1. PDF dokument (6211 kB) - dLib.si

REVIJA ZA LJUBITELJE GORA @E OD LETA 1895112. LETO / JUNIJ 2007 / 3,12 EUR / 750 SITRevijaPlaninske zvezeSlovenije6PRILOGAVodniček:Mont BlancDeset let po tragedijiv Turski goriIntervju: Jože Prah, Tine Marenče

Asolo PowerMatic 400 GVEngadin MFSAir Revolution 2.0Air Revolution 3.1ŠMARTINSKA 152, BTC-HALA A, LJUBLJANAtel: 01 585 26 30 • e-mail: pohodnik@univet.si • www.pohodnik-si.com

6-2007Izdajatelj in založnik:Planinska zveza SlovenijeISSN 0350-4344Izhaja enkrat mesečno.Planinski vestnik objavlja izvirneprispevke, ki še niso bili objavljeninikjer drugje.107. letnikNaslov uredništva:PLANINSKA ZVEZA SLOVENIJEUredništvo Planinskega vestnikaDvoržakova ulica 9, p.p. 214SI-1001 Ljubljanatelefon: 01 434 56 87, faks: 01 434 56 91e-pošta: pv@pzs.sihttp://www.planinskivestnik.comOdgovorni urednik: Vladimir HabjanUredniški odbor:Marjan Bradeško, Marjeta Keršič-Svetel,Andrej Mašera, Mateja Pate,Emil Pevec (tehnični urednik),Andrej Stritar (namestnik odgovornegaurednika), Tone Škarja, Slavica Tovšak,Uroš VidovičGrafična priprava:Repro studio SCHWARZ, d.o.o.Tisk: SCHWARZ, d.o.o.Naklada: 5300 izvodovPrispevke, napisane z računalnikom, pošiljajtepo elektronskem mediju na naslov uredništvaali na elektronski naslov. Poslanih prispev kov nevračamo. Številka transakcijskega računa PZS je05100-8010489572, odprt pri Abanki, d.d., Ljubljana.Naročnina 31,30 EUR (7.500 SIT), 55 EUR zatujino, posamezna številka 3,12 EUR (750 SIT).Članarina PZS za člane A vključuje naročnino. Reklamacijeupoštevamo dva meseca po izidu številke.Ob spremembi naslova na vedite tudi stari naslov.Upoštevamo samo pisne odpovedi do 1. decembraza prihodnje leto. Mne nje avtorjev ni tudinujno mnenje uredništva. Kopiranje revije aliposameznih delov brez pri volitve izdajatelja ni dovoljeno.Uredništvo si pri držuje pravico do objaveali neobjave, kraj šanja, povzemanja ali delnega objavljanjanena ročenih prispevkov v skladu s svojouredniško politiko in prostorskimi možnostmi.Program informiranja o planinski dejavnostiso financirata Ministrstvo za šolstvo in šport, Ministrstvoza kulturo in Fundacija za financiranješportnih organizacij v Republiki Sloveniji.Slika na naslovnici: Na Kriških podih,foto: Andrej VeternikEntuziastiOni dan sem se pogovarjala z voditeljem nove gorniškeoddaje. Ko je zmanjkalo vprašanj za uradni del pogovora, svanačela še neobvezne teme, ki so se seveda spet končale primedijih na področju gorništva. Da njegova oddaja zaenkrattemelji na entuziazmu, je rekel. »Kako pa misliš, da deluje PV?«sem mu odvrnila. Če ne bi imeli zagnanega šefa in kupa zagretihurednikov, PV niti približno ne bi bil tak, kot je! Ja, ja, saj, saj,sva si kimala in razpredala naprej. »Si predstavljaš, kaj bo, kobodo uredniku spletne strani Gore … ljudje pošle moči za urejanje?«Ja, stvar bo zelo verjetno obsojena na propad, sva si spetbila edina, in ljubitelji gora bomo ostali brez portala, ki ponujavečino pomembnih planinskih novic na enem mestu. In takosva počasi prišla do zaključka, da velika večina z gorništvompovezanih stvari temelji na entuziazmu posameznikov, ki sotako »predrzni«, da si upajo zagristi v projekte, ki jim ne bodoprinesli ne slave in ne denarja. Morda le nekaj osebnega zadovoljstva.Kaj je že to?Že slišim posmehljive pripombe dandanašnjih in prihajajočihgeneracij, ki osebno zadovoljstvo vse bolj povezujejo zgolj sfinančnim uspehom. Toda če pogledamo natanko, celotno gorništvotemelji na entuziazmu. Entuziasti so bili ljudje, ki so nadelovalipoti, risali markacije, gradili planinske koče, raziskovaliskrite kotičke gora, pisali vodnike, izdelovali zemljevide, delalioddaje o gorah, se razdajali v planinskih društvih, organiziralifilmske festivale, plezalska tekmovanja in srečanja – brez zahtevepo plačilu ali pa s tako skromnimi finančnimi sredstvi, da nisovredna omembe. Če se omejimo na področje medijev – entuziastje bil urednik Alpinističnih razgledov, ki je še dolgo potem,ko ni imel več prispevkov za objavo, sam pripravljal gradivo zasleherno številko; entuziastična je bila ekipa Grifa, ki je skušalapreživeti z izdajanjem plezalske revije, pa ustvarjalka legendarneoddaje Gore in ljudje, ki se je borila z mlini na veter, entuziasti souredniki spletnih portalov, pisci knjig, ki se trudijo iztrgati pozabivelika dejanja našega naroda, ljudje, ki se v dobi Big Brotherjaspravijo k snemanju gorniških oddaj, entuziasti smo v uredništvuPV. Naš skupni imenovalec? Zavezanost ideji, predanost konjičkuin kar nekaj trme. Če ne bi imeli tega, bi nas že davno minilo.Nemalokrat slišimo, da so zlati časi prostovoljstva mimo.Kdo pa je danes še pripravljen delati zastonj? Popolnoma zastonjmorda res ne, napol zastonj pa očitno še vedno … PV še izhaja (žeod leta 1895 …), mlada generacija snema filme in ustvarja oddaje,spletne strani živijo, festivali se organizirajo, knjige in vodniki seše vedno pišejo, planinska društva še delujejo. Dokler bo tako,smo lahko prepričani, da entuziasti niso zgolj bele vrane. Mordajih je med hribolazci več ali pa v okviru že po definiciji neprofitnedejavnosti, kar hribolazenje pač je, pridejo le bolj do izraza– lahko je biti »entuziast«, če te za to dobro plačajo ... To le potrjuje,da smo ljubitelji gora s srcem pri stvareh, ki so nam blizu, inda nam »za narodov blagor« ni težko bolj ali manj velikega delasvojega življenja posvetiti »brezperspektivnim« aktivnostim,kot so pisanje knjig, vodnikov, izdajanje revij, urejanje oddaj,vodenje planinskih društev … Situacija morda res ni tako črna,kot si jo v pogovorih o »zlatih starih časih« radi slikamo, a vendarse samo po sebi postavlja vprašanje: do kdaj bo še tako?Mateja Pate1

TEMA MESECA 4-11Deset let po tragedijiv Turski goriIztok TomazinPLANINSTVO 12-41Redna letna skupščinaPlaninske zveze SlovenijeUroš VidovičMoja doživetjaStane ŠtucinPrvič »na visoče goré«Borut MencingerSpokojni SabotinOlga KolencČez PoldanovecRafael TerpinZgodba o ratitovškem zvonuin še o čemJože DolencMoj GiroMarjan BradeškoSpomini na telovadbov ProvansiAndrej StritarMednarodna delavnica»CIPRA« SlovenijaDanilo ŠkerbinekNA TURO 42-46Baba mi je dala kar dve lekcijiMiro ŠtebeDovška Baba, 1891 mIrena MušičGALERIJA 47-49Na poti v goreOton NaglostPLANINSKI PORTRET 50-52Planinske domove je najlažegraditi, teže pa jih je vzdrževatiin jim dati dušoSlavica TovšakINTERVJU 53-56»Želim, da bi bila to oddajavseh gornikov«Mateja PateALPINIZEM 57-63Špice SpitsbergnaGregor KresalŠportno društvo FreeapprovedAnže ČoklNAŠA SMER 64-67Mojstrska miniatura dveh legendMateja PateNOVICE IZ VERTIKALEPISMA BRALCEVNOVICE IN OBVESTILAKako poznamo naše gore?PRILOGAVodniček: Mont BlancVsebine vseh Planinskih vestnikov od leta 1895 do danes na www.pvkazalo.si

Robert Klančar

6-2007Deset let po tragedijiv Turski gori in Iztok Tomazin 1tema meseca»Okrešelj 1997«10. junija 1997 se je zgodila največja tragedijav zgodovini slovenskega gorskega reševanja.Med vajo reševanja s helikopterjem v severnisteni Turske gore nad Okrešljem se je smrtnoponesrečilo pet odličnih gorskih reševalcev:Mitja Brajnik, Luka Karničar, dr. Jani Kokalj,Rado Markič in Boris Mlekuž. Nesreča je pretreslaslovensko in mednarodno javnost, saj jebila ena najhujših pri gorskem reševanju tudi vsvetovnem merilu. Pustila je neizbrisno sled inzarezala nezaceljivo rano svojcem in prijateljemponesrečenih. Slovenskim gorskim reševalcemin vsem, ki so z njimi kakor koli povezani, paje še vedno vir bolečih spominov, razmišljanj,analiz in neštetih vprašanj.Vseh skrivnosti usodnega sosledja dogodkov,ki so povzročili tragedijo, kljub številnimanalizam in rekonstrukcijam ne bomo nikoliv celoti pojasnili. Vednost o tem je odšla s preminulimiv globino. Verjetno zaradi hitrosti inusodnosti dogajanja tik pred nesrečo in mednjo niti oni niso mogli dojeti vsega, le grozljivodejstvo nemočnega padanja v smrt.Tistega usodnega 10. junija 1997 bi lahkoumrl skoraj kdor koli od več kot petdeset aktivnihudeležencev vaje na Okrešlju. Umrlo jihje pet. Če se posadki helikopterja ne bi uspeloizvleči iz skoraj brezupnega položaja, bi strmoglaviltudi helikopter in mrtvih bi bilo štirinajstljudi, med njimi trije zdravniki.1Avtor knjige »Tragedija v Turski gori« je IztokTomazin, dr. med., alpinist, himalajec, gorskivodnik in reševalec, trenutno najbolj izkušen in vzadnjem desetletju tudi najbolj aktiven zdravnikGorske reševalne zveze Slovenije. Je uveljavljenpisatelj in fotograf, avtor več knjig, ki so izšlepri znanih slovenskih založbah. Sodi mednajpomembnejše akterje s helikopterskimreševanjem povezanega dogajanja v Sloveniji vzadnjih dveh desetletjih, bil je tudi med preživelimiudeleženci usodne vaje na Okrešlju.Množica popisanega papirja in spregovorjenihbesed po tragediji je večinoma utonilav pozabo. Ostala so boleča dejstva in ostali soobčutki in spomini udeležencev vaje nad Okrešljemin vseh drugih, ki jih je dogodek prizadel inzaznamoval. Dejstev kljub željam in hotenjemne moremo spremeniti. Z Borisom, Janijem,Lukom, Mitjo in Radom se telesno več ne srečujemona reševanjih ali na prijetnejših poteh vgorah in drugje, ki nam toliko pomenijo. Smo leše sopotniki v spominih.Ob tragičnem dejstvu, da je brez očetovostalo kar trinajst otrok iz šestih družin, so seže kmalu po nesreči pojavila razmišljanja inideje, da bi si morala Gorska reševalna službaSlovenije prizadevati tudi materialno čim boljdostojno poskrbeti za prizadete, večinoma šešoloobvezne otroke pokojnih reševalcev. Zatosmo ustanovili humanitarno ustanovo SkladOkrešelj, katerega osnovni namen je denarnopomagati otrokom ponesrečenih reševalcev prišolanju. Sklad živi, opravlja svojo vlogo, vanj sestekajo številni humanitarni prispevki. Spominna ponesrečene in njihovo vlogo oživljajo tudirazlične prireditve.DesetletjeGorska reševalna služba Slovenije je v desetletjupo »Okrešlju« doživela več sprememb, večinomana bolje. Sodobno, učinkovito reševanjev gorah in drugih težko dostopnih krajih pačne more potekati brez sodelovanja helikopterja.Z uredbo o uporabi državnih zrakoplovov zanamene reševanja, torej policijskih in vojaškihhelikopterjev, se je zakonsko za silo uredil tudi letalskidel gorskega reševanja predvsem v smisluvečje varnosti, žal pa ne bistveno tudi v smisluvečje učinkovitosti. Togi, neživljenjski postopki,ki omejujejo in upočasnjujejo aktivacijo reševalnegahelikopterja, so še vedno prisoten davek naobstoj birokracije in različnih interesov.4

6-2007Vzlet helikopterja med tragično vajo, zadaj ostenje Turske gore, kjer se je zgodila nesreča.Država, torej Policija in Slovenska vojska,sta gorskim reševalcem omogočili večje številour usposabljanja s helikopterji. Tudi kakovostusposabljanj se je izboljšala, čeprav še ni optimalna.Med drugim so bili sprejeti koristnisklepi o omejitvi števila udeležencev posameznevaje s helikopterjem, o obveznih zdravniškihpregledih po kriterijih za letalsko osebjein o tem, da na vajah ne smejo delati skupajtisti, ki se učijo. Če vadi na primer operatervitla, ki je začetnik, ne sme delati z gorskimi reševalcizačetniki. Prav to se je na primer dogajalona »Okrešlju«. Ti sklepi so seveda pomenilitudi posredno priznanje nekaterih preteklihpomanjkljivosti.Izboljšala se je tudi učinkovitost gorskegareševanja s helikopterjem, predvsem zaradidežurstev celotnega reševalnega moštva(zdravnik, reševalec letalec, policist letalec)na Brniku ob helikopterju, sprva samo medvikendi med glavno planinsko sezono, kasnejepa so bila razširjena na več dni. Realizirana sobila predvsem zaradi prizadevanj zdravnikovob podpori takratnega načelnika GRS DušanaPolajnarja in Ministrstva za zdravje.Ne glede na vse temne plati je bila tragedijav Turski gori tudi priložnost za prenovo, napredekin prečiščenje Gorske reševalne službeSlovenije ter v širšem smislu letalskega reševanjav Sloveniji nasploh. Vplivala je na pozitivnepremike, prispevala je zagon za nekatere prepotrebnespremembe v delovanju, razmišljanju,organizaciji. To se je potrdilo v desetletjupo nesreči in se potrjuje tudi v sedanjosti, kose soočamo z vedno večjim številom nesrečnihdogodkov v gorah in na drugih težko dostopnihkrajih, ki zahtevajo posredovanje in pomočvse bolj usposobljenih in specializiranih reševalcev.Obremenjenost slovenskih gorskihreševalcev je vse večja. Gorski reševalci, mednjimi smo tudi zdravniki, zdravstveni tehnikiin drugi strokovnjaki za posamezna področja,zaradi svoje usposobljenosti, opremljenosti,organiziranosti in seveda pripravljenosti pomagatikjer koli in kadar koli razširjamo svojedelovanje tudi v kraje izven gora, kjer ni drugihorganizacij in posameznikov, ki bi znali inmogli pomagati tako hitro in učinkovito.Ko visiš na jeklenici pod helikopterjem ali stežkim nahrbtnikom hodiš in plezaš do pones-5

6-2007krajih vsekakor je, se žal dogaja, da nekateri,včasih mnogi, presegajo prag svojih zmogljivosti.Nehote in pogosto nezavedno, z najboljšiminameni. Seveda do tega ne prihaja samopri članih Gorske reševalne službe, pač pa jeznan pojav tudi pri drugih organizacijah, ki sepogosto soočajo s človeško stisko in nesrečo vzahtevnih okoliščinah, na primer službe nujnemedicinske pomoči, gasilci in policisti. Razlikapri reševanju v gorah je, da je poleg stresazaradi človeške stiske, nesreče, nemoči indrugih negativnosti pri gorskih reševalcih prisotenše dodaten stres – pogosto je treba v najkrajšemmožnem času pustiti vse, kar si dotlejpočel, ne glede na to, kako pomembno je bilo,in oditi reševat v objektivno zelo zahtevnih innevarnih okoliščinah gorskega sveta in drugihtežko dostopnih krajev.Izzivi in dilemeReševalci na Okrešlju prve minute po nesreči:negotovost, zle slutnje, prvi poskusi pojasnjevanjavzrokov.Marjan Ručigajrečenca, samo medicinsko ali kakšno drugospecializirano znanje ni zadosti. Na reševalniakciji moraš biti poleg zdravnika ali medicinskegatehnika ali v prvi pomoči odlično usposobljenegareševalca še marsikaj: alpinist, plezalec,nosač, radioamater … Nekaterih stvaripa se ne da priučiti. V gorah si doma ali pane. Seveda so tudi na tem področju med članiGorske reševalne službe razlike.Delo gorskih reševalcev, predvsem tisto prireševalnih intervencijah, je zahtevno, pogostotudi nevarno. Zelo stresno. Obremenitve prigorskem reševanju so tako telesne kot duševnein socialne. Zdi se, da je najlaže prenašatitelesne obremenitve, tega je večina gorskihreševalcev tudi najbolj vajena. Večina gorskihreševalcev, v manjši meri pa tudi zdravnikov,ki se ukvarjajo z gorskim reševanjem, je alpinistovz izkušnjami vzponov v domačih in tujihgorah. Težje in bolj zapleteno je z duševnimi intudi socialnimi obremenitvami.Pri izpolnjevanju poslanstva, kar pomočljudem v gorah in drugih težko dostopnihNalog in izzivov nam seveda ne bo nikolizmanjkalo – zaradi družbenih sprememb, napredkav strokah, zlasti v medicini, ki se vpletajov dejavnost gorskih reševalcev, zaradi napredkasorodnih organizacij v tujini, zaradivedno večjih potreb, pričakovanj in zahtevponesrečencev, bolnikov, njihovih svojcev incelotne družbe. V vse hitreje spreminjajoči inrazvijajoči se družbi ostati na mestu pomeninazadovati, še posebej na področjih, ki so povezanaz zdravjem in preživetjem. Ponesrečencaali bolnika ne zanima, ali ga rešuje profesionalecali amater, kakšne barve je helikopter,iz katere organizacije so reševalci in podobno.Potrebuje in želi si samo čim hitrejšo, čim kakovostnejšoin čim varnejšo pomoč.Zdravniki in ostali gorski reševalci se takosoočamo z vedno večjimi zahtevami in obremenitvamimed svojim poklicnim, pa tudi medprostovoljnim delom, kar nas postavlja preddodatne, včasih zelo težko rešljive izzive. Časi,ko so bili delodajalci razumevajoči ali celoponosni na to, da imajo med zaposlenimi prostovoljnegorske reševalce, so marsikje minili.Razmišljanja o vsaj delni profesionalizacijipredvsem letalskega dela gorskega reševanja sozato vse pogostejša. Vsaka pomembna organizacijskasprememba Gorske reševalne službe,organizacije s 95-letno zgodovino, ki temelji naprostovoljstvu, pa mora biti skrbno pretehtana.6

6-2007Vaja v severni steni Triglava leta 1987 – spustreševalcev na Zlatorogove police.Treba bi bilo zagotoviti konstruktivno sožitjemed ozkim profesionalnim jedrom in prostovoljno,amatersko organizirano večino gorskihreševalcev, ki bi še naprej predstavljali temeljgorskega reševanja v državi. To sožitje bi bilozahtevno in občutljivo, saj bi imeli na eni straniamaterizem, prostovoljstvo z vsemi dobrimi inslabimi platmi, z velikim moralnim nabojem inhkrati z nekaterimi organizacijskimi in strokovnimiomejitvami in pomanjkljivostmi. Prostovoljstvooziroma tako imenovani amaterizemne more biti opravičilo za pomanjkanje odgovornosti,za slabo organiziranost, površnost, improvizacijein napake. Na drugi strani ima profesionalizemzakonitosti, ki so večinoma dobreza kakovost in učinkovitost reševalnega dela,kaj hitro pa se lahko izgubi zelo pomembenmoralni »kapital« nesebičnega prostovoljstva.Zahtevno in občutljivo je že sedanje sožitjeamatersko organiziranih slovenskih gorskihreševalcev in njihovih profesionalnih sodelavcev,pa tudi profesionalnih zahtev reševalnegadela. Med neposrednimi udeleženci gorskegareševanja so profesionalci pravzaprav le pilotiVaja v zahodni steni Planjave leta 1994.Levi je Mitja Brajnik.helikopterjev, operaterji vitla, policisti, zdravnikiin medicinski tehniki. Vsi ti poleg gorskegareševanja v ožjem smislu opravljamo predvsemdelo, za katerega smo usposobljeni v okvirusvojih poklicev. Predvsem zdravniki smo pravzapravnekje vmes – ostalim reševalcem enakovredni,prostovoljni člani amatersko organiziraneGorske reševalne zveze Slovenije, hkratipa z vso strokovno, poklicno in drugo odgovornostjoter zahtevami, ki izvirajo iz našegaosnovnega poklica. Odgovornost in zahteve soves čas našega bivanja in delovanja enako prisotne,naj bo to med rednim poklicnim delomv zdravstvenih ustanovah, med prostovoljnimdelom v okviru gorske ali katere koli druge reševalneslužbe ali pa v prostem času.Knjiga spomenikTako kot večina drugih, ki so bili tistegausodnega 10. junija 1997 na reševalni vaji naOkrešlju in tam še zadnjič doživeli žlahtne tre-nadaljevanje na 9. strani7

5-2007Knjiga spomenikEdino ljubezen in smrt sta resnični, vsedrugo je metafora – tako nekako je nekoč zapisalznameniti argentinski pisatelj Jorge LuísBorges. Ljubezen, ki poraja življenje, in smrt, kiga nepovratno jemlje, os eros-thanatos, ki takoali drugače bistveno zaznamuje vse človeškekulture in je ponavadi tematizirana v religioznihsistemih in v umetnosti, v tako imenovanizahodni kulturi pa poleg tega še v vsej filozofijiod starih grških filozofov do Heideggerja. Freudje o njej napisal svojo najbolj osebno, mestomaprav pretresljivo razpravoOnkraj načela ugodja, kiizhaja iz intuicije, kako ječlovekovo najlepše čustvozagonetno povezano z največjouganko človeštva: ssmrtjo kot tisto najbolj zanesljivo,gotovo, a obenemza človeka nedoumljivo,absurdno, kruto realnostjo,nemara še najbolj kruto vobliki tragedije doživljanjasmrti bližnjih.Vsaka smrt je po svojetragična in s smrtjo oziromas smrtmi povezanih tragedijne bi smeli – saj je tako ravnanjelahko zelo krivično– razvrščati v hierarhičnelestvice, kjer se na vrhu znajdejotiste »najbolj« tragične,niže pa tiste, ki so to »manj«.Pa vendar je neizpodbitno,da se nas nekatere smrti, nekateretragedije dotaknejobolj kot druge. Največkrat seveda zato, ker smokot bližnji ali vsaj kot znanci v njih nekako soudeleženitudi sami; včasih pa tudi zato, ker nass svojo v nebo vpijočo absurdnostjo, nesmiselnostjo,»krivičnostjo« boleče spominjajo naabsurdnost, nesmiselnost in »krivičnost« smrtinasploh, na vse tisto torej, kar, dokler s smrtjonismo neposredno soočeni tudi sami, nenehnopotiskamo čim dlje od svojih misli. Tragedijanad Okrešljem – v njej je predvsem zaradipovsem nepotrebnih organizacijsko-tehničnihpomanjkljivosti na reševalni vaji absurdno, nesmiselnoin »krivično« ugasnilo pet življenj reševalcevživljenj – je gotovo ena izmed njih.Iztok Tomazin se je s Tragedijo v Turski gorilotil izjemno občutljive in kočljive naloge: z besedopostaviti spomenik žrtvam te tragedije,torej knjigo, ki bo ne le spomin nanje, ampaktudi opomnik, nenehno opozorilo, da se kaj takegane bi več ponovilo. Spomenik, kjer naj seprizadetost in sočutje povezujeta s treznim premislekomin pragmatičnostjo. Knjiga nas takona eni strani v dokumentarnem slogu seznanjaz zgodovino gorskegareševanja pri nasin z njegovo aktualnoproblematiko, sporočili državnih instrokovnih organovter s statistikamismrtnih nesreč gorskihreševalcev, patudi s kritično strokovnoanalizo samenesreče v steni Turskegore, ki imapredvsem namen,izboljšati varnostin učinkovitostgorskoreševalnegadela. Na zelo domiselnnačin predbralcem tudi izgrajujekompleksnopodobo (»lik«) gorskegareševalca: sprepričljivim opisovanjemna konkretnihprimerih njegovega reševalskega vsakdana,s prikazom njegove organizacijske povezanosti,ne nazadnje tudi s strokovnim orisomza ta poklic specifičnih duševnih obremenitev.Na tem mestu pa Tomazinova knjiga iz opomnikaže prehaja v sočuten spomin, na primerz natančnim, s pričevanji udeležencev podprtimpopisovanjem dogajanja usodnega dne nareševalni vaji v Logarski dolini, predvsem pa zrazgrinjanjem lastnih občutkov, stisk, tesnobein premišljevanj med tragičnim dogajanjem inpo njem.8

5-2007Mitja Brajnik, Luka Karničar, Jani Kokalj, Rado Markič in Boris MlekužNaloga za avtorja nikakorni bila lahka; naeni strani zato ne, ker ježelel opisati pristno doživljanjedogajanja, občutjanemoči in tragičnosti,skratka tisto, karje nekako neopisljivo,kar lahko prizadeti lepodoživijo v spominu;na drugi strani pa se jemoral izogniti tudi mnogimpastem in čerem.Na primer: suhoparnafaktografska stvarnostbi iz knjige naredilazgolj nekakšno strokovnoporočilo, sicer obveznoberilo za vse, kiso s problematiko tesno povezani (člani GRS inz njo povezane službe), za navadnega bralca pabi bila manj zanimiva. Zgolj doživeto in prizadetoosebno opisovanje tragičnega dogajanjapa bi sicer gotovo doseglo tudi širše bralstvo,a bi zgrešilo enega od osnovnih avtorjevih namenov:poziv k izboljšanju varnosti tvegane dejavnostigorskega reševanja. A nemara največjanevarnost je ležala v avtorjevi osebni udeleženostipri tragediji, saj ta ponavadi zmanjšujeobjektivnost presoje in tako nehote lahko tudiznižuje pričevalčevo verodostojnost.Iztok Tomazin je bil tej zahtevni nalogi– tako kot mnogim drugim; o tem nas poučiže bežen pogled na njegov življenjepis – vsekakorkos. »Navadnemu« bralcu (ne pa sevedatistim, ki bodo v knjigi zaznali kako nase uperjenokritično ost) se Tragedija v Turski gori gotovonajbolj vtisne v srce kot sočuten spominna pretresljivo usodo ponesrečenih reševalcevin – tu prihaja do izraza izurjena roka spretnegapisca, avtorja mnogih knjig, ki ponujajodramatično napeto, a obenem tudi leposlovnodognano in duhovno poglobljeno branje – kotomogočanje vpogleda v delovanje, tveganje,požrtvovalnost, strahove, dvome, razmišljanjein elementarno doživljanje samih gorskih reševalcev.A ta »subjektivna« plat na drugi stranine paralizira avtorjeve želje po obenem čimobjektivnejšem prikazu in analizi, zato Tomazinsvoje poglede nenehno enakovredno dopolnjujes pogledi drugih udeležencev tragedije.Knjiga tako kljub vidni osebni prizadetostiavtorja ostaja vseskozi trezno uravnotežena inse odreka enovitemu, prek avtorja »vsiljenemu«pogledu na dogajanje: pravici torej, ki jo avtorvendarle ima. A prav zato se verjetno bralcatoliko pristneje dotakne; ker je tragedija enakomernoosvetljena z mnogih zornih kotov, jebralcu nekako živo pred očmi, kot da bi bil tudisam njen očividec.Okroglim obletnicam ponavadi pravimo»jubilejne«. A ob deseti obletnici tragedije nadOkrešljem se res nimamo česa veseliti. Izid knjigedeset let po žalostnem dogodku ni povezans proslavljanjem, ampak prej s premišljenostjo,modrostjo. Čas ni le zdravnik, ki celi rane,ampak pogosto tudi sijajen »hišnik« našegaspomina. Pri dobronamernih ljudeh odstranjujeali vsaj obrusi navlako, ki spomina ni vredna– na primer jezo, zamero in vse tiste nagibe, kijih denimo porajata prenagljenost in trenutnaprizadetost. Tomazinovi knjigi se jasno vidi, daje glede tega šla skoz temeljit desetletni »filter«spomina; obenem pa prav ob tej knjigi lahkotudi vidimo – in to se mi zdi njena morda najpomembnejšaodlika –, kaj je narejeno iz takesnovi, da se filtru spomina ne pusti zadržati.Podobe petih požrtvovalnih reševalcev, njihovanesmiselna smrt, bolečina njihovih bližnjihob tej izgubi – vse to veje iz knjige, kot da se jetragedija v Turski gori zgodila včeraj.Tomo Virk, spremna beseda h knjigi Tragedija v Turski gori9

6-2007nadaljevanje s 7. straninutke prisotnosti in skupnega dela s ponesrečenimikolegi, sodelavci in prijatelji ter preživelisenco smrti, ki nas je neusmiljeno oplazila,sem še dandanes, skoraj vsak dan, z mislimi vmračni steni Turske gore nad zelenimi livadamienega najlepših kotičkov Kamniško-SavinjskihAlp. V spominjanju lepih in težkih skupnih doživetij,v podoživljanju usodnih dogodkov innjihovih posledic ali v neopredeljivi, ne vednoozaveščeni prisotnosti vsega, kar je »Okrešelj«pomenil in še vedno pomeni. V neizbrisnižalosti in z neodgovorjenimi vprašanji.Nekaj primerov značilnih, s tragedijo povezanihrazmišljanj gorskih reševalcev:»Še danes, po desetih letih, se prav vsak danspomnim 'Okrešlja'. Kot bi se zgodilo včeraj …«»Čas je učinkovit analgetik, a žal se zdi, dadeluje izredno počasi. Bolečino pretvarja vgloboko sled, počasi topi njeno žgočo ostrinoin jo na poseben način celo požlahtni. Toliko,kot so žlahtni spomini na preminule.«»Ko med reševalno akcijo visim nad prepadom,v težkem nahrbtniku nosim celo svojodružino.«Bremena tragedije v Turski gori slovenskigorski reševalci še nismo odložili, ostaja skupajs spomini na ponesrečene prijatelje. Zato semse odločil, da bom spomine, lepa in tragičnadoživetja in še marsikaj, kar je povezano stragedijo in njenimi posledicami, poskušalohraniti in predstaviti z besedo in fotografijo,ob pomoči sodelavcev, udeležencev tragičnihdogodkov in drugih, ki so z njimi kakor kolipovezani.Ob deseti obletnici nesreče junija 2007 bo vzbirki Med gorskimi reševalci izšla knjiga Tragedijav Turski gori. Z njo želimo počastitispomin preminulih prijateljev in sodelavcev,predstaviti poslanstvo slovenskih gorskih reševalcevs poudarkom na helikopterskem reševanjuin prikazati dramatične dogodke prednesrečo, med njo in po njej. Značilnost knjigeso iskrene in pretresljive pripovedi ter razmišljanjavseh, ki smo sodelovali pri njenem izidu.Iz vsebine knjige:- oris zgodovine gorskega reševanja s helikopterjemv slovenskih gorah,- pričevanja in razmišljanja očividcev, svojcevin udeležencev nesreče v Turski gori,- analize nesreče, dogajanje v Gorski reševalnislužbi Slovenije po nesreči,- življenjepisi ponesrečenih reševalcev,- priloga s članki o obremenitvah gorskih reševalcev,o najhujših nesrečah pri gorskemreševanju v Sloveniji in v tujini,- bogato fotografsko gradivo o nesreči, o preminulihreševalcih in o gorskem reševanju.Pri pisanju in urejanju te knjige sem imeldve temeljni vodili. Prvo, iz časovne razdaljeenega desetletja predstaviti, osvetliti in z mislijopredvsem na izzive in upanja prihodnostipredstaviti največjo tragedijo v zgodovini slovenskegagorskega reševanja in mučno, bolečeobdobje po njej, čas, ko so se odpirale stare insveže rane, pa tudi čas, ko se je začelo marsikajbistriti in spreminjati na bolje. Drugo, še pomembnejševodilo sta mi bili želja in potreba,ustvariti knjigo kot dokument trajne vrednostiv spomin petim odličnim gorskim reševalcem,prijateljem, sodelavcem in znancem, katerihzemeljska pot se je nepričakovano, kruto innedoumljivo iztekla pod steno Turske gore. Vspomin ljudem, ki so s svojimi bogatimi življenji,pa tudi s tragičnim koncem, pomembnozaznamovali zgodovino gorskega in letalskegareševanja v Sloveniji.Ko sem se med pisanjem pogovarjal s številnimigorskimi reševalci, se je potrdilo, danam »Okrešelj« še vedno težko leži na duši.Večina to dobro skriva, večina nas je svojo prizadetostgloboko pokopala, a čas je ni izničil.Pri nastanku knjige je sodelovalo mnogo tistih,ki so bili posredno ali neposredno povezani stragedijo v Turski gori. Med 40 sodelavci knjigeso udeleženci in očividci nesreče, gorski reševalci,zdravniki, posadka helikopterja ter svojciponesrečenih in drugi, ki so na razne načinepovezani s tragedijo in z gorskim reševanjem.Verjamem, da je bil osnovni namen vseh ohranitiin utrditi žlahtne spomine na preminuleprijatelje in pošteno ter iskreno opisati tisto,kar smo doživljali in kar vemo o dogajanjupred nesrečo, med njo in po njej.Težko je bilo vedno znova podoživljatiusodne dogodke in njihove posledice, soočatise z nemočjo ob dejstvih. Znova občutiti stisko,prizadetost, bolečino. Svojo in drugih. Se zaletavativ zid neodgovorjenih vprašanj. Težko inhkrati lepo se je bilo spominjati bogatih doživetijs pokojnimi.10

