Slovenci in njihov veseli svet: Nekaj vtisov o ... - Www-csd.ijs.si

Gančo Savov: Slovenci in njihov veseli svet: Nekaj vtisov o ljudskem humorju 5bučami – v dobesednem ali prenesenem pomenu –ki so povezane z materialno kulturo Veržejcev. Tudiv Murski Soboti je živ aktualni in politični humor.Popisal ga je sodobni pisatelj Jože Rituper – Dodo.V njem so glavni lokalni junaki ata Miki in drugi cigani,ki so včasih živeli v mestu.Blizu Murske Sobote je tudi vas Bogojina, znanapo svojih »lažeh« – tako ljudje imenujejo veseledomislice, sad satirične domišljije, ki v imenu pravicein dobrega omejijo vsebino na smešne prevarein absurde. Te laži so precej dolge, zato bomo navedlisamo začetek ene izmed njih po zapisu pomembnegafolklorista Milka Matičetova, ki je raziskovallokalne pripovedovalce Lajčija Gujtmanova,Nacija Martinova in Vincija Lopertova.»Ko se je moj starejši brat ženil, so mi na voznaložili žita, naj ga peljem v mlin … Jaz sem pripeljalv mlin, pa mlina ni bilo doma. Zataknem bičevnikv zemljo pred junice in grem iskat mlin. Po potisem že od daleč slišal, da mlin melje. Sem šel noterin tam so že mleli moje žito …« 10V zahodnem delu Slovenije je po besednemhumorju znana vas Šebrelje, nedaleč od Cerkna vgoratem delu Primorske. Prebivalci Tolmina paspreminjajo folklorni vaški humor v nenavadnouspešno sodobno meščansko modifikacijo, kjer sošege bogato okrašene s satiro.Tudi na skrajnem jugozahodu, v Slovenski Istri,ima območje okoli vasi Gračišče blizu hrvaške mejesvoj poseben folklorni besedni humor. Po letu 1980ga je prvi sistematiziral pisatelj Marjan Tomšič. Povzema:»Istrani so imeli od nekdaj izreden čut za humor,ki jih je reševal in jim odvzemal težo vsakdanjosti.«11 Njihov humor je »konkretne vrste«, t. j.govori o resničnih osebah, vaseh in dogodkih.Zgodbe se ponavadi ne pripovedujejo s smešnimibesedami, toda situacije so toliko smešne, da sečlovek mora smejati, ko si jih predstavlja. In ljudjetam se zelo radi šalijo, njihova domišljija porajasmeh.Angela Šavron iz vasi Gradin pripoveduje, dasta tam živela bogata mož in žena brez otrok.Shramba in klet sta bili vedno polni. Nekega večeraso prišli gosti in žena je odšla v klet po vino. In kerje mož vedel, kako je raztresena, jo je vprašal, kose je vrnila, ali je pazila na čep soda. »Seveda sem!Kaj ne vidiš, da ga imam v roki.« In je možu pokazalačep. Takrat je nastala zmeda, vsi so tekli v kletin se držali za glave. In so imeli kaj videti: v kleti jeteklo vino po tleh, bilo ga je za dva prsta. Žena pani prišla dol, stala je v kuhinji in se čudila, zakaj vsikričijo …” 12Najnovejšega datuma je humor na Gorenjskem,kakor v svoji knjigi »Smeh ni greh« pojasnjuje SlavkoKrušnik. 13 Pred dvajsetimi leti so alpski Gorenjci,ki so znani kot skopi ljudje, začeli pripovedovati zabavnezgodbice in šale o sebi. V njih se predstavljajokot zviti skopuhi, podobni prebivalcem našegaGabrova ali srbskega Pirota. Pripovedovane šaleso kratke in zgoščene, aforistične in slikovite, precejrazlične od situacijskega anekdotičnega humorjadrugih Slovencev. Na primer:»Dolenjec gre trezen iz gostilne samo takrat,kadar ga 'části' Gorenjec« 14 ali: »Zdravnik rečeGorenjcu: 'Tu je recept za zdravilo. Jemljite ga vsakihšest ur po eno žličko.' 'Gospod doktor, ali bi milahko napisali recept še za uro in kavno žličko?'« 15V slovenski humoristični folklori se najpogostejepojavljajo junaki tipi, ki poosebljajo določeno moralnoin socialno vedenje. Po njih se veselo prikazovanje,posmeh, sarkazem itd. v prispodobi usmerjajona več ljudi in vsakomur je jasno, kdo je tarča.Najbolj tipični junaki »se rojevajo« v vzhodniSloveniji. Tudi na zahodu imajo svoje, toda ker soljudje tam bolj mirni, so njihovi junaki bolj lirični, netako prepirljivi in pogosto tudi sentimentalni. Smešnoni toliko sočno in barvito, še posebej v povezavis šegami in drugimi umetnostmi, kot je na vzhodu.Toda na zahodu imajo zelo radi šale rojakov zvzhoda, sprejemajo jih z velikim užitkom, le da vsvojih interpretacijah mehčajo njihovo ostrino.Najbolj znan splošno slovenski junak je kurent.O njem je pisalo veliko avtorjev. Je izmišljen junakin je povsem enak bolgarskemu kukerju. Znan je vvsej slovenski folklori, še posebej pa pri šegah. Nosipredstavo o življenjski sili naroda in razpoloženju,kar počne