Oktober - Planinski Vestnik

PLANINSKI VESTNIKnBBEBHBanHHkrvava leta — tako kot vsak narod na našemplanetu. Zato ni naš narod nič manjzgodovinski od drugih narodov. Da je bilna zunaj v zgodovini manj viden (nekaterimu zato očitajo, da je nezgodovinski),je bil vzrok v tem, ker nikoli ni stremelza osvajanji in za prestopanjem etničnihmej, da bi prišel v zgodovino. Bil pa jenaš narod toliko moder, da se ni nikolitepel na mrtvo: morda je že zdavnaj vedel,da sila lahko rodi le silo. Zato je preživel.V zadnjem času se državotvornost našeganaroda oglaša kot nikoli doslej v slovenskizgodovini. Veča se tudi zanimanje zaslovenske narodne simbole. Imamo skorajjavni nenagradni natečaj: ali karantanskipanter, ali knežji kamen, ali celo vojvodskiprestol. Toda že zdavnaj so prešli karantanskiknezi, knežji kamen je za vraticelovškega muzeja v drugi državi in vojvodskiprestol pod Gospo Sveto le poredkodoživlja domovinski obisk. Triglav pa jetu, ves naš in nad nami, iz kamna, ki gani izklesala človeška roka, pač pa Narava,ki je našemu narodu odmerila čudovitsvet na našem planetu.Zato je lahko le Triglav naš narodni simbol,vendar ne tak, kot je v komunističnemgrbu z žitnim klasjem, ki ga pri nasnikdar po vojni ni bilo dovolj, pa tudi nez rdečo zvezdo, ki je bila uvožena izvzhodnih lagerjev.DEL SLOVENSKE DEDIŠČINEČe smo si soglasni, da je Triglav našnarodni simbol, potem nam preostane šeugotovitev, od kod in kje kaže naš Triglavnajbolj majestetsko podobo, od kjeje najbolj podoben knežjemu kamnu alivojvodskemu prestolu v naravi.To je Triglav s Steno ali od Sovatne!Od tu najbolj simbolizira suverenost, granitnostin izklesanost in težko bi v gorskemsvetu našli goro s takim obrazom,kot ga ima Triglav. S svojim izročilom,zgodovino, naravno in kulturno dediščinoje Triglav gora z obrazom.Zakaj toliko govorimo o simbolu, o narodu,o Triglavu, zakaj je potreben takuvod v neko triglavsko obletnico? Preprostozato, ker gre za obletnico domnevnegaprvega vzpona čez Triglavsko steno,ki je zavit v legendo, kot je vse, kar je vzvezi s Triglavom. Samo v Triglavu jepoleg tega povezano vse: človek in narod,svoboda in višina, domovina in zgodovina.Le kako bi naj neki simbol ostal mit, čebi bil do kraja razvozlan (nekoč smo reklidialektično pojasnjen)! Tak simbol bi bille pohojen in onečaščen v svojem jedru.Še ljudi in umetnost, ki je sol naroda, zanimatisto, kar je skrivnostno, kar zavdaja,da misel prevzema in srce trepeče. Le vtem je draž simbolov. Samo taki so lahkosimboli in prelomni zgodovinski trenutki418 ter vse ostalo, kar je narodovo blago.Jaka Torkar: Ivan Berginc-štrukeljTudi Berginčev vzpon čez Severno stenolevo in desno od sedanje Slovenske smerije v nekem smislu legenda, ker se jeohranil v ustnem izročilu kot dejanje preprostegačloveka iz naroda. Berginčevvzpon ni bil naročen, nihče ni zanj razpisalnagrade. Prej bi rekli, da je bil skriven,saj bi ga takratna gosposka lahkooznačila kot krivolov. Zato verjamem, daje bil Berginčev vzpon storjen iz notranjesle in potrebe — enako kot je za svojestrme vzpone nekoč zapisal Valentin Stanič,prvi alpinist sploh v Vzhodnih Alpahin našega, slovenskega drevesa list.Tudi Berginc je kot vsi trentarski sinoviplezal samouk in neznan. Samo kar je onjih pisal Kugy, se je ohranilo zgodovini,vse drugo je vzel čas pozabe. Zato jeustno izročilo, ki ga je povzel Turna, zapisalapa Debelakova in drugi, temu vzponupridodalo legendo, zaradi česar je dejanjedeponirano v slovensko planinskodediščino, ker gre pač za prvi domnevnivzpon — ob vsem upoštevanju tiste Aljaževedomislice, da »lovcu srce ne miruje,dokler ne pride na vrh«.Zato je ta triglavska obletnica na svojnačin tudi pozornost do vseh trentarskihdivjih lovcev, znanih in neznanih, ki stajim dr. Julius Kugy in Evgen Lovšin, vsakiz svojega zornega kota, s knjigami postavilaknjižni spomenik.PORTRET IVANA BERGINCAKdo je bil pravzaprav Ivan Berginc, podomače Štrukelj?Osebno sem o njem napisal knjižico Prvičez steno, 1 zato ne bom ponavljal. Ob tej' Tone Strojin: Prvi čez steno — esej o IvanuBergincu; tisk Grafika Soča, založilo PD NovaGorica, 1986.

PLANINSKI VESTNIKpriložnosti naj povem le to, da je bilaBerginčeva življenjska zgodba ena odtrentarskih življenjskih usod, morda šebolj tragična od drugih: umorila ga je človeškaroka in ga vrgla v Sočo. Niso gavzele gore, pač pa hudobija človeka.Ivan Berginc sam ni zapustil nikakršnegazapisa. Največ o njegovih vzponih — vendarkljub vsemu malo — zvemo od Kugyja,saj je bil njegov vodnik, najbolj tihin skromen med vsemi njegovimi vodniki.Je pa v času svojega življenja sodil medštiri »ta hude Trentarje«, kar že nekajpove. Znana je slika štirih velikih, po katerije izdelan tudi njegov portret, deloakademskega slikarja Jake Torkarja.Zgodbe kateregakoli od trentarskih vodnikovne moremo drugače povezovati kotz gorami, Bergincevo pa zaradi usodelahko povežemo z Zlatorogovim naukom.Ker je odkrival in odkril skrite kotičkeZlatorogovega kraljestva, ga je doletelasmrt.Sicer pa je Zlatorogov nauk danes zgovornejšikot kdajkoli prej. Bolj ko s hoteli,kočami, transverzalami in stezami, scestami, sečnjo, avtomobili zastrupljamovode in zrak, povzročamo nemir in bremenimoprostor z nesnago, bolj si skrajšujemoin ožimo svoj življenjski prostorin onesnažujemo življenje.Ko bo nekoč zgodovina presojala uspešnostslovenske planinske organizacije, jene bo cenila po tem, ali je bila bolj alimanj ideološko naravnana, povezana s politikoin nacionalno in ljudsko vzravnana,ampak po tem, koliko je sama znala ohranitinaravo, Zlatorogov vrt povsod tam,kjer hodi slovenski planinec. Najbrž številokilometrov markiranih, v skalo nastre-Ijenih in s klini obitih poti ni po Zlatorogovemnauku in najbrž tudi ne po ekološkem.Tudi gostota steza, križanje transverzal,pa tudi detergenizacija higiene vkočah in sanitarije z izplakovanjem v kočahniso na ravni nekdaj bolj po kmečkomodrih, a naravovarstveno učinkovitih rešitevv kočah. Kako je z odpadki, pa vidimovsepovsod.Namesto gorništva smo razvili visokogorskiturizem. O kakšnem Zlatorogovemparku ne moremo več govoriti, pač pa le oTriglavskem — žal le s slabim priokusom.Slehernemu še tako prizanesljivemu strokovnjakuje, žal, jasno, da je Triglavskinarodni park (sam v sebi simbol) le prejiluzija kot pa legenda.ZGODOVINA ALI SLAVOSPEVJE?Vsaka triglavska obletnica je zato sporočiloin nekakšen moralni nauk. Ob vsakemjubileju — in tako tudi danes 2 — semoramo vprašati, v čem je smisel in pomenjubilejev. Ali so jubileji zgodovina alislavospevje?Če so jubileji slavospevje, gre za nečimrnostin napuh — ali za delovne zmage poboljševistično; če pa v jubilejih vidimo2 Po naključju je današnja proslava na isti dan,ko se je 11. avgusta 1924 v Severni steni Triglavaubil dr. Klement Jug.imamesto k©meoiftaojaGOREIN LJUDSTVOZa plebs ali demos je značilno, daje skupina posameznikov, ki šteje lekot aritmetična vsota ali seštevek posameznikov.Aristokracija, organizacijain hierarhija pa pomeni sistem, vkaterem vsak posameznik šteje le kotdobro utečen, poslušen in namazankolešček v mogočnem stroju. V preteklihobdobjih je veljalo, da si le aristokracijalahko privošči toliko prostegačasa in profitov, da se lahkovdaja razvoju svoje individualnosti.Toda ta individualnost je bila nujnisestavni del podobe aristokracije ins tem v bistvu anti-individualnost, sajje bila popolnoma vnaprej določena,o čemer pričajo točno določeni slogi,ki jih je v posameznih obdobjih moralupoštevati in spoštovati vsak članorganiziranega sistema, to je establishmenta,medtem ko je bila resničnasvoboda individualnosti, čeprav namnogo nižji ravni, pri plebsu.Tudi današnja subkultura punka jev mnogočem lahko le izraz establishmenta,če pomeni modno muho, ki seje oprijemljejo otroci premožnih staršev,ko dajejo kontrastni negativniodraz sloga svojih staršev; vendar paje tudi punk sam po sebi organiziranslog in s tem strogo antiindividualen.Gore kot prirodno okolje, v kateregane segajo tipalke hierarhije (v gorahodloča moč pljučnih mišic in ne posedovanjezvočnikov!), so priljubljenopribežališče mladih in ljudi zunaj sistema.Ker pa smo vsi ljudje v svojem delovnikutako in drugače organizirani,v voznem redu prometnih sredstev, vdelovnem času, delovnih organizacijahin delovnih obveznostih, želimo v prostemčasu iz take in drugačne »organiziranosti«pobegniti in se spet prikopati— do samih sebe.Boris Ogrizek419

PLANINSKI VESTNIKlzgodovino, potem je ta zgodovina zato, dase iz nje tudi kaj naučimo, potegnemokakšen nauk. Toda če je dogodek preraselv simbol, kot je v Berginčevem primeru,potem sta tak dogodek in njegov jubilejkulturna dediščina naroda in planinskeorganizacije.Narod, ki ni pogledal v sleherni kotičeksvoje dežele, tudi v Triglavsko steno, nivreden svoje domovine. Ivan Berginc jebil domnevno prvi, ki je izpolnil to narodnodolžnost.Kaj nam tak jubilej pomeni danes?Triglav in njegova planinska dediščina pripadatanarodu. Triglava narodu ne morein ne sme vzeti ne politika, ne reklama,ne hotelirstvo, ne rekorderji in virtuozi.Triglav ne more in ne sme postati panorazličnim samoreklamnim prireditvam. Tisti,ki hoče iz Triglava delati cirkus, ostanesam cirkuški klovn.Zato Triglava ni mogoče jemati drugačekot le s kulturnozgodovinske in narodnestrani. Da je Triglav tudi oseben, je lezato, ker je zdaj fizično dostopen. Tudi vtem pa je socialnost njegovega simbola.Triglav je oseben tudi zato, ker ga vsakdoobčuti kot strahopetnež ali heroj. NajboljTriglav odkriva vsakdo sam, zato trdim inbom trdil, da je Triglav gora z obrazom,v katerem lahko vsakdo vidi samega sebe.Ker je triglavsko pohodništvo seštevekvseh triglavskih romarjev, je Triglav goraz obrazom naroda.Kugy, nemški poet Julijskih Alp, se je nekočizrazil takole: »Triglav ni gora, Triglavje kraljestvo.« Ne morem si kaj, da k tejromantiki ne bi s slovenske strani dodal:Triglav je simbol in vezilo domovine. ZatoTriglav ne sme biti le za pogumne ljudi.Razumimo ga raje enako, kot ga je pisateljJanez Mencinger, ki je zapisal, da »naTriglav hodim še danes in bom vednohodil na krilih nebeške fantazije«.Samo tako lahko hodi na Triglav vsak zapriseženljubitelj narave. Samo tako bomoše ohranili Zlatorogovo kraljestvo in bognedaj,da bi moral kdaj Zlatorog strestisvojo jezo nad ljudmi, nad narodom, kije po Cankarju poselil danes še, a vednomanj »nebesa pod Triglavom«.NANGA PARBAT (8125 m) JE SPREJEL NAŠO ALPINISTKODRUGA SLOVENKA NA OSEMTISOČAKUMARJAN RAZTRESENMarija Frantar, vrhunska slovenska alpinistkaiz Ljubljane, je postavila nov slovenskiženski višinski alpinistični rekord:31. julija letos je (skupaj z Jožetom Rozmanomiz Tržiča) stopila na vrh 8125 metrovvisoke gore Nanga Parbat v pakistanskemdelu Himalaje. Bila sta edinatako uspešna alpinista iz 19-članske slovenskemeddruštvene odprave, ki je podvodstvom Mariborčana Toneta Golnarjakonec junija odšla na pot, postavila 3. julijana višini 3560 metrov pod južno stenogore bazni tabor in nato julija postavila nagori tri višinske tabore (5100, 6100, 7100metrov). Dne 24. julija so iz baznega taboraodšli proti vrhu gore Frantarjeva,Rozman in Robi Držan iz Ljubljane ter navišini 7500 metrov postavili še četrti višinskitabor. Držan se je počutil slabo inje sestopil, druga dva pa sta v šotorčkuen dan čakala na izboljšanje vremena, 29.julija pa sta se začela od tod vzpenjati poseverni strani grebena. Dvakrat sta bivakirala,31. julija okoli petih popoldne polokalnem času pa sta bila na vrhu. šele2. julija sta se vrnila v bazni tabor.ZAKAJ PRAVZAPRAV PLEZATI?— Kdo je Marija Frantar, ki je kot drugaJugoslovanka (Slovenka) stopila na vrh420 kakšnega osemtisočaka?Stara je 34 let, je učiteljica zemljepisa inzgodovine, zaposlena je kot referentka priChemo v Ljubljani, je poročena in matihčerke Marjetke, stare deset let, »ki žemalo poplezava«, kot pravi njena mama.Marija Frantar je članica alpinističnegaodseka Rašica, pleza že 15 let in je opravilapribližno 600 vzponov, v zadnjih desetihletih pa je bila na več odpravah vtuje gore: leta 1979 v južnem Pamirju,kjer je med drugim opravila prvi ženskivzpon na 6974 metrov visoki Pik Revolucije,leta 1982 kot vodja ženske odpravečez severno steno 7495 metrov visokegaPika Komunizma, ko je vseh sedem članicodprave prišlo na vrh gore, leta 1985 vTien šanu, leta 1987 kot vodja ženske odpravepo jugozahodnem grebenu JužneAnapurne, letos pozimi pa je opravila prvijugoslovanski ženski zimski vzpon čez severnosteno Eigerja (o čemer je MarijaFrantar podrobno pisala v Planinskemvestniku). Poleg tega je imela ta časogromno zahtevnih zimskih vzponov in težavnihskalnih smeri.— Kako lahko poročena in zaposlenaženska in mati še najde toliko časa zaplezanje in za priprave na vrhunske dosežke?»Včasih je težko,« pravi Marija Frantar,»toda če si človek vzame čas, si organiziradelo in ima voljo, je mogoče vseopraviti.«