6-2007Knjiga Tragedija v Turski gori je spomenikponesrečenim in opomnik vsem, ki darujejosvoj čas, znanje in življenjsko moč, včasih tudizdravje ali celo življenje, za pomoč ljudem vstiski v gorskem svetu in na drugih težko dostopnihkrajih, kjer gorski reševalci uresničujemosvoje poslanstvo – v svetu, ki je vabljiv,čarobno lep in privlačen, pa tudi zahteven invčasih nevaren. Hkrati želi biti knjiga korektnainformacija vsem, ki jih zanimata poslanstvoslovenskih gorskih reševalcev in delovanjenjihove organizacije.PoslanstvoVsako poslanstvo je velika priložnost, kinam osmišlja življenje. Ko ga sprejmemo inpolno zaživimo, ga je težko opustiti. Lahko sekdaj odmaknemo od svoje poklicanosti zaradistrahov, prizadetosti, stisk in razočaranj. Lahkonadaljujemo na drugačen, manj obremenjujoč,manj nevaren način. To velja tudi za gorsko reševanje.Ko zaigra srce z občutki, da ti je bilodano pomagati nekomu v stiski, da si prispevalvsaj majhen delček ali pomemben del k njegovirešitvi, ozdravitvi, morda celo preživetju, je to izkušnja,ki te zaznamuje znova in znova. Zbudi,ohranja in bogati naše bistvo, najsi je še takoprekrito in prežeto z vsakodnevno čemernostjo,zaskrbljenostjo, razočaranji, zamerami, mordacelo z nasprotovanji, sovraštvom in vso drugonavlako, katere premagovanje in preseganje staeden naših temeljnih ciljev, pa če si to priznamoali ne. Naše bistvo, ki je v osnovi dobro. m»Tragedija v Turski gori«Avtor: Iztok Tomazin, med 40 sodelavci so gorskireševalci, zdravniki, člani posadke helikopterja insvojci ponesrečenih.Založnik: Iztok Tomazin, s. p., format 16 x 23 cm,trda vezava, 200 strani besedila in 60 stranibarvnih fotografij.Cena z vključenim DDV je 34,9 EUR. Količinskipopusti po dogovoru.Del prihodka od prodaje knjige je namenjenSkladu Okrešelj – za pomoč pri šolanjuotrok ponesrečenih gorskih reševalcev.Knjiga bo izšla 11. junija 2007, dan po 10. obletnicinesreče v Turski gori. Na voljo bo v knjigarnah, vvečjih trgovinah z gorniško opremo, na PZS, priavtorju in pri založbi Didakta d. o. o.Pri avtorju bo knjiga za vse gorske reševalce(tudi za upokojene) in za avtorjeve gorniškesopotnike (soplezalci, člani njegovih odprav) navoljo s popustom.Na željo planinskih društev in drugih organizacijima avtor pripravljeno predavanje o nesreči vTurski gori, o ponesrečenih reševalcih in o gorskemreševanju nasploh, združeno s predstavitvijoknjige. Naročila knjig in (ali) predavanja na naslovu:itomazin@siol.net.USTANOVA SKLAD OKREŠELJSI - 4101 Kranj,Bleiweisova cesta 34, p. p. 245Telefon: +386 4 238 27 27Telefaks: +386 4 238 27 25E-naslov: grzs@siol.net.siSklad Okrešelj je bil ustanovljenpo nesreči, ki seje zgodila v steni Turskegore nad Okrešljem 10.junija 1997. Gorski reševalciso ustanovili SkladOkrešelj, da bi poma-gali predvsem otrokomdružin, ki so ostale brezočetov. Iz Sklada osnovnošolskiotroci prejemajo denarno pomoč, dijaki inštudentje pa štipendije. En študent je v temčasu šolanje že zaključil. Najmlajši je sedajv četrtem razredu osnovne šole.Vsi skupaj želimo, da bi donatorji še naprejpodpirali delo Sklada. Nenazadnje tenesreče ne smemo pozabiti. Prav zaraditega se vsako leto junija srečamo na Okrešljupri spominskem obeležju, da se spomnimona ponesrečene.USTANOVATransakcijski račun Ustanove SkladOkrešelj: 02010-0052385495S KL A D O K RLJEE [11

6-2007Redna letna skupščinaPlaninske zveze Slovenije Uroš Vidovič Danilo SbrizajplaninstvoV soboto, 19. maja 2007 je potekala v IlirskiBistrici redna letna skupščina Planinske zvezeSlovenije. Delegate je pozdravilo lepo sončnojutro, ki je napovedovalo praznično vzdušje zaslovensko planinstvo. Skupščina je namreč takodelovni kot slavnostni dogodek planinstva. Splaninsko himno Oj Triglav moj dom so skupščinopričeli pevci moškega pevskega zbora izIlirske Bistrice, nastopila pa je tudi otroška folklornaskupina pod vodstvom planinskih mentoric.Uvodoma je zbrane delegatke in delegateter goste pozdravil predsednik PZS Franci Ekarter poudaril pomen Planinske zveze Slovenijev naši družbi. Zbrane so pozdravili tudi predsednicaPlaninskega društva Snežnik IlirskaBistrica Darinka Dekleva, podžupan občineIlirska Bistrica Vojko Čeligoj, podpredsednikTuristične zveze Slovenije Črtomir Špacapan,predstavnik Uprave za zaščito in reševanje RSlovenije Bojan Kopač ter predsednik Gorskereševalne zveze Miro Pogačar.Predsednik PZS je nato predlagal v izvolitevdelovno predsedstvo v naslednji sestavi: predsednikMetod Kovač, PD Ljubljana Matica inčlani Drago Horjak PD Dolga pot Dravograd,Breda Jurič PD Slovenska Bistrica, BogdanSeliger PD Horjul in Marko Goršič, PD Podpeč -Preserje.Delovno predsedstvo je bilo izvoljeno soglasnoin nato korektno ter uspešno opravilozaupano delo. Kot je predvideval dnevnired poslan v okviru skupščinskega gradiva vposebni številki Obvestil PZS, se je skupščinaseznanila s poročili organov PZS, nato pa jesledila razprava in sprejem sklepov. Tokratnarazprava je potekala v pozitivni klimi, ki je nakazovalaveliko mero enotnosti in usmerjenostik doseganju temeljnih ciljev planinstva. Toje posledica dobrega delovanja Meddruštevnihodborov, kvalitetno pripravljenega gradiva zaskupščino PZS ter številnih sestankov v preteklihtednih na katerih so sodelovali članiPredsednik PZS Franci Ekarpredsedstva PZS. Žal se je tudi tokrat pokazalo,da posamezna planinska društva ne poznajodovolj gradiva za skupščino, kar otežuje njenouspešno delo ter delegatke in delegate oddaljiod doseganja zastavljenih ciljev. Vsekakor palahko še enkrat ugotovimo, da je letošnja skupščinavelik korak naprej v krepitvi naše planinskeorganizacije in doseganja ciljev z demokratičnousmerjeno diskusijo.V nadaljevanju je potekala razprava o predlogusprememb statuta PZS, katere rezultat jebil sprejem predlaganih sprememb. Na predlogpredsednika PZS sta bila izvoljena nova podpredsednikaPZS Marko Goršič iz PD Podpeč- Preserje in Rudolf Skobe iz PD Novo mesto.PZS ima tako z njuno izvolitvijo štiri podpredsednike.Delegatke in delegati so po uspešnemdelu prejeli še spominsko darilce domačinovter se z željo po tako uspešnih skupščinah tudiv prihodnje odpravili proti domu. Na območjeIlirske Bistrice pa se slovenski planinci vračamože 2. junija, ko bo na Sviščakih potekal Dan slovenskihplanincev. m12

Moja doživetjaSpomini na poti in srečanja Stane ŠtucinZ desne Veliki vrh v Košuti, Vrtača, Begunjščica in Julijske Alpe v ozadjuMatevž VučerTuroben, pust spomladanski dan, ki se je vpoznem popoldnevu sprevrgel še v nevihto, seje na večer umiril. Fronta z zahoda se je umaknilanekam na žirovsko stran, na kateri je šeopletala z repom, po grmenju sodeč. Sonce,ki ta dan ni obstajalo, se je tik pred zatonomza masiv Kanina prikazalo kot žareča kroglain osvetlilo umito deželo. Na novo ozelenelapokrajina je bila ožarjena s spektrom vsehmožnih barv, ki so skupaj s sencami ustvarjaleneponovljive kulise, na katerih se je kotvrhunec trenutka pojavila še v tri oboke postavljenamavrica.Vsa mrkost dneva je bila pozabljena. Za taprizor pa niti ni bilo treba iti daleč. Vstopnicoza ogled sem prejel kar na dvorišču moje domačije.Nič ni stala, je pa zelo veliko dala.Za take trenutke se včasih odpravim dalečmed vršace, a je od spleta okoliščin, od kraja,časa, vremena in še česa odvisno, ali bomdoživel že opisano.Brskanje po spominuSpomin seže daleč nazaj, v rano mladost,ko sem prvič prek domačih hribov stopil vsvet gorništva. Večje število planincev se nas jepod zelo slabim vodstvom odpravilo na daljšodvodnevno turo. Bil sem razočaran. Nobenihrazlag, opisov ob poti, samo hodili smo inhodili. Pohod se je drugi dan ob vrnitvi zavlekeldaleč v noč, ko smo brez volje, utrujeni, vtemi, brez svetilk tavali po gozdu do ceste, obkateri je čakal avtobus. Tisto sezono nisem šelnikamor več.A nekaj je ostalo. Bil je izziv. Prvič semsegel po literaturi, kupil zemljevide naših gora,zelo malo je bilo takrat tega. Poglobil sem sev njihovo vsebino. Začutil sem željo po znanjuin spoznavanju naših gora. Našel sem skupinotreh prijateljev, ki so to že počeli. Ob njihovipomoči sem odkrival zame nov svet. Zelo hitroin z vsemi pljuči sem vsrkaval odkrite lepote13

6-2007narave in osvajal znanje kolegov. Mladostna zagnanostje šla v neslutene razsežnosti.Kaj hitro sem spoznal, da se med prijateljipočutim utesnjenega. Z novim krogom ljudisem po svoji volji in presoji načrtoval obiskegora. Osvajal sem vrhove drugega za drugim. Vskoraj dveh sezonah smo imeli v žepih značkes potrdili o prehojeni slovenski planinskipoti. Vmes sem se udeleževal organiziranihzimskih in letnih pohodov na različne slovenskevrhove, ki so jih organizirala planinskadruštva. Te pohode sem kmalu opustil, kajtivse preveč so dišali po preživeti preteklosti inimeli močan pridih takratne politike. To pa nibilo zame. Hotel sem biti neodvisen. Od gorasem hotel le njihovo prvobitnost in čistost brezideologij. Tudi sicer se na poteh zelo nerad ponavljam.Ko je zmanjkalo označenih poti, sem zašelna brezpotja. Ta so mi zapolnila tudi vrzeli, kiso se še odpirale v zbirki mojega dojemanjanarave.Plezarije se nisem loteval, tega mi je žal, aje zdaj že prepozno. Z vsem občudovanjem paspremljam alpiniste, čeprav od daleč. Njihovpogum, drznost, spretnost, njihove nagle odločitve.Tu gre dejansko za korake, ki pomenijoSvizcaživljenje ali smrt. Imajo svoj slog, svoj svet, svojžargon.V naravi vidim in čutim vse, kar je prijetnoza oko, telo, dušo. Sem del nje. V njej se počutimsvobodnega. Prizori videnega in doživetega senizajo in nalagajo v spomin, se kopičijo in natrenutke z vso močjo privrejo na dan. Zapisovs poti nimam, fotografij zelo malo, vse je vzavesti, iz katere se napajam in črpam moč zaživljenje takrat, ko bivam v krutem svetu. Problemiostajajo v dolini, tu gori je svet zase. Vse,kar potrebujem, imam v nahrbtniku. Ni skrbiza preživetje. Hrane po potrebi, pijača, voda,ki v tankem curku mezi izpod velike skale kotopomin: Tečem počasi, pij me počasi, da ti nebo škodilo.Nekoč sva s kolegom po hitri odločitvi, kije postala že praksa, dirjala Triglavu naproti.Poznala sva že vse pristope in poti. Takrat svašla iz Trente. Nočni pohod ob svetli septembrskiluni. Z avtom Diana sva opolnoči startalaiz Idrije. Nočna vožnja do Trente in še naprejdo Zadnjice. Šele svitalo se je, ko sva stala navratih koče na Doliču, misleč, da dobiva čaj.Kako le, če je še vse spalo. Odprl sem vrata inže sem stal na nogi spečega. Šla sva naprej brezpočitka, saj sva bila preznojena in sva čutilahlad. Ko je bila ura sedem, svaOton Nagloststala na vrhu Triglava. Nadaljevalasva pot do Kredarice,Planike, čez Hribarice do kočepri Sedmerih jezerih in čez Prehodavcein se spustila v dolinoZadnjice. Ob treh popoldne svabila doma. Ni šlo ne za stavo, neza rekord, ne za hvalisanje predkolegi, samo zgodilo se je. Kajzmore mladost!Ostal sem zvest domačimgoram. Za tujino je ostalomalo časa. Nekaj potepanja pobližnjih Dolomitih, Avstrija,Nemčija, Črna gora podrobneje.Saj so masivi Bjelasice, Durmitorja,Komovov, Prokletij inSinjajevine občutili podplatemojih čevljev. Črnogorci so domoljuben,samozavesten narodz bogato zgodovino. Prav privoščimjim državo, ki so si jo potoliko letih spet pribojevali.14

6-2007Bližnja srečanja z gornikiVeliko jih je. Srečujemo se samo v gorah.Govorimo jezik gora, vse preostalo je obrobno.Oskrbniki koč so super. Samo v dveh kočahsem doživel hladnost osebja, pozneje semse ju kar izogibal. Starejša gospa s špičaki nanogah je za Šlajmerjevim domom v Vratih prvičuzrla severno Triglavsko steno in me od ganjenosti,ko sem šel mimo, prijela za roko: »Glej,kaj vidim, ali ni to veličastno!« Srečo je hotelaz nekom deliti. Kaj je bilo to v primeri s tem,da sem v tridnevni turi z izhodiščem na Vršičuobiskal vse vršace tam naokoli in končal s Triglavom.Sledila je le še pot ob vodi skozi Galerijedo Mojstrane.Vzpenjal sem se na zelo odmaknjen in maloobiskan predel naših gora. Srečal sem planinki,starejši gospe, ki sta sestopali. »Sem gor si namenjen?Veš, gori je tako lepo, to je kraj samoza posvečene in bogove.« Nisem ne eno nedrugo. Smem torej naprej? – Tomaž Humar jezapisal, da ko te gora pokliče, te tudi sprejme.Nisem imel občutka, da me je poklicala. Samsem rinil gor in ni me zavrnila.Ljudje me kar naprej s kom zamenjujejo.Ne poznam jih, prvič jih vidim, oni pa ob srečanju:»Živijo, Marjan, midva sva pa že skupajplezala v steni Ojstrice; Tone, kako si, kakoje v podjetju?« itn. V njihovih očeh sem bil žeuspešen podjetnik, nekdanji sošolec, inženirv znanem podjetju, priznan zdravnik kirurgin tudi duhovnik, niso pa vedeli, iz katerefare. Poskušam jim dokazati, da se motijo,da nisem tisti, za katerega me imajo, a mi neuspe. Pravijo, da se sprenevedam. V takih trenutkihpri ljudeh vidim odzive, ki se jim odsrca nasmejim.Srečanja z živalmiV stavbi pri Domu v Vratih mi je na skupnihležiščih ponoči šinilo čez obraz nekaj kosmatega.Pomislil sem na najbolj gnusno stvar iz kanalizacije.Vstal sem in zunaj v veži na ograji, kije vodila na podstrešje, obsvetil lepega polha.Bil sem pomirjen.Ob pristopu na Špik nam je še čisto spodaj, vKačjem grabnu, prečkala pot skupina gamsov.Tik pod vrhom Špika pa so blejale ovce. Pričakovalbi ravno nasprotno.KozorogOton NaglostOb majhnem potočku sem se sklonil, da bipil vodo, ko zagledam žival, ki jo je kolega slikovitoopisal: ima dva zoba in dolg rep. Žeja jeminila, niti iz zaloge nisem dolgo pil.Na vrhu Mojstrovke je ena izmed kavk navsak način hotela del moje malice. Treniral semjo toliko časa, da mi je kruh jemala z dlani.Nad planino Razor je krava stala čez kolenain do vimena globoko v zasušeni mlaki. Omislilasi je blatno kopel.Sedeli smo pri bivaku pod domom naKriških podih. V smeri gornjega jezera stakozorogova mladiča zganjala take vragolijepo skalah okoli svoje matere, da smo pokaliod smeha. Kaj zmore mladost, sem že enkratomenil.S spalko sem se že ponoči umestil na mehkejšemesto ob gozdu. Pomislil sem, kaj če15

6-2007Zahod v JaznahStane Štucinpride medo? A napadle so me mravlje, zato semspakiral in se preselil više. Spet so me napadle,le da jih je bilo tokrat manj. Ugotovil sem, dasem jih v spalki prinesel s seboj. Ne vem, aliso znale nazaj, upam pa, da so preživele, saj sobile delavne kot mravlje.Na Rjavini je kapitalni kozorog čudnomlaskal z jezikom, ko sem hotel mimo njega.Ko sem uzrl za njim še čredo, mi je bilo vsejasno. Pogovorila sva se, pokimal je in jaz semlepo šel mimo črede naprej.Svizca sem prvič uzrl pod Zelnarico. VKrmi smo jih v jutranjih urah presenetili, ko sose greli na soncu. V paničnem begu so iskalivsak svoj brlog.Divjega petelina sem srečal trikrat. Vdrugem primeru je bil na tleh na majhni jasi.Od presenečenja sva se samo gledala. Nekajčasa nisem niti dihal. Česa lepšega v naravi intako od blizu še nisem videl.Na poti proti Olševi je gams s pomola nadstezo poletel čez naju v tako globino, da je bilogroza pogledati. Mislil bi, da si bo polomil ne lezobe, ampak tudi noge. Niti opaziti ni bilo, kdajse je dotaknil tal, že je hitel proti čredi, ki se jepasla v dolini. mSončnice in zvezdeNa poti k vznožju gore dolga leharumenih sončnic se v špalir postavi.Pomaham zlatolaskam, saj v daljaviže kliče vrh, odločen, da me upeha.Pobočje mi s cvetano, mehko travokorak razvaja in mi raj obljublja,pa vendar me stezica, ki se zgubljav skalovju, vabi više, na goljavo.Pripeka sonce, sončnice žarijov dolini zdaj najlepše, a od tulekot drobne pike spodaj se zgubijo.Zvečer nad goro zvezde zableščijo,v neredu zlatem so nebo posule.V dolini vrste sončnic same spijo.Mojca Luštrek16

Prvič »na visoče goré«6-2007Poskus planinske humoreske Borut MencingerTistega poletja, še preden sem prestopilprag prvega razreda osnovne šole, sem sepovzpel z mamo, v družbi samih odraslih, naStoržič – in to prav na vrh, 2132 metrov visoko,po zelo zahtevni poti skozi Žrelo. To je zavarovanaplezalna pot, ki še danes nekaj velja mednavadnimi hribolazci.Kar slišim vas, kako navdušeno zatrjujete,da se je tu in takrat spočela moja ljubezen dogora, ali celo, da so me tu zastrupili z gorskimsvetom, in to v taki meri, da nisem čisto zdrav,kot pravijo tisti, ki ne hodijo v gore, če se vsajenkrat na teden ne mučim po strmih poteh.Nihče pa ne vpraša, kako sem se jaz počutil pritem »zastrupljanju« z gorskim svetom.Začetno utekanjePravzaprav sem bil skoraj vso pot iz Tržičana vrh Storžiča in nazaj slabe volje: v tistihčasih namreč še nihče ni imel avtomobila, zatotudi ni bilo treba gladkeasfaltne ceste, kakršnaje danes razpredena poLomski dolini. Takratsmo najprej celo urotolkli po trdem kamnitemkolovozu skozi Lom,kar me je neznansko dolgočasilo,zato sem neprestanospraševal: »Kolikoše, koliko še?« Ko smokončno zagledali svojcilj, ki se je neskončnovisoko in daleč, na koncudoline, poganjal protimrzlemu nebu, sem nemudomauprizoril očitnopremalo energičen upor,da ne grem več naprej –tedaj so vsi, z mojo mamona čelu, planili po meni,naj bom tiho in naj ne kvarim čudovitega injasnega jutra. Zakrknil sem se vase in »mulasto«– to je bil njihov izraz – prehodil naslednjo urodo planinskega doma pod Storžičem. Ker sembil še tešč kot takrat, kadar sem moral predzdravniškim pregledom lulati v tisti steklenikozarček, ki je bil tako neumno ozek, da semzmerom malo udaril mimo, sem hitro pojedelvse, kar so postavili predme. Posebno sta miostali v spominu dve lepi gospe, ki sta mipodarili dva velikanska in še nekoliko toplakrofa. Bila sta tako rahla, mehka in topla, dasem malo predolgo buljil, pa tudi žvečiti semkar nehal.»Lepo se obnašaj,« je grozeče siknil maminglas za menoj. Kaj je spet narobe, saj se še premaknilnisem, sem užaljeno pomislil.Topel čaj, kruh, salama, sir in čudoviti krofiso me končno spravili v dobro voljo. Zanimivo,da nikogar ni skrbelo, kako bom hodil s takopolnim želodcem; sredi hrupnega govorje-Oton Naglost17

6-2007nja sem celo ujel nekaj besed o plezanju, a senisem pustil vznemirjati.Tu moram nekaj pošteno povedati: ko smokrenili naprej, me silna ostenja, strme grape innavpični skalni stolpi niso prav nič prestrašili.Česa tako vznemirljivo velikega še nikoli nisemvidel od blizu. Dokler se nisem nagledal, semneprestano zijal v divje skalovje nad nami, dasem se spotikal in motovilil po grušču protiŽrelu.Končno smo se ustavili pod največjo inskoraj navpično grapo – pod znamenitimŽrelom! Na začetku strme steze, ki z melišča –v redu, naučil sem se nove besede – prestopiv grapo, je neki dolgonogi gospod postal glasnejšiin bolj važen. Mama mi je šepetaje pojasnila,da je to gorski vodnik, ki nas bo varnopopeljal na vrh. Razporedil nas je v kratkokolono – z njim vred nas je bilo sedem – terpočasi in preudarno zakoračil po ozki in vijugavistezi navkreber. Nekaj mi ni šlo v račun:čeprav je stopal počasi, je bilo dovolj hitro,da se je lahko pogosto ustavljal, nas vzpodbujalin opozarjal ter pomagal zgovornimagospema. Opazil sem, da sta vedno manj govorili,medtem ko je eden od treh gospodovvse več govoričil. Stavil bi, kar hočete, da semu je glas kar lepo tresel. Izpadel bi korajžnejši,če bi bil tiho.Za moj okus so vsi odrasli hodili in plezaliprepočasi. Zanimivo, spodaj, globoko v dolini,sem jih komaj dohajal in so me ves čas priganjali.Zdaj, tu zgoraj, v skalah naj se izkažejo!Mama mi je začela hoditi po živcih, ker meje ves čas hotela držati za roko. Sploh ne vemzakaj, saj so vsi skupaj vedno počasneje lezlinavzgor! Vodnik si je dal vse več opraviti okroggospe s krofi: kazal ji je bližnje in oddaljenevrhove, pa kmetije na oni strani doline, takoda sem še jaz, ki sem jima bil najbližji, nekajodnesel od te učne ure; o tem, kako se pravilnoprime za skale in položi nogo, da čevelj nespodleti, sem že vse vedel, gospa pa očitno nič,saj ji je vodnik nekaj časa pomagal pri skorajvsakem koraku. Odvečni pouk na čelu koloneje tako zaviral pohod, da me je dohitel malodebelejši gospod, ki je že spodaj na meliščuhropel in sopel kot parna lokomotiva. Vodnikje spredaj ravno pripel gospe na napeto bluzobelkasto kosmato rožico; pozneje so mepoučili, da sem zdaj že toliko star, da bi moralpoznati planike! Zadaj so očitno postali nestrpni– ali kaj? – saj nas je dohitel celo gospod»hropevnik.« Nenadoma me je zgrabil za rit inme prestavil dva koraka naprej. Toliko, da ganisem pahnil v Žrelo; globoko spodaj je zijalona stežaj odprto prav zanj in njemu podobne.Zdelo se mi je sicer, da je hotel pomagati boljmoji mami kot meni, a mu je prehitro zakuhalo.Po maminem srditem pogledu in nekajjeznih besedah o dedcih, ki jih nisem čistodobro razumel, je gospod spet ostal zadaj vspodobni razdalji. Potem sem smel potegnitidva požirka čaja iz mamine termovke in hajdnaprej proti vrhu.Zdaj pa se začnejo »zajle«Kmalu se je oglasil naš vodnik in svareče,lepo zapel po tržiško: »Drušna, mau posluha:zej se pa začnejo zajle, gotov so še mau fajhtneod noči. Ne b bvo naumno, če b gospe, k matebl fine rokce, nataknile rokovice. Usi skp pamerkejte, de se nau gdo podričnu. Če glih kenaute istočasno z dvema nogama na tleh, takatse morte z obema rokama držat za zajlo.«»Že spet ta zajla. A na morš mau lepš govort.Tle mamo otroka, k bo čez en mesc šu v šolo –ti pa zajla, zajla, pa spet zajla!« je vodnika izozadja ogorčeno okregala gospa s krofi.»Koko i pa prov, a jeklenica, kukr je zadnecajte moderno. Sej se na sliš svab, samonavadet se mo mogle,« je vodnik na hitro sestavilzagovor.»Ja, sevede. Sej ne bo težko. Mormo vedet,de bo tamau toko govoru, kuker bo nas slišou,«je gospa odločno zaključila debato.Moja mama mi je odobravajoče prišepnila,da je gospa po poklicu učiteljica in da jo jeza vsak slučaj dobro spoznati, preden začnemhoditi v prvi razred. Mimogrede me je šepoučila, da se tisti veliki žeblji, ki nosijo jeklenico,imenujejo klini.Potem smo bolj ali manj glasno sopihali vstrmino, vmes »obdelali« še kar precej jeklenicin klinov, dokler nas ni na vrhu Žrela pogrelotoplo sonce s kranjske strani Storžiča – kotso me poučili. Zraven so ponavljali eden zadrugim: »Zdej smo pa s tahujšga ven.« Kot bi sidajali korajžo. Nadaljnji potek markacij je obetalše gromozanski vzpon po v nebo kipečemgrebenu. Na moje vprašanje, ali je to vrh, so me18

6-2007»žrelčka« pride z druge, lažjestrani. Toliko jih je, da sekar prerivamo na vrhu. Tastari imajo super izraz za to,ki pa ga niti zašepetati neupam: »Toliko jih je, kot bijih nakleu.«Za konec pa šemedvedPot skozi Žrelovsi v en glas tolažili, da to sicer še ni, da pa je odtam naprej le še »firklc« ure do vrha.Potegnil sem požirek obupno grenkega čajain dobil pojasnilo, da »svadek« čaj ne odžeja.»Groza, še celo v vrtcu so nam dali boljšega.Fuj, kakšna 'brlozga' mora biti šele črna kava, kiso jo iz termovk cukali ta stari.« Čeprav nisemprosil zanjo, sem od nekod slišal pripombo:'Taprav kofe pa ni za otroke.' Ko sem hotel samopovedati svoje mnenje o njihovih grenkihpijačah, sem dobil hladen tuš od mame, naj selepo obnašam – kar je pomenilo, naj bom tiho.Še najpametnejši je bil naš gorski vodnik, ki jezavpil: »Gremo naprej!«Ker sem se moral lepo obnašati, sem biltiho, a sem upal, da se bodo po grebenu malomanj obirali, kot so se po jeklenicah v Žrelu.Največji dolgčas je, če moraš v vrsti čakati tastare, pri tem pa hočejo, da se z obema rokamadržiš za mrzle kline. Ampak to pa pazim, da odspodaj, od prijaznega sopihača, ne bi dobil šekakšnega pospeška.Ko je greben naredil velikanski ovinek vlevo, bi rekel, da bolj na našo, tržiško stran,smo končno zagledali vrh. Na njem se je kartrlo naroda. Ne vem, od kod so se vzeli, v Žrelurazen nas ni bilo nikogar. Pojasnili so mi, dajih s kranjske strani vedno pride veliko več.»Seveda, ko pa nimajo Žrela!« se mi je takojposvetilo. Neverjetno, koliko jih zaradi enegaUčiteljica je iz »plehnate«škatle izvlekla vpisno knjigoin nas vse po vrsti vpisalavanjo. Morda je to storilazato, ker je mislila, da imanajlepšo pisavo, ali pa, da sene bi videlo, kdo od nas nezna pisati. Če je ciljala name,Marjan Salberger je bila v zmoti: z imenom seže znam podpisati, priimekpa je še malo predolg zame, saj še v šolo nehodim.Potem naš vodnik oznani, da se bomovračali čez Škarjev rob, in pokaže navzdolpo nemarno dolgem grebenu, ki v obliki velikanskegaloka zavija proti levi in se spuščav dolino, kjer slutim našo ljubo, drago kočo.Vem pa tudi, da ji pravijo kar dom, ker je takovelika. Takole od zgoraj me ni bilo prav ničstrah Škarjevega roba, le preveč se že vleče innoge me bolijo, najbolj prsti v čevljih. Gledemojih čevljev mama vsakemu potoži, če jo lehoče poslušati, da mi noga tako hitro raste,da mi sproti ne more kupovati novih čevljev.Ne ve pa, da jih najbolj zdelam na fuzbalu zastaro šolo.Ko bi vi vedeli, kako sem že lačen, panobeden nima čisto nič za pod zob. O tistihkrofih lahko samo sanjam. Ali jih niso kupili,ker so bili predragi, kot je zinila moja varčnamama, ali pa so jih kar med hojo skrivajpojedli, kot sem sumil tistega debeluha, ki mije »pomagal« v strmino – zagotavljam vam, daprvič in zadnjič, to bom odslej že pazil. Zdajmi je šele jasno, zakaj je občasno tako hropelin sopel – seveda, s polnimi usti se med hojotežko diha. To pa še jaz vem!Končno smo se privlekli do Doma pod Storžičem.Mama me je takoj popravila, naj lepšegovorim.19

