je bila med nami, del nas in zavedno bo ostala v naših srcih.Še vedno se redno srečujemoŽal smo se v velikem številu srečali tudi tik predzadnjim novim letom, da se poslovimo od našesošolke Marije Grčman, rojene Kek. Z boleznijo seje srečala že pred leti, jo z veliko močjo inoptimizmom premagala, a je udarila ponovno.Z Marijo sva ostali sošolki tudi na fakulteti zakemijo in prebili skupaj marsikatero uro, noč obknjigah. Po diplomi sta se najini poklicni poti ločili;Marija se je zaposlila v svoji stroki, mene pa jepremagala ljubezen do letal, kjer sem si začelaŽelela bi, da bi bilo tudi pri zdajšnjih generacijahšolajočih toliko prijateljstva, tovarištva iniskrenosti, kot jo je bilo in je še vedno med nami.Želela bi, da bi si pomagali med sabo, tako priučenju kot kakršnikoli drugih težavah innajstniških problemih.Želela bi, da bi se več pogovarjali tako doma kot všoli in ne nazadnje bili odgovorni in pošteni.Tatjana Petan Mele

Utrinki in spomini 60 generacij 651982Zgodovina se ponavlja …Vjeseni leta 1978 sem vstopila v GimnazijoJosipa Jurčiča v Stični. Bila sem že četrta iz našedružine, ki sem odšla na srednješolskoizobraževanje v stiško gimnazijo. Pri odločitvi jebila pomembna bližina, dobra železniška povezavain možnost, da ob gimnaziji nadaljujem glasbenoizobraževanje v domači okolici ter sem vsaj šenekaj let v domačem gnezdu, ki mi je nudilopreprosto, urejeno in kulturno bogato življenje.Gimnazija mi je pomenila predvsem nadaljevanjesplošnega izobraževanja, vse temeljne aktivnostipa sem v največji meri posvečala glasbenemuizobraževanju in ustvarjalnosti. Takratni čas,splošne razmere in podeželsko okolje za tovrstnopočetje in želje niso bili naklonjeni. Zato semvečkrat na teden takoj po gimnazijskem poukupotovala še v Trebnje in kasneje v Ljubljano, dasem ob glasbenih pedagogih pilila še tehnikoigranja klavirja in poustvarjanja klavirskeliterature, razumevanje kontrapunkta, harmonijein solfeggia. Že v večernih urah sem z vlakomprihajala domov, kjer pa me je čakalo še vse delo zaprihodnji dan v gimnaziji. Čeprav je bilo dostikratzelo naporno, sem vse vztrajno izpolnjevala, sajsem imela vseskozi jasen cilj: želim študirati glasboin postati učiteljica, ki bo z otroki ustvarjalaglasbene pravljice, spevoigre, muzikale inpredvsem otroke navduševala za umetniškoglasbenopoustvarjanje.Gimnazijska leta so mi hitro minila in pozaključnem izpitu na stiški gimnaziji sem uspešnoopravila tudi sprejemni izpit na Akademiji zaglasbo v Ljubljani, kjer sem študirala glasbenopedagogiko. Mislim, da sem bila do takrat prva, kisem odšla s stiške gimnazije na študij glasbe naljubljansko Akademijo za glasbo. Spominjam se, daso me bili profesorji že na sprejemnem izpituveseli, saj je bilo takrat na Dolenjskempomanjkanje učiteljev glasbe, kar pa je bilaposledica tudi šele ustanavljanja glasbenih šol. Obštudiju sem uresničevala svojo dolgoletno željo.Študijska leta sem preživela skozi praktičnoglasbeno udejstvovanje ob poučevanju otrok inpevskih zborov. Že kot študentka v drugem letnikuAG sem postala učiteljica glasbene vzgoje inpevskih zborov na šolah blizu domačega kraja.Vajena večletnih naporov in celodnevne delavnostisem poleg študija že ob koncu tretjega letnika AGna OŠ pripravila otroško spevoigro R. GobcaKresniček, ki je odmevno zapolnila dolenjskoPevski zbor 1984 na OŠ Veliki Gaberglasbeno dejavnost in jo je posnela in predvajalatudi TV Ljubljana. Po diplomi na AG v Ljubljani semi življenje praktično ni nič spremenilo; že dobridve desetletji glasbeno ustvarjam z učenci tudiglasbene pravljice, operete in muzikale, pri tem pazmeraj za vse nastopajoče tudi sama izdelamkostume. Svoje službeno delo sem zmeraj občutilakot izredno možnost glasbenega ustvarjanja zotroki in me je delo vseskozi ustvarjalnoizpopolnjevalo in bogatilo.Mislim, da sem svoje glasbeno navdušenje nehoteob ustvarjalnem načinu življenja prenašala tudi nasvojo družino, saj so se vsi trije otroci že od malegaradi glasbeno in ustvarjalno izražali. Sedaj pa žestopajo po mojih glasbenih stopinjah, ki pa so celomnogo večji podvigi, seveda primerni sedanjimmožnostim glasbenega izobraževanja. Vesela pasem predvsem, da so si v tem potrošniškem časuraje izbrali naporno, a čudovito pot z glasbo inumetnostjo, ki jih srečno izpolnjuje, prav tako, kotje mene ob vseh naporih.Zgodovina se resnično ponavlja: pred dvemaletoma je tudi sin maturiral na Gimnaziji JosipaJurčiča in se odločil za študij glasbe na AG vLjubljani.Spomin na gimnazijska leta pa je še vedno živ;obnavlja se ob pogostih srečanjih s sošolci vsakihpet let ali pa kar ob poklicnem sodelovanju, saj semi velikokrat zgodi, da sem nekdanji sošolki alisošolcu v vlogi učiteljice njihovega otroka. Tudi zmnogimi gimnazijskimi profesorji se večkratsrečujem v različnih vlogah in zmeraj mi je obpogovoru prijetno. Zavedam se, da mi je vsakpodaril za prihodnost del sebe in tega se vedno boljzavedam tudi sama, ko delam z učenci.

66 Utrinki in spomini 60 generacijNekatere sošolce svojega letnika v gimnaziji paredno srečujem preko medijev, saj so postaliprepoznavni glasovi na RTV Slovenija: RobertŠkrjanc nam predstavlja družbenopolitičnerazmere, Darja Groznik bogati program Vala 202,Tomaž Perpar prinaša vesti s Kmetijskegainštituta … Veliko sošolk je razrednih učiteljic invzgajajo slovensko bodočnost, Katarina Vukelič naszdravi, doktor geografskih znanosti pa je postalJernej Zupančič. Milena Živkovič nas povabi v svojeprijetno domovanje blizu Mannheima, kjer pridnopoučuje tudi slovenščino, srbščino in hrvaščinovse, ki se tam želijo naučiti teh jezikov. Sicer pa jetudi uspešna ekonomistka.Čeprav so se naše življenjske poti razšle pouspešno opravljenem zaključnem izpitu na stiškigimnaziji, smo prijatelji in v mislih povezani, sajsmo del življenjske poti prehodili blizu domačegakraja in stiška gimnazija je v vseh nas za zmerajpustila svoj pečat, ki se ga s hvaležnostjo radispominjamo.Marta (Kramar) Steklasa1983Češpljev gajPripadamo generaciji, ki je daljnega leta 1979svoje šolanje na gimnaziji začela še v prostorihstarega stiškega samostana. Nekje na polovici pa sonas preselili v nove prostore šolskega centra. Pravgotovo so najbolj romantični spomini vezani narazrede in hodnike za debelimi zidovi stiškegasamostana.Bili smo poseben razred. V razredu sta bila dva,nekaj časa pa »celo« trije sošolci. Zaradi tega smo sipridobili zanimiv vzdevek, ki je bil v rabi tako prigimnazijcih kot pri nekaterih profesorjih (češpljevgaj). Naša razredničarka gospa Cilka Žagar je imelaz nami obilo potrpljenja in nas uspešno pripeljalado konca. Gimnazijska leta pa smo preživeli zvečjimi ali manjšimi pretresi. Večje pretrese smopreživljali pri urah biologije, kjer so se včasihdogajali celo »potresi«. Zato pa so nam te uredobro ostale v spominu in še danes vemo, kaj jefotosinteza. Zanimivo je bilo tudi pri zgodovini,kjer je profesor znal zelo popestriti ure. Pravostrahospoštovanje smo občutili pred uramifrancoščine in matematike.Najbolj pa so bile prijetne in kratke ure v Gradičku,Štalci ali Hramu ob kavici in soku (ampak zaressamo to!), ko smo čakali na vlak ali avtobus. Tamsmo obdelali vse tiste življenjske teme, o katerih panam v šoli niso povedali kaj veliko. Kdo od nas sene spomni maturantskega izleta na Pagu; za mnogeiti na morje v tistih časih, ni bilo samoumevno.Pa norčij, ki si jih »tradicionalno« lahko privoščijomaturanti, da proslavijo svoj zrelostni izpit, vaj začetvorko ...Ko danes gledamo nazaj, ko smo si že nabrali nekajživljenjskih izkušenj in se nam je časovnadimenzija že nekoliko spremenila, so bila toprijetna, lahkotna leta, ki so hitro minila.Preprosto moraš preživeti tista najbolj napetaGeneracija 1983 v 1. letnikuobdobja ocenjevanja. Kako, pa je odvisno odposameznikovih ambicij in želja.Naše poti so se žal razšle in naših srečanj praktičnoni. Med nami resda ni velikih imen, nipredsednikov, poslancev, ministrov, še manj škofa.Najde pa se kakšna super mama s številom otrok,ki precej presega slovensko povprečje. Veseli pasmo, ko se srečamo na današnjih poteh. Ne gledena to, koliko in kako je posamezniku uspelo vživljenju, nas združujejo skupni spomini in dejstvo,da smo hodili na dobro šolo. Žal se naša generacijane dobiva prav pogosto, zbirali smo se ob žalostnihtrenutkih, saj smo izgubili že tri sošolce. Pa vendarbo mogoče ravno tole premišljevanje pripomoglo,da se letos srečamo. Nekaj nas je to trdno sklenilo.Generacije naših otrok, ki se zdaj šolajo na stiškigimnaziji, so mogoče drugačne od nas. Živijo vdrugačnem, bolj storilnostno naravnanem svetu, pavendar se tudi v njih skrivajo radovedni, iskriviotroci. Želimo jim, da bi tudi oni odkrivali osupljivisvet znanja. Svet, ki so nam ga uro za uro in dan zadnem odkrivali profesorji našega časa.Mojca in Maruša

Utrinki in spomini 60 generacij 671984Najlepša leta so gimnazijskaOzirati se nazaj na prehojeno pot je po navadihvalevredno dejanje, ker naj bi se izdoživetega naučili vsaj to, da nekaterih napak nesmemo ponoviti. Prav tako se ne spodobi pozabitilepih stvari in dogodkov, ki morejo človeka v manjveselih trenutkih ohranjati v primerni kondiciji …Spomin je treba vedno znova krepiti, da služičloveku na poti zorenja. Ciceronov izrek o spominu»Memoria minuitur, nisi eam exerceas« (Spominslabi, če ga ne uriš) velja upoštevati kot opozorilo,da je spomin vredno negovati. V tej luči je smiselnopogledati (spomniti se) tudi v čas gimnazijskih let.Pogosto sem slišal praviti starejše študente in žezaposlene, ko je pogovor nanesel na gimnazijo, daso jim bila gimnazijska leta najlepše obdobje vživljenju. Danes se jim pridružujem s podobnotrditvijo. Zakaj? Tisti, ki sem jim postavil tovprašanje, mi niso nikoli jasno odgovorili. Dana mije priložnost, da nanj odgovorim jaz.V prvem letniku srednje šole (gimnazije) naj bi sičlovek izoblikoval svetovni nazor, samostojenpogled na svet. Samo dve poti se ponujatamlademu človeku, da uresniči svoje gledanje nasvet: idealistična in materialistična. Nekaterim jebliže prva, idealistična pot, katere cilj ne opravičujesredstev. Druga pot je bolj ekvatorialna,pozemeljska. Romarji na njej so v nevarnosti, dapretiravajo v nenasitnosti in požrešnosti, da boljpoudarjajo imeti kot biti. V drugem in tretjemletniku naj bi se mladostnik dejansko in ne zgoljteoretično zavedal svojih dolžnosti in pravic.Sprejemal naj bi odgovornost za svoje besede indejanja. V četrtem letniku in pri sami pripravi namaturo naj bi dosegel zrelost, ki je lastna tistim, kisi že ustvarjajo družine in prevzamejo skrb zapotomstvo.Navkljub dejstvu, da smo mnogi obiskovali stiškogimnazijo v času socialistično–komunističneJugoslavije, katere sestavni del je bila našaSlovenija, smemo po tolikih letih zapisati, da nismobili deležni hujših pritiskov ali psihičnegamaltretiranja, kakršnega so bili deležni mnogi mojisovrstniki iz drugih socialističnih evropskih dežel.Z njimi sem namreč imel veliko stikov v časufakultetnega študija.Za dobro voljo smem zapisati, da nas jeprofesorica, ki sem jo sicer zelo spoštoval, v prvemletniku gimnazije nagovarjala, naj se vpišemo vZvezo komunistov, ki da je napredna organizacija,zato bi bilo prav, da bi se vanjo včlanili pametni,Marjan Lampretsvobodomiselni in napredni dijaki. Zanimivo jebilo, da se v mojem razredu (1. b) ni našel nihče, kibi bil 'napreden', 'pameten' … Le ena sošolka je vduhu lojalnosti do profesorice sramežljivo izdavila:»Še ne vem, se bomo doma pogovorili.« Ko jeprofesorica zapustila razred, je vzkliknila: »Menebo 'fotr' ubil, če se vpišem v partijo! Ne pride vpoštev!« Mislim, da se je takšno novačenje začlanstvo v ZKS zgodilo samo enkrat. Torej, nemoremo reči, da smo bili pod prisilo …Za nežno ali manj nežno prisilo je šlo tedaj, kadarso nas nekateri profesorji obteževali s svojimiedino zveličavnimi predmeti, pa naj je šlo zabiologijo, slovenščino ali kateri koli drug predmet.Najmanj lepe spomine imam na 'posiljevanje'možganov, ko se je bilo treba učiti neumnosti,namesto da bi tedaj človek kaj pametnega prebral,na primer iz zakladnice domače proze in poezije.Ni pomembno, ali bi to počenjal, gre za načelo.Samo en primerček navajam: trije dijaki smo bilipri predmetu zgodovine določeni za tekmovanje izsnovi »Tito, revolucija, mir«. Privolili smo in naveliko željo profesorja zgodovine pristali v ekipi, kije našo gimnazijo zastopala na državnemtekmovanju. Z nastopom smo si zagotovili odličnooceno, z morebitno zavrnitvijo pa bi bila končnaocena malo nižja … Od tega tekmovanja je preteklože četrt stoletja. In ne boste verjeli, še vednopoznam odgovor na vprašanje s tega tekmovanja,zakaj je bil delegatski sistem v Jugoslaviji nujnopotreben: »Z uvajanjem delegatskega sistema jenaša družba ustvarila pogoje za večjo stabilnostsocialistične, samoupravne demokracije, kar jebistvena predpostavka hitrejšega in skupnegarazvoja vseh demokratičnih oblik družbenega inpolitičnega življenja.« Odgovor je bil popolnimapravilen …Tragikomično je le to, da so bili možganidobesedno zastrupljeni in v enem delu še vedno

68 Utrinki in spomini 60 generacijniso dekontaminirani … Problematično je to, daomenjenega besedila ne znam na pamet citiratisamo jaz in moji dve sotekmovalki, žal, ga znata napamet tudi Pahor in Potrč in še kdo iz vladajočegarniture in nam ga citirajo v svojih razpravah, kogre za pomembne odločitve za prihodnost našedržave …Navkljub zapisanemu moram priznati, da mi jegimnazija dala lepo popotnico za življenje in zatonisem okleval, na katero fakulteto naj se vpišem, čehočem nekaj narediti za svojo državo, za narod, kimu z veseljem pripadam. Vpisal sem se naTeološko fakulteto in po šestih letih rednegaštudija me je tedanji nadškof msgr. dr. AlojzijŠuštar posvetil v duhovnika. Najprej me jeimenoval za kaplana, nato pa za župnika v Kočevju.Enajst let sem tam služboval kot duhovnik in siprizadeval ne samo za pristno krščansko vero,marveč tudi za osveščenost ljudi, ki tam živijo inpripadajo 22 različnim narodnostim. Učili smo sespoštovati drug drugega, predvsem pa sesprejemati v drugačnosti. Najlepši trenutki so bili včasu osamosvajanja Slovenije. Odprle so se poti doKočevske Reke in Gotenice, kjer si je komunističnirežim pripravil 100 metrov pod zemljo lepabivališča s kinodvorano, z operacijsko sobo, zudobnimi ležišči v primeru napada tujih, sovražnihsil na državo … Prvič po 45 letih smo smeli tammaševati in ljudem podeljevati zakramente. Krstilismo na desetine otrok policistov, vojakov in šedanes smo (prenekateri) dobri prijatelji. Ker sokomunisti na Kočevskem po vojni porušili okrog90 cerkva in preko 400 kapelic, smo maševali vkinodvorani, kasneje pa v novozgrajeni cerkvi vKočevski Reki. Preprostost nas je povezala inpostali smo prijatelji. Vera jim ni bila vsiljena,marveč je mnogim, kot so trdili, vrnila človeškodostojanstvo in jim okrepila pogum. Če so prvikristjani maševali v katakombah in ohranili voljodo življenja in vero v Boga, zakaj ne bi po dvehtisočletjih, ko nam nihče ne more in ne smeprepovedovati svobodne veroizpovedi, svobodnoustvarjali v tem delu Slovenije … Tako so mnogirazmišljali in se veselili novega stila življenja: ničveč zaprti v zlati goteniški in kočevskoreški kletki.Kot duhovnik sem doživljal smisel svojega poklicav vsej hvaležnosti do tistih, ki so me na potipriprave bogatili bodisi s svojim zgledom bodisi stem, da sem se od njih naučil, kakšen ne bi smelbiti. Vsem, prvim in slednjim, privoščimblagoslovov nebes in zemlje. Hvala in boglonajvsem gimnazijskim profesoricam in profesorjem,sošolkam in sošolcem, kakor tudi tistim, s katerimismo se družili v času gimnazijskih let – pa nipomembno, ali spadajo med prve ali med slednje!Marjan Lampret, župnik v Šmartnu pri Litiji1985Kovinarji smo bili šminkerji, foucki in kmetjeSpomnim se na lepa leta srednje šole. Mi smo bilidruga generacija usmerjenega izobraževanja zrazrednikom Francijem Žnidaršičem. Kovinarskašola je delovala vzporedno z litostrojsko šolo.Pokrovitelj šole je bil Livar Ivančna Gorica. Tedanjigeneralni direktor Livarne je bil ValentinMendiževec, ki je bil na šolo zelo ponosen.Leta1985 je prejel Kraigherjevo nagrado. Jaz semmu šel kot predstavnik srednje šole izročit šopekrož in lepe želje.Naša generacija se je dobivala z zamikom 5 let.Zadnjič smo bili za 20-letnico na Perovem. Za vsasrečanja je zaslužna sošolka Brigita Fajdiga.Kovinarsko šolo smo sestavljali Grosupeljčani(šminkerji), Dobrepoljci (foucki) in Šentvičani.Nam pa so rekli kmetje.Od naše generacije je bil najuspešnejši podjetnikBorut Petrič iz Višnje Gore. V Elvezu je imelzaposlenih 120 ljudi. Žal je že pokojni. Umrla pa statudi Alojz Mišmaš in Tine Miklavčič s Primskovega.Na stopnicah pred šoloV srednji šole sem se veliko naučil, predvsempraktičnih del. Imeli smo lepo delavnico in dobrepredavatelje. Srednjo šolo sem končal kotoblikovalec kovin. Zaposlil sem se v IMP - Tovarnaarmatur v Ivančni Gorici. Delal sem kot izdelovalecprototipnih izdelkov in naprav, torej kot orodjar.Delo sem opravljal 7 let, potem pa sem v firmi

Utrinki in spomini 60 generacij 69Armex 11 let izdeloval vse za vodovod. Sedanjaslužba pa je pri Akrapoviču in tu sem strugar.Vseskozi pa opravljam dopolnilno dejavnost, ta paje delo na kmetiji in prav to mi vzame največ časa.Na sliki sem prvi z desne. Zraven mene je ToniRojec, nato Drago Lokar, prof. Franci Žnidaršič paje v prvi vrsti drugi z leve. Na sredini pa so naša tridekleta: Brigita Fajdiga, Joži Blatnik, MarjanaKuhelj. V zadnji vrsti drugi z leve pa je Anton Zajciz Žalne, ki je postal duhovnik.Bojan ŠtrusV nove, svetle učilnice in zavidanja vredno telovadni coKo smo se preplašeni osmošolci prihajalivpisovat, je bil sedež šole, takrat še gimnazije,še v Samostanu Stična in že mogočna, a nekolikotemačna in skrivnostna zgradba je name napravilaše dodaten vtis, tako da je bil strah pred novim inneznanim še večji.Naša generacija je imela »srečo« z eksperimentom,ki se je imenoval usmerjeno izobraževanje, in se jepričel z 1. 9. 1981, tako da smo tega dne začeliobiskovati Srednjo šolo družboslovno-jezikoslovneusmeritve v Šolskem centru Josip Jurčič IvančnaGorica in ne v Gimnaziji Stična. Spomnim sepolemik o tem, ali je šola v Ivančni Gorici ali Stični,dijakom te polemike niti niso prišle do živega, namse je zdelo, da smo v šoli nasproti Marofa, od koderse je iz svinjske farme posebej v pomladanskih inpoletnih dnevih širil dokaj neprijeten prvinski vonj,ki pa nas že po nekaj dneh ni popolnoma nič motil.Ob začetku šolanja so nas pričakali popolnomanovi prostori, svetle učilnice in telovadnica, ki sonam jo zavidali skoraj vsi, ki so po končani osnovnišoli nadaljevali šolanje v Ljubljani.V razredu smo se zbrali iz vseh vetrov, odLjubljane, nekdanje grosupeljske občine doTrebnjega. Na začetku smo bili vsi previdnozadržani in se držali vsak zase, kasneje pa smopostali prijatelji, in to pravi, saj imam še po 25letih, ki so (žal) minila od maturantskega plesa, vimeniku mobilnega telefona telefonske številkepolovice takratnega razreda.Imeli smo srečo, da nam je bila razredničarkarosno mlada Marina Strnad, ki nas je hkratirazumela in nam (skoraj vse) odpuščala, po drugistrani pa nas je znala zelo subtilno in brezpovzdigovanja glasu usmerjati točno tja, kamor ježelela. In tudi zaradi njenega načina»razrednikovanja« smo ne samo uspešno zaključilišolanje, ampak tudi ostali prijatelji. Znala jespodbuditi medsebojno pomoč.Pred petimi leti, ko smo se nazadnje zbrali ob20-letnici zaključka (»usmerjenci« namreč nismoopravljali mature, kar je bil velik plus, minus pa, dasmo po zaključku šolanja dobili naziv informatik,bibliotekar, arhivist in dokumentalist …, komentarni potreben), so iz razreda manjkali samo štirje.Noč, ki je trajala do naslednjega belega dne, jeminila kot v delčku sekunde, ob obnavljanju starihzgodb, ob katerih smo se na smrt zabavali, inseveda klasičnem »up-datu« kje živiš, kaj delaš,otroci, služba ... Tudi takrat sem začutil, da so okolimene ljudje, ki jih imam rad in se še vedno čutimpripadnega 4. b. In vsakokrat sem vesel, če mepokliče sošolka ali sošolec, ne glede, zakaj kliče.Šola je bila v tistem času dovolj majhna in intimna,da smo se poznali dijaki vseh letnikov in vsehparalelk. Spletle so se tudi nekatere čustvenenaveze, katerih večina je minila že med šolanjemali kmalu po zaključku, druge pa so se nadaljevale sporokami. Iz razreda smo imeli dva poročena para(fantje smo bili samo štirje), eden je še skupaj.Anekdot iz časa šolanja je za mali ocean. Svojemustarejšemu sinu, ki gre letos v gimnazijo, večkratpovem, kako je bil eden najstrožjih in hkratinajpravičnejših profesorjev sedanji ravnateljgospod Milan Jevnikar, za katerega je veljalo, da jepri njegovi šolski nalogi nemogoče prepisovati, kerpozna vse možne trike in vse vidi. Dokler sošolka,ki je zaradi njenega sedanjega poklica ne želimimenovati z imenom (da ne bi postala idolsedanjim generacijam dijakov), ni iznašla za tistečase popolnoma revolucionarnega načina, ki mutudi Milko ni bil kos. Namreč: sredi zime se jepojavila v hudem mini krilu (ki je fantomonemogočalo tudi najmanjšo koncentracijo našolsko nalogo) in ne predebelih nogavicah, skozikatere se je dalo brati, pod katerimi je imela pravna robu miniča montiran »plonk listek«. In ji jeseveda uspelo, pri čemer je krilce po potrebipomikala centimeter ali dva dol ali navzgor,odvisno od Milkovega gibanja po učilnici.V drugem letniku se nam je pridružil nov sošolec,ki mu ni uspelo absolvirati letnika v Ljubljani,umetniška duša, igral je bobne pri takrat in danesznani slovenski glasbeni skupini. Res je bil pravi

70 Utrinki in spomini 60 generacijumetnik, lepega dne je zjutraj stopil iz vlaka vIvančni Gorici, se udaril po glavi in rekel: »Matr,puzabu sm, dons mam v London snemanje!!!«Odšel je na štop (takrat priljubljen način prevozapredvsem tistih, ki so kakšno uro prej zapustilinašo družbo in bili posledično zabeleženi vdnevniku kot (ne)opravičeno odsotni) in se ni vrnildva meseca. Letnika mu žal ni uspelo izdelati.Med olimpijskimi igrami 1984 je drug sošolecrazredničarki Marini z vso resnostjo oznanil, da bomanjkal cel mesec, ker mora s smučarskim klubomv Sarajevo, kjer je angažiran pri urejanju prog.Tako je tudi bilo, po prihodu očeta na govorilne urekakšen mesec kasneje pa sta se tako oče kotMarina močno čudila, kje je bil ves mesec. Oče jepovedal, da je redno vsak dan odhajal zjutraj v šoloin se vračal domov, v Sarajevu pa zagotovo ni bil(Marina pa je dodala, da tudi v šoli ne). Pa jeuspešno dokončal šolanje (res da je nekdo včetrtem letniku zanj napisal spis za popravni izpitiz slovenščine, on pa ga je lastnoročno prepisal),danes pa je uspešen podjetnik.Šola nam je dala dovolj šolskega in življenjskegaznanja, da smo se našli in znašli v življenju, sevedavsak po svojih željah, potrebah in možnostih.Sam sem šolanje nadaljeval na Pravni fakulteti vLjubljani, študij končal pred rokom, saj mi jeznanje, ki sem ga dobil v srednji šoli, dalo več kotdobro podlago za nadaljevanje.Po sodnem pripravništvu sem postal kazenskisodnik, se po trinajstih letih odpovedal trajnemusodniškemu mandatu, sedaj pa sem mlajši (kar seglede na moja leta nenavadno sliši) partner vnajvečji slovenski odvetniški družbi, kjer imamsrečo, da je moj hobi (kazensko pravo) hkrati tudimoj poklic.Še vedno pa se z veseljem in nostalgijo spomnimsrednješolskih časov, saj so mi zaradi šole, dijakovin profesorjev ostali v krasnem spominu.Janez KoščakMladim privzgojimo občutek odgovornostiNaša generacija je bila izjemna ne le po znanjuin sposobnostih, ampak tudi po številurazredničark, ki smo jih zamenjali. Bile so kar štiri:Renata Rovšek v prvem polletju prvega letnika,nato Marina Strnad, Ida Radan in Staša Glavič. Tudiprofesoric angleščine, je bilo pet: Renata Rovšek,Ida Radan, Ana Kosor, Maja Lozar, Ana Volk Kosor.Zamenjali pa smo tudi tri ravnatelje: na začetku jebil Jože Intihar, nato Cilka Žagar, ob zaključkušolanja pa je šolo vodila ravnateljica Cvetka Bunc.Ob omembi srednje šole se spomnim prihoda všolo na prvi šolski dan. Velika množica dijakov, kise je usula z jutranjega vlaka in odšla peš proti šolikar po glavni cesti v smeri proti Stični. Že od dalečje bila vidna nova velika modra šola sredineokrnjene narave ob gozdičku, ki je 1. 9. 1981prvič sprejela dijake. Bili smo prva generacijausmerjencev in šolo smo si delili skupaj z žeprekaljenimi gimnazijci in osnovnošolci. Kmalu jesledila uradna otvoritev šole in priprava programaza slovesnost. Zato smo bili že prvi teden pri urislovenščine deležni povabila prof. Žagarjeve vpevski zbor in obveznega preizkusa glasbenihsposobnosti. Dijaki višjih letnikov so nam povedali,da se prof. Žagarjevi najbolj prikupimo ssodelovanjem v pevskem zboru in da je pozitivnaocena pri slovenščini zagotovljena.Majda Kovačič CimpermanTudi sicer imam na prof. Žagarjevo lepe spomine.Bila je izjemna profesorica slovenščine, poučevalapa je tudi umetnost in bila v času našega šolanja v.d. ravnateljice. Ves čas je vodila pevski zbor inskrbela za kulturno dogajanje na šoli. Mislim, dasmo se poleg razredničarke največkrat s svojimiproblemi obrnili nanjo. Imeli smo tudi priložnost,da smo v času šolanja skupaj praznovali njenokrogli življenjski jubilej, čeprav je to želelaprikriti. A njen rojstni dan nam je bil zelo znan, pačeprav ga je praznovala le vsaka štiri leta. Za

Utrinki in spomini 60 generacij 71okroglo obletnico smo jo pri uri slovenščinepresenetili z okroglim številom jabolk, ki smo jihlično dekorirali v pleteno košaro. Tega darila je bilaizjemno vesela.Spominjam se tudi dogodka ob odhodu prof.Milana Jevnikarja na služenje vojaškega roka innato njegove vrnitve med dijake s kratkopristriženimi lasmi. Bil je med mlajšimi vprofesorskem zboru, a s svojim humorjem inpodajanjem snovi nas je vse pritegnil. Tudi tisti, kimatematike niso marali, so jo ob njegovemnazornem podajanju vzljubili. Prof. Jevnikar je vsedijake vikal in to je bilo nekaj posebnega, saj vosnovni šoli tega nismo bili vajeni. Zelo smo gacenili in spoštovali.Najbolj ponosna sem na sošolko Ksenijo Livk.Spoznali sva se na prvi šolski dan v srednji šoli. Jemoja prijateljica že petindvajset let. Tudi najinidružini se pogosto obiskujeta in vse pomembneživljenjske dogodke sva obeležili skupaj. Sicer pa jedokončala študij ekonomije in dela kot vodjaračunovodstva v A-bančni družbi za upravljanje.V naši generaciji je kar nekaj sošolcev zelouspešnih in na pomembnih mestih, tako JakaKoščak, odvetnik v Odvetniški družbi Čeferin,sošolka Katarina Marolt, višja sodnica na Višjemsodišču v Ljubljani, Dragica Perpar profesorica naSrednji ekonomski šoli in gimnaziji Josipa Jurčiča vIvančni Gorici, Tadeja Kavšek profesorica na OŠMaksa Pečarja v Črnučah.Današnji srednješolci odraščajo v hitrem tempuživljenja, kjer družina nima takšnega mesta, kot gaje imela nekoč. To vse se odraža na naši šolajočimladini. Zagotovo je pomembno, da mladimprivzgojimo občutek odgovornosti. Šola ne morenarediti čudežne spremembe, sploh ne čez noč,zagotovo pa lahko veliko pripomore k oblikovanjumlade osebnosti v sodelovanju s starši. Nekajzagotovo velja: Če starši cenijo in spoštujejo deloprofesorja, tudi dijak ceni in spoštuje profesorjevodelo.Stiška gimnazija je bila, je in bo gimnazija, ki daještevilnim mladim kvalitetno splošno izobrazbo.Sem ravnateljica Osnovne šole dr. Ivana Prijatelja vSodražici. V okviru šole vodim tudi podružničnošolo in enoto vrtca s šestimi oddelki. Funkcijoravnateljice opravljam četrto šolsko leto z vsoodgovornostjo in velikim veseljem. Ob številnihobveznostih pa si najraje še vedno vzamem čas zaučence in rada prisluhnem njihovim pobudam inidejam. Strokovno se že dvaindvajset let ukvarjams pedagoškim delom in delujem na področjušolstva. Po zaključenem študiju specialnepedagogike sem vpisala še visokošolski študijrazrednega pouka. Osemnajst let sem poučevalana razredni stopnji in več kot petnajst let bilastrokovna sodelavka na Osnovni šoli Stična. Takosem svoje pedagoško poslanstvo več kot dvanajstlet delila tudi s stiškimi gimnazijci in profesorskimzborom, saj smo bili pod isto streho v modri šoli.Zadnje desetletje aktivno sodelujem tudi zZavodom za šolstvo kot organizatorica inpredavateljica na dveh področjih, in sicer napodročju IKT in na področju delovanja mentorskihmrež.Pedagoško delo poznam z vseh plati – kotravnateljica, učiteljica, predavateljica in mamadveh osnovnošolcev. Moja otroka, Kaja in Aljaž,obiskujeta OŠ Primoža Trubarja v Velikih Laščah.Tako aktivno spremljam tudi življenje in delodomače šole in sem že drugi mandat predstavnicaustanovitelja v svetu zavoda. V velikolaški občiniaktivno sodelujem tudi v odboru za družbenedejavnosti in pri nastajanju občinskega glasila,nekaj let kot urednica, zadnje časa pa kot članicauredniškega odbora.Zadnjih petnajst let z družino živim v svoji hiši naRašici, v rojstnem kraju Primoža Trubarja, ki jemed Slovenci dobro poznan. Lahko rečem, da semsrečen človek in da sem v življenju dosegla vsezastavljene mladostne cilje.Ponosna sem, da sem stiška »maturantka«družboslovno-jezikovne srednje šole iz prvegeneracije usmerjenega izobraževanja in to radapovem tudi drugim.Še živo se spominjam intervjuja z ravnateljemIntiharjem, ki sem ga pripravila v prvem letniku zašolsko glasilo Iskre. Opraviti pogovor z ravnateljemin še kot čisto zelen srednješolec, je bilo pogumnodejanje. Pogovor z njim je bil zelo zanimiv,razgiban, na udobnih sedežih v njegovi mali pisarniin celo s sokom naju je tajnica postregla. Dogodek,ki ga imam še danes živo pred očmi in ga ne bomnikoli pozabila. A končni zapis intervjuja za Iskre ješel skozi njegovo avtorizacijo in nekaj podatkovsva potem izpustila pri objavi, ker so bili prevečosebni in jih gospod ravnatelj ni želel deliti z vsemi.Sem pa pri gospodu Intiharju od tedaj naprej imelaposebno mesto, saj me je vedno ogovoril na šolskihhodnikih.Majda Kovačič Cimperman

72 Utrinki in spomini 60 generacij1986Gimnazijske prešernostiVčasu pred letom 1990 so se že močnorazmahnila civilnodružbena gibanja in majaliso se že temelji prejšnje države. To je bil čas, vkaterem je moja generacija obiskovala Srednjo šoloJosipa Jurčiča v Ivančni Gorici. Nekako nezavednoje bil to del nas, vse te spremembe pa smosprejemali kot povsem samoumevne.Imeli smo srečo, da smo bili del tega časa, vkaterem so s polnimi pljuči odmevali punk in noveparole demokracije, kljub temu da so takratnimladinski funkcionarji o srednji šoli govorili kot okadrovskem bazenu dolenjske regije. Gimnazija jebila kljub svoji navidezni odmaknjenosti odcentrov dogajanja oaza svobodomiselnosti in natisti čas se spominjamo ne samo z nostalgijo pomladostnih brezskrbnostih, prvih ljubeznih inprijateljih za vse življenje, temveč tudi s posebnimobčutkom popolne osebne svobode, ki se je v tistihtrenutkih nismo zavedali. To je bil čas, ko je bilodopuščeno razmišljati po svoji volji, pisati ingovoriti o vsem. Z današnje perspektive šele lahkoprepoznamo bogastvo različnosti nazorovprofesorjev in posrečeno mešanico tradicionalnihvrednot okoliša šole in liberalnosti duha v njej.Tudi če to ni povsem držalo za svet okoli nas, jebilo to nepisano pravilo v naši gimnaziji. Srednjišoli pravzaprav nismo nikoli rekli drugače kot legimnazija – ne glede na očitno nenehne šolskereforme, ki so nas poimenovale za družboslovnetehnike iz TOZD-a Srednja šola družboslovne inkovinarske usmeritve. Šolski radio, ki smo ga zveseljem uporabljali, je tako prenesel vse našepobalinske domislice, zaradi katerih bi lahkozardevale še generacije naših potomcev. Takrat paso se intervju z živalmi iz bližnje farme, branjeprovokativnih besedil, pesmi v prvič slišanihjezikih in prekinitev pouka z minuto molka obizgubi katerega od nogometašev, za katereganismo nikoli prej slišali, zdeli edino potrebni. Vduhu časa smo prekinili tudi s tradicijo šolskegačasopisa in ustanovili svojega, ki se je imenovalIniciativa – polna duhovičenj in angažiranihtekstov, ki še vedno niso povsem prekriti s patinočasa. Iz prve številke o šoli veliko pove preprostamisel dijaka o vzdušju na šoli: »Čisto v redu.Poznamo se vsi, na hodniku lahko pričnemdebatirat s komerkoli, profesorji so sproščeni invarni v zbornici, za mal'co pa je dons bileurocrem.« Čas pač, v katerem je svet pretesen,šolska stavba pa ravno prav velika. Šola je za mladetežko razumljena, za starejše pa vir najlepšihTomaž Veselspominov. Na šoli in po šoli se je takrat dogajaloveliko: znameniti ogled kitajske razstave vZagrebu, 24-ur nogometa, recitacije po delovnihkolektivih ob praznikih, ki so danes že zbledeli,pikniki, izmenjave šolskih delegacij in sestanki zrazredniki, ki so se povečini končali z obljubami olepši prihodnosti in novimi pravili šolskega reda.Tam so se stkala prijateljstva za vse življenje. Medprijatelje iz šolskih dni sodijo sedanji režiserji,odvetniki, bankirji, podjetniki, uradniki inšportniki, neprecenljivo emocionalno socialnoomrežje – za vse ostalo je mastercard. Tudi sprofesorji sem se čez čas srečal v čisto drugačnihvlogah in funkcijah. Ob teh srečanjih se obujajoprijetni spomini na nesebičen čas odraščanja.Menda sedaj v šolah zamenjuje tovarištvo brutalnatekmovalnost in individualizem, skrb za točke inposebne dosežke. Takrat pa facebook, twitter inyoutube še niso obstajali, imeli smo čas za druženjein kot posebni dosežek smo šteli zmago nanogometni tekmi, piknik do trde teme, ukradenpoljub in na šolsko torbo zapisano pesem.Kljub na videz sproščenemu vzdušju smo si očitnonabrali veliko znanja in samozavesti za svetodraslih, saj naše generacije niso imele nobenihproblemov pri nadaljevanju študija in danesnajdem veliko šolskih tovarišev na odgovornihmestih. Veliko veselje je svoje tovariše srečati naokroglih obletnicah, čedalje bolj okrogle, vendar vočeh iste mladostnike, kot da je bil čas vmes samoposojen drugim. Tem drugim je namenjenaprihodnost in zanje se kujejo veliki načrti. Pri temjim bo lahko v pomoč tudi ta institucija, sedajočitno že s pridihom tradicije. Upam, da bodogimnazijska leta vse generacije, ki si tam podajajokljuke, razumele kot čas neizmerne svobode inzaupanja.Tomaž Vesel

Utrinki in spomini 60 generacij 731987Pouk strojepisja v razredu brez okenRazredničarka v 1. letniku prve generacijeupravno-administrativnega programa je bilaVlasta Strmljan, v 2. in 3. letniku pa Alenka Grgur.Tatjana Perpar, por. Škrabec, in Angelca Ostanek,por. Grabljevec, sta iz te prve generacije. V razreduso bila namreč sama dekleta.Obe se ob omembi srednje šole najprej spomnitana leta brezskrbne mladosti, odraščanja, vsehizletov, profesorjev in drobnih lumparij. Takrat jebila šola skoraj nova, usmerjeni program pa brezmature. Gospa Angelca se najbolj spomni tega, ko jimati ni hotela dati denarja za končni izlet, zato celošolsko leto ni malicala v šoli, da je prihranila denarza končni izlet.Njuna srednješolska generacija se zbere boljporedko; nazadnje so se dobile leta 1999 v VišnjiGori. Beseda je največkrat nanesla na zasebnoživljenje, vendar je bilo tudi spominov na šolo karnekaj.Tatjana Škrabec razmišlja: Po nekaj več kot 20letih se je v šoli verjetno veliko spremenilo. Ko semsama hodila v šolo, smo bili še skupaj zosnovnošolci, takrat je bila na šoli tudi strojna šola(triletni program) ter skrajšani dvoletni programin družboslovna usmeritev. Mature nismo pisali.Pouk strojepisja smo imeli v razredu, ki je bil brezoken. V razredu pa smo imeli samo dva električnapisalna stroja, ostali so bili »klasični« pisalni stroji.Morda se danes sliši smešno, vendar sem takratobiskovala »obrambni krožek«. Na šoli smo imelitudi dramski krožek, takrat pod budnim očesomprof. Žagarjeve. Že na šoli sem bila članica šolskegapevskega zbora, prav tako pod vodstvom prof.Žagarjeve, in tudi danes pojem v pevskem zboru,pa čeprav ni šolski.Sem mati treh odraščajočih otrok, dva sta žeštudenta, eden pa je še osnovnošolec. Vedno jimrada govorim, da se učijo zase in ne zame.Zaposlena sem v zdravstvu v administraciji nadelovnem mestu kot sanitarni tehnik. Svoj poklicrada opravljam in menim, da sem se zanj pravodločila. V prostem času pa rada zahajam v hribe,pešačim po bližnji okolici in odkrivam lepote našedežele. Tudi slaščice so moje veselje.V učilnici za strojepisjePo več kot dveh desetletjih moja generacijaadministratork ostaja neopazna. Veliko se jih jekasneje odločilo za nadaljevanje šolanja in si takopridobilo V. stopnjo izobrazbe, kar jim danes šekako pride prav. Spomnim se vrstnikov iz šole:Uroša Slaka, ki je takrat vzporedno z namiobiskoval družboslovno usmeritev, in nekaj letstarejša Tomaža Vesela in Marka Okorna, tudidružboslovca.Angelca Grabljevec pa svojo pot po končaniadministrativni predstavlja takole:Po končani srednji šoli sem se zaposlila v Chemu,kjer sem opravljala administrativna dela.Tamkajšnje delo je bilo odlično in z veseljem semga opravljala. Na žalost pa je Chemo nato propadelin sem šla na 14-dnevno usposabljanje za trgovko vMaribor. Po usposabljanju sem se zaposlila v Obiju.Ker sem bila veliko od doma, so me premestili vMerkur, tu pa sem sedaj kar že nekaj let in semdokaj zadovoljna. Sedaj s svojo družino živim vStični. Omenim lahko tudi, da je tudi moj sinobiskoval tu srednjo šolo, sedaj pa še hči. S šolosmo zelo zadovoljni – z načinom poučevanja in tudis profesorji, še posebej s profesorico Marjeto VozelVerbič in ravnateljem Milanom Jevnikarjem, ker staspremljala mene, nato sina in sedaj še hčer.Tatjana Škrabec in Angelca Grabljevec