PLANINSKIso v alpinizmu take in drugačne objektivnenevarnosti, vendar vedno zaupam vase;tudi kadar gre plezat mož, si mislim, da semu ne more nič zgoditi; toda če bi sevendarle kaj zgodilo, vem, da bi bil tozame velikanski šok.«PLEZANJE V SKRAJNOSTZmagovalka Nange Parbata v baznem taboru podto goro— In če se zdi, da je mogoče opraviti toin ono — ali hčerka Marjetka kdaj očitasvoji mami, ker je ni doma, pri njej?»V glavnem ne, čeprav se je že zgodilo,da mi je malo poočitala,« pravi naša sogovornica.»Vendar zdaj začenja razumeti,kaj pomeni imeti uspeh in že zna to ceniti.Posebno čisto zadnji čas pa poskušato nekako izkoriščati; včasih se rada malopotepa, ko išče družbo, in mi potem pravi,ko se jezim nanjo, zakaj jaz lahko hodimokrog, ona pa da ne bi smela. Drugačnihočitkov pa ni.«— Zakaj pravzaprav plezate, — sprašujemoMarijo Frantar, — ko je to objektivnonevaren šport? In zakaj se ukvarjates tem športom, ko imate domanekoga, zaradi katerega pravzaprav morateživeti?»Vse to vem,« odgovarja Marija, »vendarnikoli ne rinem z glavo skozi zid. Todabrez plezanja tudi ne morem živeti; mislim,da je to del mojega življenja, da seza to splača živeti, da bi bilo življenjebrez plezanja prazno, životarjenje iz dnevav dan, kot živi večina ljudi. Seveda pa sene morem braniti, če bi mi očitali, da plezamizključno zaradi sebe, ker je alpinizempač egoističen šport. Res je, da mini nikoli, odkar plezam, prišlo na misel,da bi nehala, niti potem, ko se je rodilahčerka, čeprav so bili vsi prepričani, dabom takrat nehala. V podzavesti vem, da— Ženske se ukvarjajo z vsemi športi,vključno z boksom in rokoborbo, pa sevedatudi z alpinizmom. Do katere stopnjeali mere je alpinizem po vašem mnenjuše primeren za ženske, kolikor sevedato kot ženska lahko objektivnoocenite?»Gore so gore in tehnične težave so isteza ženske kot za moške. Kot so zmogljivostirazličnih moških različne, so različnetudi zmogljivosti žensk — in kolikor pačkdo zmore, toliko zmore. Vendar po mojemmnenju alpinizma ni mogoče primerjatiz boksom, ki zame ni estetski šport.Če še tako velike napore ženska zmore,jih pač zmore — in to velja tudi zašportno plezanje.«— Vrhunski alpinizem in plezanje v izjemnihvišinah pa tudi že ni več pravestetski šport.»Se strinjam, to je že mazohizem. To jevelikanski napor, brez katerega ni uspeha.Kdor hoče zdaj biti vrhunski, se moralotiti tudi tega. To pa hočem biti tudi jaz— ali pa bi vsaj rada bila: ne zaradi slave,ampak zato, ker mi je to všeč. S takšnihtur, kjer človek veliko da od sebe, pridešv dolino kar nekako prerojen, sprejemašvse dobro in pozabiš, da je svet hudoben— potem pa seveda spet padeš v vso tovsakodnevno zmešnjavo. V začetku pa sizelo vesel, da si sploh prišel nazaj.«— Ali ste se odločili, da se bosfe ukvarjaliz vsemi plezalskimi dejavnostmi alipa plezali predvsem v najvišjih gorah?»Z vsemi alpinistično plezalskimi dejavnostmise hočem ukvarjati, čeprav psihičnonekako nisem najbolje pripravljenana športno plezanje — ali pa sem prevečklasično vzgojena in nekako nazadnjaška.Pa tudi premalo časa imam, da bi vsakdan trenirala prosto plezanje, zato mitakšno plezanje ne uspeva najbolje. Nazimskih vzponih in v visokih hribih pa semspoznala, da sem kar dobro psihično pripravljena,da zmorem tisto, kar sem senamenila narediti.«KLASIČNO IN ŠPORTNO PLEZANJE— Prosto plezanje je šport in ima s klasičnimalpinizmom komajda kaj skupnega.Se strinjate s tem?»Mislim, da alpinizem ni nekaj privzdignjenegain vzvišenega, je pa prav gotovodoživetje — in šport tudi.« 421

PLANINSKI VESTNIK422Nanga Parbat in smer, po kateri sta plezala Frantarjevain Rozman— Starejši alpinisti so prepričani, da jealpinizem tudi nekakšna filozotija.»O tem ne razmišljam preveč. Včasih jemorda bila, strinjam pa se s tistimi starejšimialpinisti, ki pravijo, da je alpinizemnačin življenja. Toda kdor hoče bitizdaj vrhunski alpinist, mora veliko trenirati,veliko žrtvovati in tvegati, medtem koje športno plezanje čisti šport, tekma.Plezalec je soplezalcu tekmec, alpinist paje soplezalcu prijatelj, za katerega se bojienako kot zase.«— Kaj imata torej še skupnega alpinizemin športno plezanje?»športna miselnost je povsod enaka —biti hitrejši, boljši, višji ali splezati težjesmeri, medtem ko človeka, ki se ukvarjataz eno od obeh dejavnosti, bistveno različnogledata na svoje udejstvovanje. Klasičnialpinizem je mnogo bolj mazohističenkot športno plezanje, kjer je vse skupajmnogo preprosteje, medtem ko je trebapri klasičnem alpinizmu delati velikobolj z glavo — in treba je vedeti velikostvari, katerih pri športnem plezanju nitreba poznati; pri športnem plezanju pridebolj do izraza telo in nekoliko manjglava, pri klasičnem alpinizmu pa je trebapogosto znati presoditi sto stvari.«— Kaj pa tisti, ki se ukvarjajo takos športnim plezanjem kot z alpinizmom?»Zame je športno plezanje trening, dazmorem težje alpinistično smeri ali da jihlažje splezam, medtem ko tekmovala verjetnonikoli ne bom, ker bi bila zame prevelikapsihična obremenitev nastop predpubliko.«— Ali ni tudi nekakšno tekmovanje, kogreste, na primer, na Nanga Parbat?»Da, je, vendar tam nimam neposrednegatekmeca in nihče te ne gleda, če pa teže kdo, te s strahom, kako se bo vseskupaj izšlo, medtem ko na športni tekmivsi čakajo, ali boš padel ali ne.«ŽENSKA NA VISOKI GORI— Kako po vašem mnenju vpliva ženskabiologija na alpinistično udejstvovanjepri najtežjih vzponih in v največjih višinah?»Mislim, da je vse skupaj kar v redu. Našaprednost je ta, da ženske bolje prenašamovišino, kar lahko povem tudi iz lastnih izkušenj:ko smo bili skupaj, so imeli fantjena splošno večje težave kot ženske in jihje tudi kakšna bolezen hitreje in laže dodelalakot ženske. Res pa je, da ženskenismo tako eksplozivne in močne kotmoški. Na Anapurni sem videla prav slabotneženske, ki so bile občutljive namraz in ki tudi nesti niso mogle kdovekoliko.«— Kako ženska psiha, ki je drugačna odmoške, vpliva na ekspedicijski način življenjain plezanja?»Verjetno je to zelo različno: sebe ne moremsoditi enako kot marsikatero drugo

•HHanHBMDBnPLANINSKI VESTN1Kplezalko. Sama sem, na primer, vedno šekar vztrajna in hočem vedno izkoristitiprav vse priložnosti, ki se mi ponudijo, dabi prišla na vrh ali da bi splezala določenosmer. Na zadnji odpravi pa sem videlanekaj fantov, ki so prav hitro obupali.Pri ženskah je isto: nekatere so zelovztrajne, nekatere pa manj odločne. Kar pazadeva emocije, čustvovanja, moram povedati,da so ženske dosti prej nevoščljivekot moški: če kakšna ve, da smeri ali plezanjane bo zmogla, te hoče prepričati (čevidi, da ti zmoreš), da tega pač ni mogočesplezati in naj ne plezaš, da ne bi tisplezala, ona pa ne. Mislim, da pri moškihtega ni. Morda ni lepo, da to pripovedujem,toda res je. To se mi zdi kar bistvenastvar. Pri organizacijah odprav pa so bile,kolikor vem, ženske vedno zelo pridne;tudi vse ženske, ki smo se našle na odpravi,smo vedno znale angleško, medtemko pri fantih ni bilo tako — pa tudimanj iznajdljivi so fantje od žensk. Karpa zadeva plezanje na največjih višinah,mislim, da alpinistka, ki fantom ni zoprna,moško ekipo nekako pomirja in je mešanadružba kar prijetna.«— Kdaj ste se odločili plezati tudi ponajvišjih gorah sveta in kako ste prišlido Nanga Parbata?»Odkar sem začela plezati in odkar semspoznala, da mi to še kar gre od rok inda bi lahko zlezla tudi na visoke hribe. Kosem bila leta 1979 v Pamirju, sem videla,da mi takšno plezanje še kar ustreza, danisem imela težav z višino in da sem tamnaredila toliko kot marsikateri fant ali paše več. Takrat sem se odločila za plezanjepo najvišjih hribih — in sem začela iskatipriložnosti, na primer na odpravah na ČoOju ali Šišo Pangmo, vendar iz tega nibilo nič. Tako sem se zdaj odločila zaNanga Parbat.«POT NA VRH— Kdaj ste prvič realno pomislili, daboste prišli na vrh tega osemtisočaka?Opišite nam, prosim, tisti del te slovenskealpinistične odprave!»Skoraj vsak, ki se odpravi na takšnopot, je doma prepričan, da bo prišel navrh, kajti sicer ne bi šel na pot. NangaParbat je visoka gora z visoko steno inpotrebuješ ves teden približno ugodnegavremena, da bi prišel na vrh. Ko sem videlatiste silne snežne nevihte in nevarnamesta v steni, sem včasih kar obupala.Potem ko je stal tretji višinski tabor(vedno sem bila zraven, ko smo postavilinov tabor), smo sestopili v bazni tabor inse dogovorili, da bomo naslednjič poskusilipriti na vrh. Takrat sem prvič začelaverjeti, da so možnosti za uresničitevtakega načrta popolnoma realne. Medsosednjima taboroma smo hodili po endan, med taboroma ena in dva ponoči,ker je podnevi tam neprestano grmelo vdolino in je smer objektivno izredno nevarna.Naslednjič smo prišli v troje še donaslednjega, četrtega višinskega tabora vvišini 7500 metrov, kjer so Robija začelamočno boleti pljuča, midva pa sva seustrašila, da bova morala sestopiti z njim,ker ne bo mogel sam. Kljub težavnemu inkar zoprnemu terenu je Robi sam sestopil,Jožeta je tudi nekoliko bolelo grlo in ni sepočutil dobro, vendar sva po posvetuna grebenu, kjer se teren prevesi na drugostran, sklenila nadaljevati pot. Takratse mi je zdelo, da bova prišla na vrh, kobova premagala še 700 višinskih metrov.Spustiti sva se morala še 300 metrovnavzdol, dvakrat sva morala še bivakirati,ker je bilo po gori vsaj štiri kilometre dalečdo vrha, spustila sva se po snežnihvesinah in težkih prečkah po granitnihploščah in čez greben. Zvečer ob kakšnihdevetih sva se ustavila na ploščadi in začelakopati uravnavo za šotor, pri čemerje Jožu padel nahrbtnik kakšnih sto višinskihmetrov dol. Sama sem ga šla iskat,Jože pa je med tem kopal — in ob enihSlovenci na osemtisočakihNanga Parbat, po višini deveta najvišjagora na svetu (8125 m), je enajstiosemtisočak, na katerem so stali slovenskialpinisti. To slovensko osvajanjeosemtisočakov se je začelo leta1975, ko so naši prišli na Makalu(8463 m). Leta 1977 so priplezali naGašerbrum I (8068 m), leta 1979 naMount Everest (8848 m), leta 1984 naManaslu (8163 m), leta 1986 na BroadPeak (8047 m) in Gašerbrum II (8035 m),leta 1987 na Daulagiri (8167 m), leta1988 na Čo Oju (8201 m), leta 1989 naLotse (8516 m) in na Šišo Pangmo(8046 m), letošnjo pomlad pa naposledna Nango Parbat. Načrt slovenskih alpinistovje, da bi na ostale tri osemtisočake,kolikor jih je še na Zemlji, splezaliletos in v prihodnjih dveh letih.Morebiti se bodo Kangčendzenge (8586metrov) lotili še letošnjo zimo, na AnapurnoI (8091 m) bo Tomo Česen poskušalsam splezati prihodnjo pomlad,K-2, druga najvišja gora na svetu (8611metrov), pa bo zadnja, na katero naj bisplezali naši alpinisti.Sicer pa je doslej stalo na vrhovihosemtisočakov že 31 slovenskih alpinistov.Povedati je treba, da je bilo nate gore organiziranih 14 uspešnih odprav(računajoč tudi odpravo na JalungKang, 8505 m, ki ni glavni, ampak zahodnivrh Kangčedzenge), od tega podve na Mount Everest in Lotse.423