navkljub življenju in smrti, izziva ju, goljufain premaguje. Folklora ga v prozi prikazuje kotzdravega, močnega kovača z dobrim srcem, v šegahpa je sarkastična zakrinkana oseba, podobnabolgarskim kukerjem. V veseli slovenski folklori živina nebu, kjer pa pogosto počenja velike neumnosti,draži hudiča, ne oprošča niti sv. Petru, prepira se znebeškim Očetom ... Kurenta poznajo povsod poSloveniji, njegov »rojstni kraj« pa je severovzhoddržave.Nenavaden in zelo priljubljen junak tip je Pavliha16 (prvič omenjan že v 16. stol.) – nekoliko smešenin navidezno naiven premetenec, ki se v humorjupojavlja različno star, najpogosteje pa kotmlad človek, ki spominja na Tilla Eulenspiegla.Postal je simbol smešnih prigod s srečnim koncem.Domneva se, da se je »rodil« v dolini reke Soče, najugozahodu Slovenije. S severozahoda, iz alpskihgozdov, pa prihaja pogumni Kekec, ki je čistodrugačnega značaja: pogumen, predrzen, iznajdliv,vesel deček, ki vsakomur rad pomaga. V leposlovjuga je uspešno upodobil Josip Vandot (1884–1944). 17Drugi junaki so še že znani Urban iz Ribnice inPeter Klepec, ki prihaja iz sosednjih krajev. Nekapovedka celo trdi, da je bil rojen v vasi Osilnica blizuKočevja. 18 Peter je neke vrste slovenski David,zmagovalec nad vsemi sovražniki naroda, veselainačica poosebitve malega slovenskega naroda ...Sledijo še Štempihar iz Alp, Tinek, Mevše in drugetipizirane osebe, med katerimi se znani baron Mülhausenv nekaterih območjih pojavlja s sfolkloriziranimimenom Lažnivi Kljukec.ProzaIz povedanega do tu lahko povzamemo, da jehumoristična prozna folklora najbolj razširjena vrstasmešne folklore.Čeprav zgodovina slovenske folklore ni predmette obravnave, brez zgodovinskih podatkov nebi mogli razumeti številnih pomembnih okoliščin. Naprimer, da je bila lirična zvrst dolgo časa močnejšakot epska, zaradi česar sta se tudi zbirateljska in

Gančo Savov: Slovenci in njihov veseli svet: Nekaj vtisov o ljudskem humorju 7V Sloveniji ne obstajajo ljudski pevci epskihpesmi, kakršne poznajo bližnji slovanski narodi. Jepa zelo razširjeno pripovedovanje in zanimanje ljudiza to umetnost je veliko, kajti to pripovedovanje jeres umetnost. Nekateri pripovedovalci so tako izkušeni,da so pravi neizčrpni umetniki, ki v sebi združujejodar govora, igralstvo, posnemovalske sposobnosti,muzikalnost ... Številni posnetki in zapisinjihovega pripovedovanja dokazujejo, da so tudimojstri umetniške improvizacije, kajti nikoli ne pripovedujejona isti način ali po naučenih obrazcih, ampakvedno prilagodijo zgodbo poslušalcem, okolju,razpoloženju in drugim okoliščinam, ki so odvisni odtrenutka. Na primer, otrokom bo pripovedoval na ennačin, vaščankam na drug način, delavcem pa natretjega. Značilno je tudi, da so vsi ti pripovedovalcipismeni, toda svojih zgodb ne zapisujejo! Ker se tadar predaja iz roda v rod, so pripovedovalci takostari kot mladi ljudje. Tradicija je razširjena po vsejSloveniji, po mestih in vaseh – pripovedovalec izvajasvoj repertoar povsod, kjer se zbirajo ljudje. M.Matičetov navaja, da se to dogaja med delom (trgatev,žetev, obiranje hmelja, paša, v rudnikih, fantovskihcehih ...), ob šegah in praznikih, kadar so sezbrali ljudje z nekaj več prostega časa. Številni zapisovalcinavajajo imena nekaterih spretnih pripovedovalcev:Anton Dremelj – Resnik in Zofka Potolovčevaz Dolenjske, Lojze Tratar, Terezija Bučanka,Regina Koljseca, Jože Marinčič ...Pri sodobnih zapisih slovstvene folklore se slovenskiznanstveni delavci trudijo razjasniti posebnostihumoristične proze, pri čemer upoštevajo vsepogoje za ohranjanje njene avtentičnosti tudi zvečkratnimi ponovnimi zapisi v poznejših obdobjih.Če poskusimo s statističnimi metodami določitipribližno razmerje med celotno humoristično in resnoprozno folkloro, ugotovimo, da humoristična prozazajema eno petino. Še več je del z dramatičnovsebino, prepleteno s humorističnimi elementi, ironičnokritičnostjo slabih lastnosti in pomanjkljivosti.