74 Utrinki in spomini 60 generacijImeti širok pogled na svet pomeni živeti zanimivoPrva asociacija na srednjo šolo je gotovoinformativni dan, Marof, pa tudi sošolci inprofesorji. Moja generacija se je po koncu šolanjadokaj pogosto zbirala, zdaj pa na 3 do 5 let.Nazadnje smo bili skupaj leta 2007 v gostinskemlokalu v Ivančni Gorici. Mislim, da smo lahko kar navse ponosni, ker smo vsi postali zrele in odgovorneosebe. Običajno je na naših srečanjih veliko govorao prof. Luštku, ki je bil dokaj poseben in zanimivprofesor, o razredničarki prof. Staši Glavič, osedanjem ravnatelju prof. Jevnikarju in drugih.»Stiška gimnazija« je vedno veljala za kakovostnogimnazijo. Verjamem, da to kvaliteto vzdržuje in dajo bo dosegala tudi še naprej. Ker je gimnazijapraviloma edina prilika pridobiti splošnoizobrazbo, vsem učencem želim, da te prilike nezamudijo. Imeti širok pogled na svet okoli sebenamreč pomeni najmanj živeti zanimivo.Sem oče dveh sinov, starosti 20 in 16 let; prvi je žezaključil to gimnazijo, drugi jo zdaj obiskuje. Popoklicu sem diplomirani pravnik z opravljenimpravniškim državnim izpitom, zaposlen pa semskoraj ves čas delovne dobe v zavarovalništvu,trenutno na Pozavarovalnici Sava, d. d., v Ljubljani,Generacija 1987kot direktor področja za izvajanje zavarovanj.Večino časa posvečam delu, ki je tako ali drugačepovezano z mojim poklicem, tako sem na primernekaj časa vodil občinske volitve v Občini IvančnaGorica, sodelujem v izpitnih komisijah napravniških državnih izpitih, izdal sem nekajstrokovnih knjižic, napisal več strokovnih člankovipd. V prostem času, razen obveznih hišnih opravil,pa rad predvsem planinarim in kolesarim.Milan Viršek1989Zaključila sem magistrski študij kriminologije in kriminalnega prava v LondonuOb omembi srednje šole se spomnim na lepetrenutke s sošolci in na profesorja MilanaJevnikarja, ki je takrat predaval matematiko. Bil jenaš razrednik. Mislim, da smo se ga vsi zelo bali.Priznam, da sem se ga tudi jaz, mogoče zato, kermi matematika ni bila posebno zanimiva. No,spomnim se tudi, da sem večkrat želela, da čim prejkončam šolo, šele kasneje pa sem se zavedala, kakolepa so bila ta leta. Rada bi se zahvalila vsemtakratnim profesorjem in ostalim delavcem za resodlično delo; dijaki so lahko ponosni, da se šolajona Srednji šoli Josipa Jurčiča Ivančna Gorica.Ponosna sem na vse svoje sošolce. Čeprav nisemtoliko v stiku zaradi svoje oddaljenosti, pa semprepričana, da so vsi dosegli, kar so si želeli. Mojrazred se je zbral in praznoval 20. obletnicoseptembra 2009. Na žalost se nisem moglaudeležiti.Živim v Londonu od leta 1992. Čeprav sem končalaekonomsko šolo, dela v tujini kot ekonomistkaBogdana Janešnisem dobila, ker Anglija v tem času ni priznavalaizobrazbe, pridobljene na večini slovenskih šol infakultet. Ker me je vedno zanimala psihologija, semleta 2001 sklenila, da se vpišem na študijpsihologije. Študij sem končala leta 2003 in od leta2004 delam kot psihologinja v zaporu za

Utrinki in spomini 60 generacij 75mladoletnike v Londonu. Moje področje dela somladostniki, stari od 15 do 18 let, ki imajo problemz alkoholom in drogo. Nato sem študij nadaljevalain diplomirala iz družboslovja (BSc Social Sciencewith Social Policy hon). Letos pa sem zaključilamagistrski študij kriminologije in kriminalnegaprava (Msc in Criminology and Criminal Justice) naKing Collegu v Londonu in trenutno poleg svojegarednega dela sodelujem tudi v projektu – raziskavio rasni diskriminaciji v Veliki Britaniji naMinistrstvu za pravosodje (Ministy of Justice).Mag. Bogdana JanešBili smo družboslovci a-jevci!Vletu, ko naša srednja šola praznuje okrogloobletnico, je »okrogla« tudi večina našegeneracije – le z minus dvajset let razlike.Sedemindvajset štiridesetletnikov se danes nemore pohvaliti: »Bil sem gimnazijec« ali »Bil semmaturant«, pahnjeni smo bili namreč v kratkotrajnisistem usmerjenega izobraževanja, ob koncučetrtega letnika pa so nam ob spričevalu in brezzaključnih izpitov, ki bi spominjali na maturo, dališe uradni naziv »družboslovni tehnik«.Pa vendar smo imeli radi našo šolo. Še več: ponosnismo bili, da smo »družboslovci«! Kot samooklicani– in edini, se razume! – intelektualci na šoli, smoštiri leta dokazovali primat a-razreda v generaciji.Tajnice iz b, kovinarji iz c, sploh pa ekonomisti iz fso se štiri leta prav na vsakem koraku soočali znašimi številnimi NAJ-i A-kategorije:najpametnejši, najboljši, najlepši ...Da smo družboslovci a-jevci, smo dali vedeti tudinašim profesorjem. Čeprav smo bili sploh v prvemobdobju v razredu razdeljeni na »problematičneLjubljančane« in »marljive Dolenjce« – razlika mednami pa je bila le v nošenju blagovnih znamk, smoodkrili mnogo pozneje –, smo znali potegnitiskupaj, kadar je šlo za dokazovanje tega, da smovendar iz a-ja. Ponašali smo se z izdajanjemčasopisa s prilogo v tujem jeziku, imeli smorecitacijski krožek, pevski zbor bi bil brez nasprecej okrnjen, zaradi pasivnosti četrtega letnikasmo že kot drugošolci organizirali novoletni ples zavso šolo ... Dovolimo pa si trditi, da so se profesorji,pravzaprav profesorice, a-jevce zapomnile poproslavi za dan žena. Zvabili smo jih kar v učilnicoza francoščino, ki nam jo je odstopil naš razrednik,in jim pripravili bogat kulturni program. Ganjenostvečine profesoric je zmotil le nam nerazumljivodziv profesorice slovenščine na domoljubnopesem Rož, Podjuna, Zila – po njenem mnenju pačnarodna pesem, ki opeva Koroško in njene ljudi, nisodila v šolo. Takrat nismo razumeli, danes pa jepogled na tisti čas in njen »zaveden« odziv jasnejši.Vodstvo šole je bilo vizionarsko, da je že v prvemletniku a-jevcem dodelilo prvovrstnega razrednikaGregorja Ficka, ljubitelja rjave barve, saj je to»barva zemlje in zrelosti«, nam je vednodopovedoval. Bolj kot pri ocenjevanju prifrancoščini, delu razreda pa tudi pri nemščini je bilrazumevajoč za naše najstniške probleme. Splohpri opravičevanju izostankov od pouka je zvedel zavse naše izvenšolske dejavnosti in zdravstveneprobleme. Še danes ne vemo, ali je njegovadobrosrčnost ali naivnost opravičila odhod na vajepihalne godbe »harfistki«, ki zvoka harfe najbržmed inštrumenti nikdar ne bi prepoznala, in ali jeverjel datumom, zabeleženim sicer s štampiljko, nakartonču za okulista in zobozdravnika. Zareszaropotal je le enkrat, ko nam je moral po naročiluravnatelja zaradi skupinskega »špricanja«italijanščine izreči razredni ukor.Morda smo se prav od našega razrednika nalezliširokosrčnosti (in tudi naivnosti), ki se je pokazalaob napovedani poroki enega od štirih sošolcev.Brez posebnih težav je dobil na svojo stran ženskidel razreda. Stavki: »Noseča je«, »Nimava denarjaza poroko, zato vas ne morem povabiti«, »Staršinaju ne podpirajo« so v nas zbudili obilico sočutja.Daljše obdobje je imel vso našo naklonjenost inpozornost, vrtele smo se okrog njega in mu v vsemustregle, za ohcet smo zbirale celo denar ...Pravzaprav se je večji del našega prostega časa – vdogajanje je bil vpleten tudi kakšen profesor – vrtelokrog načrtovanja sošolčeve poroke. Dan ali dvapred usodno soboto pa nas je zjutraj na oglasnideski čakal plakat: Po predlogi komedije JeanBabtista Moliera Namišljeni bolnik so Namišljenoporoko uprizorili: ženin Oto Plut, prijatelji vhudem: Miran Kovačič, Marko Kavšek in AndrejKomac. Da, takšni zabavljači so bili naši štirjefantje, žal slednjih dveh ni več med nami.Ponosni družboslovci smo ostali do konca šolanja.Našo družboslovno usmerjenost zavzeti profesorjinaravoslovnih predmetov niso omajali. Profesormatematike nas ni navdušil za enačbe in logaritmeniti s štetjem zank med štrikanjem puloverja zakatedrom, ko smo pisali kontrolno nalogo, profesorbiologije pa nas ni prepričal za življenjeslovje niti zživo kobilico, ki jo je ujel kar med uro v travi ob

76 Utrinki in spomini 60 generacijoknu učilnice ... Družboslovni tehniki smo se podali– z redkimi izjemami – na družboslovne fakultetein poklice. Žal se nam po zadnjem šolskem dnevujunija 1989 ni več uspelo srečati, pa vendar štiripiske tega prispevka vsaj približno vemo, kakšnepoklice danes a-jevci opravljamo. Ko se torej kdajsnidemo, bomo od blizu odkrili, da so iz generacijedružboslovnih tehnikov iz leta 1989 zraslislovenisti, nemcisti, anglisti, pravniki, ekonomisti,novinarji, zdravniki, zgodovinarji, etnologi,samostojni podjetniki. Do takrat bomo mordapozabili tudi na naš največji razredni neuspeh:zadnje mesto na šolskem tekmovanju v teku. Kljubvsemu: nikdar se nismo hvalili s športnimi dosežki,bili smo pač »le« naj a-jevci družboslovci.Helena (slavistka),Andreja (nemcistka),Simona (ekonomistka) inKsenja (novinarka)1990Ko bom velik bom …Vihrava in uporniška leta naše srednje šole sosovpadala z viharnimi in uporniškimi letislovenske pomladi. Spominjam se, kako smo odblizu doživljali proces slovenske samostojnosti, popouku skupaj odhajali v Ljubljano na množičneprireditve na Roško pa na Trg Republike,Kongresni trg … Izdelovali smo broške »Ko bomvelik, bom graničar na Kolpi«, zaradi česar semimel osebno tudi pogovor s policijo. Leta 1988 smoza božič po šolskem radiu predvajali Sveto noč in stem povzročili težave našemu mentorju JanezuMežanu. Skupaj smo sanjali, kako bo v noviobljubljeni deželi – Sloveniji.Sicer pa je naš razred prekipeval od ustvarjalnosti.V tretjem letniku smo uredili našo učilnico (bivšomediateko ob knjižnici) povsem po svoje:prepleskali smo jo na modro in potihem iz razredaodstranili sliko tovariša Tita, ki se po pleskanju niveč vrnila v naš prostor. Povsem samoiniciativnosmo izdajali razredni časopis Ave, v katerem smoobravnavali aktualno šolsko problematiko, splošnodružbeno problematiko, objavljali intervjuje zzanimivimi profesorji, ankete med dijaki. Časopis jenastajal v popoldanskih urah v strojepisni učilnici(strojepisje je bil eden od najbolj koristnihpredmetov). Večina razreda je tipkala posameznedele, ki jih je potem oblikoval in skupaj zlepil vglavnem Dejan Cirkvenčič. Za fotokopiranje pa smose dogovorili s podjetjem Livar. Časopis smoprodajali med dijaki po šoli po vzoru prodajalcevMladine po ljubljanskih ulicah. Tudi te dni sem sponosom listal po tem našem časopisu.Tudi danes so bolj znani predvsem naši novinarji:Valentin Areh, Maruša Penzeš, Dejan Cirkvenčič,fotograf Uroš Hočevar. Skupaj se že dolgo nismodobili. Srečujemo se bolj po skupinah. Je pa vednolepo srečati koga od sošolcev in z njim obujati starespomine.Dr. Roman GlobokarS profesorji smo se zelo dobro razumeli. Imel semobčutek, da nas spoštujejo in nam želijo dobro. Vnajlepšem spominu imam tiste, ki so od nas velikozahtevali, a so nam hkrati tudi posredovaliogromno znanja in modrosti za življenje (prof.Jevnikar, prof. Glavič, prof. Mežan). Spomnim setudi kakšne zanimive epizode, npr. kako se je prof.Luštek poskočno odpravil skozi okno lovit kobilicoza poskus pri biologiji.Za učitelje je bistveno, da imajo svoje delo radi inga doživljajo tudi kot osebno poslanstvo. Bolj kotposredovalca znanj in informacij potrebujejo dijakiosebo, ki z zavzetostjo in žarom opravlja svojpoklic.Po končani srednji šoli sem kot zadnja generacijaslovenskih fantov služil v jugoslovanski vojski injulija 1991 tudi pobegnil iz vojske. V vojašnici vJastrebarskem sem bil skupaj s sošolcem PetromNovljanom. Študiral sem teologijo v Ljubljani inRimu, kjer sem leta 2001 doktoriral iz ekološkeetike. Leta 1997 sem bil posvečen v duhovnika.Zaposlil sem se v Zavodu sv. Stanislava v Ljubljani,kjer sem na Škofijski klasični gimnaziji poučeval

Utrinki in spomini 60 generacij 77vero in kulturo, od leta 2006 pa sem direktor tegazavoda. Zavod sestavlja pet enot: Škofijska klasičnagimnazija, Jegličev dijaški dom, Osnovna šolaAlojzija Šuštarja, Glasbena šola in Študentski domJaneza F. Gnidovca. Gre za največjo ustanovo spodročja zasebnega šolstva v Sloveniji. Odličnosodelujemo s številnimi javnimi šolami pri nas(upam, da bomo v prihodnje še poglobilisodelovanje z gimnazijo v Ivančni Gorici) in v tujini(partnerske šole imamo v 20 državah po svetu).Poleg vodenja Zavoda sv. Stanislava pa sem tudidocent na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani,kjer predavam predmet Osnovna moralnateologija. Sem član Komisije Republike Slovenije zamedicinsko etiko in član Nacionalne strokovneskupine za pripravo Bele knjige s področja šolstva.In kaj dr. Globokar svetuje današnji mladini?Dijaki, izkoristite številne možnosti, ki vam jihponuja šola, in ustvarjajte mrežo prijateljstev, kivam bo tudi v težjih trenutkih dajala oporo.Dr. Roman GlobokarSlabih spominov ne pomnim, le lepe in smešneSpomini na gimnazijo oziroma takratnodružboslovno-jezikovno šolo kljub letom, kidrvijo naprej, še niso megleni. Slabih spominov nepomnim, le lepe in smešne. Lepi so, v kolikor sespomnim vseh sošolcev, prijateljev in našegaskupnega odraščanja. Žal so se naše življenjske potis končanjem šolanja na gimnaziji in z enoletnimodhodom v jugoslovansko vojsko razšle. Leposamezniki smo ostali zelo dobri, lahko bi rekliživljenjski prijatelji. Lepi so spomini, v kolikor povseh teh letih želim ovrednotiti delo mnogihprofesorjev. Spomnim se njihove delavnosti,neutrudnosti, prizadevnosti in potrpežljivosti zvčasih neukrotljivimi učenci. Seveda vse telastnosti takrat kot gimnazijci nismo opazili, kajšele, da bi jih cenili. To spoznanje pride kasneje, kočlovek s kritične distance pogleda v lastnopreteklost. Bile pa so tudi izjeme, posamezniučitelji, ki jih nismo spoštovali. Preveč prostora bizahteval, če bi želel zapisati imena vseh učiteljev, kiso mi ostali v lepem spominu. Zato bom izpostaville tri. Učitelj francoščine prof. Gregor Ficko nas jenavduševal s svojo poštenostjo in skrbnostjo zausodo mladega slovenskega rodu; učiteljmatematike prof. Milan Jevnikar s svojopredanostjo in prodornostjo. Učiteljica zgodovineprof. Alenka Grgur pa je v meni spodbudilaljubezen do zgodovine, ki sem jo v sebi čutil že odmalih nog.Od smešnih spominov naj omenim dva dogodka.Leta 1988, le tri leta pred osamosvojitvijoSlovenije, sem v šoli nosil priponki (ki mi jih je daldr. Roman Globokar) z napisoma: »Slovenija mojadežela« in »Ko bom velik, bom graničar na Kolpi«.Obe je takratna jugoslovanska komunistična oblastobsodila kot sovražni, ker sta zagovarjalisamostojnost Slovenije in s tem razpadkomunistične Jugoslavije. Nek profesor me jeprijavil ravnateljici. Ta je prijavo posredovalaValentin Zdravko Arehljudski milici (policiji). Dva miličnika inravnateljica so mi uro in pol razlagali, kakonesramno je moje dejanje. Na vsak način so želeliizvedeti, kdo mi je dal priponki, a jim nisempovedal. Grozili so mi z izključitvijo iz šole zaradiprotidržavne propagande. Leta kasneje sem srečalenega od policistov, ki mu je bilo precej nerodno inse mi je sramežljivo opravičeval. Drugi smešendogodek pa kaže na to, kako se lahko posameznikizmotijo v svojih ocenah. Ko sem imel v tretjemletniku zaradi odsotnosti od pouka težave znekaterimi predmeti, mi je šolska psihologinjanapovedala, da nikoli ne bom končal srednje šolein bom najverjetneje končal brez izobrazbe kotdelavec v gradbenem podjetju. K sreči sem končalgimnazijo, diplomiral iz zgodovine, magistriral insem tik pred koncem doktorskega študija.Tako kot v gimnazijskih letih sem še danesprepričan, da je šolski sistem v mnogočem slab, priučencih po mojem mnenju spodbuja predvsemkvantiteto in ne kvalitete znanja. To me je vednomotilo. Kljub temu sem vesel za vse znanje, ki semga prejel od svojih učiteljev. Predvsem pa se čudimnjihovi potrpežljivosti, ker vztrajajo in z veliko

78 Utrinki in spomini 60 generacijodgovornostjo učijo naše mlade rodove. Zato bi jimmorali biti učenci hvaležni. Nekateri, ki smo žedavno končali šolanje na gimnaziji, jim takšnohvaležnost izražamo tudi s tovrstnimi prispevki vzbornikih. Učencem pa velja nasvet, naj se učijo zzavestjo, da si gradijo lastno prihodnost. Izobrazbaje praviloma pot v boljše življenje.Mag. Valentin Zdravko ArehPonosna sem na vse nasPrva misel na srednjo šolo je, da sem kot prvooceno dobila »cvek« pri matematiki, ker sembila kazensko vprašana zaradi prišepetavanjasošolki.Takrat je matematiko učil profesor Milan Jevnikar,ki smo se ga strahotno bali le v prvem letniku.Navkljub prvi oceni sem matematiko zelo vzljubilain lahko rečem, da je bil to moj najljubši predmet.Prvih nekaj let smo se dobili vsako leto in obujališe sveže spomine. V zadnjih 10 letih pa smo sedobili le enkrat, in sicer v Ljubljani, ker je bilo vnašem razredu veliko Ljubljančanov. Na vsakoobletnico smo povabili tudi našega razrednikaToneta Brčana, s katerim smo se zelo dobrorazumeli.Najbolj ponosna sem seveda nase, ker sem se pokončani srednji šoli odločila za pravo smer študijain ga tudi uspešno končala. Ponosna pa sem tudi navse svoje sošolke in sošolce, ki so znanje inizkušnje iz srednje šole uspeli unovčiti v svojemnadaljnjem življenju.Na srednjo šolo me vežejo zelo lepi spomini, za karse lahko zahvalim vsem profesorjem, ki so metakrat učili in so mi bili zgled. Znali so prisluhnitinašim težavam in nas pravilno usmerjati, obenempa nam puščali dovolj prostora za lastnorazmišljanje in odločanje.Tudi zdajšnji in bodočim generacijam šolajočih inprofesorskemu zboru želim, da bi se medsebojnospoštovali in uspešno sodelovali.Po končani ekonomski srednji šoli sem se vpisalana Fakulteto za arhitekturo. Še preden semdiplomirala, so me zaposlili na Občini IvančnaMarjeta ŠpendalGorica na Oddelku za varstvo okolja in urejanjeprostora, kjer sem še danes.Ker je moja strast oblikovanje interierja, se s temukvarjam poleg službe.Že v srednji šoli sem veliko risala in slikala.Poizkusila sem se tudi v kiparjenju in ugotovila, dato ni moje področje. Poleg umetniških panog semse vedno rada ukvarjala tudi s športom. Ponavdušenju nad karatejem sem se začela ukvarjatis padalstvom.Trenutno so moji hobiji postavljeni na stranski tir,ker se posvečam predvsem vzgoji svojegašestletnega sina in pa gradnji hiše.Marjeta Špendal

Utrinki in spomini 60 generacij 791991Priložnost, da se zopet srečamoLeta 1991 sem uspešno zaključila srednjotrgovsko šolo. Spomini na srednjo šolo soraznovrstno obarvani. Bilo je veliko lepihtrenutkov, pa tudi slabih, kot seveda v vsakemšolanju.Predvsem je pripisati vso pohvalo učiteljem, ker sonas kot tolikšen razred znali razumeti in nam privseh korakih pomagali, da čim prej pridemo doželenega poklica.Seveda pot ni bila lahka, ker smo bili prvageneracija trgovske smeri in poleg samega poukasmo imeli tudi obvezno delovno prakso potrgovinah ter se tako že zgodaj pripravljali na sampoklic.V prvem letniku trgovske šole je bila mojarazredničarka Jelka Grabljevec, nato pa obzaključku mojega šolanja Dragica Eržen. Seveda somi najbolj ostali v spominu zanimivi trenutki, kotnpr. ob koncu tretjega letnika izlet v Poreč. Leposmo se imeli, nato pa so se že začele priprave nazaključni izpit, ki sem ga dokaj uspešno opravila.Lepi pa so tudi spomini na maturantski ples, ki smoga imeli na Otočcu. Skupaj s starši, učitelji inseveda takratno ravnateljico Mileno Vrenčur smonaredili lep zaključek šolanja.Spomine pogosto obujamo skupaj z nekaterimisošolkami, s katerimi se večkrat srečujemo. Sicerse kot letnik še nismo v vseh 18 letih nikoli dobili,ker žal ni nihče organiziral oz. smo se nekako medseboj izgubili. Morda pa bo ravno sedaj ob 60.obletnici šole čas tudi za naše srečanje.Generacija trgovcev v letu 1991Poklic, ki sem ga izbrala, opravljam z veseljem,rada imam delo s strankami pa tudi na delovnemmestu, na katerem sem, se lepo razumemo. Sevedapa večkrat pomislim na morebitno šolanje, ki bi gamorala nadaljevati, kajti v tem času poklicprodajalec ni toliko iskan in plačan.Ob zaključku pa bi priporočila vsem učiteljemveliko mero pomoči dijakom in razumevanja znjimi, kot smo ju bili deležni mi, da bodo skupnopremagovali vse ovire ter tako uspešnozaključevali letnike šolanja. To seveda tudi jazpolagam na srce svojemu sinu, ki ravno letosobiskuje prvi letnik gimnazije na isti šoli, kot semjo obiskovala jaz.Veliko delovnih uspehov in strpnih trenutkov vamželim!Petra (Nučič) JančarČudoviti čas mladostiSrednja šola. Velika modra stavba ob gozdu,proti kateri se vedno ozrem, kadar me pot peljetam mimo. In v hipu mi oživijo mnogi spomini. Ja,predvsem prijetni, kajti tisti napeti občutki, ki sovladali pred testi, so že zdavnaj zatonili v pozabo.Bili smo geografsko pester razred, kar nas je vsaleta zelo zaznamovalo: ena skupinica je prihajala izgrosupeljskega okrožja, druga iz trebanjskega,tretja pa smo bili tisti bližnji iz Ivančne Gorice inŠentvida. Seveda smo se vsi družili, pa vendar je bil"lokalpatriotizem" zelo močan, posebno meddekleti, ki smo bile v veliki večini, saj so med namiobstali le štirje fantje. Nismo se zelo povezali medseboj. Morda je bil vsak zase malce ambiciozen inS. Božena Kutnar

80 Utrinki in spomini 60 generacijne morem reči, da smo šli zelo načrtno iz svojihosebnih vrtičkov. To se pozna tudi sedaj, saj sonaša srečanja prava redkost in še takrat je obisk"lokalpatriotski" ... Pa nič zato. Vsak ima svojo potin upam, da je našel tisto pravo, ki ga delasrečnega.Meni osebno iz tega obdobja ostaja posebno globokodnos, ki sva ga navezali s sošolko Barbaro. To jebilo tako očitno, da je nanj ob delitvi spričevalopozorila tudi razredničarka Staša Glavič. Res svabili skupaj, včasih dan in noč, marsikaj svapredebatirali, se skupaj naučili in pojedli neštetočokolad. Veliko časa sem preživela tudi v knjižnici,kjer sem ostajala še po pouku in pomagala priizposoji in urejanju knjig, zadnji dve leti pa sem seintenzivno posvetila raziskovalni nalogi oetnološkem razvoju vasi Leščevje. Te dodatnešolske dejavnosti so mi zelo popestrile šolskivsakdan in sem zanje najbolj hvaležna, saj so mipoleg znanja dale tudi nekaj konkretnih izkušenjpri raziskovanju in delu z ljudmi.Generacija 1991Odnos med vsemi nami se je gotovo zelo poglobilna enotedenskem maturantskem izletu na Hvaru.Temu pa je sledilo burno dogajanje v zvezi zzaključnimi izpiti ali morebitno maturo. Čutili smose del slovenskih, "preizkušanih dijakov", ki smomorali podpreti javno stavko tako v Ljubljani kottudi na stopnicah pred šolo. Kako smo se sami sebizdeli pametni in močni v svojih zahtevah! In nam jeuspelo. Imeli smo dvopredmetni zaključni izpit,potem pa se je že začelo napeto stanje v našidomovini. Na dan, ko smo dobili zaključnaspričevala, so nas presenetile sirene, ki sooznanjale bližnji napad. Nerazumevanje, stiska,vprašanje, dvom, strah ... Polno neznanega se jetakrat prebudilo v naših srcih in morda tudispomini na razne zapise, romane, ki so opisovalivojne grozote. "Vojna je!" To nam ni šlo v račun, dase lahko dogaja nam, danes. Pa, Bogu hvala, prišlismo srečno domov in vojna je hitro minila.Sama sem se vpisala na takratno družboslovnošolo, ki je bila še najbližja gimnaziji, z razlogom, dabom imela čas v miru premisliti, kako naprej in dabom imela vse možne poti odprte. Pravzaprav semvso srednjo šolo nosila v sebi klic, da se posvetimBogu in oznanjevanju njegove ljubezni do vsakegačloveka. Kako velik ideal v mojem ubogem srcu! Pavendar je bil Bog močnejši in je zmagal. Tako semže avgusta, takoj po končani šoli, vstopila k sestramuršulinkam. Spominjam se, da sem o tej svojiodločitvi spregovorila tudi razredničarki obpodelitvi zaključnih spričeval, saj se mi je ob vsemnjenem prizadevanju zdelo pošteno, da ve, da zmojo Pedagoško fakulteto, na katero sem sevpisala, ne bo nič. Njen prvi odziv je bilpresenetljivo pozitiven, saj je razumela, da bomodšla študirat na Teološko fakulteto, in to se ji jezdelo prav zanimivo in zadnje čase vedno bolj"moderno". Pa sem le vztrajala, da odhajam vsamostan, kar pa ji je gotovo zvenelo bistvenodrugače, a podrobnosti so mi ušle iz spomina.Tako sem po začetnih mesecih v skupnosti vMekinjah pri Kamniku odšla v noviciat k Sv. Duhupri Škofji Loki, od tam pa v Ljubljano, kjer živim žešestnajst let. Kmalu sem se začela bolj intenzivno instrokovno posvečati študiju glasbene umetnosti, kimi je bila posebej pri srcu že od otroških let. NaAkademiji za glasbo sem na Oddelku za cerkvenoglasbo diplomirala iz zborovodstva, zdaj panadaljujem svoje izpopolnjevanje na Oddelku zadirigiranje. Petje in vodenje zborov mi je v velikoveselje in izziv. V glasbi sem našla posebnosredstvo oznanjevanja. Mnogi ljudje so žejniduhovnega in odprti za dobro in lepo, kar glasba je.Zato z zborom Surrexit, ki ga vodim od leta 2004,poskušamo združevati umetnost in duhovnost inna ta način oznanjati svetu Božjo ljubezen dovsakega.Spodbuda današnjim generacijam? Mladost ječudovit čas, ko človek že zavestno oblikuje svojoosebnost. Prebujajo se nove moči, ideje,ustvarjalnost ... Vsem želim, da bi jih znali odkriti inuporabiti v resnično dobro – sebi in vsem okolisebe. Prava ljubezen se razdaja in samo takšnačloveka v polnosti uresniči in osreči.Božena Kutnar

Utrinki in spomini 60 generacij 81Maksi sendviči in prave odločitveJa, srednja šola … Bili so to lepi časi, čas mladosti,brezskrbnosti, čas veselja …Ko slišim besedo srednja šola, pomislim najprej nasvojega prijatelja – sošolca, ki ga žal ni več mednami. Tako kot vsi mi je tudi on služil vojsko v novidržavi. Ko se je tako nek petek vračal domov naprost vikend, ga je nedaleč od doma do smrtipovozil vinjen voznik. Beseda srednja šola mespomni tudi na samostojno državo. Ravno v časupodelitve spričeval je potekala vojna za samostojnoSlovenijo.Velikokrat se spomnim tudi svojega razrednika. Onje imel navado, da je skoraj vedno vprašal prvegapo redovalnici. In to sem bil ravno jaz! Ker pa ponavadi nisem dovolj znal, pa je bil vprašan sevedatudi drugi po abecedi. Razrednik je imel tudi todobro lastnost, da ni kompliciral z opravičili zaizostanke pri urah, tako da smo jih velikokrat pisalikar sami.Kovinarji smo imeli to slabo lastnost, da nismohodili na toplo malico v šolsko kuhinjo, ampak sobili naša specialiteta maksi sendviči iz takratne"Šipce".Generacija 1991Nekako posebne občutke sem doživljal, ko sem 15let po zaključku srednje šole zopet prestopil njenprag, vendar tokrat v nekoliko drugačni vlogi. Leta2006 je Vrtec Ivančna Gorica v prostorih srednješole odprl novo enoto – Pikapolonica, ki jo obiskujetudi starejša hči. Vrtec sedaj zaseda ravno tisteprostore, v katerih smo nekoč kovinarji izdelovalisvoje prve izdelke.Kot večini v teh letih je tudi meni trenutnonajpomembnejša družina. Sem poročen z ženoMajdo, tudi dijakinjo te šole (ekonomski program)in imava hčerki.Pot po zaključku srednje šole me je vodila porazličnih križpotjih. Če sedaj pogledam nazaj, semimel srečo in izbral vedno pravo smer. Takoj pozaključku srednje šole sem se zaposlil kot orodjar.V tem času sem tudi nadaljeval šolanje za strojnegatehnika. Bili so težki časi za zaposlitev. Velikotovarn je takrat propadlo, veliko ljudi je izgubiloslužbo in tudi sam sem bil eden izmed njih. Nekajmesecev sem bil tako na zavodu za zaposlovanje,potem pa sem se zaposlil v podjetju, v katerem semše vedno zaposlen. Po dveh letih šolanja semzaključil šolanje za strojnega tehnika. Z zaključkomsrednje šole sem dobil tudi možnost nadaljevatišolanje na fakulteti. Ker me vedno vleče za novimznanjem, sem se odločil, da nadaljujem šolanje nafakulteti za strojništvo. To mi je omogočilo tudipodjetje, v katerem sem še vedno zaposlen.Ponosen sem, da sem poleg redne službe in dela nadomači kmetiji uspešno zaključil tudi visokošolskištudij skupaj z rednimi študenti. Vsa nadaljnjašolanja po srednji poklicni šoli so mi omogočilatudi napredovati na delovnem mestu. V podjetjusem na začetku delal kot oblikovalec kovin,trenutno pa opravljam delo vodje razvoja.Nasvete radi delimo mlajšim in tudi sam bi rad dalkak nasvet dijakom. Zadnje čase mladi vseprevečkrat posegajo po poklicih oz. šolah, ki naj bipozneje na delovnem mestu omogočali velikezaslužke. Pomembno je, da se odločate za poklic, kivas bo razveseljeval celo življenje, poklic, ki gaboste z veseljem opravljali. Pomembno je, da greš vslužbo z nasmehom in se tak iz nje tudi vrneš, pačetudi plačilo za delo ni ravno med največjimi.Profesorskemu zboru pa priporočam:Dijakom delite predvsem znanje, ki je potrebno vnadaljnjem življenju, tako pri vsakodnevnemopravljanju poklica kot tudi življenjske vrednote.Matej Adamlje

82 Utrinki in spomini 60 generacij1992Nostalgija g-oddelkaSpomini na g-oddelek generacije 1988/1992 sozelo pestri in raznoliki. Ko se spomnimo na štirileta skupnega srednješolskega druženja, nam namisel pridejo predvsem tesna povezanost medsošolci, naša razredničarka Cilka Žagar, ki je bilavedno polna koristnih življenjskih nasvetov, paMarjeta Vozel Verbič, profesorica, ki je s svojodostopnostjo in toplino iz nas znala izvabitimarsikateri problem, ki smo ga potem skupajpremlevali in reševali. Vsekakor pomislimo tudi nanaša druženja pri Šipci, v Krjavlju in v Akordu.Spomnimo se dekliškega pevskega zbora insodelovanja na vseh šolskih prireditvah, izletov vOpatijo. Celo neprijetnih vonjev s Farme Stična sedanes nostalgično spominjamo, zavedajoč se, da seuresničujejo besede premnogih naših profesorjev,ki so dejali, da čas odplakne tiste neprijetne, slabespomine, ostanejo pa topli, prijetni spomini nag-razred, v katerem smo se res izvrstno počutili.Ne samo, da smo se dobro počutili, sošolci insošolke so bili tudi naši prijatelji in zaupniki. Stkaleso se premnoge prijateljske niti in še danes je čutitito vez, saj se zelo pogosto srečujemo, obujamospomine in kujemo načrte za prihodnja srečanja.Nazadnje smo se dobili jeseni 2007 na Pristavi,kjer nas je obiskal tudi naš profesor matematike,zdajšnji ravnatelj, gospod Milan Jevikar. S seboj jeprinesel svojo žepno redovalnico iz šolskega leta1988/89 in povzročil veliko smeha med nami, kosmo se spominjali svojih uspehov in spodrsljajevpri pouku matematike v prvem letniku.15. obletnicaNikakor pa si našega razreda ne znamopredstavljati brez naše razredničarke, prof. CilkeŽagar. Še danes nam v ušesih odzvanjajo njenebesede: »Ljubčki moji, učit se bo treba.« Nanjo jevezanih kar nekaj prijetnih spominov, izpostavitipa je treba dan, ko je gospa Žagarjeva 29. februarja1992 praznovala svoj 60. rojstni dan. Vse se jeujemalo: zadnji letnik našega srednješolskegabivanja, prestopno leto, okrogla obletnica ... Tonikakor ni smelo in ni moglo iti mimo nas. Ko jegospa Žagar prišla v razred, je na tablo začela pisatinaslov šolske naloge, mi pa smo ji zapeli »Vsenajboljše«. Podarili smo ji 60 rdečih vrtnic, pekarnaPečjak pa je poskrbela za torto v obliki knjige.Gospa razredničarka je težko skrivala svojoganjenost, mi pa smo bili presrečni, da smo lahkonekomu polepšali dan. Seveda smo tudi sami sebipolepšali dan, saj smo se, namesto da bi se potili obpisanju šolske naloge, celo uro veselili in sesladkali, za nameček pa smo med odmorom na kostorte povabili tudi druge profesorje, med katerimije bilo kar nekaj takih, ki so tudi bili nekdaj dijakigospe Žagar. Taki trenutki so bili res neprecenljiviin ponosni smo, da takih priložnosti nismozamudili. Treba jih je zgrabiti z obema rokama, sajnikoli ne veš, kdaj se bo ponudila nova priložnost,da nekomu polepšaš dan.Vendar se nismo vedno samo veselili. Tudi težkitrenutki so bili. Velikokrat smo bili zmedeni, kar zanajstnike sicer ni nič čudnega, bilo pa je čutiti nekonegotovost v tistem času, včasih se nam je zdelo, dasmo neke vrste poizkusni zajčki. Naša generacija seje namreč znašla na prehodu iz socializma vkapitalizem in tudi v šoli, čeprav periferni, je biločutiti spremembe. Iz usmerjenih izobražencev sTitovo sliko na pročelju razreda in obvezno minutomolka 4. maja v spomin tovarišu Titu, ssamoupravljanjem s temelji marksizma inobrambo v predmetniku smo se počasi prelevili vosamosvojene poizkusne opravljalce zaključnihizpitov, ki so kasneje privedli do uvedbe mature.Vendar ni šlo vse zlahka, ni šlo brez zapletov. Vnavidezni zmedi, ko so mnogi prestrašenospremljali dogajanja na sončni strani Alp, smo minadebudno slalomirali med šolskimi klopmi inprvimi izleti v svojo lastno samostojnost.Spomnimo se pomladi 1991, ko je v Sloveniji vreloin pokalo po mnogih šivih, tudi po šolskih.Generacija pred nami je organizirala zborovanje vprotest uvedbi zaključnih izpitov in dvojnimmerilom, katerim so bili izpostavljeni, mi pa smojim seveda stali tesno ob strani, ne samo zaradiprotesta, pač pa tudi zato, ker je to pomenilo karnekaj pouka prostih dni, izlet v Ljubljano inkartanje na sredi križišča, takrat še Titove in

Utrinki in spomini 60 generacij 83Gosposvetske ulice. Naša vojna je bila še krajša kotdeset dni, pa tudi zaključne izpite smo naslednjeleto z veliko potu in nervoze v veliki večini vseenoopravljali, saj so bili izvzeti le tisti, ki so v četrtemletniku dosegli odličen uspeh, pa vendar je bila žesama organizacija takega dogodka za nas velikazmaga.Kljub tako pretresljivim dogodkom pa je bilovzdušje v šoli in v razredu še vedno prešerno. Šenaprej smo si stali ob strani, čutili smo, da nasprofesorji podpirajo in nam hočejo dobro. Meddijaki pa tudi med profesorji je bilo zaupanje, ki gaje le malokdo zlorabil oz. izkoristil. In ravno to bisvetovale tudi današnji šolajoči se mladini: Boditesložni med sabo, začutite moč drugačnih medenakimi, pa vendar spoštujte profesorje zakatedrom, saj si boste le tako zaslužili in pridobilinjihovo zaupanje. Enako seveda polagamo na srcetudi profesorjem, kajti starost še ne pomenipremoči in brez zaupanja tudi med šolskimi klopmine gre.In kje najdete danes Urško, Alenko in Andrejo?Urška Zajec, dipl ekon., je danes zaposlena v NLB,d. d., kot privatna bančnica in je najbolj ponosna nasvojo družino, s katero veliko skupaj potuje.Alenka Šteh, uspešna računovodkinja, ki v prostemčasu še vedno rada prepeva v pevskem zboru,uživa pri pripravi kulinaričnih dobrot, rada osvajadolenjske griče in gorenjske vršace ter skrbi zaredna srečanja sošolcev.Andreja Piškur, prof. angl., poučuje angleščino naGimnaziji Bežigrad, še vedno vsak dan hodi v šolo,rada spoznava nove in drugačne kraje ter ljudi,vendar se še raje vedno vrne domov med ljudi, skaterimi je odraščala.Urška (Ilovar) Zajec,Alenka Šteh,Andreja PiškurNa kaj vse se spomnim ob omembi srednje šole?Spomnim se prvega šolskega dne. Bila sem še naopornicah (berglah). Operirali so mi koleno. Všolo sta mi pomagali Tatjana Strojan in MajdaTravnik. Vem, da sem imela živo rumene hlače indokaj slab dan.med razlago pogledal in rekel: Garvasova, pridisem. Godrnjava sem vstala in šla k njemu. Mojscenarij je obsegal spraševanje in še eno negativnooceno. Dobila pa sem kanglico in navodilo, da najzalijem rože.Najprej sem izvedela, da nisem dodeljena v istirazred kot Majda in Tatjana. Morala bi hoditi va-razred. Vseeno so ustregli moji prošnji in meglede na pomoč, ki sem jo prvi mesec šepotrebovala pri hoji, pustili skupaj z b-razredom.Ob meni je stala Silva, ki mi je bila na prvi pogledgrozno zoprna. Seveda so vsa tri dekleta ostalamoje dobre prijateljice. Z njimi in s KarmenZupančič, Alenko Tratar, Barbaro Bizjan, MirsoMuminovič ter Manico Pogačnik se še vedno rednodobivamo ob večerjicah in izčrpnem klepetu, ki sevedno konča z zadovoljstvom, da smo uspešne inzadovoljne ženske. K temu je veliko prispevala tudistiška družboslovna šola. Kar nekaj deklet nas jezasedlo višja mesta na sprejemnih izpitih in s tempodatkom vedno postrežem, kadar ima kdopomisleke glede usmeritve v srednješolskiprogram. Toplo priporočim gimnazijo v IvančniGorici.Spomnim se dneva, ko sem dobila nazaj negativnoocenjeno kontrolko iz geografije. Prof. Grlica me jeNajlepši spomini so seveda na pripravljanje glasila.Iskrice so združile ves razred. Bil je celostenprojekt skoraj vsega razreda. Postali smo dobertim. To delo je kasneje močno vplivalo na mojousmeritev: ustvarjalnost, delo s skupino in izzivi soostali del mojega sedanjega poklicnega življenja. Vtistem času sem začela tudi slikati in pisati pesmi.Prve razstave in literarni večeri so vsekakorpovezani s stiško gimnazijo in mojo Višnjo Goro.Zelo prijetno je bilo na Gimnazijadi v Velenju.In nasvet?Odprte roke za ustvarjalne ideje profesorjev inpodpora šole so mi vedno veliko pomenile … Bileso osnova za osebnostni polet. To, da niso bili vospredju samo boljši učenci, da smo se lahkoizkazali s prispevkom prav vsi, je najdragocenejše,kar mi je dala srednja šola.Pred novim letom sem razstavljala v manjšislovenski vasici Sele/Zell Phare v Avstriji. Prilagamspremni list k razstavi z vsemi podatki.Melita Garvas