6-2007V domu me niso nič vprašali, če bom kajjedel, dobil sem enolončnico, kruh in čaj. Ko jevse to po kratkem postopku padlo vame, semse malo naslonil na mamino naročje. Komajsem zadremal – mama je smeje pripomnila,da sem spal eno uro – že so vpili, da moramonaprej, da bomo še pred nočjo v Tržiču.Čeprav je vsakega nekaj žulilo in bolelo, sota stari tako hiteli, da sem jih komaj dohajal. Šeleko smo že v mraku prišli do Slaparske vasi, somalo upočasnili korak in spet postali zgovornejši.Čutil sem, da nekaj skrivajo, in ko nisemStoržič iz zrakaodnehal z vprašanji, so le izdavili, da so predvčerajšnjimpod Rekarjem domačini kar dvakratvideli medveda. »Pa kaj potem,« sem se navdušenozarežal, »zdaj je lahko že na vrh Kokovnice!«»In kaj bi ti, reva mejhna, naredu, če b srečoumedveda?« me je hotel osramotiti debeluh.»Hja,« sem jezno pihnil proti sitnežu, »a kaj?Palco bi mu porinu v gobec pa rukzak bi muvrgel čez oči, poj bi pa zlezu na drevo in poklicoulovce! Tle pa GRS nima kej delat,« sem šegrdo pogledal našega vodnika, zaradi kateregaso me tako bolele noge. mStane Klemenc20

Spokojni Sabotin6-2007Drugačna meja Olga Kolenc Oton NaglostNaša »hišna gora«Te dni je neustavljiva pomlad pognala listjein razprla cvetove vse do ostrega skalnega robate naše goriške »hišne gore«. Če jo gledamoiz daljave, je kot hrbet mirne speče živali, najužni strani po večini poraščen in prepreden zvarnimi in udobnimi potmi. Od prvega jugovzhodnegavrha, 535 m visokega Sv. Valentina,na katerem so na novo obnovljene ruševineromarske cerkve s konca 14. stoletja, se grebenskapot zložno dviga proti 609 m visokemuglavnemu vrhu – Sabotinu. Greben se tam zahip umiri, nato pa se – kot da ne bi vedel nekod ne kam – spet razbije, pada, se spoji z zelenimibriškimi griči in v daljavi znova povzpneproti Koradi. Na južni strani se razgleduje protimorju, ki je v jasnih dneh kot na dlani, na severozahodupo verigi Zahodnih Julijcev, proti severovzhodupo Banjški planoti in Trnovskemgozdu. S povsem drugačnimi, strmimi severnimipobočji ljubosumno oklepa globoko in vozko sotesko ujeto smaragdno reko Sočo.Spokojen in ves dehteč bo v teh mesecihta Sabotin, čeprav globoko v sebi skriva težkespomine. Preluknjan s kavernami po dolgemin počez, prepreden z bodečimi žicami, bunkerjiin bojnimi položaji še danes kaže nikolizaceljene rane, ki mu jih je zadala vojna, soškafronta ...Kot stražar, kot žrtvenik je, ko se dvigaiznad goriške ravnine. Prvi je v obrambni vrsti,zato je na njem še dolgo po vojni stalno rožljaloorožje. Za nameček poteka čez greben državnameja z sosednjo Italijo, ki je bila v obdobju SFRJstrogo varovana z obeh strani. Meja, na kateriSabotin in Solkanski most21

6-2007Meja je ali pa tudi nise danes prijateljsko srečujeta dva naroda, je nasrečo presežena. Mir od časa do časa skalijo le»preoblikovalci« znanega napisa NAŠ TITO.Ko te zapre JLATako blizu in hkrati tako daleč je bil Sabotinv tistem obdobju. Stalno navzočnost vojske zobeh strani meje je bilo slutiti tudi na daljavo.Na vrh se je dalo povzpeti le ob določenihdržavnih praznikih, s predhodno napovedjo.Takrat sem bila mlada priseljenka iz idrijskegahribovja, navajena neomejenega gibanja, zatose nisem kaj dosti poglabljala v vse omejitvein zakone, ki so vladali ob meji. Tako se jezgodilo, da so me, nadobudno planinko, predpribližno petindvajsetimi leti na samem vrhuskupaj s hčerko in njeno prijateljico za nekaj urzaprli pripadniki JLA. Bilo je resno in komičnohkrati.Bil je lep, sončen poletni dan, nekako sem»izvisela« in ostala doma med betonskimistenami. Potem pa, ojoj, kam zdaj, da mi nepoči srce? Povsem naključno smo se odpravilepo lepo uhojeni stezi, ki se zložno dviga nadželezniško progo in reko Sočo. V dobri veri,da se bomo še pravi čas umaknile pred stražo.Tako smo brezskrbno uživale v razgledih napovsem kamniti in prepadni severni greben,ki daje občutek visokogorja. Idilična planinskasteza se je vse strmeje vzpenjala med razbitimskalovjem. Pregrete od poletne vročinein strmega vzpona smo se nenadoma znašlena razglednem grebenu. A je bilo že prepozno!Od nekod je pritekel vojak in nam ukazal, damoramo takoj za njim. Nič hudega sluteč smomu sledile v karavlo, tam pa se je takoj začelozasliševanje. Predstavniki vojske so se izmenjavalidrug za drugim, vsakemu posebej pasmo morale ponoviti isto zgodbo: kam smo namenjene,po kaj, zakaj, kako, ali je kje še kdo,kaj imamo v nahrbtniku …Vse naše izjave so siskrbno zapisovali na neke obrazce. Dekletci stase začeli zabavati, pozneje dolgočasiti, prosilista vojake za poštne znamke in podobne neumnosti.Nič kolikokrat smo morale pokazatinahrbtnik, tistih nekaj jabolk, sendviče, pa sok… Ure pa so tekle in šele ko je nekdo omenil, dabo prišla po nas policija, se mi je posvetilo …Naj raje hodimo na Škabrijel, Kucelj, pa Čaven,so nam rekli. In to opozorilo so zapisali tudi vnaslednji izdaji časopisa.22

6-2007Gora se spremeniTakrat se nam niti sanjalo ni, da bo tehčasov nekoč konec. Ovire, občutka utesnjenosti,s katerim sem se navadila živeti, sem se zavedelašele pozneje – ob vračanju s planinarjenjapo Evropi, v kateri so bili mejni prehodi leše trpek spomin.Danes na Sabotinu lepo označene in na izpostavljenihmestih zavarovane planinske potiomogočajo okoliškim prebivalcem vseh starostihiter »skok« v pravo planinsko idilo. Kartako – pred službo ali po njej, pa še strminapripomore k temu, da se dobro pregreti inprepoteni med zanimivo obrušenimi kamni,polnimi žlebičkov, ki jih je izdolbla voda, hitropočutimo gorniško. Pa ne le to, srečujemo se zdolgoletnimi planinskimi prijatelji. Tako, čistopo naključju. Če si zaželite koga srečati, pa gane najdete sredi Nove Gorice, se odpravite naSabotin! Če pa slučajno tudi tam nikogar trenutnoni, prelistajte vpisno knjigo – morda sovas prehiteli, morda prihajajo za vami?Tako sem se odpravila tja gor tudi te dni.Umita pokrajina je v pomladanskih sončnihžarkih, nenavadno toplih za ta čas, dobesednozažarela in zdelo se mi je, kot da pomladnoprebujenje vidno poteka pred mojimi očmi. Vdaljavi se je srebrilo morje, na severni strani jeTrnovski gozd pokazal svojo še povsem golozimsko podobo. Julijci pa so bili povsem beli,kot na sveže zasneženi. V nekdanji karavli semsi privoščila čaj in se prav počasi odpravila čezgreben na neizraziti vrh, na katerem je tudirazgledna plošča z vpisno knjigo. Dobesednosrkala sem vase opojne pomladne vonjave, kiso se širile s pritlikavih dreves in cvetočih grmičkovob stezi. Škoda bi bilo hiteti, uživalasem in razpredala svoje misli. In našla semstare prijatelje! Kar najlepši del dneva smo presedelina grebenu, kramljali in vpijali vase prijetnesončne žarke. Kolikokrat sem že slišalabesede: »Še sreča, da imamo Sabotin, sicer nevemo, kam bi hodili.« Koliko novih let smo žepričakali tam zgoraj, stran od bojnega pokanjapetard, ne glede na vreme, kljub padavinamin burji, ki ima včasih, kot pravimo, tam zgoraj»mlade«. S pesmijo in ob kozarcu penečegase vina ter z lepimi željami za obilo lepih insrečnih tur. Ko se istega dne spet srečamo še nakaterem izmed okoliških hribov, smo povsemzadovoljni, da smo v tekočem letu opravili žekar dve zimski turi …Neponovljivi botanični vrtSčasoma se je nabralo vse več ljudi, umirjeniin prešernih obrazov smo našli vsak nekaj zase.Greben, ki je v visokem poletju povsem gol inpust in, kot pravijo nekateri, poln kač (sama semv vseh teh letih videla samo dve), je v pomladnihmesecih neponovljiv botanični vrt. Ker jena robu submediteranske Slovenije, se ponašaz nadvse bogato in raznovrstno floro. Na njemse srečujejo tri geografska območja – predalpsko,dinarsko in submediteransko –, zato soprimerno zastopane številne in zaradi zaraščanjaže tudi redke rastlinske vrste. Skratka, rajza botanike in ljubitelje cvetja! Skalna, sicer poraščenasenčna severna stran se tako povsemrazlikuje od sončne južne, ki nekje v drugipolovici maja doseže vrhunec razcveta. Vselejgojim upanje, da bodo tod hodili ozaveščeniljudje – ljudje, ki vedo, kaj za vsakega obiskovalcapomeni en sam utrgan cvet, ki oveni žena poti do doma. m23

6-2007Čez PoldanovecKo je v Trebušo še vodila pot »Po grapi« Rafael Terpin Marjan BradeškoLeta 1966 mi je bilo dvaindvajset let, bil semzdrav mulc, študent. Za konec tedna sem prihajaliz Ljubljane domov v Idrijo in vsaj ob sobotahsem mrkal v griče, večkrat tudi ob nedeljah.Doma tedaj res niso imeli veliko od mene. Udrlsem jo ponavadi peš s skromno malico v nahrbtniku.Denarja ni bilo. Od doma mi niso mogličesa dati, štipendijo sem imel pa republiško.Če me je v žepu le begal kakšen sold, sem imelvnaprej vse preračunano, kako ga bom najpametnejeporabil, še rajši pa prihranil.Tistega oktobrskega petka sem se nameniliz Idrije na Poldanovec. Bilo je nekam sivo, neprepričljivojutro. Upanje mi je dajal le čedničetrtek.V kmečki svet razvlečenegaČekovnikaZačel sem po takrat še ne razvpiti gobarskipoti čez Lopar na Tičnico (580 m). Idrija se jetedaj šele začenjala gobarsko prebujati, saj celoPoldanovec z Bendijskega vrha, R. Terpin, akril, 200724

6-2007na bližnji Tičnici še ni bilo prav hude konkurence.No, kakšen nebodigatreba penzionist seje že našel. Torej skozi hoste, iz katerih se je šeslišalo Idrijo, sem letel kakor po domači kuhinjipri Goliju mimo Boga in Babe na Pšenk. Odpotoka Lačna voda ali Padarca se je čekovnikarskiklanec postavil precej pokonci. Najvišjotočko pod Hleviškimi planinami sem prešel obznamenju na bukvi nad starodavnim prehodomVrh Bele. Za hrbtom so mi zamrli mestni glasovi,podajal sem se v kmečki svet razvlečenega Čekovnika.Pod Šavletom, mimo Lapajneta, skoziBlaškove laze do Blaška, kjer sem padel na čekovnikarskocesto. Vaška šola je bila še živa,ob cesti za njo je živahno tekla v korito hladnaLomska voda, tako kot danes. Pa mimo Lomarja.Ko je cesta stekla v gozd, sem jo navezal levo poodcepu in potem kar navzdol po dolgi senožeti,prav tam, kjer nas je nekaj let prej na partizanskipohod (idrijske gimnazijce) gnal Pepe Kendov.Ob kratki grapi sem hitro padel v Majnšk obIdrijci (danes je od Blaška do Majnška speljanalepa cesta). Reka je bila v oktobru prijetnohladna, brv do steze onkraj vode je pred časomodnesla povodenj, torej sem se sezul in prebredelnizko vodo. Osvežitev mi je dobro dela.Še natočil sem v čutarico in se zagnal po dobristezici proti Krekovšu (673 m).Na robu gozda nad gozdarskimi stavbamisem ob pol desetih malical. Spodnja koča, kijo je krekovška lovska družina leta 1974 preuredilaza svoje namene, je tedaj še prav revnosamevala. Spomnil sem se, da smo osemletkarjinekoč v njej prespali na slami. Tedaj smo dvadneva pogozdovali v bližini, želeli smo kaj zaslužitiza majski izlet, kakor se je tedaj reklo.S Krekovša čez Gnelice do Hudega polja(1044 m) so prav tiste dni na razširjeno gozdnocesto nasipali grob gramoz. Trpel sem vso pot,dokler se mi ni na Hudem polju odprlo. Bosanskimdelavcem sem se menda zdel velik »planinar«,a meni se je hudo tožilo po prejšnjemzelenem kolovozu.Nekje levo spodaj so se skrivali ostanki partizanskebolnice Pavle. Kje, leta 1966 še nisemvedel. Ob robu velike jase, kjer je davno nekočžulila božje dni trpežna vojskarska družina, obspomeniku bolnici Pavli, sem stopil na cestoMrzla Rupa–Škrbina–Tisovec (ali pa Lokve).Kot da sem stopil v civilizacijo, se mi je zdelo.A cesta je bila zapuščena, nasuta z listjem, neotrebljena.Po njej ni bilo nobenega prometa,na njej nisem srečal nikogar. V klanec protiŠkrbini (1227 m) sem že pihal. Cesta pod skorajprevisnim Sončnim robom mi je že močnopresedala. Na cestnem robu je še cvetel brkatisvišč. Jesenska pokrajina mi ni mogla ponuditiveč cvetja, me je pa radostila z vijoličastimirazgledi mimo debelih bukovc na Mrzlo Rupo,vojskarski Jelenk, Hudournik, na tolminskegore od Črne prsti do Krna. Že davno se je popolnomaizčistilo, sonce je sijalo v polni luči, a vgozdu je bilo pod krošnjami prijazno hladno.Smrekova draga ali Narobe svetNa Škrbini se cesta razveji. Levo jo ubrišečez še višje Poslušajne in po obrobju Tisovcaproti Preski in tudi Majeriji, desno pa okrogSmrekove drage proti Iztokovi koči pod Golakiali pa še dlje na Lokve. Sedel sem v senco nacestni rob, lovil pobeglo sapo in z vsemi čutilipoužival odmaknjenost Trnovskega gozda.Bil sem nekje na sredi poti. Moj cilj se mi je zzahoda že močno približal. Bil je dovolj čedendan in z orientacijo nisem imel težav. Povsodnaokrog je valovil svet vrtač, dolin in mrazišč,preluknjan z brezni in jamami, poraščen z visokimiokleščenimi jelkami, poln mahov, praprotiin lišajev, skoraj golih krošenj, ves pripravljenna zimo. Med osončene, včasih tudi zasenčeneskalnate obronke, med poraščene, z živobarvnimlistjem nastlane vlake in rupe – se je zavleklaše topla jesen. Oblakom se skozi krošnje nimoglo preveč slediti.Do Smrekove drage je šlo lahkotno okrogvrtač levo in desno. Na robu, kjer se mi je odprlbogat pogled v dolgo rupo, sem obstal in zazijal.Pod menoj je vzporedno s cesto tekla širokavrtača, skoraj dolina, po vseh straneh obrobljenaz gozdnatimi vrhovi: Smrekova draga aliNarobe svet. Drevesni pasovi so v njej postavljenina glavo, to sem vedel že od prej. Po vrhovihuspeva bukovje, pod njim rastejo silne prvobitnesmreke, dno pa pokriva široka planjavapritlikavega ruševja. Kako nenavadno. Včasihso nam pravili, da je dno vse preluknjano in dase pod površjem skriva mnogo snega in ledu,zaradi česar je dolina tako hladna. Pozneje sose popravljali: v dolini, zataknjeni tako visokov hribih, se vse leto zadržuje hladen zrak in rastlinjese seveda ravna po njem.25

6-2007Cesta drago obide lepopo ravnem. Nedaleč zaprazno in samotno Aninokočo sem zagledal bledomarkacijo. Najbrž kaže smerproti Zelenemu robu (1334m), sem si rekel. Stezica jebila komaj vidna, po njej žedolgo ni nihče hodil. Škoda!Zvijala se je pod visokimdrevjem po obrobju hudihvrtač, kjer je bilo vse zeleno:padla in rastoča debla,skale, vrtače in pot. Le skozikrošnje se je bliskalo sonce.Zdelo se mi je dražljivo divje.Prav drzna divjost pokrajinese je še stopnjevala, ko semse po približno pol ure hojeznašel na prevetrenem robuvisoko nad dolino Trebuše.Sedel sem na gvišno, seoprijel bližnje iztegnjeneveje in zaneslo me je skoziodprte daljave. Na levi podmenoj se je sončila trebuškacerkev sv. Frančiška, desno nad njo si je prekoširokih košenic podajala roke Mrzla Rupa.Dolina je vsa pregreta barvito vijugala protiIdrijci, na levi obdana s prepadnimi Govci, nadesni uravnotežena z gozdnatim in kmečkimsvetom trebuških domačij. Vmes je bilo ostrozarezanih nekaj grap, ki sem jim že poznalimena: Srna grapa, Mkcova in Pršjakova grapa,še skoraj skriti Gačnik. Prav daleč za zelenimodrom Gorske planote so štrlele v pisano nebotolminske gore. Ah! Še bolje sem se usedel inodprl nahrbtnik za malico. Bilo je vredno.Skozi raztreščeno hosto dorazglediščaNaprej sem našel stezo, ki je vodila pogrebenu do naslednjega izrazitega vrha protizahodu. Tam se je izgubila. Že narejene markacijeje nekdo namenoma pospravil. Gotovo ješlo za pomoto. Mislil pa sem si, da steza že morateči do Poldanovca, le da sem jo zgrešil. Uporabilsem torej star kolovoz, nasut z odpadlimisuhimi vejami. Ko je začel le preveč zavijati vlevo, sem ga na neki višini pustil, naj pač gre,26Na Malinah v Trebuši, R. Terpin, akril, 2007kamor hoče, sam pa sem se spustil po komajzaznavni stezici, ki je vodila po meji dveh gozdarskihrevirjev. Na očiščeni višini z mejnimkamnom je poti potem zares zmanjkalo. Udarilsem jo po desnem grebenu navzdol in padel naneznano cesto. Sredi hlodov in skladovnic metrskegalesa sem se znašel točno pod vrhom, nakaterega sem hotel. Poldanovec. Skoraj mi nibilo verjeti. Zlezel sem tistih nekaj minut skoziraztreščeno hosto do razgledišča. Zdaj sevedani bilo nobenega dvoma več: znašel sem se naobljubljenem Poldanovcu (1299 m). Gologlavega,z odsekanim severnim čelom ga ne bi mogelzgrešiti. Do omotičnosti sem se zazijal v prečisto,da ne rečem brezmadežno dolino zeleneTrebušice. Poti ob njej, »Po grapi« imenovane,ne bom nikoli nehal občudovati, čeprav teče ževrsto let po dolini asfaltna cesta in je večji delstare začaranosti žalostno preminil.Vendar se mi je mudilo. Bilo je že okrog trehpopoldne in jaz, težak humorist in nevednež,sem seveda upal, da pri Podkoritarju ujamemavtobus ob petih. Norec, trapon, bende!Navezal sem jo dalje. Pot naprej na zahodje bila grebenska, razgledna in uživaška. Po

6-2007dolini jo je spremljala gozdna cesta. Steza seje vila prav ob robu velikanske poseke, bukovinoso tod posekali prav do roba grebena.Pod večjim gozdnim vrhom sem se spet našelz markacijo, a ne za dolgo. Na drugi strani jeje ponovno zmanjkalo. Nadaljnji greben je bilgrd, zaraščen, prav nevaren za noge. Pravasreča, da sem kmalu presenečen telebnil naozko cesto, ki me je po nekaj ovinkih speljalav gorski zaselek Lazna (nekaj let pozneje semkraj bogato doživel med »partizansko« vojaškovajo). Med klatenjem po gozdnih grebenih seje pooblačilo, začelo je celo štrcati. Hkrati jebilo ob manjšem peskokopu moje ceste konec.Pa zdaj? Po stari logiki in tudi izkušnjah semse ihtavo ogledoval za nadaljevanjem in podcesto zares staknil začetek dobre steze. Zdrvelsem po njej. Ves čas sem napeto buljil v tla,sicer bi se lahko tisočkrat spotaknil. Na trebuškocesto sem telebnil pri kmetu Mrcini. Povedrilsem v druščini starih fresk na hlevu in kleti(tudi danes jih je še mogoče občudovati). Nalivje bil izdaten, vendar kratek.Zaključek dolge poti na koruznemležiščuŽe davno nazaj sem se zavedel, da z avtobusomne bo nič. Nekje bo treba prespati in zjutrajuloviti prvega. Sprijaznil sem se s stanjem.Jesenska dolina je po osvežitvi prijazno zabrnelav svoji barvitosti, bregovi onkraj Trebušiceso se trebušasto napenjali proti Vojskemu,Mkcova in Srna grapa sta izginjali v tesnehsvojih senc. Za hrbtom mi je iz trebuških prepadovrasel moj osvojeni, neznansko vzvišeniPoldanovec, ki s svojo senco pripoveduje Trebušarjemin Trebušanom (Dolenja Trebuša),kdaj je ura poldne.Odleglo mi je. Že precej mehkih kolen semjo navezal po trebuški prometnici gor in dol, izene grape v drugo, nad Renkom do Podkobilce.Pravili so mi o stezici, ki se od Podkobilcevzdigne na preval med Kobilco (929 m) in Stadorjem(1030 m). Tam čez so zmeraj hodili idrijskiromarji proti Čepovanu, Grgarju in na Svetogoro. Tam jo je brisala tudi moja stara mati, koje med prvo vojno s svojim primoženim sinomŠtefanom šla na fronto pod Sv. Goro pobiratvojaške odeje, da jih je pozneje na kmetih zamenjalaza krompir. Krasno, sem si povedalnaglas, jaz pa le flankiram tja v tri pirovske.Za Krmenkom je moja cesta obhodila dvehudi grapi. Pred Ščuro se je odcepila v klanecše slikovitejša vozna pot čez Drnulk (761 m).Do Trebušice, čez most in mimo Sv. Jakoba vDolenji Trebuši sem porabil dve uri. Ob sedmihzvečer sem si pri živahnem Podkoritarju privoščilšilce ruma. Pojesti ni bilo kaj. Vprašalsem po prenočišču, pa so me debelo pogledali.Namignil sem, ali bi me spustili na seno, a sogladko odkimali: to pa ne.Pa ne! sem bil vsega sit. Ko se je znočilo, semse zavlekel pod kozolec na drugi strani Idrijce,zložil sem se na tja položena koruzna stebla inza nekaj ur prav sladko zaspal. Res, bil sem vredu scagan. Zjutraj mi je še v temi nekdo naiztegnjenih nogah skoraj parkiral svoj moped.K sreči je ugasnil luči in motor, še preden jeustavil. Storil je tako kot slednje jutro. Videl meni. Najbrž je tudi on še napol spal. mPodkobilica, Gorenja Trebuša, zadaj Govci,R. Terpin, akril, 200527

6-2007Zgodba o ratitovškemzvonu in še o čem Jože Dolenc Oton NaglostKončala se je vojna katastrofa svetovnihrazsežnosti in preživeli so si počasi celili rane,ki jih je zadala morija. Upajoč, da je bila ta tudiposlednja, se je našlo nekaj zanesenjakov, medkaterimi je prednjačil Rudolf pl. Andrejka (nedvomnotudi po zaslugi svoje soproge Micike,po domače Tavčarjeve iz Selc), ki so začeli načrtovatikočo na Ratitovcu, jo leta 1925 tudi zgradiliin predali njenemu namenu. Poimenovaliso jo po takrat že pokojnem rojaku iz Selškedoline in državnozborskem poslancu JanezuEvangelistu Kreku, ki je neizmerno rad zahajal1Začetnik današnje kovinske industrije v Železnikihje bil prav on, saj stroja za izdelavo sponk ni lekupil, marveč je na njem tudi stekla proizvodnja, kisicer ni trajala dolgo, kajti prav kmalu je Boncelj, kise ga še kar dobro spominjam kot preprostega indobrosrčnega človeka, kot priznan strokovnjak prevzelmesto univerzitetnega profesorja na strojni fakultetizagrebške univerze. Pokojni Niko Žumer je stroj kupilže pred vojno (zgodba, ki še dandanes kroži o izvorudenarja, ni preverjena in je zato ne bom opisal), ponjej pa je proizvodnja v okviru novonastale kovinskezadruge končno zares lahko stekla.Opomba: Članek je posvečen 100–letnici ustanovitvePlaninskega društva Železniki. Društvo je bilo namrečustanovljeno 21. maja 1907 z imenom Podružnica SPDs sedežem v Železnikih.sem gor, često v spremstvu neke Kamile Tajmerjeve... Lepota narave je v dvoje mendalepša in čemu bi bil prav on izjema?!V tistih časih je bil na pomembnem položajuv takratnem slovenskem gospodarstvu še en Železnikar,in sicer je bil to inženir Jože Boncelj, direktorlivarne v Trbovljah, ki je spadala v Kranjskoindustrijsko družbo. 1 V livarni so vlili zvonin Krekovo podobo, ki ju je nato podaril koči.Zvon je bil namenjen predvsem tistim, ki v gostimegli niso mogli najti poti do koče. Prav gotovoje marsikdo pozvonil tudi iz golega veselja, sajje imel (in ga še vedno ima) lep zven; morda jez njim pastir klical svoje ovčice, ki so se paslepo planini in se zbrale okrog njega, nadejajoč sepriboljška iz njegovih rok.Krekova koča postanedel Rupnikove linijeMinevala so leta, morijo prve svetovnevojne so nekako skušali pozabiti, a že so sezbirali še temnejši oblaki. S severa in zahodaje grozila nevarnost in vojska takratne kraljevinese je nanjo pripravljala tudi tako, da je ponaših gorah posejala betonske utrdbe v lažnemupanju, da bo tako prestregla prvi udarec osva-28

6-2007jalca. Pod poveljstvom štaba za utrjevanje zdivizijskim generalom Leonom Rupnikom sozato že leta 1936 začeli graditi sistem obmejnihutrdb, kasneje popularno imenovan Rupnikovalinija. Leta 1940 je štab pod svoje poveljstvoprevzel vse obmejne planinske postojanke,med njimi torej tudi Krekovo kočo na Ratitovcu.Celotni inventar (kuhinjske posode, jedilnepribore, posteljno perilo itn.) so razprodali nadražbi. Večino so pokupili Podgorci. Moj očeDrago kot takratni in hkrati poslednji oskrbnikkoče si je od celotne imovine izgovoril dvev tistem negotovem času neuporabni stvari:vpisno knjigo in zvon. Predstavnik Slovenskegaplaninskega društva Ljubo Tiplič mu je obapredmeta izročil v last in posest (prepričansem, da ti je, spoštovani bralec, pomen obehbesed znan) in z najmlajšim bratom Radovanom,ki je kasneje padel kot komisar bataljonaVojkove brigade, sta zvon na nosilih prinesladomov na Jesenovec, kjer sta ga spravila vdomačo hišo.Zvon z Ratitovca pred hišona Jesenovcu prežividrugo svetovno vojnoČez dve leti (junija 1942) sta z mizarjem inkasnejšim sosedom Nikom Kosmom – Matičkompostavila vrtno uto z miniaturnim zvonikom invanj obesila zvon. Prav med delom sta zaslišala,kako je nekje na Trnju zalajala strojnica, in obahkrati naglas pomislila: Blaž'k je padel!V spomin Jožku Demšarju, po domačeBlažku, naj omenim, kako se ga je v opisu kalvarijeDražgošanov med bitko partizanov zNemci januarja 1942 hvaležno spomnil takrattrinajstletni Ivan Jelenc, po domače Birtov, kimed drugim piše takole: 2 »Našo grozo in obupje presekalo močno vpitje od zunaj. Sredi gručerazjarjenih Nemcev se je pojavil človek v civilu.Prepričeval jih je, da so v hiši zaprti nedolžniljudje, ki niso krivi za nastalo situacijo, ki se jedogajala v minulih dneh. S svojim energičnimnastopom in velikim tveganjem za svojo glavoje uspel, da so Nemci popustili. Odprla so sehišna vrata, kjer so nas zadrževali zaprte, in napotiliso nas proti Rudnemu. Ta civilist je bil takratnižupan občine Železniki Jože Demšar, kije 25-30 Dražgošanov rešil zagotove smrti. Neznam razumeti tega naključja, ko se je pojavilpravi človek na pravem mestu in rešil tolikočloveških življenj iz objema večnosti.«In tudi teh vojnih grozot in bratomornevojne je bilo naposled le konec … Obnova je2Dražgoše, 11. in 12. januar 1942, Zbornik Selškedoline Železne niti 3/2006, str. 166-169.Pot z Ratitovca na Poden29

6-2007bila trša, a so kljub temu že kmalu začeli mislititudi na gradnjo nove koče na Ratitovcu. Staroso bili partizani namreč požgali, da je Nemci nebi morda porabili za svoje oporišče. Obsojatitakšno početje, češ kakšno napako so vendarnapravili, da koče ni bilo treba požgati itn., jedandanes, torej po več kot 60 letih, kaj lahkoopravilo, saj je po bitki pač najlažje biti general.Vsaka tovrstna obsodba se mi zato zdaj zdi krivičnain nesmiselna. Vendar pustimo to in seraje posvetimo obnovi koče in usodi ratitovškegazvona!Morda se zdi večini ljudi danes samoumevno,da so kočo zgradili prav planinci Selškedoline. Pa ni bilo tako enostavno in samoumevno!Veliko truda je bilo potrebnega že samo zato, da je ni začelo graditi medvoško planinskodruštvo. Prav tu ima levji delež zaslug moj očekot poslednji oskrbnik Krekove koče, kajti vtistih letih je sklenil mnogo znanstev in prijateljstev,ki jih vojna – med preživelimi seveda! –ni prekinila. Na tem mestu bi rad nanizal nekajspominov o tem, kako sem takratne zadeve kotšest- do osemleten otrok doživljal sam. Kdoutegne poreči, da so otroški spomini prevečsubjektivni in ne morejo ustrezati resnici. Resnostitakšnih ugovorov se kajpak zavedam,ampak vseeno bi rad povedal nekaj stvari, kimi že od zgodnjega otroštva ležijo na duši, a jihdoslej še nikoli nisem omenjal. Toda še zdaj nebom zapisal vsega, česar se še spominjam.Gradnja nove Krekove koče arhiv Jože DolencNaj začnem s tako imenovanim lobiranjemna Planinski zvezi Slovenije kot naslednici Slovenskegaplaninskega društva. Spominjam se,kako se je ata mnogokrat zgodaj zjutraj usedelna kolo, se po tisti razdrapani makadamski cestiodpeljal v Ljubljano, od tam nato še večkrat naBled, pa morda spet nazaj v Ljubljano, da se jekončno zbit vrnil domov. Ne morem se spomniti,kaj vse je počel, a venomer je govoril predvsemo koči na Ratitovcu in planinstvu, kasnejepa še o turizmu. Precej se je spremenilo, ko sonam daljnega leta 1952 napeljali telefon in muni bilo treba za vsako figo na kolo in z njim vLjubljano. Takrat je bil to še induktorski telefonz ročico, kot ga dandanes lahko vidimo le še vstarih filmih. V tistih časih je imel ata prijateljev anhovski cementarni, ki je na novo ustanovljenemuoz. obnovljenemu društvu dobavilacement s precejšnjim popustom in več, kotso ga potrebovali pri gradnji koče. Presežekcementa, po katerem je bilo takrat in še dolgadesetletja kasneje neznansko povpraševanje,je društvo z lahkoto prodalo po tržni ceni intako lažje kupilo preostali potrebni gradbenimaterial. Spominjam se, da je bilo v našemkozolcu nekakšno prehodno skladišče, kjer sočez zimo spravili cement in lesonit. Tam je bil šene vem čigav Puchov motor, ki sem mu pozimiz neusmiljenim hupanjem vneto praznil akumulator.Dokler je troblja delala, je bilo v redu,potem mi motor nenadoma ni bil več zanimiv.Vmesno skladišče v času same gradnje jebilo na Povdnu. Do tja so ves potrebni gradbenimaterial (cement, gradbeni les idr.) s Prtovčapripeljali s konjsko vprego (na fotografiji sofurmani Drabončov Tone, ta spodnji Torkar,Javorčkov Tone, Adamov Peter, v sredini pa šemoja malenkost). Tam so si ga nosači (večinomaženske) naložili v koše in ga znosili na vrh.Na vsak način moram omeniti dvoje: za svojedelo so vsi dobili primerno plačilo, ki je v tistihčasih že tako in tako politično in gospodarskostigmatiziranim Podgorcem vsaj malo olajšalosicer izjemno težak materialni položaj, in to jebila zasluga mojega pokojnega ata, ki je z izkupičkomprodaje presežkov cementa in drugegagradbenega materiala društvu omogočil lažjeizpolnjevanje zapadlih obveznosti ter nagrajevanjefurmanov in nosačev. Zavedati senamreč moramo, da so bili prevozniki, nosači30