PLANINSKI VESTNIKiponoči sva se skobacala v postavljenšotor in začela kuhati. Preostanek nočinama je veter napihal za šotor tolikosnega, da nama ga je čisto stisnilo in svadobesedno pobegnila iz njega. Nekje medseraki sva v dokaj težavnem terenu naslednjidan spet postavila šotorček in hotelaše isti dan na vrh, vendar sva po eniuri hoje ugotovila, da nisva nikamor prišla.Zato sva sklenila naslednje jutro oditizelo zgodaj. Na pot sva šla ob kakšnihsedmih, napravila enourno pot prejšnjegadne v desetih minutah — in prišla ob petihpopoldne na vrh.«KAM PA NAPREJ?— Kakšen občutek je bil to za vas?»Vesela sem bila predvsem zato, ker se jepot spet obrnila navzdol in ker je bilo delonapol zaključeno (saj je bilo treba priti šedol). Čeprav sem bila prvič čez 8000 metrovvisoko, nisem imela nobenih nenavadnihali vzvišenih občutkov. Plezala svaseveda brez kisikovih mask in sva se protivrhu kar pogosto ustavljala. Vrh je skalnat,na njem so kamni, po katerih sva sekar malo presedala, kot s stolčka nastolček.«— Vas je bilo na tej gori kdaj strah?»Ko sva bila na vrhu, me ni bilo, ko pasva plezala tiste prečke pred vrhom, me jebilo strah, da kdo od naju ne bi padel insi poškodoval nogo.«— Ali vas je sicer strah v težkih smerehin stenah?»Če je tam nevarno, me je strah.«— Kljub temu pa kar plezate — in bostenaslednjič spet.»Vem, da me bo naslednjič spet strah,vendar se vedno znova odločim, da gremplezat. Toda vedno si v trenutkih strahudopovedujem, da je bilo kdaj prej čistoenako in da se bo tudi tokrat vse dobroizteklo, če le ne bo huje, kot je bilozadnjič.«— Ali kdaj premišljujete o tem, da sekakšna taka tura ne bi čisto izšla?»Vem, da bi se lahko tako končalo, vendaro tem ne premišljujem.«— Kateri so vaši veliki načrti za bližnjoprihodnost?»Rada bi splezala zadnje probleme Alp,tri znamenite stene, ki jih še ni zmoglanobena naša ženska. Imam tudi še nekajtežjih lednih in kombiniranih smeri v Alpah,ki bi jih rada splezala, po možnosti pozimi.Seveda pa bi rada šla še na kakšenosemtisočak — ta trenutek me kar zelozanima K-2. Potem bi se nemara lotila šekakšnega osemtisočaka...«— Torej še ne nameravate odnehati innehati?»Nikakor, ker mislim, da sem šele sedajdobila pravi zalet. Zadnji dve leti sem seveliko naučila, ko sem spet pošteno začelaplezati. Nikakor še ne mislim nehati.«REDNO LETNO SREČANJE KOMISIJE UIAAVAROVANJE NA NEVARNIH STRMINAHZVONE KORENČANV Fulpmesu v Stubaiskih Alpah v Avstrijije bilo od 21. do 23. junija letos rednoletno srečanje varnostne komisije UIAA.Prvi dan srečanja smo na ledeniku preizkušalinosilnost novih lednih klinov. Svojeizdelke so prinesli proizvajalci Stubai,Kamp, Faces iz Velike Britanije in Sovjeti.Zahodni proizvajalci se super lahkim sovjetskimtitanovim klinom poskušajo približatiz aluminijevimi zlitinami. Večina klinovje bila cevnih (cela in ne polovičnacev) z navojem; novost je samo Stubaijevcevni navojni klin, pri katerem lahko uhoz uvijanjem po steblu klina spustimo dopovršine ledu (odpravimo škodljivo ročico),če ne moremo uviti celega klina.Kline smo prek dinamometra obremenjevaliz vitlom snežnega teptalca. Največ jezdržal novi Stubaiev nastavljivi klin (24,00kN, zlom na sredini stebla), drugi cevni klini(Faces, Kamp in sovjetski) pa od 15 do424 21 kN (zlom stebla, pri enem od sovjet-skih pa snetje ušesa s stebla). Vsi ti klinizadoščajo varnostnim normam.Preizkusili smo tudi konične kline, ki jih jetreba v led zabiti. Vsi po vrsti so se skriviliin izpadli pri silah med 4 in 6 kN. Najslabšese je obnesel ledni kavelj, ki je izpadelže pri 2 kN.Nadalje smo preizkusili tudi nov Stubaijevcepin FKW steep ice, ki je bil z oklomzabit v led in obremenjen na dnu ratišča.Glava se je odlomila pri obremenitvi6,5 kN, kar je za cepin zelo dobro.LAVINSKE ŽOLNETrenutno proizvajajo v Evropi lavinske žolneFrancozi, Švicarji, Avstrijci in Nemci,dovoljeni pa sta frekvenci 457 in 2,790 kHz.Evropski standardi bodo leta 1992 dovoljevalisamo frekvenco 457 kHz.Od lavinskih žoln je zdaj najustreznejšišvicarski Barivox, ki deluje na frekvenci457 kHz, je v enem samem kosu (brezposebne slušalke) in ima največji domet

PLANINSKI VESTNIK(70 do 80 metrov). Za ljudi s slabšim sluhomali za pilote helikopterja lahko priklopimopotenciometer z iglo. — Kot zanimivostje vredno omeniti, da je frekvenca457 kHz za lavinske žolne v ZDA prepovedana,ker jo uporablja obalna straža.Švicarji so posebej opozorili na pomembnostpravilne uporabe žolne, saj so v zadnjihdveh zimah našli v plazu dve žolni,ki sta bili sicer nastavljeni na oddajanje,vendar nista bili privezani na telesi lastnikov,ki sta zaradi te drobne napake preminila.Drugi dan srečanja je zasedanje komisijeodprl predstavnik gostitelja VVinfried Neiz,prisotni pa so bili predstavniki nacionalnihzvez Avstrije, Nemčije, Švice, Italije,Anglije, Francije, Češkoslovaške, Sovjetskezveze, ZDA, Kanade in Jugoslavije terproizvajalci Arova Mamut, Petel, Kong,Kamp, Stubai in Faces. Pri glasovanju soimeli — kot običajno — predstavniki zvezpo en glas, vsi proizvajalci skupaj pa triglasove.VRVIInformacijo o delu delovne skupine zavrvi je dal Pit Schubert, ki je dejal, da sebo test že testiranih vrvi ponavljal največna šest let; v pripravi je dodatek standardu»test ostrega roba«; polmer »ostregaroba« naj bi bil namreč v prihodnjeza različne terene različen, tako da biimele vrvi v prodaji različne oznake, naprimer »za granit« (dražja, odpornejša vrv,preizkušena na manjši radij »ostregaroba«) ali »za ledenike« (cenejša, manjodporna vrv). Testna središča ugotavljajo,da vsebnost titanijevega dioksida v vrviprecej zveča obrabo na robovih, raziskatipa je še treba, od kod pride v vrv.Proizvajalci predlagajo zamenjavo »testaprek ostrega roba« s »testom plašča«,vendar je bil prvi test sprejet z glasovanjem.Predstavnik francoskega testnega centraje pokazal počasen video posnetek vponkepri preskusu vrvi na padec. Vponka jebila vpeta prek traku in druge vponke vklin, faktor padca pa se je večal od 0,5 do2 pri 80-kilogramski uteži (faktor padcaje dolžina prostega pada uteži, deljena zdolžino vrvi). Ker se je vrv napela, je zavibriralain zapora vponke se je odprla.Pri faktorjih, večjih od 1, je vponka počila.Zanimivo je, da se zgornja vponka vklinu ni nikoli odprla. Pri vponkah, kjer jesila za odpiranje zapore 30 N ali več, neprihaja do odpiranja. Zaključki tega preskusaso upoštevani v točki o vponkah.Testni center BSI (Velika Britanija) rešujevibracije v vrvi tako, da vrv prednapnejo spetkilogramsko utežjo, nato pa nanjo spustijoutež z maso 75 kilogramov.Problem je tudi pretrg vrvi v najlonskemvozlu, s katerim je privezana utež. VozelTestiranje vponk: koliko zdržijo, zakaj se odpirajose pri padcu zadrgne, pri tem se strgaplašč vrvi in nato še jedro, če se vozelstrga pred petim padcem, ga je dovoljenozamenjati z vpleteno osmico.Pit Schubert predlaga zamenjavo preskusaene dvojne vrvi s 55-kilogramsko utežjo spreskusom dveh dvojnih vrvi z 80-kilogramskoutežjo. Delovna skupina bo venem letu precizirala pogoje.PLEZALNI PASOVI ZA OTROKEZdravniška komisija UIAA predlaga posebnoizvedbo otroških pasov z višjim pritrdiščemzaradi višjega težišča. Delovnaskupina predlaga uvedbo dveh dimenzijotroških pasov — za starost od pet dodevet in od devet do dvanajst let.Zaradi manjše mišične zaščite morajo bititrakovi otroških pasov ustrezno širši. Teufellbergže proizvaja dve velikosti otroškihpasov, vendar zagovarja deljene pasove(deljen zgornji in spodnji del) zaradi lažjegaprilagajanja. Deljene otroške pasoveso udeleženci srečanja v razpravi zavrnili,kajti sedežni del takega pasu otroku kajlahko zdrsne z zadnjice pod kolena. Naotroške pasove je treba dodati napis»samo za otroke«, da takšnih pasov ne biuporabljali manjši odrasli ljudje.Pasove je treba testirati predvsem na položajtelesa pri visenju in možen čas visenja,ne pa na padce. — Evropske normeotroške pasove samo priporočajo,enako kot otroške čelade. To je delo, kiše čaka skupino za pasove do naslednjegazasedanja. 425

PLANINSKI VESTNIKČELADEPit Schubert je poročal tudi o delu skupineza čelade in predlagal, naj bi iz standardaUIAA črtali stransko in temenskotestiranje čelad, ker poskusi kažejo, daimajo vse preizkušene čelade v teh dvehsmereh enako nosilnost kot od spredaj.Ostaneta torej preskus z vrha (navpičnaudarna utež) in preskus od spredaj. Vertikalnoje ustrezna vrednost energije 100 J,horizontalno pa 25 J. Absorbirana energijalahko odstopa samo za pet odstotkov; primanjši energiji (razbita čelada pri manjšienergiji) pride do poškodbe glave, privečji absorbirani energiji (ko se čeladane razbije) pa do zloma lobanjskega dnaali tilnika.Teža čelade ni omejena, vendar je v interesuproizvajalca, da izdeluje čim lažje.KLINIDelovna skupina je na srečanju predlagalauvedbo zahteve o najmanjši luknji vušesu klina (kot je sicer že določeno zaploščice svedrovcev). Navadni klini zanapredovanje naj bi po sklepu komisijeostali nespremenjeni (prosta volja proizvajalca),varovalne kline pa bi poenotili sploščicami, pri čemer mora biti debelinaušesa obojih najmanj tri milimetre. BSIiz Velike Britanije predlaga povečanje zaokrožitveluknje ušesa (roba) od 0,2 na0,5 milimetra, proizvajalci pa se s tem nestrinjajo. Delovna skupina bo do naslednjegasrečanja ugotovila, ali rob 0,2 milimetrares lahko poškoduje vponko inpredlagala rešitev.Kar zadeva material za kline, zahtevajonorme UIAA samo preskus in deklaracijoproizvajalca materiala, ne pa rentgenskegaali ultrazvočnega testa materiala. PitSchubert je zadnja leta iztolkel iz smeriin plezalnih vrtcev približno 6000 klinov,starih deset do petnajst let — in niti edenni bil poškodovan. Zato lahko zahteva potestu materiala še počaka.VPONKEPo letu 1992 bo UIAA (in Evropski standard)ukinil nekaj jamarskih vponk, vendarbi lahko želeli, da jih proizvajalci nebi nehali izdelovati, ker je nekatere zdajše nemogoče nadomestiti.UiAA določa silo za odpiranje in zapiranjezapore. Že v točki o vrveh smo zvedeli zaodpiranje zapore pri padcih. Rešitev je alipovečanje sile odpiranja (neugodno) alizvečanje vzdolžne nosilnosti odprte vponke.Zdaj obstajata dve vrsti vponk: normalne(za varovanje), ki v vzdolžni smeri (priodprti zapori) vzdrže 7 kN, in lahke (zanapredovanje), ki imajo vzdolžno nosilnostodprte vponke 6 kN. Zdaj so predlagali poenotenjena 7 kN, čemur pa proizvajalcinasprotujejo, saj izdelajo 60 do 80 odstotkovlahkih vponk in le ostanek varovalnih.O tem problemu bo na podlagipreiskav rekla zadnjo besedo delovna skupina.Pomembno je tudi, da prečna sila (ki nioznačena) ni manjša od vzdolžne sile vodprti vponki, ki je označena.Na zaključku smo ugotovili, da se je vtreh letih, odkar smo se na takem srečanjuzadnjič ukvarjali z varovalnimi sistemi,pojavilo precej novih varovalnih sistemov(ploščice, osmice, StohI itd.), zatobo treba vse te sisteme natančno pregledati,zmeriti sile in se prihodnje leto odločitiza najustreznejše.426Gore in dolineSodobna medicina je — vsaj v svojiteoriji — v mnogočem takšna, kakršnoje celotno sodobno človeštvo v vsehsvojih dejavnostih: zelo učinkovita prirazstavljanju enote na prafaktorje —enako kot to uspeva otroku, ki ga zanima,kaj je v tej novi igrački. Začnese z anatomijo — z raztelešen jem, nadaljujez obdukcijo, prav tako raztelešenjem,in gre prek tkiv, ki so vidnale pod najnatančnejšim drobnogledom,do molekul, ter konča z atomi. Natopa se — enako kot otrok, ki se zagledav žagovino, ki se vsuva iz prerezanegamedvedkovega trebuha — vzadregi sprašuje, kaj sedaj.Če vzamemo, da je vrhovni smoter innajvišja umetnost popolna harmonijacelotne narave, lahko mirno ugoto-vimo, da se sodobno človeštvo zanesljivoin z vse večjo hitrostjo od tegasmotra oddaljuje: naravo smo nadomestiliz betonom in železom in najmanjšozelenico v mestih vkovali vpredpise. Tako smo si vzeli možnost,da nas priroda kot pes čuvaj vračav čredo ekološke celote z nežnim laježemin božajočimi vgrizi ter izgubljeniiz črede padamo čez prepadeekoloških katastrof in smo prepuščenihudim zobem volkov kuge.Ob tem lahko gore smatramo za rezervatenedotaknjene narave z ohranjenoharmonijo, iz katere se z razširjanjemta lepota more razširiti tudi vdoline.Ne širimo torej doline v gore z neekonomskimi»športnimi« in zabaviščnimiter hotelskimi centri, ampak dovolimogoram, da se razširjajo v doline.Boris Ogrizek