Že za staro slovensko folkloro je značilna tipičnaanekdota. Razen tega se lahko v eni humorističnizgodbi prepleta več anekdotičnih motivov, zakatere ni rečeno, da niso obstajali tudi vsak zase.Domnevam, da je njihovo združevanje plod metodljudskih pripovedovalcev, ki niso hoteli trgati svojezgodbe in so hkrati prisluhnili tudi poslušalčevi željiter povezali nekaj dogodkov v isto vsebino.Druga posebnost humoristične proze je, da vnjej prevladuje dialog – tudi tega uvajajo pripovedovalci.Ustvarja večjo dinamiko in prepričljivost, izražapa se s hitrimi sorazmernimi replikami, z lakonično,aforistično in bistroumno razsodnostjo junakov,s koncentriranjem opisne pripovedi v krajšo obliko,z odstranjevanjem odvečnih opisov ipd. Ta oblikaprevladuje v večini prozne folklore in ustvarjaposebno privzdignjeno razpoloženje tako pri pripovedovalcukot tudi pri poslušalcu in bralcu.Primer take oblike je folklorna izmislica, znanakot »Sedem laži«. V njej je interpretirana univerzalnatema, prilagojena že omenjenemu nagnjenjuk umetniški »laži«: mati bo dala hčer za ženotistemu, ki jo bo uspel nalagati.»Zdaj reče starejši hlapec: 'Dobro jutro Bog daj,mati! Kaj delate, mati?'Žena reče: 'Zelje plevem.'On pa ji reče: 'Mi smo ga že dolgo devet kadinarezali.'Žena reče: 'To je dobro.'A hlapec reče: 'Ni dobro, ker nam je vse splesnelo.'Žena reče: 'To je slabo.'A hlapec reče: 'Ni slabo; smo ga zvozili na njivo,pa je zraslo debelo hrastje.'Žena reče: 'To je dobro.'A hlapec reče: 'Ni dobro, hrastje je bilo vse votlo.'Žena reče: 'To je slabo.'A hlapec reče: 'Ni slabo, ker je bilo polno medu.'Žena reče: 'To je dobro.'A hlapec reče: 'Ni dobro, prišel je medved in jepojedel vsega.'Žena reče: 'To je slabo.'A hlapec reče: 'Ni slabo, smo dobili medvedapa smo devet kadi medu iz njega izstisnili.'A žena reče: 'To je sakramenska laž!'« 24Glede zvrsti humoristična proza nedvomno težik pravljici z značilnostmi basni, ne le zaradi poosebljenihživali in simbolov, ki igrajo pomembnovlogo pri pripovedovanju, temveč tudi zato, ker basnivedno prinašajo modro predstavljen in metaforičnoprikrit, toda resničen nauk.Smešnih pripovedi oz. »štorij«, kakor se pogostoimenujejo v Sloveniji, je precej manj kot pravljic,kljub temu pa je za pripovedovalce to močnejši inaktualnejši dokaz, še posebej ko zadeva prikazovanjeslabosti in pomanjkljivosti, kajti prispodobatemelji na realni primerjavi in je lahko bolj neposrednousmerjena na tipičen primer ali pojav vživljenju. Tako se na primer veliko ljudi lahko vidi vhumoreskah o Mevšetu, ki samo po naključju voziskozi življenje, na koncu pa se je še naključje naveličaloin ga zapustilo. Znani pripovedovalec je zaključilzgodbice o Mevšetu z naslednjimi besedami:»To so torej prigode o mevšetastemu Mevšetu.Umrl pa še ni. Mevše pa sem tudi jaz, ker vam takereči pripovedujem, namesto da bi molil rožni venec,toda tudi vi ste mevšeta, ker me poslušate.« 25Močan vtis naredi tudi nauk zgodbice o treh lenuhih,ki so pogoreli skupaj s hišo, ker so bili preleni,da bi se rešili pred ognjem; zgodbe ne moremosprejeti kot dramo, ker se na dogodek gleda skoziprizmo šale in nasveta.Folklorni obrazciMed Slovenci so močno razširjeni tudi izreki inpregovori, ki pa so pri njih združeni v pojem »pregovori«.Tisti, ki niso samo modri ljudski aforizmi, ampakimajo tudi humoristični podtekst, se imenujejo»posmehljivke« (присмехулки). Pogosto so sestavljaniiz dveh delov: najprej kodirano sporočilo, natopa smešno pojasnilo. Na primer:»'Kar je boljše, je boljše,' je rekel tisti, ki je špehna maslu cvrl.'Naglost ni prida,' je rekel polž, ki je sedem letlezel na bučo in mu je pod vrhom spodrsnilo.'Bomo videli,' je rekel slepec.« 26

8 Slovstvena folkloristikaNekatere pregovore Matičetov navaja kot primerenovega časa, imenovane tudi »wellerizmi« pojunaku C. Dickensa Samu Wellerju iz »Kluba Pickwick«– mojster foklornih šal in modrosti. Po besedahM. Matičetova je pregovorov izredno veliko, todavse do danes jih zbira in sistematizira zelo maloznanstvenikov, čeprav se je zbiranje začelo že konec18. stoletja. Izgubljena je zbirka Janeza Miheličaiz 1780. leta in neuspešni poskusi Vojteha Kurnikain Viljema Urbasa, da bi izdala svojo zbirko.Šele leta 1887 se pojavi prva takšna zbirka FranaKocbeka, h kateri je čez 47 let Ivan Šašelj 27 dodalsvoje zbirke pregovorov. S tem se je pojavila še vednonajbogatejša zbirka slovenskih ljudskih pregovorov(5624 pregovorov). Leta 1972 je dr. StankoPrek izbral najlepše in dodal poglavje »reki« – posebnislovenski frazeologemi, med katerimi je velikoostroumnih humorističnih idiomatičnih rekov, znanihtudi kot »reklo«. Usmerjajo nam pozornost na to, dav pogovornem jeziku Slovenci pogosto posegajo pohumorističnih niansah dialoga, kar dodatno karakteriziralastnosti naroda: šaljiv ton v vsakodnevnemsporazumevanju, ki ustvarja ravnotežje razpoloženja,je njihova posebna lastnost. 