6-2007in delavci pri sami gradnji za svoje delo plačaniin da torej ni bilo prostovoljno! Izvzeti so bilile člani gradbenega odbora, med katerimi najomenim Jožeta Vebra in Petra Šmida iz Selc tersvojega ata.Krivična obtožbaZelena zavist in politična »zavednost« sta nažalost pripomogli k nečemu, kar je potem privedlodo razpada sicer dobro utečene društveneekipe. Pojavili so se namreč sumi, da se je kajod rezultatov tega trgovanja prijelo tudi atovihprstov. Obdolžili so ga, da se je okoriščal z društvenoimovino. Dobro še vem, kako je nekegavečera v gostilno v Njivah (takrat smo jo šeimeli) vstopilo nekaj mož postave in nekaj domačinov,od katerih se dveh še zelo dobro spominjam,a ju ne bom izdal, čeprav sta že davnopokojna. Kar je bilo, je bilo in odpiranje starih,zaceljenih ran pomeni le neplodno zadajanjenovih ran! Kot vedno sem tudi tisti večer sedelna poleti seveda nezakurjeni peči, od kodersem imel boljši pregled, ter osuplo in tudi strahomaopazoval pozne obiskovalce, kako so seprepirali z atom, opravili površno hišno preiskavoin ga na koncu odpeljali s seboj, hotečmu dokazati že omenjeno okoriščanje. Nemorem trditi, a zdi se mi, da se je vrnil domovše isti večer. Ko sem ga naslednji dan malo pozornejeopazoval, sem nagonsko začutil, da jenjegova vnema za celotno stvar izpuhtela, karse je takoj pokazalo v popolni prekinitvi vsehstikov z društvom. Na čisto osebni ravni jih jeponovno vzpostavil šele čez kaka tri desetletja,za kar je s svojim spravljivim in pomirjevalnimpristopom gotovo najzaslužnejši takratni predsednikdruštva Tone Nastran. Za prizadejanokrivico se mu je eden od obeh sicer še danespo vsej dolini znanih domačinov opravičil. Alise mu je opravičil tudi drugi, ne morem trditi,sta pa kljub slabemu priokusu v ustih dobrihdeset let kasneje začela plodno sodelovati nadrugih področjih. Ko včasih razmišljam o tem,se mi vedno bolj dozdeva, da sta bila le nekakšnapredstavnika »civilne družbe«, ki si jetakrat niti v sanjah nihče ni mogel zamišljati,skratka, bila sta le nekakšen »ščit« in »iluzija zakonitosti«.Ko so se zadeve umirile, tudi nihčeveč ni govoril o tem, kar je le znak, da je bilaovadba iz trte izvita in plod bogve česa.Zvon je dobil nov domKo po dobrega pol stoletja zadevo vnovičpremlevam, vedno znova obstanem tam, kjersem tudi sam zelo občutljiv: entuziazem. Koga ne bi bilo, bi bilo življenje v naši ožji inširši domovini videti precej drugače, predvsempa uborneje. »Denar res ni vse, pomagapa,« pravijo ciniki (in realisti), a čast in mirnavest, če ju človek ima, tudi nekaj veljata. Tudientuziazem ima svoje meje in priznanje zavloženi trud človeku dobro dene, namernonepriznavanje truda in zaslug pa pripelje doupravičenega zavračanja vsega, s čimer je imelprej opraviti. Tako se je pri planinstvu zgodilotudi mojemu atu in podobno stricu Poldetu,po domače Popčovemu, pri gasilcih v Železnikih.Prizadejana krivica je huda reč, zareshuda pa postane takrat, ko se obrne proti povzročitelju...In tako sta tako ratitovški zvon kot vpisnaknjiga ostala v naši domači hiši. Ne vem sicer,kakšne načrte je imel ata z njima v tistih časih,a po onem sramotnem večernem obiskuju zagotovo ni nameraval izročiti nikomurveč! Navsezadnje sta bila de iure in de factonjegova last!Šele pred kakimi desetimi leti (ob 90-letnicinašega planinskega društva) mi ga je uspelotoliko omehčati, da sem zvon v soboto odpeljalna Ratitovec, kjer je bila v nedeljo kratkasvečanost, nato pa sem ga odpeljal tja, kamorspada in kjer je še zdaj, torej v Muzej Železniki.Tam bi muzejsko in planinsko društvo lahkoskupaj uredila planinsko muzejsko zbirko.Celo o tem sem razmišljal, da bi ga pustil naRatitovcu, če bi mu seveda našli primernomesto. Pri najboljši volji ga nisem našel takratin ga ne vidim niti danes. Če bi ga postavili tja,kjer je bil pred vojno (na vzhodno stran kočeproti Razorju), potem bi vso sezono klenkaloves ljubi dan … Če bi ga obesili na pozidnico,bi bil sicer vsem na ogled, zvonil pa ne bi več.Tako se mi zdi odločitev, da je zvon v muzeju,edino pravilna. Če bosta obe društvi zarespostavili planinsko zbirko, bo tam tudi staravpisna knjiga nekoč našla svoje mesto, da bokot Brižinski spomeniki lahko v vitrini varnospravljena pred nepooblaščenimi dotiki. Obtakšnem, za našo dolino pomembnem unikatumorda zbledi celo Dalmatinova Biblija! m31

6-2007Moj GiroNamesto na dirko – pod Cine in Marjan BradeškoPrijatelji so šli na Južno Tirolsko gledatlanski Giro, dirko po Italiji. S seboj so vzeli tudikolesa, da se bodo naslednji dan, sveže športnonavdahnjeni, tudi sami povzpeli nekam gor.Odločili so se za gorskokolesarski vzpon dokoče Lavaredo (Rifugio Lavaredo) pod slovitimiTremi Cinami v Sekstenskih Dolomitih. Paso mi kar ušesa zastrigla, ko sem to slišal. »Gremzraven, seveda, kar peš, me boste že nekjepustili.« Po dnevu dežja in snega se je obetalosonce. Z bratom sva za njimi krenila od domašele naslednje jutro – in brez dogovora smo se,neverjetno, v istem trenutku znašli pri odcepuza Cortino d`Ampezzo – midva iz Ljubljane, oniizpod Kronplatza, kjer so prejšnji dan bodrilizasnežene kolesarje. Ko smo že sredi prelestnegadopoldneva pili kavo in zrli v sveže poprhanevrhove nad Toblahom (Dobiacco, Toblach),sem vedel, da bo to dan, ki si ga bom zapomnil.Imenitna pot se mi je obetala, četudi semse pod Cine odpravljal prvič. Še vse neznano!Namenil sem se podnje z nasprotne strani kotkolesarski del odprave, torej s severa.Sonce je bilo že visoko na nebu, ko sem predhotelom Drei Zinnen zakoračil čez zelenečtravnik, poln cvetočega regrata. Nad dolinoValle della Rienza (Rienz Tal) so v prosojnihbarvah v nebo štrleli vrhovi Cin. Sonce je bilotako močno, da je še sivina sten pokazala prijaznebarve, tudi rdečerumene proge železa indrugih kamnin so prihajale do izraza. Nisem šedobro dojel drznosti oblik Treh Cin, ko sem seozrl na desno, proti jugozahodu. Popolnomaočaran sem ostrmel pred veličastnim obzidjemMonte Cristalla, ki je sijal v najbolj bleščečibelini. Sveži sneg, navešen po vseh poličkah, jeSkupina Monte Cristalla32

6-2007Tri Cine v spomladanskem sneguslepil oči, sonce se je z vso močjo upiralo v stenein mogočne vrhove. Pot se je pričela vzpenjatiin pod njo je v dolino hrumeče drvel naraselpotok. Višje gori se je topil zimski sneg, šehitreje pa vlažna, mokra belina, ki jo je nasuloprejšnji dan. Ob robu poti so me pozdravljalesamotne cvetke, ko sem po razcepu počasilezel navzgor po še bolj samotni dolini Valledi Rinbon. Nikogar ni bilo, bil sem popolnomasam v najlepšem sončnem dnevu, še sapicni bilo. Le kjer sem se bolj približal vodi, semzačutil hladen dih, ki je vel nad razpenjenimpotokom. Dolina se je vse bolj zapirala in pot jeprivedla čez rajsko zeleno trato – kar legel bi, sezazrl v modro nebo, na katerem so se pokadiliprvi oblački, in poslušal šumenje vetra, ki se jez naraščanjem dneva ujel v krošnje macesnovin redkih borovcev. Zdaj je pot odločno krenilapreko struge v skalno pregrado, ki dolino ločiod planote pod Cinami. Lepo je zavijugala prekostrmega pobočja in na njej se je pojavil prvisneg. Ves bel in moker je cmokal pod nogami,bleščeča belina je silila v oči, da sem brž nadeločala. Zeleno ruševje je bilo potreseno z belimpoprhom, ki je curljal od vsepovsod – kjer soveje štrlele na pot, se je vsakič prav veselo ulilopo rokah ali za vrat. Obnovljena pot - številnelesene ograje, stopnice, vse v svežem lesu - jeprivedla nad rob, preko katerega je bučal slap, vopoldanskem soncu so nad njim visele barvitemavrice. Obrnila se je od tam proti jugu in Cineso zdaj že odločno kukale izza robu, vse mogočnejšeso bile njihove odrezane stene. Potem seje stezica izvila na planoto Pian de Rin, prekoračilapotoček in pričela lesti v pobočje pod kočoRifugio Locatelli (Drei-Zinnen Hütte). V vodi,potok namreč pred divjim spustom v dolinoneodločno vijuga po planoti, so se ogledovalelepotice – stolpaste Cine. Tik nad ravnico je naskromni zaplati rumene trave zabrlizgalo in dvatolsta svizca sta se potegnila iz luknje. Eden seje postavil v tisto značilno svizčevo držo in mebudno spremljal, ko sem lezel navzgor. Namensem imel iti le do koče, pa me je sedlo Forca Lavaredomed Cinami in Paternkoflom vse boljvabilo. Sneg je tam gori pokrival še večino po-33

6-2007vršine, le kakšen rob je štrlel izpod odeje. Vsebolj zimsko je postajalo, nebo se je oblačilo inv razgreto telo je pričel siliti mraz. Pa me je bržogrelo vse pogostejše udiranje v moker, razmočensneg. Ponekod je odeja nekaj korakov sicerdržala, potem pa je bil padec toliko večji – res,udiralo se je do pasu, nepričakovano, pravzoprno. Mimo kovinskega križa sem se počasipribližal najvzhodnejši od Cin in zavil levo gorna sedlo. Do tistega mesta nisem srečal živeduše, na sedlu pa me je pozdravil Švicar, izŽeneve. Prišel je gor z južne strani in prav takokot meni mu je bilo sedlo končni cilj. Nekolikosva pokramljala, potem sem jo ubral nazaj. Kosem se še bolj približal severni strani Cin, semzares občutil odrezanost sten. Nepreklicna navpičnica!Gladka – in izzivalna za plezalce. Predvsempa me je navduševala samota – vem, da jepoleti tam povsem drugače. Tedaj pa nikogarnikjer, le gluha tišina je odmevala od sten innekaj sapic se je plazilo po prostrani nagubaniplanoti. Odločil sem se za bližnjico – naravnostdol do ravnice s potokom. Ah! Kako semjo obžaloval. Pot, ki je vodila navzdol, je postalaprava kalvarija. Pravzaprav sem pri vsakem alipa vsakem drugem koraku kar zdrsnil skoziponekod še metrsko snežno odejo. Prav do tal!Moker, zaganjajoč se znova in znova naprej.Takega čudnega snega že dolgo nisem imel.Trajalo je in trajalo, preden sem se prebil nakamnite trate spodaj na ravnici. In se poštenooddahnil. Sedel sem na obrežje. Na gladini sose risale podobe Treh Cin, sem in tja jih je vznemirilvetrič, a so se brž spet uredile in oblikovalev podobo popolnosti. Natančne izklesanosti,do podrobnosti. Hladno je bilo in odšel semproti dolini. Sprejela me je topla, kot nekakšnozavetje, sonce je preko dne ogrelo tisti kotel,tudi opoldanski oblaki so se spet začeli sušiti ingorkota se je razlila še noter v senčne stene.Prikorakal sem po gruščnati cesti do travnika,odkoder sem dopoldne šel na to lepopot. In znova naključje – prijatelji so se ravnopripeljali s kolesi, spet se nismo nič zmenili. Intudi sredi dneva smo bili prav skupaj – oni le nadrugi stran sedla, pri koči Lavaredo. Kdo bi simislil, da lahko takorekoč dolinska pot pripeljetako visoko – ne le telo, pač pa tudi duha! Stalismo tam ob robu cvetočega travnika in nadsončnim, samotnim dnem so v soju popoldnevavisoko pod nebo štrleli stolpi Treh Cin. m34

Spomini na telovadbo vProvansi6-2007Adrenalinska plezalna pot nad vasico Peille Andrej StritarV Planinskem vestniku smo že pisali o vse številnejšihsodobnih feratah, ki rastejo kot gobe po dežju v Franciji,Švici, Avstriji in nekoliko manj v Italiji. To pomlad nas jezaneslo v tople francoske kraje nekje severno od Monakain smo šli preizkusit ferato pri vasici Peille. Pravzaprav nevem, kako naj bi to turo imenoval: to ni vzpon, kajti cilj nivrh, vzpenjamo se le sem in tja po bližnjih stenah. Plezanjeto tudi ni, ker se stene komajda kje dotaknemo, povsodnam pomagajo varovala. Še najbolj bi se prilegal naziv »telovadnicav naravi«, morda celo posebne vrste adrenalinskipark, saj utrip večkrat pošteno zraste, noge pa pridnotrepetajo nad izpostavljenimi prepadi. Tu je nekaj utrinkov,sodbo o takih poteh pa naj si naredi vsak sam.Preden začnemo, je treba čez zibajoč se most nad ozko dolinico.Opremimo se kar na parkirišču, dovstopa pod vasjo pa kažipoti vodijo poslikovitih uličicah. Andrej Stritar Urša Stritar35

6-2007Kar takoj gre zares! Varovala sospeljana čez navpične stene, zelopogosto pa tudi čez več ali manjprevisne odseke. Andrej Stritar Mojca StritarCelotna pot je opremljena z odličnimi skobami indržali za roke. Povsod so speljane jeklenice zasamovarovanje, ki pa niso popolnoma napete,temveč so spodaj zrahljane. Na ta način bi bila obmorebitnem padcu vponka samovarovanja bistvenomanj obremenjena.Naravnih prehodov pot pač ne išče. Ravno obratno, speljana je po čim bolj izpostavljenem delu stene. Urša Stritar36

6-2007Najslikovitejši del poti je glavni most čezdolino pod očarljivo vasico, ki se ga vidi tudiod daleč. Ferata je kraju zagotovo povečalaštevilo obiskovalcev. Kdor pride tja telovadit,bo morda tudi kaj prispeval k poslovnimuspehom ostale ponudbe v naselju. Andrej Stritar Urša StritarSlikovitih prizorov med vzponom ne manjka.Ko smo čez glavno dolino, spet nadaljujemonavpično, pa prečno … Mojca Stritar… pa kar močno previsno! V tej telovadniciso zelo koristne natrenirane roke!Tri jeklenice, napete čez prepad, sovideti grozne, toda v resnici sploh nisozelo zahtevne. Na eno se pripnemo, pospodnji hodimo, za tretjo pa se držimo.Če imamo mirno glavo, nas tudi tresenjene moti in smo hitro čez. Andrej Stritar37

6-2007Glavna atrakcija tik pod vrhom poti je »pajkova mreža«. Zapremagovanje previsa so se domislili posebne konstrukcije,kjer zlezemo v njeno notranjo stran in po njej splezamonavzgor, gledajoč navzdol v prepad. Mojca Stritar Mojca StritarVideti je težko, pa sploh ni.Varno pripeti se v mreži kardobro počutimo, ker pa smo»obrnjeni okrog«, previspravzaprav premagujemozgolj kot nenavpičen klanec.In to je na tej poti kar udobje!Po dveh do treh urah take telovadbe na vrhukar krepko čutimo mišice v rokah, če sevedanismo natrenirani plezalci. Za take je sredi poticelo dodatno zabeljena varianta. Namesto po»zmerno« previsnem normalnem delu se lahkoodločimo za »Surplomb de la Justice« (Previspravice), ki je bil videti prav nesramno »nagnjenven« in sva se mu s hčerko z veseljem izognila.Če prinesemo s seboj še škripec, pa se lahko Andrej StritarNa vrhu mreže se moramoobrniti in spet nadaljevati ponavpičnih in previsnih skobah.čisto na vrhu zapeljemo čez kakih 20 metrovdolgo »tyrolienne«. To je jeklenica, napeta čezdolinico. Ker je rahlo nagnjena, se s škripcempo njej odkotalimo do drugega brega, tam panam pristanek ublažijo blazine na steni.Ferata naj bi bila menda plačljiva (3 € naosebo), vendar ob najinem prihodu inkasantani bilo. Seveda pa ponujajo tudi izposojoopreme ali pa vodenje z vodnikom. m38

Mednarodna delavnica»CIPRA« Slovenija6-2007Upravljanje obiska in prometa na gorskih območjih Danilo ŠkerbinekCipra je bila ustanovljena leta 1952 v Schanuv Lichtensteinu. Med njenimi pobudniki in soustanoviteljije bila tudi slovenska planinkaprof. dr. Angela Piskernik. Cipra Slovenije jebila ustanovljena leta 2003.Osnovna naloga Cipre je varstvo Alp. Ta ciljse je začel uresničevati s pripravo alpske konvencijein nacionalno verifikacijo le-te pri vsehpodpisnicah. S statusom opazovalke je Cipraaktivna spremljevalka uresničevanja te konvencije.V štirih jezikih redno seznanja vse, kijih to zanima, s strokovnimi gradivi s področjavarstva Alp in svojimi projektnimi prispevkina spletnih straneh www.cipra.org in www.alpMedia.net. Prizadeva si tako za zakonskozaščito kot za trajnostni razvoj Alp. Pri tem poslanstvuse povezuje z občinami, ki delujejo naobmočju Alp.Pričujoča delavnica je bila v okviru novegaprojekta Prihodnost v Alpah, ki se je začeloktobra 2006 in bo potekal do konca leta2007, ena izmed tistih, ki so bile organiziranez geslom »Širjenje znanja – povezovanje ljudi«.Prihodnost v Alpah je široko zastavljen projektza upravljanje znanja. Tudi cilj tega je promocijatrajnostnega razvoja alpskih območij. Namenprojekta je spodbujanje ljudi, podjetij, društevin institucij k medsebojnemu povezovanju znamenom izmenjave izkušenj in možnostjo dejanskeuporabe dobre prakse in znanj. Z multiplikativnimprenašanjem in uporabo dosedanjihizkušenj pri varovanju Alp bo učinek varovanjaokolja v prihodnje le še boljši. Preprečitije treba, da bi se slabe izkušnje kjer koli v Alpahponavljale. Možnosti, ki jih prinaša n. pr. delovnipripomoček ALPRO, pomeni veliko pomoč priocenjevanju novih projektov v Alpah. 1Sestavni del trajnostnega razvoja Alp je tudipreudarno upravljanje obiska in prometa vAlpah. Vse večje število ljudi v Alpah pomenionesnaževanje in obremenjevanje okolja.Ljudje se v Alpah pogosto vedejo, kot da bi jihželeli uničiti. Cilji upravljanja obiska v Alpah sozagotovitev varnosti gibanja in prometa, upravljanjeprometa, opredelitev, kdo naj skrbi terupravlja alpsko okolje, in možnosti pristopov.Cipra Slovenije je članica Mednarodne komisijeza varstvo Alp (CIPRA International) in jepripravila mednarodno delavnico, ki je potekalav Gozdu - Martuljku od 10. do 11. maja 2007.Vsebina in namen delavniceŠest predavateljev iz Slovenije, Avstrijein Italije je 42 udeležencem iz 5 držav zelonazorno predstavilo danosti, potrebe teruspešne rešitve upravljanja obiska in prometana gorskih območjih, ki so zavarovana z različnimikategorijami zaščite varovanja okolja.Toda pred zgoraj opisanimi aktivnostmi je bilotreba poskrbeti za ohranitev narave, preprečitiizseljevanje iz gorske pokrajine, izboljšati regionalnoekonomijo, izvesti sintezo stanj, pripravitipilotske projekte, jih pozorno spremljatiin končno sprejeti rešitve. Uskladitev javnegain zasebnega interesa je bilo treba privesti dorešitev, usklajenih z lokalnimi danostmi. Ko sopostavljali meje uporabne in kulturne krajine,so vedno opravili pogovor z lastniki in sevedajim je bila tudi povrnjena škoda. Ti pogovori so1ALPRO je delovni pripomoček, ob pomočikaterega lahko pristojni upravni organi, organizacijein investitorji vsestransko ocenjujejo projekte,ki pospešujejo spreminjanje alpske pokrajine.Pripomoček so razvili v podjetju IC Infraconsult vokviru Švicarskega nacionalnega raziskovalnegaprograma NFP 48 »Krajine in habitati v Alpah« in gatudi preizkusili v praksi na treh konkretnih primerih.Vir in nadaljnje informacije na http://www.nrp48.ch/projects(em/de/fr).39

6-2007bili uspešnejši, če je bilo mogoče domačinompriskrbeti nova delovna mesta. Večje so bilespremembe, ki so prinesle rešitve, še posebnoprometne, večja politična podpora za njihovorealizacijo je bila potrebna.Primeri dobre prakse pri upravljanju zavarovanihobmočij in prometa v Logarskidolini (100.000 obiskovalcev na leto), v parkuAdamelo Brenta (1.000.000 obiskovalcev naleto) in Dobraču – predvsem v drugem intretjem primeru – pomenijo omejitev javnegaprometa ter povečanje mobilnosti pešcev inkolesarjev. Povzročili so bistveno spremembo,ki prinaša novo prihodnost gorskemu turizmuin jo je že tudi uveljavila evropska listina trajnostnegatransporta. Ukrepi in koristne spremembepostajajo resničnost, ko nastane spremembav glavah. Sledil je ogled stanja upravljanjaprometa in obiska v dveh dolinah v Triglavskemnarodnem parku, in sicer doline Vratin doline Planica.Delovna omizjaPogovori in izmenjave pogledov, izkušenjter predlogov za možne izboljšave s področjaobravnavanih tem so potekali v delovnih skupinah,v katerih smo sodelovali vsi navzoči.MrežaTo, kar smo slišali, je obogatilo vsebino prireditve.Jasno je, da se bodo morale aktivnosti vsehdobro mislečih organizacij in forumov za varovanjeAlp bolj kot doslej povezati z občinami vAlpah, s pravnimi in civilnimi organizacijami,katerih delovno področje je gorski svet (medudeleženci smo bili le štirje predstavniki planinskihorganizacij!?), ter na podlagi študijprostora in gibanj oz. obremenitev alpskegaokolja načrtneje usmerjati in voditi obiskovanjeAlp. Med vprašanjema, ali ponuditi ali prepovedatiobiskovanje Alp, sploh ne sme bitidileme. Prepoved nič ne pomaga. Če je utemeljeno,se prilagodijo tudi prostorski načrti. Obiskovanjebomo ponudili, vendar na podlagikakovostnih analiz stanja varovalne sistemeza naravo in omejitve obiskovanja. Kolikšnaje nosilna sposobnost prostora oz. koliko ljudilahko sprejme določen prostor? To je lahkostvar študije ali spremljanja položaja na terenu(primer v ZRN). Ljudje želijo navade iz mest prenestitudi v Alpe. Njihov prihod v Alpe pomenivdor v naravne vrednote; s tem jih degradirajo.Osebna prevozna sredstva je treba ustavitipred zavarovanimi območji. Uro in pol do dvezmore prehoditi vsak. Poti morajo biti varne,urejene, označene, kjer je potrebno, ograjene,informacijske table morajo opozarjatina zanimivosti. InformiranostAndrej Stritarvodi k ozaveščanju. Na pot, ki jobodo ljudje morali opravili peš,bodo zanesljivo ponesli le najnujnejše.S tem se bo izrazito zmanjšaloonesnaževanje v zavarovanemobmočju.Seveda je treba ljudi na obiskAlp ne le vabiti, temveč tudi pripraviti.Komuniciranje z obiskovalcije orodje, uporabljeno v skladuz našimi načrti in zato izjemnouspešno, saj vpliva na njihovovedenje. Ljudi je treba opozarjatina zahtevnost poti, jih izobraziti innapotiti k uporabi strokovne literatureter zemljevidov. Pomembenpozitiven dejavnik je marketingpozitivnih doživetij iz gora. Tudi obtakem pristopu so sicer potrebninadzorniki oz. oskrbniki parkov, kibodo le redko počeli kaj drugega40

6-2007kot spremljali dogajanje. Razumljivoje, da si ljudje želijo neokrnjene gorskenarave. Toda ko se do tja zgradijo kolovoziali kakršne koli ceste, tak prostorzanje ni več privlačen. In spet iščejonovo neokrnjeno naravo. Nadaljuje segraditev cest na nova območja, vse višeter više. Tuji udeleženci posvetovanja sovečkrat izrazili navdušenje nad lepotonašega gorskega sveta, a nas hkrati opozorili,da imamo še možnost, da njihovihnapak v odnosu do gorske naravene ponovimo.Turizem prinaša tudi potrebo porazvejeni storitveni in obrtni dejavnosti.Marsikatera izmed njih se je podolgih desetletjih zatišja znova pojavila.Delovna mesta v bližini domačegapraga imajo še veliko drugih prednosti.Z uvedbo parkov so naleteli natežave tudi objekti planinskih, turističnihin lovskih društev. Odpadki vseh vrst,nastali ob njihovem poslovanju, prevoz tehodpadkov in spravljanje odpadnih voda dodoline pomenijo izdatke, ki jih društva brez sofinanciranjadržave ne bi zmogla.Režim uporabe gorskih cest (ve se, kdo jihlahko uporablja), nedisciplinirano parkiranjekjer koli, zlasti po gozdovih, na travnih površinahitn., v tujini že leta urejuje zakonodaja,policija in ljudje z pooblastili za ukrepanje pauspešno ukrepajo na kraju samem. Cestnih zapornicv glavnem sploh ne nameščajo več. Da,tudi to bomo morali pri nas še uveljaviti.Med slovenskimi udeleženci posvetovanja,čeprav iz različnih ustanov ter organizacij, nasplošno ni bilo pomembnejšega razhajanjaglede potrebe po odločnejših stališčih, pa tudivsebini pristopov, s katerimi bi naš gorski svetzavarovali pred razvrednotenjem. Treba jetorej pripraviti, obravnavati in sprejeti skupnemožne opredelitve, ki bi zbližale različnepoglede na terenu in tudi olajšale usklajevanjepreostalih odprtih zadev. Potrebujemo patudi vzorce ali, še bolje, npr. kodeks vedenja donarave.Sklepna miselKamnito srceVida PircPredsednik CIPRA International WolfgangPfeferkon je izrazil zadovoljstvo nad konstruktivnimdelom tega delovnega omizja terizrekel priznanje organizatorju. V prostoru, izkaterega prihajajo udeleženci tega omizja, jenekaj navdušujočih primerov varovanja Alp.Opozoril je, da si je vedno treba vzeti čas zastrokovno opredelitev, kako se bomo lotilirealizacije ciljev. Sistem odločanja in upravljanjaz obiskom in prometom v gorskih območjihpotrebuje skupne rešitve, posamezneorganizacije same ne zmorejo uspešno ureditivseh vprašanj in nalog. Potrebna sta ustreznametoda dela in konsenz med vsemi dejavnikiv nekem prostoru. Prihodnost v Alpah je stvarskupnega cilja in nalog. Ni receptov, vrednostpa imajo pozitivne izkušnje, ki jih moramouveljaviti in uskladiti s konkretnimi potrebami.Cilji turizma niso vselej edino odločujoči, bitimorajo tudi naravovarstveno ter gospodarskosprejemljivi. m41