84 Utrinki in spomini 60 generacijBiografija Melite GarvasRodila sem se 30. maja 1973 v Ljubljani. Odraslasem v Višnji Gori, ki je s svojimi posebnimi ljudmi,naravo in zgodovino vplivala na mojoustvarjalnost.Diplomirala sem iz kiparstva pri prof. DragiciČadež na Oddelku za likovno pedagogiko,Pedagoške fakultete v Ljubljani.V srednješolskem času sem poleg prostovoljnegadela z otroki in mladostniki prevzela tudi vodenjegledališke skupine v domačem kraju, da VišnjeGore ne prepustimo kulturnemu mrtvilu. Medštudijem sem sodelovala z Zvezo društev zacerebralno paralizo Sonček (Obnovitvenarehabilitacija, Festinval) in s Centrom za socialnodelo Grosuplje. Izvajala sem gledališke, likovne inplesne delavnice. Izobraževanja s področja sociale,pedagogike in gledališča so bila sestavni delbivanja.Vsa tri področja so ostala sestavni del prostegačasa tudi po tem, ko sem se po diplomi leta 1998zaposlila kot vzgojiteljica – kulturna animatorka vVzgojno-izobraževalnem zavodu Višnja Gora. Istoleto sem pridobila tudi specialnopedagoškodokvalifikacijo in s tem ustrezno znanje za poklic.Leta 2000 sem se vpisala v podiplomski programPomoči z umetnostjo in se odločila za študij likovnein dramske terapije. Specialistka Pomoči zumetnostjo, smer drama in likovnost sem postalaleta 2006.preko svojih temnih skrivnostime razmažigrešnonaj te osladimzasvojimukradi mi nasmehevrni jih za objemebom zapis iskrivih črtna belo platnomednje v polnino belinegremevatoplavoljnaslikat izvirne nasladeTVOJAMelita Garvas

Utrinki in spomini 60 generacij 851993Dvignem pokrov s spominov in notri je vse: direndaj pred šolo … sošolci,profesorji … ga. Lojzka zaliva s kanglico …Ko sem sedla, da zapišem nekaj besed o našigeneraciji ekonomskih tehnikov, generaciji, kije leta 1993 zapustila takrat Srednjo šolo JosipaJurčiča, me je najprej prešinilo, da je minilo že 21let, odkar smo se vsak iz svoje osnovnošolske klopipresedli v novo srednješolsko. Zdi se, da je ta danše tako blizu, da lahko voham zrak tistegaseptembrskega dne.Zdi se, da smo tisti prvi dan vsi pristopali k temunovemu obdobju z mešanico strahu, spoštljivosti,radovednosti. Ker pa nas je pri tem spremljaloogromno mladostniške energije, je strah hitrozbledel. Hodniki, ki so na začetku dajali videznerešljivega labirinta, so nam postali domači,knjižnica je postala priljubljen kotiček shajanjamed odmori, kadar so bili zunaj topli dnevi, jeokolica šole nudila milijon prijetnih kotičkov zaposedanje na soncu in še več razlogov, da smovčasih pozabili na to, kako hitro lahko mine odmor.Na začetku se je zdelo, da smo bili mali črni rački –že v prvem letniku smo namreč zamenjali karnekaj profesoric za angleščino in razrednika. Hitropa se je ta občutek umaknil in ostali so prijetnispomini: na ure francoščine, ki jih je prof. Fickotolikokrat popestril s pesmijo, ure slovenščine, kijih je prof. Kramarjeva napolnila s tisto pristnoljubeznijo do materinščine, ki smo jo v polnostičutili v njenih razlagah in prebiranju literature, urekemije, ki jim je s svojo strokovnostjo innačelnostjo dala značaj prof. Lampretova, vekonomskih vodah so nam pomagali splavati prof.Erženova, prof. Brčan, prof. Marolt, prof. Lončar inne nazadnje prof. Vozel Verbičeva, zaradi kateresmo spoznali, kako zelo življenjska in zanimiva jelahko ekonomija, prof. Radoševa se nas gotovospomni po tem, da smo pred napovedanimikontrolnimi nalogami iz matematike predstavnikirazreda priromali pred vrata zbornice s prošnjo, dabi vendarle to nadlogo prestavili še za kakšen danali dva (no, resnici na ljubo se je podobno dogajalotudi pri drugih predmetih, izjema je bila verjetno letelesna vzgoja). No, sedaj je tudi čas, da izdam našotaktiko – za izlet pred zbornico so bile po navadiizbrane delegacije odličnjakov kot kronski dokaz,da se celo oni niso dovolj pripravili, in profesorji, kiso pametni ljudje, so potem gotovo sklepali, da jepreostanek razreda še bolj potreben takšnegaodloga. Hu … toliko vsega bi še lahko naštela, pa najbo dovolj, vsega pa tudi ne smem izdati.Mojca VerbičSkratka, dragi vsi profesorji, ki ste bili z nami, hvalavam za znanje, ki ste ga vlivali v naše glave, zanauke, ki ste nam jih dajali, pa tudi za marsikateroneumnost, ki ste nam jo spregledali.Vsak razred gotovo najbolj zaznamuje razrednik, into častno mesto v našem razredu pripada prof.Bojani Novak Fajfar, ki nas je našim mnogimrazposajenostim navkljub uspešno pripeljala dozaključka srednje šole. Če kdo, potem je ona vsemnam pokazala zgled strpnega, razgledanega,nasmejanega, mirnega, prijaznega človeka, ki znastati ob strani, biti pravičen in načelen hkrati.Lahko rečem, da jo imamo prav vsi še danes radi.Ko smo s spričevali in potrdili o uspešnoopravljenem zaključnem izpitu zapuščali šolo, ki jebila štiri leta naš drugi dom, je bil naš korak še boljnegotov kot takrat, ko smo prišli v prvi letnik.Težko je oditi v svet od tam, kjer si si počasi, azagotovo spletel tiste pristne vezi, ki jih ljudje takoradi hranimo, težko je dati obljubo, da bomo ostaliskupaj, in hkrati vedeti, da nas bo življenje odneslona tako različne poti, da se bomo komaj kdajsrečali. Nekaj pa drži, obljube, da ostanemoprijatelji, niso bile prazne besede. Kljub temu danismo več vsak dan skupaj, kljub temu da nekdodela na radiu, nekdo v gostinstvu, v računovodstvu,kdo kot podjetnik, spet drugi na banki … in kljubtemu da je najbolj oddaljena sošolka sedaj vKanadi, smo še vedno prijatelji in se še vednorazveselimo drug drugega, ko se srečamo, še vednovprašamo drug za drugega in še vedno se radispominjamo skupnih dni.Če dobro pomislim, pravzaprav nikoli nismo čistozares odšli s hodnikov Srednje šole Josipa JurčičaIvančna Gorica. Del nas je ostal tam. Tisti čas smoshranili v posebno škatlo, ki jo hranimo skrbno

86 Utrinki in spomini 60 generacijzaprto, da se kaj ne izgubi. Kdaj pa kdaj dvignemopokrov z nje in pokukamo vanjo. In notri je vse –šola, sošolci, profesorji, ga. Lojzka s kanglico zalivarože, vesel direndaj na stopnicah pred šolo, pisanješolskih nalog, smeh in jok, celo vonj, ki se je nekočširil z bližnje farme, v njej so vsi trenutki iz tistegačasa skrbno shranjeni in v vsakem trenutku lahkovidiš tistega, ki si ga zaželiš. Zato se ne čudite, čeima šola vsaj toliko resničnosti in vzporednihsvetov, kot je bilo v njej učencev in profesorjev. Invsak od nas odpira škatlo – včasih, da samopokuka, drugič za malo dlje. Odpre jo vsakokrat, kose pelje skozi Ivančno Gorico in koprneče pogledamodro stavbo sredi travnikov, vsakič, ko srečaznanca iz tistih časov, včasih pa kar tako brezrazloga, za lepši dan in trenutek.Preveč je profesorjev, delavcev šole, sošolcev indijakov iz drugih razredov, ki so z nami delili našasrednješolska doživetja, da bi bilo mogoče vsenašteti, pa vendar je zaradi prispevka vsakega odnjih danes bogatejša in polnejša naša škatlaspominov, naš srednješolski zaklad, ki ga nosimo vsrcih. Za vse to se v imenu našega razredazahvaljujem vsakemu posebej.Mojca Verbič1994Prepoznavnost šole temelji na tradiciji in pripadnostiPo gimnaziji sem se vpisal na Medicinskofakulteto v Ljubljani, na kateri sem diplomiralleta 2001. Po končanem šestmesečnempripravništvu sem se leta 2002 zaposlil naInštitutu za patologijo Medicinske fakultete vLjubljani, kjer sem leta 2007 zaključil specializacijoiz patologije. Leta 2001 sem se vpisal napodiplomski študij biomedicine, ki sem ga zaključilletos z doktorsko disertacijo na temomeduloblastomov, redkih možganskih tumorjev, kise pojavljajo predvsem pri otrocih. Zdaj semzaposlen na Inštitutu za patologijo Medicinskefakultete kot specialist patolog in asistent. Mojaožja strokovna področja so patologija kože, očesain ginekološka patologija, raziskovalno pa seukvarjam poleg omenjenih področij tudi spatologijo možganskih tumorjev.Jože PižemZa vse tiste, ki se še vedno grenko nasmehnejo, kojim omenim, da sem patolog …Delo patologov je danes predvsem ali skorajizključno histološki (mikroskopski) pregled tkiv, kijih različni zdravniki, predvsem kirurgi, odvzamejobolnikom. Ti vzorci so lahko zelo različno veliki, naprimer le deset kubičnih milimetrov velik vzorectkiva jeter, kvadratni centimeter velik vzorec kožeali cel organ. Patolog s pregledom tkiva in pravilnodiagnozo odgovori na vprašanje, katero bolezenima bolnik, in pogosto tudi napove potek bolezni.Velik del našega dela predstavlja predvsempatologija tumorjev. Danes zdravljenje tumorjevskoraj v vseh primerih temelji na patologovidiagnozi. V praksi to pomeni, da kirurgi odstranijotumor, pogosto skupaj z velikim delom ali celimorganom, v katerem je tumor vzniknil, da onkologizdravijo s kemoterapijo in obsevanjem šele, kopatolog postavi diagnozo določene vrste tumorja.Pri tem je več kot očitna teža in odgovornostnašega dela. Pravočasna in pravilna diagnozapomeni večjo verjetnost ozdravitve, napačnadiagnoza je lahko povezana z neustreznim aliprepoznim zdravljenjem. Patologova diagnozatemelji na prepoznavanju različnih vrst in oblikcelic ter njihovi organizaciji v tkivu – celice innjihova ureditev so torej naš drugi svet. Ker socelice pogosto nepredvidljive in poskušajoposnemati druga drugo, je naše delo pogosto pravdetektivsko. To daje, skupaj z željo postaviti pravodiagnozo, ki omogoča ustrezno in pravočasnozdravljenje, patologiji poseben čar. Kombinacijastrokovnega dela, raziskovanja in poučevanja naMedicinski fakulteti je zame pravzaprav izpolnitevtiste, takrat ne povsem ostro izrisane, želje, ki meje vodila k študiju medicine. Seveda pa obstaja tudidruga plat zgodbe. Mislim, da bi živel mnogo lažje,če ne bi poznal vseh teh bolezni in žalostnih zgodb,ki se lahko skrivajo za njimi.

Utrinki in spomini 60 generacij 87Naj kaj se spomnim ob omembi srednje šole?Predvsem se mi zdi že zelo daleč, čeprav čas tečezdaj mnogo hitreje kot takrat. Po drugi strani seživo spomnim sošolcev, učiteljev in razrednikaFrancija Grlica. Občutek imam, da bi z vsakim lahkonadaljeval pogovor, kot da vmes ni preteklo 17 let.Vendar je tako, da smo se razkropili naokoli in sesrečamo le po naključju. Podobno velja tudi zakolege s fakultete. Sošolci smo se organiziranozbrali le po enem letu, za tem pa sem srečal le šenekatere 'dolenjske' sošolce – Gregorja Vidmarja,Matijo Ficka, Damjana Kovača, Jerico Glavan inMarjana Huča (ki je sicer Ljubljančan, pa se jekasneje preselil na Dolenjsko, če se pravspomnim). In nič se nismo spremenili, le čas inizkušnje so naredili svoje. Mislim, da smo zdajboljši kot takrat. Na žalost večine ostalih sošolcevpo našem edinem srečanju nisem več videl.V zadnjem času se pogosto spomnim na gimnazijo,ko ugotavljam, kaj vse sem pozabil, da sem obvsem takratnem znanju matematike sposoben leračunanja na nivoju osnovne šole, da mi je odfrancoščine ostala le še izgovarjava besed, da jeznanje nemščine le še nekje globoko v možganih ...No, podoben postaja tudi občutek glede znanja,pridobljenega na fakulteti. In poraja se vprašanje,ali je bilo vse učenje in znanje nujno ali bi lahkotudi kaj izpustili. Verjetno ne, verjetno smo tudizaradi pozabljenega znanja modrejši. Zdi se mi, daima gimnazija tri cilje – pripravo na fakulteto(vključno s točkami na maturi), pridobitev čimširšega splošnega znanja in razgledanosti terpridobitev nekaterih zelo praktičnih znanj. Medslednja sodita predvsem znanje slovenščine v vsehmožnih razsežnostih in znanje tujih jezikov, danespredvsem ali izključno angleščine. Oboje je nujno,ne glede na to, kaj počneš v življenju. Kasneje jepridobitev tega znanja mnogo težavnejša, saj za topreprosto ni časa ali priložnosti. Mislim, da smobili ena zadnjih generacij, ki se je učila nemščinokot prvega tujega jezika, drugi tuj jezik pa je bilfrancoščina. In angleščina – moja prva angleškaknjiga je bila 'Biochemistry' v prvem letnikufakultete. Danes si ne predstavljam poklicazdravnika (in tudi mnogih drugih ne) brez znanjaangleščine.Z današnje perspektive – ali bi si želel, da bi bilo vgimnaziji kaj drugače? Pravzaprav bi spremenil lezelo malo. No, želel bi si, da bi se angleščine naučilže v srednji šoli. Pa pri nekaterih predmetih bi bilolahko učenje malo bolj intenzivno. In lahko rečem,da sem ponosen na svojo gimnazijo, da nisemopazil nobene prednosti tistih kolegov na fakulteti,ki so prihajali s tako imenovanih 'elitnih' gimnazij.Prepoznavnost šole temelji na tradiciji,pripadnosti, znanju učiteljev (in na koncu sevedaučencev) ter spoštovanju med učitelji in učenci.Moja gimnazija je to imela.Jože Pižem1995Uspešen je vsak, ki najde svojo srečoOb omembi srednje šole me najprej prešineprijeten občutek, saj so moji spomin povezaniz ustvarjalnim šolskim obdobjem, ki sta gazaznamovala domačnost in občutek pripadnosti.Ne vem, kakšni profesorji zdaj učijo na Srednji šoliJosipa Jurčiča, a pred 15 leti so se z nami, našimimuhami in mladostniškimi spodrsljaji ukvarjalitakšni, ki so imeli radi svoje delo. Niso nas učili leobvezne šolske snovi, temveč smo se pogovarjalitudi o življenjskih modrostih. Naša razredničarkaStaša Glavič je bdela nad vsakim od nas, da ne bipreveč zašel. Sedanji ravnatelj Milan Jevnikar pa ježe takrat vedel, kaj je interdisciplinarno učenje in vure matematike tkal francosko izrazoslovje. Velikosmo se ukvarjali s projekti, ki niso bili del pouka,od večera Menartove poezije do proslave iz časaJosipa Jurčiča, imeli smo tudi pevske zasedbe,našemu razredu so dovolili napisati scenarij zapredstavitev dela v knjižnici, s kratko igro smonastopili na knjižnem sejmu v Ljubljani (vsajJanja (Omahen) Ambrožič

88 Utrinki in spomini 60 generacijmislim, da je bilo to tam), hodili smo nagimnazijade, nastopali po Sloveniji in celo naavstrijsko Koroško so nas peljali.Težko bi natančno zapisala, kolikokrat smo sezbrali sošolci, gotovo v 15 letih vsaj 5-krat. Nažalost smo se v prejšnjem letu bolj kot naobletnicah zbirali na pogrebih, saj sta kar dvasošolca izgubila svoje starše.Na nikogar od svoje generacije nisem posebnoponosna, za nekatere, ki so hodili v paralelke, nitine vem, kaj počnejo. Menim, da je uspešen vsak, kije našel svojo srečo, pa naj bo ta v službi, doma alipri kakšnem hobiju.Nasvet? Naj bodo profesorji v prvi vrstistrokovnjaki, vendar tudi pedagogi in predvsemLjudje. (Velika začetnica ni napaka.)Iz Janje Omahen je »zrasla« Janja Ambrožič,sociologinja kulture in novinarka. Delam za tednikDolenjski list, kjer spremljam predvsem dogajanjev občini Trebnje, občasno mi dovolijo pokukati še vIvančno Gorico. Posebnih uspehov, s katerimi bipostala prepoznavna v širšem prostoru, nisemdosegla, niti se nisem kaj dosti trudila zanje.ZA KONEC: Vse najboljše ob 60-letnici!!!Janja (Omahen) Ambrožič1996Neobstoječi časMoji spomini na srednjo šolo so mešani. Ko sespominjam različnih dogodkov v preteklosti,sicer vedno bolj ugotavljam, da si mnogo lažjezapomnim različne malenkosti, podrobnosti,občutja, vonje, prizore, barve, manj izrazito paceloto ali nek urejen vtis. Zato so mi nekateradrobna doživetja osebno mnogo močnejša in ljubšakot pa ta, ki jih bom opisal, vendar, ker so takohipna, samo moja in nekomu drugemu težkorazumljiva, jih bom rajši ohranil zase.Tako je prva stvar, ki mi pade na pamet ob besedigimnazija, »grozno daleč nazaj«. Tako daleč, damislim, da to ni bilo moje življenje ali pa da mordaje le bilo, pa se je nekje končalo in začelo novo,kasnejše obdobje na fakulteti, ki pa se je tudikončalo in prav tako za sabo spustilo zaveso. S temmislim reči, da ne najdem prav nobene zveze medtistim takrat in tem, kar je sedaj. Ne vem, kaj smotakrat mislili, kaj smo si želeli, ne spomnim se.Čudno, ampak tako je.Potem se vmešajo bežne asociacije; voda po tleh vstraniščih in vsakič mokri copati, smrad po praženičebuli po celi šoli ob sedmih zjutraj, hrup obodmorih in neznosna gneča po hodnikih, jedekvonj po ciklostilu iz vratarnice, oranžni stoli, ki sobili skoraj vedno umazani, sendvič pa sok zamalico, preštejte se, kdo bo hladno, kdo ima toplo,sedenje na tleh pred učilnicami, boleča hrbtenica,predura, odpade, nadomeščamo, k Smrekarju natopli sendvič, vozači, ravnateljica, ponavljamokontrolko, preznojeni po telovadbi k naslednji uri,pozabil opremo, jaz bi se opravičil ...Andrej, Matija in oče Gregor FickoNaslednje nekoliko določnejše občutje, ki se porajaob besedi gimnazija, je tesnoba. Če je ne bi občutil,se mi ne bi večkrat sanjalo, da moram nazaj vsrednjo šolo in da ni prav nobene (!) možnosti, dabi to šlo mimo mene in da morda vendarle sanjam.Po pravici povedano, ne čutim tistega časa takratsamo kot čas norosti in svobode, vsaj intelektualnesem precej pogrešal. Tu mislim predvsem napreveliko natrpanost urnikov (mučilnih šest,sedem ali celo osem ur), na stalna preverjanjaznanja, domače naloge kar naprej, spraševanja.Premalo sproščene vedoželjnosti, preveč kljukanjavsebin, ki jih je treba obravnavati. Pa stalnonekakšna tekma v znanju učencev med sabo. Zdaj,ko vidim, kako specifična so posamezna področja vznanosti ali kateremkoli strokovnem področju,resnično mislim, da bi gimnazija morala nuditi ševeč splošne izobrazbe in kulture. Ali sipredstavljate, da nekdo, ki ga umetnost ali glasba v

Utrinki in spomini 60 generacij 89srednji šoli sploh ni zanimala, pa je danes napodoktorskem študiju, ne ve prav nič o gotiki inEdvardu Griegu? Pa se ne spomni enega samegafilozofa? Časa za ozko strokovno izobraževanje jepo gimnaziji še več kot dovolj, za nabiranje splošneizobrazbe pa kondicije zmanjka že po maturi. Tudikasnejši način študija in znanstvenega uveljavljanjanas vse sili v to. Kvaliteta in uspešnostznanstvenega dela se meri pretežno poznanstvenih objavah v tujih vplivnih revijah, vmikrospecifičnem obvladovanju določenegapodročja, ki izgublja ves stik z uporabnostjo invsakdanjim življenjem.Na gozdarski fakulteti je tesnoba popustila inpostalo je bolj po mojem okusu; veliko znanja zmnogimi podrobnostmi, a povsod svoboda, ki jedopuščala ustvarjalnejše delo brez prisile. Lahkosem več razmišljal, delal pa takrat, ko sem hotel.Sploh sem človek, ki ne želim ničesar delati podprisilo. S te plati je bila zame srednja šola ubijalkaustvarjalnosti in nekakšna »grenivka«. Je zdrava inpotrebna, samo je grenka. Pa še nekaj se mi je takojpo zaključku gimnazije zazdelo prav imenitno.Profesorji so nas na fakulteti začeli vikati. S tem nemislim, da bi bilo kaj takega treba tudi v gimnaziji,je pa to nekakšen občutek, da si tudi ti njimpomemben, ne pa da te sezujejo v copate.Ja, copati, to je seveda bilo v gimnaziji zelopomembno. Imeti copate. Morali so biti, dnevno inmed odmori se je to preverjalo. Menda vanglosaksonskem svetu gosta najbolj ponižaš, če gasezuješ, ko pride na obisk.Potem se mimo pripeljejo že bolj urejenepodrobnosti. Npr. bogate ure književnosti v prvemletniku, kjer sem se več naučil o umetnosti kotkjerkoli. Še zdaj imam vse zvezke. In eseji. Najboljmi je v spominu ostal roman Alamut. Odprl mi jepovsem novo obzorje na meji metafizičnega. Paspomnim se Baudelairovih pesmi, Prousta, Villona,ljube so mi postale Lorcove pesmi in to tako, dasem si kupil celo izvod njegovih pesmi v dvojezičniizdaji. Da občutiš izjemno izrazno moč Garcie Lorceje treba prebrati kakšno njegovo pesem tudi vizvirniku. Leta kasneje, ko sem popotoval poŠpaniji in obiskal Cordobo in Granado, sem takomočno podoživel tisto »Cordoba, daljna in sama ... »Kosovelovi Konsi so me navdihnili, da sem še sampoizkusil. Pa pesnili smo haikuje ... Ali pa filozofija,ki me je tako prevzela, da sem za seminarskonalogo začel iz hrvaščine in nemščine prevajatiKarla Jaspersa, še zdaj znam zadnji stavek iznjegove knjige, ki je bil zapisan v latinščini: »Vseprečudovite stvari so tako težke, kot so redke.«Spomnim se premikanja kontrolk pri nemščini,ker se nam ni ljubilo, pa petja pesmic pri nemščini.Bilo je obdobje, ko ni nihče hotel odgovarjati navprašanja pri angleščini, pa grozljiva profesoricafizike v prvem letniku, ki me je po krivici porinilamed »luftarje«. V prvem letniku so bile z naminajvečje težave. 1. C je bil sestavljen iz vseh, ki nisobili v A ali B, pa en kup Ljubljančanov, ki so poprvem letniku odpadli. Spominjam se, da smo trijesošolci razstavili CNC-stružnico, ki je bila v našemrazredu še iz časov kovinarjev, in počili zaslonmonitorja. Dovolj, da je v šolo prišlakriminalistična policija in začela zasliševanje.Kriminalisti so mi grozili, da bom moral iti vpoboljševali dom za mlade in prejel sem ukor predizključitvijo. Razredničarko Trontljevo je kap. No,potem je 1. C razpadel in postali smo 2. B.Iz tega časa mi najbolj v spominu ostajajogimnazijada v Mariboru, kamor smo šli zglasbenimi in pevskimi točkami, in uprizoritevgledališko-pevske predstave – tabora, ki nas jedijake različnih letnikov močno povezala inustvarila izjemno prijetno vzdušje. Del predstaveso bile tudi sokolske gimnastične vaje pa govorSimona Gregorčiča. Gostovali smo celo naavstrijskem Koroškem. Prav tako nas je povezovalpevski zbor.Potem sem se ostrigel in petki v gostilni Kos vIvančni Gorici me niso več tako zanimali. Več semse začel ukvarjati s športom, privlačila me jekošarka, kasneje pa tudi potovanja. Ob zaključkugimnazije sem se udeležil potovanja gimnazijcev izvseh slovenskih gimnazij na Dansko v okvirudansko-slovenskega prijateljstva.Poseben spomin je maturantski izlet. Bili smo vRimu, Neaplju, na Capriju. Izmed vseh večerov innoči se posebej spominjam Sorrenta in angleškegapuba, kamor smo majhna skupinica tisti večer odšliiz hotela in kjer smo se lotili degustacije piva. Nadolgi polici nad šankom so bile zložene steklenice zrazličnimi vrstami piva. Raznobarvne so bile,glasba je igrala in pipa je dišala. Poskušali smo povrsti, prazne steklenice pa spuščali v črne vreče zasmeti. Bilo je veselo, kot v pubu mora biti, stojesem zapel tisto »I am a rover, seldom sober ...«,možak z rdečimi očmi in berglami ob šanku, ki smoga zmotili pri gledanju filma Prvinski nagon in jenajprej negodoval, ker smo ga porinili v kot, je nakoncu ves rdeč ploskal. A kar naenkrat na vratihprofesor Grlica: »A tukaj ste, takoj domov!« Potemsmo v koloni kot kaznjenci z vrečami praznihsteklenic na hrbtu ponoči odkolovratili protihotelu. Tu sta nas čakali razredničarki vpreddverju hotela v rdečih naslonjačih. Zakaj stešli, kdo je kriv? Vreče so popadale z žvenketom na

90 Utrinki in spomini 60 generacijtla. Kaj imate pa to? Naslednji dan je bil dan molka,na avtobusu ni bilo dovoljene glasbe. Mi pa smo šekar naprej hoteli biti nekaj posebnega. Ko smo seob povratku proti domu ustavili še v nekem mestu,smo tam najeli kočijo in s smehom prehiteli ostale,ki so si ogledovali park. Razredničarki pa hitro vsvojo kočijo in za nami. To smo se smejali!Proti maturi je vse skupaj postalo resnejše. Maturaje nad nami visela celo leto ali pa še dalj. Manjprijazen spomin. Sošolci smo se malo oddaljili.Nekateri smo bili strokovnjaki v biologiji, kemiji,drugi v zgodovini, psihologiji. Mislim, da nismo biliravno vzoren primer povezanosti.Kaj zdaj delajo moji sošolci? Ne vem natančno,nekoga, žal, tudi ni več med nami. Prva leta smo sedobivali na srečanjih, pa se je vedno vsem takomudilo. Verjetno je preteklo ravno prav časa, da niveč tako močne pripadnosti med nami, a še nedovolj, da bi se z nostalgijo spominjali »tistih let«.Pa bi se mogoče še kdaj zgodil kakšen petek izprvega letnika, ko smo se potapljali v iluzijebrezskrbnosti, če ne bi bilo res tako malo časa. Šetole, kar berete, sem napisal v nekaj nočnihnadaljevanjih. Moje ure so natančno rezervirane inizpolnjene od jutra do večera; za konje, zaraziskovalno in pedagoško delo na fakulteti, zapodiplomski študij, ki ga, upam, končam vnaslednjih treh letih, za popoldansko podjetništvoin za neprestane vožnje in hitenje. Morda pa lepridem tja, kamor grem.Andrej Ficko1997Z berglo na maturoSpomini na srednješolska leta so spomini naštiriletno obdobje odraščanja in mladostniškegadozorevanja. Verjetno tudi z menoj ni bilo ničdrugače v letih 1993–1997. Po končani osnovnišoli v Šentvidu pri Stični, ko sem imel šolo zaradibližine doma tako rekoč pred pragom, sem seodločil iskati srečo na poti svojega življenjskegadozorevanja na najbližji srednji šoli – na Srednjišoli Josipa Jurčiča Ivančna Gorica. No, to ni bil edinirazlog za vpis na to šolo. Kot sicer nepopolniodličnjak – tak uspeh sem v osnovni šoli uspeldoseči le trikrat v osmih letih – sem lahkoupravičeno razmišljal o izbiri programa na Srednjišoli Josipa Jurčiča, pri čemer za gimnazijca ni bilopoguma in verjetno tudi ne realnih možnosti, zatrgovca pa so obstajali preveč ambiciozni načrti.Nekaj vmesnega bo ravno prav! Tako sem se znašelv oddelku prvega letnika ekonomskega programa.Po najstarejšem bratu kovinarju in drugem bratutrgovcu je sedaj kar na ekonomsko šolo prišel šenajmlajši izmed treh Štehov. Kako obetavno!V šolskem letu 1993/94 se nas je nabraloekonomistov za tri oddelke. Tudi iz šentviškegakonca nas je bilo kar nekaj, tako da privajanje nanov vsakdan in nove obraze ni delalo težav. Medsošolci smo prevladovali prišleki iz šentviške instiške osnovne šole, dogajanje v razredu pa sozačinili sosedje Trebanjci in posamezniki izGrosuplja in Ljubljane. Meni je seveda kmalu postalblizu krog tistih, ki nam ni bilo nikoli odvečdebatirati o motokrosu in športu nasploh. Ob tempa je ta ista klapa preživela nešteto ur v knjižnici,Matej Šteh, prvi glas občinskega glasilakjer smo svoje razmisleke vedno lahko delili sknjižničarjem Jožetom.Kaj pa profesorji? Ja, ni kaj, biti domačin jevendarle imelo nekaj prednosti, še posebno, če jeprofesor ali profesorica prihajal/-a iz tvojegadomačega okolja. In to smo seveda znali hitroobrniti v svoj prid. No, morda je prav zaradi tegatudi še danes vsako naše srečanje prijeten spominna tiste »skupne« čase.

Utrinki in spomini 60 generacij 91Kakšne posebne pripadnosti posamezni vrstipredmetov mi ni bilo mogoče pripisati, čeprav jeveljalo, da sem bolj družboslovec kot naravoslovec.Strokovni predmeti so bili posebno poglavje.Čeprav so ponujali marsikaj življenjskopomembnega, so bili včasih zapakirani vneprivlačnem in težavnem gradivu. In ko je bilpozimi na urniku kakšen izmed teh predmetov vtakrat še tudi redni popoldanski izmeni, ko se jezunaj že stemnilo, je seveda marsikatera uraadolescenčnega mladostnika izpuhtela v zrak brezvsakega učinka. In tako sem večinosrednješolskega časa oral nekje po zlati sredinipolja znanja, za kaj več pa se je bilo treba poštenopotruditi.Seveda so bile tiste bolj obšolske dejavnosti tudizelo mikavne. Pri športni vzgoji bi si sicer želel večodbojke, saj smo ji v šentviški osnovni šoli dajaliveliko pozornosti. Ne prej in tudi ne kasneje panisem preigral toliko namiznega tenisa kot ravno včasu srednje šole. Tudi šolsko glasilo Iskrice mi jevzbudilo pozornost, a dosti manj, kot bi si mislil,glede na to, da me je kasnejša poklicna potzapeljala v publicistične in novinarske vode.Izdajali pa smo v 3. in 4. f nekaj časa celo svojčasopis Payton, poimenovan po nadaljevankiVrnitev v mestece Payton. Izmed krožkov se sponosom spominjam sodelovanja v šolskempevskem zboru, ki je z vodenjem profesorja MilanaJevnikarja v prvem letniku pripravil nekakšenpevsko-dramski nastop, povezan z življenjem indelom Josipa Jurčiča. Novincu, povrh vsega pa šeekonomistu, je bilo seveda neizmerno všečsodelovanje v zasedbi, ki je vključevala »taboljše«tudi iz vrst gimnazijcev in dijakov iz višjih letnikov.Spomnim pa se, da je kasneje, ko zbora ni več vodilprofesor Jevnikar, zbor kmalu postal le še dekliškišolski zbor.Nekako sem se prebil do tretjega letnika. Prav tu paso se vrstili pomembni dogodki. Ob koncu drugegaletnika smo se namreč morali odločiti, v kateremprogramu bomo nadaljevali šolanje. Tisto leto se jeprvič izvajala matura po novem sistemu, ki velja šedanes. Ekonomisti smo imeli možnost, danadaljujemo šolanje v t. i. maturitetnem razreduekonomistov in bi se čez dve leti spoprijeli ssplošno maturo, enako torej kot kolegi gimnazijci.Tudi jaz sem se odločil za ta maturitetni razred, pačeprav je bilo veliko pomislekov, dvomov, strahovin celo nasprotovanj.Da je bila stvar še toliko bolj komplicirana, sem seob koncu tretjega letnika ubadal še z bremenompopravnega izpita. Tako je poletje tistega letapotekalo v smislu priprav na popravni izpit izmatematike. No, nič takega, bi rekli, matematika jepač težka in če človek ni rojen za … Vse to je res,res pa je tudi, da sem danes poročen s profesoricomatematike, ki je prav tako gulila klopi na Srednjišoli Josipa Jurčiča, danes pa je članicaprofesorskega zbora te iste šole. Pa če to niusodno!Dočakal sem maturo. Maturantski ples pod strehošportne dvorane na Otočcu sem »odplesal« zberglo v roki, saj je zame zimo 1997 zaznamovalmoj padec s smučmi na domačem hribčku. Naj obtem dodam, da se je to zgodilo na tisto soboto, kosmo imeli prve plesne vaje za maturantski ples.Usoda se je spet poigravala, večmesečno okrevanjeje nudilo obilo časa za pripravo na maturo.Maturo sem opravljal ravno v dneh, ko sem delalprve korake brez bergel. To so bili še negotovikoraki, a bili so takšni kot moja štiri leta pod strehosrednje šole Josipa Jurčiča – vztrajni, kljubnavidezni začasni neprepričljivosti. In tudi jaz sempostal maturant generacije 1997!Vse te letnice veselo trosim, ker sem letom nadomači srednji šoli dodal še študentska leta vLjubljani, ki pa so bila povezana s študijemzgodovine na Filozofski fakulteti. Potem ko semvečino srednješolskih let preplaval v povprečju,temelječem na ekonomskem razmišljanju, se jenamreč počasi rojevala skrita ljubezen dozgodovine in preučevanja preteklosti. Inzgodovina! Kljub temu da me trenutno poklicnapot zaposluje z uredništvom občinskega časopisa,zgodovina še naprej ostaja skrita ali odkritasimpatija. Odkrita pa ostaja tudi simpatija do mojesrednje šole – tiste, ki mi je poleg vsega, kar šolakot izobraževalna ustanova prinaša, nudila tudizanesljive smerokaze za življenje. Za vse to sem jineizmerno hvaležen, zato ji ob visokem jubilejuželim, da še naprej ohrani svoj posebni značaj.Značaj, ki spominja na klenost slovenstva intrdoživost dolenjskega človeka.Matej Šteh

92 Utrinki in spomini 60 generacijČas odraščanja in ljubezniVgimnazijskem programu Srednje šole JosipaJurčiča v Ivančni Gorici sem se znašla po spletunaključij. Sprva namreč nisem želela obiskovati tegimnazije, kjer je pred menoj uspešno oral ledinomoj brat, a sem si po nekaj tednih guljenja klopinovomeške gimnazije premislila in se odločila: VIvančno grem! Tega nisem nikoli obžalovala.Gimnazijska leta v času odraščanja, oblikovanjaosebnostnega karakterja, tkanja tesnih osebnihvezi izvabljajo prijetne spomine in nasmeh naobraz. Ne nazadnje, tudi če je bilo kaj slabega, sepozabi, ostanejo samo prijetni spomini. To seodraža tudi na naših obletnicah, ki se jih je zvrstilože nekaj; podoživljamo dogodke, izmenjamoizkušnje, smeha ne manjka, kar pomeni le eno, bilonam je lepo. Lani je minilo deset let, odkar smomaturirali, kako čas hitro teče … Sošolci smo seraztepli malo naokrog, opravljamo različne poklice,zdaj se srečujemo tudi na popularnemmedmrežnem portalu Facebooku.Na izletu1998Več in bolje je treba delatiGimnazija Josipa Jurčiča je za nas »Genorije«neke vrste tradicija. Obiskovali sta jo že dvegeneraciji naše družine, moj oče, strici, teta,bratranci in sestrične. Nekaj iz druge generacijenas ima že otroke in upam, da bodo tudi naši otrocilahko obiskovali to odlično gimnazijo. Menim, da jekombinacija Srednje šole Josipa Jurčiča in Osnovnešole Stična zmagovalna. Govorim lahko predvsemza področje kemije. Na obeh stopnjah sem imelodlične učitelje. Še danes se spomnim, kako me je hkemiji pritegnil osnovnošolski učitelj LeopoldSever, ko je prvo učno uro pokazal, kaj se zgodi, čepokalnemu plinu – tj. zmesi vodika in kisika vValerija (Šket) JarmVesela in hvaležna sem, da sem hodila v gimnazijov Ivančni Gorici, hvaležna za dober in spodbujajočodnos profesorjev do dijakov, ker so nas poskusilikar najbolje pripraviti na korak naprej, korak vodraslost. Če bi se odločala še enkrat, bi gotovoizbrala isto srednjo šolo, čeprav bi verjetno izbraladrug študij. Poklicna pot me je pripeljala nazaj vdomači kraj, po nekaj letih študijskega dela nanacionalni televiziji in rednega novinarskega delapri internem vojaško-informativnem glasiluMinistrstva RS za obrambo sem pred novimi izzivina lokalnem področju.Naj pa za konec še pojasnim, zakaj mi je srednjašola v Ivančni Gorici še posebej pri srcu.Srednješolska ljubezen je prerasla svoje okvirje,pred dobrim letom se je nekdanjima sošolcemapridružil mali nadebudnež, s katerim spetodkrivava otroško razigranost. Moža pač ne spoznavsaka v gimnaziji …Dr. Boštjan GenorioValerija (Šket) Jarm

Utrinki in spomini 60 generacij 93pravem razmerju – dodamo nekaj aktivacijskeenergije. Navdušenje nad kemijo je s strogim, aočitno učinkovitim, pristopom vzdrževalaprofesorica Jožica Lampret. Pridevnik učinkovitsem uporabil zato, ker sem potem pridobljenoznanje z lahkoto nadgradil na Fakulteti za kemijoin kemijsko tehnologijo Univerze v Ljubljani, kjersem leta 2004 diplomiral in pet let kasnejedoktoriral. Danes sem na isti fakulteti zaposlen kotasistent in tudi sam poskušam del svojega znanjaSlika iz Rice University, Houston, Texas, kjer sem leta2007 opravljal del doktoratapredati naslednjim generacijam. To ni lahko delo,zato cenim vaš trud, profesorji gimnazije, ki ste gavložili v nas – nove upe. Poimenoval sem nas »noveupe«, saj je sedaj moja generacija na vrsti, daposkuša rešiti probleme družbe in tehnike. Sam sev svojem profesionalnem življenju kot znanstvenikukvarjam predvsem z raziskovalnim delom.Trenutno raziskujemo možnosti komercializacijealternativnih virov energije – ukvarjam se zlitij-ionskimi baterijami in gorivnimi celicami.Rezultate objavljamo v tujih znanstvenih revijah inprijavljamo patente ter z njimi počasi sestavljamomozaik uspeha. Delo, ki ga opravljam, je zelozanimivo in pestro. Nikoli mi ni dolgčas, to govorimpredvsem tistim, ki so šele na začetku svoje karierein se odločajo o poklicih. Kemija je kljub splošnemuprepričanju, da gre za težak in »tečen« predmet,lahko lepa. Zelo pomembno je, kako nam jepredstavljena. Zato apeliram na današnje učiteljekemije, naj predstavijo kemijo življenjsko in najmorda kdaj povabijo nas raziskovalce, dapredstavimo svoj pogled na znanost. Z veseljem sebomo odzvali in naredili vse, da se čim več dijakovodloči za naravoslovje, saj bomo lahko le takopostali na znanju temelječa družba oz. družba, kiproizvaja produkte z dodano vrednostjo.Dr. Boštjan GenorioŽivljenje v barvahSrednješolski čas, ko je v mladi duši želja pospoznavanju precej uveljavljena, močna,zasidrana. Ko srečaš prvo vino, prve ljubezni, trdnoprijateljstvo, ko najdeš zanimanja za vse življenje.Helena (Janežič) ŽnidaršičČe se zazrem malce jugovzhodno, se spominjamgledaliških vaj, še posebej Kozlovske sodbe v VišnjiGori, uživanja pri likovnem pouku, kjer so seprofesorji kar vrstili in sem lahko od vsakegaprejela nekaj novega. Spominjam se takšnih indrugačnih izrekov, faktov, primerjav ter pesmi Biloje v maju pri matematiki, kemijskih eksperimentovin spraševanj, ki me niso strašila, so pa pustilaznanje do danes. Več truda sem morala vložiti prijezikih, zanimal me je svet računalnikov, prihodinterneta, oblikovanje.Bili smo generacija po osamosvojitvi, med 1994 in1998, generacija, ki se je iz treh prvih letnikovprelevila v dva. Paralelno smo vozili v šoli na snegu