28Pri pregovorih bi omenili še, da so med njimitudi daljši, pisani v verzih ali z določenim ritmom, kise vpletajo v vsakdanji pogovor. Eden takih pregovorovje o oblaku in je iz okolice Ljubljane:Kadar pride od Trsta,zmoči za dva prsta.Gre od Kopra,bo suknja mokra.Mokrc ima kapo,Krim pečo,pa se to skup zvleče –pa je dež. 29Mokrc in Krim sta si nasprotna vrhova na Rakitniškiplanini na južnem delu Ljubljanskega polja.Videti je, da imamo lahko to vrsto pregovorovza predhodni žanr humoristični folklorni liriki. Še posebej,ko jim dodamo še en za slovensko folklorotipičen žanr – dolge pregovore v verzih, imenovane»pregovori o vremenu«. Naravni pojavi v posameznihletnih časih se razlagajo ponekod smešno, drugjena bolj resno. Za te pregovore je značilno, dadelijo nasvete in znanje ljudem, pri tem pa ustvarjajoposebno razpoloženje. Nedvomno se po značilnostihrazlikujejo od kraja do kraja glede na nadnaravnaznamenja, ki se kažejo po naravi, na naravnepojave, pridelek, ljudsko meteorologijo itd. Invse to je za kmečkega človeka zelo pomembno.Če sončen je april in suh,bo maj za lepo vreme gluh.Če v aprilu rado grmi,slane se bati več ni.Če je na Siksta polje zeleno,bo letina dobra in zrnje kleno.Če je na Jurjevo sončno, toplo,trta bogato rodila bo.Če Jurij toplo vreme zakuri,širom pomladi odpre duri.Jurija še slepe mlade vrane,kmetje bodo volje razigrane.Če na Marka bliska, grmi,slane, pozebe se bati več ni. 30Po ubeseditvi se vesele slovenske uganke nerazlikujejo veliko od pregovorov, kar je značilno tudiza bolgarsko folkloro. Tudi tu je opaziti težnjo pokratkem metaforične izrazu, veliko jih je tudi v verzih.M. Matičetov usmerja pozornost na to, da »vugankah pogosto najdemo posebne, namerno izmišljenebesed, ki jih v pogovornem jeziku ne poznamo:Reža reži – čepja čepi,reža dol pade – jo čepja popade,« 31kar pomeni zrel, neolupljen kostanj in žensko, ki ganabira.Slovensko-bolgarske vzporedniceFolklorne vsebine slovenske umetnosti, šeg idr.so podobne ali enake kot pri drugih narodih, kar jenormalen pojav, s katerim se ukvarja znanost. Pogostose kak mit velike narodne skupnosti hitro širiin zajame široko zemljepisno področje.Zanimivo je, koliko je skoraj enakih stvaritev vslovenski in bolgarski slovstveni folklori, še posebej,če upoštevamo zemljepisno oddaljenost ali še pomembneje– pomanjkanje stikov med narodoma – tiso bili le občasni – in njuno različno kulturno usmerjenost.Kljub temu pa se med obrazci besednegahumorja tako pri enih kot pri drugih najdejo zelo podobnadela v sorodnih različicah, seveda z značilnimivse-binskimi odtenki, avtorskimi ali interpretativnimidodatki, kar pa ne podira enakosti.Najpogostejše vzporednice so med številnimihumorističnimi zgodbami. Iz zbirke Nika Kureta z 20najbolj tipičnimi povedkami o Lembergu 32 se jih šestpopolnoma ujema z vsebinami bolgarskih ljudskihpovedk. Tudi med ribniškimi najdemo precej ujemanjz bolgarskim slovstvom. Naj navedemo le nekatere:- zapisane zabavne zgodbe o neumnem možu inpiščancih ter o trmasti ženi najdemo najprej priJanezu Svetokriškem v 18. stoletju, nato v»Slovenskih pravljicah« Alojzija Bolharja, v Milčinskega»Suhi robi« in – v »Bolgarski narodniumetnosti«; 33- o zviti lisici, naivnem kosu in siru – v slovenski»Ptica, lisica in kos« in v bolgarski »Kos in lisica«;34- o kmetih, ki so hoteli zaliti vrbo – v slovenski»Kako so Lemberžani hoteli izmeriti globinoDrave«, ribniški »Kako daleč je do vode« in bolgarski»Pametni hribovci«; 35- o tem, kako razvozlati prepletene noge – v slovenski»Kako so se Lemberžanom zamenjalenoge« in bolgarski »Pametni med neumnimi«; 36- o bučah ali lubenicah, ki jih ljudje zamenjajo zajajca – slovenska »Kako vali kobila« in bolgarska»Moštvo junakov«. 37Našteli bi še nekatere: našo priljubljeno šalo omotoristu, ki si je suknjič oblekel naokoli, nato pa somu poskušali namestiti glavo, poznajo tudi v Lembergu;pravljica o dedu in repi; šala o oslu z zelenimiočali, ki naj bi mislil, da je žaganje trava (znanatudi v Ribnici); podobne šale o Gorenjcih in našihGabrovcih ipd.