PLANINSKI VESTNIKPISMA IN POGOVORI Z VRHOVI SLOVENSKE VLADEPZS POMAGA ODPIRATIZAPRTO OBMOČJE SLOVENIJEPredsednik Planinske zveze SlovenijeAndrej Brvar je konec junija in sredi julijapisal daljši pismi predsedniku slovenskevlade Lojzetu Peterletu in ministruza notranje zadeve Igorju Bavčarju.Vsakega posebej je nadrobno seznanil znajpomembnejšimi nalogami PZS in z nekaterimiprav impozantnimi statističnimipodatki, ki kažejo, koliko je v naši republikiplanincev, kaj vse so postavili inuredili in kaj vzdržujejo, poleg tega pa juje seznanil tudi z nekaterimi načrtovanimidejavnostmi slovenskih planincev.PISMO PREDSEDNIKU VLADE»V zadnjem času,« piše v pismu LojzetuPeterletu, »je najbolj aktualna potreba, daohranimo gore žive in predvsem ekološkočiste. Onesnaževanje narave, ki ga prispevajoplaninci, je največje tam, kjer jekoncentracija planincev največja — v planinskihpostojankah. Čeprav trdnih dokazovin analiz, ki bi potrjevale splošno onesnaženje,ki ga povzročajo postojanke, tahip ni, pa želimo s splošno usmeritvijo delovatitako, da zmanjšamo porabo pitnevode v gorah na minimum. Zavedamo senamreč, da bo svetovni problem leta 2000pomanjkanje pitne vode. S tem v zveziimamo že pripravljene predloge: uvedbasuhih stranišč v planinskih postojankah,nadomestitev agregatov z alternativnimiviri energije (sončne celice, veter) in bistvenozmanjšanje pranja v gorah. S tem vzvezi že tečejo priprave, da omejimo izbirohrane v gorah in da začnemo planincinositi v nahrbtniku tudi rjuho.V povezavi s samoupravnim sporazumompredlagamo, da bi v prihodnjem obdobjubila vsebina sporazuma o vlaganjih v visokogorskeplaninske postojanke ekološkoobarvana. To pomeni, da bi dajali prednostuvedbi suhih stranišč in nadomestitvidizelskih agregatov s sončnimi celicamioziroma pogonu na veter.Eno od skupnih vprašanj je po našemmnenju tudi odpiranje zaprtih območij. Vzgodovini je vedno obstajala elita, ki sije rezervirala prostor, v katerega navadensmrtnik ni smel vstopiti. Planincem je vseeno,ali so kakšna območja zaprta zaradiobrambnih, lovskih ali državnih potreb,posledica pa je vedno ista — tak predelslovenske zemlje je za nas nedostopen.Zato pozdravljamo napovedano odprtje območjaKočevske Reke, hkrati pa smo žezačeli pripravljati načrt, kako bi speljalinekaj planinskih poti po predelih, ki soplaninsko zanimivi. Pričakujemo, da se bota proces nadaljeval in da bosta ponovnodostopna tudi Krim in Boč, da bomo lahkovarneje hodili po hribih od Postojne doPivke itd. S tem bi za hojo odprli območjajužno od Ljubljane in v veliki meri razbremenilinekatere planinske predele. Stem v zvezi je povezano tudi vprašanjemejnega pasu, ki je pred kratkim zaposlovaloslovensko javnost. Planinci smo že tedajizrazili stališče, naj bi mejni pas ukiniliin da naj bi milica prevzela skrb nadčuvanjem meje.«Posebej je Andrej Brvar opisal stanje Gorskereševalne službe, ki opravlja napornoin nadvse koristno (tudi) humanitarnodelo, in prosil predsednika slovenske vlade,naj pomaga omogočiti, »da predlaganespremembe zakonov ne bodo obšle statusaGorske reševalne službe«.Naposled se je dotaknil še slovenskegaalpinizma, »ki je ta hip prav v svetovnemvrhu« in dal v razmislek svoj predlog, »dabi v katero od kulturnih misij (predavanja oalpinističnih dosežkih) poslali alpiniste. Tovelja še toliko bolj, ker je alpinizem mnogobolj cenjen v zahodnoevropskih državahkot v Jugoslaviji (predvsem Francija,švica, Avstrija in Nemčija).«PISMO NOTRANJEMU MINISTRUSlovenskemu notranjemu ministru IgorjuBavčarju je predsednik PZS Brvar pisal, dase precejšen del evropskih turističnih tokovz morskih obal preusmerja v notranjostin v gore, »s tem v zvezi pa se planinskepostojanke vsako leto srečujejo sproblemom prijavljanja tujcev. Zahteva, daje potrebno v 24 urah dostaviti prijavnicena ustrezno PM, predstavlja za marsikaterovisokogorsko postojanko nerešljiv problem.Morda bi poiskali skupno pametnorešitev izmed mnogih, ki smo jih že predlagali.«Potem ko je Andrej Brvar — enako kotpredsedniku vlade Lojzetu Peterletu —tudi Igorju Bavčarju razložil delovanje, financiranjein težave GRS, mu je podrobnejenanizal poglede Planinske zveze nazdaj še vedno zaprto območje KočevskeReke, ki je za planince nadvse zanimivo.»Predel Kočevske Reke,« je zapisal AndrejBrvar, »je za planince zanimiv, predvsemše obronki nad Čabranko in Kolpo ter Go- 427

PLANINSKI VESTNIKiteniški Snežnik. Zaradi obširnosti območjain nedotaknjenosti bi bilo prenevarnoodpreti ta predel za množičnejši obisk,ne da bi prej označili nekaj planinskihpoti.«Potem je predlagal: »Izhodišče planinskihpoti bo obstoječa planinska postojankapri Jelenovem studencu, ki jo upravlja PDKočevje. Obenem pa bi morali dobiti približnoštiri do pet ur hoda od te koče šeeno planinsko postojanko. Planinci smopripravljeni prevzeti katero od obstoječihlovskih koč v upravljanje za potrebe planinstva.Ker je območje v dobršni meriohranilo še prvobitni značaj, je potrebnovsak poseg v prostor dodatno pretehtati.Da bo označevanje planinskih poti potekalokarseda strokovno, se bo še posebejvključila komisija za pota pri Planinskizvezi Slovenije. Poslanstvo PZS pri odpiranjuzaprtega območja Kočevske Rekeje v infrastrukturnem urejanju predela. Topomeni, da bomo poskrbeli za ureditevplaninskih poti, izdajo kart (kar je delomaže realizirano s karto Gorski Kotar), upravljanjemplaninskih postojank, izdajo vodnikovin usposobitvijo vodnikov za vodenjedruštvenih izletov v te predele. Meddelavci posestva Snežnik je nekaj planin-cev. Zato bi bilo smiselno, da planinskoposeganje v tem delu izvedemo skupaj znjimi.«SPREJEM DELEGACIJE PZSTako predsednika vlade kot notranjegaministra je predsednik PZS prosil za sprejemmanjše delegacije slovenskih planincev,da bi v osebnem pogovoru razrešilinekatera vprašanja. Tako je Igor Bavčar,slovenski notranji minster, sprejel predsednikaPZS Brvarja, podpredsednika JožetaDobnika in tajnika Janka Pribošiča, kiso med drugim posebej poudarili, da seplaninci zavzemamo za čimmanjšo merov omejevanju gibanja ljudi, tudi tujcev,tako ob meji kot v notranjosti dežele. Republiškisekretar Bavčar se je strinjal spredlogom o markiranju poti v območjuKočevske Reke, predvsem v smeri Kolpein Čabranke, ki bi usmerjale ljudi, zagotavljalered v prostoru in tako prispevalek varovanju neokrnjenosti naravnega okolja.V načrtu Založbe pri PZS je izdelavaplaninske karte 1 :25 000 za to območje.Nova slovenska vlada doslej še ni pokazala,da planinski organizaciji, eni od najstarejšihin najbolj množičnih društvenihorganizacij pri nas, ne bi bila naklonjena.POTI IN STRANPOTI MNOŽIČNEGA PLANINSTVAPREOBLJUDENA POTA IN PREPOLNE KOČE428PAVLE ŠEGULAPlaninska organizacija si je v svoj delovniprogram zadala tudi (in predvsem) nalogo,da bo gore približala vsakomur, ki bi jihrad pobliže spoznaval in obiskoval. V skorajsto letih njenega obstoja ji je ta ciljuspelo v marsičem doseči in celo preseči.Dandanes se rada in pogosto pohvali zmilijoni in več planincev, ki vsako leto (inzlasti poletje) v nezadržnem valu preplavijonaše gore in oblegajo planinske postojanke.Trudi se, da bi bil obisk še večji,bolje organiziran in združen s čim manjšiminevšečnostmi. Kajti ni lepo vse, kar sekaže očem dolincev, posebno tistih, katerihpota se le redko ali pa kar nikoli nekrižajo z gorskimi stezicami. Radi bi povsemodpravili ali vsaj kar najbolj zmanjšalištevilo nesreč, izboljšali varnost napoteh in drugje, povečali udobje v gorskihpostojankah, dosegli, da bi se obiskovalciobnašali lepo in spodobno, da bi prizanašaliokolju — in še marsikaj drugega.O varnosti v gorah pišemo veliko. Da bibila kar največja, so planinci ustanovilicelo svojo lastno Gorsko reševalno službo.Veliko opozarjamo in dosti storimo, da bine bilo nesreč. Vendar pa je z varnostjoposredno povezano tudi marsikaj drugega.O nečem, kar sodi v to zvrst težav, ki tarejosodobnega planinca, bi rad zapisalnekaj ugotovitev, dal pa tudi kakšen predlogv premislek.NENORMALNE RAZMERESpomnimo se, da so različni predeli slovenskihgora različno obiskani. Ogromnoje predelov, kjer so ljudje kljub vsem lepotamin dobrim potem prava redkost.Tudi koč, ki se ne morejo pohvaliti s preobilnimobiskom, ni tako malo. O vsemtem v glavnem zelo malo vemo; po drugiplati pa je to neravnovesje za društva, zaodbore, zveze, za lastnike in upravljalcepoti in koč prav hud problem. Tistih, kizahajajo v gore, to ponavadi prav nič nezanima, razen — seveda — če so osebnoprizadeti.To naj bi bila prva, »hladna« plat medalje.Bolj znana in »vroča« je druga: prenapolnjenekoče in pota. Na stezah — tudiizpostavljenih, težjih, zavarovanih plezalnihpoteh — se pogosto, še najbolj ob sobotahin nedeljah, tare mlado in staro, davse skupaj že prehaja v svoje nasprotjetistega, kar ljudje iščejo in si žele: mir,lepoto, sprostitev. Če to bežno podobo po-

PLANINSKI VESTNIKdrobneje opredelimo in zaokrožimo, jestvar nekako takale:Obisk v nekaterih predelih (na primer vosrednjem delu Julijskih Alp z »epicentrom«na Triglavu in bližnji okolici) konectedna in ob lepem vremenu pogosto tudisicer daleč presega razmere, ki jim šelahko rečemo »normalne«. Z malce pretiravanjajih lahko primerjamo s stanjemna cestah in okrog prometnih vozlišč predzačetkom in po zaključku delovnega časa,s počitniškimi kolonami vozil na cestah obodhodu in vrnitvi z dopusta ali z okolicoštadionov in prizorišč pop glasbe ob večjihin zanimivejših prireditvah. Organizirani(zlasti) množični pohodi ob različnihpriložnostih stanje samo še poslabšajo.Seveda moramo biti pravični! Če gre zapoti s Kredarice, Doliča, Planike na Triglav,so te ob navalu stotin planincev silovitopreobremenjene in kljub vsemu varovalnemu»udobju« neustrezne, saj se zaisti klin hkrati ne more prijeti več ljudi,pa tudi izogibanje je marsikje nemogoče.Zaradi »prenaseljenosti« je tudi precejšnjamožnost proženja kamenja, ki ogroža planincespodaj; o slabi volji niti ni vrednogovoriti. Zaradi vsega tega nastajajo tudivelike zamude, ki se lahko pozneje maščujejos hojo v pripeki, v temi ali pa se prizadetiznajdejo v neurju, ki bi se mu sicerlahko pravočasno umaknili in nevihto preživeliv koči, brez strahu pred razdivjanimielementi.Jasno je, da vsega tega v zaledju dogajanjani čutiti, saj se množice na dostopnihpoteh v prostoru dobesedno porazgube.Tam te naše pritožbe pač (v glavnem)ne drže.OBVEŠČANJE O RAZMERAHPodobno velja za koče. Nabite s prevečobiskovalci niso niti prijetne, niti udobne— goste utesnjujejo. Hrup gluši ušesa, vnos, oči in v pljuča sili dim — pravi poroggovoričenju o »čistem gorskem zrakuin miru«. Namesto spokoja, v miru zaužitemalice, ubrano zapete pesmi ali pripovediv krogu znancev in prijateljev smodrug drugemu v nadlego. Če hočemo razumetisoseda, moramo nastavljati in napenjatiušesa kot glušci, da bi se splohlahko sporazumeli ali se o čem dogovorili.Spanje po tleh, na mizah, klopeh, na prenapolnjenihležiščih je vse prej kot prijetno,kaj pogosto pa je sploh nemogoče.Vedno se najde tudi kak posebnež, kiposkrbi, da so razmere še za malenkostslabše.Ko sine svit, je v prenapolnjenih planinskihdomovih kot po bitki. Večina gostovje hote ali nehote skrokana, slabe volje,neprespana, brez prave volje in moči zaturo, na katero se namenja. Pravi čudežje, da se pozneje vse nekako dobro izteče,saj se večina svojega stanja niti nezaveda. Le malo se jih odloči za vrnitev.Zgodi se pa, da se ta ali oni prav takratodloči, da v gore ne bo več šel.Vse to, o čemer razmišljamo, ni prav ničnovo; tudi planinska organizacija se težavv polni meri zaveda. Prizadeva si in poskuša,da bi razrešila problem neenakomerneobremenitve koč in poti. Pri tem paje, žal, dokaj neuspešna. Ponavljamo starotarnanje in togo vztrajamo pri starih, preizkušenoneuspešnih prijemih. In kaj namboljšega preostaja?Večina tistih planinskih postojank, ki sopogosto preobremenjene, premore radijskopostajo za potrebe GRS: za klic napomoč, za povezovanje reševalcev, zasporazumevanje v akciji in usmerjanje helikopterja,za iskanje pogrešanih in vsetisto, kar sodi k varnosti. Menim, da bi tepostaje po potrebi brez nadaljnjega lahkouporabili tudi za obveščanje o zasedenostikoč in za preusmerjanje planincev vmanj zasedena območja oziroma koče.Tako bi končno resnično učinkovito prispevalik temu, da se že enkrat rešimo tenadloge.Seveda bi ne bilo dovolj, če bi se zadovoljilis podatkom o zasedenosti koč. Podobnokot ob težavah v prometu bi o podatkihmoral kdo razmišljati, jih obdelatiin najti primerno rešitev. Preostane samoše to, da prek javnega radijskega omrežjain ptt redno — po potrebi pa tudi izredno— obvešča ljudi v dolini, kakšno je stanjein kakšne so možnosti. Zavedam se, da odtega ne moremo pričakovati čudeža in popolnegauspeha, prav gotovo pa bi se stanjebistveno izboljšalo.Dodatno k temu bi morali stalno spremljatirazmere in ugotavljati, kje so ozkagrla, katera pota so pretirano obiskana inkatere koče prezasedene.Svoj delež lahko prispeva tudi planinskavzgoja, ki gornike navaja k načrtnejši hojiv gore. Tisk, radio in televizija prav gotovošs zdaleč niso izkoriščeni, pa bi lahko velikoprispevali k spremembi na boljše.V glavni planinski sezoni bi nikakor nesmeli organizirati množičnih izletov in pohodovv tiste gorske predele, ki so znanipo preobremenjenosti poti in koč.KAJ JE MOGOČE STORITI?Če na kratko povzamemo, velja:• Posamezni predeli v naših gorah in posamezneplaninske koče so v glavni sezonibistveno preobremenjeni, medtem koje na velikih območjih obisk zelo skromen.• Konicam in preobremenitvam se nimogoče izogniti z nadelavo novih poti ingradnjo oziroma razširjanjem planinskihpostojank.• Planinska organizacija lahko na različnedruge načine vpliva na smotrnejšozasedbo koč in na obisk manj obreme- 429

