Zdravniki v prostem časuje bila kasneje ob arabskih vdorih porušena. Tako je bilo mestonjegovega spomina izgubljeno. Ko je bila stiska ljudi najhujša,so zagledali pomoč, ki jim je vlila novih moči. Zvezda nadpokrajino je pokazala na mesto, kjer je bil pokopan apostol.Njegov grob so v resnici našli v ruševinah cerkve in ta krajpoimenovali »Zvezdno polje – Campo di Stella«. Naselje, ki jezraslo na tem mestu, pa je dobilo ime Compostella. Čudežnoodkritje je spodbudilo množično romanje na apostolov grob.Pomembno je bilo, da apostolov spomin počastijo tudi največjiimenitniki. Ti so prinašali bogate darove. Zaradi pomembnihobiskovalcev je bilo treba pot zavarovati. Tako so mesta ob potipostajala utrjena in bogata. Nastala je obrambna linija predprodorom Arabcev, ki je ti niso nikoli več premagali. Tudi vslovenski literaturi imamo spomin na to v Prešernovi pesmiin v opisu potovanja Hermana, celjskega grofa, ki je potoval zvelikim spremstvom na konjih in prispeval bogate darove, zakar je prejel zelo cenjeno odlikovanje »zlate luske«.Namesto konj smo mi vsak dan osedlali naša kolesa in sepotili pod čeladami. Ko smo prešli veliko ravnino – Mezeto,smo občudovali bogata mesta, kjer se je prepletala evropskain mavrska umetnost. Katedrale v Burgosu in Leonu so videtivečne, vendar jih kljub temu grize zob časa. Odkar je Španijav Evropski uniji, se povsod vidi kako popravljajo umetniškadela in skrbijo za kulturno dediščino. Z evropskimi sredstvi soposodobili ceste, v smeri proti Galiciji pa so nas na vseh vrhovihpozdravljali novodobni mlini na veter – vetrne elektrarne. Napoti proti prelazu smo v slabem vremenu zgrešili najvišjo točkopoti Cruz de Fer, kjer bi morali odložiti naše skrbi in težave vobliki kamenčkov, ki smo jih simbolično vozili s seboj od doma.Ostali so nam za spomin in opomin, da se bomo kljub romanjuše vedno srečevali s težavami. Ob spustu v Galicijo smo v Ponferatiobstali osupli pred templjarskim gradom, ki so ga, odkarsem prvič pešačil mimo, do danes že temeljito obnovili.Zadnji veliki vzpon je bil prelaz Cebreiro, kjer nas je pričakalaobnovljena stara keltska vas. Galicija je namreč keltska dežela,ki še vedno neguje staro glasbo in tudi igranje na dude. Od tudo Santiaga ni več daleč. Tudi število popotnikov je tu večje, sajuradno velja, da si pravi romar, ki dobi potrdilo, če prepešačišsto kilometrov ali jih prekolesariš dvesto. Mnogi zato pot začnejošele v Galiciji. Kljub temu doživijo veliko lepega. Ob enemzadnjih prenočevanj smo v gostišču morali poizkusiti hobotnico– polpo, večkrat pa smo v hudi žeji popili cerveso – španskopivo. Imeli smo srečo, da nas je Santiago pričakal v soncu, karje menda kar redko. V cerkvi smo obiskali in počastili slavnegasvetnika in se zahvalili, da smo srečno prestali pot. Škoda le, dasmo na cilj prispeli sredi tedna, ko pri romarski maši ni na sporedublagoslov z veliko kadilnico – butafumero, ki so jo včasihzaradi prepotenih in verjetno smrdečih romarjev bogato naložiliin je po vsej cerkvi zadišalo po kadilu.Naslednji dan je sledila še pot na Finis terrae, skalnate atlantskeobale, kjer so nekdanji romarji slekli svoja stara oblačilain postali novi ljudje. Še danes novodobni popotniki odlagajosvoje popotne palice, majice, izhojene čevlje in nogavice in jihpo običaju zažgejo. V vsem tem je veliko simbolike. Na skalahso vzidane spominske plošče romarjev iz Amerike, ki takoopozarjajo, da so vendarle že bili, čeprav se je za tedanje ljuditukaj svet končal.Naša kolesa smo spet zložili na prikolico in se pričeli vračatipo Caminu del Norte, se ustavili v Gugenheinmovem muzejuv Bilbau, skočili še v srednjeveško mesto Carcasson in zadnjičprenočili v Nici. Zjutraj smo se obupani soočili s kruto resnico,da koles, s katerimi smo v potu svojega obraza prekolesarilinaših 1.000 kilometrov, ni več. Pravzaprav smo imeli srečo, dasmo jih lahko prekolesarili, saj bi se lahko zgodilo, da bi nam jihukradli že na začetku.