Gančo Savov: Slovenci in njihov veseli svet: Nekaj vtisov o ljudskem humorju 9Vse to govori o enem praviru in tudi o zanimivihetnično-geografskih prehodih enih in istih osnovnihvsebin, ki so se po poti ustavljale tudi pri drugih južnoslovanskihnarodih. To pa je že predmet drugeraziskave.Poezija in pesemVesela pesem zajema v slovenski slovstvenifolklori pomembno mesto. Že leta 1886 je češki raziskovalecJan Lego v knjigi »Značilnosti slovenskeganaroda« posebej poudaril dobro voljo Slovencev,ki se izraža z »ljubeznijo do petja«. Marko Terseglavv analizi zbirke Narodne pesmi Karla Štrekljaugotavlja, »da je več kot 60 odstotkov besedilveselih in da je osnovni ton teh pesmi radoživ in humoren«.38Vesele folklorne pesmi so značilne zlasti zaprebivalstvo Koroške pa tudi za njihove severovzhodnesosede Štajerce.Največkrat so s humorjem napolnjene pesmi oživalih, ki so zelo podobne basnim in povedkam vverzih. Po besedah Borisa Merharja 39 večina tehpesmi vključuje tudi ljudi in govori o svatbah zelokomičnih in absurdnih parov – npr. lisica in petelin.Pogosto pa ima taka skrita prispodoba družbenoost, kakor v znani veseli pesmi »Živali pokopavajolovca«. 40 Vse živali se veselijo, njihovo vedenje pakaže na posamezne družbene sloje nekdanje Slovenijein odnos do lovca – očitna poosebitev podložnikovin gospoda.Slovensko lirsko poezijo je težko proučevatibrez glasbe, saj je skoraj vsa oblečena v melodijo.»To je pesem, ki se poje,« pravi Boris Merhar. 41 Besediloin melodija sestavljata neločljivo celoto ali,kot je rekel klasik Stanko Vraz v 19. stoletju, »besedilobrez melodije je kot svetloba brez sence, kottelo brez duše«. Ne trdim, da je vsako besedilo neločljivopovezano z melodijo. Ista melodija ima lahkovsebinsko različna besedila ali pa se ena pesempoje z različnimi melodijami.Prav to poudarja tudi pomembna slovenska folkloristkaZmaga Kumer, ki na prvem mestu navaja,da »je slovenska ljudska pesem lahko vesela, prešernorazposajena ..., ne more pa biti solzavo mehkužna«.42 S tem je povezano tudi dejstvo, da so tepesmi pete v glavnem v duru, melodije v molu soredke. Razen tega so večinoma večglasne. Melodičnalinija je čisto posebna slovenska, oblikovana nasrednjeevropski melodiki, ritem je živahen dvo-, trialištiričetrtinski. Seveda pa tukaj ne bomo analiziraliritma in takta, melodičnih, harmoničnih ali kontrapunktičnihposebnosti.Pomembno je poudariti, da v veliko pesmih najdemoneki zelo zanimiv pojav za slovensko folkloro– nepravilni petosminski takt, značilen za živahno,veselo bolgarsko ritmiko in čisto netipičen za Slovence.Dogajalo se je celo, da »zapisovalci nisoprepoznali ⅝ takta in so ga zapisali kot ¾ s punktiranoprvo četrtinko namesto skupine četrtinka –osminka – četrtinka,« piše Z. Kumer. 43Slovenske humoristične pesmi zajemajo nekajtematskih skupin, zemljepisno pa so razširjene zlastina severu – na Koroškem in Zgornji Gorenjski –ter na vzhodu proti Štajerski in Beli krajini, skratkatam, kjer so bogate vesele šege.Velika tematska skupina so t. i. vinske oz. pivskepesmi, ki bi jih v prostem prevodu lahko imenovalitudi krčmarske, saj so povezane z veseljem obpivski mizi. Najbolj pravilen pa je prvi izraz, saj sepesmi nanašajo ravno na vino in trto, ki sta elementakrščanske simbolike in sta precej odvisna odposameznih obredov. 44»V tej svoji plasti diha naša pivska ljudska pesem,kakor nobena druga vrsta, izrazito baročnoobčutje, združujoče veseljaško, 'kurentovsko' čutnostz mislijo na svete osebe ali celo na minljivostin smrt,« navaja B. Merhar. 45Veliko teh pesmi je polnih hvalnic vinu, ki »daječloveku moč, zdravje, pogum in veselje, ki mu božasrce in pordeči lice« in ko »ljubezen umira, jo vinopodpira«. Hvalijo tudi roke, ki ga pridelujejo, in trto(pesmi »En hribček bom kupil, bom trte sadil«,»Lepše rože ni na svet«). Del pesmi so zdravljiceljudem, ki pijejo vino, ali Bogu, ki ga je ustvaril –toda te imajo bolj slavnosten, sakralen kot veselznačaj.