ISIS - Januar 2012 - Zdravniška zbornica Slovenije

S knjižne policelahko sklepali, da je morda v otroštvu (v svoji predzgodovini,kot bi rekel Freud) videla mater v mrtvaškem prtu. S tem bise Bogomili izpolnila ojdipovska želja, ki pa bi lahko poznejeprek občutkov krivde onemogočala ljubezensko srečo. Bogomilase tej res precej nemotivirano odreče, hkrati pa izpolni še enzanimiv psihološki moment, saj se vrne k očetu kot primarnemuobjektu.Ali je ločitev med Črtomirom in Bogomilo nujna? Kermaunerjevkoncept (7) razumevanja ločitve zaradi vpetosti v tradicionalnorazumevanje razmerja med spoloma ne more proizvestirešitve, ki se kar sama ponuja. Zanjo so bili slepi tudi Homer,Shakespeare in Prešeren, a ne Heliodor in deloma tudi neKleist. Kaj je ta enostavna rešitev? Izenačitev junaka in njegoveljubljene. Tako ženska postane junakinja in spremi svojegaizbranca na njegovi poti. Toda zakaj veliki poeti to možnostspregledajo? Zakaj ostane Julija po poročni noči v Veroni, po tistem,ko sta z Romeom preživela noč in konzumirala spolnost?Romeo hiti proč (ločitvena scena), ven iz zidov Verone. Zakaj semu Julija ne pridruži? Romeo enkrat vzklikne, da življenje zunajVerone ni mogoče. A to se zdi zelo ozko, omejeno in preveč domačijsko.Gre le za tradicionalni pritisk, ki ga narekujejo strogodoločene socialne vloge? Kaj se spodobi in kaj se ne spodobimoškemu in kaj ženski? Odgovor je treba poiskati na psihološkiravni. Freud v delu »Nekaj značajskih tipov, ki jih srečamopri psihoanalitičnem delu« pripiše odpoved sreči ali uspehuobčutkom krivde, ki zahtevajo kazen. »Iz psihoanalitičnega delase poučimo, da je moč vesti, ki lahko doseže, da kdo zboli zaradiuspeha namesto – kakor navadno – zaradi odrekanja, v tesnizvezi z Ojdipovim komleksom, z odnosom do matere in očeta,kakor morda slaba vest nasploh.« (8)Heliodor najde rešitev, ki ohranja ljubljena skupaj. JunakinjaHarikleja se ne ozira na ustaljena družbena pravila, a to ji omogočadrugačna ojdipska konstelacija. Odraste ob očimu in brezmatere. Sled ojdipske problematike se pri njej kaže v ostremnasprotovanju poroki, ki ji jo ponuja očim, in nasploh daje vtis,da je moški prav nič ne zanimajo. Šele srečanje s Teagenompovsem spremeni to negativno naravnanost. S subverzivnopomočjo modreca Kalasirisa, ki mu zaradi njegove naklonjenostiTeagenes in Harikleja pravita »oče«, čeprav biološko ninjun oče, junaka skupaj pobegneta. Ta pomoč nekoga iz drugegeneracije je povsem drugačna kot delna pomoč patra Lorenzav Romeu in Juliji. Lorenzo je prestrašen in ni moder, je zgolj veščzeliščar in ni zmožen opraviti svoje funkcije. Nima resničnegapregleda nad življenjem, kot ga ima Kalasiris. A tudi Hariklejaje drugačna od Julije. Prav nič se ne meni za mogočo sramoto,zadostuje ji prisega ljubljenega in že je nared za pobeg. Je patudi drugačne gradnje, telesne in duševne, in drugačnega rodukot druge primerljive junakinje.Bogomila se odreče Črtomiru in si tako pridobi nekakšnoprimarno družino, očeta in mater, in ostane večni otrok. Marijaje sterilna mati, ki je ne more vreči iz ojdipske postelje, temvečvzvišeno stoji nad latentno incestnim parom. Oče ali nadomestnioče, ki v drugih primerljivih tekstih pomaga ljubezenskemuparu, se v Krstu vsili namesto partnerja, izrine (s pomočjo duhovna)Črtomira in ga pošlje daleč stran od doma. Na začetkuKrsta je Bogomila šestnajstletno dekle. Velika »dolžnost« tegaobdobja je upor staršem, upor prejšnji generaciji. Bogomilase na tej točki zlomi, religiozno podprta starševska avtoritetadokončno obvelja in ustavi tok življenja. Ustavljeni tok se lepovidi v tem, da Bogomila in Črtomir nimata potomcev. Njunistarši, bolje, starševske avtoritete, ju vzamejo s seboj v grob šedeviška. Par, ki je po svoji konstituciji predestiniran in povsemopremljen za ljubezensko srečo, ostane neploden. Neplodnost jeposledica »samoskopljenja«; podredita se tuji besedi, ki govorizoper gon. »Zakóna sreče ta uživát‘ ne more, / kdor dela mojim,tvojim je enake / predrznil v časa se sejat‘ razore.« Podredita sedrugemu zakonu, katerega predstavnik je duhovni. Ta sicer nemore imeti neposrednega vpliva na Črtomira, ker je njegov naravnisovražnik, vendar deluje prek Bogomile, ki je povsem podvplivom njegove misli. Bogomila ne zmore samostojnih odločitev.Njene odločitve so oprte na starševske avtoritete, medtemko je Črtomir avtonomen. Svoji avtonomnosti se odpove samov zvezi z Bogomilo: »Kako bi mogel tebi kaj odreči.«(1) S. Freud, Tri razprave o teoriji seksualnosti, Studia humanitatis, Ljubljana, 1995,str. 31, prev. Mojca Dobnikar.(2) »Spet pri drugih ženskah ni treba čakati na otroka, da bi v razvoju napravile korakod (sekundarnega) narcizma k objektni ljubezni. Pred puberteto so se same čutile kotmoški in se nekaj časa razvijale po moško; ko je bila ta težnja prekinjena z nastopomženske zrelosti, jim ostane zmožnost prizadevanja za moški ideal, ki je pravzapravnadaljevanje njihove nekdanje deške narave« (S. Freud, »Vpeljava narcizma«, v: Metapsihološkispisi, Studia humanitatis, Ljubljana, 1987, str. 52), prev. Mladen Dolar.(3) Usodno zato, ker gre za ponovitev zgodnje otroške travme (smrt matere), ki jebila za silo sanirana, a je ob hujši frustraciji, kakršna je slovo od ljubljenega, ponovnoaktivirana in jo poškoduje.(4) S. Freud, Neue Folge der Forlesungen zur Einführung in die Psychoanalise, GesammelteWerke, XV, S. Fischer Verlag, Frankfurt.(5) Boginja Živa kot simbol ljubezni je ogrožajoča, saj hkrati predstavlja mater inpostavlja v razvidnost incestno zvezo med hčerjo in očetom.(6) S. Freud, Interpretacija sanj, Studia humanitatis, Ljubljana, 2000, prev. ZdenkaErbežnik.(7) T. Kermauner, Slovenski plemenski junaki, II., SAZU, Ljubljana, 1999.(8) S. Freud, »Nekaj značajskih tipov, ki jih srečamo v psihoanalitičnem delu«, v: Spisio umetnosti, Založba /*cf., 2000, str. 271, prev. Alenka Mercina.94 Revija ISIS - Januar 2012