6-2007Baba mi je dala kardve lekcijina turoNepričakovane težave in Miro ŠtebeModro nebo in mlado pomladno soncesta hitro pila sneg tudi na najvišjih vrhovih.Preden sem spravil smuči za naslednjo sezono,sem želel opraviti vsaj še en spust s kateregaod domačih vrhov. Prijatelj me je vabil v grapena severnih pobočjih, jaz pa sem si želel tudisonca in širnih razgledov. Še od lanske sezonemi je ostala »dolžna« Dovška Baba, pa sem zavilproti njej. Po svoji slabi navadi sem bil spet maloprepozen za zgodnjo uživancijo na ravno pravtrdem snegu v mladi jutranji svetlobi, a kaj, komoram, preden zapustim dom, peljati psa najutranji sprehod in postoriti še cel kup drugihzamudnih obveznosti. Ampak saj sem sam inse bom lahko prepuščal užitkom pridobivanjavišine v svojem ritmu in v svoji hitrosti! Če bosneg malo premehak, bom pa že preživel. Jutroje bilo razposajeno umito, in ko sem z avtombrzel proti Gorenjski, sem z zanimanjem opazoval,do kam na pobočjih še seže sneg. Domanisem imel prave predstave o tem, čeprav sempridno prebiral poročila o opravljenih turahna spletnih straneh. Žal je tam vse vedno naj inti le draži skomine.Neprijeten spomin na lanske težave sčevljiNa Dovjem sem korajžno zavil v klanec, kjersmo lani že pustili avtomobil, saj je bilo takratsnega toliko kot v zlatih starih časih in smovzpon na Babo na smučeh lahko začeli že takojpri zadnjih hišah. Ja, o takih zimah bomo obsedanjem ogrevanju planeta verjetno vse boljsanjali! Prav žal mi je za naše potomce. Ko jeavto počasi predel v breg, sem začel podoživljatisvojo lansko kalvarijo na tej poti. Čepravse štejem že za starega mačka, sem takrat dobilres krepko začetniško lekcijo. Sem pač takevrste človek, da imam vedno ogromno opravkovin mi vsak dan zmanjka vsaj 24 ur, da bi vseopravil. V to sem se že nekako vdal in poskušamživeti s pomanjkanjem časa, zato se mi zdiše fino, ko mi obupani prijatelji zatrjujejo, da šeza umreti ne bom imel časa. Ni čudno, da semv taki stiski z razpoložljivimi sekundami tistodecembrsko jutro v prijateljev avto samo stlačilturnosmučarsko opremo, ki je od svojega zadnjegasmuka v prejšnji sezoni nisem več pogledal.Ko sem zadnjič smučal, je bilo še vse vsprejemljivi obliki in kakovosti. Malo zastarelo,a na modo ne dam prav dosti. Zadostuje mi, daje še uporabno, pri različnih novitetah pa rajepočakam, da jih preizkusijo prijatelji, in ko sevsi strinjajo, da gre za dobre rešitve, tudi samposodobim posamezne kose.Na Dovjem, ko sem skušal stlačiti nogov smučarske čevlje, me je začelo neprijetnotiščati. »Kaj pa je zdaj to! Sem zrasel v noge alipa so se pancerji skrčili?!« Pametnega odgovoranisem našel, ampak v svoji karieri sem žeparkrat žulil pretesne čevlje, ki so se kasnejevdali v usodo in spet postali udobni, in tudibolečine znam še kar junaško prenašati. Bilsem prepričan, da se bodo čevlji po nekaj stometrih uklonili in bo še vse dobro. Če ne bo,bom sezul ene od nogavic, sem si mislil. Počasismo podrsavali v breg, bolečina pa ni in nihotela popustiti, celo naraščala je. Plastičničevlji se ne prilagajajo tako kot usnjeni, zatosem ustavil pohod, se sezul in z nog potegnilpar tanjših nogavic. Prijatelja sta me potrpežljivočakala in pridno slikala za spomin. V naslednjihstotih metrih ni bilo počutje mojih nog ničboljše. Spet sem si vzel počitek in na nogah zamenjalnogavice. Sezul sem tanjše in obul debelejše.Žal spet ni bilo nobenega izboljšanja.Potem sem se spomnil, da bi veljalo poskusitis še dodatnimi nogavicami, ki bi bolje ščitilenogo. Na spodnje okončine sem navlekel vse42

6-2007rezervne nogavice in junaško zakoračil v breg.Prijatelja sta že malo manj z veseljem ustavljalakorak, ampak dan je bil lep in odpirali so sevedno novi razgledi, tako da sta bila še naprejkar strpna. Manj popustljiva je bila bolečina vnogah, ki kar ni in ni hotela ponehati.Še trma ni razširila čevljevKer mi na misel ni prišla nobena novarešitev, sem se odločil, da bom trmast. Sajnisem nežna dušica, ki vzdihuje ob prvem dihuvetra! Nad bolečino sem se spravil celo psihološko.Domišljal sem si, da lahko pozornost preusmerimod bolečine in enostavno »pozabim«nanjo. Nekako mi je uspevalo, da sem se boljukvarjal z dihanjem, da sem mislil na smučinopred sabo, vendar je bolečina ostajala nekje vozadju zavesti. Pa tam ni bila zadovoljna in jezelo odločno silila v moje misli in dojemanjevzpona. Skušal sem jo odmisliti, a enostavno nišlo. Hoja me je vse bolj spominjala na korakanjepo žerjavici, čeprav vem, da nekateri gredopo njej, ne da bi se opekli. To bom poskusilkdaj drugič, zdaj pa sem ugotavljal, da semcokla za prijatelja. Rekel sem jima, naj grestanaprej, jaz pa bom počasi krevsal za njima.Fanta sta hotela vztrajati v solidarnosti, a kerje bil dan prečudovit in so se že začela kazativršna pobočja, sta mi pri enem od senikov obpoti prisluhnila in odsmučala naprej navkreber,sam pa sem si pri seniku naredil prijetnoklopco. Ko sem sezul čevlje in zgornje debelenogavice, se mi je na spodnjihzasvetila kri. Pošteno meNa poti k njejje skelelo in moral sem karmalo počiti, da sem lahkosezul še ene nogavice.Pretipal sem čevlje, da biugotovil, kaj me žuli, a nisemodkril nič posebnega, zdelopa se mi je, da so stene notranjegačevlja nekako drugačne,kot sem bil vajen. Očitnose je oblika notranjega čevljamed čakanjem na zimo poletispremenila. Mogoče temperaturnerazmere na podstrešjule niso tako primerneza hrambo takšne opreme,kot sem mislil. Po krajšempočitku, ko mi je malo odleglo, sem poskusilpočasi nadaljevati vzpon s kombinacijonogavic, ki se mi je zdela kar najprimernejša,vendar ni šlo. Ko sem prišel na Ravne, sem seodločil, da je mučenja dovolj. Obrnil sem smuči,ampak bolečine so mi preprečile kakršno kolivijuganje po lepo spluženi cesti. Še najbolje jebilo, če sem plužil, in tako sem s kar trpečimobrazom prismučal nazaj v Dovje. Občutil semprav vsako ledeno grudico na progi, in teh nitini bilo tako malo! Za nagrado potem skoraj polzimske sezone nisem mogel več obuti smučarskihčevljev, saj so se žulji celili več kot enmesec. Baba mi je dalo dobro lekcijo, ki sem jona raznih tečajih že večkrat sam omenjal tečajnikom:da je treba pred vsako turo skrbno preveritistanje opreme in da je treba po vrnitvi shribov tudi poskrbeti za ustrezno hrambo. Teoretičnoje lahko govoriti, v praksi pa prevečkratkaj poenostavimo.Tudi letos težavno in trmasto do vrhaZdaj težav z opremo ne bi smel imeti. Sajsem imel nove turnosmučarske čevlje, ki semjih že preizkusil, pa tudi druga oprema naj bibila takšna, kot se za tako turo zahteva.Začelo pa me je kar motiti, da ni bilo nikjernobenega snega. Peljal sem se mimo senika,kjer sem lani prekinil pohod, cesta pa je bila šekar suha in kopna. Malo pod Ravnami mi je bilodovolj. Saj ne bom šel z avtom na vrh! Parkiralsem za cesto in si oprtal nahrbtnik s smučmi.43

6-2007Kar pretežko sem se otovoril za takšno turo,ampak sončno nebo mi je vseeno vlilo dobrovoljo, pa še vse lepši razgledi so se mi začeli odpirati.Sprožilec na fotoaparatu se je kar pridnoogreval, saj so bili Julijci na drugi strani dolinenabrušeni in čudovito osončeni. Skoraj bi jihlahko pobožal, tako jasni in blizu so se mi zdeli.Čez pašnike sem si skrajšal vzpon, malo nad zapornicočez cesto pa se je začel sneg. Bil semlen in sem še naprej nosil smuči, oči so hlastaleza novimi in novimi prizori. V jasni modrini jena drugi strani Doline sijalo vse več ošiljenihlepotcev. Pogled se je sprehajal po strmih belihpobočjih, ki so jih prekinjale prepadne skalnestene in nazobčani grebeni. Starosta Triglav jeponosno bdel nad podaniki in se pozdravljal zvisokimi brati v daljnem zamejstvu, nižji vršacipa so tekmovali v drznosti in lepoti svojihoprav. Eden je bil lepši od drugega, meni pase je zdelo, kot da se sprehajam po balkonu inpasem dušo v podobi raja. Tu ne bi bilo težkopostati pesnik! Z užitkom sem počasi pridobivalvišino, na Rožci pa so se mi odprli taki razgledi,da sem se moral kar ustaviti.Ker sem vedel, da sonce vse bolj mehčasneg, sem hotel čim prej na vrh. Mimo pastirskekoče, kjer so se že martinčkali tisti, ki so napot krenili pravočasno, sem se zaneseno, karbrez postanka zagrizel v breg. Ampak počasimi je začelo zmanjkovati sape. Pretvarjal semse, da se ustavljam, le da bi fotografiral, vseenopa je vzpon začel vse bolj spominjati na himalajskepodvige: deset metrov indihanje. Deset metrov in dihanje.Očitno le še nimam zadosti kondicije!Toda počasi se daleč pridein na lepem ni bilo mogoče višje.Fotoaparat je spet dobil noveizzive. Malo sem duškal in izmenjalpar besed s parčkom, ki jena vrh prišel za mano, potem pasem odsmučal v dolino.Potem pa tema – inspoznanjeNeprijeten sopotnikSneg je bil že malo težji in ježe popustil, vseeno pa se je dalolepo drseti po njem. Prve okornevijuge so nogam obudile spominna turnosmučarske zavoje, aravno, ko mi je tehnika »stekla«, je bilo pobočjakonec. Zadihan sem zavil k pastirski koči inzasopel: »A se dobi pivo?« »Ne.« »Kaj pa čaj?«»Ne, ampak šnops pa lahko dobiš!« »Prav, pa najbo!« sem se vdal in ga na hitro zvrnil. »A boš šeenega?« »Pa naj bo, da bosta par!« Zapeklo me jepo grlu, kakor se spodobi, odpel sem smuči inse zrinil med tiste, ki so se že nastavljali soncuna terasi pred kočo. Kakšen užitek? Dihal sem spolnimi pljuči in pil bogastvo prizorov. Potempa sem dobil čuden občutek. »Ali sta me dvapožirka žganja opijanila? Ne, še kaj več sem žepopil, pa ni bilo nič! Kaj pa, če je bilo z žganjemkaj narobe?« Nisem se dobro počutil. Postajalsem omotičen, zato sem se odločil, da grems sonca in da bom počasi sestopil. Šel sem ksmučem. Ko pa sem stopil v senco, me je karspodneslo. Verjetno ni trajalo dolgo, a ko semse spet zavedel, sem videl, da se nekdo skladnjanadme in mi skuša pomagati. Misli in prizori sose mi v glavi čudno vrtinčili, potem pa sem jihle ustavil in dojel, da ležim ob koči na Rožci inda sem se pravkar zbudil iz nezavesti. Vsi so zaskrbljenoželeli pomagati, ampak nekako semse že tudi sam postavljal na noge in postajalspet normalen. Ne vem, kaj me je pičilo. Nekdomi je ponudil plastenko vode, ki sem jo hvaležnozačel hlastati, potem pa sem se odločil, da šemalo počijem v senci. Ugibali smo, kaj se mi jezgodilo. Mogoče sem bil pregret, alkohol mi ješe dodatno razširil žile, ko sem stopil v senco,je krvni obtok doživel šok, pa me je pobralo.44

6-2007Ne vem, ali je to pravi odgovor, verjetno pa jeblizu resnici.Ker ni bilo več smiselno še čakati, sem sespravil na smuči in počasi odsmučal v dolino.Nikakršnih težav nisem imel več, le bremevprašanj brez odgovorov me je težilo. V naslednjihdneh sem šel k zdravniku. Z mano so opravilicel kup preiskav. Rezultati so bili povsodkar spodbudni, le pri nevrologu se je pokazalo,da se mi takšne slabosti še lahko zgodijo.Zdravnik me je tolažil, da z mano sicer ni ničnarobe, da pa naj se le izogibam naporom vzaprtih prostorih, da naj veliko pijem tekočine,a ne alkohola, in da naj v gore raje ne hodimsam. Prijateljsko me je lopnil po ramenu in mirekel: »Nič ne pomaga, staramo se! Počasi se jetreba s tem sprijazniti!« Ko zdaj razmišljam odogodku, mislim, da je res poanta v staranju.Preživel sem že nešteto napornejših doživetij,kot je bil vzpon na Babo, pa je bilo vse dobro.Telo se ob rabi res krepi, ampak v določenemobdobju začne postavljati meje. Spomnim se,kako smo na postaji GRS obravnavali možnosti»pregorevanja« moških v srednjih letih. Počutijose čile in zdrave, še močnejše in bolj izkušene,ko začno vzpon, pri tem pa spregledajo, dale niso več mladi, da so si nabrali kondicijo čeztrebuh, da so njihove mišice manj elastične inda ima tudi srce pogosto težjo nalogo kot preddesetimi ali več leti. Neredko koga zadene kapali druga srčna slabost. Očitno sem tudi samprišel v skupino rizičnih možakov, čeprav semimel boljše mnenje o svoji pripravljenosti. Vhribe bo zdaj treba še bolj hoditi z glavo in nele zgolj z nogami! Baba mi je dala še drugo pomembnolekcijo! mJulijci s poti na Dovško Babo45

6-2007Dovška Baba (Baba), 1891 m Irena MušičNad Dovjem pri Mojstrani se dviga v nebo njegova»hišna« gora Dovška Baba, 1891 m.Njena severna pobočja so strmo odsekana inprepadna, medtem ko je južno travnato pobočjeprecej manj strmo. Sam vrh Dovške Babe jeozek in izpostavljen, na njem je komaj nekajprostora za skrinjico z vpisno knjigo, zato moramobiti kar se da pazljivi. Razgled na okoliškegore pa je veličasten. Na zahodu vidimo Kepo,na jugu zaveso Julijskih Alp tja od Viša, Triglavain Kukove špice, proti vzhodu pa vse do Košutnikovegaturna. Pol ure hoda do vrha, na začetkuplanine Dovška Rožca, stoji planšarija.Na Babo se lahko povzpnemo po več označenihpoteh, z Dovjega naravnost na vrh ali pačez sedlo Mlinca. Pot z Dovjega do DovškeRožce in pod vrhom na Hruški vrh je del Slovenskeplaninske poti (SPP). Do planine DovškaRožca je z Dovjega speljana tudi dobragozdna cesta, ki pa je malo pod Lahovim prevalomzaprta z zapornico. V Avstriji se označenapot začne v Podrožci/Rosenbachu in vodičez planino Rdečico, 1422 m, na sedlo Mlincaali pa skozi Medji dol mimo koče Rožica Hütte, 1410m, na sedlo Rožca, 1587 m, in naprej proti zahodu pogrebenu Hruškega vrha do Dovške Babe. Do Rožcelahko pridemo tudi s Hrušice čez Hruško planino alipa s Plavškega rovta čez Jeseniško planino. Na DovškoBabo se lahko vzpnemo, če prečimo od Kepe doGolice ali nasprotno. Pozimi je ta gora ena prvih, ki jihmnožično obiskujejo turni smučarji.Koča: Planšarija na planini Dovška Rožca, 1625m, leži na levem spodnjem robu planine. Upravlja joPlanšarska skupnost Dovje-Mojstrana. V poletni sezoniposkrbijo tudi za okrepčilo.Z Dovjega čez planino Goreljše: Iz vasi se po gozdnicesti zapeljemo proti vzhodu do mostu čez potokMlinca. V bližini male hidrocentrale Mlinca II in počitniškehiše parkiramo. Označena pot najprej vodi obpotoku Mlinca, više pa na desno navzgor, strmo skozigozd in tu in tam čez senožeti do planine Goreljše,pribl. 1200 m. Tam je izvir vode. S planine pri porušenizidani koči z markacijo zavijemo na levo v gozd,strmo navzgor, ter nato prečno na desno do meliščpod Belo pečjo, 1459 m. Po njenem vzhodnem pobočju,tik nad cesto, pridemo do Lahovega prevala,1370 m. Tam s ceste zavijemo na levo v gozd in strmonavzgor po gozdnem hrbtu, prečimo ograjen travnikin spet gremo strmo navzgor. Pred lovsko prežo zavijemona levo do planšarije in nato kar po slemenu dovrha. Nezahtevna označena pot, 3 h 30–4 h.Lahko pa naredimo krožno turo s planine na DovškoBabo, se spustimo po ozkem skalnatem in v nadaljevanjutravnatem grebenu do Hruškega vrha, 1776 m(skrinjica z vpisno knjigo, miza), in nazaj do planineDovška Rožca. Poiščemo slabo označeno pot z grebenapred Hruškim vrhom, ki se počasi spušča protizahodu. Prečimo več plitvih grap in nazadnje stopimov gozd; skoraj vodoravno do planšarije. Neoznačenazahtevna pot (Baba–Hruški vrh), 30 min., in nezahtevnaoznačena pot (Hruški vrh–planina DovškaRožca), 30 min., skupaj 1 h 30 min.Z Dovjega čez sedlo Mlinca: Iz vasi se lahko pripeljemodo konca gozdne ceste ob sotočju potokovv povirju Mlince, 1065 metrov visoko pod Erjavčevimrovtom. Do tja z Dovjega pripelje tudi označena pot,ki pa je v spodnjem delu (nad vasjo) popolnoma zaraščena,zato je najbolje kar slediti cesti (v križiščumakadamskih cest na levo, desna cesta pelje podDovško Babo), dokler je ne prečka označena pot. Odtam do Erjavčevega rovta je uhojena, delno pa vseenopoteka po cesti. Z Erjavčevega rovta stopimo nastezo, ki nas vodi rahlo na desno skozi gozd do poseke,na kateri stoji lovska koča Brvog. Nad nami soPlevelniki in Visoki Kurjek. Nadaljujemo v isti smerido izvira vode Koritec na višini približno 1600 metrov.Tam zavijemo na desno in po stezi skozi gozd dosežemosedlo Mlinca, 1581 m. Spustimo se na najnižjotočko sedla, nato pa dvignemo proti vzhodu ter polepi stezi po njenem zahodnem pobočju pridemo napašnike Dovške Babe tik nad planšarijo ter po slemenuna levo na vrh. Nezahtevna označena pot, 3h 30–4 h.Vodnika: Stanko Klinar: Karavanke (Planinska založba),Vladimir Habjan: Zimski vzponi v slovenskihgorah (Sidarta).Zemljevidi: Jesenice, 1 : 25.000 (Občina Jesenice),Kranjska Gora, 1 : 30.000 (LTO Kranjska Gora), Karavanke(osrednji del), 1 : 50.000 (Planinska založba),Julijske Alpe (vzhodni del), 1 : 50.000 (Planinskazaložba).46

galerijaNa potiv gore Oton Naglost6-2007KosmatinecGozd47

6-2007Večerni Krn48SočaJalovec s Slemena

6-2007Prvi sneg na Triglavu49

6-2007Planinske domove je najlažegraditi, teže pa jih jevzdrževati in jim dati dušo Slavica Tovšakplaninski portretMoj sogovornik je bil tokrat Jože Prah,predsednik planinskega društva Lisca v Sevnici.Že od leta 1980 je mladinski oziroma planinskihvodnik, predsednik PD pa je s prekinitvamiže 15 let. Uspešno deluje tudi kot inštruktorza varstvo narave, je član Cipre in predsednikKomisije za evropske pešpoti. Ljubeznivo je pripravljenpomagati vodnikom, kadar potrebujejopomoč pri organizaciji izletov na njegovemobmočju. V pogovoru z njim sem hitro ugotovila,da v društvu izvajajo toliko različnih aktivnosti,da jih je težko opisati z besedami, zatosmo si morali pomagati z grafičnimi prikazi.Društvo ima odlično vodstveno ekipo, ki znapritegniti članstvo različnih starostnih strukturin različnih planinskih interesov. Morda bo prenekateroplaninsko društvo ob branju teh vrsticdobilo navdih, kako izboljšati svoje delo in kakoanimirati posameznike, mladino in družine zaaktivno vključitev v planinsko organizacijo.Jože PrahVinko ŠeškoPlaninsko društvo Lisca Sevnica s svojo planinskodejavnostjo prav gotovo dominira ne lena ožjem sevniškem območju, temveč tudi širše.Kako mu to uspeva?Naše osnovno vodilo je, da želimo dobro povezanostmed vsemi člani društva in da vsakoleto najdemo novo identiteto društvenega delovanja.Vemo, da so v društvu ljudje z različnimiidejami, različnimi hotenji in pričakovanji, zatomora biti UO društva sposoben vedno odgovoritina nove izzive. V društvu se radi istovetimos posamezniki, ki imajo v sebi veliko pozitivnega,dajemo jim podporo in ne pozabimonanje. Zelo pomembna je tudi vpetost v kraj,občino, državo … Skratka, planinsko društvo jelahko povezovalni člen za veliko najrazličnejšihdejavnosti. Pot k uspešnemu delu je delovanjev okviru treh društvenih odsekov; to so kakovostnopohodništvo, dobra obveščenost in družabnost.Nikakor ne smemo pozabiti na delov vrtcih in osnovnih šolah, v katerih je uspehodvisen od dobrih mentorjev, učiteljev in mladinskihvodnikov. Njihova srečanja in planinskiizleti potekajo vsak mesec. Izleti so množični.Nič zato. Pestrost našega delovanja ponazarjajoklubi, skupine, odseki in odbori, ki delujejo vokviru UO. V društvu se srečujemo na uradnihsestankih večkrat na leto. Srečuje se nas vednoveč kot 20, včasih celo do 40.Predstavite nam področja, na katerih je PDLisca aktivno že nekaj let in dosega zavidljiveuspehe!Pohodništvo je po moji oceni dobro urejeno.Najprej poskrbimo za dober vodniški kader.Vsako leto usposobimo vsaj dva nova vodnika,tako da je doslej opravilo izobraževalni procesže več kot 300 vodnikov. Danes ima društvo 20vodnikov, ki so sposobni voditi v vseh razmerah.V vodništvu razvijamo prostovoljnost, skrbimoza izobraževanje in pomagamo pri nakupu planinskeopreme. Za vse člane društva imamo50

6-2007več kompletov tehnične planinske opreme, kise posoja brezplačno. Kaj za nas pomeni kakovostnopohodništvo, je razvidno iz grafičnegaprikaza.Društvo je znano po organizaciji dobrihplaninskih taborov. Menim, da je sama organizacijaza društvo precejšen zalogaj. Ali ste razmišljalitudi o organizaciji planinskih taborovza starejše planince ali za mlade družine?Najprej, kaj so starejši planinci? Tega terminav društvu ne poznamo. Vsi smo planinci. Taboriso brez dvoma krona dela v društvu. Tega smose začeli zavedati že davno. Tako smo slaviliže 40-letnico pohodnih taborov in 30-letnicoosnovnošolskih. V društvu imamo zanesenjake,ki znajo in dobro vedo, kako se tej obrti streže.Organiziramo več taborov. Tako imamo taborCICI, tabor za mlade planinske družine – tu nistarih mam, kajti zares želimo vsi skupaj najtineposreden stik z otroki in naravo. Osnovnošolskitabor, organizacijo in vodstvo zaupamomladim, ki znajo. Zanimivi in omembe vredniso pohodni tabori po Evropi in tabori za planincevseh starosti. Posebna oblika je tabor za danali več (kolikor imaš časa), ki je posvečen gobarjenju.V vseh taborih pa sta poglavitna druženjein vodeno spoznavanje gora.Za veliko planinskih društev pomeni planinskakoča precejšnje breme, saj se je treba spopastiz vrsto problemov, ki niso ravno planinskenarave. Koliko vam pri tem stoji ob strani gospodarskakomisija PZS in kakšne so razmerepri vas na Lisci? Morda še kakšno besedo o planinskihpoteh.Planinske koče so res breme za društva,kaj pa, ko v njih prespimo na gori? Predvsemmoramo ločiti kategorije koč in zares povedati,katere so planinske in katere ne. Moti me predvsemto, da nekatere koče preprosto ne sprejemajodogovorov PZS in »se gredo« svojo politiko.Mi imamo v najemu veliko planinsko zavetiščena Slatni pri Ratečah, ki ga uporabljamopredvsem za tabore, v Sevnici imamo planinskozavetišče pod sv. Rokom, v katerem se zbiramomed tednom, organiziramo razne delavnice,planinske urice, imamo skladišče itn. in na Liscidva domova: Jurkovo kočo iz leta 1902, ki jeprava planinska postojanka, čeprav je odprta lepo dogovoru, in seveda Tončkov dom na Lisci,ki pa ni le planinski dom, temveč je lahko minihotel.V društvu resno razmišljamo o tem, da binepremičnine, ki nas dušijo in so cokla za razvojtako društva kot preostalega okolja, morda nesamo oddali, tako kot doslej, ampak morda tudiprodali ali ustanovili profitno podjetje z zainteresiranimivlagatelji. Pri domovih morajo bitimožnosti vedno odprte, biti moramo pripravljenina nove izzive z vizijo za razvoj planinstva,okolja in narave ter planinca, obiskovalca. Orazvoju Lisce veliko govorimo in delamo, predleti smo pripravili naravovarstveno delavnicoo razvoju celotnega območja z več kot štiridesetimistrokovnjaki iz vse Slovenije, danes že triobčine podpisujejo z nami namero o partnerstvuza skupni razvoj. Skratka, domove je najlažegraditi, teže pa vzdrževati in jim dati dušo. Namje to uspelo ob pomoči gospodarjev koč.Nič manjši problem niso planinske poti,skoraj 10.000 km jih je. V društvu skrbimo za200 km, pa ne dobimo prav nikakršnih sredstevza vzdrževanje. Zakona o poteh pa ni in ni. Kjeso naši lobisti?Kako skrbite za izobraževanje in vzgojočlanov PD in kako se odzivajo na vaše pobude?Vsako leto se dobivamo pozimi na planinskihuricah, ki imajo zelo izobraževalen navdih,poleg tega se seveda tudi družimo. Redno organiziramoplaninsko šolo. Vsak izlet je lahko izobraževalen,ne le v zvezi z varstvom narave;seveda pa tudi tabori. Vsako leto organiziramogorniško zimsko in letno izpopolnjevanje za51

6-2007skupno politiko. Drug drugegadopolnjujemo in se obiskujemo,smo prijatelji.vse planince. Skratka, skrbimo za permanentnoizobraževanje strokovnega kadra na eni straniin članov društva na drugi.Že dvakrat ste nastopili v vlogi organizatorjadneva slovenskih planincev. Kako gledate natakšna srečanja planincev in ali je organizacijskitrud poplačan? Ali menite, da je dan planincevtisto, kar si planinci želijo? Kaj menite odatumu, ki je letos prestavljen na junij?Najprej sprememba datuma: menim, da to niprav. Planici imamo v sebi nekaj tradicionalnostiin to srečanje v našem društvu in z drugimiplaninci vsako drugo soboto v septembru jeimelo svoj čar. Teh srečanj smo se udeleževaliredno, tudi po sto nas je bilo. Organizacijatega srečanja je velik zalogaj, a se vedno dobroizplača. Konec koncev tudi pokaže na množičnostorganizacije in na to, da mora javnost računatiz nami. UO PZS bi moral znati ta enkratnivsakoletni dogodek dobro izkoristiti.Kako je vaše društvo vpeto v Meddruštveniodbor? Ali je po vaših izkušnjah to dobra oblikaregijskega povezovanja planinskih društev?Društvo je že vrsto let vpeto v delo MDO. Tinedvomno pomenijo vez med društvi in zvezooz. predvsem dobro čutenje pripadnosti regiji.To pomeni, da lahko skupaj načrtujejo nekatereakcije. Večja možnost je za organizacijo specifičnih,lokalnih izzivov, povezanih v celoto planinskegadelovanja. V našem MDO je povezanostvelika, imamo skupne akcije, skupna srečanja inAli je v sodobni družbiin razmerah pridobitništvamožno ohraniti planinskoprostovoljnost pri društvenemdelu, vodenju izletov, vodenjutaborov itn.?Prostovoljnost moramoohraniti. Brez tega ni kakovostnegaplaninstva. Novizakon o društvih sevedagovori drugače, tako kot vsitrenutni tokovi v slovenskidruži. Tukaj je vodstvo PZSodpovedalo, saj je prostovoljstvotudi v vrhu PZS premalo čutiti, še manjpa so nas znali povezati v civilni družbi, da bivsi skupaj, ne samo planinci, rekli bobu bob.Tako razvejeno, raznovrstno civilno družboimamo, pa nismo znali zlobirati v parlamentudrugačnega zakona, bolj humanega do manjšihdruštev. To je sramota. V planinskih društvihje še veliko prostovoljnosti, ki jo moramo znatinagraditi, ne samo s priznanji. Predlagam vsakoletnasrečanja najprostovoljcev iz planinskihdruštev. Seveda pa prostovoljnost tudi stane.Znati moramo ločiti stroške od prostovoljnosti.Na to je treba državo jasno opozoriti.Sedanja oblika financiranja društev je ugodnejšaza tista PD, ki delujejo v okviru manjšihobčin. Ali se strinjate s to trditvijo?Nikakor. V vsakem društvu se morajo zavedati,da sta pač za vsak denar potrebna doberprogram in projekt. Smo na borzi, tako kot vsidrugi.V okviru PD izdajate kakovostno glasiloMladi planinec (pravkar je izšla 39. številka),ki daje članom vrsto koristnih informacij invzpodbuja zanimanje za planinstvo. Ali bilahko rekli isto tudi o osrednji slovenski planinskireviji Planinski vestnik?Planinski vestnik je danes takšen, kot si ganedvomno želimo. Pogrešam le to, da bi tudiv njem lahko prebrali več novičk iz domačihlogov, morda uvedli kako prilogo. PV redno prebiram.m52

intervju»Želim, da bi bila tooddaja vseh gornikov«6-2007Pogovor s Tinetom Marenčetom o oddaji Gorske sledi Mateja PateMarca je na male zaslone prišla nova gorniškaoddaja Gorske sledi, ki jo je mogoče spremljatienkrat mesečno na TV Pika. O tem, kako jenastala, kako so jo gledalci sprejeli in kakšnenačrte imata avtorja v prihodnje, smo se pogovarjaliz njenim idejnim očetom TinetomMarenčetom.Za tiste bralce PV, ki za oddajo še niso slišaliin je ne poznajo – kako bi jo na kratko opisal?Po ukinitvi oddaje Gore in ljudje pred letije na področju oddaj, povezanih z gorami,nastala velika praznina, ki jo bo skušala zapolnitioddaja Gorske sledi. Koliko nam bo touspelo, bodo presodili gledalci sami. Dejstvoje, da imata oddaji skupni imenovalec, in to sogore ter ljudje in dogodki, povezani z njimi. Stega stališča se naša oddaja morda tudi nekolikozgleduje po oddaji Gore in ljudje, nareditienako pa bi bilo pravzaprav nemogoče, sajsva si glavna avtorja in voditelja oddaj precejrazlična; čeprav oba gornika, izhajava iz različnihokolij, imava različne izkušnje itn. Lahkorečem, da bo značaj naše oddaje nekoliko drugačen.Zakaj ime Gorske sledi?Pri izbiranju imen je vedno težko, kjerkoli in za kar koli. Po kar dolgem razmislekuin nekaj zunanjih predlogih sva s soavtorjemMilanom Lebarjem oddajo imenovala Gorskesledi. Ime mi je všeč, zato ker v dveh besedahopisuje odnos med gorami in nami, ki zahajamov njihov lepi svet. Tako gore ob vsakemnašem obisku v nas pustijo sledi, ki so globoke,manj globoke, večinoma zelo lepe, včasihtudi bridke, a življenjske. Prav tako pa tudi mipuščamo v gorah sledi; manj opazne, kot sona primer markacije, ali pa na žalost tudi boljopazne, kot so smeti in ostala nesnaga.Tine MarenčeMiha TrilerOd kod pobuda za nastanek? Kdo je pravzapravzaslužen za to, da imamo po dolgihletih gorniki spet »svojo« oddajo?Kot rečeno, je po ukinitvi oddaje Gorein ljudje zazevala velika praznina. Nekaj letsem upal, da se bo kdo opogumil in ustvarilpodobno oddajo, morda kakšna skupina aliorganizacija s tega področja z močnim zaledjem,a ker do tega ni prišlo, sem se odločil, dabom tako predrzen, da bom to poskušal storitisam. Z gorami sem bil vedno močno povezankot alpinist, študiral sem geografijo in sociolo-53