94 Utrinki in spomini 60 generacijin ob morju, v odmorih, ob malici in namaturantskem izletu, pa vendar, če pogledamnazaj, se mi zdi, da naši potenciali tedaj niso biliravno najbolj prepoznani in vzpodbujani … V tistihčasih pa se je omejilo kraje; za garderobo smodobili dve do tri omare na razred … Te so verjetnože odslužile.10. obletnico zaključka smo praznovali v oktobru2008 in statistika je pozitivna. Kot se spodobi, smose zaposlili, diplomirali, doktorirali, se poročili,potovali, postali mame in očetje, vsak po svojihmočeh … Našli smo se!Življenje se danes odvija ob otrocih, možu,pravljicah, slikanicah, domačih, ob čopiču,prijateljih, sodelavcih. Skrbim, da lahko raziskujemdoma in v službi, in tako spoznavam skrivnostivzgoje otrok, rastlin, odnosov, barv, komunikacije,vodenja. Ukvarjam se s časom in kakovostjopodatkov – kako so podatki prikazani, organizirani,na papirju, na zemljevidu ali trirazsežno, kako sepovezujejo parcele in stavbe, kako bo izračunanavrednost nepremičnin. Nova poglavja se karodpirajo…Helena (Janežič) Žnidaršič4. a, 24. 10. 20081999Svoj uporniški duh ter pamet lahko koristno uporabim za pomoč ljudemSpominjam se brezskrbnosti, poguma,odločnosti, moči, ki smo jo premogli skupaj ssvojimi sošolci v smislu vsi za enega eden za vse, sčimer smo na žalost delali velikokrat sive lase tudinašim profesorjem, ti pa naprej našim staršem, čenas je bilo treba zatožiti, ker smo prestopili meje.Nikoli se namreč ni bilo težko odločiti, dogovorititer organizirati karkoli pozitivnega, kot so skupniizleti, zabave, ter res redko tudi kaj negativnega,kot je bil skupinski izostanek od kakšne ure.Resnično smo bili povezan razred, vsako leto smoimeli večdnevni končni izlet v lastni režiji (dvakratsmo šli na Kolpo, enkrat pa na morje), skupaj smopraznovali rojstne dneve, se veselili novih simpatijter objokovali izgubljene.Dodati moram, da sem v Ivančno prišla šele napolovici drugega letnika, ko sem »dezertirala« izGimnazije Želimlje. To je bila ena izmed mojihodločitev, za katero lahko še danes rečem, da semstorila prav, kljub temu da mi resnici na ljubo tuditam ni bilo nič hudega, vsi so se resnično trudili,vendar je bila velika razlika z Ivančno predvsem vsvobodi, ki sem jo v Ivančni občutila ves časšolanja. Ta pa se je kazala predvsem v sprejemanjurazličnosti mladostnikov, takšnih, kot so z vsemisvojimi hibami, brez posebne želje pospreminjanju, na drugi strani zaupanju vKarla Nahtigalmladostnikovo dobro, da bomo kljub svojim željampo preizkušanju meja obstali na pravi poti.Za večino svojih sošolcev lahko rečem, da kljubletom, ki so minila, se ob srečanjih zdi, da smo vsiostali isti, da se ni nič spremenilo, da smo spet starigimnazijci, kljub temu da smo v tem času že postalisami bolj ali manj zateženi odrasli, veliko mojihsošolcev je postalo tudi učiteljev.Še vedno se dobivamo vsako leto, na srečanja, ki sonavadno v decembru, nas vedno pride

Utrinki in spomini 60 generacij 95presenetljivo veliko, kar nedvomno pomeni, daimamo res lepe spomine na srednješolske čase; čese o njih že ne pogovarjamo, jih zagotovo vsaj šeobčutimo. Že to, da se dobimo, nas vsaj za trenutekvrne v obdobje, ki je bilo zares posebno. Nazadnjesmo na bowlingu v Trebnjem praznovali že okroglodesetletnico. Posebej smo se spomnili naše sošolkeDarje, ki je umrla nekaj dni po tem, ko se jeudeležila 9. obletnice, zaradi česar smo skupaj predzačetkom družabnega dela odšli tudi na njen grob vTrebnjem. Njena smrt nam je bila vsem v grenakopomin, da včasih ne zmoremo več tolikosrednješolskega poguma, da bi sami premagali vsetežave, zato pa bi vsi potrebovali vsaj takšnoprijateljstvo, kot nas je vezalo v srednji šoli.Zdaj smo zares že vsi odrasli, dobili smo vsak svojebreme oziroma odgovornosti v življenju,srednješolska brezskrbnost je izpuhtela, začele sose resne službe, nove družine z našimi otroki ...Zagotovo smo dozoreli, vpeti smo v družbenokolesje, ki od nas terja resnost in odgovornost.Sedaj seveda lažje razumemo nauke našihsrednješolskih učiteljev in staršev, ki so nam bilitakrat čisto odveč, saj smo bili vendarnajpametnejši.Na tem mestu moram tudi pohvaliti našegarazrednika, saj se skoraj vsako leto udeleži našihsrečanj, kljub temu da je sedaj ravnatelj in imazagotovo pomembnejše reči, kot so obletnicenjegovega 4. c.Zdajšnjim srednješolcem raje ničesar ne svetujem,verjamem, da so, tako kot smo bili mi,najpametnejši.Takratnim profesorjem se lahko opravičim za vseskrbi, ki smo jim jih povzročili s prešpricanimiurami, in se zahvalim za znanje, ki so nam ga uspelipredati, zagotovo se je vsak izmed njih trudil posvojih najboljših močeh, kar pa ni bilo zmerajlahko. Tudi naš razrednik Jevo, kot smo mu reklimed sabo, je bil super, kljub temu da mu njegovoposredovanje matematike v naše glave velikokratni najbolje uspelo. Danes lahko vsaj zase rečem, daznanja matematike niti več ne potrebujem, zaradičesar je najpomembnejše, da nam je uspešnoposredoval občutek, da nas sprejema takšne, kotsmo, saj smo takšni dovolj dobri, da bomo lahkodosegli, kar želimo.In kdo je Karla danes?Zagotovo sem najbolj ponosna na svoja fanta (Nelima dobrih 6 let, hodi že v šolo, Luc pa ima 4 leta).Fanta zapolnjujeta moj prosti čas in sta mojasprostitev, zato drugačne zdaj niti ne potrebujem.Po končani pravni fakulteti, opravljenem PDI-ju inskoraj petletni delovni dobi v pravosodju,predvsem na sodišču, sem postala odvetnica vodvetniški pisarni (Škerlj in odvetniki, d.o.o.). Tosem si želela in sem zadovoljna, svoj uporniški duhin pamet lahko koristno uporabim za pomočljudem. Moja mama je psihologinja, zato me najbržzanimajo vse človeške deviantnosti; specializiralasem se v kazenskem pravu, čaka me še magistrskanaloga. Za EU sem preko CCBE oziromaOdvetniške zbornice Slovenije imenovana tudi zaeksperta Slovenije, kjer pripravljamo projekt, dabodo lahko vsi obdolženci v EU seznanjeni ssvojimi pravicami, v katerikoli državi članici sebodo znašli. V tej vlogi trenutno pripravljamštudijo obdolženčevih pravic v slovenskemkazenskem postopku.Karla NahtigalV te spomine se včasih ovijam kot v star zimski puloverUpam, da ne zvenim patetično, če napišem, da jebilo obdobje srednje šole ena lepših stvari, kiso se mi zgodile. To je bil namreč čas, ko so se mirojevale prve ljubezni in so v moje življenjeprihajali novi ljudje in čisto tuji obrazi. Zato se v tespomine včasih ovijam kot v star zimski pulover.Ne gre samo za učni proces in njeno lokacijo.Srednja šola je bila toliko več. Bila so doživetja.Strta srca in potne dlani. Solze razočaranja in smehprijateljev. To je čas ne samo didaktičnega učenja,je predvsem prostor, kjer smo tudi s pomočjoprofesorjev nehote tipali, do kod smemo in kdosploh smo. In danes se mi vse zdi tako lahkotno inMarjana Grčman

96 Utrinki in spomini 60 generacijnedolžno. Naše tedanje skrbi pa kot droben balon,ki na robu obzorja postaja vedno bolj drobna pika.Profesorje sem si zapomnila po strasti. Nekateri sos svojo karizmo znali izliti v nas predvsem sebe.Takšna je bila profesorica Glavič. Strah in trepet zanemščino. Še danes jo slišim, ko je povzdignila glas.Prav tako pa jo tudi vidim, kako je nekega jutrapridivjala v razred s kovčkom, polnim francoskihparfumov. Mislim, da je prišla ravno iz Pariza.Navidez stroga gospa se je hipno prelevila vranljivega, iskrenega otroka, ki je s takim zanosomvonjal fine dišave. Ja, še danes z užitkom govorimnemško in to znanje mi je odprlo številna doživetjain enkratne službene priložnosti.Moram zapisati, čeprav se ob tem počutimneskončno stara, da še pripadam old schoolgeneraciji. Tisti, ki še ni poznala mobitelov invirtualne navlake. Vse smo se dogovorili in to jemoralo držati. Pa če je šlo za zmenke ali pasrečanja s prijatelji. In se mi zdi, da smo tako tkalivezi, močnejše od pozabe. Mogoče se tudi zato našrazred skoraj vsako leto zbere v celoti. In to medela čudno mehko. Rada delim z njimi spomine, kinehote postajajo legende. In ob tem hočem verjeti,da se na teh večerih ne bomo delili. Da ne bomopostali brezimni trop odraslih karieristov, ki sebomo delili na tiste, ki jim je v življenju »uspelo«, inone, ki so obtičali nekje vmes. In bosta veljala samoše znamka avtomobila in status v službi!Danes sem po izobrazbi slavistka in sociologinja.Delam v turistični redakciji nacionalne televizije inmoja služba je, da potujem. Skoraj polovico tednasem na poti. Hodim na izlete in pri tem portretiramljudi. Na trak kamere rišem njihova življenja,njihovo žalost in spomine. In jih sprašujem stvari,ki jih že davno ni nihče. Hodim v že pozabljenevasi, kjer se hiše posedajo same vase in tu živijoljudje, ki dišijo po prvi košnji in mastni zemlji.Ljudje, ki živijo tako, kot minevajo letni časi. Zgubami, ki so zgovornejše od besed.Zdi se mi, kot da sem si v srednji šoli nabrala lepestvari.Spomnim se čistilke Lojzke in profesorja Jakoša, kismo ga dekleta spravljala v zadrego. Spomnim sestopnic pred šolo in prijateljstev, ki so se stkala zadolgo, dolgo časa.Včasih se v te spomine ovijam kot v star zimskipulover.Hvala za spomine, ki ste jih z vašim pismomvzbudili v meni. Se vam ne zdi, da daljne stvarizvenijo tako lepše in tako mehko, lepše kot so biletedaj, ko so se zares dogajale?Marjana Grčman2000Stike dandanes ohranjamo preko spletaObdobje srednje šole je bilo gotovo enonajpomembnejših v mojem življenju. Gre začas, v katerega smo vstopili kot otroci in ga poštirih letih zapustili skoraj odrasli, polni življenja inpripravljeni na nove izzive. Napredek v znanju inpredvsem v osebnostnem razvoju je bil za takokratko obdobje enormen. Pa vendarle smo takrat osamem življenju vedeli še vedno premalo. Pravepreizkušnje so prišle šele na fakulteti, vendar obresnem delu uspeh ni izostal.Potenciala, ki nam ga je dajala srednja šola, se kotdijaki nismo zavedali. Tudi meni je vse skupajpostalo jasno leta kasneje, ko sem gledal na stvaris popolnoma druge perspektive in razdalje. Kosem bil že v tujini, sem se večkrat zavedal, da jemojo življenjsko pot pomagala tlakovati tudisrednja šola.Na srednješolska leta imam osebno kar nekaj lepihspominov. Nihče ne more reči, da mu je bilo vsrednji šoli vedno lepo in vse po volji. Prepričan pasem, da lahko vsakdo iz našega razreda pritrdi, dasmo se kljub vzponom in padcem imeli zelo ''fajn''.Neverjetno je bilo, da smo vedno stali drugdrugemu ob strani in bili res prava klapa. Zarazliko od nekaterih drugih razredov se pri nasnikoli niso izolirale skupinice dijakov, ki bi sedržale zase ali se zavzemale le za lastne interese.Na to me bodo vedno vezali lepi spomini. To jetudi nekaj, na kar smo lahko vsi sošolci ponosni. Daje bil naš odnos poseben, potrjuje tudi dejstvo, dasmo se še nekaj let po maturi vsaj enkrat letnodobili ob večerji in prijetnem klepetu. Nekajvečjega pripravljamo tudi v letu 2010, ko bomoobeležili deseto obletnico mature. Stike v svetumoderne tehnologije ohranjamo preko spleta.Trenutno najbolj popularen način je sevedafacebook, ki je nekako zasenčil komunikacijo preko

Utrinki in spomini 60 generacij 97elektronske pošte. Osebno tudi nimam drugemožnosti, saj se trenutno nahajam v tujini napodiplomskem študiju.Mene je po srednji šoli pot vodila na Fakulteto zafarmacijo na Univerzi v Ljubljani. Zadnji letnikštudija sem končal na Univerzi v Regensburgu vNemčiji, kjer se mi je po diplomi ponudila enkratnamožnost podiplomskega študija farmacije.Trenutno se nahajam v sklepnem delu inpričakujem zaključek doktorata nekje konecpoletja. Kaj bo prinesla prihodnost, je težko reči,vendar bom po vsej verjetnosti ostal v tujini.Leto zaključka učenja: nikoliVse življenje se učimo in tega sem se začelazavedati že v svojih gimnazijskih letih. Sedaj,ko je za mano pravna fakulteta, kjer sem biladeležna izdatnih porcij debelih knjig, ko je za manopravniški državni izpit in ko še sedaj kar naprejnekaj preučujem, raziskujem, iščem, razmišljam,bodisi v službi bodisi ob (sicer bolj umirjenem)podiplomskem študiju, ko ugotavljam, da se bommorala še zelo veliko naučiti, da bom dosegla, karsi želim, se vsakič znova zavem, kako pomembna jebila splošna izobrazba, ki sem jo pridobila vsrednješolskih klopeh.Pa vendar ob razmišljanju o teh letih ne pomislimna učenje. Ne pomislim na kontrolne naloge, ustnapreverjanja znanja, seminarske naloge in naprizadevanje za čim boljše ocene. Pomislim namladost, iskanje, prijatelje in odmore. To so biličasi, ko nam je bilo lepo, čeprav smo se tegamogoče premalo zavedali. Pridobljeno znanje smoseveda odnesli s sabo, koristilo nam je. Todasrednja šola nam je dala še nekaj: postali smonamreč drugačni kot prej. V svojem bistvu isti. Pavendar drugačni. To je bila dobra in pomembnaTo je nekaj mojih utrinkov in pogledov na čas, kisem ga prebil na SŠ Josipa Jurčiča. Če bi bilo možnopotovati nazaj v preteklost, ne bi spreminjalničesar. Moje priporočilo srednješolcem je, da jepoleg pridobivanja znanja pomembno skrbeti tudiza osebni razvoj. Profesorji pa bi morda lahkovčasih še bolj prisluhnili dijakom in se poskusilipostaviti v njihovo kožo. Tako bi bolje razumelitežave najstniških let. Morda bi se s tem ustvariloboljše sožitje med dijaki in profesorji in s temboljša atmosfera v razredu.Matej Barbičpopotnica za fakulteto, kjer je bila drugazahtevnejša pesem. Takrat se je barčica zazibala inse ziblje še danes, ko je tudi fakulteta že za mano.Takrat skoraj da nisem pomislila na «nimam časa«.Kljub najstništvu je življenje teklo mirno, kot da biplulo na mirnem modrem lenobnem morju. Tegapa je največkrat predramil smeh. Nikoli ne bompozabila različnih cvetk iz esejev, ki nam jih jeprebrala profesorica: Jaz osebno sam pri sebimislim ... Dona Kihota je napisal Sančo Pansa ...Francka je tekla za vozom, ker je zamudilaavtobus … Ali pa kar preveč kreativnih rešitevmatematičnih enačb, ob katerih naša razredničarkani mogla zadrževati smeha. Zgodovina pa jevečkrat dobila povsem novo vsebino. Pravzapravverjetno ni prevzetna trditev, da smo našeprofesorje ohranjali mlade in zdrave. Smeh je žepol zdravja. Zato pa so nam dali največ, kar so nammogli dati oz. kar smo mogli sprejeti – vsi po vrsti.Zato jim vsem lahko napišem le: Hvala.Nataša Strnad2001Prisluhniti sebi in sočlovekuPogosto se spomnim dobrih profesorjev. Mojirazredniki so bili Breda Kramar, Milan Jevnikarin Nada Požun Kante.Po uspešno opravljeni maturi sem se tudi samavpisala na Pedagoško fakulteto v Ljubljani, smerrazredni pouk. Ključna odločitev za to vrsto študijain nasploh odločitev za poklic učitelja temelji nadobrih zgledih učiteljev in profesorjev, ki so mepoučevali v vseh letih šolanja osnovne in srednješole. Poklic učitelja sem namreč po njihovi zaslugidoživljala zelo pozitivno – delo, ki je prijetno, polnoizzivov, je zelo razgibano, pestro, od človekazahteva veliko fleksibilnosti, vztrajnosti,potrpežljivosti, doslednosti, znanja, splošnerazgledanosti, sledenja novostim in kar jenajpomembnejše: čutiti izjemno veselje in ljubezendo dela z otroki in mladostniki.Po končanem študiju sem se zaposlila na OŠ Grm vNovem mestu, kjer sem poučevala tri leta kot

98 Utrinki in spomini 60 generacijučiteljica in razredničarka v 4. in 5. razredu teručiteljica podaljšanega bivanja od 1. do 3. razreda.Menim, da so prva leta po končanem študiju nadelovnem mestu zelo pomembna za človekovopoklicno pot, saj se ravno v tem začetnem časuslužbovanja pokaže, ali si izbral pravi poklic, ali sisposoben premagovati začetniške frustracije,pomisleke, vzpone in padce, ali se vidiš v tempoklicu nadaljnjih 35 let ...Urška RatajcJaz vsekakor sem ob dobrih in zelo pozitivnihizkušnjah na delovnem mestu, predvsem pa obmanj prijetnih in negativnih, ugotovila, da semizbrala pravi poklic in da sem zanj pripravljenamarsikaj žrtvovati, da je zanj vredno vsak dan oditinasmejan in dobre volje v razred med otroke, kajtidelo in trud, ki ga vložiš v vzgojo in izobraževanjemladih, ti prinese tolikšno zadovoljstvo in srečo, kovidiš, koliko lahko narediš zanje in kolikšnohvaležnost ti za to izkažejo.Maturantski izlet v lastni režijiMaturantski izlet generacije, ki je maturiralaleta 2001, je bil posebna zgodba. Izbrali smoGrčijo. Tedaj je šola vedno lepo organiziralamaturantski izlet, dijake so čakale razkošne kabinena trajektu in najboljši hoteli, nekaj deklet in fantov(okoli deset iz 4. a) pa se je odločilo, da se ne gredotakega razkošja. Deloma tudi zaradi »velikeljubezni« do razredničarke.A nismo ostali doma, ampak smo si organiziralisvoj maturantski izlet. Tudi v Grčijo. Z drugoturistično agencijo, s spanjem na palubi in brezDanes poučujem na OŠ Brinje Grosuplje že drugoleto in tukaj se moja poklicna pot nadaljuje za daljšičas. Na svojem delovnem mestu se odličnopočutim, vesela sem, ker imam priložnost delati stako sposobnimi in strokovno uspešnimi ljudmi, kiprav tako kot jaz ljubijo svoje delo in so nanjponosni.Moja generacija se v manjši zasedbi zbere karpogosto, vedno dobim tudi vabilo in zagotovo se vprihodnosti kakšnega srečanja tudi udeležim.Glede srednješolskih vrstnikov pa sem ponosna navsakega, ki je uspešno zaključil šolanje in danesopravlja poklic z veseljem in tako razvija terdokaže svoje sposobnosti, interese, potenciale.Tudi če morda niso uspešno zaključili šolanja, so padanes uspešni in srečni tako poklicno kot tudiosebno. Ponosna sem tudi na vse tiste, ki sopremagali takšne in drugačne zablode in skrenitves poti, ki doletijo mladostnika na poti odraščanja,in so danes ponosni nase in na to, da so življenjudali dobre in pozitivne priložnosti.In kaj naj zaželim nekdanji šoli ob lepem jubileju?Vsem, tako dijakom kot tudi profesorjem, želim, dav prvi vrsti prisluhnejo sebi in sočloveku, dagradijo na strpnih in pristnih medsebojnihodnosih, da ljudi ne doživljajo le preko doseženihrezultatov in »velikih« dejanj, temveč da vidijo vse,uspešne in neuspešne ljudi okrog sebe, dauspešnega in ambicioznega pohvalijo ter gaspodbujajo k nadaljnjim uspehom, da povprečnegapohvalijo za njegov trud in mu dajo vedeti, da vedo,koliko moči in sebe je vložil, da dosega povprečnamerila družbe, da neuspešnemu ponudijo pomoč inmu pomagajo premagati ovire, ki mu onemogočajoizraziti sebe, razvijati sposobnosti, interese indoseči uspeh.Urška Ratajcnadzora profesorjev, pridružili pa so se še koroškidijaki, ki so imeli celo dovoljenje učiteljev, da sseboj vzamejo alkohol. In starši? Očitno so nekaterizamižali in si rekli, naj odrastejo in se izkažejo, česo res tako samostojni. In na tem »maturancu« nibilo nobenih težav. Ker smo bili odvisni le od sebein tudi odgovorni za vsa svoja dejanja.Razredničarki Mariji Majzelj Oven pa se verjetnopo tisti dobri generaciji, ki je šla brez nje namaturantski izlet, še danes kolca.Miloja Bukovec

Utrinki in spomini 60 generacij 992002Tarok in pokvarjena salamaMoje ime je Andraž Podboj in prihajam izTrebnjega. Star sem 26 let in bom letosdiplomiral iz fizioterapije, prihodnje leto pa še izradiologije. Izkušnje v tem poklicu si nabiram žedobra tri leta, in sicer delam v fizioterapiji Fuchs vLjubljani. Poleg službe in študija se ljubiteljskoukvarjam z igranjem nogometa. Sem aktiven vtrebanjskem študentskem klubu Kšot, pri čemersem najbolj ponosen na festival ŠVIC, ki ga bomoletos Trebanjci organizirali že sedmo leto zapored.Rad tudi kolesarim, veliko prostega časa papreživim v vinogradu in zidanici, ki mi dajetaposebno zadovoljstvo.Srednješolski čas je bil zame najprijetnejšeobdobje, zato še danes kljub pripovedovanjustarejših kolegov in staršev, da nas na fakultetičaka še več lepega, zaseda prvo mesto. K temu sopripomogli moji sošolci in sošolke, prijatelji, ničmanj pa tudi profesorji, pri katerih mi je bil najboljvšeč njihov odnos, ki ni bil le profesionalen, ampaktudi zelo „človeški“ in oseben. Razredničarka mi jebila prof. Marija Maja Zajc Kalar.Najbolj sem ponosen na bivšega sošolca IgorjaIvaškoviča, predvsem zaradi njegove vsesplošneuspešnosti. Že v srednji šoli je bil aktiven športnik(igral je v slovenski košarkarski reprezentanci),zato je bil velikokrat odsoten od pouka, vendar seje zdelo, da je vse zamujeno v šoli z lahkotonadomestil in tako na tekmovanjih v košarki kottudi na različnih šolskih tekmovanjih dosegalvelike uspehe. Košarko je moral zaradi poškodbekasneje sicer opustiti, a na ostalih področjih ševedno blesti: ima kar 4 magisterije, in sicer izpsihologije, ekonomije menedžmenta, prava inpolitologije, trenutno pa pripravlja tudi žedoktorat, mogoče jih lahko pričakujemo še več.Andraž PodbojDijaki 4. a smo senazadnje zbrali leta2006 na nekem pikniku,sicer pa se z bivšimisošolci sokrajani ševedno redno dobivamoin ohranjamo dobreodnose. Spomnili smose pripetljajev na urah,na katere smo kdaj pakdaj prišli čistonepripravljeni. Da bi seizognili ocenjevanju,smo profesorjem na vsemožne načine pihali nadušo, in ne boste verjeli, včasih nam je uspelo tudiz izgovori, kot so „Joj, veste, gospod profesor, mi sepa ravno selimo“ ali pa „Veste, ta vikend smo paimeli trgatev, do naslednjič pa se bom zagotovonaučil“ ipd. Večkrat se spomnimo na prijetnopoležavanje na sončku pred učilnico R5, na obiskDedka Mraza v zbornici, na 12 tarok kart, ki namjih je zasegla prof. Glavičeva, „pokvarjene salame“ všoli v naravi v Medvedjem Brdu, 72-urnopraznovanje v Ivančni Gorici po opravljeni maturi,na nepozaben maturantski izlet, na katerem se jeizkazalo, da tisti najbolj strogi profesorji intakratna ravnateljica le niso tako zelo strogi … Toje bil res nepozaben izlet!Vsem profesorjem bi se rad zahvalil za štiričudovita leta šolanja, še posebno nekaterim, skaterimi še ohranjamo stike. Šolarjem pa bisvetoval, naj združijo prijetno s koristnim, pa botudi njim srednja šola ostala v zelo lepem spominu.Učenje in zabava v pravi meri je po mojem mnenjuzmagovalni recept.Andraž Podboj2003Moja leta v Ivančni GoriciPisalo se je leto 1998 in napočil je čas zaodločitev, kam zdaj.Osnovna šola se je končala, napočil je čas zaresnejše inštitucije. Kam? V Ljubljano seveda ne,kdo pa mara žabarje. No, potem pa ostane boremalo možnosti. Kaj pa gimnazija v Ivančni Gorici,se je nekega lepega dne zaslišalo iz enih pametnihust. Ah, v Ivančno pa tudi ne. No, potem pojdi padelat, se je nadaljevalo modro. Aha, delat. To patudi ne. Grem pogledat na informativni dan naJernej Čampelj

100 Utrinki in spomini 60 generacijgimnazijo v Ivančno Gorico. Pametno! Vožnja izGrosuplja ne traja predolgo, avtobus tudi pogostopelje, malo smrdi, ampak je pa lepo. Stavba obgozdičku, Smrekar za podkrepit in do prve gostilnene več kot pet minut hoda. No, tole bi pa mogočekar šlo. Vpisnih točk ni. To je to. »Ne delat, mami,jaz grem v Ivančno ...«To so bili lepi časi. Časi, ko Keber še ni vplival našolarje in šolanje, profesorji pa tudi niso več mlatili,če je mlad človek kdaj zaspal ali pač malce dalj časajedel svoje kosilce. V Ivančni si bil človek in ne leštevilka, ki sedi v zadnji klopi ali pa tudi ne. Sevedane morem trditi, da so vsi profesorji »mega špon«najboljši, a vseeno bi težko rekel, da kdo izmed njihni korektno opravljal svojega dela. Včasih je prišlotudi do nesoglasij zaradi nasprotujočih mnenjglede kakšnih težav, a smo tudi to zgladili, če nedrugače, z dolgim obrazom in vzgojnim ukrepom vtorbi. A tega ni bilo toliko, da bi moral predčasnozapustiti šolo, kje pa, namesto štirih let v šolskihklopeh v Ivančni Gorici sem jih jaz tam preživel pet.Pač, res mi je bilo lepo. Nekateri profesorji so biliveseli mojega podaljšanja bivanja tam, spet drugimalo manj.Gimnazija v Ivančni Gorici pa mi je dala še nekaj,kar bo ostalo v meni do konca tlačenja našezemljice. Dala mi je smer, cilj, željo, kaj si želimpostati, ko bom velik, in tudi voljo, da naredim vse,da mi to uspe. V nekem trenutku sem se vprašal:»Res, kaj pa, če bi postal igralec?« Ta trenutek se jezgodil na gimnaziji ob gozdičku. Kriva pa jeprofesorica. Kdo pa? Bilo je v prvem letniku (prvič)in bila je še ena zgodnja ali bolje rečeno nočnapredura. Angleščina. Tako kot vsako uro prej inpotem sem imel veliko povedati gledenečloveškosti in nepotrebnosti, da oneproduktivnosti teh predavanj sredi noči sploh negovorim, in tako sem govoril in govoril, po mojemmnenju seveda same pametne stvari, potem pasem še nekaj malega povedal in po tem monologuzaprosil, če se lahko malce uležem poleg radiatorja,da vse skupaj globoko premislim.Po tej srčni pripovedi me je profesoricapresenetljivo mirno pogledala in me vprašala, česem slučajno kdaj razmišljal, da bi postal igralec,moj odgovor je bil takrat negativen in ni mi bilopopolnoma jasno, kakšno zvezo ima to z mojimspancem, ki sem ga bil zelo potreben in sem ga nalastno začudenje in začudenje vseh ostalih takrattudi dobil. Ulegel sem se poleg radiatorja, dal torbopod glavo in zaspal. V meni pa se je nekajpremaknilo.Marsikdo bi lahko obsojal njeno dejanje, da takopusti svojemu dijaku, da zaspi med njeno uro, todav tistem trenutku je bila zame profesorica z velikozačetnico, saj je v meni zbudila željo, mi postavilavprašanje, zaradi katerega sem danes to, kar sem.Danes sem študent tretjega letnika dramske igre inumetniške besede na Akademiji za radio, film intelevizijo. Čez dobro leto pa bom diplomiranidramski igralec. Naziv, ki si ga želim od prvegaletnika gimnazije.Za to se lahko zahvalim samo njej, saj mi je odprlaoči in pomagala pri odločitvi, kaj si želim postati,česar marsikdo ne ve, tudi ko zaključi srednjo šoloali nekateri še kasneje, jaz pa sem vedel že v prvemletniku gimnazije: želim si postati dramski igralec.Zato bom imel gimnazijo ob gozdičku, kjer včasihtudi smrdi, vedno v lepem spominu. Ivančna, šenadaljnjih šestdeset let!Jernej Čampelj2004Končal program trgovec in bil zlati maturant poklicne matureSrednjo šolo sem zaključil leta 2004, in sicerprogram ekonomsko-komercialni tehnik. Mojarazredničarka je bila ga. Dragica Volf Stariha. Predtem sem že končal program trgovec.Ob omembi srednje šole se spomnim napopoldanski pouk, gradnjo osnovne šole intamkajšnjo okolico, ki je sedaj povsemspremenjena. Spomnim se tudi na svoje takratnesošolce, sošolke in pa profesorje. Odkar semzaključil srednjo šolo, smo skupaj s sošolci insošolkami imeli eno srečanje, in sicer vBoštjan Kastelic na podelitvi zlatih maturantov spredsednikom vlade Antonom Ropom

Utrinki in spomini 60 generacij 101Žužemberku. Takrat smo obujali spomine na našeprofesorje, srednješolsko druženje ter sepogovarjali o naših življenjskih poteh.Zdajšnji šoli in profesorskemu zboru želimsporočiti, da naj opazijo, spodbujajo in nagradijotiste, ki se trudijo, in tiste, ki imajo najrazličnejšesposobnosti. Srednješolsko izobraževanje namostane v spominu še dogo po samem zaključku, karpomeni, da v nas pusti pomemben pečat. Naj setega zavedajo profesorji in v tem predvsemprepoznajo priložnost mladim posredovati čim večpomembnega znanja in življenjskih izkušenj. Mladise včasih težko zavedajo te priložnosti. Dijaki panaj pri izbiri svojega poklica sledijo svojim željamin naj njihove odločitve temeljijo na tehtnempremisleku in ne toliko na preračunljivosti gledezaposlitvenih možnostih.Po srednji šoli sem diplomiral na Fakulteti zapomorstvo in promet, in sicer iz smeri tehnologijaprometa. V okviru svoje stroke sem se želeldodatno izpopolnjevati, zato sem opravil šerazlična izobraževanja s področja varne vožnje,poklicne vožnje in opravil usposabljanje za učiteljavožnje. Poleg tega sem opravil še strokovni izpit zaodgovorno osebo v cestnem prometu … Trenutnosem zaposlen v podjetju, ki deluje na področjugradbeništva.Boštjan KastelicUtrinkiZaključek mature. Konec učenja, sledijo najdaljšepočitnice, ko se ne bomo več dnevno videvali.In sem brez besed. Kako se posloviti od delaživljenja, od prijateljev, s kateri sem tako radapreživljala vsa štiri leta?Minilo je skoraj šest let in življenje me je med temže potolažilo, saj so prijateljstva ostala. Še vedno seradi družimo in včasih med kramljanjem ob kavinasmejimo našim duhovitim podvigom, kako smoskupaj obudili šolski radio in tedensko pripravljalioddajo v živo … kako smo kot občinstvo sodelovaliv oddaji Trenja … kako smo stene naše učilnicepolepili z zabavnimi mislimi Loesje, ki so jim vseslavistke želele dodati manjkajoča slovničnaločila … kako smo prvega aprila med poukom za 2minuti vsi okamneli … kako smo pri računanjuneznanke namesto x uvedli žblj …In tudi, kako smo ob koncu našega drugega letnikapripravili program za zaključno proslavo. Napisalismo scenarij, poskrbeli za režijo in igralskozasedbo. Zaljubljeni sin in zaskrbljena mama, ki seje na vso moč trudila razumeti njegovo muhavost,sta požela salve smeha. Scenarij so igralcimimogrede še malo prikrojili, po trenutnemnavdihu pač, in še sami težko ostali resni terosredotočeni na igro.Dragi sošolci in profesorji, hvala vam za prelepoobdobje. Vesela sem, da sem ga lahko preživela zvami. In vesela, da ostajate ne le spomin, pač pa delmojega vsakdana. Ob vsakokratnem ponovnemTanja Murnsnidenju čutim toplino, naklonjenost inprijateljstvo. In to mi je dragocenejše odpodarjenega znanja.Na Srednji šoli Josipa Jurčiča sem maturirala leta2004. Med študijem sem bila poleti animatorkaotrok, ki jim je Karitas omogočil počitnice namorju. Poleti 2008 sem en mesec poučevala otrokev misijonski šoli v Angoli. V letu 2009 semdiplomirala na Pravni fakulteti Univerze vLjubljani, sedaj pa sem zaposlena kot sodniškapripravnica.Tanja Murn

102 Utrinki in spomini 60 generacij2005Maturo bi šla z veseljem še enkrat opravljat namesto kakšnega izpita na faksuOmemba srednje šole v meni vedno zbudiprijetno nostalgične spomine in izvabi vzdih:»Oh ja, takoj bi šla nazaj!« Če res dobro pomislim,vem, da si te izjave v času obiskovanja srednje šoleverjetno ne bi pripisala, saj smo se takrat sami sebizaradi nujnega zla v obliki nalog, spraševanja inkontrolnih nalog zdeli kar precejšnji reveži. Vendarpa čas v spominu prijazno zabriše te drobneneprijetnosti, tako da prevladajo le pozitivni vtisi.In teh je res veliko. Lepo je bilo preživljati dni vdomačnem okolju srednje šole, kjer smo seskorajda vsi poznali med sabo. Tudi profesorji soznali poskrbeti za odličen osebni odnos do vsakegaposameznika in besede spodbude, ko si jih najboljpotreboval. Da pa šola ni bila samo učenje inobvezno druženje s sošolci pri pouku, so poskrbelerazne prostočasne dejavnosti, kjer so se stkalamnoga nova poznanstva in ustvarili lepi spomini.Petje v šolskem pevskem zboru in obiskovanjeplesnega krožka sta bili prijetna sprostitev porutinskih šolskih dnevih.Tudi matura navsezadnje ni bila tako stresnaizkušnja, kot sem si najprej predstavljala, in zveseljem bi jo šla opravljat še kdaj namestokakšnega zdajšnjega izpita na faksu. Morda tudizato, ker je sledila nadvse prijetnim dogodkom, kotso maturantski ples in parada ter tradicionalnopostavljanje mlajev ob slovesu od srednje šole.Z nekaterimi bivšimi sošolci smo še vedno vstalnem stiku, pogosto se dobimo in kdaj sevedaobujamo tudi spomine na srednješolska leta.Največkrat se nasmejimo na račun anekdot, ki so sekdaj pripetile med poukom, obnovimo kakšno»legendarno« izjavo katerega izmed sošolcev aliprofesorjev, včasih pa se nam samo stoži poZavedanje o sebi in lepoti življenjaKaj pomislim, ko nekdo omeni srednješolskaleta? Da jih ni več! Da so nekje v preteklosti, pav bistvu še tako blizu. Ko je za mano univerzitetništudij gradbeništva in diploma, soočam pa se sprvimi meseci službe na fakulteti, se srednješolskaleta vendarle zdijo oddaljena. Ponosna sem nauspeh, ki sem ga dosegla v času študija in napriznanje FGG za študijske dosežke, a nepozabljam, da je temelje mojemu uspehu dala mojagimnazija.Eva Bahorbrezskrbnem »martinčkanju« med odmori nastopnicah pred šolo.Po maturi izobraževanje nadaljujem na Medicinskifakulteti v Ljubljani, kjer sedaj obiskujem 5. letnik.Čeprav že skoraj na koncu uradnega 6-letnegaštudija medicine, sem vendarle šele na polovici dozačetka samostojne poklicne poti. Tako še vednobolj ali manj uživam študentsko življenje z vsem,kar le-to prinaša s seboj.Moj nasvet za zdajšnjo generacijo šolajočih je, najuživajo in dobro izkoristijo leta, ki jih preživljajo vsrednji šoli. Naj ne pozabijo kdaj upoštevati tudinasvetov profesorjev, ki dobro vedo, kaj počnejo,saj jim to lahko še zelo koristi, predvsem primaturi.Eva BahorLeta v srednji šoli niso minevala hitro, a so prehitrominila. Spomnim se besed, ki jih je nedavno izreklasodelavka: »Če je hitro minilo, pomeni, da je biloIrena Strnad ob prejemu zlate Jurčičeve nagrade

Utrinki in spomini 60 generacij 103lepo.« Seveda ni mislila na srednješolska leta,vendar pa kar ne morem brez asociacije na njenesicer preproste, a zato toliko modrejše besede.Če bi rekla, da sem bila takrat vsak dan presrečna,da lahko grem v šolo, bi lagala. Če bi rekla, da semmislila, da so to najlepša leta, bi lagala. A tudi če birekla, da sem se takrat zavedala življenja, bi lagala.Bila so to leta, ki so kar spolzela mimo mene. Bilaso leta, ki so ponujala prvo pravo priložnost zaučenje družabnega in družbenega življenja, leta, vkaterih sem se šele začela razvijati v osebo,kakršna sem danes. Leta, ko je bilo včasih trebaspoznati, kaj ti ne ustreza, da si videl, kaj ti ustreza.Če pogledam nazaj, se mi zdijo to tako brezskrbnaleta, a vendar polna drobnih, včasih povsemneupravičenih skrbi. Bili so trenutki, ko mi je biloučenje kot vsakemu drugemu dijaku nekako odveč.Trenutki, ko sem se res s težavo učila, ker bi rajedelala toliko drugih stvari. Rada pa sem stvariznala. Jutranja vstajanja z grenkim priokusom, damoram spet iti. To so trenutki, zaradi katerih semvčasih pozabila, kako mi je lepo. A če gledam nazaj,vidim, da sem odnesla najlepše stvari. Odnesla semkvalitetno izobrazbo, prijatelje in znance, mednjimi prijateljico za vse življenje. Odnesla semzavedanje o sebi in o lepoti življenja.In zdaj vidim, da so res minila tako hitro, ker mi jebilo lepo. Govoriti o dogodivščinah, ki so se mivtisnile v spomin, pa najsi bodo akterji profesorjiali dijaki, ni potrebno. Saj so celotna srednješolskaleta ena velika dogodivščina in so pomemben delmojega življenja, četudi stara modra stavba ostajale spomin. In naj bo stolpnica še tako visoka, večjeod SŠJJ ni.Irena Strnad,2006Kratko in sladkoLucija je s poklicno maturo končala vzgojiteljskošolo v Ljubljani, tu pa je nadaljevala maturitetnitečaj.Bili smo nekaj posebnega. Bili smo 1. m. Pa ne 1.samo zato, ker bi bili v 1. letniku (maturitetni tečajtraja za nekatere srečneže celo 1 leto), tudi nesamo zato, ker smo bili 1. generacija dijakovmaturitetnega tečaja. V še marsičem smo bili 1. Obkoncu 1. vpisa je naš razred štel 21 dijakov.Oktobra – na naš prvi šolski dan – nas je bilo nekajčez 30. Uradno bi nas moralo biti 36, a v resnicinekaterih sošolcev nikoli nismo videli. Pogostosmo se norčevali iz »manjkajočih«, češ »A že spetmanjka?«Bili smo nekaj posebnega. Raverke, metalci,»čefurji«, obritoglavci, dekleta s piersingi in vse donas, pridnih punčk. Bolj ali manj vsi brez nekihciljev, večina zaradi statusa dijaka. Hodili smo všolo s pravili, a v vašem anarhičnem razredu sezanje ni nihče zmenil. V tem smo si bili enotni.Redno obiskovanje pouka, obuvanje copat, rednovračanje knjig v knjižnjico, učenje in domačenaloge ... Samoumevno? Pri nas je bila to rednarazredna ura.Mlada učiteljica angleščine, naša razredničarkaprof. Sandra Oršić, od nekaterih sošolcev starejšamorda komaj za kakšno leto, je kmalu videla, danismo kot drugi dijaki Josipa Jurčiča.Bilo je kratko in sladko ... Sošolec je v Ivančni Goricisrečal dekle, sošolka fanta, nekateri so si našli delo,spet drugi smo se vpisali na univerzo.Večkrat so učitelji dvignili roke, kajti z nami ni bilolahko. A nismo se prepustili slabi volji, znali smo sesprostiti, se nasmejati in nasmejati tudi učitelje.Bili smo res nekaj posebnega. Bili smo 1. vposebnostih.Na koga vse iz svoje generacije sem najboljponosna in zakaj? Erc Vider – grafični oblikovalec,študent ALU, Tina Fink – študentka geodezije,Marko Kokelj, Urška Gačnik – študenta na FDV-ju.In na vse ostale sošolce in sošolke, ki so v tistemletu druženja odkrili, kaj si prav zares želijo.Lucija Gelze(Lucija je študentka 4. letnika socialne pedagogikena PeF. Zanima jo predvsem delo z družino inmladostniki. Sodeluje pri več projektih, edenvidnejših je Časovna banka Slovenije in drugiprojekti v okviru Združenja DrogArt.)

