učbenik Temelji fiziologije

organu, in tri polkrožne kanale (lat. canales semicirculares) ,sakulus ter utrikulus, v katerih so receptorji za ravnotežje.Cortijev organ (slika 10.9) vsebuje slušne receptorske celice zdlačicami (stereocilia), ki se dotikajo posebne membrane (lat.membrana tectoria). Receptorske celice so vgnezdene medoporne celice, vse skupaj pa so pritrjene na podlago (lat.membrana basilaris). Ko zvok prek bobniča in aparata vsrednjem ušesu povzroči valovanje tekočine v polžu, zanihabazilarna membrana. Odklon membrane povzroči premik dlačicreceptorskih celic, to pa izzove receptorski potencial.Aferentna vlakna slušnega živca izhajajo iz medprostorov medreceptorskimi celicami. Slušna pot pelje skozi posebno jedrotalamusa (lat. nucleus geniculatus medialis) do slušnih področijmožganske skorje. Del vlaken na tej poti se križa. Slušna potima obsežne povezave z drugimi predeli v osrednjem živčevju.Trije polkrožni kanali (lat. canales semicirculares), kisestavljajo posamezni ravnotežnostni organ, so pravokotni drugna drugega, tako da oblikujejo nekakšen “prostorski koordinatnisistem”, izpolnjen s tekočino. Vsak kanal ima razširitev (lat.ampulla), v kateri se nahajajo receptorske celice. Te imajo polegdlačic, podobnih tistim na slušnih receptorjih še posamezendolg, bičku podoben podaljšek (lat. kinocilium). Vsi podaljškisegajo v želatinasto kupolo (lat. cupula cristae ampullaris). Pridoločenih premikih glave (ob kotnih pospeških zaradi obračanjaglave) povzročijo gibi tekočine v ustreznih kanalih premikekupole in s tem premike cilijev. Nekoliko drugače je vutrikulusu in sakulusu, kjer so podobni specializiranimehanoreceptorji organizirani tako, da jih vzdražijo predvsemlinearni in ne kotni pospeški. Skupaj oba dela ravnotežnostnihorganov na obeh straneh glave posredujeta pomembneinformacije o položaju in premikanju v prostoru. Ravnotežnostnisistem ima obsežne povezave z drugimi deli osrednjegaživčevja: z malimi možgani, retikularno formacijo, motoričnimijedri za posamezne očesne mišice in hrbtenjačo. Ravnotežna potpa pelje skozi talamus tudi do možganske skorje.živčna vlaknamembrana tectoriamembrana basilarisreceptorske celiceSlika 10.9 Cortijev organ. Receptorske celice (specializiranimehanoreceptorji) slonijo na membrani basilaris in se zdlačicami dotikajo membrane tectorie. Na bazi so v stiku skončiči vlaken slušnega živca.VidVidni sistem zaznava in prepoznava svetlobne dražljaje. Vidnidel svetlobnega spektra, ki ga človek lahko zazna, zajemaelektromagnetno valovanje z valovnimi dolžinami med 400 in700 nm. Svetloba vstopa v oko skozi zenično odprtino, se prekleče projicira na fotoreceptorje v specializiranem epitelijumrežnice (lat. retina). Fotoreceptorji so specializirane celice, kivsebujejo vidno barvilo (pigment) rodopsin. Del rodopsinaizvira iz molekule vitamina A. Fotoreceptorji so dveh vrst:paličnice in čepnice. Paličnice imajo nizek prag za zaznavosvetlobe in dobro zaznavajo dražljaje pri zmanjšani osvetlitvi(nočni vid). Toda zaznave, ki jih posredujejo paličnice, so manjostre in nebarvne. Čepnice so manj občutljive za svetlobo (imajovišji prag vzdražnosti), tako da so pomembne za zaznave pridnevni svetlobi, prispevajo pa k ostrini in barvitosti vidnihzaznav. Razlike v delovanju fotoreceptorjev so predvsemposledica razlik v občutljivosti različnih podenot vidnegapigmenta, ki ga vsebujejo. Tako poznamo tri vrste čepnic, kiimajo različne pigmente: enega, ki je najbolj občutljiv na rdečosvetlobo, drugega, za modro in tretjega, ki ga najlažje vzdražizelena svetloba, kar je podlaga trikromatskega barvnega vida,značilnega za človeško mrežnico. Obenem lahko prirojenemotnje v sestavi ali delovanju posameznih vrst čepnicpovzročijo različne oblike barvne slepote.Različni deli mrežnice imajo različno zasedbo fotoreceptorjev.Čepkov je največ v rumeni pegi, zato s tem delom mrežnicevidimo najostreje. Po drugi strani v t.i. slepi pegi ni nobenihreceptorjev, saj tam izhajajo iz mrežnice aferentna vlakna, kisestavljajo vidni živec.Osnovna obdelava informacij o vidnih dražljajih se odvija že vmrežnici, kjer je več vrst za to specializiranih nevronov, ki sosinaptično povezani v zapleteno mrežje. Aferentna vlakna vvidnem živcu so podaljški ganglijskih celic mrežnice. Vidnaživca se na lobanjski bazi srečata in del vlaken obeh živcev (iznosnih polovic obeh mrežnic) se v optičnem križišču (lat.chiasma nervi optici) križa. Od tu govorimo o vidni progi, kipelje skozi nucleus geniculatus lateralis talamusa (kjer delasinapse) do možganske skorje zatilnega (okcipitalnega)režnja,kjer je primarni del vidne možganske skorje. Poleg tega delaskorje je za polno dojemanje vidnih dražljajev pomembna vrstapovezav z drugimi predeli v osrednjem živčevju.SlovstvoMcGeown JG (1996) Physiology, Churchil Livingstone,NewYork.Vprašanja1. Zato, da bi na membrani nevrona nastal akcijski potencial,se mora membranaa) hiperpolariziratib) depolariziratic) inhibiratič) adaptiratid) noben odgovor ni pravilen.2. Postinaptični nevron se vzdraži prek sinaps, kjer jepresinaptični nevron v stiku s/za) dendritib) telesom nevronac) aksonomč) astrocitid) motorično ploščico.3. Verjetnost nastanka akcijskega potenciala v nevronu sezveča, kadar se pojavi(jo)a) hiperpolarizacijab) inibitorni postsinaptični potencialic) sprememba membranskega potenciala –80 mV na–60 mVč) –80 mV na –90 mVd) prevlada ekscitatornih nevrotransmitorjev nadinhibitornimi nevrotransmitorji.66