Šaljive in zabavne pesmi zajemajo precejšendel folklorne lirike in glasbe in se lahko pojavljajokot kratka lirska besedila ali dolgi veseli traktati ssto ali več verzi. Ti so po lastnostih precej bližji epskimoblikam, saj so oblikovani pripovedno.Te pesmi se ponavadi imenujejo »zabavljice« inso povezane s čisto konkretnimi ljudmi in dogodki,zaradi česar so stare pesmi še danes priljubljenepo vaseh. Na primer pesem »Marko s Poganca«, kijo je spesnil mlinar Brolec, katerega hči je delala pripijanem Marku in je bila odpuščena brez razloga.Takrat si je Brolec izmislil primerno zbadljivo pesem,v kateri se tako norčuje iz Marka, da se do danesni pozabilo. 46 Priljubljene so tudi pesmi z dobrodušnimiin veselimi zbadljivkami o različnih poklicih,družinskih temah itd. Znane so vsebine o leni ženi,pijanem možu, stari devici ... Tudi t. i. svatovskepesmi so vesele – parodično opevajo dobre in slabestrani družinskega življenja. Malomarnost se pogostoironizira s precej sarkazma.Pomembna lastnost teh pesmi ni samo ustvarjanjerazpoloženja, ampak seveda tudi povzročanjesmeha. Smeh se ne priklicuje le s predstavami alibesedami, ampak predvsem z ostroumnimi duhovitimipovzetki, ki spomninjajo na epigrame in aforizme.V pesmi »En šuštar me je vprašal, če plesatgrem ž njim« 47 povabljeno dekle satirično označivsak poklic in zaključi, da bi bil za moža najprimernejšivrtnar, saj je po cele dneve zunaj in tako bozvečer hotel ostajati doma. »Kmetič veselo na svetuživi« 48 optimistično sklepa, da kmet, fant, dekle instarec živijo pogumno, dokler pobirajo sadove svojegadela.Podobno primerjalno fant v pesmi »Moj očka sod'jali, oženim naj se« 49 kritizira različne vrste deklet:pri visoki moraš imeti lestev, ob majhni si lahko polomišvrat, če jo hočeš poljubiti. Tako se posmehujedebelim, suhim, bogatim in revnim, mladim in starejšim,lepim in grdim, pametnim in neumnim, samoda bi našel pomanjkljivosti in se mu ne bi bilo trebaporočiti.

10 Slovstvena folkloristikaGLASBAFolklorna glasba spremlja slovenski vsakdantako na vasi kot v mestu, in to ne le s pesmijo, ampaktudi z glasbenimi inštrumenti. Pri tem se ne biveliko ustavljal, poudarim pa naj le, da imajo Slovencibogato zbirko originalnih ljudskih inštrumentov,ki so uglašeni za veselje. Čeprav glasbenikizadnje čase igrajo predvsem na klasične inštrumente,se ljudski še vedno uporabljajo za doseganjerazličnih učinkov.Obstaja cela vrsta t. i. otroških zvočnih igrač:prda (piščalka iz lubja), rog iz lubja, klopotec, brenčečigumbek, brlak, drdra, žabice, kukavice, kovinskepiščalke, frulice itd., ki jih lahko izdelamo iz različnihmaterialov – drevesnega lubja, orehovih lupin,bučk, gline.Vesele spevne zvoke oddajajo tudi preprostiinštrumenti za odrasle: čovinek, piska (papirnatapiš-čal), dideldajčka, pastirski rog, zvonci, raglja,trstenke (več povezanih piščali iz trstike, podobnihorglicam), dromlja, različne vrste ovčarskih piščalkipd.V veselih folklornih pesmih često najdemo tudibesedila, ki govorijo o mestu, ki ga ima glasba priustvarjanju dobrega razpoloženja ne samo z melodijo,ampak tudi z besednimi sposobnostmi. Enaglavnih nalog godca npr. na svatbah je, »da zabavasvate z raznimi domislicami, s pesmimi, da pripovedujesmešnice, uganja burke, se našemi in sodelujepri že ustaljenih šaljivih svatovskih prizorih«. 50 Precejjih igra tudi z lutkami in so znani po življenjskihlutkovnih komedijah. 51 Nasploh so godci nadarjeniin znani po svoji veseli naravi. Zato jih imajo za tipičenprimer šaljivcev. Seveda jim pogosto dobrodušnoočitajo, da so »lažnivci«, ti pa jim odgovarjajo:»Saj veste, da nam ni treba vsega verjeti.