6-2007Gorske sledigijo. Ko sem se začel ukvarjati še s snemanjem,me je pravzaprav vse skupaj kar samo napeljalona misel o ustvarjanju oddaje. Ko sem lanispoznal Milana Lebarja, krasnega in vsestranskegačloveka, in mu predstavil koncept, so senačrti o gorniški oddaji začeli uresničevati.Za vama so tri oddaje. Kako sta zadovoljnaz odzivom gledalcev?Nad odzivom gledalcev sva presenečena,saj je bil zelo pozitiven in množičen. Bile soseveda tudi utemeljene kritike, recimo v zveziz mojim vodenjem. V zagovor lahko rečem,da oddaja zaenkrat temelji na entuziazmu innizkem proračunu in da ekipa trenutno štejele dva člana, Milana in mene. Sam niti približnonisem načrtoval biti voditelj, a na koncupač ni šlo drugače. Mislim, da sem dovolj samokritičen,da se zavedam, kje so moje šibketočke, in jih bom poskušal popraviti. Zdi se mi,da je napredek viden iz oddaje v oddajo. Zelomi je všeč, da so ljudje pripravljeni pomagatipri ustvarjanju, do sedaj mi še nihče ni odrekelpomoči. Izjemno pomembno se mi zdi, daljudje začutijo, da je oddaja pravzaprav od nasvseh, da vsak lahko prispeva k njeni kakovosti.Irena MrakKonec koncev se mi zdi veliko vredno tudi, daljudem, ki gorskega sveta ne poznajo, tega načim lepši način približamo.Pri PV se že lep čas trudimo povečatinaklado, a nam le počasi uspeva. Računaš, dati bo šlo pridobivanje gledalcev lažje, kot grenam nabiranje bralcev? Lahko različni medijisploh tekmujejo med seboj pri pridobivanjuobčinstva?Težko je primerjati medije med seboj …Revijo je pač treba naročiti ali kupiti, oddaja nateleviziji pa »pride domov« in se zdi brezplačna.Definitivno je razlika, zdi pa se mi važno,da ljudje začutijo, da je medij »njihov« – to sepotem tudi pozna pri gledanosti oddaje alibranosti revije. Mislim, da je pomembno tudipovezovanje medijev, ki pokrivajo določenotematiko – tako bo lažje vsem.Od kod naklonjenost TV Pika tovrstnioddaji?Dejstvo je, da si gorniki zaslužimo svojooddajo v programu ene od večjih televizijskihhiš. Glede na to, da s svojim konceptom, brezdobrih referenc, pri urednikih teh hiš zelo ver-54

6-2007Sled meglic - Jirishancajetno ne bi bila uspešna, sva se odločila za drugačnotaktiko, namreč da poskusiva najprejprodreti na kateri od lokalnih televizij. TV Pikase je zdela najprimernejša od regionalnih televizij,tudi kar se tiče programske sheme in pokritostisignala, tudi Milana so tam že poznali,in ko sva idejo predstavila Stanetu Grahu, lastnikute televizije, je bil takoj za stvar. V prihodnostibomo pa videli, s TV Pika zdaj sodelujemozelo dobro in lahko se zgodi, da oddaja tudi vprihodnji sezoni ostane na tej televiziji.Kakšno je zanimanje za oglaševanje voddaji?Ko je oddaja narejena, v zameno dobivaoglaševalski prostor, ki ga potem trživa. To paje težko – ne zaradi pomanjkanja zanimanjaza oglaševanje, temveč zaradi časa, ki nama gana vseh koncih primanjkuje – to je pač težavamajhne ekipe. Trenutno je oddaja v okvirih, vkakršnih nastaja, polovično finančno pokrita,vendar se trudiva, da bi stvari v prihodnje izboljšala.Na tem mestu bi k sodelovanju povabilvse potencialne oglaševalce, ki so jim goreblizu in menijo, da bi bilo sodelovanje s takooddajo zanje pametna poteza.Anže MarenčePretežno kakšnih vsebin se lahko nadejamo,glede na to, da izhajaš iz alpinističnihvrst?Kot sem že rekel, bo oddaja zajemala vse,kar je kakor koli povezano z gorami. Na spletnistrani oddaje je predstavljen koncept, kjer sote vsebine opisane. Težava ni v tem, da bi primanjkovalotem, ampak da jih je preprostopreveč. Težko jih bo približno enakovrednorazporediti oz. obravnavati v tako skopo odmerjenemčasu, kot ga imamo na razpolago.Nočem namerno izključiti kake tematike, gorskegapodročja, osebnosti ali biti subjektiven,vendar mislim, da bo težko pokriti vse. Če bokdaj očitno, da sem alpinist, doma z Gorenjske,verjemite, da do tega ni prišlo namerno (nasmešek).Pri predstavitvi koncepta si omenil, dabodo v oddaji lahko sodelovali tudi gledalci.Kaj si imel s tem v mislih?Koncept je to, v kar se bo oddaja razvila. Zaenkratzaradi časovnih in finančnih omejitevše ni taka, kot bi lahko bila. Zavedam se, da jimanjka še kup stvari, morda več aktualnih novic,prispevkov, ampak vse to potegne za seboj več55

6-2007Snemanje v Jirishancičasa, večjo ekipo, daljšo oddajo … Rad bi videl,da bi bila to zares oddaja vseh gornikov, da bivsi lahko sodelovali pri njenem ustvarjanju, dabi gledalci lahko pošiljali ideje in svoje posnetke.Vem, da imajo mnogi bogate domače arhiveposnetkov, nekateri bi jih morda radi pokazališiršim množicam – tako sodelovanje bo oddajonedvomno naredilo polnejšo. Moja izkušnja je,da so ljudje pripravljeni sodelovati, morda zaenkratbolj na mojo pobudo ali pod mojim vodstvom,samoiniciative pa še ni veliko.Koliko časa vama vzame priprava polurnemesečne oddaje?Delo je pravzaprav skozi ves mesec, ampakče bi vse skupaj seštel, bi se nabralo za kakteden delovnih dni na osebo. Ko bodo realnemožnosti, pa bova z veseljem v pripravo vložilaše več časa.Se lahko nadejamo, da bo oddaja nekoč iz»male« zrasla v »veliko«?Morda je še prekmalu govoriti o tem, todaoba z Milanom verjameva v stvar in delava natem, da bi oddaja prerasla v kaj večjega, da biAnže Marenčelahko sledila zastavljenemu konceptu. Gledena razmere in okoliščine sem z oddajo zadovoljen,zavedam pa se, da bi lahko bila še boljša.Recimo, da se trudimo letos postaviti zdravetemelje, iz katerih bo zrasla boljša oddaja, kibi morda obdržala enako minutažo, vendar bibila na sporedu dvakrat mesečno …V času predvajanja si je oddajo mogočeogledati tudi prek spleta na straneh www.gorske-sledi.com. Razmišljata, da bi si bilomogoče prek spleta ogledovati tudi arhivskeoddaje?To željo je do sedaj izrazilo že veliko ljudi.Delava tudi v tej smeri. To za naju sevedapomeni dodatno delo – če recimo na spletnistrani pogledaš arhiv, lahko vidiš, da je šeprazen (smeh). Razmišljava tudi o drugih možnostihpribliževanja oddaje ljudem, mordav smislu povezovanja z drugimi mediji – nakoncu sezone bi lahko recimo oddaje posnelina DVD, ki bi ga v iskanju priložnosti za sodelovanjepriložili kaki reviji s podobnimi vsebinami,na primer Planinskemu vestniku. Tako biimeli vsi nekaj od tega. m56

alpinizemŠpice Spitsbergna6-2007Troje odprav v ledeni objem Svalbarda Gregor Kresal Andrej ErcegPrva knjiga o Arktiki, ki mi je kdajkoli padlav roke, se je začela s »Svalbard je napad na čutilain eden najspektakularnejših krajev na svetu.«To je bilo povsem dovolj, da me je Primož žes kratkim povabilom, ali bi morda šel, povsemprepričal. Visokoleteči načrti, ki smo jih sestaviliv nekaj dneh po odločitvi, pa so se kmaluzačeli raztapljati v loncu neskončnih težav vobliki logistike, nenormalno visokih cen innepredvidljivega vremena. Ledena juha je pljuskalačez vse robove in nam kapljala na prepotentneglave. Po mesecu zbiranja podatkovsmo bili tako na tleh, da smo se vsemu skupajže skoraj odpovedali. Za naše želje je bila uresničitevnačrta čisto predraga. Odvzemali smo,kjer smo le mogli, pa je bil na koncu proračunza denarnice še vedno dvakrat previsok. Srečase nam je nasmehnila šele tik preden smo dokončnovrgli puško v koruzo. »Menda nas jeneki Poljak pripravljen s svojo jadrnico zapeljatiza četrtino cene!« se je Primož drl v telefon.Podatek je bil navdušujoč, toda z lepotnonapako. Morali se mu bomo povsem prilagoditi.Nobenega odločanja o tem, kam bi radišli. »Ma, naj nas odpelje, kamor bo pač ravnoodšel! Saj so špice na vseh koncih otoka!«DomišljijaPokrajina Spitsbergna, ko jo prvič uzrešmalo bolj od blizu, še iz letala, tik pred pristankomv Longyearbyenu, se ti hipoma zazdi, kotbi jo narisal otrok, črte pa bi mu pomagala vlečiChagall in Dali. Eden zaradi barv, drugi zaradioblik, ki jih ne pričakuješ. Med posameznimivodoravnimi nivoji, ki predstavljajo morje (tistispodaj) in rob visoke planote nad mestom (tistizgoraj), so navpične linije, nenavadno mehke,kot bi jih nekdo, zelo na gosto umešane, počasizlival navzdol po pobočjih, in zaokrožene, kotbi vsak oster preskok, ki se je ponesreči nekakopretihotapil v umetnino, pred razstavo še malopobrusili. Spet z drugega zornega kota bi fjordokoli mesta lahko mirno zamenjal za gigantskegatrilobita, ki se plazi v morje, ali pa enostavnoza pokrajino na luni. A glej ga šmenta! Kakoje možno, da smo le petnajst minut poprej zmojega sedeža skozi majhne odprtine letalalahko opazovali le špico pri špici, saj je Spitsbergenime vendar dobil po špičastih gorah – SpitsBergen? Sedaj pa, kot bi jih naenkrat nekdonajprej sploščil in potem toliko časa zalival, daso postale čisto krotke. Ko sem odprl geološkokarto Svalbarda, sem hitro ugotovil, da to zadobro moje glave, že vse prepolne nenavadnihinformacij, morda niti ne bi bilo potrebno, sajmi je že bežen pogled nanjo pokazal tako neverjetnopestrost, da je že mejila na kaos. Najtije mogoče vse vrste kamnin, kar se najbolj57

6-2007pozna prav oblikam gora, ki so si od fjorda dofjorda zelo različne, od povsem mizastih domočno ošiljenih, od katastrofalno krušljivih doneverjetno trdnih. Če bi s kamenčki različnihgeoloških izvorov želel sestaviti mozaik, pa zato vzel samo po enega od vsake vrste, bi ta nedvomnobil kar velik. Tudi kakšen povsem zlatbi stal ob tistem iz črnega premoga.Stvarni podatkiArhipelag otočja Svalbard zavzema štirivelike otoke in cel kup malo manjših. S skupnopovršino preko 63.000 km 2 tvorijo območje,trikrat večje od Slovenije, skupna dolžina vsehcest pa znese 40 kilometrov. Osrednji, največjiin edini naseljeni otok je Spitsbergen. Pod temimenom mnogo ljudi pravzaprav pozna Svalbard.Po velikosti mu sledijo otoki Nordaustlandet,Edgeoya in Barentsoya. Razprostirajose med 76 in 81 stopinjami severne širine. Takovisoko je na globusu mogoče najti le še nekajledenih otokov Zemlje Franca Jožefa, SeverneVelja za cel SvalbardNeda Podergajsin Grantove zemlje ter Wranglov otok. Semspada še skrajni sever Grenlandije. Ledenapest večno sklenjenega ledu spusti Svalbard leza kratek čas poleti, vsaj do konca aprila so ponavadiv celoti vkovani v beli oklep Severnegaledenega morja. Temperature do minus 50 ºCso pogoste.Austfjord - Medvedji raj58

6-2007Obisk v baziŠtevilo prebivalcev se giblje okolidva tisoč. Večinoma tukaj zmrzujejoNorvežani in Rusi, na znanstvenih postajahpa ljudje z vsega sveta. Naselja sole na Spitsbergnu. Longyearbyen, nekakšnoglavno mesto, čeprav niti nimastatusa mesta, na vrhuncu sezone štejeokoli 1700 prebivalcev. Iz Osla je do tjaprav toliko kot npr. iz Rima do Osla. Prvipogled na mestece je šokanten. Barakarskonaselje na kolih! Travniki naokolipolni motornih skuterjev. Na obali niproda, ampak premog, strma pobočjahribov nad naseljem pa krasijo opuščenisistemi za transport materiala iz rudnikov.Začudenje je vseeno kratkotrajno,saj v enem obhodu, ki ga je za kilometerin pol, ugotoviš, da ima kakšna barakatudi pet zvezdic in da je tam možno prenočitiza tisoč evrov. In da to v bistvu ni baraka.Z osuplo ugotovitvijo, da le majhen delež vsehstavbic v tem kraju v notranjosti ni urejen ponajvišjih standardih, se kar ne moreš sprijazniti.Ostala naselja so tu zgolj zaradi znanstvenikovali rudnikov. Mesečno plačilo rudarju vrudniku Svea lahko znese do 13.000 evrov, podjetjeSNSK, ki z njim upravlja, pa je eno najbogatejšihna svetu.Najmanjši med vsemi kraji je Ny Alesund,ki je najsevernejša stalna naselbina na Zemljiin je ena sama velika raziskovalna postaja. Pootokih je raztresenih še več manjših postaj, kipa jih največkrat sestavljata le ena ali dve hiški.Gostje poljske postaje na Kaffioyri smo bilisilom prilike na prvi odpravi tudi mi. Še sreča.Otočje je v celoti prostocarinska cona.Davek na dohodek meri tukaj le mamljivih17 %. Več kot dve tretjini ozemlja sta zavarovani.Peš sicer lahko potuješ marsikam, celoz motornimi sanmi pa le na določena področja.Če v divjini ostaneš brez hrane, si lahkoza malico ustreliš kakšnega severnega jelena,tjulnja ali ujameš polarno lisico, ki jih je v izobilju.Velik cmok v grlu povzročajo medvedi. PoSvalbardu se jih po nekaterih podatkih sprehajado 6000, po drugih tudi malo manj, a skratka– veliko, vsaj po nekaj na vsakega prebivalca.Medvedi so strogo zavarovani. Ta zaščitni znaksevera, kot so recimo pingvini juga, je največjizemeljski plenilec. Najtežji tukajšnji primerekje menda tehtal eno tono, v povprečju pa dosegajodo osemsto kilogramov. Brez orožja po lokalnemzakonu ne smeš zapustiti mesta, kar titako ali tako ne pade na kraj pameti. Vsako letovodniki raznih avanturistov zaradi neposredneganapada ustrelijo dva do tri komade. Vsakostreljanje je vseeno treba nemudoma prijaviti.Če ugotovijo, da si medveda »počil« z razdalje,večje od štiridesetih metrov, te dajo v kazenskipostopek. Kar je menda razdalja, znotraj katerenaj te beli silak še ne bi neposredno ogrožal …Polarni dan (24 ur) traja od 19. aprila do 23.avgusta.ZgodovinaPrvi je otoke uradno odkril nizozemskipustolovec Williem Barents leta 1596 med znamenitimiskanjem Severovzhodnega prehoda,čeprav so Vikingi svoje ladje tukaj verjetno zasidraliže vsaj tristo let prej. Pred milijoni let, začasa pradavne Pangee, je bil predel, ki je daneseden najsevernejših kopnih ozemelj, ukleščenmed stisnjene in še neizoblikovane kontinentenekje v okolici ekvatorja. Na svoji dolgi potiproti severnemu tečaju prav velikih pretresovni doživljal, vse dokler že precej pozneje vgeološki zgodovini Zemlje ni končno trčil obtektonsko ploščo Grenlandije. Ta karambol jezaslužen za to, da so najstrmejše stene Spitsbergnazares strme, prave arktične Alpe.Svalbard ima dandanes čisto posebenstatus, vendar je šele z mednarodnim spora-59

6-2007zumom (The Svalbard Treaty) leta 1920 prišelpod norveško upravo. Vse tedanje države podpisnice,41 jih je bilo, imajo pravico izkoriščanjanaravnih bogastev na otočju. Prej je bilato nikogaršnja zemlja in vsakdo je z naravo inživalmi lahko delal kar koli. Nadzor izvaja guverneroziroma sysselmannen, ki ga izberejo naNorveškem in pride tja kot upravljalec s širokoekipo pomočnikov za en mandat, ki traja štirileta. Zdajšnji »šef« je bivši direktor norvešketajne policije, in ko sem za potrebe dokumentarnegafilma delal intervju z njim, mi je hitropostalo jasno, zakaj na ta položaj vedno postavijonajvečje lisjake. Strateški položaj Svalbarda,med Rusijo, dansko Grenlandijo, Kanado inZDA, je v današnjem svetu jedrskih podmornicin energetskih bogastev Severnega ledenegamorja vse prej kot zanemarljiv.OdpravePrva odprava (2005) je bila poletna. Kmaluse je izkazalo naslednje: če bom tukaj kdaj zareshotel »kaj narediti« s svojim plezanjem, potemjo moram vzeti kot nekakšno izvidnico ...S Primožem in Nedo smo sicer opravili nekajnenormalno krušljivih vzponov, v ekstremnoslabem vremenu pilili svoje znanje navigacijez GPS-om in bili na koncu veseli, da smo pri nenačrtovanemprečenju otoka s Kaffioyre v NyAlesund, med tavanjem po gigantskih ledenikihin brodenjem globokih, ledenih rek, splohpreživeli. Vendar to ni bilo ravno tisto, kar semiskal. Sistem se nam je sesul, ker nam sicerzelo ustrežljivi Poljaki žal niso mogli zagotovitiprevoza na otok Prins Karls Foreland, kjer jestal naš glavni cilj, neosvojena špica Monaca.Severno ledeno morje in arktični vetrovi sopač razred zase. Ker se je v istem času na sosednjipostaji utopil eden njihovih kolegov, šetrije pa so komaj preživeli brodolom v neurjuin napad medvedov, jim zato seveda nismoprav ničesar zamerili. Odločitev o še eni potije padla takoj.Druga odprava (2006) je bila zimska. Zimatraja tukaj do začetka junija. Oborožen z iz-V smeri Medvedki plešejo60

6-2007Na vrhu Perriertoppna - Atomfjellakušnjami prve poti sem, po namigu lokalnegamačka Stefana, spoznal, da se logistične težavepozimi bistveno zmanjšajo, ker lahko uporabišmotorne sani, fjordi so globoko zamrznjeni,vreme pa je stabilnejše. »Le mraz je, in če pihne,te lahko odpihne. Pa v Atomfjello je treba zanajstrmejše stene, ker je tudi skala tam najboljša,«mi je dopovedoval. V prepričanju, datokrat vem več kot dovolj, sva s Klemnom žaltudi takrat kmalu ugotovila, da sva zelena kottrava. To je bil ponovno drug svet, izkušnje izAlp, Andov, Himalaje in od drugod sva si lahkovtaknila v žep. Računice tam so bile povsemdrugačne. In tisti mraz boli. Edino, česar semse dobro zavedal od prejšnjega leta, je bilo, damorava biti previdna. In sva tudi bila, zravenpa zaključila, da če bova kdaj želela priplezatina katero izmed najtežjih špic, morava tudi toodpravo vzeti delno kot izvidnico ... Neznank,ki so se razpletale šele v bazi, je bilo spet čistopreveč. Vseeno sva po nekaj začetnih vzponihs težko smerjo po stebru Irwina ugotovila, da jetukaj pozimi možno splezati čisto nore stvari.Tretja odprava (2007) je bila prav takozimska. Vse se je končno sestavilo v piko. ProstorGregor Kresalbaznega tabora, sredi obroča odštekanih sten,sva s Klemnom določila že leto poprej. Zamenjalsem pot pristopa, vodnike, hrano, opremo,logistiko plezanja, podaljšal čas bivanja, »računalniško«predelal vse podatke obeh prejšnjihodprav in skušal izvleči samo najboljše. Ko sose nama priključili še Klemnov brat Boris, paCrni ter nemško govoreča asa Stofer in Jasper,je bilo to povsem dovolj, da smo uresničili inna koncu nekajkrat presegli celo najvišje letečecilje. Dolgo je trajalo, dve leti, vendar mi jeformula zdaj jasna. Tokratna bera je bila sedemnajstprvenstvenih smeri in skoraj še enkrattoliko divjih spustov po ozkih ozebnikih. Da pavse le ni bilo tako pravljično in da sem beležkotudi tokrat vztrajno polnil z zapiski in opombami,je bil kriv peklenski mraz, ki nam je vesčas bivanja v bazi pačil obraze in poskrbel zato, da bodo naslednje arktične odprave lahkopripravljene še za odtenek bolje. Menda je bilato spet prva prava zima po letu 2006. mNekaj podatkov o opravljenih vzponihobjavljamo v tokratnih novicah iz vertikale.61

6-2007Športno društvoFreeapprovedpredstavljamo Anže Čokl arhiv društva FreeapprovedŠportno društvo Freeapproved je bilo ustanovljenoleta 2004 kot združenje alpinističnih,smučarskih in kolesarskih zanesenjakov. Čepravnekateri člani na različnih področjih dosegajovrhunske rezultate in so tudi kategoriziranišportniki, je športno društvo Freeapproved kotcelota zgolj formalen naziv. Člani društva smopovečini mladi športni navdušenci med 18 in35 leti, ki se zlasti v poznih zimskih in pomladnihmesecih največ družimo na skupnih turnihsmukih v slovenskih in tujih gorah, sicer pa narednih društvenih sestankih, multimedijskihprojekcijah ipd. Mnogim članom so domačitudi vodni športi, nekateri pa se, tudi ko ne greza šport, ne morejo povsem ločiti od vode. Karnekaj je namreč zelo aktivnih gasilcev.Dejavnost, ki jo v zadnjih letih intenzivnogojimo in razvijamo, je produkcija gorniškihin ostalih avanturističnih filmov. Ker je našepodvige že pred nastankom društva pogostospremljala kamera, smo se nekega dne odločilina spletni strani objaviti film o smučanju izvenGlavna dejavnost zadnjih let je snemanje filmov.urejenih prog, turnem in alpinističnem smučanju.Film s 17 minutami in zelo dvoumnimnaslovom (White Powder Addiction) je kljubpovsem amaterskim posnetkom in montažidoživel zelo dober sprejem. Naslednje leto smosi zadali ambiciozen cilj – posneti prvi slovenskismučarski film. Premiera v Cankarjevemdomu je bila povsem razprodana in takoj smonapovedali nov film, dokumentarec Kraljestvooblakov, ki je vnovič presegel vsa naša pričakovanja.Po več deset projekcijah po Sloveniji jebil film uvrščen v program 1. mednarodnega festivalagorniškega filma v Cankarjevem domuin Slovenskega filmskega festivala, prikazan paje bil tudi na TV Slovenija v elitnem terminu dokumentarcameseca. Društvo Freeapproved jetudi s tem postalo razpoznavno in uveljavljenoime na različnih športnih področjih.Zakaj snemamo? Mnogi, ki gledajo našeavanture in posnetke, nas vedno znova sprašujejo,zakaj pravzaprav sploh snemamo. »Pa kakose vam ljubi še vso to opremo vlačiti s sabo?«Tiste, ki tudi sami plezajoin snemajo ali fotografirajo,pa navadno zanima, »kakomed plezanjem, ko je žetako odveč vsak dodatengib, še držimo kameroin snemamo vzpenjanjesoplezalcev.« Vzgibovza snemanje je mnogo,prednjačijo nekateri najočitnejši.Sam se nenehnopeham za tem, da bi nekaj– v tem primeru snemanje– naredil bolje, zanimivejein bolj doživeto. Enotnismo si v tem, da je resnobnosti,tudi v športu, prevečin da je treba tudi sicer»resne« dejavnosti, kot jenpr. alpinizem, predstavitina svojstven način. Alpi-62

6-2007Med snemanjem filma o Manaslujunistov ne želimo predstaviti kotže tolikokrat opevane heroje nekot norce brez glave in »izzivalceusode« ne kot nadnaravno vzdržljiveatlete, temveč predvsem kotpovprečne posameznike, ki imamoradi takšen način športnega udejstvovanja,se ob tem zabavamo inuživamo. Snemamo tudi zato, ker sezaradi številnih pozitivnih odzivovin gromozanskega interesa čutimo»dolžne« dopolnjevati svojo spletnostran s svežimi filmi. Nenazadnjepa so zmontirani filmčki dragocenspomin na neštete športnetrenutke, ki jih doživljamo člani innaši prijatelji v gorah in drugod vnaravi.Ko sem že ravno omenilspletno stran (www.freeapproved.com), naj nekaj besed namenim šenjeni predstavitvi. Spletna stran seje rodila kot osnovni medij predstavitvedruštvene dejavnosti inseveda kot portal, na katerem članiobjavljajo svoje fotografije in filme.Spletna stran doživlja izjemenobisk in je zaradi dvojezičnosti(obstaja tudi angleška različica)zelo popularna tudi med tujci, kiv posameznih mesecih po obiskihpresežejo domače obiskovalce.Mogoče še nekaj številk, ki za takoozko usmerjeno spletno stran nisopovsem zanemarljivi: spletno stranje po statistiki videl že vsak sedemnajstiSlovenec, rekordni mesec paje bil lanski april, ko je bil film ospustu Dava Karničarja v najtežjismučarski smeri pri nas (Fritsch-Lindenbach) prikazan na več kot 40.000 različnihračunalnikih.Članstvo v društvu vse od njegove ustanovitvevztrajno narašča. Pridružuje se namvse več mladih aktivnih športnikov, ki jim nibistven cilj, temveč pot, in ki v svojem početjuuživajo. Morebitni interesenti se nam lahko pridružijokar s pomočjo interneta, kjer na spletnistrani izpolnijo prijavnico za včlanitev.In kakšni so načrti za prihodnje? V prihodnjenameravamo posneti še več avanturističnihdokumentarcev in tako pripomoči k razpoznavnostislovenskega športa ter svoje delovanjepredstaviti širši javnosti. Zaradi letošnjeslabe zime bomo tudi film Lovci na led moraliposneti v prihodnji sezoni lednega in zimskegaplezanja. Ker si prizadevamo, da bi bili našifilmski izdelki vrhunske kakovosti, bo trebaše nekaj časa, da bodo ideje dokončno dozorele,projekti dobili rep in glavo in da bomona deževno jesen znova skupaj uživali in sesmejali ob posnetkih v Cankarjevem domu. m63

6-2007Mojstrska miniaturadveh legendMilijarda v Rjavini Mateja Pate Matej Rozmannaša smerNa Bledu je bilo kljub pozni uri zelo živahno.Ob cesti proti Pokljuki ni bilo prostora, niti dabi parkiral skiro, z vseh strani so lezli zabavein nočne romantike ob jezeru željni obiskovalciBlejske noči, odeti v večerne toalete, kotse spodobi za mondeno gorsko letovišče. Odobale je bilo slišati vrvež, ko smo se počasi prebijaliskozi gost promet, potem pa smo zavili veno izmed spokojnih stranskih uličic in v božajočitišini dvorišča starodavne vile zlezli iz avta.»Gremo še na kak pir?« sta bila za akcijo Dohtarin Fido. Z Minjo sva le tiho izmenjali pogleda– meni je najbrž na čelu z velikimi črkamipisalo »ne da se mi«, Minja pa je po dolgem trenutkutišine zanjo povsem neznačilno mlačnoLevi del severne stene - črne plošče, rumeni odlomizamomljala le, da ji je pravzaprav vseeno. Insmo šli. Zdi se mi, da sem proti jezeru korakalakot pijan robotek – če bi vedela, da bo čez dvadni še huje, bi bila takrat prav zadovoljna. Takopa sem bila le slabe volje, da »moram« po turiše na pir. Da nisem slučajno zgrešila športa?!?Menda od alpinizma nimaš prav dosti, če nipiva po turi … Kakor koli že, nekajkrat v plezalnikarieri se mi je zgodilo, da sem bila po turitako zmahana, da ni prijalo ne pivo ne kakšnadruga tekočinska terapija. (Čudna sem bila žekot otrok …) In tokratna tura je bila ena izmedtakih poštenih. Tudi zaradi tega, ker smo seje lotili na začetku sezone in to v časih, ko senismo več prav vsak vikend preganjali po skalovju.Pa nam je dala malo vetra, tale Rjavina!Kjer tišina šepeta?!Tistega poletja smo se kar nekajkrat dobili vpetek popoldne pri pravoslavni cerkvi v Kranju.(Niste vedeli, da obstaja? Jaz tudi ne, dokler niMinja odkrila parkirišča pri njej.) Vedno istaekipa. Poravnavali smo stare dolgove, plezalismeri, za katere prej nikoli ni bilo časa, zdaj paso nam ocene nižjih težavnosti prav ustrezale– šli smo se pravi klasični, romantični alpinizem:večerni dostop pod steno, prenočevanjemed dišečim ruševjem, le zgodnje vstajanjenam nekako ni šlo od rok. Čemu bi se pravzapravmučili z rano uro, če smo spali tako rekočna vstopu smeri, kakšnega silnega navala plezalcevpa glede na podatke iz vodnika tudi nibilo pričakovati. No, ampak očitno se je tistegajutra več plezalcev odločilo »doživeti resnobenplezalski dan v izjemno mogočni in divji steni,odmaknjeni od ciljev množic«. 1 Kajti še predensmo si dobro pomeli oči, sta pod steno že hiteli1Glej vodniško literaturo na koncu članka64

6-2007Smer je razmeroma skromno opremljena, skala pa večinoma čvrstadve navezi. Presneto, to bo zabavno! Da nas nebi prehitel še kak avanturist, ki bi mu zadišala»ena izmed najmanj obljudenih sten pri nas«, 2smo prestavili v višjo prestavo. A le do vstopa.Tam so nas v začetnem lažjem raztežaju malozaustavili predhodniki, pri naslednjem, težjem,pa bi si z Minjo lahko privoščili konkretno čikpavzo, če bi bili ljubiteljici tobaka. Vedno, kadarse je Dohtar lotil prvih raztežajev, je trajalo celovečnost, da je do nas čakajočih priplaval odrešilni»Varujem!«. Na račun njegovega segrevanjamašine smo imeli velikokrat obilo zabave –ponavadi je šele po kakih 400 metrih plezarijeizjavil, da se je ogrel … Ne, srednje dolge smerimu res niso bile preveč pisane na kožo – ravnoko je motor stekel, ga pravzaprav ni več potreboval!(Kako je šele trpel v plezališčih! Nepozabnoga je bilo poslušati nekaj metrov nad tlemi,ko je že kakih deset minut visel z oprimka in jadikoval,da mu dela slabo in da se v desetmetrskihsedmicah ne more ogrevati – važno, da se2Glej vodniško literaturo na koncu člankaje na njihovih oprimkih lahko nepopisno dolgodržal!) No, v štiricah ni bilo potrebe po kakemvisenju na rokah, je bilo pa treba preveriti vsakoprimek in sem in tja pošteno zabiti kak klin,ki bi zdržal težo širokih pleč … Medtem smo sepreostali trije zabavali po svoje.Mala malica za stara mačkaZrla sem v monolitno, strmo, temno stenonad nami, ki je bila od daleč videti povsemnedostopna, in se čudila, kakšne zanimiveprehode sta odkrila prva plezalca. Zanje stadefinitivno imela žilico (če ne kar žile …) –drznem si reči, da sta bila že takrat, v času, koje smer nastala (leta 1978), alpinistični legendi.Mislim, da Aleša Kunaverja in Staneta Belaka– Šraufa alpinistični in širši gorniški javnostini treba posebej predstavljati. Ko sem skušalanajti kak zapis o smeri, moje iskanje ni obrodilosadov – med kopico mnogo pomembnejšihalpinističnih dosežkov se avtorjema smeriverjetno ni zdelo pretirano pomembno pisati65