PLANINSKI VESTNIKnjenih predelov. K izboljšanju bi lahkoprispevali:— primerna planinska vzgoja celotne javnosti;— v času glavne planinske sezone v preobremenjenepredele ne organiziramo masovnihizletov in pohodov;— s pomočjo podatkov iz koč prek radijskihoddajnikov GRS in postaj RTV Slovenijeter lokalnih radijskih postaj, pa tudiprek telefonskega odzivnika PTT poskrbimo,da bo javnost seznanjena s trenutnozmogljivostjo koč oziroma z možnostjo izletav predele, ki niso preobremenjeni.SLOVENSKA PLANINSKA FOTOGRAFIJA MED OBEMA VOJNAMATRENUTKI GORSKE SVETLOBE IN SENC430PRIMOŽ LAMPIČKo je bilo 27. februarja 1893 ustanovljenoSlovensko planinsko društvo, še ni imelomnožične podpore. Kot pravi Henrik Lindtner,je bilo treba »... občinstvo skoraj tirativen v planinski svet in mu zlasti pokazati,da so naše planine slovenska last,ne pa last Nemcev ali njih organa Deutscherund oesterreichischer Alpenvereina...«. Slednje, prvotno strokovno združenje,se je (tako Lindtner) po letu 1890namreč spremenilo v orodje nemškegaprodora na Jadransko morje. Gradnjonemških planinskih koč in označevanjepoti z nemškimi napisi in kažipoti so tedajše redki slovenski planinci razumelikot izzivanje, hkrati pa jih je to spodbudilov prizadevanjih za lastno organizacijo.Planinski vestnik, ki je kot glasilo SPDzačel izhajati že leta 1895, je imel torejnamen »... vzbujati zanimanje za slovenskegore, planine in kraški svet ter vnematiza turistiko in delovanje .Slovenskegaplaninskega društva'«.Temu cilju so sledile tudi redke fotografije,ki jih najdemo v prvih številkah tegaglasila. Novo zgrajene slovenske planinskekoče s skupinskimi portreti kot dokazin dokument slovenske prisotnosti v gorahter pokrajinske znamenitosti (panorame,gore, slapovi ipd.) kot turistična propagandaso bili tedaj najbolj iskani motivi.Leta 1909 so začele tedaj večinoma žepodpisane fotografije izhajati kot umetniškapriloga na kvalitetnejšem papirju,medtem ko se ikonografija in pristop nistabistveno spremenila. Topografska opredelitevv podpisu je še vedno zelo pomembna,vendar je v posebni skrbi uredništvaza dostojno reprodukcijo fotografij trebavideti prehodno fazo v spreminjanju njihovegastatusa. Od dokumentarnih nalog jepoudarek počasi prehajal na zahtevnejšelikovne probleme. Fotografi kot AvgustBerthold, Bogumil Brinšek in Josip Kunaver,ki so med drugimi tudi objavljali vPlaninskem vestniku, navsezadnje spadajov sam vrh slovenske fotografije pred prvosvetovno vojno.Za promocijo planinske fotografije je polegPlaninskega vestnika skrbela tudi leta1897 ustanovljena fotografska sekcija SPD,v okviru katere so prirejali interne razstave.Leta 1911 so se planinski fotografi vključiliv tako imenovani Klub slovenskihamater-fotografov in že spomladi istegaleta skupaj s slikarji razstavljali na Spomladanskiumetniški razstavi v Jakopičevempaviljonu. Poleg že omenjenih trehfotografov zasledimo med sodelujočimitudi Frana Vesela. Omenjene organizacijskespremembe, do fotografije pozornejšauredniška politika Planinskega vestnika inprodor v umetnostne galerije kažejo, da jefotografija gorskega sveta, sprva postranskadejavnost članov SPD, postala integralendel tedanje slovenske likovneustvarjalnosti.SI. 1 — Janko Ravnik: Jalovec s Srednjega vrha,obj. 1926

PLANINSKI VESTNIKSI. 2 — Janko Skerlep: Pogled s Kofc na TriglavIn Begunjščico, obj. 1926Po prekinitvi v letih 1915 do 1920 je Planinskivestnik znova začel izhajati leta1921. Slaba kakovost tiska redkih fotografijse je izboljšala z letnikom 1923, ko sospet uvedli skrbneje tiskano umetniškoprilogo, od leta 1927 dalje celo na tršempapirju in v bakrotisku. Na objavljenih fotografijahso opazni tudi nekateri formalnipremiki pri obravnavi motivov. V nasprotjus prejšnjimi panoramskimi posnetki se jepovečala pomembnost prvega plana, ki najv protiigri z ozadjem ustvari uglašen likovniorganizem, hkrati pa poskrbi tudi zazaželeno globino posnetka (si. 1).Te spremembe sovpadajo s pojavom naprednejšihidej v planinstvu, ki so prihajaleiz tujine in se jih je posebno gorečeoprijel del mlajše generacije. SPD se tusprva ni dovolj prožno odzvalo. Nov, moderenodnos do alpinistike, zimsko planinarjenje,sveži pristopi v planinski fotografiji,kulturnoznanstveno delo in razmišljanjao etičnih vrednotah plezalstva somlade zato leta 1919 združili v tako imenovaniTuristovski klub Skala. Skalani sose že prej ukvarjali s fotografijo in odleta 1921 dalje celo prodajali fotografijesvojih članov, na pobudo Draga Zorka paso 3. februarja 1922 ustanovili tudi fotografskosekcijo, katere vodstvo je prevzelJanko Ravnik.Pri uveljavljanju svoje fotografije so biliprav podjetni. Izdajali so razglednice, polegPlaninskega vestnika pa so njihove fotografijeobjavljali še Jutro, Slovenec inIlustrirani Slovenec ter več tujih revij inčasopisov. Precejšnje uspehe so želi tudis predavanji, spremljanimi z diapozitivi, kiso jih začeli prirejati od začetka leta 1926dalje.Izredno uspešno je bilo sodelovanje s Planinskimvestnikom. S svojimi fotografijamiso skalani večinoma odstopali od standardnegapanoramskega pristopa in preprostedokumentarne fotografije z gora.Poleg omenjene obogatitve s prvim pianomso prispevali še številne druge novosti,ki so bile nato v tridesetih letih vslovenski planinski fotografiji splošnosprejete. Pogostejši so postali npr. zimskigorski posnetki (Janko Ravnik, Egon Planinšek,Janko Skerlep, Ivan Tavčar), ki sozaradi močnejših kontrastov vnesli v fotografijoveč grafičnega poudarka. Prveplane, pogosto zasnežene površine, sovečkrat prepuščali igri grafizmov (J. Ravnik,E. Planinšek), zasledovali so svetlobneefekte, odseve v vodi ter fotografirali vprotiluči (J. Ravnik, J. Skerlep, StankoTominšek).Uporaba ortokromatskih plošč in rumenicjim je omogočila registriranje atmosferskihefektov, kot na primer viharno nebo, meglicev gorah ipd. (J. Skerlep, S. Tominšek)(si. 2), kar je dodatno spremenilohierarhijo nekdanje panorame ter razširilotežišče vizualnega zanimanja na celotnopodobo. Planine same niso bile več edinaatrakcija.Tudi skupinskih portretov v gorah planinskitisk ni več prinašal tako pogosto. Človeškafigura se je v kadru začela pojav- 431

PLANINSKI VESTNIKSI. 3 — Stane Tominšek: Iz stene Mojstrovke, obj.1. avgusta 1928Ijati večinoma le kot štafaža. Pogosto souporabljali romantični obrazec postavitvefigure v pokrajino: s hrbtom obrnjena protiobjektivu strmi proti goram na obzorju.SI. 4 — Slavko Smolej: Igra meglenih valov podStenarjem in Severno triglavsko steno, obj. 1937Tako postavo navadno interpretiramo kotponazoritev samega procesa fotografiranja,saj figura v kadru pravzaprav aludiraprisotnost fotografa oziroma ga nadomešča,ker je na ozadju moč videti tisto,kar nastopajoča oseba vidi in hkrati fotografdejansko želi fotografirati. Podobatorej hoteno ali ne pomeni fotografovo»notranjo« sliko (si. 2). Kakšen podobenposnetek ima večina že omenjenih avtorjev,tako da v tedanji slovenski planinskifotografiji ta motiv lahko štejemo za splošnosprejet stereotip.Ikonografska novost je v tem žanru predvsempojav alpinista v steni. Redkost tehposnetkov — kolikor je znano, jih prvikratnajdemo pri S. Tominšku od leta 1926 dalje(si. 3) — je ob dejstvu, da je bil pravialpinizem tisti čas domena še izjemno redkihposameznikov, pogojevala tudi razmeromaokorna fotografska tehnika. Masivniin težki fotoaparati, plošče, ki so zahtevalepazljivo ravnanje in razmeroma dolgeosvetlitvene čase ter objektivi kratkih žariščnihrazdalj so bili vseskozi primernejšiza snemanje krajine.Leta 1934 je v Gradcu izšla Kugvjeva knjigao Julijskih Alpah. Besedilo, v kateremse gornikova potopisna opažanja prelivajov svojevrsten panteizem, skladno dopolnjujejocelostranske, izjemno kvalitetnonatisnjene fotografije, ki so jih poleg slovenskihprispevali tudi italijanski, avstrijskiin nemški fotografi. Med posnetki vsehnaših glavnih predstavnikov tega žanra, kiso sestavljali dobro polovico slikovnih prilog,posebno izstopa Gornje Črno jezeroJanka Ravnika. Strmo navzdol nagnjena432

PLANINSKI VESTNIKkamera je drzno izločila v kadru prej skorajobvezen pas neba. Pogled pod neobičajnimzornim kotom, iz polptičje perspektive,je pokrajino z jezerom brez referenčnihdodatkov v prvem planu sploščilv malone abstraktno ploskev. S takimi posnetkiso tudi planinski fotografi prispevalisvoj delež k osamosvajanju fotografijekot izraznega medija.Leta 1935 je SPD izdalo prvi zvezek planinskefotografije »Iz naših gora«, leta 1937in 1940 pa še druga dva. Zvezki so zasnovanikot izbor umetniških prilog Planinskegavestnika iz preteklih nekaj let in nudijozelo priročen pregled dosežkov natem področju. Prvi zvezek je poleg večpodob že omenjenih J. Ravnika in J. Skerlepaprinesel nekaj del še dveh izrazitejeprofiliranih avtorjev, Mirka Kajzelja in FranaKrašovca.Kajzelj se je predstavil s posnetki gora,kjer je dosledno odstranjen nivo tal. Privečini fotografij drugih avtorjev je odnostla—gore v smislu tektonskih zakonitostiohranjen, kar na nek način implicira prisotnostfotografa, ki je na talni horizontali,hkrati pa odraža tudi naravni, običajni kotgledanja. Kajzelj je nasprotno z izpuščanjembaze gora dosegel lebdenje tehgmot, jih nekako popredmetil in iztrgane izkonteksta ponudil kot samostojne objekte.Ker je fotografova oporna točka zamolčana,izgubimo občutek njegove prisotnostiin smo soočeni z gorami-samimi-na-sebi,torej s svetom, ki daje vtis samozadostnostiin kjer človeku ni prostora. Sorodnetežnje sicer zasledimo tudi pri nekaterihdrugih avtorjih, vendar je ta koncept Kajzeljnajjasneje izrazil. Analitično gledanoga moremo interpretirati kot dobro artikuliranodstop od mimetične zasnove fotografskepodobe in krepitev njene avtonomnosti,hkrati pa tudi kot preseganjesvojega žanra, ki ga je tradicija močnoobremenila s topografsko pričevalnostjo.Ta dediščina se namreč kljub formalnimspremembam na podobah vztrajno kaže vpodpisih, ki še nadalje ostajajo v službikrajepisja.Krašovec se je že prej dolgo vrsto letukvarjal s fotografijo, med drugim tudi splaninsko motiviko, in je takšne posnetketudi pogosto objavljal, tako na primer vgoriški Mladiki, Ilustriranem Slovencu indrugod. Za gorsko krajino se je posebnointenzivno zanimal predvsem v dvajsetihletih, v času objave navedene fotografijev PV in zborniku Iz naših gora pa je ževeljal za enega od najizkušenejših in najkreativnejšihneprofesionalnih fotografovpri nas in je pomembno prispeval tudi kusmeritvi in kasnejšim uspehom leta 1931ustanovljenega Fotokluba Ljubljana. Vsakmotiv je bil zanj le sredstvo, prek katereganaj se izpriča notranja zaključenostpodobe.Drugi zvezek Iz naših gora je v glavnempotrdil že nakazane usmeritve, v njem paSI. 5 — Ivo Freiih: V Planici, ob]. 1937je sodelovalo tudi nekaj novih avtorjev, kiso se sicer že uveljavili na polju tako imenovane»umetniške fotografije«. Več kotprej je bilo zimskih posnetkov, kar s časovnimzamikom nekaj let verjetno so-Sl. 6 — France Avčin: Med Debelim vrhom InHribaricaml, ob). 1939433