« Razširjenoje mnenje, da so lahkomiselni, ker jim očitnoni mar za dom, toda v neki folklorni pesmi deklepravi:Godca bom vzela,bom zmiraj vesela,kadar moke ne bo,pa zagodil mi bo. 52O godcih veseljakih obstajajo tudi številne pripovedi,ki govorijo o sili njihove umetnosti, saj se ssvojo veselo glasbo in šalami vedno rešujejo prednaravnimi ujmami ali krvoločnimi živalmi.UPODABLJAJOČA UMETNOSTMočno prepletanje veselih umetnosti potrjujetudi dejstvo, da so najljubša vsebina ljudskih slikarjevgodci in pripovedovalci.Humorna upodabljajoča likovna folklora na Slovenskemvsebuje izvirno zvrst – risanje na lesenečebelnjake, ki se imenujejo »poslikane panjske končnice«.To slikanje izvira iz Alp oz. Gorenjske in seje pojavilo okoli 18. stoletja, v razcvetu baroka. ZGorenjske se je razširilo pa vsej Sloveniji.Najpomembnejše je, da je to izvirna slovenskaumetnost. Do danes sta znani le dve območji zunajSlovenije, kjer lahko najdemo takšne čebelnjake: vAvstriji v dolini Lamertal južno od Innsbrucka in vokolici Bruneka. Pa še te so večinoma poslikalislovenski mojstri. 53Na končnicah so naslikani biblični, posvetni(narod, družina), zgodovinski, eksotični, pravljični,vojaški ali humoristični motivi.Najbolj zanimivi med priljubljenimi motivi soprav humoristični. Najpogosteje ironizirajo poklice(krojač in čevljar), ženske in lovce. Krojači so pogostov družbi kozlov, bežijo pred vetrom, prašiči incelo polžem. 54 Čevljarji se rešujejo pred ženami insvinjami, lovci pa se znajdejo v najbolj zoprnih situacijah:živali jih lovijo, brijejo, se norčujejo iz njih,zajci jih vpregajo v vozičke itd. Ženska se najpogostejedruži s hudičem. Ta ji brusi jezik, jo vozi v samokolniciipd. Tako so nadarjeni umetniki »s svojimimotivi, različnimi šaljivimi domislicami, s satiro inumetniškimi sposobnostmi zapustili veliko bogastvoizvirnih slovenskih čustev, misli in domišljije«. 55Veliko vsebin je povezanih s konkretnimi humorističnimiin satiričnimi pesmimi ter šalami. Včasihse ne ve, ali je bilo besedilo ustvarjeno na podlagividene poslikave ali je slika nastala po besedilu.O tem pričajo tudi nekateri napisi na čebelnjakih.Na enem je na primer naslikana cela zgodbica, ki jopotrjuje tudi napis: »Kako se kmeta prepirata o kraviin jo vlečeta vsak k sebi, medtem pa jo zdravnikmolze.« 56SMEŠNO V NEKATERIH ŠEGAHNedvomno se v folklornih kolektivnih izjavah(šege, folklora na trgih, praznične veselice, folklornogledališče ipd.) očitno povezujejo različneumetnosti in se s to povezanostjo še močneje poudarijo.Osnova šeg je večinoma podrejena kakšniliterarni vsebini. Seveda tukaj ne bomo govorili oveselih praznikih na splošno, saj nosi vsako ljudskoslavje v sebi veselo poanto. 57 Ogledali si bomo lenekatere tipične primere, ki so neposredno povezanis čistimi humorističnimi in satiričnimi elementi.Skupno število na kakršenkoli način zaznamovanihpraznikov (cerkveni, družinski, domači, delavskiipd.) v Sloveniji je okoli 120. To seveda ne pomeni,da ta delavni narod posveča tretjino svojegakoledarja praznikom, kajti v različnih krajih se praznujejorazlični dnevi. Zato je splošnih praznikov precejmanj (okoli 60), najpomembnejših veselih dni paje približno 15.Za Slovence je značilno, da so njihovi folklorniprazniki, veselice in festivali vedno osredotočeni nadomače šege. Uradno priznanih organiziranih praznovanjje v enem letu skoraj 75 in potekajo vpribližno 50 naseljih. 58Najbolj neposredno humorno vsebino ima praznovanjeprvega aprila, in to kot povsem folklornegapraznika, ki se je iz vasi razširil v mesta in ne obratno,kot je bilo pri nas. Prvi april je »dan šale in dobrodušnegamaskiranja«. Če te na primer v vasiHoče južno od Maribora potegnejo za nos, pomeni,da boš to leto pridelal veliko buč. Potem ko spretnegalažnivca pogostijo z žganjem, nadaljuje z obiskipo drugih domačijah v vasi. Seveda mora imeti takčlovek živo in bogato ustvarjalno domišljijo, moratudi poznati ljudi, da nasedejo lažem. Namreč če sene ujamejo, ni žganja pa tudi gospodarji ne bodo