6-2007o taki miniaturi, ki sta jo morda splezala kakonedeljo pred kosilom … Prve obiske plezalcevje Rjavina doživela na začetku 20. stoletja, koje bil »na udaru« severovzhodni greben; odLuknje peči ga je prvi preplezal Albin Roessel(1910), celotni greben od Macesnovca paKlement Jug (1924). Leto pozneje sta Alojz deReggi in Herbert Drofenik (vsaj v spodnjemdelu) plezala približno v območju današnje zavarovanepoti iz Pekla. Podatki o prvih plezalcih,ki so preplezali severno steno, se nekolikorazlikujejo. V knjižici Naš alpinizem iz leta 1982naj bi v severni steni že leta 1927 plezala VinkoKrižaj in Herbert Drofenik, v vodniku Slovenskestene (2003) pa je zapisano, da je bila preplezanašele po drugi svetovni vojni, ko sta leta1947 France Avčin in Daro Dolar v osrednjemdelu speljala Centralno smer (VI-/IV-V). Kakorkoli že, levega dela severne stene, ki ga sestavljajočrno-rumene plošče in previsni odlomi, sose lotile šele naslednje generacije alpinistov, nakatere je še čakalo nekaj skritih biserov. Mendajih je Šrauf še posebej vneto nabiral.Nekje na sredini smeri je spet nastalzamašek. Naveza pred nami se ni najboljeznašla v nepregledni steni. Gre nadaljevanjepo levi ali po desni? Nikjer ni bilo videti pravlahko, na skici pa je pisalo, da je teren tu ocenjens IV-V. Plezalca sta se lotila desne strani in karnekaj časa je trajalo, da je bila pot prosta. »Huh,če je tole IV, naj me vrag!« sem se pridušala, kosem se basala čez poklinasto razčlembo in potihomaaplavdirala Minji, da jetako elegantno opravila z raztežajem.Potem je stena spet pokazalaprijaznejši obraz, čepravso štirice in petice še vednoostale precej »konkretne«.Čez Pekel na pivot do vrha je bila dolga.Steno so v zgodnjih popoldanskihurah zagrnile megle,ki so zadnji težji raztežaj naredileprav zlovešče skrivnosten.Fanta sta že izginila v gruščnatemkotlu na začetku lažjegasveta, nad nama pa se je bočilarazdrapana stena, sestavljena izrahlo previsnih sršečih skladovv nekakšnem kaminu. Pogledni bil nič kaj privlačen in že sem rahlo preklinjalažreb pod steno in svojo srečno zvezdo, ani preostalo drugega kot zagristi v vertikalo, kipa se je k sreči izkazala za prijaznejšo, kot je bilavideti. Z nekaj previdnosti sem se kmalu tudijaz prekobalila v kotel, zdaj je bila na vrsti šeMinja. Nenavadno dolgo je trajalo in občasnoso do mene priplavali nerazumljivi vzkliki. Kose je končno prikazala na vrhu kamina, je bruhnila:»Prekleti Dohtarjevi klini, če bi moralaizbiti samo še enega, bi dobila živčni zlom!«Toliko o naklonjenosti varnosti pri plezanju… Po lahkem svetu sva se zapodili za fantoma,KočnaOj, lepota skalnata si, Kočna,vsakdo spoštuje te, tako si mogočna.Tebi jaz hočem biti brat,tebe imam od srca rad.Tvoja skala meni je poezija,tvoj vrh meni je rima.Zmeraj rad se k tebi vračam,v objem tvoj po nasvet se obračam.Očke tvoje, skalnate police gamsov so raj.Da rečem vam, to zame pravi je kraj …Oj Kočna, tako si lepa,da od tebe me ne ločijo zlepa.Žan Karničar66

6-2007ki sta naju čakala v škrbini na severovzhodnemgrebenu. Do vrha Rjavine nas je čakalaše ura lažjega plezanja po grebenu. »Zahtevnejšimmestom se umikaš na levo,« je pisalo vvodniku. Eno od takih mest nas je za krajši časprisililo, da smo se ponovno navezali, kar mije bilo – ob kot jara kača dolgi poti proti vrhu– že popolnoma odveč. Kako udobno bi se bilopo vrvi odpeljati nazaj pod steno (če bi obstajalaurejena sidrišča za spust, seveda), ne pa datakole, v klasičnem duhu trpinčimo telesa (induha …) še na vrh – vzpon brez vrha ni vzpon,tako kot tura brez piva po njej ni tura? Pih, pravmalo me je brigalo, ko sem obirala tisti greben,vedoč, da ko bomo na vrhu, še vedno ne bomonikjer … Kje je še bila naša oprema, kje avto!Do tja je bilo treba dobesedno čez Pekel! In kosmo se po celodnevnem garanju in neskončnemsestopu za piko na i prebijali med veseljaškomnožico na obali Blejskega jezera pivunaproti, res nisem bila posebej poskočna. Kottudi ne dva dni pozneje, ko sem s kolesom premagovalastrme klance, mišična vlakna bederpa so le nemo kričala od bolečine. »Klin se sklinom izbija!« je Dohtar opravičil svoj izbor terapije.On že ve … Škoda, da tega ni vedela tudiMinja. Morda bi ji šlo lažje kot s kladivom!Milijarda, V+/IV-V, 400 m, 5-7 hDostop: Iz Kota po markirani poti proti Staničevemudomu do vznožja severne stene. TuPalico v róke sem vzelPalico v róke sem vzél,náse nahrbtnik sem dél,tja sem odšel med gozdove,slišati žêlel sem peti vetrove.V búkovju mrzliškem tamznajo najlepše to nam.Tu jih planinec posluša,da se odpira mu sŕce in duša.Kaj tam prijatelj stojiš,reci mi, kam zdaj strmiš?Pesem poslušam to milo,če bo vejévje jo še ponovilo.Vinko Hrovatičlevo v koritasto dolino, čez gladek skok lovskesteze (klini). Kmalu nad skokom dosežemovznožje belih plati približno 40 metrov desnood izteka velikega osrednjega žleba. Tu je vstopCentralne smeri, vstop Milijarde pa je blizuzačetka dolgega sistema polic, ki se vlečejodaleč v desno – označuje ga manjša lopa (2 uri15 minut).Sestop: Po markirani poti do Staničevegadoma (1 ura) ali pa po zavarovani poti čezdesni del severne stene v Pekel in naprej v Kot(2 uri in pol).Vodniška literatura: Tine Mihelič, RudiZaman. Slovenske stene. Radovljica: Didakta,2003. mVišje stene žeobleganeLetošnja s snegom skopa pomlad je predčasnoodprla sezono skalnega plezanja v našihgorah. Sredi aprila sta Marjana Prezelj (AOKamnik) in Primož Hostnik (AO Tržič) plezalain uživala v zanimivih detajlih Kamniške(VII/VI, 220 m) v Koglu. Kakšen razmajanoprimek je, kakor vedno spomladi, mogočenajti, je pa smer še vedno dovolj opremljena.Dan predtem so Matic Obid, Rok Stubelj inJernej Arčon (vsi AO Nova Gorica) preplezalimoderno klasično smer Amonit (VIII/VI-VII,230 m). Matic in Rok sta jo preplezala prosto,Jernej na A0. Še kakšen teden pred tem,torej v prvih dneh aprila, sta Jernej in MiliBučan v južni steni Jerebice opravila dobervzpon v najtežji smeri južne stene, Vaya condios (VII/VI, 450 m). Smer poteka po stebru,desno od Sivega ideala. Spodnji del je nekolikotravnat, v samem stebru pa najde lepodirektno linijo v solidni skali. Glede ocenesta si oba plezalca enotna, da težave nikjerne presežejo zgornje šeste stopnje.Podoben položaj kot v Koglu je bil v jugozahodnisteni Planjave nad Repovim kotom.David Debeljak in Peter Juvan (AO Rašica)sta sredi aprila preplezala smer Modri lišaj(VII-, VI+/V, 350 m). Redko ponavljana smerse je izkazala za lepo, motile so edino zoprnegrede med strmimi deli smeri. Preplezaneso bile tudi Kukovčeva in Sobotna smerter Humar-Škarja. David in Peter sta se poPlanjavi odpravila v Julijce, nad Krmo. V južnisteni Temena sta preplezala Medvoškosmer (VI+/V, 450 m).T. J.67

6-2007Paklenica po staremStene Velike Paklenice so bile ves april na udaru.Skoraj ni bilo dneva, da se ne bi iz sten slišalo slovenskegavpitja. Iz nepregledne množice vzponovsmo izluščili nekaj tistih, ki sicer ne zbujajopozornosti zaradi težav, ampak zaradi sloga. Sloga,ki iz kanjona žal počasi izginja. Udobno opremljene,navrtane smeri so preplavile celotnopodroč je, ki bi zaradi svoje odlične skale mordalahko bilo središče tradicionalnega plezanja dalečnaokoli. Če kje v apnencu, bi bilo to lahko vPaklenici. Marko Lukič, Andrej Grmovšek in LukaKranjc so preplezali nekaj smeri, ki jih še ni našelvrtalni stroj, in kličejo k ohranitvi le-teh. Lukičin Kranjc sta prva prosto ponovila smer Lažnivka(6b) in ji dodala še dva raztežaja vstopne variante(6a in 6a+). Smer Wein, weib und gesteinsicer ni značilna predstavnica klasičnih, nemškiplezalci so jo preplezali šele v devetdesetih letih,je pa daleč od udobno navrtanih smeri zadnjegadesetletja. “Kako najti Marmolado v Paklenici,”sta dejala Grma in Luke. Ista naveza je preplezalatudi Forma novo, ki ob površnem pogledu naskico obeta prosto plezanje do 6b. “Pih, to je paprelahko,” že slišim bolj športno naravnane plezalce.A sta mojstra v njej našla široko poč, offwidth,ki ju je dodobra zaposlila, in Grma se je obplezanju močno spomnil na Monster Offwidth vsmeri Salathe v El Capu in na znameniti Hardingovkamin v Astromanu. Čeprav je smer dolga le100 metrov, so jima občutki po plezanju povsemzapolnili dan in ju navdali z nepopisno nostalgijoin žalostjo. Tako pravega, polnega občutka radosti,kot ga lahko doživiš po nekajurni tradicionalniborbi, ne more nadomestiti prav nobena, šetako težka navrtana smer. Pa ne pošiljajte me (alijih) zdaj v Julijce, v katerih bomo že dobili takšno“borbo”, če jo iščemo. V mislim sem imel čiste,zdrave poči, v katerih se da namestiti odličnonaravno varovanje in je takšno plezanje varno.Saj je res, da je po toči zvoniti vedno prepozno, avendar bi se veljalo zavzeti za ohranitev tistih nekajstarih smeri za vse tiste, ki se jim kdaj pa kdajzahoče drugačne Paklenice.Moderna PaklenicaNajboljši spomladanski vzpon v Paklenici je brezdvoma opravil Andrej Grmovšek. 12. maja je v naveziz Igorjem Čorkom opravil tretji prosti vzponv smeri Spider (8a, 300 m). Prav pošteno sta se istikonec tedna naplezala tudi Miha Habjan (AAO,Mammut) in Dejan Miškovič (AO Matica), ki stav Anića kuku v enem dnevu opravila s petimismermi. Preplezala sta Klin (6c+), Albatros (6c),Kačo (6a), Nostalgijo (6b) in Velebitaško (6a+).Dejan je vse preplezal prosto, Miha pa si je nekajkratpomagal s tehniko. V kanjon se je vrnil tudinovice iz vertikaleMarjan Manfreda - Marjon in preplezal Mosoraškosmer, po 41 letih! To je bila njegova prva dolgasmer in že takrat je najtežji raztežaj preplezalprvi v navezi.Val di MelloVal di Mello je ena izmed zibelk evropskega prostegaplezanja. V sedemdesetih letih minulegastoletja so bile tamkaj preplezane zgodnje smerisedme stopnje. Težave v teh smereh so bile predvsemv položnih, a kot šipa gladkih ploščah, ki sejih da preplezati le z dobrim občutkom za gibanjein plezanje na trenje. Čim daljši nohti in čimveč v hlačah so značilne potrebščine za starejšesmeri v Mellu. Dolina je idealen poletni cilj, v južnihstenah pa se da lepo plezati tudi spomladi.Nekaj članov AO Vipava in AO Nova Gorica je prvomajskepraznike preživelo v idilični dolini inkot se za prvi obisk (večine) spodobi, opravilo znajbolj znanimi klasičnimi smermi tega območja.Smer Oceano irrazionale (VII, 500 m) so preplezaliMarko Šturm, Tomaž Cingerle, Dejan Koren(vsi prosto NP) in Matija Nabergoj (2 × A0).Smer Kundalini (VII-/V, 400 m) v La Dimore deglidei sta poleg prej omenjenih preplezala tudi TinePremrl in Boštjan Bizjak (2 × A0). Dejan in Matijasta nadaljevala v nadstropju više, v supersmeriLuna nascente (VII, 350 m). Dejan prosto, Matija1 × A0. Vsi preostali pa so preplezali smer Cochise(V, 400 m). Smer Luna nascente sta poznejepreplezala tudi Tine in Boštjan. Drugi si je nekajkratpomagal s tehniko. Dejan in Tine sta preplezalaše smer Minchia biglia el de picche (6c+, 80m), težji prvi raztežaj oba prosto, v drugem deludrugega pa sta, prav značilno za Mello, “izvisela”v gladki platki. Marko in Tomaž sta preplezala šenekaj balvanskih problemov do Fb 6c+.MeteoraMeteora je bila s svojimi slikovitimi stolpi in “vnebo pripetimi” samostani nekdaj klasičen, zelopriljubljen prvomajski cilj. Ko so se širom po Evropipojavila nešteta odlična športnoplezalna središča,je plezanje po konglomeratnih sloperjihizgubilo privlačnost. Pa vendar obisk grške Meteorez vso njeno slikovitostjo ostaja spektakel.Marijana Prezelj (AO Kamnik) in Primož Hostnik(AO Tržič) sta med prazniki tamkaj preplezala zacelo malho dobrih, nenavadnih, 200 do 300 metrovdolgih smeri. Najbolj sta uživala v Black Outu(VII+), Traum pfeilerju (V+) ter pravih “yosemitskih”počeh v liniji z nemogočim imenom Wahnsinnsverschneidung(VII). Poleg tega je Primož sTomažem Humarjem preplezal tudi dve izrazitejšiin nekoliko zahtevnejši liniji, in sicer smer Duett(VIII, 155 m) ter v samem zaključku še izrazitonavpično Action Directe (VIII+ A0, 240 m).68

6-2007Aiguille du MidiVečina nas je že pozabila na užitke plezanja vledu in se popolnoma prepustila skalnemu plezanjuin pričakovanju poletnega plezanja v našihgorah. A Nejc Breščak in Matej Kovačič (obaAAO) se tem mislim ne smeta predati in morataza vsako ceno ohraniti ljubezen do ledu in snega.Poleti bosta namreč odšla v Pakistan, da bi plezalana Broad Peak. Tako sta tudi med prvomajskimiprazniki le pomahala hordam, ki so drle vPaklenico ali še dlje, ter se odpeljala v Chamonix.Popoldne sta se z gondolo odpeljala na srednjopostajo in zjutraj stopila v severno steno Midija, vsmer Grison Gully (V, 4, 1200 m). Razmere so bilezelo dobre in v dobrih petih urah sta bila na vrhu,na katerem ju je čakala očarljiva »WC spalnica«.Visokoleteči načrti za naslednji dan so izginili vposlabšanju vremena, zato sta zjutraj le odsmučalain odpešačila v Chamonix.28×6aPavle Kozjek in Zoran Radetič - Zoki sta 12. majanadgradila dosežek Andreja Kokalja, ki je predkratkim v Črnem Kalu preplezal 25 smeri z oceno6a. Preplezala sta vseh 28 smeri z enako oceno(6a), od tega 9 z oceno 6a/a+, 17 z oceno 6a in2 z oceno 5c+/6a. Pravita, da je bilo vse skupajkar naporno, saj v marsikateri smeri (npr. Surogat,Baboon, Sivi panterji ...) detajli precej dišijopo 6b. Na koncu težava ni bila utrujenost, temvečtema, saj sta v zadnji smeri (Johnny Jump) že boljtipala za oprimki. Smeri sta preplezala izmeničnov vodstvu; z njimi sta opravila v osmih urah inpol. Vsekakor dobro ogrevanje za uresničitev kateregaizmed višjih in daljših projektov.Novice je pripravil Tomaž Jakofčič.Alpinistična odpravaob 70-letnici postajeGRS TržičKonec aprila se je proti Kavkazu podalo desetčlanov postaje GRS Tržič (Slavko Rožič, Milan Meglič,Iztok Tomazin, Sašo Rožič, Primož Štamcar,Janko Meglič, Slavko Frantar, Robert Kralj, MihaLovrenčak, Andreja Jagodic) ter pridružena članaJanez Levec in Mateja Vrhunc. Namen odprave jebil vzpon na Elbrus (5642 m) in smučanje z njega.Po aklimatizaciji na pobočjih gore se je na vrhprvi povzpel Iztok Tomazin in z njega tudi smučaldo t. i. Sodčkov na 3900 metrih, kjer so bili nastanjeničlani odprave. Dan pozneje (29. aprila) so 69

6-2007skupaj z lokalnim vodnikom Vladimirjem vrh Elbrusadosegli še preostali člani, ki so smuči pustilipod področjem Paštukovih skal (na približno4700 metrih), saj je bila strmina nad skalami popolnomaledena. Ob njihovem prihodu pod gorose je na tem delu smrtno ponesrečil nek Poljak,dan po njihovem uspehu pa še švicarski gorskivodnik. Nekaj težav zaradi hudega mraza so imelitudi člani tržiške odprave. Po povratku z vrha seje vreme zelo poslabšalo. Nad vasjo Cheget so nekateričlani opravili še nekaj vzponov in spustov sturnimi smučmi (Cheget Karabaši, 3461 m).M. P.Nove smeri na SvalbarduGregor Kresal je s soplezalci v zadnjih treh letihtrikrat obiskal »arktične Alpe« na daljnem severu.Po dveh izvidniških odpravah leta 2005 in 2006so letos aprila štirje slovenski plezalci (G. Kresal,A. Erceg ter B. in K. Zupan) in dva pridružena člana(R. Jasper in M. Stofer) uspeli preplezati kar 17prvenstvenih smeri in opraviti številne smučarskespuste v špicah Spitsbergna. Objavljamo izborpomembnejših vzponov odprav v letih 2006in 2007.- »Arktična igla« (ca. 1450 m, severna stena): Medvedkiplešejo, V/M7+, 90 o , 500 m, A. Erceg in G.Kresal, 3. 5. 2007- Pallas Fjellet (zahodna stena, Centralni vrh,Južni stolp): DSF, V+/M7, 500 m, A. Erceg in R.Jasper, 24. 4. 2007- Chadwick Ryggen North (ca. 1580 m, severnastena in vzhodni greben): Miš Ušate, IV+/M5,600 m, G. Kresal in K. Zupanc, 24. 4. 2007- Chadwick Ryggen Central (1641 m, vzhodna inseverna stena): Bikova jajca, IV+/M4, 800 m, A.Erceg, 2. 5. 2007- Ceres Fjellet (1677 m, zahodna stena): RocketMen, V/M4, 750 m, A. Erceg in G. Kresal, 19. 4.2007- Greben Pallas - Ceres, t. i. »Petites Jorasses«(južna stena): Mirkova smer, IV/M5, 600 m, B.Arktična špica - smer Medvedki plešejoAndrej Ercegin K. Zupanc, 20. 4. 2007; Besnška smer, V/M6,600 m, B. in K. Zupanc, 27. 4. 2007- Irwin East II (1580 m): Družabnik, V+/M6+,600 m, G. Kresal in K. Zupanc, 26.-27. 4. 2006- Shine Fjellet (1513 m): Isbjørn, IV+/M6+, 350 m,G. Kresal in K. Zupanc, 24. 4. 2006- Perriertoppen (1712 m): Freezer, IV/3, M,1000 m, G. Kresal in K. Zupanc, 20. 4. 2006M. P.Iz Mladinske knjige Trgovine,KNJIGARNE KONZORCIJ,Slovenska 29, LjubljanaStephen Venables:VOICES FROM THEMOUNTAINS: 40True-Life Stories ofUnforgettable Adventure,Drama and HumanEnduranceReader’s Digest Association,november 2006, (trda vezava,192 strani, barvne fotografije)Pestra izbira knjig s področjagorništva, alpinizma,fotomonografij in potopisov.Sean Swarner,Rusty Fischer:KEEP CLIMBING:How I Beat Cancerand Reached theTop of the WorldAtria Books, februar2007, (trda vezava, 240strani, barvne fotografije)John Harlin:THE EIGEROBSESSION:Facing theMountain ThatKilled My FatherSimon & Schuster,marec 2007, (trdavezava, 304 strani,črno-bele fotografije)70

ju, kjer naj bi deloval. Navezal najbi stike s prebivalci, kmeti, žičničarji,oskrbniki, gozdarji, predstavnikilokalnih skupnosti in sinačrtno zastavil uresničevanje vizijedelovanja. S svojim zgledomin uspešnim reševanjem težav sibo kmalu pridobil ustrezni vpliv.Včasih se bo moral spustiti tudimalo bolj k tlom, povohati kakšnoprav smrdljivo zadevo in zadihatiprah, ki ga ustvarja s svojovožnjo po neurejenih cestah. Alibodo ob suši prašni oblaki izpodavtomobilskih koles pokrili vsotravnato površino in na planinahne bo paše? Pogledati mora, zakajneka pot postaja vse širša in širša.Kdo mi bo pomagal prepričatiorganizatorje največje gorskopismabralcevNekoč Gorskastraža, danesKomisija zavarstvo gorskenaraveNarava ima svoje zakonitosti, pravila,ki jih moramo najprej obvladatisami, nato lahko učimo tudidruge. Naloga Gorske straže innjenih pripadnikov je, da s pozitivnimzgledom, propagando ter sposamičnimi in skupinskimi akcijami,predvsem z metodo prepričevanja,vzgojno vplivajo na članeplaninskih organizacij in drugeobiskovalce gora, jih osveščajo terjih navajajo k ravnanju, ki je skladnoz načeli spoštovanja naravnihvrednot in varstva narave. Ta navodilaso bila po mnenju nekaterihpresplošna in neprimerna.Ljudje so se spremenili in nastal jenov naziv, primernejši za današnjičas – varuh gorske narave.6-2007Prav je, da se pripravljajoše zahtevnejšiprogrami strokovnegausposabljanja zapridobitev tega naziva.Ni pa nujno, dase na prvem mestu vprogramu usposabljanja pojaviseznanitev s Planinsko zvezo innjenim delovanjem. To so znanja,ki si jih mora planinec pridobitiže v Planinski šoli. In kakšnopredhodno znanje je pravzapravpotrebno? Še bolj prav bi bilo, dabi varuhi v svoje delo vnesli večpraktičnih gradnikov in trošilienergijo za reševanje težav, ki sepojavljajo. Poznavanje zakonodaje,možnost reševanja težav pouradnih (državnih, občinskih, inšpekcijskih)dolžnostih je že edenod sklopov. Prisluhniti opozorilomnavadnih ljudi, prebivalcevhribovskih območij, pa je nekaj,kar bi morali vnesti v svoje delo.Prav bi bilo, da se varuh gorskenarave odkrito pojavi na območ- 71

6-2007kolesarske preizkušnje, da se nesmejo voziti s kolesi po pašnikihVelike planine? To so pač stvari, kijih državni uslužbenci ne počnejoprav radi. Radi se držijo ob straniin s tem ščitijo svoje položaje.Prav zato imajo nevladne, prostovoljnezdružbe s skupnimi interesiprednost, ki jo morajo znatiizkoristiti. Denar, ki ga dobiš oddržave, te že omejuje. Nehote postanešodvisen in gledaš, da se nebi komu po nepotrebnem zameril.Postavljanje na lastne noge,lastna neodvisnost, je v sedanjihčasih pač vse premalo poudarjenalastnost, ki pa nudi povsemdrugačne pogoje za delo.Proces, ki si ga zastaviš, ne bo hitroprinesel pričakovanih rezultatov.Uspehi so največkrat plodnaključij, vztrajnosti, tudi dobrevolje. Niso plod konkretnih pobudposameznikov, ampak vztrajnegaspreminjanja družbe, kar pav sedanjih časih, kjer hlepimo pohitrejšem, cenejšem, lažjem, nujnoprinaša celo vrsto težav.Zato bi bilo najbolje sestaviti zaresdober program varstva gorskenarave in ga oplemenititi znašo gorniško tradicijo. Novo izdajoPlaninske šole (prav takonaj vsebina Poznavanje in varstvogorske narave zavzema največstrani) bi morali ponuditišolam, ki delujejo blizu gora, poustreznem vpogledu v rezultatepa stvar nadgraditi in prenesti naves šolski sistem. To je samo enaod poti osveščanja. Planinskavzgoja bi morala pač najti svojemesto pri vzgoji mladih že v šoli.S tem ne bi zajeli samo varstva narave,temveč tudi osnovne gorniškeveščine, poznavanje prostora,v katerem živimo. Obnašanja,kulture v gorskem svetu se je pačtreba naučiti.Reševanje težav, ki se ga nekdoloti, je vredno spodbude. Pravtako je nujno, da prisluhneš drugimljudem, naravi. Ozkost pripogledih ne vodi nikamor. Reševanjeene težave lahko sprožidrugo. Ljudje v bistvu nismo ničali pa malo, resnica je skrita.Morda lahko tudi gorski stražarjikaj naredimo ali pa smo tudiuradno ukinjeni in ne smemo večdelovati! Svoj prostor radi prepustimodrugim, samo naj se stvarizačnejo tudi dejansko premikati.Varstvo narave bo zmagalo šeletakrat, ko neprimerno obnašanjene bo zgolj prekršek, temvečtudi sramota.Boris ŠtuparPIVKA d.d., Kal 1, 6257 Pivka, www.njami.si Studio KvadratS paπteto Njamiboste zmogli tudi vi.72

novice in obvestilaMinister zaobrambo sprejelpredsednika PZSMinister za obrambo Karl Erjavecje 21. 5. 2007 sprejel predsednikaPlaninske zveze SlovenijeFrancija Ekarja. Sodelovanje Slovenskevojske in ministrstva zaobrambo RS s Planinsko zvezoSlovenije je že več kot desetletjeizjemno aktivno in kakovostno.Slovenska vojska najbolj pomagaPZS in PD v primeru intervencijskihpotreb s helikopterskimiprevozi materiala za obnovo planinskihkoč in Komisiji za potapri akcijah markacistov. Aktivnoje navzoča tudi pri preostalihdogodkih in prireditvah, ki jihorganizirajo tako planinska društvakot Planinska zveza Slovenije.V pogovoru z ministrom jepredsednik PZS še posebej omenilurejanje lastništva nekdanjihstražnic in drugih objektov, ki sozdaj v funkciji planinskih postojank.Minister Erjavec je sprejeltudi povabilo predsednika PZS,naj se 2. junija udeleži Dneva slovenskihplanincev na Sviščakih,na katerem bo tudi slavnostnigovornik. Poleg tega sta namenilanekaj časa še drugim pomembnimplaninskim dogodkom,ki se bodo letos zgodili.Indok PZSSrečanje EUpohodnikov E-6Letošnji štiriurni pohod, kateregapokroviteljstvo je prevzela občinaSlovenj Gradec, je potekalod Slovenj Gradca do ZgornjegaRazborja. Predsednik PZS FranciEkar, ki se je udeležil srečanja,je poudaril, da bi kazalo E-6, kipoteka od Finske do Strunjanav Sloveniji, razširiti na nove članiceEU in da nekdanja obmejnapodročja ponujajo priložnostza nastajanje novih ekonomskihter planinskoturističnih ciljev.Nekdanje graničarske poti najpostanejo nove planinske poti,nekdanje stražnice pa planinskepostojanke. Pohoda in slovesnostise je udeležil tudi ameriški veleposlanikThomas Robertson,ki aktivno hodi po trasah poti E-6 in podpira tudi vse aktivnostirazminiranja planinskih območijv Bosni in drugod. V komisijiza evropske pešpoti sodelujejo:Zavod za gozdove Slovenije, Planinskazveza Slovenije, Turističnazveza Slovenije in Zveza gozdarskihdruštev Slovenije. Ekarje predlagal možnost, da se članicamkomisije pridruži tudi Lovskazveza Slovenije, saj velik deltrase poti poteka po gozdovih inniže ležečem planinskem svetu,na katerem omenjena področjaupravljajo tudi lovske družine.Indok PZSObčni zborribniškihplanincevPred uradnim delom občnegazbora so pripravili zanimivo predavanje.Imel ga je Milan Mlakariz Kočevja. Predaval je o 7134metrov visokem Piku Lenina, kileži v Kirgiziji, o pripravah na odpravo,o doživetjih, ljudeh, naraviin samem vzponu. Predavanjeje bilo zelo zanimivo.Ob začetku občnega zbora jepredsednik PD Ribnica Stane Babičnajprej pozdravil vse zbraneplanince in ljubitelje gora – bilo6-2007jih je malo več kot 40 –, prav posebejpa goste iz PD Kočevje inpredsednico Meddruštvenegaodbora planinskih društev LjubljanaMarinko Koželj Stepic. Poizvolitvi organov občnega zboraje najprej podal poročilo predsednik.V njem je spregovoril odelovanju društva v minulemletu, o delu, pohodih, planinskikoči pri Sv. Ani na Mali gori, dežuranju,gospodarjenju, žal patudi o štirih nepovabljenih obiskovalcih,zaradi katerih bodo vkoči namestili dovolj učinkovitalarmni sistem. »Naša poglavitnadejavnost, obiskovanje gora,je potekala po sprejetem načrtupohodov. Pretekla sezona je bilanamenjena predvsem spoznavanjuneznanih kotičkov domovinein okolice, zato smo precej obiskovalibrezpotja in neoznačenepoti, kot so Debeli vrh in Ogradi,Trupejevo poldne in Dleskovškaplanota. Precej je bilo tudi izletovzunaj meja: na Hrvaškemna Plitvice, skupaj s PD KočevjeUčka, jeseni pa v Narodni parkPaklenica; v tem smo uspešnoosvojili najvišji vrh Velebita, Vaganskivrh. V Avstriji smo obiskaliPristovški Storžič ter za mnogeprvi tritisočak, Hafner,« je poročalpredsednik ter nadaljeval, daje na vseh pohodih poglavitnavarnost, zato je bilo treba kakšnoturo tudi skrajšati ali spremeniti.Vodniški odsek je načrtoval73