104 Utrinki in spomini 60 generacijMarko Kokelj je pred obiskovanjemmaturitetnega tečaja pri nas že uspešnoopravil poklicno maturo v ekonomskem programu.Na isto generacijo pa ima tak pogled:za kar so delali. Med letom so se generirala novatovarištva, družbena pravila, ljubezni, poslovnemožnosti, vsekakor pa tudi nov mejnik v Srednji šoliJosipa Jurčiča – prvi maturitetni tečaj.Ob omembi srednje šole bi se vsakomur porodildrugačen spomin. V konkretizaciji na srednjo šoloJosipa Jurčiča bi vsak individuum, ki je obiskoval tošolo, plasiral heterogene memorije, saj so jo nekateriobiskovali več let, spet drugi le leto na maturitetnemtečaju. Prav tako se heterogenost memorij projiciraglede na dobre in slabe.Na čelo maturitetnega tečaja je hegemonijaplasirala profesorico alohtonega lingualizma, ki jenavkljub genezi svoje kariere efektivno diktiralaendogeno aktivnost.Maturitetni tečaj, način podaljšanja statusa dijakaali ključ do odprtja novih poti v izobraževalnemsistemu? Vsi dijaki smo se vpisali z nekoprosperiteto, ki smo jo med kratkoročnimizobraževanjem korigirali. Določeni individuumi soizkoristili manko legislative in s tem državnoregulacijo, spet drugi pa smo se odločili, da si zmaturitetnim tečajem pričnemo krojiti nadaljnježivljenje. Vsem je uspelo tisto, za kar so se borili oz.Ob besedi ponos je lahko koncipirati nad vsakimindividuumom separatno, saj vsak individuumvsebuje nekaj, na kar bi bil lahko kot nekdanjisošolec ponosen. Ponosni smo lahko nad tem, danekateri individuumi plasirajo veliko v stvari, ki jihopravljajo s srcem. V dijaških letih je po večini tonjihov hobi, nekaterim pa kasneje tudi dodatnasposobnost ali pa kar referenca. Tako je bolje, dagovorimo o spoštovanju odločitev vsakegaindividuuma, ki kroji svojo prihodnost. Besedo ponospa uporabimo pri tem, da smo bili prvi maturitetnitečaj na Srednji šoli Josipa Jurčiča s 100-odstotnouspešnostjo.Ob terminaciji našega kratkoročnega izobraževanjaje večina izrekla zadnje besede v latinščini, to so bilebesede iz himne gaudeamus igitur. Danes pa toskripcijo zaključujem s Tamdiu discendum est,quamdiu vivis. (Učiti se je treba, dokler živiš.)Marko Kokelj2006Generacija s sedmimi zlatimi maturantiOb omembi srednje šole takoj pomislim naprecej brezskrbna in živahna leta. Bilo jeveliko zabavnih dogodivščin ter vsakodnevnegaštiriletnega druženja s sošolci, s katerimi smo seodlično razumeli. To pa so bili zlasti tudi časi, kosem imel mnogo več prostega časa ter nekolikomanj obveznosti, kot jih imam sedaj na fakulteti.Kljub pouku, učenju in pripravam na posamezneteste ter na maturo, »veliki finale« gimnazije, mi jenamreč še vedno ostalo precej prostega časa zadruženje s prijatelji in hobije; v tem obdobju semse zlasti veliko ukvarjal s punk rock glasbo. Najboljizstopajoča dogodka v času gimnazije, ki se ju živospominjam in ki nas z nekdanjimi sošolci najboljpovezujeta, pa sta vsekakor maturantski izlet vGrčijo in maturantski ples.Smo ena zadnjih generacij, tako da s srečanji,obletnicami še nismo začeli, čeprav smo mnogiostali v stikih in se še vedno družimo. Seveda pa vbližnji prihodnosti načrtujemo tudi večja,množičnejša srečanja in obujanje spominov. Našageneracija je bila na maturi precej uspešna, karsedem nas je namreč šolanje zaključilo z zlatomaturo.Ivo GrlicaVečina nekdanjih sošolcev se sicer še šola nafakulteti, le redki so že zaposleni, prav vsi pa so prisvojem delu oz. študiju dokaj uspešni. Zahvala za togre seveda tudi profesorskemu zboru inrazredničarki Maji Zajc Kalar. Srednješolskiprofesorji so nam zagotovili kvalitetno splošnogimnazijsko izobrazbo, poleg tega pa so nas tudivseskozi spodbujali k iskanju in odkrivanju našihinteresov ter razvijanju talentov. Tako smo bili obzaključku gimnazije dobro pripravljeni na izzive, kiso bili tedaj pred nami.

Utrinki in spomini 60 generacij 105Danes sem študent četrtega, zaključnega letnikaPravne fakultete v Ljubljani. Leta 2010 sem se kotčlan fakultetne ekipe udeležil mednarodnegatekmovanja študentov prava s področja prava EU,European Law Moot Court Competition. Vkonkurenci več kot 100 ekip s celega sveta se jenaši ekipi uspelo uvrstiti na regionalni finale vMadridu, kjer smo se dobro odrezali.Srednji šoli ter profesorskem zboru čestitam objubileju in jim želim uspešno ter kvalitetno delotudi v prihodnje, sedanjim gimnazijcem pa čimlepša srednješolska leta.Ivo GrlicaTako daleč, pa vendar tako blizu»C'est la vie!« »Il était une fois { ma vie!« Alipo naše: »Bilo je enkrat v mojemživljenju …« Takšen je občutek, ko se spominjamprvega dne v srednji šoli. Vse je bilo novo,drugačno, nekoliko resnejše, kot sem bila do takratnavajena, a hkrati doživetje, ki ga ne bom nikolipozabila. Kmalu sem spoznala nove prijatelje, in toje bil začetek enega najlepših obdobij v mojemživljenju; obdobja, ko sem imela ravno pravsvobode in nobene prave obveznosti; ko je bilanajhujša kazen, ki me je lahko doletela, grožnja, dabo za moje »prestopke« izvedela mama. Seveda jebilo to tudi obdobje domačih nalog, »kontrolk« inseminarskih nalog, ki so grenile naše dijaškoživljenje, vendar se vsi raje spomnimo lepšihtrenutkov, ki jih ni bilo malo.Srednješolska leta so čas oblikovanja našihosebnosti, kar pomeni preizkušanje novih, včasihtudi nespametnih in nepremišljenih stvari,ugotavljanje meja, do katerih lahko greš,spoznavanje novih ljudi, načinov življenja inrazmišljanja, skratka noro obdobje, ko se počutišpopolnoma odraslega, a šele kasneje spoznaš, damorda vendarle nisi bil tako zelo pameten, kot simislil, da si. Vsaka pridobljena izkušnja in usvojenoznanje iz gimnazije pa pride zelo prav kasneje, vrazličnih situacijah, včasih tudi v težavah inzadregah, v katerih se znajdeš v življenju. Včasih jebilo zanimivo, spet drugič so se mi zdele šolske ure2007Popotnica za življenjeNa srednjo šolo imam predvsem prijetnespomine. Ta štiri gimnazijska leta so bilanamreč zame bolj ali manj leta brezskrbnegaživljenja, začinjena z marsikatero prigodo, ki smojo zakuhali skupaj s sošolci in prijatelji. Tako je tistiprvi spomin na srednjo šolo povezan z razredom, vokviru katerega smo se med seboj sošolci in tudirazrednik, prof. Matko Peteh, odlično razumeli.Verjetno smo tudi zato z večino ostali v stiku in sekar pogosto srečujemo ter tudi odpravimo skupajTjaša Kraljneskončno dolge, saj se mi je zdelo, da se moramnaučiti stvari, ki jih ne bom nikoli večpotrebovala … Vendar sem kmalu spoznala, da jekoristna prav vsaka stvar, ki jo vem, pa naj bo vsituaciji, ko moraš biti iznajdljiv, da se izkoplješ iztežav, ali pa le, ko želiš narediti dober vtis na ljudi,ki so presenečeni, da veš stvari, ki se tičejonjihovega področja dela ali njihovih interesov.Danes sem študentka četrtega letnika na Pravnifakulteti v Ljubljani. Trenutno sem že skoraj enoleto na študentski izmenjavi v Belgiji, državi sira,piva in čokolade. Ko spoznavam nove ljudi izrazličnih delov sveta, vidim, kako pomembna jesplošna razgledanost in širina, ki mi jo je dalagimnazija. »C'est la vie!«Tjaša KraljKaja Bahor

106 Utrinki in spomini 60 generacijna kakšen izlet. Na teh druženjih seveda ne manjkazanimivih zgodbic iz dni, ko smo skupaj gulilišolske klopi, predvsem takih, ki so nas nasmejaletakrat in še danes. Spominu na sošolce pa takojsledijo spomini na določene profesorje in njihoveure ter razlage, ki so name napravile močan vtis. Ševedno se z veseljem spominjam nekaterih odličnihpedagogov, teh pa je na srednji šoli Josipa Jurčičakar nekaj. Tudi to je eden od razlogov, da semponosna, da sem obiskovala to šolo. Po drugi stranipa je ravno tisto malo slabega, kar mi je ostalo vspominu iz dijaških let, povezano prav s profesorji.Vendar je vse del šole, predvsem tiste življenjske,tako da lahko rečem, da nobenega trenutka ne biželela popraviti ali celo izbrisati.Srednješolska leta so mi torej dala dobro popotnicoza življenje – tako glede izobrazbe kot tudioblikovanja osebnosti. K slednjemu je predvsempripomoglo okolje, tako družbeno kot naravno, patudi vse dejavnosti, ki sem jih opravljala v prostemčasu. V šoli sem obiskovala pevski zbor in plesnoskupino, udeleževala pa sem se tudi različnihtekmovanj iz znanja. Poleg šole pa sem se vednoukvarjala še z glasbo, saj sem obiskovala glasbenošolo in v tretjem letniku začela igrati v GodbiStična, kjer igram še danes. Najpomembnejšadejavnost, s katero sem se začela spogledovati vsrednji šoli, pa je zagotovo novinarstvo. Prav prekšole sem namreč prišla do dela na zagorski lokalniteleviziji ETV, kjer sem delala med drugim tudisrednješolske oddaje, vendar je, žal, po vpisu nafakulteto zaradi pomanjkanja časa to sodelovanjezamrlo. Pot in delo sta me potem zanesla še kobčinskemu glasilu Klasje, s katerim pa sodelujemše danes.Skoraj tri leta po maturi sem študentka 3. letnikaFakultete za gradbeništvo in geodezijo Univerze vLjubljani, smer gradbeništvo. Večinoma so mojihobiji takšni kot v srednji šoli: glasba, umetnost innovinarstvo. Večino časa mi sicer zavzame študij, skaterim povezani uspehi so zame tudi največjidosežek, vendar pa si vzamem čas tudi za druženjes prijatelji in uživanje študentskega življenja.Vsem generacijam, ki so in bodo obiskovaleSrednjo šolo Josipa Jurčiča, pa sporočam, da najuživajo in dobro izkoristijo dijaška leta. Kdaj pakdaj je težko ob vseh kontrolnih nalogah,spraševanjih, na koncu čaka matura … Vendar ssprotnim delom in upoštevanjem profesorjev, pačeprav se to zdi včasih težko, je možno nareditiprav vse in tudi matura je opravljena zlahka.Kaja BahorSončni dnevi v atrijuSva dvojčici Teja in Tina Rajar, stari 21 let.Srednjo šolo Josipa Jurčiča – splošna gimnazijasva obiskovali v letih od 2003 do 2007. Skozi leta jenaš razred zamenjal dve razredničarki: prvi dveleti je bila Dragica Novak (kasneje Šteh), tretje letoje njeno vlogo prevzela Anamarija Šmajdek, ki jenajveč moči porabila za to, da nas je vse žive inzdrave pripeljala z maturantskega izleta, zadnjeleto pa nas je v roke spet vzela Dragica Šteh, sajsmo potrebovali nekoga, bi nas bo znal ''ukrotiti''in pripraviti na bližajočo se maturo.Najprej se spomniva vseh sošolcev in prijateljev, skaterimi smo se družili med poukom in v odmorih,še posebej v sončnih dnevih, ko smo posedelizunaj v atriju in klepetali ter se zraven še maloposončili. Potem so to šolski izleti in ekskurzije. Obtakih dnevih je bilo razpoloženje med nami innašimi profesorji zelo prijetno, sproščujoče in dostimanj ''uradno'' kot v šolskih učilnicah. Takrat smose lahko resnično zabavali in se nasmejalirazličnim vragolijam in pripovedkam.Po maturi se s sošolci sprva nismo redno srečevali,''pozabili'' smo tudi na 1. obletnico zaključkaTina in Teja Rajarsrednje šole. Zato pa se je lani nekaj naših sošolcevspomnilo organizirati skupno srečanje pri enem odnjih. Takrat se nas je zbralo kar nekaj in odločilismo se letos ponoviti srečanje. Res nas je bilo ševeč, zato lahko pričakujemo, da se naslednje letozberemo vsi in se pogovorimo, poveselimo ter takonadoknadimo vse zamujeno.Na najino gimnazijo naju vežejo lepi spomini inveseli sva, da sva prav tu preživeli svoja

Utrinki in spomini 60 generacij 107srednješolska leta, ki so bila zelo lepa in jih ne bi vnobenem pogledu spremenili. Ob tej priložnosti bise tudi zahvalili vsem profesorjem in vodstvu šoleza kvalitetno in široko znanje, ki ste nam gaposredovali ter nas več kot uspešno pripravili nanadaljevanje izobraževanja na najrazličnejšihpodročjih. Za to vam bomo vedno hvaležni inponosni sva, da sva bili del zgodovine Srednje šoleJosipa Jurčiča Ivančna Gorica.Tina: Tretje leto po končani srednji šoli sem ševedno študentka fakultete, na katero sem sekot dijakinja želela vpisati. Obiskujem 3. letnikFakultete za gradbeništvo in geodezijo,univerzitetni študij geodezije. S študijem sem zelozadovoljna, čez nekaj let pa nameravamdiplomirati in se preizkusiti v geodetskempodjetju. Na fakulteti srečujem kar nekaj bivšihsošolcev ali drugih dijakov SŠ Josipa Jurčiča,nekateri smo na geodeziji, drugi na gradbeništvu.Tako še vedno nekako ohranjamo stik, ko sevidimo na hodnikih fakultete in včasihspregovorimo kakšno besedo, ko hitimo vsak nasvoja predavanja.Teja: Študiram nekaj, kar me zelo navdušuje.Letos zaključujem 3. letnik študijabiotehnologije na Biotehniški fakulteti v Ljubljaniin s tem prvo stopnjo bolonjskega študija. Mesecajunija me čaka le še zagovor diplomskegaseminarja, ki nosi naslov Matične celice prizdravljenju avtoimunskih bolezni – primerCrohnove bolezni, potem pa lahko vse svoje misliin moči usmerim v nadaljnje izobraževanje. Enaizmed možnosti je magistrski študij na Univerzi vTrstu, ki je zelo naklonjena delu z matičnimicelicami, s čimer se želim tudi sama ukvarjati vprihodnosti. Najverjetneje pa se bom vpisala namagistrski študij Molekulska biologija na našifakulteti, saj sem že sprejeta tudi na študijskoizmenjavo Erasmus v pričetku naslednjegaštudijskega leta in nameravam prvi semesterobiskovati na Univerzi v Amsterdamu.Ponosni sva na vse, ki uspešno nadaljujejo svoježivljenje. Pa naj bo to nadaljnje izobraževanje narazličnih fakultetah ali pa zaposlitev na nekemdelovnem mestu. Meniva namreč, da jenajpomembnejše, da delamo tisto, kar nas veseli, into opravljamo z zanosom in ambicioznostjo. Tonam prinaša zadovoljstvo in srečo.Lep pozdrav vsem bivšim sošolcem in še posebejrazredničarki gospe Dragici Novak.Teja in Tina RajarMatematika – ljubezen mojaKo zdaj gledam nazaj na srednjo šolo, se mi karmalo stoži; po prostem času, ki sem ga imela inse mi ga je zdelo premalo, po sprehodih vsako jutrov šolo in nazaj namesto vožnje s trolo, po znanih inveselih obrazih tako učencev kot učiteljev. Celovečkrat kot na samo šolo se spomnim na njeneljudi. Predvsem na učiteljico matematike, na kateropomislim ob vsaki matematični šali. To je bilaučiteljica s srcem, ki mi je matematiko priljubila šebolj in jo prikazala v enostavni in zabavni luči. Tudizaradi nje skušam z občasnimi inštrukcijamidrugim pokazati, da matematika ni nekaj groznega.In ker sem verjetno vseeno ena redkih, ki takomislim, sem se vpisala na Fakulteto za matematikoin fiziko. Tu sem odkrila sive celice, ki so se dotakrat skrivale in si močno "nakravžljala" možgane.A ker sem si izbrala stvar, ki me zanima, v tem tudiuživam. Zato svetujem vsem: potrudite se, da bostedelali tisto, kar bi radi; sicer boste prisiljeni imetiradi tisto, kar boste delali. Pa uživajte, dokler se šeda.Branka JanežičBranka Janežič

108 Utrinki in spomini 60 generacij2008Ukvarjanje s tisoč in eno stvarjoAna Prebanda je čas na srednji šoli JosipaJurčiča obarvala v sijaju zlata. Odličen uspeh inprizadevnost na glasbenem, plesnem in kulturnempodročju je kronala z množico priznanj na različnihtekmovanjih. Dvakrat je prejela zlato Cankarjevopriznanje in kar trikrat zlato priznanje iz logike.Osvojila je tudi zlato Stefanovo priznanje in zlatopriznanje iz matematike.Za izjemne uspehe na šolskem in izvenšolskempodročju ter za dosežena zlata priznanja natekmovanjih iz znanja slovenščine, fizike,matematike in logike je leta 2008 prejela zlatoJurčičevo nagrado.In kakšni so Anini spomini na srednjo šolo?Ko sem prvega septembra leta 2004 vstopila vSrednjo šolo Josipa Jurčiča, si prav gotovo nisemmislila, da bodo štiri leta minila tako hitro. Mladi inpolni pričakovanj smo sedli v šolske klopi in karnaenkrat je bila tu matura in z njo slovo od srednješole. Spominov pa je ostalo toliko, da bi lahko o njihnapisala celo knjigo. Prijetnih in neprijetnih, obvseh pa se danes pošteno nasmejimo, ko sesrečamo z bivšimi sošolci. Od spoznavanja v prvemletniku in izleta v Čateške toplice, smučanja v šoli vnaravi, maturantskega izleta in nepozabnegamaturantskega plesa pa do malih vsakdanjihprigod v razredu – spravljanje učiteljev ob živce jebila naša stalnica, naša neorganiziranost panajvečja značilnost. V vseh letih nam namreč niuspelo izvesti niti enega skupinskega »špricanja«.A kljub temu mislim, da smo vsem ostali v lepemspominu, saj je bil vsak od nas nekaj posebnega inneponovljivega. Prav tako so bili nekaj posebnegatudi naši profesorji. Poleg šolskega znanja smo odvsakega odnesli tudi marsikatero življenjskomodrost in izkušnjo in prav to je učitelja naredilotistega »pravega«. Bolj se je naše šolanje bližalokoncu, večji prijatelji smo postali med sošolci, in toje tisto, česar se najrajši spominjam.Seveda mi kot odličnjakinji leta v srednji šoli pravgotovo niso bila težka, a ko pogledam nazaj, se miLopata – gimnazijska nočna ljubicaSrednješolci imajo v višjih letnikih številnetradicije. Maturanti predajajo ključtretješolcem, drugi postavljajo mlaje, bodočimaturanti Srednje šole Josipa Jurčiča pa prisegajona sneg in ljubezen do njega. Ob sneženju namrečAna Prebanda, dobitnicazlate Jurčičeve nagrade 2009zdi najpomembnejše imeti spoštljiv in poštenodnos do učiteljev in sošolcev, saj človek postanešz dejanji in ne le z ocenami. Tako sedaj s ponosomgledam nazaj na svoja srednješolska leta in se zveseljem srečam z ljudmi, ki sem jih spoznala v tehletih.Kje pa je Ana dve leti po maturi?Šolanje nadaljujem na Fakulteti za arhitekturo vLjubljani, a kot se včasih šalijo moji prijatelji,izgleda, da je moj študij zame le fakultativnadejavnost. Kot že v srednji šoli se namreč ukvarjams tisoč in eno stvarjo. Največ v življenju mi pomeniukvarjanje z glasbo in poleg igranja v Pihalnemorkestru Grosuplje, Godbi Stična, petju v pevskemzboru Zborallica in med Šentviškimi slavčki terplesanju v Folklorni skupini Stična sodelujem vvrsto priložnostnih sestavih in nastopi so skorajdaže moj vsakdanjik. Pri vseh teh dejavnostih pa semspoznala tudi vrsto čudovitih ljudi. Čeprav imammalo prostega časa, si vedno znam vzeti čas zaprijatelje, na kar sem ponosna in kar cenijo tudiljudje, ki jih imam rada.Ana Prebandatretješolci zasujejo s snegom glavne vhode SŠJosipa Jurčiča v Ivančni Gorici. V zavetju inskrivnostih noči, da jih nihče ne sliši in ne vidi, lezjutraj, ko ne morejo v šolo, se vsi sladko smejijo.

Utrinki in spomini 60 generacij 109In tako je bilo tudi pozimi leta 2007, ko so se delalotili fantje generacije, ki je maturirala leta 2008, inobičaj še ni imel povsem »domovinske pravice«.Sneg je nametalo, fantje pa so se lotili dela. Sreditemne noči ...Najprej so očistili nadstrešek nad vhodom, potemznosili velike kocke snega pred vrata in ponosnoobčudovali svoje delo. Nenadoma pa so se zasvetileluči … Spredaj sneg, ob strani sneg, zadaj pa –policija. Fantje so mislili na vse, na stražo pa sopozabili.»Kaj pa delate, fantiči?« sta jih vprašala policist inpolicistka. Ko ti policisti dihajo za ovratnik,postane marsikaj drugačno. Nekaj so se izgovarjalina tradicijo, da je v stiški gimnaziji pač tako, da sesneg ponoči premetava in se ga spravi na pravomesto. Očitno pa tudi policista nista po »župi« nasvet priplavala in sta vedela, kako je mogočemladce, ki imajo toliko energije, da sredi nočizasipavajo šolo, spraviti v red. Prijazna besedavčasih več zaleže kot morebitna kazen in tako stajih prepričala, da kot mojstri lopate sneg še malopremaknejo.In kaj so hoteli? Spet so zagrabili lopate in začeličistiti. Policista pa sta se gotovo tiho smejala, kajtinekdo (to je bil kar ravnatelj gimnazije MilanJevnikar) jima je namignil, da bi bilo morda dobro,da ob »tradicionalnih stiških večerih« malopopazita na nočne »komunalce«, ki bi se utegnilipojaviti okoli gimnazije.Poldrugo uro je osem mladeničev metalo sneg nakup pred vrata, potem pa se je začelo čiščenje.Nekaj minut čez tretjo uro po polnoči jo jeprimahal okoli še oče, ki je že prej nekako »držalvrečo« in pripeljal sina na delovno akcijo, potem pamu ni bilo jasno, kako to, da dela še niso končali.Nekaj časa je poslušal njihovo zgodbo, jih gledal pridelu in se čudil, potem pa še on zagrabil za lopato,da je sneg izginjal, kot bi mignil, in je bil po dobrihdveh urah vhod čist, kot bi ga čistilka z metlopometla.Prva ekipa je prvo noč sneg samo premetavala,naslednjo noč pa je že druga ekipa tekala zlopatami okoli šole. Nametali so sneg in zakrilivhod, kot se spodobi.Prvo noč jih je bilo osem, drugo že okoli deset, in čebi spet prišli policisti in bi fantje celo nočpremetavali sneg, bi se lahko zgodba nadaljevala vnedogled. Gimnazija Josipa Jurčiča pa ima očitnoravnatelja, ki zna premisliti in narediti pametnopotezo. Pusti mladim veselje, si je verjetno mislil inpred drugo nočno akcijo morda celo poskrbel, daso fantje lahko v miru in z veseljem telovadili zlopatami v roki ter delo končali v poldrugi uri, nepa, da bi morali z lopatami v rokah migati skorajcelo noč. Tradicionalno nalogo so izpolnili inzgodba je bila končana. Do prihodnjega leta.P. S.: Tradicija se nadaljuje vsako leto, če je le sneg.A s to razliko, da je ravnatelj Milan Jevnikar sklenilz dijaki dogovor, da snega ne namečejo povsem dovrat in jih tako ne poškodujejo. No, v tej zgodbi paše to. Podatkov o tem, da bi kakšen »šolski fotr«ravnatelju sneg izpred šolskih vrat čistil, pa tudinimamo.(Tekst je bil objavljen v prilogi Nedeljskega dnevnikaMoj dom, avtor in »fotr«, ki je ravnatelju čistil sneg,pa je nekdanji dijak gimnazije Tomaž Bukovec. Zapublikacijo je besedilo nekoliko predelano.)Bodite še naprej tako stoodstotniOd našega rojstnega leta 1989 ali nekaj prvihmesecev leta 1990 pa vse do leta 2004 smo sev svojem življenju naučili dovolj, da smo se vpisaliv prvi letnik gimnazije na Srednjo šolo JosipaJurčiča v Ivančno Gorico.Že sredi poletja smo izvedeli, v katerem oddelkubomo, a razredničarko Bernardo Radoš smospoznali šele na prvi šolski dan. Zdela se nam jeprijazna in bili smo prepričani, da bomo z njo kardobro shajali. In res je bilo tako. Bernarda Radoš jebila enkratna razredničarka, bila je vse – prijazna,stroga, poštena, natančna … Vedno nas jespodbujala in nam dajala nasvete. Včasih jih nismo4. b na maturantskem plesu

110 Utrinki in spomini 60 generacijželeli, pa smo jih vseeno sprejeli in se malozamislili. Ko nam je šlo težko in nam je bilo hudo,nam je stala ob strani. Velikokrat nas je prepričala,da ni tako hudo, kot se zdi, celo opravičevala nas jepri drugih profesorjih. Vedno je bila na naši strani,razen kadar je sestavljala kontrolne naloge. Danpred testom smo ugibali, kako težke naloge nasčakajo. Pa se je tudi to vedno nekako izšlo. Ob njenipodpori in našem timskemu duhu v razredu pasmo drugi, tretji in četrti letnik opravili brezpopravnih izpitov, torej 100-odstotno. Morda naprvi pogled niti nismo tako zelo izstopali, a smo setrudili vsak zase in vsi skupaj, zato nam je uspelo.Še bolj pa smo razveselili rezultatov mature! Tudito smo opravili vsi. Prav vsi smo torej v prvemroku zaključili šolanje na naši srednji šoli!Saj ni bila tako slaba, da bi se je hoteli hitro rešiti,nam je pa sedaj bolj všeč, ker nas nihče nenadleguje vsak dan z nenapovedanimspraševanjem. Žal pa se nihče več tudi ne zavzameza nas pred profesorji … Razredničarki BernardiRadoš: Hvala! Sošolcem, s katerimi so bili odnosikakšen dan napeti, drugi dan že dobri, pa tudihvala. Bodite vsi še naprej tako stoodstotni, kotsmo bili v letih srednje šole!Lara Udovič2009Gimnazijci z »Jurčiča« veljajo za pridne, delavne študente z dobro podlagoznanjaSpomini na šestdeseto, mojo generacijomaturantov, ki jih je »pridelala« Srednja šolaJosipa Jurčiča, so še zelo živi in jih je vsaj toliko, kotje bilo skupnih šolskih dni. V štirih letih druženjaso se med nami spletle vezi prijateljstva skoziobvezne dneve za šolskimi klopmi, na izletih,športnih dnevih, ekskurzijah in tudi na čistoizvenšolskih druženjih. Vendar pa že v prvem letuštudija ugotavljam, da moramo sedaj v te povezavevlagati veliko več truda kot včasih, če jih hočemoobdržati, saj smo se razkropili po ljubljanski indrugih univerzah vsak s svojimi obveznostmi.Moja srednješolska leta so bila zelo aktivna;udeleževala sem se vseh možnih krožkov inprojektov, kar je bilo včasih naporno, vendar se midanes zdi, da sem na ta način spoznala svoja dobrapodročja, se naučila organizirati delo, ki ga morašvložiti v nek projekt, in tako lahko zdajsamozavestneje gledam neznanim stvarem naproti.Obenem pa se zahvaljujem vsem profesorjem, ki sozbrali toliko energije, da so se z nami ukvarjali šeizven šolskih obveznosti. Po moje se je splačalo.Srednjo šolo sem končala na najlepši možen način– kot zlata maturantka. Zato so mi verjetno sedajvsi spomini lepi, obveznosti, ki smo jih imeli,manjše, in profesorji prijaznejši. Premagala semsvoj strah, izkoristila dane možnosti in sledila cilju,da se vpišem na želeno fakulteto in ob študijudobim finančno podporo s štipendijo. Oboje mi jeuspelo tudi na račun naziva zlate maturantke.Sedaj sem brucka na Fakulteti za farmacijo, kjer sepočasi podajam v svet zdravilnih učinkovin,Anita Kotarfarmacevtskih oblik, stranskih in neželenihučinkov … in vse skupaj mi je všeč.Zelo sem ponosna, da sem bila del SŠ Josipa Jurčičain razreda, ki ga je vodila Breda Kramar. Novimštudijskim kolegom zato hitro razložim o JosipuJurčiču in Muljavi ter o Stični in cistercijanskemsamostanu, hkrati pa vsakemu gimnazijcu (teh jena našem faksu največ) pomagam svojo srednjošolo postaviti na zemljevid. Po pripovedovanjustarejših kolegov tako s farmacije kot z drugihfakultet pa študentje, ki pridejo z »Jurčiča«, veljajoza pridne, delavne študente z dobro podlagosrednješolskega znanja. To pa je zelo dober sloves!Anita Kotar

Utrinki in spomini 60 generacij 111Prijatelji smo bili tudi z vrstniki iz paralelnih razredov gimnazije in ekonomskihtehnikovKo se spomnim na SŠ Josipa Jurčiča, me vednoobide toplina, obenem pa tudi spomin na trdodelo v gimnaziji, ki za marsikoga, tudi zame, ni bilomačji kašelj. Spomini me vedno vežejo na dve zlatiin eno srebrno medaljo, ki smo jo osvojili s šolskorokometno ekipo v šolskem državnem prvenstvu,saj sem to tudi sam zastopal. Rad pa se spominjamtudi prijateljskih vezi, ki sem jih spletel s profesorji.Še danes se z njimi dobro razumem in ko se vrnemv srednjo šolo, se lahko z njimi tudi marsikajpogovorim.Prijateljske vezi pa smo spletli tudi s sošolci indijaki iz paralelnih razredov gimnazije inekonomskih tehnikov, s katerimi smo doživeliskozi vsa štiri leta veliko lepih dogodkov. Vedno jihje spremljal smeh, celo takrat, ko smo se kajsporekli. Kar nekaj prijateljev s srednje šole rednovidevam, nekaterih pa ne, ker so se naše poti ličilezaradi študija in drugačnega življenja.Pri razredničarki domaZdajšnji šoli oz. delavcem bi izrekel veliko pohvalo,da tako uspešno vodijo šolo, ki je »zlata« naštevilnih področjih, obenem pa jim želim še velikouspehov.Gašper ŠtrusVčasih si želim nazajSem nekdanja dijakinja najboljše srednje šole vSloveniji, to je našega Josipa Jurčiča. Mojarazredničarka je bila prof. Majda Simonič.Maturirala sem v letu 2009, in to je bilo najlepšeleto, kar jih pomnim.Ko pomislim na srednjo šolo, se spomnimprijateljev, s katerimi smo se srečevali vsak dan insi stali ob strani v težkih in predvsem lepih časih.Prepisovanje domačih nalog, debatiranje o vsemmogočem, kartanje in pisanje plonkcev, vse to seje dogajalo ob predurah. Tudi med poukom je bilopogosto pestro, čeprav smo bili, vsaj po besedahprofesorjev ob koncu leta, najbolj priden razred.In dogodek, ki mi je najbolj ostal v spominu?Zagotovo so to vsi petki po pouku v četrtem letnikuin sošolec, ki jih je delil z menoj. Na drugem mestu,morda bo zvenelo nenavadno, toda tu se nahajajovse ure kemije v tretjem in četrtem letniku.Profesorica mi je s svojim navdušenjem dopredmeta vedno polepšala dan. Omeniti moramseveda tudi svojo razredničarko, ki mi je odprlasvet pisanja in literature, ter je verjela vame že odprvega letnika. Že po prvi domači nalogi, ko smomorali napisati spis in se predstaviti, je napovedalamoj uspeh na maturi. Ona je bila tudi povod zazačetek moje pisateljske poti, ki pa trenutnozačasno miruje in čaka na navdih. SledijoIrma Zidarnepričakovane proste ure, ki so nam jih odredilidrugi ali pa smo si jih določili sami.Pravzaprav še ni minilo dolgo časa od slovesa odsrednje šole, sedaj sem študentka prvega letnikamedicine. Priznati moram, da prav pogrešamdomačnost naše šole v Ivančni. Tudi tisti spomini,ki so morda kdaj bili slabi, so zbledeli in včasih siresnično želim nazaj. Matura, ah, kaj pa je totakega! Profesorji so nas strašili z njo, ko pa jeprišla, se je izkazalo, da je celo dosti lažja kotkontolne naloge naše profesorice za matematiko.Vsem profesorjem želim veliko zanosa pri delu šenaprej. Šola ima že dolgo tradicijo in štejem si včast, da sem lahko maturirala tu. Vzdržujtezahtevan nivo znanja in ne podlezite današnjemutrendu spuščanju tega nivoja!Irma Zidar

112 Učitelji - stebri znanjaNepozabne podobe in obraziOd nekdaj me je privlačevalo dvoje področij:narava v vsej svoji raznolikosti, skrivnostnosti,moči, lepoti in tudi krutosti in človek v svojihneštetih podobah in obrazih, v svoji moči innemoči, v svoji skrivnostni lepoti in dobroti in vsvojih nerazumljivo slabih dejanjih. Tako sem semed obema, sledeč svojemu najglobljemu klicu, vsvoji poklicni izbiri odločil za človeka. A ne zakakšno njegovo znanstveno proučevanje, ampak zaoblikovanje in sobivanje z mladim človekom, zosebnostjo v njeni najbujnejši rasti, krhkosti invihravosti, hrepenečo po svobodnosti inustvarjalnosti, s človekom upanja in življenjskeradosti.Oziram se po svoji poklicni preteklosti, ki sem joskoraj v celoti uresničil na stiški gimnaziji podrazličnimi uradnimi nazivi, a se ne čudim, da izšole, tudi po najnapornejših dnevih, nikoli nisemprihajal nejevoljen in naveličan, ampak le utrujen.Najrazličnejši in predvsem radoživi in pristniobrazi mojih dijakov so me tako prevzeli, da semjih kot popotnico nosil s seboj in so tudi v menivzbujali veselje do življenja. Najlepše pa je, da teobraze in podobe še danes po štiridesetih letihnosim v sebi prav v taki obliki in vsebini, kakršnesem doživel v neposrednem stiku pred mnogimileti. Ko jih srečujem v različnih uradih, ustanovah,podjetjih in tudi kot svoje poklicne kolege, jih kljubnjihovi zrelejši zunanjosti doživljam prav v tistinjihovi enkratnosti, v kakršni sem jih videval v šoli.Pogosto človek spozna resnično vrednost kakšnestvari ali človeka šele takrat, ko se od njih oddaljiali pa jih ni več. Zdaj, ko se na naši kmetiji gibljemmed konji, po travnikih, njivah in gozdovih, se mivse bolj jasno izrisujejo najboljše in najlepšelastnosti šole in učitelja. Dobra šola zagotavljaosnovne človeške kvalitete sobivanja, ki omogočajoučitelju in učencu prijetno in ustvarjalno počutje inuspeh pri delu. To pa so obojestranskospoštovanje, red, svoboda in ustvarjalnost.Pojme in principe spoštovanja morata usvojitiučitelj in učenec. Učencem jih za starši privzgajaučitelj. On pa ni več spoštovan samo zaradi svojeavtoritete, ampak si mora spoštovanje vedno znovagraditi s svojo strokovno in človeško vrednostjo.Tudi zaupanje učencev si mora neprestanopridobivati. Zanesljivemu, odprtemu,razumevajočemu, uravnoteženemu in značajskoGregor FickoModre so tvoje očiin tvoje srce,modri svetovičuvajo tvoje ime …trdnemu učitelju, ki nikogar ne podcenjuje in neprecenjuje, tudi samega sebe ne in tudi ni vednosamo strogo načelen, mladostnik najbolj zaupa, sajmu je v oporo. Žal pa učitelj pogosto premalo zaupamladostniku in ga tako ne vzpodbuja v njegoviustvarjalnosti. Radoživega učitelja pa imajo učenciradi, saj jim je vzornik in prijatelj. Posebnomotivacijsko uspešen in privlačen je učitelj, ki jeobdarjen s smislom za šalo in humor. Tudi dijaki ssvojim humornim pogledom na življenje ustvarjajov razredu sveže vzdušje.Menda tudi zato nisem prihajal iz šole naveličan,ker sem se tam nalezel tistega vedrega inhumornega duha, ki so ga moji dijaki vsak danprinašali s seboj, vsak iz svojega kraja, predvsem ssvojo značilno govorico in zgovornostjo.Suhokrajnci so bili bolj prikrito hudomušni, dijakiiz višnjegorskega in šentviškega konca so bili poleghudomušnosti tudi izrazito zgovorni, izviren,naraven in krjaveljsko obarvan muljavski humorpa me je vedno spravil v najboljšo voljo. Kot bi bralJurčičeve zgodbe. A v humorju vseh teh dijakov vozadju nisem nikoli začutil hudobnosti. Najbrž se je

Učitelji - stebri znanja 113nenavadna obdarjenost teh Dolenjcev izoblikovalaskozi čas tudi zato, ker so živeli v tako prijetni inraznoliki pokrajini.Kakor starši kot nevidna roka kažemo otrokompot, tako je učitelj mladostnikov spremljevalec, kimu pomaga ovrednotiti znanje, ki si ga nabira. Obnajsodobnejših tehničnih učnih sredstvih ni večizključni posredovalec učne snovi, ampak vednobolj nepogrešljivi spremljevalec, ki učencem odpiraoči za nevidno, za vrednote, ki bi jih oni sami nemogli odkriti. A to počne čim bolj neposredno indoživeto. Vse, kar močno doživimo, ima namrečnajtrajnejšo vrednost. Tako se tudi jaz najrajespominjam tistih ur, ko smo ob petju in glasbispoznavali tudi jezikovne zakonitosti. Ko smo prifrancoščini prepevali ''Les amants d' un jour''nepozabne Edith Piaf in druge francoske šansone,nabite s čustvi in temperamentom, smo bili vsigloboko prevzeti in so tudi najmanj čustvenevčasih presenetile solze. Francoščina pa je postalapriljubljena.Tudi pogovori in izmenjava mnenj o zakonitostihnarave, o zgodovini in filozofiji, o človekovihznačajih, o smislu življenja in o neponovljivostiposameznikovega življenja so nas vodili v globljeskrivnosti našega bivanja in nas zbliževali. Zunanjipogoji pri tem niso imeli odločilne vloge, saj zasamostanskimi zidovi nismo bili manj srečni kotpotem, ko se je gimnazija preselila v modernejšeprostore nove stavbe.Počutil pa sem se zelo nesrečnega in ogroženega vmajhni gimnazijski zbornici v samostanskihprostorih, ko so mi kolegi in ravnatelj prostodušnopihali v nos svoje cigaretne izpuhe in smo sepotem, še posebno po dolgih konferencah, vračalidomov kot prekajene mesnine. Kako se svetspreminja, hvala Bogu tudi na dobro.Vsaka skupnost lahko dobro deluje samo tako, čenjeni člani spoštujejo dogovorjena pravila in sistemdelovanja. Vzgoja za sobivanje je v razredunepogrešljiva, saj vključuje tudi odgovornost.Učitelj in učenec soustvarjata red, soodgovornostučencev in dijakov pa povečuje njihovopomembnost, samozavest in ustvarjalnost .Ustvarjalnost in svobodnost učitelja in učenca,profesorja in dijaka sta za dobro šolo to, kar sta zakruh kvas in sol. Kvas dvigne testo do določenevišine in ga napravi mehkega, sol pa mu da prijetenin žlahten okus. Vsak človek nosi v sebi svojeposebne ustvarjalne sposobnosti, treba jih je leodkriti. Ustvarjalnost nas dobesedno osrečuje inosmišlja naše življenje. Za mladega človeka velja šeposebej, da se hoče uresničiti, a pri tem nimavedno dovolj moči. Tenkočutni učitelj ga vnjegovem prizadevanju podpira in je soodgovorenza njegovo uresničenje.Mladostnik ima običajno dovolj ustvarjalneenergije, potrebuje le priložnost, da jo uporabi vpozitivne namene. Možnosti so skoraj neskončne,od literature, petja, glasbe, plesa, športa,neposrednega doživljanja narave do raziskovalnih,humanitarnih in dobrodelnih dejavnosti.Ustvarjalnost tako okrepi mladostnikovo osebnostin njegovo samopodobo, da se ta potem z lahkotoupira odtujenosti, uniformiranosti, brezciljnosti,naveličanosti in vsakršni zasvojenosti. A v svojiustvarjalnosti se mora mladostnik počutitisvobodnega. Človekova svoboda je njegovaedinstvena obdarjenost, a vključuje tudiodgovornost. Svoboden človek se mora namreč vvsakem trenutku odločati za dobro ali zlo, v sebi inv svetu. Mladi osebnosti je treba pri tem pomagati,jo usmerjati, vzgajati, a odločiti se mora vednosama.Mlada pesnica je zapisala: ''V moji duši je ogenj, vmoji duši je voda, v moji duši je popolna svoboda,lahko delam, kar hočem, lahko ubijam, a teganočem.''Pogosto mladostnikove želje po svobodnosti inustvarjalnosti ne razumemo, včasih jo tudi učiteljzatre. Spominjam se potegavščine in izzivanjabistrega, nadebudnega in mladostniškokljubovalnega dijaka iz svojega razreda, ko smo šenabirali znanje v samostanskih zidovih. Nekegajutra se je pojavil v gimnazijskih prostorih oblečenv pisano pižamo. Preizkušal je živce in odziv svojihprofesorjev. Ker so mu nekateri moji kolegipripisovali škandaloznost in mu grozili s kaznijo,sem ga moral zaslišati. A komaj sem zadrževalsmeh, tako prijetno zabaven in izviren se mi je zdel.Svojo ustvarjalnost in svobodnost sem doživljalrazlično. Najbolj so me utesnjevali ideološkanesvoboda, ko svojega prepričanja nisem smelodkrito deliti tudi z dijaki, vsakršna uniformiranostpouka in vzgoje, togost in neživljenjskost učnihnačrtov različnih oblasti, uokvirjanje dijakov inprofesorjev v različne modele in potiskanje ljudi vpovprečje. Delitev ljudi na izbrance indrugorazredne pa sem tako težko prenašal, da sose mi člani partijske celice zdeli prav smešni v svojinadrejeni vlogi, saj so bili v svoji svobodnosti hoteali nehote v bistvu popolnoma omejeni in dejanskopodrejeni enoumni oblasti.