12 Slovstvena folkloristikaGorica, 1984; M. Matičetov, n. d., str. 81.17Josip Vandot, Kekec nad samotnim breznom, Ljubljana 1952.18Franček Bohanec, Slovenska ljudska pripoved, Ljubljana 1966.19Zgodovina slovenskega slovstva, knjiga 1, Ljubljana 1956, str. 36.20F. Bohanec, n. d., str. 106.21Milko Matičetov, Ljudska proza, v: Zgodovina slovenskega slovstva,knjiga 1, Ljubljana 1956, str. 133.22F. Bohanec, n. d., str. 101.23M. Matičetov, n. d., str. 122.24Alojz Bolhar (izbral in uredil), Slovenske pravljice, Ljubljana 1966,str. 132.25F. Bohanec, n. d., str. 65.26M. Matičetov, n. d., str. 115.27Fran Kocbek, Ivan Šašelj, Slovenski pregovori, reki in prilike, Celje1934.28Stanko Prek, Ljudska modrost trden je most, slovenski pregovori inreki, Maribor 1972.29M. Matičetov, n. d., str. 116.30S. Prek, n. d., str. 85.31M. Matičetov, n. d., str. 117.32N. Kuret, n. d.33Alojzij Bolhar, Kaj dela žena, Slovenske narodne pravljice,Ljubljana 1959; F. Milčinski, n. d., str. 14; B`lgarsko narodnotvorčestvo, tom Х, Sofija 1963, str. 112, 204.34A. Bolhar, n. d., str. 75; B`lgarsko narodno tvorčestvo, str. 35.35N. Kuret, n. d., str. 11; F. Milčinski, n. d., str. 15; B`lgarsko narodnotvorčestvo, str.125.36N. Kuret, n. d., str. 17; B`lgarsko narodno tvorčestvo, str.125.37N. Kuret, prav tam, str. 13; B`lgarsko narodno tvorčestvo, str.360.38Marko Terseglav, Stare žalostne ali o humorju v slovenskem ljudskempesništvu, v: Zbornik Slavističnega društva Slovenije, št. 6,Ljubljana 1997, str. 118.39Boris Merhar (izbral in uredil), Slovenske ljudske pesmi, Ljubljana1961, str. 72.40Karel Štrekelj, Slovenske narodne pesmi I–IV, št. 970.41B. Merhar, n. d., str. 142.42Slovenska pesmarica III, Ljudske pesmi, zbrala in uredila Z. Kumer,Celje 1969, str. 6.43Slovenska pesmarica, prav tam, str. 7.44Jean Chevalier, Alain Cheerbrant, Rječnik simbola, Zagreb 1989,str. 359.45B. Merhar, n. d., str. 107.46K. Štrekelj, n. d., št. 8603.47Tristo narodnih, Ljubljana 1970, str. 39.48Tristo narodnih, str. 74.49Tristo narodnih, str. 103.50Zmaga Kumer, Slovenska ljudska glasbila in godci, Maribor 1972,str. 94.51Niko Kuret, Zanimiva oblika ljudskega lutkarstva na Slovenskem, v:Slovenski etnograf, št. 10, 1957.52K. Štrekelj, n. d., št. 4639.53Gorazd Makarovič, Poslikane panjske končnice, Ljubljana 1962,str. 8.54Polž kot simbol ima več pomenov (od lunarne teofanije do seksualnesimbolike). Slovenski folklorni pomen ima komičen kontrast(glej str. 4 o Višnji Gori).55G. Makarovič, n. d., str. 23.56Etnografski muzej v Ljubljani, poslikano 1896.57Takšni so na primer majski “fantovski” prazniki in kasnejši sv. Florjanin binkošti, razkošni zeleni Jurij, ki so povezani z letnimi časi, zobrnitškimi šegami, ohcetjo ipd. in za katere je značilno dobro razpoloženje.58Počitnice v Sloveniji, Ljubljana: Centralni zavod za napredek gospodinjstva,1987.59Mihail Arnaudov, Študije o bolgarskih običajih in legendah II, Sofija1972.60Janko Hrast, Tolminski zbornik, Tolmin 1975; Rado Radešček,Slovenske ljudske vraže, Ljubljana 1988, str. 90–95.61Jože Dular, Vuzem v Metliki, Brata Navratila, Metlika 1980.62Niko Kuret, Praznično leto Slovencev, III, Celje 1970, str. 89.Prevedla: Eva Šprager □PRISPEVKE ZA NASLEDNJO ŠTEVILKO POŠLJITE DO 15. SEPTEMBRA 2005!...............................................................................................................................................................................N A R O Č I L N I C APrisrčno vas vabimo, da postanete zvesti bralci in bralke našega glasila.Naročam/o ..................... izvod/ov glasila SLOVSTVENA FOLKLORISTIKA.Prosimo, pošiljajte mi/nam jo na naslov:ime in priimek .......................................................................kraj/ulica ...............................................................................HVALA LEPA!poštna številka ..................... kraj .........................................Izpolnjeno naročilnico pošljite na naslov:Svetovni slovenski kongres, Slovstvena folkloristika, Cankarjeva 1/IV, 1000 Ljubljana