PLANINSKI VESTNIKivpada z zmago progresivnih idej tudi znotrajSPD in kaže, da so nekdaj izvirneideje skalanov sedaj že postale skupnalast. Nekateri že znani avtorji, na primerRavnik in Skerlep, so razvili kontrapunktičnokompozicijo (prvi plan —ozadje) skoraj do klišeja, bolj svež pristoppa je zastopal predvsem Slavko Smolejs potencirano igro oblik in strmimzgornjim rakurzom (si. 4). Ivo Frelih jerazširil prvi plan v malone vertikalno postavljenozasneženo ploskev, ki razčlenjenaz grafizmi zavzame dobro polovicopodobe (si. 5). Vsi omenjeni avtorji sobili v tem času tudi že med najdejavnejšimičlani ljubljanskega fotokluba.Zadnji zvezek ni prinesel nič izjemno novega.Skoraj polovica posnetkov predstavljazimsko pokrajino, opazne pa so večjespremembe v ikonografiji. Gore so v kadrubolj posredno, vsebino podob graderazlični »literarni« vstavki ali pa jihosmišlja iskanje različnih svetlobnih učinkov(si. 6). Mnogi posnetki se vračajo naže presežene stopnje in v primerjavi skvalitetnimi izdelki izpred nekaj let dajejovtis lepotnosti za široko porabo. Publikacijakaže, da se je neko zaokroženo ob-dobje naše planinske fotografije počasibližalo svojemu sklepu.Čeprav je lastna organizacijska mrežaomogočala planinski fotografiji sorazmernosamostojnost pri razvoju, pa mej zdrugo amatersko fotografijo tega časa nimoč ostro zarisati. Posebno to velja začas po ustanovitvi FK Ljubljana. V njegovemustanovnem odboru so namreč sodelovalipoleg F. Krašovca še J. Ravnik,J. Skerlep in E. Planinšek, torej vsi žepriznani planinski fotografi. Danes je neposrednevplive na usmeritev ljubljanskegafotokluba sicer težko rekonstruirati, nedvomnopa je dejavnost planinskih fotografovčisto od začetkov spodbudno vplivalatudi na drugo amatersko fotografskoprodukcijo.Vplivi pa so se širili tudi v obratni smeri.Nekateri poklicni fotografi, ki so se vključiliv fotoklub, so nedvomno pomembnoprispevali k ozračju, v katerem so nastalitudi nekateri izjemni dosežki planinske fotografije.Drznost fotografskega pogleda inabstraktivne tendence so namreč vanjolahko preniknile bodisi posredno bodisineposredno le iz izrazito fotografskihkrogov.NOVA MOŽNOST DOŽIVLJANJA NAŠIH GORAIKARI S PERJEM V NAHRBTNIKU434GREGOR MISV zadnjih letih se je tudi v Sloveniji zelorazširilo letenje z jadralnimi padali. Tisti,ki smo prej radi planinarili in smo se sedajoprijeli tega športa, smo kmalu začelizdruževati lepote obeh dejavnosti.Kolikokrat sem si po napornem grizenjukolen navkreber na vrhu gore ob gledanjuptičev, ki so mi jadrali mimo glave, želel:»Kaj bi dal, da se kot kavka odpeljem vdolino!«.Ta možnost se z razvojem jadralnih padalponuja tudi našim planincem, ki si želijoneizmernih tišin in prelepih razgledov izptičje perspektve.Jadralno padalo ti — to je treba povedati— pusti v nahrbtniku prav malo prostoraza druge stvari, tako da je treba zelo racionalnoizbirati le najnujnejše.Samo padalo s sedežem in rezervnim padalomtehta okrog 6 do 7 kilogramov,cene pa se gibljejo od 1000 do 3000 DEMza padalo, 600 do 700 DEM za rezervnopadalo in 100 do 200 DEM za sedež.Stvar vsekakor ni poceni, verjetno pa ješe vedno najcenejša in najbolj praktičnaoblika letenja.V Evropi je bilo leta 1989 registriranihokrog 40 000 letalcev, ta zvrst letenja paje najbolj zasvojila zahodne Nemce.Tudi pri nas v Sloveniji je jadralno letenjevedno populamejše. Tiste, ki jih bo stvarzanimala, si lahko osnovno znanje pridobijov klubih (Kanja, Ljubljana, v ŠkofjiLoki, Velenju, Idriji...). Sami pa se tegašporta nikakor ne lotite, kajti grobe napakev poznavanju vremenskih pogojev alivodenju padala so lahko usodne. Zato nasvet:na začetku letite le z izkušenejšimi!Kakšne možnosti se ponujajo v Slovenijiza letenje z jadralnimi padali? V zadnjihletih, ko se širi jadralno padalstvo, se ježe izkristaliziralo nekaj specifičnih mest,kjer ob lepem vremenu skorajda zagotovosrečaš znance, ki opazujejo smer in jakostvetra ter se med seboj posvetujejoo tem, kje vzleteti, kje pristati, ali je zadostimožnega vetra, da bodo tisti z boljšimipadali lahko jadrali itd.Eden od takih krajev je prav gotovo Kamniškivrh nad Stahovico, ki je najbolj primerenza učenje, ob srednje močnem jugovzhodnemvetru (pod 15 km/h) pa jemogoče tudi jadrati. Za pristanek je dostiprostora; ker je planina travnata, se tu nibati, da bi se pretrdo srečali s kakšnimdrevesom, kar se pri prvih poskusih radoprimeri.Kriška planina nad Tržičem je že precejvišje. Kljub temu, da je na vzletišču in napristanku dovolj prostora, me je zaradi ve-

PLANINSKI VESTNIKlike višine prevzel občutek tesnobe in kosem po kakih dvajsetih minutah končno leobčutil pod nogami trdna tla, sem bil odveselja in ponosa čisto iz sebe. Vendar nedolgo, saj je sledil krst. Padalci so mojprvi polet (več kot 300 metrov višinskerazlike se šteje kot polet) podkrepili skrepkimi brcami v mojo zadnjo plat. Slediliso poleti s šmarnogorske Grmade(664 m), kjer je treba biti pri vzletu in pristankuzaradi grmovja in električnih žicpri kadetski šoli že bolj previden.VESELE DOGODIVŠČINEEden od najlepših razglednih poletov paje s Pršivca (1761 m) nad Bohinjskim jezerom.Skoraj 1200 metrov globoko podtabo leži Bohinjsko jezero, trda hoja izStare Fužine pa ti še bolj zbudi željo potem, da bi se spustil prav v temno modrevode Bohinjskega jezera. Polet s Pršivcati vse to omogoči. V pol ure doživiš tures ogromno. Lahko se odpelješ ob robugozda proti Vogarju in si privoščiš pogledena Tošc, Triglav, Komarčo in južneBohinjske planine, če imaš srečo, pa zagledalpri slapu Govicu (na južnem pobočjuPršivca) še gamse. Čez nekaj minutže zlagaš padalo na plaži pri Ukancu in sesmejiš prijateljem, ki jih na vrhu Pršivcačaka še naporna pot v dolino.Pozimi ali pozno jeseni, ko je ozračjemirno, se da vzleteti tudi z vrha Triglava,Tošca, Krna, Stola... Ti skoki seveda zahtevajoprecejšnjo zbranost in dobre lokalnevremenske pogoje za vzlet in pristanek(rahel vzgonski veter, dobra vidljivost...).Nikoli ne bom pozabil jesenskega poletas Stola. Zaradi precej močnega severnegavetra na vrhu smo bili prisiljeni vzletetimnogo (400 metrov) nižje. Domen, Goranin Samo so odleteli do igrišča za golf naBledu, sam pa sem pristal na vrtu nekehiše oziroma vikenda, kjer so se me takoprestrašili, da so me pri priči povabili nakosilo. Tudi dame z belimi pudli na igriščuza golf so z grozo v očeh opazovale,kako so se trije v težkih gojzaricah spravilimendrat lepo negovano travo in plašituboge kužke.Pri poletu s Kamniškega sedla sva z Goranomv zraku srečala prijatelje, ki so poleteliz vrha Brane. Presenečenje je bilopopolno, saj sploh nisva vedela, da nameravajoleteti. Zaradi megle so čakali navzlet skoraj ves dan. Ko smo pristajali natravniku nad kočo v Kamniški Bistrici, šenismo bili dobro na tleh, ko so nam dekletaže podajala steklenice piva, saj smoprileteli ravno na piknik.Neko prekrasno soboto smo z Domnom inStanetom jadrali nad Javorjami. Vzlet zvrha smučišča na Starem vrhu se je lepoposrečil, potem pa smo zavili čez rob najavorsko stran. Domen si je s spretnimmanevrom nabral višino in jo »potegnil«proti Blegošu, s Stanetom pa sva kakouro pešačila nazaj proti Staremu vrhu. Sevedaso naju ob vsej poti ljudje ustavljali,ogovarjali in vabili na pijačo. Ker se nisvamogla pri vsakem ustaviti, je Staneobljubil, da pride na pijačo zagotovo naslednjič»z družino«. Ko smo naslednjičpešačili tam mimo, so nas ljudje samoRazvoj jadralnega padalstva1965:NASA razvije padalo v obliki krila zaskoke iz letala.1974:Ameriški padalec Dan Povnter govorio možnostih poleta in jadranja s padali.1978:Dejanski pionirji letenja z gora so padalciiz Engardina (Švica) in Mieussva(Francija). Tedaj poletijo prvič s padalskimipadali. To leto je upoštevano kotrojstno leto jadralnega padalstva.1982:Prvi polet z visokih gora. Francoz RogerFillon poleti s padalom s stebra Frendov Aiguille de Midi (3600 m) in pristanev Chamonixu (1000 m). Isti poleti tudi zMont Blanca (4807 m).1985:Pierr Gevaux poleti z Matterhorna, Eigerja;Alain Esteve leti z Aconcague(6950 m). Pierr Gevaux poleti z 8074metrov visokega Gašerbruma in pristane2100 metrov nižje v bazi.1986:Hubert Apetits preleti v Normandiji obklifih 36 kilometrov obale.1987:Leto skokovitega širjenja jadralnegapadalstva v alpskih deželah; 10 000 pilotovin doseženo drsno razmerje 4;število proizvajalcev padal in šol seskokovito veča. Japonec Kazuzuki Takamashipoleti z 8201 meter visokegaČo Oja in pristane 2500 metrov nižje.1988:Začnejo se raziskave v vetrovnikih, pojavljajose padala z bolj dognanimi profiliin boljšo aerodinamiko. Preseženoje drsno razmerje 5.Jadralno padalstvo je sprejeto v FAI.V Franciji je organizirano 1. evropskoprvenstvo.V Evropi leti že 30 000 jadralnih padalcev.Z vrha Mount Everesta poleti 22. septembraFrancoz Jean Marc Boivin.Rekord v trajanju poleta znaša 11 ur;preleten je trikotnik 42 kilometrov.(Zbral: Sandi Marinčič)435