114 Učitelji - stebri znanjaTudi usmerjenega izobraževanja se ne spominjamrad, saj šola ''kombinatskega'' tipa že zaradi svojevelikosti in nezdružljive različnosti usmeritev nemore biti uspešna, kaj šele prijetna.V zadnjem obdobju svojega poučevanja v žesamostojni Sloveniji pa sem se počutil ressvobodnega, pa ne zaradi kakšnega vračanjakapitalizma, ampak zato, ker sem končno lahkosvobodno tudi govoril in delal. Moja slovenskazavest pa je lahko polno zaživela. Takoustvarjalnega in navdušenega sem se počutil obslovenski pomladi, da sem ob oblikovanjuspremnih besed pri nastopu svojih mladih ljudskihpevcev in godcev z lahkoto zapisal: ''Prišla je talepa vigred, vse se je veseli. Ko ti prepevam zapraznik, moja draga domovina, ne vidim več meja,ki bi te oklepale.'' Bil sem kot lastovka, ki poletinad zelenimi travniki, zoranimi njivami,negovanimi vrtovi in bujnimi gozdovi.Pristno in spoštljivo dojemanje narave mladostnikabogati in ga neprisiljeno osvešča. Sodobni človek setežko še čemu čudi, največkrat le še šokantnim intudi iztirjenim stvarem. V svoji otopelosti inzasvojenosti s potrošništvom, hrupom, z željo počim večjem materialnem ugodju ne zna več užitilepote trenutka in zato postaja vedno bolj nemirenin nezadovoljen. Učitelj in šola mladostnikupomagata odkrivati pristne užitke in lepoteživljenja. Na najrazličnejših izletih, tudimaturantskih, so za to idealne in pogosto tudizamujene priložnosti.Moji spomini so najlepši z naših izletov v naravo intistih, kjer smo skupaj odkrivali nove svetove intako bogatili drug drugega. Tudi med namiprofesorji so se dogajala najlepša doživetja inspletle najboljše prijateljske vezi prav na takšnihizletih.Tudi velikani človekovega uma in duha pomagajomlademu človeku v iskanju njegove lastne podobein podobe sveta. Predstavljajo mu tudi vzornike, spomočjo katerih se bo lažje dokopal do najglobljihspoznanj o naravi in človeku. Profesor pa se žalpremalo zaveda tudi svoje vzorniške vloge. Dijak selahko celo odloči za študij določenega predmetasamo zato, ker je videl v svojem srednješolskemprofesorju svojega vzornika.Če bi komu posredovali vse znanje tega sveta in gaokitili z najvišjimi znanstvenimi naslovi, pa njegovosrce ne bi bilo dovzetno za lepoto, dobroto,pravičnost, resnico, sočutnost, nesebičnost, mir inljubezen, bi bila njegova vrednost manjša, kot joima najpreprostejši analfabet. Dober strokovnjakbrez moralne človeške podobe ti namreč lahkoprav strokovno odreže tudi glavo. Zato sta vzgojaza človečnost in vzgoja srca vedno pomembnejši.Tudi nevtralna šola lahko vzgoji le nevtralnega inpraznega človeka, ki nima lastnih stališč inodločitev, razen tistih za lastno korist. V časuprofitnosti, karierizma in moralne sprevrženostilahko preživijo le močne osebnosti, ki so globokozakoreninjene in jih tudi ne omajejo trenutnineuspehi in trpljenje, kaj šele zablode sveta.Korenine pa mora pognati mlada rastlina.Nič na svetu ni treba bolj poveličevati kot življenjesamo v vseh njegovih najboljših podobah. Zdi semi, da tudi v šoli prevečkrat poudarjamo zgoljtemne plati življenja, tudi v bojazni, da ne biidealizirali mladostnikovega pogleda na svet aliustvarjali idealistov. Zato mlade generacije svetleplati življenja vedno težje prepoznavajo in se tuditežko iz srca veselijo. Morda se mladostnik tudizaradi tega nagonsko in obrambno zateka kuživaštvu trenutka, samo da bi mu bilo življenjelepše.Toda, ali niso svet premikali naprej vedno leidealisti, čeprav tudi z žrtvami, karieristi indiktatorji pa so ga le izkoriščali in uničevali? Brezživljenjskih idealov je tudi težko biti srečen.Pomagati mlademu človeku iskati lastno srečo vodkrivanju svojih obdarjenosti in v odpiranju dosočloveka je najpomembnejša vzgojna nalogaučitelja. Le uravnotežena osebnost, kjer sta telo induh v osrečujočem sožitju, se bo znala resničnoveseliti življenja in tako ustvarjati tudi družboblagostanja, saj zadovoljni in srečni ljudje nisonikoli destruktivni.Stiška gimnazija je razmeroma mlada, saj nedosega niti povprečne dolžine človekovegaživljenja. A vrednost posameznikovega življenja niv njegovi dolgosti, ampak je v njegovi vsebini insadovih. Sadovi te gimnazije pa so dobro vidni kotizobraženi in vzgojeni ljudje, ki dajejo tudi temkrajem podobo razgledanosti in kultiviranosti. Aobvarovati jo je treba pred tem, da bi postala samotovarna znanja in uniformirana šola in da zliduhovi varljivih vrednot in sprevržene človečnostine bi zameglili njene dragocene kulturne invzgojne vloge.Srečen sem, da sem lahko toliko časa sooblikovalnjeno podobo in srečal toliko zanimivih, prijetnihin dobrih ljudi iz tako lepih krajev.Gregor Ficko, upokojeni prof. franc. in nem.

Učitelji - stebri znanja 115Šola je kot rečna struga: dijaki prihajajo in odhajajo, leto za letomNekaj moram napisati za zbornik, nekaj o šoli,svojem delu … Toliko vsega se je nabralo v 52letih, ki so pretekla od mojih prvih stikov s stiškogimnazijo, da bi bilo zanimivih zgodb za celroman … Pa vendar le nekaj kratkih misli.Lepo se je spominjati srednješolskih let, ki so seodvijala v popolnoma drugem času, ko smopodeželski otroci iz skromnih razmer, navajenitudi trdega kmečkega dela, vsako jutro z vsehkoncev prihajali v Stično v samostan, kjer je bilastiška gimnazija. Jaz sem kot mnogi drugi iz VišnjeGore prihajala z vlakom do Ivančne Gorice, nato papeš po makadamu proti Stični v vsakem vremenu stežko torbo, polno zvezkov in knjig, tako težko, dasta bili že na Marofu otrpli obe roki.To so bili časi, ko so profesorji po šolskih hodnikihdežurali, da dijaki ne bi pred poukom prepisovalidomačih nalog …, ko smo sami organizirali inizpeljali maturantski ples v Kulturnem domu vIvančni Gorici, naštudirali igro in z njo gostovali odGrosuplja do Šentlovrenca, da smo zaslužili zamaturantski izlet na morje. Mnogi smo bili takratprvič na morju. Vedeli smo, zakaj hodimo v šolo.Vedeli smo, da iz tega majhnega okolja v širni svetvodi le ena pot, to je izobrazba.In potem služba v šoli, v tej isti moji šoli. Znašlasem se na drugi strani katedra v vlogi učitelja, vslužbi, ki v širši družbi ni bila nikoli cenjena in takoje tudi dandanes, v službi, v kateri ne morešobogateti niti si prislužiti občinskega priznanja.Vendar vse to ne odtehta vseh pristnihmedčloveških odnosov, ki so se tkali vsa ta dolgaleta z mojimi dijaki vseh generacij in teh ni bilomalo. Z mnogimi se srečujem naključno, kjerkoli:na banki, v trgovini, na morju ali sredi Ljubljane.Vedno me opazijo, se pogovarjajo, kar pomeni, dase me še vedno spominjajo kot svoje profesoricekemije, in to mi daje intimno priznanje, kar mi jeTo so bila leta!Moja pristna povezanost z Jurčičem se je začeladavnega leta 1964. Tedaj sem postaladijakinja in začela se je nova etapa mojegaživljenja, najlepša in najbogatejša. Obkrožali so menepozabni sošolci, čudoviti učitelji in romantičnašolska okolica. Živeli smo svobodno kot ptički navejah samostanskih dreves, pa vendar smo poznalimeje naših hotenj. Poleg pridnega učenja so bilanaš največji podvig potovanja z vozom po okoliškihJožica Lampretdovolj. V medsebojnem spoštovanju smo gradili drugdrugega, od dijakov sem se ogromno naučila, zlastiposlušati, razumeti, pomagati, a v določenemtrenutku odločiti in za to prevzeti odgovornost. Tosem zahtevala tudi od njih.V teh letih je šola, žal, postala drugačna. Številodijakov se je povečalo, na žalost pa mnogi ne vedo,zakaj so tam. Na mnogih strokovnih izobraževanjihpedagogov smo se leto za letom ukvarjali le s tem,kako jih motivirati. Pa sem še vedno prepričana, dase morajo in morejo motivirati le sami … Kdo pa jemotiviral nas pred mnogimi leti? Vsak sam inmočna želja nekaj biti! Tudi čas, v katerem živimodanes, ni lahek. Ne dopušča pasivnosti, tarnanja …Pot, po kateri hodimo, smo si večinoma izbralisami. Le zakaj bi potem vzdihovali in se počutili kotžrtve (v šoli, službi). Vložimo vso svojo energijo inpamet v delo, ki ga opravljamo, pa bo tako delo kotučenje postalo hobi!Šola je kot rečna struga, po kateri teče reka dijakov.Eni odhajajo, drugi prihajajo, leto za letom, žedolgo vrsto let. Odhajamo tudi profesorji, tako alidrugače. Iz te brbotajoče reke sem marca letosizstopila tudi sama. Zaenkrat z mešanimi občutkihodim mimo šole vsako jutro le še na sprehod …Jožica Lampret, upokojena prof. kemijekrajih, kjer smo kot gledališčniki zbirali sredstva zaizvedbo maturantskega izleta in plesa. Tako hitroje bila pred nami matura, potem pa pot nafakultete! Moja prihodnost je bila tedaj že natančnozačrtana in ravno ob koncu študija so v Stičnipotrebovali profesorja za francoščino in nemščino.Nobenega pomisleka ni bilo, odhitela sem nazaj vdolinski raj in si v Ivančni Gorici ustvarila svojegnezdo.

116 Učitelji - stebri znanjaNaša zbornica je bila malo večja družina, kjer smodnevno reševali probleme, skrbeli za zabavo inosebnostno rast naših dijakov in nas samih. Kakoradi smo tedaj hodili na sindikalne izlete, niso nasovirali ne čas ne denar ne družine!adrenalinsko deliti mnenja, spoznanja, odkritja inpričakovanja. V tako polnem vzdušju in idejnemmrgolenju posamezniku počasneje teče rekaživljenja in ko se vendarle zaveš, da si prehodil žeSpominjam se prve delovne pomladi v Stični, ko meje nekega sončnega dopoldneva nenadejanoobiskala inšpektorica za francoščino, ki je bilazaljubljena v naš idilični kraj. Najin pogovor je bildolg in še danes me spremlja njen optimizem terhvaležno sledim njenim nasvetom.Potem pa je v letu 1981 zrasla nova šola v IvančniGorici, kjer so se srednješolci družili zosnovnošolci. Koliko različnih generacij inprogramov je delovalo pod isto streho, pa je vsekar teklo brez večjih zapletov! Prišlo je tudiobdobje, ko je moja cela družina preživljaladopoldneve v našem centru.Ves čas je naša šola potrjevala svoje ime z bogatokulturno ustvarjalnostjo. Hvaležna sem za vso toduhovno hrano, hvaležna dijakom, da sem lahko znjimi tudi jaz uresničevala svoje ideje in sanje.Koliko dobrih generacij sem spremljala do mature!Vsi mladi, ki sem jih učila, so bili tudi moji otroci.Mnogo je dragocenih spominov na pogovore znjimi in njihovimi starši. Delo v razredu je pogostoZdajšnja zbornica je pestra zbirka najrazličnejšihstrokovnjakov, s katerimi je prijetno, pa tudi pravStaša Glavič med svojima dijakinjama v Parizudolgo, dolgo pot, si rečeš: Bilo je enkratno indragoceno; če bi bilo dano, bi ponovno izbral topotovanje. In prav to čutenje je bogata popotnicaza naprej, do novih sanj in zvezd …V letošnjem letu naša šola praznuje velik jubilej inz njo tudi jaz, zato so vse misli in občutkipristnejši, toplejši in intimnejši. Prepričana sem, dabo naš veliki Jurčič še naprej bdel nad njo in ji kazalpravo pot v prihodnost, mi pa bomo ohraniližlahtne spomine in ponos, saj smo del njenezgodovine. Torej: Bonne chance!Staša Glavič, upokojena prof. nem. in franc.Bilo je naporno, pa vendar lepoPa je minilo moje službovanje! Ko se takoleozrem na prehojeno pot, ugotavljam, da somoja leta poučevanja izredno hitro minila. Bilo jenaporno, velikokrat stresno, pa vendar lepo. Kljubvsemu mi ni žal, da sem s službo zaključila sedaj,ko sem še sposobna narediti kaj zase in za svojodružino.Sem ena redkih, ki je svoje delo začela in končalana tej šoli. Z nostalgijo se spominjam začetka, letpoučevanja v samostanu v Stični, kjer sem tudisama končala gimnazijo. Seveda me je bilo malostrah, kako me bodo sprejeli moji bivši profesorji.Ker nas je bilo malo, smo večkrat posedeli vzbornici in poklepetali. Bili smo kot velika družina.Večkrat smo tudi potovali.Z dijaki sem bila v dobrih odnosih, saj sem bila lemalo starejša od njih. Seveda je bilo lepše na raznihMarija Mencinbolj ali manj strokovnih ekskurzijah, še lepše pa nakončnih izletih. S prvo generacijo smo šli v Krškona češnje, v Dolenjske Toplice s kolesi, v Brkine vbrigado (to je bil maturantski izlet), v Makarsko zazaključek šolskega leta, v jeseni pa še na Triglav.Seveda ni bilo organiziranih prevozov z avtobusi;

Učitelji - stebri znanja 117šli smo z vlakom in peš, jaz pa sama z njimi. Brezposebnega dogovarjanja je bilo jasno, da se morajodržati pravil lepega vedenja in dogovorov skupine.Pa je prišla selitev v novo šolo. Iz mirnegasamostanskega okolja v konglomerat osnovne insrednje šole. Učilnice pomešane, malčki in velikanitudi. Potem pa še usmerjeno izobraževanje,posebni prevozi dijakov iz Ljubljane, ukinitevzaključnega izpita … Vojna. Zbornico smo selilitrikrat, saj se je število profesorjev hitropovečevalo. Potem so se stvari začele počasiumirjati. Najprej smo ločili osnovno in srednjošolo, kolikor se je pač dalo, in poskušali krotiti vsaksvoje. Nato smo dočakali, da se je osnovna šolapreselila v svoje prostore. S ponovno uvedbogimnazije, z maturo in enoizmenskim poukom smospet vzpostavili pravi srednješolski duh. Šola jezadihala s polnimi pljuči. Ustalilo se je tudi številoprofesorjev, vse več je takih, ki so na šoli deset inveč let. Moram reči, da smo postali dober kolektiv.Delali smo za dobrobit dijakov in želeli doseči čimboljši ugled šole. Delali smo složno, brez rivalstvain se veselili vsakega uspeha. Zato ni čudno, dasem se v tem kolektivu (v katerem je bilo več kotpol mojih bivših dijakov) dobro počutila. Šeposebej povezani pa smo bili v aktivu matematikovin fizikov. Ker smo sedeli skupaj, smo vednousklajevali delo in kriterije ter se nasmejalimarsikateri zanimivi izjavi. Omeniti moram tudi t.i. tehnični kader, saj sem bila tudi pri njih vednodobro sprejeta. Najboljša sodelavka v zadnjih letihje bila tajnica, ki mi je bila v oporo pri pisarniškemdelu, v osebnih težavah pa sva tolažili druga drugo.Prišel je čas slovesa. Čeprav imam rada otroke inmi ni bilo težko opravljati svojega dela, semizkoristila prvo priložnost, da izprežem. Radožividijaki so mi pobrali preveč energije, preden sem jihpripravila k delu, izčrpavale pa so me tudi domačetežave. Naključje je hotelo, da smo se tri kolegiceposlovile ravno za novo leto. Kolektiv nam jepripravil res izjemno lepo slovo. Presenetila me jeudeležba, sproščenost in pristnost navzočih. Kosem poslušala, kaj menijo o mojem delu in o menikot sodelavki, sem začutila, da sem del res dobregakolektiva. Nenadoma sem se počutila takonebogljeno. Pričela sem razmišljati: »Le kako sibom organizirala svoje življenje, da ne bom samodoma za deklo?« Mislim, da bo še nekaj časatrajalo, da se bom utirila. Zagotovo bom ohranilastike z mnogimi sodelavci, raziskovala okolico in sesproščala na svojem vrtu.Marija Mencin, upokojena učit. matZakaj smo kljub vsemu hvaležni za ta svoj učiteljski poklicVse svoje življenje že poučujem biologijo, ki jezelo lepo področje. Če bi ne bila tik predupokojitvijo in bi znova začela svojo poklicno pot,bi se mi v tem našem površnem času zdelonajpomembneje dijakom priučiti sposobnostpotrpežljivega in tihega opazovanja narave tersposobnost poglobljenega razmišljanja odogajanjih v naravi, ne nazadnje pa tudi iskrenegaspoštovanja in sočutja do vsega živega. Naše delo jelahko zelo ustvarjalno, a največkrat nam ne pokažetakoj vidnih rezultatov. Ti se pokažejo šele čez leta,če so slučajno pri redkih dijakih naša prizadevanjapadla na plodna tla. Takšen je učiteljski poklic. Podrugi, človeški plati pa se v tem poklicu vsak danznova zdim sama sebi popolna začetnica. Mojvsakdan je največkrat zapolnjen znepričakovanimi in včasih tudi zelo zahtevnimipreizkušnjami in vprašanji, dan ni dnevu enak.Pravzaprav v mnogih pogledih ne učimo učiteljiučencev, pač pa učenci nas učitelje o nas samih. Zdise mi, da ni poklica, ki bi od človeka zahtevalNada Požun Kantetoliko samospoznavanja in samospreminjanja. Zatosmo hvaležni, da smo tu!Nada Požun Kante, prof. biologije

118 Učitelji - stebri znanjaRazmišljanje ekonomistke o pedagoškem deluLeta 1996 sem zamenjala službo. Vzunanjetrgovinskem podjetju v Ljubljani semdelala 17 let, nato pa sem pričela poučevatiekonomske predmete na Srednji šoli JosipaJurčiča Ivančna Gorica. Za to delo sem moralaopraviti pedagoško izobrazbo in strokovni izpit.Tudi plača je bila vsaj 20 odstotkov nižja kot vpodjetju. Vendar me vse to ni motilo. Delo vpedagoškem poklicu je sicer bistveno drugačno oddela v podjetju, hkrati pa zanimivejše, lepše in boljizpopolnjujoče od dela v pisarni. To lahko zgotovostjo trdim, ker imam izkušnje na obehpodročjih.Maturantska ekskurzija v DalmacijoVsako jutro se iz Ljubljane odpeljem po skorajprazni avtocesti v Ivančno Gorico. Nobenih kolon,zastojev in semaforjev. Pred šolo imam zagotovljenparkirni prostor, kar je danes že velik luksuz.Pokrajina je idilična, ljudje so prijazni. Pravposebno pa je zanimivo delo z mladimi. Vsako leto,vsak mesec, vsak dan so drugačni. Veliko je novihizzivov in zanimivih izkušenj, polnih prekipevajočein zaletave mladostne energije.Dijake sem spremljala na strokovnih ekskurzijah,športnih dnevih in na šolskih in državnihtekmovanjih. Skupaj smo bili v šoli v naravi in namaturitetnih ekskurzijah v Dubrovniku in v Grčiji.Nepozabni so tudi vsi maturantski plesi.Vsa leta svojega pedagoškega dela prenašam nadijake poleg strokovnega znanja tudi izkušnje izgospodarstva in tako povezujem teorijo in prakso.To je še posebno pomembno sedaj, kospreminjamo program ekonomski tehnik inekonomski tehnik – poklicno tehniškoizobraževanje. Na šoli namreč že dve leti tudivodim prenovo strokovnega izobraževanja.V prenovljenem programu poskušamo datidijakom poleg splošnega in strokovnegateoretičnega znanja tudi veliko praktičnega znanjain veščin ter jih oblikovati v celovite osebnosti, dabodo sposobni pogumno sprejemati obveznosti inodgovarjati za svoje življenje in delo. Poudarjamopomen vseživljenjskega učenja, timskega reševanjaproblemov in korektno komunikacijo. Uvajanjesprememb v strokovno izobraževanje je v velikimeri prepuščeno šolam, kar zahteva od učiteljevveliko kreativnosti, dobro organizacijo inkoordinacijo dela, usklajevanje mnenj in optimalnerešitve. Izkušnje iz bivše službe v podjetju mi takopridejo zelo prav. Naš cilj je usposobiti dijake zanadaljevanje šolanja po opravljeni poklicni maturi,za samozaposlitev ali pa za zaposlitev na področju,ki ga sami izberejo.Vsi učitelji, ki poučujemo v prenovljenemprogramu ekonomski tehnik, smo zadovoljni spestrimi možnostmi, ki jih nudimo našim dijakom.O tem, kako smo bili pri tem uspešni, pa bodosodili dijaki, starši in delodajalci.Mira Mikec, univ. dipl. ekon., vodja PUZUsmerila je moje življenjeVstiško gimnazijo sem prišla 1970. kot dijakinjain se že jeseni 1978. vrnila kot honorarnaučiteljica. Za nekaj let … in ostala vse do danes.Prometne zveze so bile v začetku sedemdesetih letkomaj vredne tega imena. Edini avtobus iz Stičneproti Muljavi je peljal nekaj minut čez dve. Vsaj dvapetka na mesec sem ga zamudila, ko smo se vprostoru, ki smo mu rekli telovadnica, zaigrali insem po dve- ali triurni odbojki še pešačila do domasedem kilometrov.Prav zaradi športa se želim zahvaliti svojiprofesorici Cilki Podobnik, ki me je v tistih časih, kosem hodila v tretji letnik gimnazije, naučila plavati,da sem sploh imela možnost konkurirati nasprejemnih izpitih na DIF. Dogovorila se je zabrezplačen obisk bazena na takratni Visoki šoli zatelesno kulturo in mi poklonila nekaj svojih prostihur za plavalno opismenjevanje. Zaznala je mojesanje in mi sama ponudila to možnost. Takrat semse ji seveda zahvalila. Šele pozneje sem doumela,kako je s tem usmerila moje življenje.

Učitelji - stebri znanja 119Neprecenljivo. Neponovljivo, vrednohvaležnosti.neskončneV tistih gimnazijskih letih si nikoli ne bi mislila, dabom iz sicer uspešne najstniške upornice postalataka »konzervativka«, kot sem danes. Pa vendar, koiščeš poti, slediš tistim vrednotam, ki so ti jihvcepili starši v otroštvu, in če hočeš biti še takoneukrotljiv, se boš utiril na tisto stalnico, ki si jozaslutil v rani mladosti.Najstarejši spominek iz gimnazije? Mojarazredničarka je bila profesorica Alma Hrovat.Spomnim se, kako neznansko stara se mi je zdelana prvi razredni uri, ko nam je predstavljalašolanje na gimnaziji. Pomislila sem celo, da najbržne bo moja razredničarka štiri leta, ker bo šla prej vpokoj. Ko smo se mnogo let pozneje s sošolci zbralina njenem pogrebu, smo ugotavljali, da smo takomislili vsi, povedali pa smo si pač tako, poskupinicah, kot smo se poznali. Pa je v mojemprvem letniku gimnazije dopolnila šele 36 let.Seveda o starosti svojih učiteljev enako mislijo vsegeneracije. Tako sem bila drugo leto svojegapoučevanja na gimnaziji vodja športnega dne.Smučali smo na Voglu in prvi dogovor je bil, dasmučamo do pol štirih. Glede na izjemno lepovreme in dolge čakalne vrste za vlečnice smo sespremljevalci dogovorili, da aktivnost podaljšamoza pol ure. To sem tudi povedala dijaku, ki me jeprišel vprašat, kdaj zaključimo. Meter stran odmene se je obrnil in navdušeno zavpil sošolcem:»Ej, ta stara je rekla, da smučamo do štirih!« Tolikoo starosti. Bila sem triindvajsetletna »ta stara«.Dobrih trideset let dela v eni ustanovi zagotovopusti prepoznavne sledi; bila sem učiteljica, vodjašole v naravi, mentorica šolskih krožkov,spremljevalka na maturantskih ekskurzijah,predsednica sindikata, ki je organizirala pravoučiteljsko stavko … Bila sem tudi dobra mentoricaučiteljem začetnikom, organizatorica državnihtekmovanj ali pa tajnica zaključnih izpitov inmature. Najmanj prepoznavno, čeprav ne ravnonajmanj zahtevno, pa je moje zdajšnje delo.Najboljši opis je: Ne vidi se, da je za določenostvarjo sploh kaj dela, če vse teče.Vsakih nekaj let pa pride generacija, ki me s svojomladostjo in pogledi prevzame ter pomladi ssvojimi novimi izgovori in iznajdljivostjo. Sajpozneje sami ugotovijo, da so včasih za kakšnostvar prepričevali prepričanega. In vsakih nekaj letje slovo z orošenimi očmi. Z veseljem priznam, dasem se učila in se še tudi od svojih dijakov.Predvsem od svojih odbojkaric. Jana V., Alenka,Sandra, Tina, Vlasta, Irena, Meta, Brigita in Jana Z.se mi še zdaj smehljajo s slike in me spominjajo,kako smo skupaj zaznale priložnost za uspeh in jouresničile.Ob posamezni generaciji porabiš zelo velikoenergije, da se uglasiš. Verjamem, da »ko dozoriš insi se pripravljen učiti, ti življenje pošlje pravegaučitelja«. Velikokrat ti pravi učitelj poskuša odpretioči, pa jih trmasto stiskaš skupaj. Odpreš jih šelepozneje, ko jih zmoreš. Morda je manj pomembno,kateri predmet poučuješ, če si pri mladih tak, kot siv resnici. Mislim, da je dobro, če je učiteljpredvidljiv.35. obletnica mature, junij 2009Pred tremi leti je na vrhuncu ustvarjanja umrlamoja – naša profesorica in sodelavka MarjetaGlavan. Naslednje leto smo učitelji v znak zahvaleod dijakov na maturantskem plesu prejemalimarjetke. Nekaj jih je bilo preveč, nekaj kolegov paje rože pozabilo na mizah. Tri sodelavke smo poprireditvi pobrale to razkošje marjet in ga okrogtreh zjutraj odnesle na Marjetin grob. Kot slovozadnje generacije, ki jo je poučevala tri leta.Tako, vidite, je tudi moja pripoved sestavni del»bajk in povesti o Srednji šoli Josipa Jurčiča«.Začela sem kot gimnazijka in se vrnila poučevat.Učila sem svoje tri sestre, tu so gimnazijo uspešnokončali moji trije otroci. Posebno je tudi to, da so sevsi trije uspeli zapisati v Zlato knjigo šole: Luka kotuspešen igralec v rokometni ekipi, Nataša in Irenapa kot zlati maturantki.Že pred časom sem ugotovila, da ne želim večvsega. Prenaporno je. Skušam jemati toliko, kotlahko obvladujem, da se lahko kdaj nasmejem, davedno znova lahko zaželim kolegom in dijakom lepdan.Z Jurčičem me povezujejo celo krvne vezi.Marina Strnad, prof. športne vzgoje inpomočnica ravnatelja

120 Učitelji - stebri znanjaDober učitelj je tisti, ki nauči svoje učence. Najboljši pa je tisti, ki jih nauči, davzljubijo stvari, ki jih uči, in se o njih učijo vse življenje!Spoštovana gospa razredničarka!Imamo vas radi, odkar smo skupaj. Od tistegaprvega septembra nas učite in s svojim zgledomkažete, kako pomembno je graditi iskrene odnose ssvojimi bližnjimi. Mi smo naše gradili na iskrenostiin zaupanju, ker ste nam vedno povedali svojemnenje naravnost, ne glede, ali so bile graje alipohvale, in ker ste zaupali v nas, nas spodbujali teriskali v nas dobro, ko bi že marsikdo obupal. Mednami so se spletle nitke prijateljstva in spoštovanja,ki so iz leta v leto postajale močnejše. Krepile so jihnaše skupne dogodivščine na izletih, na Voglu in vGrčiji, predvsem pa naše neskončne debate vrazredu. Ko ste nas izzvali s temami od okolja doduhovnosti, je dobil vsak priložnost, da pove svojemnenje. Če pa je nastal problem, smo ga poskušalirešiti skupaj, tako da je vsaka stran povedala svoje,vi pa ste nam pomagali poiskati kompromise.Najbolj pa nam bo ostal v spominu vaš nasmeh, kinikoli ni bil narejen in je prihajal od srca, ne gledena to, čemu je sledil: pohvali ali graji. To je bilnasmeh, ki nas je spravil v dobro voljo, nas spodbujalin ni pustil, da bi vam zamerili.Hvala vam, da ste naša učiteljica z veliko začetnico,ki nas ni pripravila samo za maturo, ampak nam jedala odlično popotnico za življenje. Hvala za uho, kinas je vedno poslušalo, besedo, ki nas je potolažila,in srce, ki nas je razumelo, ter energijo, ki vam je zanas ni nikoli zmanjkalo.Tako se je od mene poslovil moj 4. b v letu 2009.Spet še ena enkratna generacija v ne dolgih 29 letihučiteljevanja. Rada grem v razred …, vsak danznova, da prebesedimo besede in se ob njih še boljizbrusimo. Hvaležna sem za to poslanstvo!Breda Kramar, prof. slovenščineGimnazijski 4. b-oddelek-v letu 2009

Učitelji - stebri znanja 121Med nemščino in plesomNemščina mi je v otroštvu zelo prirasla k srcu.Tudi na stiški gimnaziji sem sošolcem na svojnačin razlagala ta prijetno težak tuji jezik, ki sem gakasneje izpopolnjevala v tujini. Že med študijemsem poučevala odrasle na jezikovnih tečajih. To sobile zame zares lepe izkušnje, ki so me po nekajletih prevajalskega dela popeljale v Ivančno Gorico.Delo učitelja je zelo dinamično, zanimivo, pestro,zahtevno, stresno in odgovorno, žal, premalocenjeno. V razredu moraš biti dosleden, zanimiv,prijazen, pravičen, enak do vseh kuštravih glav inzvedavih oči. Disciplina in red sta pri poukuodločilnega pomena. Petje in smeh pa pripomoretak sproščenemu ustvarjalnemu vzdušju. Pogumno sizastavljam visoke učne cilje, ker je znanje zamevrednota. Učenje ne more biti vedno zabava,ampak je pot, ki vodi k cilju in zadovoljstvu. Zadosego odličnih rezultatov so strokovnost,vztrajnost in delovno vzdušje največjega pomena.Ne maram monotonega birokratska dela, ki mefizično in psihično ubija. V pouk vedno vpletamživljenjske modrosti, pravila, zapovedi, prepovedi,jih začinim z osebnimi izkušnjami, ki si jih dijakiobičajno najbolj zapomnijo. Občasno nadomestimtudi mamo, ki zna prisluhniti s srcem, dam nasvetein delam vedno in samo za dobro dijakov.Poučevanje tujega jezika je zame velik izziv.Zakladnico znanja nemščine z najrazličnejšihpodročij dela in življenja posredujem s takšnovnemo, da včasih hote ali nehote preslišim tudišolski zvonec. V skoraj dveh desetletjih poučevanjana šoli sem že marsikaj doživela. Osrečujejo melepi trenutki, za katere si želim, da bi bili večni.Vesela sem hvaležnih, spoštljivih, odgovornih,delavnih, ustvarjalnih, skratka lepo vzgojenihotrok, na katere se vedno lahko zanesem. Vse, karje dobro, lepo, plemenito, tudi pohvalim. Dijakomskušam dopovedati, da se moramo v življenjutruditi, če hočemo uspeti. Z goljufijami in lažmi sene pride daleč. Zavedati se moramo svojihdolžnosti in delo dobro opraviti. Nato pa lahkomalo počivamo in si nabiramo novih moči za noveizzive. Tudi zabava pride na vrsto. Pa ne kakršnakoli, ampak tista prava, zdrava, brez alkohola incigaret ter ostalih omamnih substanc.Živimo v času krize moralnih vrednot. Razlike medbogatimi in revnimi so čedalje večje. Odsev družbese odraža tudi v odnosu dijakov do sebe, šolskegadela in profesorjev. Velika večina dijakov je danesMarija Majzelj Oven po uspešnem nastopu svojih varovancevpridobitniško in materialno naravnana. Le redkiposamezniki se v srednji šoli učijo za življenje, zaprihodnost in uresničitev svojih sanj. In pravzaradi njih se v tem poklicu splača vztrajati. Učiteljisi najbolj zapomnimo talentirane, uspešne inpridne dijake. Vendar je vsak posameznik svet zasein skriva v sebi posebne talente. Učiteljeva nalogapa je, da jih odkrije, usmerja in razvija.Ko se šolski vrvež umiri in so moji sodelavci žezdavnaj doma, zaživi še ena učilnica v različnihritmih – plesna. Spominjam se … Bilo je preddevetimi leti, ko je nekdanja ravnateljica izrazilaželjo, da se življenje dijakov razgiba še na drugačennačin. Takrat si niti v sanjah nisva predstavljali, vkakšne razsežnosti se bo razvijal na šoli ta čudovitiuniverzalni svetovni jezik, najlepši dvoranski šport,most med športom in umetnostjo.Poleg latinskoameriških in standardnih plesovučim lepega, uglajenega vedenja, zaupanja,sodelovanja, prilagajanja, vztrajnosti, vodenja,medsebojnega spoštovanja ter pristnih človeškihodnosov. Moja strogost v razredu se spremeni naparketu v energijo, smeh in veselje. Pozabimo našolski stres in smiselno izrabimo prosti čas.Uspehi dijakov tako na jezikovnem kot tudi naplesnem področju ponesejo ime šole v svet. Brezprizadevnosti in ustvarjalnosti dijakov ter velikeljubezni do poučevanja nemščine in plesa pa tehuspehov zagotovo ne bi bilo.Marija Majzelj Oven, prof. nemščine inmentorica plesne dejavnosti

122 Učitelji - stebri znanjaPrihodnost je zavita v tančico skrivnostiIgor Gruden, profesor ekonomskih predmetov ininformatike, je po izobrazbi univ. dipl. ekonomistin na šoli poučuje že devet let. Pravi, da sepoučevanje skozi čas spreminja – vsebinsko,pedagoško in didaktično. Določeno administrativourejanje pedagoškega procesa bi moralipoenostaviti in zagotoviti jasen obseg avtonomijeučitelja.Pri svojem delu želi izpostaviti sodelovanje vmednarodnem projektu Leonardo da Vinci,vsakoletno razredništvo, sodelovanje pri drugihprojektih šole ter seveda pretežno zadovoljnedijake in sebe s svojim učiteljskim delom.O svojem poklicu meni, da je čedalje zahtevenejšiin odgovornejši, delo je stresno (tudi zaradi pretnjekadrovskih presežkov), a prisotna je še vednonavdušujoča aktivnost, ki nas plemeniti. Dijaki sopremalo odgovorni, motivirani in spoštljivi. Z njimije treba gojiti dobre odnose, ob tem pa jihkonstruktivno in razumljivo v pozitivnem duhuopozarjati na napake. Kar naprej je zaželenoprilagajati didaktične metode in učni načrt.Igor Gruden s svojim 2. g na maturantskem plesuPrihodnost je zavita v tančico skrivnosti. Upa, da jevsaj približno rožnata, da bo dijakov več, da bodoučitelji še boljši, oddelkov manj in več časa zapogovore o skupnem delu.Igor Gruden, univ. dipl. ekonomistSlužbo knjižničarja sem sprejel kot poklic besede, ki ima moč oživljatiSedemnajst let bo letos, kar sem v časopisuprebral razpis za delovno mesto knjižničarja naSrednji šoli Josipa Jurčiča. Napisal sem prijavo inbil povabljen na razgovor … In dobil službo.Službo knjižničarja sem sprejel kot poklic besede,ki ima moč oživljati, a more tudi moriti, ki kliče kvédenju, a more tudi zavajati, ki daje, a more tudiodrekati. Sledila so prva srečanja z zaposlenimi indijaki.Živeti in delati v knjižnici je neizmerno razkošje.Življenje spoznavaš na toliko različnih načinov inčutiš toliko različnih življenj! Vsak išče svojo pot insvoj način in svoj prostor … Le čas zgodbe se ujamev isti vozel. Kmalu sem srečal veseljake paučenjake, iskalce in tekače, sanjače in prevzete odživljenja in kdaj koga, ki ga je stisnilo v kot in jenihal med strahom in pogumom … Knjižnica jekakor mati, ki se ji ne mudi, ki ji ni težko čakati, daprideš, da se pohvališ ali potarnaš, da najdešpotrditev ali da iščeš rešitve za vprašanja, ki jihzastavlja razum ali srce ali dlan.,Jože NosanMnogo dijakov je šlo v sedemnajstih letih, kar semtu, tod skozi ali mimo. Vsakdo je pustil sled,vsakdo je vzel, kar je takrat mogel vzeti. Našaživljenja so kot barve iste mavrice, ki se vzpenjanad dolino našega časa.In je sonce in je dež, v deželi nad njo pa se pneznamenje zaveze, da zmoremo skupaj več, kot smosi upali sanjati, in bolje, kot smo si upali verjeti.Jože Nosan, knjižničar

Učitelji - stebri znanja 123Zidovi in steneIn beton brez srca,Praznost zraka in prepihDolgih, predolgih hodnikov …In na koncu dva,Ki sta zašlaV labirint umikovIn objem prve šolske zaljubljenosti …Hic et nuncJa, čedalje bolj se mi zdi, da je tako. Šola se je vskrivaj izpeljani metagenezi razdelila na prostorin čas, ki se ne srečujeta več, živita drug mimodrugega in služita samemu sebi. Seveda se obdoločenih sporadičnih slučajnostih – kot je naprimer 60-letnica – srečata, za hip zadihata skupaj,ujameta utrip pretekle glorije in sedanje otopelostiter se uspešno razdružena podata naslednji dekadinaproti. Ne dajeta več tistega vonja stotin knjig inenciklopedij, ki jih znanja željne mlade dlaniskrivaj ali smelo odpirajo v šolski knjižnici medprešpricano uro, ne več pravega šolskega strahupred neznosno Kalarjevo in njenimiangleško-nemškimi fantazijami o potrebnostiHamleta, trpnika ali izpeljavi novih besed. Vizgubljenosti Časa in Prostora so se pomešalipredmeti v kepo nepotrebnosti in naveličanosti, vniz obrazcev in pravilnikov, ki negirajo sami sebein počasi, počasi in z nepovratno vztrajnostjoskrbijo za to, čemur so namenjeni: ubiti željo poznanju!Po tistem prvinskem, tako enostavnem inpopolnoma nezapletenem radoživem znanju, ko semladostnikove modro-sive, rjave in rahlozasanjane oči široko razprejo ob spoznanju, da jelaboratorij lahko ponovitev prvih dni stvarstva infizikalna učilnica nov vrt z jablano in Newtonom!Da je ura slovenščine skrivnostna kamrica, zakatere vrati stojijo v vrsti Sleherniki, Razkolnikoviin Balantiči, srečujoč se v beznicah in salonih,spotikajoč se ob dihurje in slavčke in dajejo natrenutke prostor mlademu iskalcu resnice, ki se jenaveličan vseh in vsega znašel v učilnici. Bolj povolji staršev verjetno, mogoče po sili razmer obvpisu ali pač zato, ker je nekje treba prebitidopoldne. In še eno … in naslednje …, dokler dušane otopi in hodi na vlak ali avtobus, se preobuje inmalica, čaka na izmenjujoči se ritem šolskih ur in izhvaležnosti do zvonca odhiti ob koncu na istiavtobus, s katerim se je v kletko zvezanostipripeljal zjutraj.je vendarle narava poskrbela, da nekatere stvari vpostmodernizmu izgubljenih iluzij ostajajo trdne inneomajne. Tiste torej, ki jih kriza vrednot in družbenekako zaobide, ki v svojem navdušenju prezrejonesmiselnosti novih in novih sprememb. Tudi tiste,ki s svojo trdnostjo stojijo zdaj in tukaj. Ja, celoprav take, kot bi jih srečali v tistih zgorajomenjenih učilnicah – boreč se z mlini na veter,govoreč lobanjam, padajoč znova in znova, pavendarle neuničljiv v svoji želji dati mladim Znanjein Veselje do življenja. Neka norost poučevanja siliučitelja s Srcem, da vendarle prezre vse Niče okolisebe, vse zapravljene ure in dneve mladih,preživete ob računalnikih in v navideznih srečahvseh vrst in ponovno in vedno znova … vstopi vrazred, tik zatem, ko je na hodniku ujel žarekmladosti in tista dva z začetka zgodbe našel vobjemu prve zaljubljenosti. Tako kot predšestdesetimi in več leti, prav tako kot tukaj in zdajin vsepovsod po svetu. In se nasmehne močiLjubezni in želji po življenju, ki vendarle premagasivine in naveličanosti. In ker je Učitelj, ve, da jenjegov vstop v učilnico tisti, ki bo štiridesetim,šestdesetim očem razkril kanček nečesa, kar se jesam nekoč naučil, spoznal, videl in preizkusil inodstrnil tančico naveličanosti z najlepšega obrazaMladosti.To – in nič drugega! Zdaj in tukaj si, Učitelj. Storitorej, da bodo dvatisočsedemdesetega leta reklilahko isto kot danes – dobrih šestdeset let smoimeli!… zaljubljenosti vMaja Zajc KalarMladost, Znanje in Življenje!In zato…… in prav zaradi tega …Maja Zajc Kalar, prof. nem in ang.