Še tako dolga pot se enkrat konča, treba je samo storiti prvikorak in pričeti!»Au«-foristična tinkturaKratki aforizmi v beli halji zgeografskim poreklomJanez TomažičSedaj je jasno, kaj je bilo prej, kura ali jajce. Petelin! Ker tudi petelini nosijo jajca, ne samo kure.Dvojno slepi preizkus pomeni, če ortoped in kirurg skupaj rešujeta EKG.Sildenafil, vardenafil in tadalafil so filogenetsko gledano filanotropofili.Ni več daleč, ko se bo potrebno kolonizirati z MRSA/ESBL, da boš lahko sprejet v bolnišnico.Star zdravnik misli natanko tako kot mlad zdravnik, le da bolj počasi, ker ima veliko izkušenj.120 Revija <strong>ISIS</strong> - <strong>Januar</strong> <strong>2012</strong>
»Nehvaležen bolnik imaneustreznega zdravnika.«Zavodnik(Anton Mesec)Tako je nevrolog, oziroma še celo nevropsihiater, prof. dr. AntonMesec duhovito označil eno najpogostejših dejavnosti zdravnikov– samozdravljenje. V nasprotju s splošnim mišljenjem medlaiki, zdravniki nismo imuni za zdravstvene tegobe, če že nerečem bolezni. Brez izjeme vsi začnemo s samozdravljenjem, neglede na vrsto tegobe, ki nas je napadla. To pomeni, da se – brezizjeme – lotimo zdravljenja tudi tistih stanj, o katerih smo senazadnje učili na fakulteti pred desetimi, dvajsetimi ali tridesetimileti. Seveda se zdravimo v skladu s tedanjim znanjem.Čeprav se vsi dobro zavedamo silnega napredka v diagnostikiin terapiji na svojem področju, pa imamo skotom za napredekna drugih področjih medicine. Le pravilu medicus curat, naturasanat se imamo zahvaliti, da se večina samozdravljenja dobrokonča. Opravičilo za takšno ravnanje je uniformno: »Le zakajbi s takšno malenkostjo obremenjeval kolega?« Lep izgovor,a praviloma gre za disimulacijo, nekritično zanemarjanje zazdravje potencialne nevarnosti. Številne anekdote krožijo o tem,kako so sicer izredno skrbni zdravniki, katerih otroci so tožili obolečinah, samo zamahnili z roko in svetovali, celo ukazali, večgibanja. No, nato pa so bili isti otroci operirani zaradi apendicitisaali pa prejeli mavec. Mislim, da gre za zanikanje težav prisvojcih zaradi podzavestnega strahu, da bi se jim zgodilo kajhudega.Zdravniki smo pri samozdravljenju neustrezni zdravniki, ker(podzavestno) ne prepoznamo očitnih simptomov in znakovbolezni, poškodbe. Praviloma to velja tudi za naše svojce. Hkratipa smo nehvaležni bolniki, saj si zdravniki ne znamo priznati,da nahod traja tudi pri nas teden dni in ne dva dni, kot bi si nesamo želeli, temveč glede na lastno znanje in zdravljenje (pravilomaskregano z vsako logiko) tudi pričakujemo.Huje pa je, če gre za kakšno hujšo tegobo oziroma bolezen.Tedaj jo praviloma prepoznajo svojci in dobesedno prisilijozdravnika, da postane bolnik in se v takšni vlogi zateče vzdravstveno ustanovo. Ni ga zdravnika, ki bi odklonil pomočzdravniku, a ob tem začuti pravi srh, saj ve, da smo vsi zdravnikigrozno nemogoči bolniki. Ne znamo podati anamneze, ne dabi ob tem navedli svojo interpretacijo simptomov. Celo več,poudarimo sicer nepomembne simptome, ki se skladajo z našo»idejo« o lastni bolezni, in popolnoma zanemarimo simptome,ki so morda še bolj pomembni, a se ne skladajo z zgodbo, kismo si jo ustvarili v glavi. Ideje so praviloma napačne, včasihRevija <strong>ISIS</strong> - <strong>Januar</strong> <strong>2012</strong>121