PLANINSKI VESTNIKvljudno pozdravljali. Verjetno so s strahompričakovali obisk Staneta »z družino«.REKORDERJI JADRANJAKje so meje in kakšne možnosti se odpirajov razvoju letenja z jadralnimi padali?Verjetno to sluti le nekaj konstruktorjevjadralnih padal. Res pa je, da se z vednoobčutljivejšimi padali in piloti, ki so veščitako imenovanega aktivnega vodenja padala,da dosegati neverjetne stvari.Nemški jadralni piloti so s padali lani vNamibiji preleteli 130 kilometrov. Francoskialpinist Jean Marc Boivin je poletel zvrha Mt. Everesta. Pri nas pa je Zmagošile v samih kratkih hlačah skoraj šest urvztrajal nad Slivnico. Leva Požarja inDomna Slano je dvignilo 1020 metrov nadvrhom šmarnogorske Grmade. Vlasti Kunaverje uspelo poleteti s Trisula v Himalaji(ženski višinski svetovni rekord).Preleti pri nas pa sploh niso več redkost;vedno več je odkritih zanimivih gora, odkoder se lahko krasno poleti.Vedno bolj izpopolnjena padala s profili,ki presegajo drsno razmerje 5, velika popularnosttega športa, ki omogoča raziskavejadralnih padal v vetrovnikih, razmeromavedno cenejša oprema omogočajoali bodo omogočili, da bo jadralno padalopostalo tudi sestavni del opreme našegaplaninca (alpinista), ki si želi doživetiv gorah nekaj več in ima za to dovoljvolje in poguma.SPOMIN OB OBLETNICI SMRTIFRAN KOCBEK - AUAZ SAVINJSKIH ALP436FRANC JEŽOVNIK2e večkrat smo zapisali, da »Savinjske novice«,mesečnik iz Mozirja, veliko objavljas področja planinstva. Tako je v sedmištevilki objavljen sestavek »Velika slovesnostna Molički planini«, ki govori o tem,da se je v naročju mogočne Ojstricezbralo blizu 2000 planincev ob blagoslovitvina novo zgrajene kapelice. Prvotna jebila zgrajena že leta 1898 in v zimi1952/53 porušena. Novo kapelico so zgradiliLučani, ki so opravili več kot 3000prostovoljnih ur. Kapelo je 8. julija letosposvetil mariborski škof Franc Krambergerslovenskima svetnikoma Cirilu in Metodu.Zbrane je pozdravil Matjaž Kmecl, članpredsedstva Republike Slovenije. Spomnilse je prve Kocbekove koče in kapele indejal, da sta koča in kapela znamenjislovenskega človeka, njegove volje, moči,velike vere v slovenstvo. Kmecl je pravtako povabil vse navzoče, da bi našliskupni jezik za obnovo Kocbekove koče,ki je sedaj žalostna podrtija.Možu, ki je bil na čelu planincev in ki somu postavili prvo kočo na Molički planiniin kapelico, sta posvečena dva člankav avgustovski številki »Savinjskih novic«:»Fran Kocbek — Aljaž SavinjskihAlp« (ob 60-letnici smrti in 100-Ietnici prihodav Gornji grad) in »Spomin Kocbeku«.REŠEVANJE NARODNIH KORENINV prvem sestavku Edi Mavric oriše Kocbekovoživljenje in delo. Med drugim je avtorzapisal: »Velika skrivnost ostajajo pota, kijih je moral previhariti do uspehov in sadov,katerih žetev uživajo danes vsi, ki jihpot vodi med mogočne vršace mimo skal-nih previsov do planinskih postojank, postavljenihpo zaslugi Frana Kocbeka poSavinjskih planinah. Zal je delo moža, kije vso svojo zrelo dobo posvetil dobrobitunaše skupne očetnjave, premalo cenjenoin spoštovano ...«Markiral je pota in jih leta 1903 pravnozaščitil. Tega leta je pridobil od vseh večjihposestnikov Luč in Solčave izjavo, dalahko samo Savinjska podružnica SPDmarkira pota po zemljiščih teh posestnikov.To izjavo mu je podpisalo tudi Knežješkofijskooskrbništvo v Gornjem gradu.Nemci niso imeli več kaj iskati v SavinjskihAlpah. To delo je začel že pred ustanovitvijoSP SPD leta 1893; bil je glavnipobudnik, da se je SP SPD ustanovila inda je imela svoje odseke v vseh večjihkrajih Savinjske doline in še širše. Zavzemalse je za ceste in za širitev »turistike«,bil je med tistimi, ki so se zavzemali zaželeznico, ki bi vodila mimo Rečice inskozi Gornji grad v Kamnik. Pisec opozarjana njegovo publicistično delo, na»Vodnik za Savinjske planine in najbližjookolico«, ki ga je izdal skupaj z Miho Kosomleta 1894, na »Savinjske planine —vodnik po gorah in planinah« iz leta 1903,na »Savinjske Alpe« in na kolendarje, kijih je letno izdajal. Žal ne omenja dejstva,da je Kocbek pri tem svojem publicističnemdelu navezal stike z marsikaterimznanstvenikom. Tako je sodeloval z naravoslovcemFerdom Seidlom (1856—1942)iz Novega mesta, ki je leta 1940 postaldopisni član Akademije znanosti in umetnostiv Ljubljani. — Avtor nam torej odkrivaživljenje moža, ki je neizmerno velikonaredil za slovenski narod.To poudarja tudi Aleksander Videčnik vsestavku »Spomin Kocbeku«. Piše, da sose ob 850-letnici Gornjega grada spom-

PLANINSKI VESTNIKnili tudi moža, ki je živel v času hudihnarodnih stisk, potujčevanja za vsakoceno in vražjega načrta, da se naj ta delnaše zemlje (Savinjska dolina) očisti slovenskogovorečih prebivalcev. Kocbek jebil prvi, ki je prispeval k temu, da se nisouresničile sanje celjskih, tujih gospodarjev,da v teh krajih v petdesetih letih nebo nobenega Slovenca. Bil je med mladimiizobraženci, polnimi rodoljubja, ki sose odločno borili za to, da rešijo svojenarodne korenine.Kocbek je bil vsestranski mož, poudarjaVidečnik. Med drugim je njegova zaslugazidava solčavske šole, ogromno je storilza šolstvo v Gornjem gradu, ustanovil jeUčiteljski socialni fond, bil je pobudnik zaustanovitev gornjegrajske posojilnice, dolgaleta je bil njen tajnik itd.USODA VELIKIH MOŽLeta 1927 je odstopil kot predsednik SPSPD, med drugim zaradi nekaterih neutemeljenihočitkov. Postal je zagrenjen, pišeVidečnik. Njegov prijatelj Branko Žemljic,dolgoletni tajnik SP SPD, je v nekem razgovoruomenil, da je Kocbek v Gornjemgradu nekoč izjavil: »Črnec je svojo dolžnostopravil.«A. Videčnik svoj prispevek zaključuje zbesedami: »Ko je 6. avgusta 1930 krenilsprevod z njegovim truplom na zadnje počivališče,so se od njega poslovili njegovizvesti prijatelji, res pa je, da so številninekdanji pozabili nanj in se pogrebaniso udeležili. Tudi njegova zadnja pot jebila strma in kamnita!«V mladih letih je Kocbek zbiral slovenskereke in pregovore, ki so izšli v knjižici žev preteklem stoletju (Pogovori, prilike inreki — 1887); med njimi najdemo tudi tistega»Dobrota je sirota«.Edi Mavric pa je ob zaključku svojegaprispevka zapisal:»Zasluga Frana Kocbeka je, da so bile rešenein ohranjene Savinjske Alpe. FranKocbek počiva v naročju planin, katerihdel je postal, ki se jim je razdal in iz katerihje črpal moč za svoje veliko poslanstvo.Njegov skoraj pozabljen grob tamob cerkvici sv. Magdalene nemo priča ousodi velikih in zaslužnih mož, ki so izstopiliiz okvirov svojega časa in postalizgodovina. Eden od takih je bil FranKocbek.«»Savinjske novice« so obudile spomin natega velikana naše planinske zgodovine innaša želja je, da ne bi bil pozabljen, dabi bil večkrat okrašen njegov grob, kotso ga že okrasili planinski vodniki Savinjskedoline ob zaključku tečaja za mladinskevodnike. Največ bomo seveda naredili,če bomo obnovili njegovo kočo naMolički planini, če se bomo odzvali povabiluMatjaža Kmecla. Storimo to do leta1994, do stoletnice, ko je bila prvotnakoča odprta.ZAPISANO OB 60-LETNICI SMRTIFRANA KOCBEKAUTRINKIOB SPOMINUBOŽO JORDANV Lučah je bil pogovor o kategorizacijiplaninskih poti. Zato je bilo potrebno potapoznati in jih prehoditi.Zadnja iz doline Podvolovljeka drži obLučki Beli čez Šibje. Oznake se začno nabukvi Za Loncem. To je edina bukev obcesti v ovinku, spodaj obraščena, da senapis Korošica zagotovo ne vidi, je pa!Nekaj bolj svežih markacij sumljive barvein obojesmerna puščica pripeljeta na staropot, kjer je mogoče slediti markacije.V šibju lahko mirno kreneš proti Presedlaju.Vendar nova karta Grintovcev nimavrisane steze. Do Vratic (1655 m) bo šloskoraj po senci gozda. Na Starih štalahne išči ne jezera, ne mlakuže! Pa nelevo in ne desno ne pojdi po dobrih poteh,kar naravnost čez zeleno površinodna in desno od žlebičev jo mahni napot. Tam boš našel datum 3. 7. 1973; tedajso verjetno markirali, čeprav v kartotekipoti to ni zapisano. Dalje je treba iti doodcepa proti Vodotočniku in čez Prag(1910 m), kjer ne bo problemov. Dolina panaj le ostane rezervat za ptiče in posamezneobiskovalce; tako je bilo zapisanov dnevnem časopisju.MOLIČKA PEČ, 8. 7. 1990Lani smo šli čez Jeruzale, da smo preštelikline in jeklenice na novo obnovljeni potiiz Robanovega kota na Korošico. Ker smov zgornjem koncu slišali zvonenje, smoskušali ugotoviti kaj to pomeni. Bila je lepredpremiera za otvoritev kapele. Velikoljudi je bilo zbranih, toda pred nami inmimo nas jih je šlo prav malo. Ugotovitipa se je dalo, do kje lahko pride avto šeod Robanove planine naprej! Na otvoritevso povabili leto dni pozneje za prazniksv. Cirila in Metoda. Letos je bilo vse vzornooznačeno iz doline Podvolovljeka doRavnega pola, kjer je bil pri oskrbnikovigaraži (obledel napis Korošica) slavolokv pozdrav obiskovalcem, za Inkretom palepa nova smerna tabla Molička peč, 30min. Povedali so, da je bilo več kot 200osebnih avtomobilov, ki so stali tja dokonca ceste pri zapuščeni lovski koči (enastena je uboga!). Eden izmed obiskovalcevse je vračal čez Robanov kot in mi jepozneje po telefonu sporočil, da je potresnično v redu obnovljena. Ob kapeli soostanki Kocbekove koče. In Matjaž je vsvojem nagovoru po maši dejal: »Naši 437

PLANINSKI VESTNIKvnuki, ne naši dedje so nam dali to podrtijov upravljanje in naša naloga je, dakoči spet damo prvotno podobo.«PETELIN J EK, 1451 m, 4. 8. 1990Iz Gornjega grada je označena TV pot naMenino. V uri in četrt prečiš cesto in ti nalevo uide pogled na gol vrh. Iz doline seta goli vrh lahko opazuje s ceste. Ko zadnjičstopiš nanjo, je nad njo smerna tabla— nekoč je bila mnogo večja, ker je biltu konec ceste, pa ne tiste, ki se po njipripelješ od doma — 40 minut do doma.Cesta pelje naprej po severnem pobočjuPetelinjeka. Zelo razgledna je, kot tudisam vrh. Pod vršino se desno odcepivlaka, ki se onkraj cepi in konča, mimoPraprotnice (korita, vode je zelo malo!)čez Bočke trate pa je speljana stara pastirskasteza. To je približno tam, kjer secesta na planinski karti konča in so daljepikice, pa bi morali biti vsaj del dve črti(bo na novi izdaji) — tisti del po jugovzhodnistrani vrha. Za orientacijo dobrosluži antena na Špicu (1499 m) domžalskihradioamaterjev, ki bi lahko vedeli,kaj pomeni trata in kaj parkirišče.Stopili smo na cesto iz Tuhinjske doline.Le nekaj korakov gremo po nji in nadnami je nova kapela, blagoslovljena 17. junija1990.GORNJI GRAD, 435,6 m, 4. 8. 1990ob 18. uriPred šolo je bilo zbranih nekaj ljudi, ki sose udeležili obletnice smrti Frana Kocbeka(umrl je 7. avgusta 1930). Prisoten jebil predstavnik ZTKO Mozirje Martin Aubreht.Nagovor je opravil mladi predsednikplaninskega društva Miran Ugovšek,sodelovale so učenke Mojca Župančič,Anica in Darinka Rajter, Simona Brezovnik,Mojca Marovt, Martina Petek, IvicaZalesnik in citrar Robanov Franci iz Ro-Slovensko planinstvo bo kmalu starosto let — torej je proizvod dvajsetegastoletja, sopotnik demografske eksplozije,fašizma in komunizma, atomskebombe in aidsa. Triumfa tehnike inporaza človeškega duha. Svetovnihvojn in ekonomskih kriz. Industrije.Petnajsto stoletje, ki je ravno tako»okroglo« kot dvajseto, je dalo črnokugo, prodor Turkov, odkritje Amerikein stražne ognje na vrhovih.Deseto stoletje je dalo križarske vojne,Riharda Levjesrčnega in RobinaHooda.Nulto stoletje je dalo Kristusa kot zabanovegakota. Stali so pred ploščo: FranuKocbeku, ravnatelju in velikemu planincuob 30-letnici Planinskega društva Gornjigrad. 1979, Osnovna šola Fran Kocbek,Gornji grad.»Dragi krajani, planinci, predvsem pa svojcipokojnega nadučitelja Frana Kocbeka,katerega ime nosi šola, kjer smo se zbrali!Letos v Gornjem gradu praznujemo pomembneobletnice: 850 let od ustanovitveBenediktinskega samostana, 110 let prosvetnegadruštva in 100 let od ustanovitvepevskega društva, poleg tega pa praznujemo100-letnico prihoda in 60-letnicosmrti Frana Kocbeka.Rodil se je 28. januarja 1863 v Ločkemvrhu pri Lenartu. Kot učitelj je prišel vGornji grad 1890. leta in ostal v Savinjskidolini celih 40 let.Poleg tega, da se je kot dober pedagograzdajal številnim generacijam slovenskihotrok, je našel v planinskem svetu mnogorazvedrila in pogoje za ustvarjalnost napodročju planinstva.Lepo se je ponašati z bogato tradicijoplaninstva, še lepše pa z ljudmi, kot jenaš Fran Kocbek. Za našo planinsko skupnostje naredil izredno veliko. Brez vsakihzadržkov ga lahko primerjamo z Aljažem,Kugvjem, Staničem; kar je bil Aljaž zaJulijce in Triglav, je bil Kocbek za našeprelepe Savinjske Alpe. Mnogo je poti, kijih je on utrl in ki jih uporabljamo še danes,mnogo je tudi zavetišč in postojank,katerih boter je bil prav on. In ne samoto: bil je tudi med najpomembnejšimi, kiso zastopali interese planincev v dolinahin spravili planinstvo v organizacijo, katereime je danes PZS. Zato še enkrat naglasim:veliko bogastvo je imeti v svoji doliniljudi, kot je bil Fran Kocbek.«Po koncu se je vsem zahvalil sedanji»nadučitelj« Ivan Purnat in Andreja Žerovnik,Anica Rajter ter Meta Marovt so ponesleikebano in svečki na grob pokojnihdveh nadučiteljev v Gornjem gradu.438Dvajseto stoletječetek nove ere, in Cezarja kot konecstare.Kakšen bo (čuden miselni preskok, kinaj bo dovoljen!) nadaljnji razvoj alpinizma?Ali se bodo v iskanju plodnezemlje naselja preselila (nazaj) na pobočja,kjer so nekdaj že bila? Ali bodoljudje pogozdili gore in obesili na klinpljuča narave? Ali bodo podzemskekraške jame, ki jih je v gorah ogromno,postale zatočišča privilegiranih?Iz letala je svet morje megle, nadkaterim je jasno nebo.Psi so zafo fafto priljubljeni, ker jev očeh psa vsak gospodar Napoleon.V megli je vsak vrh, ki štrli iz nje,Olimp.Boris 0gr| zek