6-200726 pohodov, dva sta odpadla zaradislabih vremenskih razmer.»Na vseh smo se imeli lepo, sekaj novega naučili in spoznali.«Izvedena sta bila tudi tradicionalnapohoda v Jelenov žleb inpo Ribniški planinski poti, obasta vsako leto bolj obiskana. Poribniških poteh pa so vodili tudinekaj skupin iz drugih planinskihdruštev, ki so zaprosila zapomoč in vodenje. Zelo pridniso tudi markacisti, ki kljub maloštevilnostiv odseku marljivo,načrtno delajo in skrbno vzdržujejoRPP. Mladinski odsek je boljv mirovanju, skupaj z vodniškimpa organizira tradicionalni nočnipohod na Sv. Ano za vse mlade,po srcih in letih. Predsednikje z veseljem povedal, da je v letošnjemšolskem letu spet začeldelovati planinski krožek na OŠdr. Franceta Prešerna v Ribnici,ki ga vodita predsednik in učiteljicaDamjana Arko, obiskujepa približno 25 učencev; vsi sonadobudni in željni raziskovanja.Tudi planinski krožek naOŠ dr. Ivana Prijatelja v Sodražiciuspešno deluje, vodi ga HelenaDrobnič. Svoja poročila innačrte so predstavili še načelnikmarkacijskega odseka (AndrejDrobnič), načelnica vodniškegaodseka (Zdenka Mihelič) terpredsednica častnega sodiščaKarolina Šmalc, ki je z veseljem74poročala, da častno sodišče niimelo nobenega dela. V društvuso se tudi veliko izobraževali,pridobili so novega vodnika PZSB-kategorije. Finančno poročiloje v imenu blagajničarke podalpredsednik, ki je že prej zajeltudi delo gospodarskega in mladinskegaodseka, tajnik MartinŽuk pa je poročal o članstvu indelu tajnika. V letu 2006 je bilo vPD Ribnica včlanjenih 91 planincev,a kot je dejala Koželjeva, jedruštvo aktivno, kot da bi imelonajmanj 200 članov. Nova članicaUpravnega odbora PD Ribnicaje postala Damjana Arko, potrjenapa je bila tudi članarina zaleto 2007. Občni zbor se je končalz družabnim večerom.Zdenka MiheličPD Podnanos vslovenski IstriPlaninsko društvo Podnanos je27. 4. 2007 organiziralo družinskipohod po slovenski Istri. Zaizlet se je prijavilo 85 planincev,tako da smo se iz Podnanosa odpeljalikar z dvema avtobusoma.Pohod, ki sta ga pripravila invodila Gvido Furlan in AndrejaPižent, smo začeli pri vodnjakuob poti proti mejnemu prehoduDragonja. Najprej smo se povzpelido vasice Padna, ki je spomeniškozaščitena. V Novi vasismo si odpočili in pomalicali,nato pa nadaljevali pot protiKrkavčam. V teh smo si ogledaliznamenito cerkev. Iz Krkavčsmo se spustili v dolino rekeDragonje, tam pa nas je čakal šezadnji vzpon, do vasi Sveti Peter.V tej vasi smo obiskali turističnokmetijo. Na urejenem pristnemistrskem dvorišču smo se lahkookrepčali z domačim refoškomin malvazijo. Da pa izleta ne bibilo prehitro konec, smo se z avtobusiodpeljali še do morja. Najpogumnejšiso poizkusili, ali jevoda še vedno slana in mokra,drugi pa smo jih občudovali insanjali o bližajočih se počitnicah.Pozno popoldne smo sepolni prijetnih občutkov, ki sonam jih pustili oljčni nasadi, svojevrstničari istrskih vasi, refošk,morje, sonce in dobra družba,vrnili v domačo vas.Andreja Pižent60 let PD KranjV Kranju so zaznamovali 60 letPlaninskega društva Kranj ter60 let delovanja GRS in Alpinističnegaodseka AO Kranj. Objubileju so se ozrli po smereh inpoteh kranjskega planinstva innjihovih vzponov. V letu 1946 sonašli zapuščeni pogorišči Prešernovekoče na Stolu, zgrajeneleta 1900, in Valvazorjevegadoma, uničene so bile tudi aktivneplaninske točke na Šmarjetniin Joštu. Na srečanju so podelilispominske jubilejne listine inletošnja priznanja PZS. NačelnikGRZS Kranj je med drugim opisalpot kranjskega gorskega reševanjain predstavil novo društvoGRZS, ki je bilo pogoj za vključitevv zvezo GRZS. Tako bodolahko prejemali za dejavnostGRS potrebna sredstva. GRS paše naprej ostaja neposredno povezanaz matičnim društvom, patudi s članstvom v PD Kranj.PD Kranj ima zdaj v lasti planinskiobjekt na Krvavcu, Kranjskokočo na Ledinah in Planinskidom na Kališču. Ima aktiven alpinističniodsek in vse bolj mno-

6-2007Legende svetovnega alpinizma člani PD Kranja: Tomo Česen, vrhunskialpinist in športni plezalec, načelnik Komisije za športno plezanje; AndrejŠtremfelj, prvi Slovenec na Everestu; Natalija Gros, športna plezalkain Marija Štremfelj, prva Slovenka, ki je osvojila Everest. PredsednikPlaninske zveze Slovenije, Franci Ekar, jim je podelil posebna priznanja.žičen odsek za športno plezanje,ki dosega vrhunske uspehe. Delujevsestransko v javnem interesu,delo markacistov in vodnikovPZS je strokovno in aktivno.Redno prireja planinske šole zaosnovnošolsko mladino, skoraj60 gorskih reševalcev pa je aktivnihin vključenih v program delaPD. Izjemno delavna in organizacijskodovršena je tudi planinskasekcija Preddvor. 28. julijabodo praznovali 30 let Kranjskekoče na Ledinah. Sodelujejo pripripravi Zoisove botanične potiter Planinskega vodnika za območjeStoržiča, Zaplate, Kočne,Grintovca in Grebena. Zaznamovalibodo tudi stoletnico KarlaBajta, predvojnega zvestega indelavnega člana Kranjske podružniceSPD. Veliko organizacijskegadela opravljata podpredsednikaTomaž Jamnik, načelnikGRS Kranj, in Živko Drekonja, kije tudi načelnik planinske sekcijev Preddvoru.Povzeto po spletni strani PZSDrugo srečanjeplanincev –Platak 2007Reški planinci so bili letos organizatorjidrugega srečanja planincevtreh dežel, tokrat z imenomPlatak 2007, za člane SPDTrst iz Trsta, ŠD Sloga iz Bazovice,SK Devin iz Nabrežine,PD Snežnik iz Ilirske Bistricein našo planinsko skupino Slovenskegadoma KPD Bazovica zReke. Na Platku, znanem reškemsmučišču, se nas je 22. aprila obzelo lepem vremenu in dobriorganizaciji zbralo približno sto,planincev in gostov ter članovdrugih reških in opatijskih planinskihdruštev, pa tudi članovSlovenskega kulturno-prosvetnegadruštva »Snežnik« iz Lovrana.Planinci smo se v dveh skupinahpovzpeli na Snježnik, dobrih1500 metrov visoki vrh nad Platkom.Hitrejša skupina je ubraladaljšo pot, prek doline Lazac inskozi Srebrna vrata, počasnejšapa se je odpravila čez Greben. Povrnitvi na Platak je sledilo kosilo,zatem pa turnir v balinanju indruženje do večernih ur. Med temami,o katerih je tekla beseda,je bila tudi Pot prijateljstva Snježnik–Snežnik,pot, ki je bila povzpostavitvi meja med Slovenijoin Hrvaško opuščena. Ugotovilismo, da bi jo veljalo obnoviti inomeniti kot posebno temo v dogovoriho medsebojnem sodelovanjumed planinskima zvezamaobeh držav.Prvo srečanje, aprila) lani na Sviščakihpri Ilirski Bistrici smo izrabiliza navezovanje stikov meddruštvi in posamezniki. Letossmo iskali možnosti za prijateljskosodelovanje med posamezniki,društvi in narodi. Pomendruženja zamejskih Slovencev soletos prepoznali tudi v Slovenijiin tako sta se srečanja udeležila75

766-2007podpredsednik Planinske zvezeSlovenije Stanko Gašparič in tajnikurada vlade Republike Slovenijeza Slovence v zamejstvu inpo svetu Rudi Merljak. Srečanjesmo končali s pozdravom: »Nasvidenje prihodnje leto v okoliciTrsta!«Darko MoharJubilej PD Poštein TelekomaMariborV pomladnem mesecu maju seje srečalo z abrahamom našedruštvo, Planinsko društvo Poštein Telekoma Maribor. Rodilose je daljnega 18. maja 1957 zimenom Planinsko društvo PTTMaribor. Društvo, ki ga je na začetkuvodil Stane Knez, je takojprevzelo skrb za dve leti prejzgrajeno planinsko postojankona Selah nad Slovenj Gradcem(805 m n. m.), Poštarsko kočopod Plešivcem. Znano je, da jepriljubljeno planinsko kočo, kije bila v poznejših letih povečanain večkrat prenovljena, zgradila– skoraj v celoti s prostovoljnimdelom – skupina poštarjev(PTT-delavcev) s širšega slovenjgraškegaobmočja pod vodstvomMartina Prevorčnika, poznejšegadirektorja PTT-podjetjaMaribor. Kakor mnoga društvaje tudi Planinsko društvo Poštein Telekoma Maribor doživljalovzpone, uspehe, tu in tam patudi manjše padce. V prvih letihje štelo nekaj več kot tristo ali štiristočlanov. V sedemdesetih letihje število članstva naraslo naosemsto in več, v osemdesetihpa je celo preseglo število tisoč.Žal je zatem upadlo in zadnjaleta se giblje okoli števila štiristoali petsto.Društvena zgodovina nam pove,da je bilo društvo tudi sicer najboljdejavno prav v sedemdesetihin na pragu osemdesetih let.Močna dejavnost sekcij, na primerizletniškega odseka, mladinskegaodseka, odseka zadopisništvo, gospodarskega odborater planinskih skupin naKoroškem, na Ptujskem in v Prekmurju,je bila posebno opazna.K temu so brez dvoma pripomoglitudi tedanji predsedniki inupravni odbori društva, ki so zasvoje društvo živeli skoraj noč indan. Posebej velja omeniti dolgoletnegain zelo priljubljenegapredsednika inženirja AntonaGosarja, ki je društvo vodil kar14 let (1960–1973). V tistih časihje bilo mogoče povsod zaznatidejavnost planinskega društvain ne pretiravamo, če rečemo,da je imela planinska dejavnostzelo velik pomen ne le za planinkein planince, člane društva,temveč tudi za tedanji kolektivPTT-podjetja Maribor, delno patudi za PTT-podjetje Murska Sobota.Vsa tri planinska društva– v Mariboru, Celju in Ljubljani– s svojimi skupinami na Koroškem,Ptujskem, v Prekmurju,na Gorenjskem, Notranjskem,Dolenjskem, v Zasavju, na Kozjanskemin širšem celjskem območjuter tudi na Primorskem sos svojo dejavnostjo pokrivala inše pokrivajo skoraj vso Slovenijoin z zanimivimi programi in izletipo gorah in hribih naše deželeskrbela za zdravo rekreacijozaposlenih in upokojencev PTTjater pozneje Pošte Slovenije inTelekoma Slovenije.50-letnica uspešnega delovanjaje nedvomno dogodek, ki terjapozornost in tudi zahvalo vsemtistim, ki so društvu dali velikosvoje energije, znanja in tudi ljubezni.Teh pa ni bilo malo in njihovaimena bodo zapisana v posebnemspominskem zborniku,ki ga bo društvo izdalo junija naposebni slovesnosti. Ob tej priložnostibo razvilo tudi nov društveniprapor. Vsem, ki so mu vvseh teh letih in desetletjih takoali drugače pomagali, smo dolžniiskreno zahvalo. Posebna zahvalapa velja tudi vodstvom PošteSlovenije, Telekoma Slovenije innekdanjega PTT-podjetja v Mariboru,ki so društvu tudi gmotnopomagala ali mu še pomagajo.To je zagotovo tudi spodbuda zanadaljnje uspešno delovanje.Bruno FrasAktivnostiOPD KoperŽe ves maj potekajo številne prireditvev počastitev občinskegapraznika v Kopru. V soboto,12. maja, se je v okviru projektaKoper – zdravo mesto med preostalimidruštvi predstavilo tudinajštevilnejše, Obalno planinskodruštvo Koper, ki združujeskoraj 800 članov različnih starosti,od predšolskih otrok doseniorjev iz vse Slovenske Istre.Mimoidoči so na lično opremljenistojnici lahko našli kar nekajzloženk z informacijami o možnostihvključitve v društvo inprednostih članstva, letni programrazvejene društvene dejavnosti,ki obsega pohodništvo,alpinizem, kolesarjenje (cestnain gorska kolesa, maratonci, seniorji),delo z mladimi (od pohodovdo letnih taborov), markiranjeitn. Mlade članice in članidruštva pa so jim z veseljem priskočilina pomoč tudi z mnogimiustnimi informacijami in nasvetio vsem, kar je treba vedetiza uspešno vključitev v planinstvo.Obalno planinsko društvoni samo eno najštevilnejših natem področju, je tudi eno najboljdelavnih z izredno pestroponudbo aktivnosti: vsak mesecpriredi 2–4 pohode v gorski svetrazličnih težavnostnih stopenjter 2 ali 3 kolesarske izlete po zanimivihpoteh po Istri in Krasu,

6-2007zimske večere si krajša s predavanji,vsako leto ima alpinističnošolo, tabore za mlade itn. Kolesarjiskrbijo za Pot zdravja ali Parenzano,ki povezuje italijanskoin hrvaško mejo (od Škofij doSečovelj), ter so nosilci mnogihobčinskih in čezmejnih rekreativnihakcij. Vzorno gospodarijotudi s Tumovo kočo na Slavniku,ki bo 7. julija praznovala 50 letod odprtja in je še posebno spomladipriljubljena točka ne samodomačih planincev, ampak tudiljubiteljev narave iz vse Slovenijein Hrvaške ter zamejcev iz Italijezaradi prelepe cvetane. Povezava:http:/www.opd.si.Maruška LenarčičPot do utrdbAlpskega ziduna PrimožuUtrdbe alpskega zidu so začeligraditi v tridesetih letih prejšnjegastoletja. Namenjene so bileutrditvi meje med Kraljevino SHSin Kraljevino Italijo. Alpski zid jev dolžino meril 1850 km, potekalpa je po celotni kopenski meji,vzdolž francoske, švicarske, avstrijskein stare jugoslovanskemeje. Ob meji z Jugoslavijo je potekalvzhodni del Alpskega zidu,ki je meril približno 250 km. Enanajbolj ohranjenih utrdb je naPrimožu. Pot je dolga 1500 m injo je brez ogleda trdnjave na Primožumogoče prehoditi v 45 minutah.Je lahka, z zložnimi vzponi,primerna tudi za družine zmajhnimi otroki; obiskovalcemsicer priporočamo pohodnoobutev, za voden obisk podzemnetrdnjave pa tudi topla oblačila.Poteka med tankovskim muzejemv PVZ, prečka železniškimost, se rahlo vzpne do opuščenegapehotnega poligona nekdanjeJLA, po približno 20 minutahpa se priključi makadamski poti,ki pelje do vhoda v podzemnoutrdbo. Nato obkroži vrh Primoža,da pa se povzpeti tudi čistona vrh, na katerem so ostankistarodavne cerkvice sv. Primoža.Na širšem vrhu Primoža je tudiveč označenih zdravilnih točk;ob poti so usmerjevalne oznake,ki nas popeljejo mimo razglednihtočk, na katerih je postavljenihšest manjših in šest večjihinformacijskih tabel, od tega enadvojna. Podzemna utrdba na Primožuje osrednja zanimivost napoti; dolžina rovov je približno500 m, v notranjosti pa so lepoohranjeni bivalni prostori, skladiščastreliva in bojni položaji.Zaradi varnosti je praviloma zaklenjena,lahko pa si jo ogledatena vodenih ogledih po poti, kijih izvaja Postojnska jama, d. d.Ogledi so možni ob sobotah, nedeljahin praznikih ob 17.00 uri,cena je 9 evrov. Ogled traja 2uri, minimalna udeležba je šestoseb. Za skupine je po predhodnemnaročilu možen tudi ogledv drugih terminih. Projekt vzpostavitvevodi občina Pivka v sodelovanjus Postojnsko jamo,d. d. Na informacijskih tablah jeprikazana vrsta zanimivosti: potdo utrdb Alpskega zidu, flora infavna na Pivškem, Šilentabor,starodavni prehodi čez Pivško,Primož – blagodejna zemeljskaenergija (dvostransko besedilo),utrjevanje rapalske meje, fotofonika,Sv. Trojica, strateški položajPivške kotline in bojni blok.Žiga NovakV spomin -Božo Jordan1931-2007Nikdar resneje bolan je v soboto,9. maja 2007, minuto čez polnočnenadoma preminil Božo Jordan,znani slovenski planinec,človek, s čigar imenom je najtesnejepovezano planinstvo zlastiv Savinjski dolini.Rodil se je 8. oktobra 1931 v Ljubljani.Potem ko se je šolal v Novivasi pri Rakeku, v Stični na Dolenjskemin v Celju, je leta 1958diplomiral na ljubljanski fakultetiza rudarstvo, metalurgijo inkemijsko tehnologijo, leta 1968pa je opravil še profesorski izpit.Kot profesor je mlademu roduprenašal znanje fizike, mehanike,termodinamike in laboratorijskihmeritev.77

786-2007Vsaj toliko kot profesorska jebila za Boža Jordana pomembnaplaninska dejavnost. Kotplaninski vodnik in instruktorplaninske vzgoje je napisal vrstoplaninskih vodnikov - bil jepač izjemen poznavalec predvsemgora okoli svojega Šempetrav Savinjski dolini, kjer seje ustalil in si skupaj s soprogoŠtefko ustvaril dom. Kot širokoznan planinski strokovnjak jebil dolgoletni član treh teles Planinskezveze Slovenije - komisijeza vzgojo in izobraževanje inkomisije za planinska pota terpredsednik Založniškega odboraPZS, vrsto let pa je bil tudičlan Predsedstva Meddruštvenegaodbora planinskih društevSavinjska. Božo Jordan jebil član dveh planinskih društev- Polzela in Šempeter.Bil pa ni samo imeniten poznavalecsavinjskih in obsavskihgora. S soprogo Štefko sta prehodiladomala vse jugoslovanskegore, slovenske pa sploh.Božo je prehodil več kot 70 veznihin krožnih poti, med njimije samo Andraško pot premagal60-krat, Savinjsko planinskopot pa več kot 50-krat. Pogledalje tudi v tujino - med osvojenimivrhovi je znani štiritisočak Toubkalv Maroku.Med zadnjimi njegovimi deli jebilo poglavje o Ložniškem hribovjus Ponikovsko planoto, karje bil njegov prispevek za nastajajočodrugo izdajo planinskegavodnika Po gorah severovzhodneSlovenije, za isti vodnik paje recenziral poglavje o Šentviškemhribovju.Za svoje dolgoletno vztrajnovzgojno poslanstvo v planinskiorganizaciji je Božo Jordanprejel vsa slovenska planinskaodličja, pred devetimi leti - decembra1998 - pa je dobil najvišjeplaninsko priznanje - svečanolistino PZS.S smrtjo Boža Jordana se ni končalosamo neko obdobje v planinstvusavinjskega območja,marveč slovenskega planinstvasploh.Milan CilenšekLovro Bregar1936–2007Če izgubiš prijatelja, je to največjaizguba …Prijatelja nikoli ne pozabiš –tudi če ga ne vidiš več …Lahko izgubiš prijatelja, ne pazavesti, da si ga imel …Vse mogoče misli in dejstva namrojijo po glavi ob nedavni izgubiprijatelja Lovra Bregarja, ki smoga mi, planinski prijatelji, po domačeimenovali kar Lovre – kotJurčičevega junaka iz Desetegabrata, saj je izviral iz krajev, v katereje navedeni pisatelj umestilsvoje junake in v katere se nikolini naveličal hoditi in s seboj šekoga popeljati.Nekega sončnega, vendar zelohladnega dne v letošnjem marcusmo se v majhnem družinskemin prijateljskem krogu posloviliod Lovreta na lepem pokopališčuv njegovi rojstni Krki, prelepivasi ob izviru reke istega imena,v katero se je nekoč hodilona romanje; tam imajo tudi znamenitokraško jamo, v katero sose pred davnimi časi zatekali nebogljenidomačini pred turškimiosvajalci. Čeprav smo kar dolgoupali, da mu bo uspelo premagatihudo in zahrbtno bolezen – kotje pogumno premagal marsikateroživljenjsko preizkušnjo –, jenaše upanje kmalu po njegovemjubileju lanske jeseni splahnelo.Ob družinskem grobu na Krkise je v imenu stiških sošolcev indolgoletnih prijateljev poslovilod njega Janez Zajc, vodnik PZSiz Planinskega društva Trebnje.Lovre ni bil le visok funkcionarv nekdanji skupni državi. Bil jetudi in predvsem naš iskren planinskiprijatelj. Bil je pomembenpodpornik planinskega društvaViharnik. Veliko mi pomeni, dalahko slovenskim planincem, kivsako leto prvo soboto v marcuhodijo po Jurčičevi poti, znovaosvežim spomin na tisto, kar jebilo že zapisano v prijazni brošuri(junija 1995) o tej poti, kipoteka po deželi Desetega brata.Že tedaj sem navedla, da greLovru Bregarju - Lovretu zasluga,da imamo slovenski planincina tem območju priljubljeno planinskopot. S prijatelji, ki sem jihv navedenem zapisu imenovala»izbranci«, nas je rad popeljal povaseh, mimo katerih zdaj potekaJurčičeva pot. Tam je bil srečen,marsičesa se je spomnil, rad pomodrovalin nam veliko povedal.Prav on mi je »zavdal«, dasem si »umislila« Jurčičevo pot.Njegova zasluga je, da sem dodobraspoznala in vzljubila njemuznane kraje, poti in domačine,celo sorodnike. Samo takosem lahko leta 1994 organom vPD Viharnik in PD Grosuplje tertedanjim občinskim organom vGrosupljem dala idejo, predlog,da »odpremo« po pomembnemslovenskem pisatelju imenovanoplaninsko pot, in sicer ob150-letnici pisateljevega rojstva,100-letnici PZS in 20-letnici PD,katerega član je bil Lovre. Množičnipohodi se uspešno izvajajože 14 let in občani Ivančne Goriceso nedvomno ponosni nadan, ko lahko spomin na svojegapisatelja praznujejo s udeležencipohodov iz vse Slovenije.Ti pohodi po svoje prispevajotudi k razvoju krajev, skozi katerepoteka pot. Želim si, da biLovretovi domačini in krajaniiz zaselkov ob poti prav njemuv spomin ohranili in lepo vzdrževalipot, vzorno skrbeli zanjo,tako da bo prehodna vse leto, nele na dan, ko proslavljamo pisateljevorojstno obletnico na Muljavi.Lovre ni bil ljubitelj mno-

6-2007žičnih pohodov po slovenskihgorah. Jurčičevo pot pa je radvečkrat prehodil s prijatelji, tudina dan organiziranega pohoda.V svet tišine, miru, naravnih indrugih znamenitosti, največkratna Blegoš, se je leto za letom odpravljals svojimi prijatelji. Poveliko prezgodnji upokojitvi jevsako zgodnje jutro iskal utehoin jo našel na območju Rašice inDobenega, v bližini svojega domovanja.Nikoli ne bodo zbledelispomini na naša planinskapotepanja po Julijcih, okoli Mangarta,Snežnika, Vršiča. Dobroso ga poznali po zaselkih okoliBlegoša; tam se je nekoč srečal znegostoljubnim (beri: napadalnim)divjim petelinom in je rad,neštetokrat, pokramljal z domačini.Veliko planincev sem že popeljalapo poti kurirjev in vezistovNOB – po delu poti čez Ravnidol, do izvira Krke in vse do Višnjegore, tudi po poti, po katerime je vodil prav Lovre, še predenje bila narejena. Ravno onme je opozoril na grob/spomenikkruto umorjene partizanskekurirke Sonje Vesel v zaraščenemgozdu nad Krko, saj je vedelmarsikaj povedati o časih indogodkih, ki jih je doživljal medNOB.To, da se z Lovretom poslej nebomo več srečevali za prvi majna Rožniku, ob nastopih Partizanskegapevskega zbora, v kateremje dolga leta prepeval, inob raznih drugih praznikih, jetežko razumeti in sprejeti. Težkoje opisati resnično žalost ob njegoviprezgodnji smrti. Vse, karnam je preostalo, je le dejstvo,da smo za vedno izgubili prijatelja,nismo pa izgubili zavesti, »dasmo ga imeli«, da ga ne bomopozabili, »tudi če ga ne bomo videliveč«, kot je zapisana zgorajpo Seneki povzeta misel.Ruža TekavecKarlu Kodriču -Dragu v spominNe moremo se sprijazniti s tem,da je za vedno odšel iz naših vrstdolgoletni prijatelj, planinec odNapisi naših gorapet do glave, Karel Kodrič, kismo ga znanci in prijatelji klicaliDrago. Trboveljski, zasavski inslovenski planinci smo z njegovosmrtjo izgubili nadvse dragocenegačloveka, zato ga pogreša-Prijetno presenečenje v Ligurskih AlpahZa prvomajske praznike smo se potepali po Ligurskih Alpahtik nad morjem severno nad San Remom na meji med Italijo inFrancijo. Ko smo se zvečer pripeljali na sedlo Colla Melosa, kjerje bilo izhodišče za našo turo, sem šel takoj prebrat informacijena oglasni tabli pri bližnji koči. In glej presenečenje: poleg italijanščine,nemščine, francoščine in angleščine je bilo besedilonatisnjeno v prav lepi slovenščini! Bila je namreč tabla dolgeVie Alpine, povezovalne poti, ki seže čez celotne Alpe od našihkrajev pa tja do oddaljenega Monaka. Ker je Slovenija ena oddržav ustanoviteljic te transverzale, je slovenščina pač enakopravenjezik.Prav prijetno! Zelo ponosni smo bili tisti večer tako daleč oddoma, pa vendar v »naših« gorah!Andrej Stritar79

6-2007mo in ga bomo tudi v prihodnje.Zadnja leta je bil hud boj z boleznijo.Pa se ni izšlo. Prav nasvoj rojstni dan, 15. marca 2007,je star 64 let omahnil pod težonapredujoče bolezni. Rojen jebil 15. 3. 1943 v Mostečnem priMakolah. Ko je končal osnovnošolo, je odšel v Kisovec pri Zagorjuin se izučil za elektrikarja.Leta 1976 se je preselil v Trbovljein si tam ustvaril družino indom. Tistega leta se je tudi včlanilv PD Trbovlje, že prej pa je biltri leta član PD Zagorje.Njegova planinska biografija jeizredno pestra in bogata. Gledena to, da je kot član društva postalzelo dejaven, so ga leta 1980izvolili za načelnika mladinskegaodseka. V tej funkciji se je lotilutrjevanja planinskih krožkovv osnovnih šolah; mladinska dejavnostv društvu ga je zaposlilakot odbornika. Ni pa ostal zvestle mladim v društvu, pač pa seje že leta 1981 lotil vodništva.Opravil je izpit za planinskegavodnika A- in kmalu za tem še B-kategorije. Organiziral in vodilje številne društvene izlete mladihin starejših planincev, tudi vvisokogorski svet. Leta 1996 jeuspešno končal usposabljanje zavodenje v težjih zimskih razmerah.Kot dolgoleten in izkušenvodnik se je leta 1998 usposobilza inštruktorja planinskih vodnikov.Drago pa ni ostal le priznanin priljubljen vodnik, pačpa je že leta 1984 končal alpinističnošolo, po pripravništvu pasi je leta 1987 pridobil naziv alpinist.Poln energije in dobre voljeje leta 2002 postal še inštruktoralpinizma. S prijatelji je preplezalnešteto najrazličnejših smeriv Kamniško-Savinjskih in JulijskihAlpah, zelo uspešen pa je biltudi pri plezanju v zaledenelihslapovih. Skupaj s sodelavci se jelotil izdelave in postavitve prveplezalne stene v telovadnici OŠIvana Cankarja v Trbovljah. Mladina njej še vedno preizkušajosvoje plezalne veščine. Uspešenje bil pri organiziranju planinskih,še posebno alpinističnihpredavanj, alpinističnih šol,skrbel je tudi za vzgojo mentoricplaninske vzgoje. Kot načelnikmladinskega, izletniškega, izobraževalnegain alpinističnegaodseka je bil član upravnegaodbora, v letih od 1982 do 1990pa tudi predsednik PD Trbovlje.V obdobju od leta 1990 do leta2003 je bil kot podpredsednikdruštva odgovoren za planinskodejavnost. Dejaven je bil tudi vorganih MDO zasavskih PD inPZS. Skoraj 30 let je bil pokojniDrago ustvarjalen član in odbornikPDT. Posebno uspešenje bil kot realizator številnih akcijpri vzdrževanju planinskegadoma na Mrzlici, odločilen paje bil njegov delež pri graditvi200 m dolge smučarske vlečnicena Mrzlici. Za svoje delo je dobilštevilna priznanja, društvena,meddruštvena, PZS, SITKSin bronasto Bloudkovo plaketo.Mnogim mladim in starejšimplanincem je omogočil spoznavanjeslovenskega planinskegasveta. Zato nam bo vsem ostalv neizbrisnem spominu kot človek,ki je neizmerno ljubil gorskisvet in bil prijazen do vsakogar,ustvarjalen planinec brez velikihbesed, pač pa velikih dejanj.Na pogrebu 20. marca na zagorskempokopališču se je v imenuPD Trbovlje ob veliki množiciljudi od Draga poslovil tajnikBojan Gorjup. Zahvalil se mu jeza vse obsežno opravljeno delo.Drago – spokojno počivaj obvsem spoštovanju nas vseh!Tine LenarčičŽIČNICA KANIN - POLETJE 2007CENIK ODRASLI OTROCI€ SIT € SITPovratna 11,50 2.756 7,20 1.725Enosmerna 8,50 2.037 5,20 1.246Enosmerna do “B” 4,00 959 2,00 479Povratna s potrjeno planinsko izkaznico 10,50 2.516 6,50 1.558Enosmerna s potrjeno planinsko izkaznico 8,00 1.917 4,30 1.030Kolesarji - enosmerna do “B” 5,00 1.198 3,80 911Kolesarji - dnevna 10,00 2.396 7,90 1.893Kolesarji po 11. uri 6,50 1.558 5,20 1.246URNIK OBRATOVANJAjunij: 9., 10., 15.-17., 21. - 25., 30september: 1., 2., 7.- 9., 15., 16., 22., 23., 29., 30.julij, avgust: vsak danNA KANIN: vsako polno uro, od 8.00 do 15.00 ureS KANINA: vsako polno uro, od 9.00 do 16.00 ureNA KANIN: vsako polno uro, od 7.00 do 16.00 ureS KANINA: vsako polno uro, od 8.00 do 17.00 ure80

6-2007Kako poznamo naše gore?Imenujte vsaj dva vrha na sliki.Pravila naše igre smo objavili v januarski številki. Odgovore sprejemamodo 25. 6. 2007. Če boste uporabljali elektronsko pošto, namodgovore pošljite na e-naslov uganka@pzs.si.Za nagrado bo tokrat spletna trgovina www.kibuba.com podarilaaktivno majico iz nove kolekcije MILO.Rešitev iz prejšnje številke:V prejšnji številki smo objavili sliko lepe martuljške gore Kukovešpice, 2427 m. Dobili smo 31 pravilnih odgovorov in žreb je določil,da bo Jera Kalan iz Medvod za nagrado prejela lahko vetrovko Solo,ki jo ponuja Kibuba, d. o. o.. Napačne rešitve pa so bile Jalovec, Košutnikovturn in Rombon.Andrej StritarAndrej Stritar81

min masa: 1 kg*, izredno robustna S.L.F. tkanina, A.C.T. anatomsko oblikovanohrbtišče, ojačani trojni nosilni šivi, ojačitve iz DuPont Hypalona®,nepremočljive zunanje zadrge, dežno pokrivalo v dnu nahrbtnika,ergonomsko oblikovane naramnice, odsevni drsni prsni pašček, dvojni žep vkapi, mrežasti notranji varnostni žep s pritrdiščem za ključe, kompatibilen shidracijskimi mehi, stranski kompresijski paški, dodatni paščki za pritrditevkrpelj ali snežne deske, pritrdišče za smuči, pritrdišče za dvacepina/palice ojačano z Dupont Hypalonom®, dvastranska žepa, odstranljiva/zložljiva sprednjamrežica za pritrditev čelade, odstranljivbočni pas, odstranljiva polietilenskaplošča v hrbtišču, ki se lahko uporabiza imobilizacijo.min masa: 3,5 kg*, inovativni sistem za postavitev v samo 45 sekundah, set zapopravilo, konstrukcija z zunanjimi palicami, trojno ojačana tla v kotih, zaščitenizračniki, zunanji material termoizoliran in aluminiziran ripstop poliester 70D 85g/m2,notranji material ripstop poliamid 70D 55g/m2 z dihajočim vodoodbojnim premazom,palice iz izredno lahkega, močnega in elastičnega 7001 T6 dur-aluminija, aluminijastiklini, vhod z dveh strani, spredaj predprostor, vrata z zunanjo mrežico proti mrčesu,zračniki, ki se zapirajo iz notranjosti, nastavljivo zračenje iz spalnega dela,nastavljivi snežni zavihki, pritrditev zgornje ponjave na šotorz nastavljivimi trakovi, poliuretansko okno odporno natemperaturne spremembe in UV žarke, odsevnitrakovi, shranjevalni žepi in zanke za opremo,kaveljček za svetilko, kompresijska vreča.