124 Učitelji - stebri znanjaUčno podjetje je simulacija pravega podjetjaSpomini na moje sedanje delovno mesto segajo vleto 1980, ko smo osnovnošolci iz Dobrepoljazbirali denar za Šolski center v Ivančni Gorici in bilina otvoritvi. V 8. razredu, to je leta 1984, smo prišlina ogled šole, da bo naša odločitev za bodočeizobraževanje lažja. Ker sem bila že odločena, da gremna ekonomsko šolo, je bila zame toliko boljrazveseljiva novica, da bodo v Šolskem centru uvedliekonomski program z naslednjim šolskim letom. Kakosem se oddahnila! Pa mi ni treba iti v IvančnoGorico, tja nekam na samoto, med polja, v tistočudno veliko šolo. Jaz seveda grem v Ljubljano. Vglavi mi je odzvanjala pesem »V Ljubljano, vLjubljano, so lepe ulice …«Tako sem se šolala in tudi zaposlila v Ljubljani.Poročila sem se in se preselila v Ambrus. Po rojstvudrugega otroka mi je bilo Ljubljane dovolj. Želelasem si službo v bližini, da bi bila čim manj od domain se mi ne bi bilo treba voziti tako daleč. NaSrednji šoli Josipa Jurčiča v Ivančni Gorici so iskaliučitelja strokovnoteoretičnih predmetov zapoučevanje računovodstva. Tako sem s 1. 3. 1996začela tu poučevati. Kako daleč je že to, kolikoekonomskih tehnikov in trgovcev, ki sem jihpoučevala računovodstvo, statistiko, poslovnomatematiko, pravo, gospodarsko poslovanje …, siže služi kruh. Med tem časom so se dogajaleprenove v programu ekonomski tehnik. Najbolj meje razveselila uvedba praktičnega pouka, t. i. učnopodjetje. Začela sem s prvimi učnimi podjetji in topoučujem še danes.Učno podjetje je simulacija pravega podjetja. Deloje razdeljeno v oddelke. Dijaki si na razpisu lahkoizberejo delovno mesto v kadrovski službi,tajništvu, računovodstvu in marketingu, ki se delina nabavo in prodajo. Nato opravijo razgovore zaprosta delovna mesta. Če je kandidatov za istodelovno mesto več, imajo lahko še test sposobnosti,ki ga pripravi vodja kadrovske službe. Nato seprične delo. Pouk je izrazito praktično naravnan.Dijaki uporabljajo znanje, ki ga dobijo pri drugihpredmetih. V učnem podjetju radi delajo in tudinjihovi izdelki so zelo dobri. Največ pa pridobijopri timskem delu, uporabi znanja in praktičnihizkušenj. Delo je sproščeno, ustvarjalno, najde pase čas tudi za facebook in igrice, vendar le podpogojem, da so naloge, ki si jih razdelimo nauvodnem sestanku, opravljene. Seveda so tu šenjihove plače – dobre ocene. Razveselimo sevsakega uspeha posebej, vsako naročilo pri našemObisk direktorice Viljane Brinovec iz Centrale učnihpodjetij Slovenije pri naspodjetju od drugih učnih podjetij nas razveseli innam da nov elan. Učno podjetje se vsako letopredstavi tudi na informativnem dnevu in sejmuučnih podjetij v Celju, kjer smo leta 2007 dosegli 3.mesto za celostno predstavitev našega učnegapodjetja Kmetič, d. o. o.. V šolskem letu 2007/2008nas je obiskala direktorica Centrale učnih podjetijSlovenije ga. Viljana Brinovec, ki je ob srečanju zdijaki še posebej pohvalila uspehe naših učnihpodjetij in njihovo dobro delo. Taka oblika poukapredstavlja za mentorje velik izziv, dijakom padobro uvajanje v iskanje prve zaposlitve.V letošnjem šolskem letu, ko sem dopolnjevalasvojo učno obveznost v Ljubljani, sem se večkratspomnila mladostne želje po Ljubljani in se ob temsamo nasmehnila z mislijo, kako lepo je biti tukajsredi polj, travnikov, zelenja, v samoti. Mojiljubljanski dijaki me niso razumeli, ko sem jim vsaktorek rekla, da odhajam na počitnice v IvančnoGorico in spet pridem v ponedeljek. Dobro pa sezavedam, kako pomembni so domači kraj, delo,učenje, pridobivanje znanja … Naj zaključim svojepopotovanje skozi čas z mislijo, ki mi jo je izreklasodelavka Maja Zajc Kalar ob mojem okroglemjubileju:Je čar v preprostostiin v vsakem dnevu nova svetloba.In prav zaradi tega je tema nepomembna.Celo življenje je učno podjetjein je vrsta ljudi za sredine in kote.A dom je kraj za ljubezen in cvetjeza družino in sladke piškote.Alenka Hočevar, dipl. ekn.

Učitelji – stebri znanja 125Uspešno krmarimo skozi prenovePribližno deset let sem zaposlena na Srednji šoliJosipa Jurčiča v Ivančni Gorici. Vsak delovnidan se iz Ljubljane pripeljem v idilo. Mnogoprijaznih ljudi sem spoznala in z nekaterimi stkalaprijateljske vezi. Dijaki pa so prihajali in odhajali.Vsak posameznik poseben, vsak razred drugačen,vsaka generacija z vedno novimi idejami indrugačnim načinom razmišljanja. Hitro sespreminja današnja družba, in kdo drug kot mladiso najbolj dovzetni za spremembe. Poskušamo jimprisluhniti, slediti njihovim željam in potrebam.Zato se je v teh desetih letih zvrstilo kar nekajprenov na vseh področjih, tudi pri poukuslovenščine. Prenove so prinesle kakšno slabost, atudi veliko dobrega.Na naši šoli smo se temeljitih prenov lotevali vsaleta. Celovito smo se npr. lotili prenove strokovnešole pred tremi leti. Za predmet slovenščina je topomenilo korenite spremembe, kar je seveda prav,saj smo se tako tudi »fizično« ločili odgimnazijskega programa, tj. z novimi berili inprenovljenimi učbeniki. Predvsem pa z načinomdela. Tako je poučevanje predvsem literature resdrugačno. Saj je danes med dijaki peščica knjižnihmoljev, večina pa v poplavi raznih medijev,povzetkov in obnov obtiči pri kakšni ali dvehknjigah. Trudimo se, da obravnava literarne teorijeni suhoparno nizanje literarnih pojmov, da »besedepostanejo meso«, obravnave ponazorimo z dijakomže znanimi besedili, npr. odlomki iz MartinaKrpana, Visoške kronike, Kovičevimi aliPavčkovimi pesmimi, Linhartovim Matičkom. Vse,kar so se naučili v osnovni šoli, pride prav. Ko je toznanje usvojeno, se lotimo mladinske književnosti,s katero se pred prenovo nismo ukvarjali in je zamnoge med nami to prvo poglobljeno srečanje zmladinsko literaturo po zaključeni fakulteti. Učninačrt kombiniramo z učbenikom. Tako imamo, tudizaradi prihranka, že dve leti zapored za domačebranje mladinski roman priljubljene slovenskeavtorice Janje Vidmar, Princeska z napako.Domačega branja se vedno lotimo problemsko.Zavedamo se, da le na tak način lahkovzpodbudimo mladega bralca k branju inrazmišljanju o besedilu. Brez osebnega stika zliteraturo je vsakršno branje zapravljanjedragocenega časa. In ker smo se odločili zapozitivni pristop k branju, iščemo načine, kako sepribližati mladostniku, da bo začutil potrebo poosebnem stiku z zapisano besedo. Danes je sevedato težka naloga zaradi tempa življenja, v kateregasmo vrženi, in zaradi tisoč in enega povzetka,ljudje, predvsem pa današnja mladina, smonagnjeni k enostavnim rešitvam oz. porabimo zadoločen učinek čim manj časa. Kaj je torej tisto, karmladega človeka danes zanima? V Princeski znapako so to teme: drugačni, odnos do drugačnih,družina, temeljna vrednota sodobnega, kaotičnegasveta, h kateri se vedno znova vračamo,odraščanje, travme, povezane z odraščanjem,ženska v različnih kulturah …Kaj pa načini preverjanja znanja? Takole si stvarisledijo: razlaga, pogovor, ponavljanje, utrjevanje,priprava na preverjanje, preverjanje, popravapreverjanja, pogosto ponovno preverjanje inpoprava preverjanja. Ocenjevanje. Vse to povsakem sklopu snovi, kar je tudi novost, s kateronaj bi dijaku omogočili lažje in učinkovitejšeučenje. In tu je še kronična bolezen srednješolcev,opravičeno in neopravičeno izostajanje od pouka …In naj povzamem.Včasih se mi zdi, da je tretjina našega dela boljfizičnega značaja kot duhovnega. Saj za utrjevanje,ponavljanje, popravljanje in še en krog podobnihzadev zapravim ogromno energije in časa. In tegane bi obžalovali, če bi bil učinek večji, znanja več,motivacija močnejša, vzdušje delovno, dijaki pazadovoljni. A žal velja pravilo: Nikoli ni zahtevanesnovi tako malo, da je ne bi moglo biti še manj!Ljudje, tudi mladi, smo pač nagnjeni k temu, danaredimo čim manj – da skratka deloracionaliziramo. In več kot je možnosti zaracionalizacijo, bolj jo izkoriščamo/-jo. In kam naj»stlačimo« tisto iz drugega odstavka? Učitelji žedolgo nismo več posredovalci letnic in podatkov. Atudi drugačen pristop zahteva svoj čas, še več časa.In nekaj, nekaj znanja pa mora biti za podlagorazpravljanju o takšnih in drugačnih temah.In zdaj se vprašam, ali danes naša mladina respotrebuje toliko guljenja ene in iste stvari v šolskihklopeh? Po mojih izkušnjah se večino časa, ki jeporabljen za to, dolgočasijo. Dolgčas pa je strup zaum, kot se pogovarjamo pri obravnavi romanaZločin in kazen F. M. Dostojevskega. Kot bizdravemu človeku pomagal hoditi. Nekje pa vendarso meje! Tudi starši se najbrž strinjajo. Če jih ni,bosta prvi dve tretjini (razlaga nove snovi) počasikopneli in se bomo ukvarjali samo še zutrjevanjem, ponavljanjem, preverjanjem – česa?Vem, poenostavljam. Strinjam se, da ponavljanje inutrjevanje morata biti. A na drugi strani vem, da nirezultatov, če ni določene količine vloženega truda.

126 Učitelji - stebri znanjaTrud pa je tudi samostojno učenje. In kje jesamostojnost? Ali jih vzgajamo v nesamostojne, stem pa tudi posledično nesamozavestneposameznike, ki stalno potrebujejo pri vsakemsvojem koraku pomoč? A sem optimistka! Učiteljbo vedno znal najti pot do znanja.V začetku aprila smo imeli predavanje na naši šoli,in sicer o prenovi strokovne šole. Nms-jev ne boveč. Spregovorili smo o oblikovanju kriterijev zapreverjanje znanja. In o tem, koliko je še učiteljavtonomen pri svojem delu, z drugimi besedami,koliko družba še zaupa učitelju.Naj bo prenova kakršna koli že, mi bomo spet vzelitisto dobro, predvsem za dijake. In bomo v čas, kiga imamo ali ga bomo imeli na voljo, razporedilivse tisto zgoraj napisano. Predvsem pa bomodijakom skozi literaturo poskušali privzgojitipozitivne človeške vrednote: odprtost, strpnost,komunikativnost, poštenost ter tri vrednote, zakatere pravi Dalajlama, da so temelj srečnegaživljenja: ljubezen, sočutje in VZTRAJNOST.Lidija Butina, prof. slovenščineSlovenistični aktiv: Majda Simonič, Breda Kramar, VesnaCelarc, Lidija Butina, Dunja KalužaIz časov prej in zdajListam zbornik ob 50. obletnici stiške gimnazijein odnesejo me spomini. V spiralo časa, kinavidez brezčutno teče z vedno istim tempom.Meni pa se zdi, da pospešuje in da je komaj kdaj šečas za prijeten, nostalgičen pogled nazaj. Pa naj sezgodi zdaj.Moja pot ima krajevno gledano precej majhen radij.Vse življenje živim v isti hiši na vasi, ki jezaznamovana z majhnimi kmetijami in prijaznimiljudmi. Večino od njih predstavljajo člani našerazširjene družine, ki je prekmalu izgubilakorenine, a zato s toliko večjim žarom poganja listenovega življenja.Čas od prvih korakov do valete na šentviškiosnovni šoli je iz današnjega pogleda minilbliskovito. A je dota njegovih let bogata zizkušnjami, znanjem in jasno odločitvijo za potnaprej. Kam pa? Jasno – samo čez hrib stopim in žesem tam – v modri šoli sredi razkošnega zelenja. Ja,takrat je bila samo še modra šola. Danes stojitazraven še mlajša vijolična sestra osnovne šoleStična in najmlajši bratec - rdeči ivanški vrtec.V loncu srednješolskih spominov brbotajorahločutni francoski šansoni, umetniško dovršenematematične formule, pronicljive misli literarnihklasikov, nepozabne pevske vaje in recitali in šemnogo drugih drobnih utrinkov. Ko so se vrataPogled z domačega dvoriščazaprla, se je odprl nov svet. Iz dežele v mesto, izmajhnega v veliko, iz znanega v neznano. Ljubezendo besed je bila velika, a želja po aksiomih inizrekih menda še večja.Študij matematike na Fakulteti za matematiko infiziko je samo še okrepil spoštovanje do poklica, kise je začel izoblikovati. V letu, ko je naša srednjašola praznovala abrahama se je tam začela mojapoklicna pot. Čeprav dobršen del tega časaspremljam dogajanje »na Jurčiču« z varne razdaljedomačega ognjišča, obkroženega s treminadebudnimi malčki, je poklic učiteljice

Učitelji – stebri znanja 127matematike nedvomno del mojega bistva. Zdaj se vvrvenje spominov mešajo glasovi generacij z drugestrani katedra, menjata se navdušenje in dvom,šelestijo listi preizkusov znanja, lesketajo se uspehitistih najboljših. Lepo je to. Ko šolski zvonec ssvojim zabavnim napevom odredi konec ure, se vsrcu šole – v zbornici - kakor v varnem zavetju istihskrbi in radosti srečajo generacije profesoric inprofesorjev. Povezani smo v iskanju vedno novihpoti do istega cilja. Čeprav je včasih prav ta ciljzavit v globoko meglo vsakdanjega izpolnjevanjaformalnosti in gore birokracije, se prav medpogovorom s kolegi kristalizira tisto nedvoumnoposlanstvo tega poklica. Nihče ne trdi, da jepreprosto. A prav v zbornici si na poseben, takospoštljiv in unikaten način podajajo rokespoštovanje in sodelovanje, izkušnje in entuziazem.Skrivnostni konglomerat ljudi in značajev kljubmedsebojnemu brušenju in kresanju mnenjpredstavlja strokovnost, usklajenost inzadovoljstvo.Pogled v aktualno politično stanje naše države,kaže nezavidljivo sliko pokojninskega sistema. Kotkaže, bomo svoje stolčke v zbornici čvrsto držali šeprecej dolgo. Mladost, ki z vsakim začetkom novegašolskega leta na novo vzvalovi po naših hodnikih,ohranja tudi nas v iskrivem in vedno svežemzagonu. Naša šola bo svoji častitljivi starostidodajala še nova leta in desetletja. Zato njej in nam,ki rastemo in živimo z njo, želim prave modrosti,jasnega pogleda v prihodnost in svežine duha. Vseostalo bodo prinesli tisti, ki bodo jutri inpojutrišnjem zoreli v njenem naročju.Dragica (Novak) Šteh, prof. matematikeUčiteljski zbor 2009

128 Žlahtni dosežkiZlat pogledčez biserno poletjepoišče sanjam pristan,a ko čez obzorjeprikliče spomine,zaspi nasmejan.PREGLED NAJŽLAHTNEJŠIH DOSEŽKOV SREDNJE ŠOLE JOSIPA JURČIČAIVANČNA GORICADijaki Srednje šole Josipa Jurčiča z veseljem inpredanostjo sodelujejo na mnogihtekmovanjih, natečajih in razpisih. Znavdušenjem spremljamo njihove nastope,dosežke in uvrstitve, še posebej pa smoponosni na vse tiste, ki v svojih prizadevanjihdosežejo najvišja mesta. V tem zbornikupovzemamo imena dijakov, ki so na raznihpodročjih s svojim imenom prispevali k ugleduin prepoznavnosti naše šole.Začenjamo z letom 2000 in končujemo zrezultati tekmovanj, znanih do 20. aprila 2010.2000Leta 2000 je zlato Jurčičevo nagrado prejel MatjažKoželj za sodelovanje v radijski okrogli mizi(Program Ars) o tekmovanju za Cankarjevopriznanje, aktivnost pri pouku, šolskih inizvenšolskih dejavnostih in za uspehe na področjukemije.Istega leta je zlato Jurčičevo nagrado prejela tudiNataša Strnad za likovno dejavnost, uredništvoIskric in za zlato Cankarjevo priznanje. Tekmovalaje tudi na državnem tekmovanju iz nemščine inangleščine, bila je novinarka Klasja in dosegla jeodličen uspeh s pohvalo na maturi.2001Leta 2001 je za odličen uspeh s pohvalo na maturizlato Jurčičevo nagrado prejel Uroš Jurglič.Mitja Smrekar: Premikanje časaSŠ za storitvene dejavnosti in logistiko CeljeIz ZLATE KNJIGEMentorica : Nina JakončičNaša šola beleži uspehe dijakov in jih nagrajuje.Vsak uspeh dijakov je hkrati uspeh in ponosšole. Tako smo že sredi devetdesetih oblikovaliPravilnik o Jurčičevih priznanjih in nagradah,nagrajenci pa so zapisani v Zlato knjigo šole.Iz Zlate knjige šole povzemamo samoprejemnike zlatih Jurčičevih nagrad, najvišjegapriznanja, ki ga šola vsako leto podelinajuspešnejšim dijakom šole.Do leta 2000 so zlate Jurčičeve nagrade prejeliBernarda Bevc, Barbara Piškur in Maja Sever.2002V letu 2002 so zlato Jurčičevo nagrado prejele 4dijakinje.Maja Gliha je prejela zlato Jurčičevo nagrado zauspehe na šolskem področju in izvenšolskihdejavnostih, za zlato Cankarjevo priznanje inodličen uspeh s pohvalo na maturi.Tanja Tomšič je prejela zlato Jurčičevo nagrado zauspehe na šolskih in izvenšolskih dejavnostih, zazlato priznanje iz logike in odličen uspeh s pohvalona maturi.Irena Bandelj, Teja Zakrajšek sta prav takoprejeli zlato Jurčičevo nagrado, in sicer obe zaodličen uspeh s pohvalo na maturi.2003Leto 2003 sta kot prejemnika zlate Jurčičevenagrade blestela dva dijaka, in sicer:Mitja Linec je prejel zlato Jurčičevo nagrado zaizjemne uspehe in za zlato priznanje natekmovanju iz znanja kemije ter za zlato priznanjeiz logike, kjer je dosegel zavidljivih 100 odstotkov.Marko Kotar pa je prejel zlato Jurčičevo nagradoza izjemne uspehe na področju znanja iz fizike in zauvrstitev v petčlansko olimpijsko ekipo.

Žlahtni dosežki 129Irena Strnad. Vse so dosegle odličen uspeh spohvalo na maturi.Nastja Novak: Človek ne jezi seSŠ Josipa Jurčiča Ivančna GoricaMentorica : Anja ŠmajdekPot do šole in domovPot do šole in domov je razburljiva in pustolovščin polna igra.Deček potuje od doma do šole, kjer se mu pripetijo številneprigode, ki ga nasmejijo in tudi razjezijo. Pred začetkom igre siigralci izberejo vsak svojo figuro in jo postavijo na predstartnomesto. Vsak izmed njih vrže kocko in tisti, ki prvi vrže številko6, se prvi odpravi na pot. Zmaga igralec, ki prvi prispe domovoz. do polja Cilj.Navodila za igro:Igralci mečejo kocko drug za drugim v smeri urinega kazalca.Po polju se premikajo glede na število dobljenih pik pri metukocke. Če na poti srečajo črno polje, ki je označeno:1. s knjigami – Ojoj! Ne smeš tako hiteti! Pozabil si zvezke,zato se moraš vrniti na začetek. Drugič bodiprevidnejši.2. s psom – Ubogi kosmatinček se te je tako razveselil, tipa se ga bojiš. Zbeži 3 polja naprej, preden se kužekzačne poigravati.3. s snežakom – Zdaj ni čas za igro in veselje. Si pozabil našolo? Vrni se 2 polji nazaj in naslednjič bodi zrelejši.4. z učiteljico – Učiteljica sporoči, da boste odšli naekskurzijo. Ker še ni vseh sošolcev, moraš počakati.Enkrat ne meči!5. z muzejskim dinozavrom – Kam bežiš!? Si se prestrašilmuzejskega dinozavra? Pojdi 3 polja nazaj in se nevračaj v to sobo.Zlate maturantke so prejele zlato Jurčičevo nagrado2006Leto 2006 je postreglo z rekordnim številomnagrajencev. Alja Barbič, Ivo Grlica, Tjaša Kralj,Andrei Proudnikov, Mateja Praznik, MartinSever in Polona Zaletel so prejeli zlato Jurčičevonagrado za odličen uspeh s pohvalo na maturi.Zlato Jurčičevo nagrado pa je istega leta prejela šemoška rokometna ekipa Srednje šole JosipaJurčiča Ivančna Gorica za osvojeni naslovdržavnih prvakov.2007Leta 2007 so zlato Jurčičevo nagrado prejeledijakinje Kaja Bahor, Branka Janežič, MartinaSlana in Marjana Turk. Dosegle so odličen uspehs pohvalo na maturi.2004V letu 2004 je prejela zlato Jurčičevo nagradoAjda Erjavec za odličen uspeh s pohvalo namaturi.Ponovno pa se je med prejemnike prestižne šolskenagrade zapisal Mitja Linec, ki je izstopal zizjemno bero zlatih priznanj na naravoslovnempodročju, tokrat jih je osvojil v matematiki, logikiin kemiji.2005V letu 2005 se je med dobitnice zlatih Jurčičevihnagrad vpisalo 5 dijakinj, in sicer Eva Bahor,Andreja Fortuna, Vesna Smolič, Nina Novak inZlate maturantke SM 2007 na sprejemu na MŠŠ2008Leta 2008 je moška rokometna ekipa Srednješole Josipa Jurčiča Ivančna Gorica ponovnoosvojila naslov državnih prvakov na srednješolskihšportnih tekmovanjih in zato prejela zlatoJurčičevo nagrado.

130 Žlahtni dosežkiprireditvah ter za naslove državnih prvakov nadržavnem tekmovanju z nazivom šolski plesnifestival.Nika Ilovar, Anita Kotar in Gregor Zupančič soprejeli zlato Jurčičevo nagrado za odličen uspeh spohvalo na maturi.Državni rokometni prvaki 2008Zlato Jurčičevo nagrado je prejela tudi AnaPrebanda za izjemne uspehe na šolskem inizvenšolskem področju, za zlata priznanja natekmovanjih iz znanja slovenščine, fizike,matematike in logike.Neža Muhič pa je prejela zlato Jurčičevo nagradoza odličen uspeh s pohvalo na maturi.Trikratna državna plesna prvakaAna Prebanda ob prejemu zlate Stefanove nagrade2009Tudi leto 2009 je bilo bogato z zlatimi nagradami.Irma Zidar je prejela zlato Jurčičevo nagrado zauspehe na natečajih in državnih tekmovanjih, zazlati priznanji iz matematike in logike. Dosegla paje tudi odličen uspeh s pohvalo na maturi.David Kastelec in Nika Markelj sta prejela zlatoJurčičevo nagrado za nastope na vseh šolskihproslavah, za promocijo šole na izvenšolskihZLATI MATURANTI SPLOŠNE MATURESpričevalo splošne mature s pohvalo oziroma nazivzlati maturant se podeli dijaku, ki doseže izjemen –odličen uspeh s pohvalo na maturi, tj. 30–34 točk.Za znanje Republika Slovenija maturante tudinagradi, vsako leto nekoliko drugače. Praviloma sozlati maturanti povabljeni na slovesni sprejem inpodelitev spričeval s fotografiranjem. Nekajkrat jebil ta sprejem na Brdu pri predsedniku države,nekajkrat je spričevala svečano podelil minister zašolstvo. Vsakokrat je tudi častna medijskapredstavitev, sponzorji pa prispevajo denarne inpraktične nagrade. Na šoli se vsakemu zlatemumaturantu splošne mature avtomatično podelizlata Jurčičeva nagrada. Posebej želimoizpostaviti štiri imena najprestižnejše lestvicezlatih maturantk, ki so dosegle vseh 34 možnihtočk na splošni maturi: Irma Zidar, Kaja Bahor,Eva Bahor in Tjaša Kralj.

Žlahtni dosežki 131Zlate maturantke splošne mature do leta 2000 sobile Bernarda Bevc, Barbara Piškur in MajaSever.Nato pa:Ana Valentinčič: Fast food (hitra hrana)SŠ Josipa Jurčiča Ivančna GoricaMentorica : Anja Šmajdek2000 Nataša Strnad2001 Uroš Jurglič2002 Irena Bandelj, Maja Gliha, Tanja Tomšičin Teja Zakrajšek2004 Ajda Erjavec2005 Eva Bahor, Andreja Fortuna, VesnaSmolič, Nina Novak in Irena Strnad2006 Alja Barbič, Ivo Grlica, Tjaša Kralj, AndreiProudnikov, Mateja Praznik, Martin Severin Polona Zaletel2007 Kaja Bahor, Branka Janežič, MartinaSlana in Marjana Turk2008 Neža Muhič2009 Nika Ilovar, Anita Kotar, Irma Zidar inGregor ZupančičKaja Bahor na SM in Sanja Zajc na PM sta doseglileta 2007 vse točkeZLATI MATURANTI POKLICNE MATURESpričevalo poklicne mature s pohvalo oziromanaziv zlati maturant POM se podeli dijaku vsrednjem strokovnem izobraževanju, ki dosežeizjemen uspeh na poklicni maturi, tj. 20–23 točk.Izpostavimo imena tistih, ki so dosegle vse možnetočke na poklicni maturi: Sanja Zajc, BarbaraAdamlje, Špela Košir, Kristina Korelc, MartinaPancar, Mojca Rajar in Nataša Hočevar.Tudi zlati maturanti POM so povabljeni na sprejemna državni ravni, praviloma k predsednikudržavnega zbora, včasih tudi k ministru. Na šoli sevsakemu zlatemu maturantu POM podeli srebrnaJurčičeva nagrada.2002 Nataša Hočevar2003 Kristina Korelc, Martina Pancar in MojcaRajar2004 Boštjan Kastelic2005 Barbara Adamlje, Urška Gačnik, TinaFink, Špela Košir, Anja Trnovšek in JanjaZupančičZlate maturantke PM 20052006 Melita Koželj, Nataša Mohorčič, MartinaVrhovec in Tomaž Zupančič2007 Slađana Miljević in Sanja Zajc2008 Irena Kastelic, Jožica Nose in Iris Pekolj2009 Rok Berčan, David Bukovec in NinaKlemenčičSPRIČEVALA ZAKLJUČNEGA IZPITA SPOHVALOSpričevalo zaključnega izpita s pohvalo se podelidijaku, ki doseže izjemen uspeh na zaključnemizpitu. Na šoli se vsakemu dijaku, ki doseže tauspeh, podeli bronasta Jurčičeva nagrada.Spričevala slavnostno podeli ravnatelj.2002 Slavka Lavš, Katarina Erjavec in BoštjanKastelic2003 Sanela Kajtazović in Ksenja Kovač2005 Blaž Kotar in Nevenka Novak2006 Irena Kastelic2008 Laura Turk

132 Žlahtni dosežkiPodelitev spričeval ZI 2006ZLATA CANKARJEVA PRIZNANJA2000–2010Zlato Cankarjevo priznanje se podeli za izjemenuspeh na državnem tekmovanju iz znanjaslovenščine.2003 Marko Kotar je zasedel 5. mesto in se uvrstilv olimpijsko ekipo Slovenije za fiziko.2008 Ana Prebanda je prejela zlato priznanje in 2.nagrado, Mitja Zidar pa je zasedel 1. mestoin prejel 1. nagrado.2009 Mitja Zidar je prejel zlato priznanje in 1.nagrado.2010 Mitja Zidar je prejel zlato priznanje in 2.nagrado in Marko Ljubotina je prejel zlatopriznanje in 2. nagrado.2000 Nataša Strnad, Irena Bandelj, Maja Gliha,Renata Višček in Tanja Tomšič2001 Maja Gliha, Tanja Tomšič2002 Maja Gliha, 1. mesto v svoji kategoriji2003 Tanja Murn2004 Mateja Praznik2005 Kaja Bahor in Ana Prebanda2006 Freja Kladnik in Irena Kastelic, ki je vsvoji kategoriji zasedla 1. mesto2008 Ana Prebanda2009 Nina Strah, Urška Zupančič2010 Aljaž LevstekFreja Kladnik in Irena Kastelic z zlatim Cankarjevimpriznanjem 2006 na VrhnikiZLATA STEFANOVA PRIZNANJA2000–2010Zlato Stefanovo priznanje se podeli za izjemenuspeh na državnem tekmovanju iz znanjafizike. Najboljši poleg zlatega priznanjaprejmejo tudi 1., 2. ali 3. nagrado.2000 Uroš Jurglič je prejel 1. nagrado.ZLATE PREGLOVE PLAKETE2000–2010Zlato Preglovo plaketo se podeli za izjemenuspeh na državnem tekmovanju iz znanjakemije.2002 Mitja Linec2003 Ivo Grlica in Mitja Linec (1. mesto)2004 Mitja Linec2006 Tina Kek (1. mesto z doseženimi 100odstotki)2008 Mitja Zidar in Marion Antonia van Midden2009 Aljaž Levstek in Neža TrpinZLATA PRIZNANJA iz LOGIKE2000–2010Zlato priznanje se podeli za izjemen uspeh nadržavnem tekmovanju iz logike.2001 Tanja Tomšič2002 Mitja Linec in Tanja Tomšič2003 Ajda Erjavec, Mitja Linec (1. mesto), IrenaStrnad2004 Mitja Linec2005 Ana Prebanda in Miha Hrovat2007 Ana Prebanda2008 Ana Prebanda2009 Irma Zidar, Marion Antonia van Midden inTina Sinjur

Žlahtni dosežki 133ZLATA PRIZNANJA tekmovanja vznanju MATEMATIKE 2000–2010Zlato priznanje se podeli za izjemen uspeh nadržavnem tekmovanju v znanju matematike.Najboljši poleg zlatega priznanja prejmejo tudi1., 2. ali 3. nagrado.2004 Mitja Linec2006 Irma Zidar2007 Irma Zidar in Ana Prebanda2008 Marion Antonia van MiddenPrejeli so tudi nagrado za najboljši bilten šolskihšportnih tekmovanj.2007 Nika Markelj in David Kastelec sta nadržavnem šolskem plesnem festivalu postaladržavna prvaka med plesnimi pari.Na Dnevnikovem šolskem krosu sta Maša Ceglar inNada Bregar zasedli ekipno 3. mesto.2008 Dijaki SŠJJ so v kategoriji šolskih športnihtekmovanj postali državni prvaki v rokometu.Nika Markelj in David Kastelec sta na državnemšolskem plesnem festivalu postala državna prvakamed plesnimi pari.2008 Petra Kavšek in Matija Omejec sta nadržavnem šolskem plesnem festivalu zasedla 3.mesto med plesnimi pari.Marjanca Kužnik in Teja Zaletelj sta naDnevnikovem šolskem krosu dosegli ekipno 3.mesto.ZLATA PRIZNANJA tekmovanja vznanju NEMŠČINE 2000–2010Zlato priznanje iz znanja tujih jezikov se podeliza izjemen uspeh na državnem tekmovanju izznanja jezika.2008 David Škufca2010 Kristina GregorčičZLATA PRIZNANJA 2000–2010 ŠPORTIN PLESŠolska športna tekmovanja za srednje šolepotekajo po posameznih športnih panogah.Predvsem pri športnih igrah so tu področna inregijska tekmovanja, nato pa se ekipe prekočetrtfinala in polfinala kvalificirajo v finale. Nanekaterih področjih, kjer konkurenca ni takovelika, so samo državna tekmovanja.2002 Nina Novak je zasedla 3. mesto nadržavnem prvenstvu v badmintonu za srednje šole.Skupaj z Bojanom Kolencem sta ekipno zasedla 2.mesto.2004 Špela Koščak je stopila na najvišjostopničko na državnem prvenstvu v streljanju zzračno puško.2006 Dijaki SŠJJ so v kategoriji šolskih športnihtekmovanj postali državni prvaki v rokometu.2009 Nika Markelj in David Kastelec sta nadržavnem šolskem plesnem festivalu tretjičzapored postala državna prvaka med plesnimi pari.Petra Kavšek in Matija Omejec sta na državnemplesnem festivalu med plesnimi pari dosegla 2.mesto.Saša Uhan in David Kastelic sta na državnemplesnem festivalu prav tako med plesnimi parizasedla 3. mesto.Na državnem šolskem plesnem festivalu so 2.mesto ekipno v hip hop, pop in latino formacijahzasedle Alenka Struna, Anja Sinjur, Tina Jeras,Barbara Kastelic, Marjetka Glavič, Nastja Štepec.Blaž Kamin je na posamičnem atletskem državnemprvenstvu dosegel 3. mesto v skoku v daljino.Dijaki SŠJJ so v kategoriji šolskih športnihtekmovanj postali državni podprvaki v rokometu.2010 Dijaki SŠJJ so v kategoriji šolskih športnihtekmovanj postali državni prvaki.Jurčičev memorial 2010 – angleški esej

134 Žlahtni dosežkiPetra Kavšek in Matija OmejecZLATA PRIZNANJA tekmovanja vznanju BIOLOGIJE 2000–20102009 David ŠkufcaTine Rebec: Povedal ti bom, kaj vidimŠolski center Postojna, strojna šolaMentorica : Teja Logar MoranoZLATA PRIZNANJA na področjusrednjega strokovnega izobraževanjaZlata priznanja na področju srednjega strokovnegaizobraževanja dosegajo dijaki programaekonomski tehnik na državnih tekmovanjih izznanja za naslednje predmete: gospodarskoposlovanje, poslovna matematika, računovodstvo,hitrostno tipkanje, iz znanja ekonomije pa tudi zagimnazije.Katja Lorenčič: 60 poti do sebe (fotografski projekt)Gimnazija Bežigrad LjubljanaMentor : Tomaž TomažinZLATA PRIZNANJA tekmovanja izRAČUNALNIŠTVA 2000–20102001 Uroš JurgličZLATA PRIZNANJA RAZISKOVALNIHNALOG 2000–20102005 Tanja Vučinović in Damjana Ostanek sta zraziskovalno nalogo »Ali lahko Josip Jurčič postaneuspešna blagovna znamka?« dosegli 1. mesto.Timijan Drpič Minatti: Presvetla Ljubljana (serija)Gimnazija Bežigrad LjubljanaMentor : Tomaž TomažinZLATA PRIZNANJA tekmovanja izEKONOMIJE 2000–20102006 Nataša Mohorčič2009 Julija Vidmar – 1. mesto in Rok Berčan – 3.mesto2010 Ana Marija Filipič, ekipa SŠJJ je zasedla 2.mestoZLATA PRIZNANJA tekmovanja izGOSPODARSKEGA POSLOVANJA2000–20102001 Urška Kregar – 1. mesto, tudi zlato ekipno2002 Zoran Šunjić – 2. mesto

Žlahtni dosežki 1352003 Matej Hribar, Nikolaj Jefim2004 Katja Udovč - 2. mesto2006 Petra Saje, Maja Kaferle, Sanja Zajc, tudiekipno 3. mesto2007 Martina Mišmaš - 2. mesto2008 Julija Vidmar – 1. mesto2010 Sonja Lekan, Nina ArmičZLATA PRIZNANJA tekmovanja izPOSLOVNE MATEMATIKE 2000–20102006 Melita Koželj2010 Rok Nosan – 2. mestoZLATA PRIZNANJA tekmovanja izRAČUNOVODSTVA 2000–20102007 Julija Vidmar – 1. mestoZLATA PRIZNANJA tekmovanja vHITROSTNEM TIPKANJU 2000–20102001 Zoran Šunjić 1. mesto2006 Tjaša Kovačič in Uroš Ljubič2007 1. mesto ekipnonajboljši haiku, na natečaju za najboljšo kratkozgodbo je Irma Zidar dvakrat zapored osvojiladrugo mesto. Na natečaju za najboljšo kratkozgodbo v nemškem jeziku pa je za izvirnost,domiselnost ter lep in bogat jezik prejela drugonagrado Špela Novak. Tudi na likovnem področjuposegamo na natečajih po najvišjih mestih, KatjaAdamlje je dobitnica dveh nagrad.Izjemno ustvarjalni so plesalci. Poleg velikihuspehov na državnih tekmovanjih so nam v letu2009 pripravili plesno predstavo »Kdor si upa, tauspe«. Uživali smo v medijsko podprti vrhunskiprireditvi z odlično glasbo, v romantični zgodbi zustvarjalno koreografijo in nežni pomladni sceni.Dijaki ekonomskega programa pa dosegajo izjemneuspehe na raznih natečajih na svojem strokovnempodročju. Dijaki Tilen Jenko, Gregor Koščak in UrošLjubič so izdelali spletno stran, ki dijakom svetuje,kako varno uporabljati sodobno informacijskotehnologijo. Organizacija Save.si jih je povabila, daso predstavili svoj prispevek na mednarodnikonferenci v Nürnbergu v Nemčiji. Na tekmovanjuDOSS so Gašper Mohorčič, Tilen Jenko, JernejMarinčič in Gregor Koščak s profesionalnimspotom na temo Prah na knjigah ni več v modizasedli drugo mesto. Učna podjetja naše šole nasejmih dosegajo visoka mesta in nagrade zacelostno podobo učnih podjetij.Od leta 2005 dalje smo bili vsako leto uspešni nanacionalnem razpisu programa EU Leonardo daVinci in vsakega junija sta po dve skupini dijakov taprogram izvajali v tujini.Sara Biščak: Earth, number 60Gimnazija Bežigrad LjubljanaMentor : Tomaž TomažinNAGRADE in PRIZNANJA zNATEČAJEV, RAZPISOV INPROJEKTOVDijaki in učitelji so seveda sodelovali tudi namnogih drugih natečajih in razpisih. Tako je šolaprejela priznanje zlati kabel za najboljšie-Twinning projekt v kategoriji najboljšepedagoške inovacije.Mihael Simonič: Teku dogodkov na slediGimnazija Bežigrad LjubljanaMentor : Tomaž TomažinDijaki so sodelovali v razpisanih programih»Odprte šole«, literarnih delavnicah, pomerili so sev kreativnem pisanju, sodelovali so na različnihliterarnih natečajih. Posegali so po nagradah za

136 Žlahtni dosežkiKultura in Jurčičev memorialEnako pomemben kot natečaji je kulturni utripnaše šole. Naši pevci sodelujejo na pevskih revijah,prirejamo proslave ob državnih praznikih,slovesno podeljujemo vsa spričevala in vsako letoob dnevu šole pripravimo kulturno panoramo inpregled ustvarjanja na raznih področjih. Nastajaleso Iskrice, revije v tujih jezikih in samostojnegledališke predstave.Ideja za Jurčičev memorial se je porodila leta 2007profesoricama angleščine in nemščine oz.španščine Maji Zajc Kalar in Mojci Saje Kušar, kiprojekt vsa leta vodita. Kreativno pisanje,spodbujanje bralne kulture, spoznavanje samegasebe in lastna interpretacija vloge mladega človekav modernem svetu so vseskozi vodilo natečaja.Najprej so sodelovali le naši dijaki, ki so ustvarjalilikovno in besedno. Že naslednje leto so se jimpridružili tudi dijaki drugih slovenskih šol. Lepi inkakovostni izdelki so potrdili izvirnost ideje in leta2010 smo pripravili že četrti vseslovenski literarninatečaj.Matija Omejec: Jurčič v kockiSŠ Josipa Jurčiča Ivančna GoricaMentorica : Anja ŠmajdekObčutek, da v 21. stoletju vsi mladi le ne presedijovse noči ob televiziji ali računalniku, na facebookuali z mobilnim telefonom v roki, da mnogi izmednjih konec koncev le potrebujejo nekoga, s katerimbi delili svoje najbolj skrite misli in občutke, jevodilo izbire naslova, ob katerem bi se mladiliterati ozrli v skriti kotiček svoje duše in morda vtujem jeziku, ki jim je dovolj blizu, pa vendar tuditako daleč, da si ga upajo uporabiti za najbolj skriteizkušnje svojih mladih življenj … Danes se zdi, da jebila smer pravilna, veter pa dovolj močan, da nas ježe v štirih letih pripeljal do zavidljivih literarnihdosežkov mladih src.Tako so v preteklih štirih letih nastale praveliterarne mojstrovine. Vsakoletni razpis natečajaprinese odlomek izvornega Jurčičevega besedila, kiga dijaki preberejo in v svojih angleškihrazmišljanjih nadgrajujejo. Nekateri se ustvarjanjalotijo povsem literarno, spet drugim izvorni tekstdaje le potrebno osnovo za svobodno in modernorazmišljanje v tujem jeziku. Časovna oddaljenost,priročnost modernih medijev, sodelovanje nanatečaju, izražanje v tujem jeziku, ki daje dijakuravno pravšnji občutek skritosti – vse to so pravitemelji za neprecenljivo bogastvo mladih, ki namga podarijo. Bogato slovensko dediščino inJurčičeve junake devetnajstega stoletja povežejo zznanjem angleščine in barvitostjo mladostnedomišljije.Izreden odziv in veliko število esejev je prispelo vletu 2009. Razpisan naslov »I Know How It Feels tobe the Odd One Out« ali »Vem, kaj pomeni bitidrugačen« je bil pisan na kožo mladim innjihovemu iskanju mesta v sodobni družbi. Zato jebil v jubilejnem letu naše šole še z večjimpričakovanjem razpisan četrti Jurčičev memorial znaslovom »Happiness as I see it« ali »Sreča pomoje«. Na natečaju je sodelovalo 57 dijakov izsrednjih šol po vsej Sloveniji. Lepa zaključnaprireditev z bogatim izraznim programom našihdijakov, nagrajenih avtorjev in znanih gostov, kidelujejo v slovenskem kulturnem prostoru, pa jestalnica, ki obogati vsakoletno praznovanje dnevašole v marcu.Nagrajenci naše šole so Irma Zidar (2007), NežaMuhič (2008), Žiga Rojec (2009) in Nejc Puš(2010).Jurčičev likovni memorialLeta 2007 se je na likovnem krožku mentorici AnjiŠmajdek, akademski kiparki, porodila ideja olikovnem natečaju na SŠ Josipa Jurčiča. Po rojaku innosilcu imena naše šole se likovni natečaj imenujeJurčičev memorial, njegova tematika pa je povzetapo Jurčičevih literarnih delih.Leta 2007 je bila tematika Kozlovska sodba v VišnjiGori. Likovni delavnici na šoli sta se pridružili šedve zunanji srednji šoli. V skupinskem duhu so biliustvarjeni trije »kozli« iz recikliranih materialov, kiso bili na ogled ob tradicionalnem praznovanjuJurčičevega dne. Zmagovalnega kozla so lahkoudeleženci celo pretepli po senci.

