Letnik XVIII/14

strokovne temesv 14Orožje brez mejaTrgovina z orožjem je področje, na katerem prihaja do številnih nasprotij medmnogimi različnimi interesi. Zunanjepolitični interesi, kot so varnost, človekovepravice in mednarodna ureditev, se tukaj srečujejo predvsem z gospodarskimi,in sicer trgovino, delovnimi mesti, dobičkom itn. Države, ki izdelujejo orožje,ga izvažajo predvsem k svojim zaveznicam in prijateljskim državam, ki jih želijopodpreti oziroma nanje politično vplivati. Državam dobaviteljicam pomeni izvozorožja vir delovnih mest in zaslužka, možnost širjenja dejavnosti na področjuraziskav in razvoja ter doseganja na znanju temelječega gospodarstva. Za državouvoznico orožja je lahko uvoz bolj učinkovit kot razvoj lastne obrambneindustrije, vendar lahko uvoz orožja državo pripelje do odvisnosti od tujihdobaviteljev in jo naredi dovzetno za politične pritiske.Besedilo: Aleksander KolednikFotografiji: Bruno ToičKritiki trgovine z orožjem se sklicujejo predvsemna »etično zunanjo politiko«, nemoralnost izvažanjasmrtonosnega orožja, kršitve človekovihpravic v nekaterih državah uvoznicah orožja inna stroške izvoza orožja, ki so breme davkoplačevalcev.Podporniki izvoza orožja izpostavljajopredvsem ekonomske prednosti v obliki zaposlitevin zaslužka z izvozom. Pomembni prednostista tudi vpliv na prijatelje in zaveznike terpridobitev statusa svetovne sile. S prodajo orožjana določena območja naj bi po mnenju nekaterihtudi preprečevali kršenje človekovih pravic, sajnaj bi tako napadenim državam omogočili zaščitosvojega ozemlja in prebivalstva.Trgovina z orožjem med hladno vojnoMed hladno vojno je bila trgovina z orožjempredvsem sredstvo zunanje politike in je služilabolj nacionalnim kot ekonomskim interesom.Združene države Amerike so z orožjem zalagalepredvsem svoje zaveznike, ki so se soočali z vojaškoin seveda tudi ideološko grožnjo Sovjetskezveze. Najprej so bile prejemnice pomoči državezveze Nato in Iran, Južna Koreja, Turčija terTajvan, pozneje pa so bile vojaške podporedeležne tudi nekatere afriške in latinskoameriškedržave. Sovjetski zvezi se je uspelo vojaškopovezati s Sirijo, Irakom, Egiptom in Kubo, zatoso v teh delih sveta iskali svoje zaveznike tudiAmeričani, ki so večinoma trgovali liberalno.Tako so ustvarili pretok zelo dragega in sofisticiranegaorožja zaveznikom v Evropi, Aziji in naBližnjem vzhodu. Takšno politiko so podpiralitudi vojaški poveljniki, ki so se tako povezovaliz zavezniškimi vojaškimi elitami, koristila paje tudi domači obrambni industriji ZDA, ki jenenehno nasprotovala kakršnemukoli omejevanjupri prodaji orožja. V sedemdesetih letihprejšnjega stoletja so ZDA na veliko trgovale sSavdsko Arabijo in predvsem Iranom, ki so juvideli kot nosilce stabilnosti na Bližnjem vzhodu.Osemdeseta leta je zaznamovala predvsemvojaška pomoč afganistanskim Mudžahedinom,ki so prav tako služili kot ščit pred komunističnonevarnostjo.Po podatkih inštituta SIPRI so bili od leta 1950do konca hladne vojne leta 1991 največji izvoznikiorožja Sovjetska zveza, ZDA, Velika Britanija,Francija in Zvezna republika Nemčija (Tabela 1).Razvidno je, da sta bili v omenjenem obdobju SZin ZDA daleč največji izvoznici orožja na svetu.Vsaka posebej je izvozila dvakrat več oborožitvenihsistemov kot Velika Britanija, Francija in ZRNskupaj.Pri uvozu oborožitvenih sistemov ne obstajajotako velike razlike v vrednosti kot pri izvozu.Največ oborožitvenih sistemov so uvozili Indija,ZRN, Irak, Japonska in Egipt (Tabela 2). ZRNje edina država, ki se je znašla med petimi največjimiizvoznicami in uvoznicami orožja medletoma 1950 in 1991, po čemer lahko sklepamo,da je bila ZRN ena najpomembnejših držav nahladnovojnem orožarskem trgu.19