Žlahtni dosežki 1371. Jurčičev memorial; avtorji: Katarina Zadražnik, NastjaMišmaš, Ana Omejec; naslov dela: KozelLeta 2008 se je likovni projekt imenoval »Jurčič jefaca«. Organizirana je bila slikarska delavnica inrazpisan interni likovni natečaj. Delavnico stapripravili in organizirali kar dijakinji 4. letnika inse preizkusili v mentorstvu mlajšim dijakom.Najboljši trije Jurčičevi portreti so bili na razstavi,preostala dela pa so bila razstrižena v puzzle inponovno sestavljena v edinstvenih kombinacijah.3. Jurčičev memorial 2009; avtor: Matija Omejec, naslov dela:Jurčičeva znamkaOb 60. obletnici delovanja SŠJJ in ob mednarodnemletu solidarnosti je bil Jurčičev memorial povezan ssimboliko števila 60 in z družabno igro človek, nejezi se. Razpisan je bil likovni natečaj, obJurčičevem dnevu pa je potekala delavnica na temokocke. Nastala so čudovita kiparska dela, ki so seuvrstila v tekmovalni del natečaja. Kasneje je našolo prispelo še mnogo likovnih del, strokovnakomisija pa je izbrala najboljša dela in jihnagradila.2. Jurčičev memorial 2008; avtorica: Sabina Gorjup,naslov dela: Modri JurčičNaslednje leto je imela interna slikarska delavnicanaslov »Jurčič gre čez cesto«. Izvedli sta jo KatjaAdamlje in Katarina Zadražnik. Na javni likovnirazpis je prispelo preko 60 del. Strokovna komisijaje izmed množice likovnih del izbrala najboljše inga predlagala za znamko SŠJJ.Nariši vznemirjenjeprvih poljubov,ujemi prgiščevetra v laseh …Urša Košak: Adrenalinski vlak – 60SŠ Josipa Jurčiča Ivančna GoricaMentorica : Anja ŠmajdekFoto: Anja ŠmajdekS tem izdelkom sem želela predstaviti vijuge drvečega vlaka vobliki številke 60. 6 vagonov naj bi predstavljalo popolnostštevila 6. Na ta vlak v več letih vstopi veliko različnih ljudi.Tam občutijo veselje, adrenalin, strah, pričakovanje, grozo insrečo. Teh šest čustev naj bi predstavljalo število 6.Zbrali in uredili:Marina Strnad,Dragica Šteh,mentorji in vodje aktivov.

138 Ob jubileju smo jim hvaležniOD 1945 DO 2010 SO NA GIMNAZIJI IN NATO NA SREDNJI ŠOLI JOSIPA JURČIČAIVANČNA GORICA DELALI:RAVNATELJI GIMNAZIJE OZ. SREDNJE ŠOLE JOSIPA JURČIČA IVANČNA GORICA ODLETA 1945 DO LETA 20101. Lojze Uršič 1945 – 19452. Mirko Leder 1945 – 19463. Klotilda Pavlič 1946 – 19464. Ciril Murnik 1946 – 19475. Ivan Tomšič 1947 – 19486. Sabina Podboj 1948 – 19497. Miran Vardjan 1949 – 19538. Mirko Leder 1953 – 19629. Cilka Žagar 1962 – 196410. Lojze Šonc 1964 – 197111. Cilka Žagar 1971 – 197512. Miha Glavan 1. 9. 1975 – 1. 9. 197913. Cilka Žagar 1. 9. 1979 – 15. 10. 197914. Jože Intihar 15. 10. 1979 – 1. 4. 198215. Cilka Žagar 1. 4. 1982 – 16. 8. 198216. Cvetka Bunc 16. 8. 1982 – 7. 10. 198617. Marija Mencin 7. 10. 1986 – 1. 4. 198718. Milena Vrenčur 1. 4. 1987 – 30. 12. 200319. Marija Strnad(ravnateljica enote Srednjastrokovna in poklicna šola)1. 9. 1997 – 31. 8. 200220. Marija Strnad 31. 12. 2003 – 31. 12. 200321. Milan Jevnikar od 1. 1. 2004 daljeGeneracija 1969 z učiteljskim zborom in ravnateljem Lojzetom Šoncem

Ob jubileju smo jim hvaležni 139V letu 1959 z dr. Kajetanom GantarjemPEDAGOŠKO OSEBJE, predmet in čas poučevanja1. Ambrožič Andrej športna vzgoja 1967 – 19682. Ambrožič Leopold 1951 – 19523. Avsenik Bernardka angleščina 1. 9. 1989 – 25. 4. 19904. Babič Vitomir fizika 1. 2. 1988 – 31. 8. 19885. Babič-Vrečar Irena ekonomski predmeti 1. 9. 1995 – 31. 8. 19966. Bahor Boštjan praktični pouk – stroj. 10. 9. 1988 – 31. 8. 19937. Barič Pavel 1965 – 19668. Bavdež Alojz glasba 1951 – 19589. Bernik Darja nemščina 1. 9. 1998 – 31. 8. 19991. 9. 2002 – 31. 8. 200410. Biskupsky Vitold matematika 1950 – 1956, 1961 – 196211. Bizjak Irena psihologija 1973 – 197412. Bogataj Ludvik fizika 1970 – 197213. Bon Milena knjižničarka 1. 10. 1987 – 17. 6. 199214. Borko Bojan športna vzgoja 1. 2. 1994 – 31. 8. 199715. Božič Katka angleščina 13. 5. 2002 – 4. 11. 200316. Božič Ljubica 1953 – 195417. Brčan Anton ekonomski predmeti 1. 9. 198918. Bregar Simon športna vzgoja 1. 9. 199719. Briški Andrej ruščina 1953 – 195420. Britovšek-Trampuš slovenščina 19. 3. 2007 – 5. 5. 2007Barbara21. Brunsteiner Tatjana biologija, kemija 1957 – 196022. Budnar Miloš 1970 – 197023. Bunc Cvetka ravnateljica 16. 8. 1982 – 7. 10. 198624. Butina Lidija slovenščina 1. 9. 200025. Candellari Zdenka fizika 1. 9. 1996 – 22. 11. 200526. Car Darja fizika 10. 9. 2001 – 31. 8. 200227. Cankar Marija športna vzgoja 1973 – 197628. Celarc Vesna slovenščina 1. 10. 199329. Cerar Milena angleščina 9. 10. 1990 – 28. 2. 199130. Curk Janina psihologija 1. 9. 1992 – 31. 8. 199331. Cvetanović Miodrag športna vzgoja 1. 9. 1981 – 1. 9. 199132. Čampa (Kolenc) Helena strojepisje 1. 2. 1988 – 31. 8. 1990

140 Ob jubileju smo jim hvaležniUčiteljski zbor 197733. Čebašek Franc ruščina 1951 – 195334. Čepon Slavica angleščina, slovenščina 16. 9. 1985 – 31. 7. 198635. Černe Milena slovenščina, um. vzgoja 1. 9. 1984 – 28. 11. 198536. Černelič Ludvika sociologija, filozofija 1. 9. 1987 – 30. 11. 198837. Černelič Stanko strojništvo 1. 9. 1984 – 31. 8. 198838. Čič Janez angleščina 1. 9. 2000 – 31. 8. 200139. Čokert Andrej geografija 1. 4. 1981 – 30. 6. 198140. Dakskobler-Savšek Ines kemija 1. 9. 1993 – 31. 8. 200041. Debevec-Oblak Ana slovenščina 1949 – 195742. Dekleva Aleksander kemija 1. 10. 1979 – 31. 12. 197943. Derenda Barbara slovenščina 3. 3. 2003 – 31. 8. 200444. Detele-Ninhart Katarina 1946 – 194845. Devetak Silva risanje 1954 – 195846. Dobre Tatjana kemija 27. 2. 2006 – 31. 8. 200747. Dolenšek-Vode Julijana angleščina 1. 2. 1988 – 31. 8. 1990Mary48. Dovjan Ivan 1954 – 195549. Dovžan-Troha mag. Ana nemščina 1. 9. 200450. Draškovič Martin zgodovina, um. zgod. 1. 9. 1979 – 31. 8. 198251. Drev Gregor fizika 1. 1. 1998 – 30. 9. 200052. Đajič Duško strojništvo 1. 9. 1983 – 31. 8. 198453. Eržen Dragica strojepisje, pravo 4. 1. 198954. Eržen Marija 1950 – 195255. Fajdiga Marija strojepisje 8. 4. 1985 – 31. 1. 198956. Faletič Sergej fizika 1. 9. 2004 – 31. 8. 200857. Fekonja Alojz ruščina 1948 – 195258. Fele-Beuermann Marija kemija 1. 9. 1995 – 6. 8. 199659. Ferbežar Polona geografija 28. 2. 2000 – 31. 12. 200060. Ficko Gregor nemščina, francoščina 1. 9. 1972 – 31. 8. 200661. Filipič Melita geografija, zgodovina 1. 2. 1978 – 31. 8. 198562. Filipič Mihael strojništvo 19. 10. 1982 – 31. 8. 200163. Fink Marinka matematika 1968 – 196964. Fister Marta ekonomski predmeti 7. 9. 199565. Frumen Rozalija nemščina 1973 – 197466. Gabrijel Ana matematika 1945 – 195867. Galič Franc matematika 1955 – 195568. Gantar dr. Kajetan latinščina, francoščina 1955 – 1964

Ob jubileju smo jim hvaležni 14169. Glavan Alenka angleščina 16. 2. 1976 – 31. 8. 197670. Glavan Jerica angleščina 1. 9. 200071. Glavan Kseneman Vida strojepisje, pisarn. posl. 1. 9. 1987 - 22. 12. 198972. Glavan (Šerak) Marjeta slovenščina 1. 2. 1973 – 31. 1. 19845. 9. 1986 – 4. 6. 200773. Glavan Mihael angleščina, slovenščina 1972 – 197974. Gliha Mirko praktični pouk 1. 9. 1985 – 31. 8. 199275. Godec Ana ekonomski predmeti 1. 9. 199476. Godina Polonca angleščina 1. 9. 1999 – 31. 8. 200177. Gogala Barbara psihologija 6. 11. 1990 – 31. 8. 199178. Gorišek Marjan psihologija 1.9.199379. Gorišek-Vencelj Barbara kemija 1. 5. 2002 – 31. 8. 20021. 9. 2004 – 31. 8. 200622. 2. 201080. Gorup Ljubomir 1945 – 194581. Gostenčnik Nada slovenščina 1. 9. 1996 – 31. 8. 199882. Grabljevec Jelka biologija, laborantka za 7. 11. 1988kem in bio83. Grebenc Karolina nemščina, francoščina 1960 – 196184. Grebenc Metka športna vzgoja 1. 9. 1991 – 31. 8. 199485. Grgur (Naprudnik) zgodovina, umetnostna 1. 9. 1982Alenkazgodovina86. Grlica Franci geografija 1. 9. 1982 – 31. 7. 198326.6.198487. Groznik Pavel predvojaška vzgoja 1964 – 197188. Groznik Rezka gospodinjstvo 1964 – 196589. Gruden Igor ekonomski predmeti 1. 3. 1989 – 8. 7. 19891. 9. 200390. Habjan-Glavič Stanislava nemščina, francoščina 1. 9. 1974 – 31. 12. 200991. Harrison Annabel Jane angleščina - asistentka 29. 9. 1997 – 30. 6. 199892. Hiti Gregor športna vzgoja 1958 – 195993. Hočevar Alenka ekonomski predmeti 1. 3. 199694. Hočevar Kristina slovenščina 12. 9. 2006 – 28. 12. 20069. 5. 2007 – 8. 7. 20071. 9. 2007 – 31. 8. 2008Del učiteljskega zbora na maturantskem plesu1984

142 Ob jubileju smo jim hvaležniUčiteljski zbor 1984 z ravnateljico Cvetko Bunc95. Hočevar Tone geografija, sociologija 1. 2. 1975 – 31. 7. 197596. Hočevar Vida sociologija, zgodovina 4. 1. 198997. Horvat Anton 1963 – 196498. Hrastar Jože praktični pouk 23. 11. 1989 – 28. 2. 199499. Hrastnik Simona zgodovina 9. 3. 1998 – 31. 5. 1999100. Hribar dr. Mirko 1964 – 1964101. Hribar Franc praktični pouk – stroj. 13. 9. 1982 – 31. 8. 1989102. Hrovat Alma zgodovina, umet. 1962 – 1979zgodovina103. Hrovat dr. Emil biologija 1947 – 1954104. Hrovat-Jevšenak Alojzija matematika, fizika 1963 – 1966- Slava105. Hrvatin Mojca geografija 1. 9. 1997 – 31. 8. 1999106. Humar Frančiška 1955 – 1956107. Intihar Jože matematika, fizika 1972 – 1982108. Jakoš Gregor matematika 1. 4. 1996 – 31. 10. 2000109. Jamar Marija 1945 – 1946110. Jan Mateja matematika 1. 9. 2004111. Jelen Aleš matematika 3. 5. 2006 – 14. 7. 2006112. Jereb Maja 1971 – 1971113. Jevnikar Milan matematika 1. 9. 1981 - 6. 1. 1983,6. 12. 1983114. Jevšenak Ludvik Nemščina, francoščina 1964 – 1967115. Jošt Slavka slovenščina, angleščina 19. 4. 1973 – 31. 8. 1976116. Jovan Vinko glasba 1946 – 1947, 1949 – 1950117. Jug-Rabič Ljudmila biologija 1952 – 1956118. Juvan Justina 1953 – 1954119. Kadunc Angela (Jelka) nemščina, francoščina 1970 – 1972120. Kalan Rudolf 1955 – 1956121. Kaluža Dunja slovenščina 1.9. 2004122. Kamenik Nevenka matematika 1. 9. 2005 – 17. 7. 2006123. Kastelic Špela fizika 1. 10. 2000 – 3. 10. 2001124. Kastrevc Jana slovenščina 1. 9. 2005 – 31. 8. 2006125. Kerenc Anka 1945 – 1945126. Keršmanc Ivana francoščina 1956 – 1957

Ob jubileju smo jim hvaležni 143127. Kirbiš Jelena laborant za kemijo,naravoslovje1. 9. 1987 – 31. 8. 19881. 9. 1989 – 31. 3. 1990128. Klančar Angela sociologija 7. 9. 1994 – 31. 8. 1998129. Klanjšek Karel 1949 – 1950130. Kmet Andrej matematika 1966 – 1968131. Kočan Vinko športna vzgoja 1961 – 1965132. Kolenc Dušan sociologija, filozofija 13. 2. 1989 – 31. 8. 19891. 9. 1989 – 31. 8. 1990133. Komac Vida 1946 – 1948134. Kopač Vinko 1946 – 1947135. Koprivnik Ivanka 1968 – 1969136. Kos Iztok laborant za fiziko 1. 9. 2000 – 30. 11. 2000137. Kosec Jože fizika 1. 9. 1980 – 31. 10. 1980138. Kosor-Vovk Ana angleščina 1. 9. 1984 – 31. 1. 1988139. Koščak Andrej fizika, tehn. risanje, OTP 1. 9. 1987 - 31. 1. 1989140. Košir Nikolaj francoščina 1952 – 1955141. Kotar Srečko likovna umetnost 1965 – 1968142. Kotnik Jože 1962 – 1963143. Kralj Miran biologija 1. 9. 1993 – 31. 8. 1994144. Kraljević Zrinka angleščina 10. 2. 1987 – 21. 7. 1987145. Kramar Breda slovenščina 1. 9. 1989146. Krepek Maks 1964 – 1965147. Kristan Silvo športna vzgoja 1960 – 1961148. Kuhar Majda športna vzgoja 1946 – 1952149. Lampret Jernej športna vzgoja 1. 2. 1977 – 31. 8. 1978150. Lampret Jožica kemija 18. 10. 1975 – 28. 2. 2010151. Lampret Karolina zgodovina 1955 – 1958152. Lampret Marjeta matematika 1960 – 1962153. Lavrenčič Borut fizika 1970 – 1971154. Lavrič Ferdo 1966 – 1970155. Lazarini Emilija matematika 1947 – 1956156. Leder Maja kemija 1955 – 1955157. Leder Mirko ravnatelj, filozofija 1945 – 1946, 1953 – 1962158. Leder Nada slovenščina 1945 – 1946, 1953 – 1958159. Lesjak Albina slovenščina 1953 – 1958160. Leško Robert kemija in pozn. blaga 1. 9. 1996 – 16. 10. 1996161. Liechtenwalner Stane 1964 – 1965Učiteljski zbor 1987 z ravnateljico Mileno Vrenčur

144 Ob jubileju smo jim hvaležniUčiteljski zbor 1989162. Likar Andrejka geografija 1. 2. 2004 – 30. 11. 2004163. Logar Ivana matematika 1956 – 1958164. Lojk Leon psihologija 1972 -1973165. Lončar Marija francoščina 1947 – 1952166. Lončar Mitja ekonomski predmeti 3. 12. 1990 – 31. 3. 1992167. Lopič Lučka angleščina 3. 12. 1990 – 31. 8. 1992168. Lozar Maja angleščina 1. 2. 1983 – 20. 1. 1984169. Luci-Žbogar Marija 1946 – 1948170. Lukan Bogomil ekonomski predmeti 1. 1. 1997 – 31. 8. 1998171. Luštek Rudi biologija, kemija 1. 9. 1970 – 31. 5. 1995172. Lužar Drago fizika, matematika, 1. 9. 1993 – 31. 8. 1999laborant173. Majzelj Jelena nemščina 1. 9. 1997 – 31. 8. 1998174. Majzelj-Oven Marija nemščina 1. 10. 1990175. Makovec Tanja slovenščina 22. 4. 2003 – 31. 8. 2003176. Malnar Aleš angleščina 1. 9. 1997 – 31. 8. 1999177. Marcina Petra športna vzgoja 1. 10. 2000 – 8. 5. 2002,1. 9. 2003178. Marchiesetti Vera 1954 – 1956179. Marinič Arnaja zgodovina 11. 2. 1991 – 12. 7. 199127. 8. 1991 – 2. 2. 1992180. Markelj Janez 1966 – 1967181. Marn Justina matematika, fizika 1965 – 1966182. Marn Stanislav geografija, sociologija, 1973 – 1975STM183. Marolt Svetozar ekonomski predmeti 3. 2. 1992 – 31. 1. 1996184. Marušič Sonja biologija 1. 9. 1988 – 31. 8. 19897. 9. 1992 – 31. 8. 1993185. Matičetov Vida 1946 – 1947186. Mauer Dušan geografija 1958 – 19611. 9. 1981 – 31. 8. 1982187. Medved Ljubica ekonomski predmeti 1. 3. 1993 – 30. 11. 1993188. Merljak-Bratuš Ana slovenščina 1. 9. 1976 – 9. 1. 1977189. Mestnik Jože matematika 1972 – 1973190. Mežan Janez slovenščina 1. 9. 1984 – 31. 8. 1989191. Milevoj Ana zgodovina 1. 9. 2006 – 30. 6. 2007192. Mikec Mira ekonomski predmeti 1. 9. 1996193. Mlinarič Davorin 1968 – 1969

Ob jubileju smo jim hvaležni 145194. Mršnik Karolina zgodovina 1. 2. 1988 – 31. 8. 1988195. Muhič Tatjana sociologija 1. 2. 2005 – 31. 8. 2007196. Murnik Ciril 1945 – 1947197. Nadrah Ignac matematika, fizika 1966 – 1968198. Nosan Jože knjižničar 19.10.1993199. Novak Franc 1968 – 1969200. Novak Venceslav 1955 – 1956201. Novak-Fajfar Bojana sociologija 1. 9. 1986 – 31. 8. 1994202. Novak-Šteh Dragica matematika 6. 11. 2000203. Oblak Leopold zemljepis 1951 – 1957204. Oršić Sandra angleščina 1. 4. 2005 – 31. 8. 2006205. Osolnik dr. Boris biologija 24.1.1995206. Pahor Marjana likovna umetnost 1. 10. 1999 – 31. 8. 2001207. Pajk Brigita slovenščina 1. 9. 2000 – 6. 7. 20011. 9. 2001 – 31. 8. 2002208. Pajk Franci športna vzgoja 1. 9. 1990209. Pandur Darko fizika, računalništvo, 1. 9. 1988informatika210. Panezutti Cveta biologija, geografija 1965 – 1966211. Pangerc Janez računalništvo 1. 9. 1989 – 31. 8. 1990212. Papotnik-Štokar Estera psihologija 1. 9. 2004 – 31. 8. 2007213. Parte Jože risanje 1951 – 1952214. Pavlič Klotilda 1946 – 1946215. Peček Petra športna vzgoja 10. 5. 2002 – 31. 8. 2002216. Pekolj-Mori Irena angleščina 1. 4. 1991217. Penko Matjaž športna vzgoja 1967 – 1969218. Pernovšek Mira psihologija 1. 9. 1995 – 31. 8. 1996219. Peteh Matko matematika 1. 9. 2000220. Peternel Rajko matematika, fizika 1968 – 1970221. Pirc mag. Kristijan likovna umetnost 16. 1. 2008 – 31. 8. 2008222. Pirman Sabina biologija 1956 – 1957223. Pirnat Alija 1964 – 1965224. Piškur Andreja angleščina 1. 2. 2001 – 24. 2. 2002225. Piškur Bojana likovna umetnost 1. 9. 1994 – 31. 8. 1997226. Piškur Marija biologija 1964 – 1965227. Plantan Vida 1964 – 1966228. Podboj Sabina prirodopis, športna vzg. 1947 – 1949229. Podkoritnik Špela angleščina 1. 11. 1993 – 31. 8. 1994230. Podlogar Milan 1960 – 1962Učiteljski zbor 1995

146 Ob jubileju smo jim hvaležniUčiteljski zbor 1998231. Podobnik Cecilija športna vzgoja 1965 – 1973232. Podobnik Janez športna vzgoja 1963 – 1966, 1969 – 1973233. Podobnik Lojze praktični pouk – stroj. 1. 4. 1983 – 19. 9. 1994234. Pogačnik Živa matematika 23. 2. 2004 – 31. 8. 2004235. Poljšak Mirko praktični pouk – stroj. 13. 9. 1989 – 9. 12. 1991236. Potočnik Bernarda angleščina 1. 9. 1995 – 31. 8. 1998237. Potokar Marjan športna vzgoja 1. 9. 1986 – 31. 8. 1987238. Potokar Maruša fizika 1. 9. 2002239. Potokar Rafaela zgodovina 1949 – 1953240. Prijatelj Iva matematika 1953 – 1954241. Pucelj Ivan matematika, fizika 1958 – 1961242. Rabič Adolf športna vzgoja 1945 – 1945, 1952 – 1957,1959 – 1960243. Radan Ida angleščina 15. 2. 1982 – 15. 7. 1984244. Radež Marinka filozofija 1. 9. 1981 – 31. 8. 1982245. Radoš Bernarda matematika 1. 9. 1982246. Rajner Igor nemščina 1. 9. 2004 – 30. 6. 2005,27. 2. 2006247. Rančigaj Judita športna vzgoja 1. 9. 2002 – 31. 8. 2003248. Ravnikar Metka biologija, kemija 1966 – 1970249. Reichenberg Mitja glasba 1. 4. 2000 – 31. 8. 2000250. Roblek Pavel praktični pouk – stroj. 1. 9. 1984 – 28. 2. 1994251. Robnik Šikonja Jožica angleščina 1. 9. 1998 – 31. 8. 1999252. Rotman Ervin zgodovina, predvoj. vzg. 1952 – 1955253. Rovšek Renata angleščina, francoščina 1. 9. 1979 – 13. 2. 1982254. Rus Janez laborant za fiziko 1. 9. 1990 – 31. 8. 1992255. Sabo Irena nemščina 1. 9. 1998 – 31. 8 1999256. Saje-Kušar Mojca angleščina, španščina 1. 9. 1998257. Saksida Eva ekonomski predmeti 1. 9. 1994 – 31. 8. 1995258. Salnajs Janis Olav nemščina - asistent 1. 11. 1998 – 15. 7. 1999259. Samec Marija slovenščina 1. 2. 1983 – 31. 8. 1993260. Sašek Simona angleščina 1. 9. 2001261. Sila Ignac športna vzgoja 1974 – 1975262. Simčič Gabrijel 1966 – 1967263. Simčič Tomaž informatika 1. 9. 1995 – 31. 8. 1996264. Simonič Anton STM 16. 9. 1985 – 31. 7. 1986265. Simonič Majda slovenščina 1. 9. 1993266. Skela Janez angleščina 31. 3. 1987 – 31. 8. 1987

Ob jubileju smo jim hvaležni 147267. Slana Tone slovenščina 1962 – 1964268. Slanič Alojz tehnični pouk 1965 – 1966269. Smole Majda zgodovina 1946 – 1950270. Smolej Maja nemščina, francoščina 1965 – 1970271. Soklič Metka matematika 1. 9. 1997 – 31. 8. 2001272. Srakar Peter filozofija 1. 9. 1977 – 31. 8. 1978,1. 10. 1979 – 30. 6. 1980,1. 9. 1980 – 30. 6. 1981273. Stare Viktor ekonomski predmeti 1. 4. 2004 – 10. 4. 2005274. Starešinič Mojca nemščina 12. 10. 2006 – 2. 1. 2008275. Stegovec Justina likovna umetnost 1952 – 1954276. Stegu Jakobina umetnost 1955 – 1955277. Steklasa Marta glasba 1. 9. 1995 – 31. 8. 1998278. Stopar Ana biologija 1955 – 1956279. Strajnar Silva zgodovina 22. 11. 1999 – 31. 8. 2000280. Strmljan Vlasta zgodovina, um. zgod. 17. 9. 1984 – 1. 10. 1985281. Strmole Jožica ekonomski predmeti 1. 9. 1996282. Strnad Marija športna vzgoja 1. 2. 1979283. Svete Andrej zgodovina, sociologija 1. 9. 1997284. Šarb-Lebič Ksenja psihologija 1. 9. 2007 – 31. 8. 2008285. Ščap Katja fizika 12. 2. 2001 – 31. 8. 2001286. Šelhaus Martina slovenščina 1. 9. 1999 – 31. 8. 2000287. Šimic Jožica nemščina 1. 9. 1995 – 31. 8. 1998288. Šinigoj Boris filozofija 1. 9. 1992 – 31. 8. 1995289. Škafar Laura angleščina 1. 9. 1978 – 1. 8. 1979290. Škatar Križnik Laura angleščina 1. 9. 1978 - 31- 8. 1979291. Škerjanc Pirkmajer angleščina 1. 9. 1976 – 31. 8. 1978Aleksandra292. Škerlj Ana 1949 – 1952293. Šlajpah Peter fizika 11. 2. 1991 – 30. 6. 1991,1. 9. 1992 – 31. 8. 1993294. Šlajpah-Godec Marjeta šolska psihologinja 1. 9. 1981295. Šmajdek Anamarija likovna umetnost 1. 1. 2002296. Šoba Alenka sociologija 1. 9. 1983 – 4. 8. 1984297. Šolc Olga fizika 1. 9. 1992 – 31. 12. 1993Učiteljski zbor 2005 z ravnateljem Milanom Jevnikarjem

148 Ob jubileju smo jim hvaležniUčiteljski zbor 2008298. Šonc Alojz psihologija, filozofija 1964 – 1971299. Šraj Polona angleščina 1. 9. 1999 – 31. 10. 1999300. Šteh Tomaž angleščina 5. 11. 2007 – 6. 11. 2008,15. 3. 2010301. Štrbenk Karel zemljepis 1948 – 1950302. Štrovs Milena angleščina 6. 2. 1984 – 31. 8. 1984303. Šuligoj Avgust glasba 1947 – 1948304. Šuštar Marija slovenščina 1947 – 1952305. Šušteršič Andrej fizika, strojništvo 1. 11. 1979 – 30. 6. 1980,1. 11. 1980 – 30. 6. 1981,1. 9. 1982 – 14. 8. 1983306. Šušteršič Saša likovna umetnost 1. 9. 2007 – 31. 12. 2007307. Švikaršič Marija 1945 – 1946308. Taškov Strahil kemija, fizika 1965 – 1967309. Tehovnik Valentina glasba 1. 9. 2005310. Tomažič Marko kemija 1.9.2000311. Tominc Mara zgodovina 1946 – 1947312. Tomše Vrečko Ida likovna umetnost 1. 9. 1986 – 31. 8. 1989313. Tomšič Ivan 1947 – 1948314. Trontelj Sonja angleščina, španščina 1. 9. 1987315. Tršar Anica francoščina, um. vzgoja 1. 9. 1989 – 31. 8. 1990316. Uratnik Bernardka matematika 23. 2. 2008317. Urbanija Jože matematika 1. 11. 1979 – 31. 7. 1980318. Uršič Lojze 1945 – 1945319. Uršič-Mencin Marija matematika, fizika 1. 9. 1974 – 31. 12. 2009320. Valenčič Vera 1951 – 1952321. Vardjan Miran ravnatelj 1949 – 1953322. Vehar Marjeta matematika 1. 2. 1983 – 5. 7. 1983323. Vodopivec-Koporc Ana 1962 – 1964324. Volf-Stariha Dragica geografija, sociologija 1. 9. 1994325. Volk Marjan fizika 1973 – 1974326. Volkar Damjan športna vzgoja 1. 9. 1996 – 31. 8. 2000327. Vovk Jožica psihologija 1971 – 1972328. Vozel-Verbič Marjeta ekonomski predmeti 3. 11. 1986329. Vrenčur Edvard športna vzgoja 1. 9. 1995330. Vrenčur Milena zgodovina, geografija 1. 4. 1987 – 30. 12. 2003331. Vujasin Leon nemščina 1. 9. 2004 – 24. 6. 2005,9. 10. 2006 – 31. 8. 2007332. Vukan Bojan laborant 8. 12. 1986 – 31. 8. 1987

Ob jubileju smo jim hvaležni 149333. Wagner Franc 1953 – 1954334. Weber Tomaž zgodovina 1956 – 1958335. Zadražnik Jože praktični pouk -3. 9. 1986 – 9. 10. 1988strojništvo336. Zajc Josipina geografija 1957 – 1958, 1960 – 1973337. Zajc-Kalar Marija Maja angleščina, nemščina 12. 9. 1988338. Zalar Sandi likovna umetnost 1. 4. 1996 – 31. 8. 1999339. Zemljarič Jana slovenščina 1. 9. 1991 – 9. 5. 1993340. Zidar Vanja zgodovina 23. 2. 1998 – 21. 11. 1999341. Zornada Marjetica kemija 1973 – 1975(Metka)342. Zupančič Alojz predvojaška vzgoja 1956 – 1958343. Zupančič Danijel strojništvo, OTP 1. 9. 1981 – 31. 8. 1982344. Zupančič Marija matematika 1971 – 1973345. Zupančič Stanislav knjižničar 11. 5. 1992 – 31. 7. 1993346. Zupet Jaroslava biologija 1964 – 1965, 1968 – 1969347. Zwolf Duša kemija, biologija 1957 – 1958348. Žagar Cilka slovenščina 1. 2. 1957 – 21. 12. 1990349. Žalar Zdravko matematika 1971 – 1972350. Žekš Boštjan matematika 1970 – 1971351. Železnikar Iva latinščina, francoščina 1952 – 1955352. Žetko Renata angleščina 1. 9. 1994 – 31. 8. 1997353. Žgalin Marija geografija, zgodovina 7. 2. 1977 – 31. 8. 1977354. Žičkar Milan strojništvo 1. 11. 1983 – 4. 8. 1985,5. 8. 1986 – 2. 8. 1987355. Žilić Jasmina nemščina 1. 9. 1999356. Žist Matej slovenščina 1. 9. 2003 – 31. 8. 2004357. Žlahtič Jožef filozofija, sociologija 1. 9.1 999358. Žlender Marina Barbara francoščina 1.4.2010359. Žnidaršič Franci obramba in zaščita 1. 9. 1981 – 30. 9. 1981,22. 2. 1982 – 31. 8. 1990360. Žugman Jurij kemija in pozn. blaga 20. 4. 1998 – 17. 8. 1999Maturant Anton Cilenšek in prof. Cilka Žagar v letu 1963

150 Ob jubileju smo jim hvaležniHONORARNI UČITELJI OD LETA 1991 DO 20001. Arbiter Anica 26. Mihelač Lorena2. Bobera Bojan 27. Mihelčič Metoda3. Bregar Lucija 28. Miklavčič Barbara4. Brinšek Nada 29. Orel Marta5. Cerkovnik Matjaž 30. Pance Barbara6. Dremelj Helena 31. Pavlin Neda7. Erčulj Anica 32. Perpar Janez8. Glavič Jože 33. Piškur Marinka9. Godec Andrej 34. Prudič Lojzka10. Gorec Nevenka 35. Rajnar Majda11. Grandovec Ivan 36. Repnik Vlado12. Gros Jelka 37. Sadar Jože13. Groznik Ana 38. Sinčič Luciano14. Gruden Aleksander 39. Slatinek Milica15. Intihar Jože 40 Strmljan Jana16. Jefim Milan 41. Šteblaj Mateja17. Kalinič Davor 42. Štepic Liljana18. Kovač Ana 43. Šuštar Andreja19. Kranjc Bogomir 44. Tomažič Branka20. Kumar Ivan 45. Uršič Cotič Metka21. Lampret Maja 46. Uršič Nadja22. Lazar Amalija 47. Veras Maja23. Lokovšek Franc 48. Volkar Anica24. Macura Dušan 49. Vrenčur Helena25. Mavsar Sabina 50. Žnidar-Kadunc VesnaUčitelji na strokovni ekskurziji v Beogradu 2009

Ob jubileju smo jim hvaležni 151HONORARNI UČITELJI OD 20001. Bevc Cvetka2. Kham Boris3. Kovačič Mojca4. Kramar Arber5. Sever Maja6. Sgerm Miljana7. Zvonar SimonaBoromejski otoki 2007ADMINISTRATIVNO IN TEHNIČNO OSEBJE1. Adjanski Radoslava 4. 1. 1989 – 17. 9. 19932. Anžlovar Valerija 1. 7. 1997 – 31. 1. 19983. Blatnik Zinka 1963 – 19634. Bregar Ana 1. 2. 1982 – 29. 12. 20015. Ceglar Marija 1972 – 19726. Čož Milan 1. 3. 19917. Demec Milka 1958 – 19748. Drobnič Tončka 15. 9. 20089. Grum Jožica 13. 4. 200410. Hauptman Bojana 15. 12. 200311. Hauptman Cilka 1947 – 195912. Hrovat Darja 20. 11. 2008 – 31. 1. 2009,14. 9. 2009 – 30. 9. 2009Ilovar Olga 1. 9. 2004 – 31. 8. 200813. Kastelic Angelca 1981 – 198214. Kastelic Vida 1. 12. 1992 – 31. 7. 199415. Konda Marta 1. 4. 1994 – 31. 8. 199416. Kovačič Anica 1963 – 196417. Kutnar Peter 4. 10. 199918. Lampret-Lavrič Antonija 1954 – 196219. Lesjak Antonija 5. 11. 200720. Lokar Milena 1. 9. 1982 – 31. 5. 199621. Mak Angela 1973 – 198122. Medved Ana 1974 – 1981

152 Ob jubileju smo jim hvaležni23. Medved Anica 1. 9. 200824. Možina Jožica 1. 9. 198125. Obreza Ljudmila 1. 9. 1994 – 31. 3 .199626. Okoren Slavka 1965 – 196627. Ostanek Marija 3. 5. 1984 – 14. 9. 200128. Ostanek Vida 1. 8. 199629. Pangerc Nuša 1965 – 198830. Podobnik Janez 1963 – 196531. Podržaj Marina 1. 10. 199332. Požun-Kante Nada 1. 9. 199433. Praznik Milena 1. 12. 200334. Roglič Pavel 1945 – 196135. Rožanc Ivanka 1965 – 196536. Seničar-Strmole Emilija 1953 – 196337. Skebe Marija 1. 3. 1999 – 19. 9. 1999,1. 4. 2005 – 31. 5. 2005,13. 11. 200638. Sorčič Mateja 10. 10. 2007 – 6. 10. 200839. Šeme Ljudmila 1957 – 195840. Šeme Pavlina 1961 – 196141. Štrus Vida 1. 12. 200342. Švarc Nives 1. 6. 1993 – 28. 2. 199443. Tomšič Mateja 1. 11. 200944. Topalović Snežana 1. 9. 200445. Trontelj Anton 1. 9. 2004 – 30. 6. 200746. Umbergar Sonja 1. 1. 200747. Vozel Nada 6. 10. 1982 – 30. 12. 200648. Zaletelj (Erjavec) Vesna 1. 9. 200349. Zupančič Darja 1. 2. 1998 – 8. 2. 199950. Zavodnik Bernarda 1972 – 197351. Žnidaršič Vida 1973 – 197552. Adjanski Radoslava 4. 1. 1989 – 17. 9. 199353. Anžlovar Valerija 1. 7. 1997 – 31. 1. 199854. Blatnik Zinka 1963 – 1963Pred tisočletno oljko na Brionih 2008Ti pa …Stoj ponosno,viharjem kljubuj,nikoli ne orjipreozkoin s pepelom posuj …vse dvome.

Ob jubileju smo jim hvaležni 153Spletna stran šole www.ssjj.siV zborniku ste gotovo našli obilo zanimivega inkoristnega branja ter podatkov. Na naši spletnistrani http://www.ssjj.si pa si lahko ogledate ševeliko več o sedanjem in preteklem delovanju šole.Tam najdete številne koristne informacije, seseznanite z aktualnim dogajanjem in še marsikaj.Svojo spletno stran je imela naša šola med prvimi vSloveniji. Znajo je zaslužen naš učitelj informatikeDarko Pandur, ki jo vsa leta predano gradi, skrbnoureja in posodablja.Na spletni strani šole najdete najprej vse osnovnepodatke o šoli in izobraževalnih programih, kijih izvajamo. Sproti nastaja zgodovina šole,pretekli dogodki so opisani bolj skrčeno, bližnji papodrobneje in s fotografijami. Dijakom in staršemso na voljo vsi veljavni pravilniki in drugipredpisi ter vloge, ki so potrebni za delovanjenašega zavoda. V posebni rubriki so kronološkonavedeni pedagoški in drugi delavci šole.Zanimiv je seznam s fotografijami vsehdosedanjih generacij maturantov naše šole. Vsipomembnejši dogodki so dokumentirani v slikah inshranjeni v albumu fotografij. Pripravljamo pa šesezname vseh diplomantov drugih programov, kijih je šola izvajala.Veseli bomo vašega obiska naše spletne strani, čepa nam boste ob tem poslali kakšne pripombe alipredloge, jih bomo z veseljem sprejeli. Taki aktivniodzivi so pomembna vzpodbuda za nadaljnje delopri ustvarjanju internetne podobe šole. Skrbniknaše spletne strani Darko Pandur jih bo z veseljemsprejel.Milan Jevnikar

154 Ob jubileju smo jim hvaležniZBORNIK60GimnazijaSrednja šola Josipa Jurčiča Ivančna GoricaUredniški odbor:glavna urednica:Breda Kramar, prof.pomočnica glavne urednice:Dragica Šteh, prof.člani:Milan Jevnikar, prof.Marina Podržaj, posl. sekretarkaMarjeta Šlajpah-Godec, univ. dipl. psih.Marina Strnad, prof.Fotografije:iz šolskega arhiva in zasebnih zbirkLektoriranje:Dunja Kaluža, prof.Breda Kramar, prof.Računalniški prelom in oblikovanje:Darko Pandur, univ. dipl. inž.Izdajatelj in založnik:Srednja šola Josipa Jurčiča Ivančna GoricaCesta II. grupe odredov 38, Ivančna GoricaZanjo:Tisk:Naklada:Milan Jevnikar, ravnateljPARTNER graf d.o.o., Grosuplje1500 izvodovV Ivančni Gorici, maj 2010