PLANINSKI VESTNIKNOVA KNJIGA ZA PLANINSKO KNJIŽNICOZGORNJA SAVINJSKA DOLINAV Sloveniji /e nekaj območij, kjer jeskoncentriranega veliko naravnega in kulturnegabogastva. Eno izmed njih je gotovoZgornja Savinjska dolina, ki je mogočeod vseh predelov med ljudmi najmanjznana. Eden od vzrokov je tudislaba zastopanost tega območja v literaturi.V decembru letošnjega leta bo prišla naknjižne police fotomonografija ZgornjaSavinjska dolina, ki jo je pripravilo inzaložilo podjetje EPSI iz Trbovelj, in boskušala to vrzel deloma zapolniti.Knjiga formata 24 X 30 cm s plastificiranimovitkom, natisnjena na umetniškempapirju, bo skušala na 208 straneh s 160kvalitetnimi barvnimi fotografijami in tekstomzaokroženo prikazati Zgornjo Savinjskodolino.Avtor fotografij je Matevž Lenarčič. Uvodninagovor je pripravil dr. Anton Zunter,korake v preteklost nastanka doline jeprikazal prof. dr. Anton Ramovš, zgodovinokulture in narodopisne zanimivostije pripravil Aleksander Videčnik, JožeSvetličič prikazuje etično razmerje medčlovekom in živaljo, prof. dr. Ljerka Godicipa sistematično predstavi rastlinstvoZgornje Savinjske doline. Tekst v knjigibo preveden tudi v angleški in nemškijezik.Besedilo bodo poživile pesmi bralcemPlaninskega vestnika dobro znanega pokojnegaJoža Vršnika Robana iz Robanovegakota in črnobele reprodukcijestarih risb krajev in območij Zgornje Savinjskedoline.Knjigo je mogoče naročiti že v prednaročiluza 590 dinarjev (plačljivo tudi vdveh obrokih), in to pisno ali po telefonuna naslov EPSI, Novi dom 26/a, 61420Trbovlje, tel. 0601/22 630.KAKŠNA JE TA DOLINA?... Nazadnje mu je ostalo polno prgiščelepote, razsul jo je na vse štiri strani, odštajerskih goric do strme tržaške obale terod Triglava do Gorjancev ... (Ivan Cankar,Kurent). Po tej »božji setvi« niso vzraslasamo »nebesa pod Triglavom«, ta nebesaso vzrasla tudi v Zgornji Savinjski dolini,še posebno v Logarski. Tudi temu koščkudomovine zaželimo s Cankarjem »Pozdravljenaiz veselega srca«.Pokrajinska podoba Zgornje Savinjske dolineje polna velikih nasprotij: odkod mogočenvisokogorski svet Savinjskih Alp inumirjeni, s samotnimi kmetijami posejanipas Južnih Karavank, zakaj iz zložnejšegapobočja kipita strmo v višave osamljeniOlševa in Raduha, odkod gradivo za gri-Na Okrešljučevnati in hriboviti svet med Mozirjem inLučami, prepreden z grapami in po njihžuborečimi studenci in potoki, zakaj seiznad teh hribov strmo vzdigujejo Mozirskeplanine, kako so nastale na južni straniprostrani Velika planina in Menina inna severovzhodu njen podaljšek Dobroveljskaplanota. In še in še se nam vsiljujejovprašanja.Na ta vprašanja nam odgovarjajo trijeustvarjalci in preoblikovalci zemeljskegapovršja. Najprej je pomembna podlaga. Tasestoji iz najrazličnejših kamnin, ki so seodlagale predvsem v morju v njegovih globinahin na plitvinah. Nato so različnatektonska dogajanja preoblikovala kamnine,vzdigovala zemeljske plasti, zvijalakamnite skladovnice, jih lomila in delegorskih skupin ali cela gorovja premikalana drugotne kraje. Tako so tektonske silev več milijonih let ustvarjale arhitekturozemeljskih plasti in izrivale morja iz našihkrajev. Današnje oblike gorovij, hribov indolin pa so izdelali ledeniki, reke, potoki,hudourniki, vode v nalivih in poplavah.Vse to troje je oblikovalo Zgornjo Savinjskodolino.Zgornja Savinjska dolina obsega ozemljeod Letuša, kjer se Savinja izvija iz objemaDobroveljske planote in hribovja severnood nje, in vse njeno povirje do jugoslovansko-avstrijskemeje od Mrzle goredo Olševe. Na severni strani spadajo knjej Mozirske planine, Smrekovško pogorjein Travnik, Raduha, razvodje na Sle- 439

PLANINSKI VESTNIK440Gore nad Logarsko dolino s StrelovcaObe foto: Matevž Lenarčičmenu in Olševa, kolikor je teži k Savinji.Na južni strani uvrščamo sem severnostran Dobroveljske planote in Menine doČrnivca, Kranjsko reber, vzhodni in severnidel Velike planine tja do Presed-Ijaja, od tam naprej pa skalni greben odOjstrice prek Planjave in Kamniškega sedla,pa Turške gore in Rink proti Savinjskemusedlu.Vse to ozemlje lahko razdelimo v enote, kise pokrajinsko ločijo med seboj in imajorazlično kamninsko sestavo: Dobroveljskoozemlje oziroma planota in njen apnenčevizrastek severno od Savinje proti Lepi njivi,nižinski in gričevnati svet Zadreške doline,Rečiško-šentjanško polje, Radmirskoin Ljubensko polje z obrobjem, Mozirskeplanine, ozemlje med Ljubnim in Lučami,ki se od Savinje vzpenja v Smrekovškohribovje na sever, Menina, Kranjska reber,Lepenatka in veliki Rogatec severno odnje, Raduha, visokogorski svet SavinjskihAlp z Robanovim kotom, Logarsko dolinoin Matkovim kotom, hriboviti svet Karavankin na vzhodu nanj naslonjena Olševa.ŽIVALSKI SVET DOLINEDr. Anton RamovšOd Soteske ob vhodu do Okrešlja na gorskemizhodu se popotniku vrstijo podobe,ena lepša od druge. Temni gozdovi, bistrereke, bogat svet samotnih kmetij in visokigorski vrhovi osupnejo še tako razvajenegapopotnika.Od temnih tolmunov bistre Savinje do gorskihvelikanov Savinjskih Alp pa vse vreod življenja, tako pestrega in bogatega, dasi ga skoraj ne upam našteti in ne raztrgativ posamezne smiselne sklope.Poskušal vam bom čarobni svet naravepribližati na način, ki vam ga odkrivajostihi VVilliama Blaka:»V zrnu peska videti cel svetin nebo,v roži na planjavi večni časimeti v hip ujetin neskončnost obdržativ dlani.«Življenje je čudež. Kaj je iskanje zadnjegadelca v atomu ali zadnje zvezde v vesoluproti misteriju življenja? Edino smiselnoje, da tančice zadnje skrivnosti ne bomoodstrli nikoli!Življenjski pogoji v gorah se razlikujejood razmer v gozdu po ekstremnejših, tršihpogojih za preživetje. Vendar so se na tasvet prilagodile mnoge vrste živali in rastlin.Največ so jih v to prisilile izmenjajočese ledene dobe.... Par planinskih orlov je že februarja dokončalgnezdo na polici pod previsom.Pred valjenjem le še naneseta nekaj finejšegamateriala, da bo samici, ki bo vzačetku marca že valila, prijetno toplo. Asedaj je še februar, mesec ljubezni, ko separ igra v zraku in v najrazličnejših akrobacijahutrjuje svojo zvezo za celo življenje.Na snežni opasti se združita.Ko samica vali (dve jajci), je samec zadolženza lov. Kar do konca maja bo skorajsamo od njegovega uspeha odvisnasamica in pozneje mladi orlic. Samec samicosicer zamenja za kakšno uro, vendarni preveč potrpežljiv. Med eno in tretjouro popoldne pa se spet pustita na širokihkrilih nositi gorskim vetrovom. Ozemljedveh ujed je veliko. Sega od Menine

PLANINSKIna jugu do Rogatca na zahodu, Travnikain Mozirskih planin na severu ter obronkovDobrovelj in Krašice na vzhodu ...... Človeštvo je danes v najhujši krizi, odkarse je ločilo od živali. Umirajo reke inmorja. Gori tropski deževni gozd — zelenamaternica narave. Na Arktiki in Antarktikise širijo ozonske luknje in pretijovsemu živemu. Človeštvo se čedalje boljcmari v ogljikovem dioksidu. Rešitev je lev naravnem ravnovesju rastlin in živali.A teh je vse manj.Vseh teh procesov človek skoraj ne opazi.Odtrgan od narave in zaverovan v vsemogočnosttehnike in znanosti ne razumeveč Indijančeve modrosti:Človek ni stkal mrežeživljenja,ampak je le nitka v njej.Če mrežo raztrga,bo raztrgal tudi sebe.Jože SvetličičSistem RDS za GRSKadarkoli nanese med planinci besedao kakršnihkoli tehničnih napravah v gorah,se znajdemo v precepu med vestjoin potrebami. Radijske naprave vgorah puščajo še najmanj sledov. Lahkopa občutno povečajo varnost na našihplaninskih poteh.Statistike in analize reševalnih akcij vgorah izkazujejo največ pretečenegačasa od nesreče do obvestila reševalcem.Kar samo od sebe se znova inznova vsiljuje vprašanje, kako ta mrtvičas skrajšati. Temeljito se s tem vprašanjemukvarja tudi slovenska GRS.Radiotelevizija Slovenije je v letošnjemletu začela uvajati novost pri posredovanjuradijskih programov — »RadioData Svstem« (RDS). Gre za možnostavtomatskega izbiranja radijskih programov(in ne več oddajnikov) na celotnemobmočju Slovenije. Kot dodatnafunkcija RDS pa obstaja možnost enosmernegaklicanja oseb. V neslišnemobmočju radijskega signala lahko prenašamoklicni signal, ki ga zazna miniaturnižepni sprejemnik naročnikaoziroma vnaprej določena skupinasprejemnikov. Klicni signal posredujemoprek javnega telefonskega omrežja.Izbrani sprejemnik naročnika nasprejem sporočila opozori z zvočnimsignalom, nato pa na številčnem prikazovalnikuizpiše telefonsko številko,ki naj jo klicani nemudoma pokliče.Namesto telefonske številke se na prikazovalnikulahko pokaže poljubna številka(šifra), ki naročniku pomeni posebnosporočilo. Sprejem sporočil jemožen povsod, kjer je možen sprejemprogramov Radia Ljubljana na UKVpodročju, To pa je praktično prav navseh območjih Slovenije, tudi v zadnjigorski dolinici ali zatrepu, kar ne izpolnjujenoben drug sistem. RDS poskusnov Sloveniji že deluje. Uradnobo uporabnikom na voljo jeseni letošnjegaleta. Glede na to je kot nalaščza pozivanje gorskih reševalcev.Vse kaže, da bomo ob velikem razumevanjuTOZD Oddaljniki in zvezeRTV Slovenija slovenski gorski reševalcikmalu dobili nekaj RDS sprejemnikovin torej še v poskusnem obdobjumožnost uporabe sistema. S sprejemnikinaj bi opremili dežurne zdravnikeGRS in reševalce-letalce za potrebeše učinkovitejšega helikopterskega reševanja.Sprejemnik naj bi dobil šedežurni reševalec mojstranške postajeGRS in načelniki treh postaj GRS, kiza obveščanje o reševalnih akcijah nimajona voljo niti telefona. Tako bomodo konca sezone učinkovitost sistemaZepnl RDS sprejemnik — kmalu tudi delopreme naših gorskih reševalcevlahko tudi dodobra preizkusili. Če bodoizkušnje dobre, bomo že jeseni začelis sprejemniki postopoma opremljativseh šestnajst postaj GRS v Sloveniji.Upamo, da glede potrebnihsredstev pri tem ne bomo ostali sami.Brez dvoma je možno sistem RDS zaklicanje oseb uspešno uporabiti še zadruge potrebe v gorah, posebno zapotrebe planinskega gospodarstva.Upajmo, da tudi pri nas le ni tako daleččas, ko bodo naše planinske postojankepovezane z dolino z brezžičnojavno telefonijo. Če pa bomo zuporabo sistema RDS v GRS že minimalnozmanjšali prestani strah, bolečineali celo preprečili smrt ponesrečencev,bodo prizadevanja RTV in GRSupravičila namen.Janez Kavar441

PLANINSKI VESTNIKiDRUGAČNO POROČILO O NEKEM OBČNEM ZBORUREŠILEC STANE, REŠEVALEC PA NIČ442CENE GRILJCGorski reševalci iz Kamnika smo na občnemzboru razpravljali o svojem minulemdelu ter o položaju in vlogi v naši družbi.Za načelnika smo ponovno izvolili CenetaGriljca, ki to dolžnost opravlja žedvanajsto leto.Reševalci opravljamo humano poslanstvozato, ker to sami želimo, in prostovoljno,ker je GRS tako organizirana.Obstoj in organizacija GRS segata predrojstvo alpinizma, saj so nesreče doživljaliže prvi pristopniki na vrhove — pastirji,lovci, prirodoslovci in turisti, potempa v začetku tega stoletja prvi plezalci-alpinisti.Slednji svoje velike uspehedosegajo v divjih stenah, kjer jih nihčene občuduje in bodri, se veseli njihovihuspehov, jim ploska, ko pridejo na cilj.(Logika neke morale: če ti na cilju nihčene ploska, nisi zaslužen in če nisi, tinič ne pripada. Sredstva za plezalskeambicije doma in v tujini si moraš zagotovitisam, na svoj način, z delom.)Gorski reševalci smo alpinisti in ker smože utrjeni od materialnih in denarnihstisk, smo tudi zato prav primerni zaGRS. Usposabljamo se sami. Kjer smovčasih sami plezali, hodimo sedaj pomagatponesrečenim. Ture za plezanjesmo planirali, v reševalne akcije moramoiti iznenada, ob vsakem času, podnevi,ponoči, v dežju in snegu. Kot pri plezanjusmo tudi pri reševanju sami, brezgledalcev, le naša vloga je bistveno drugačna.Plezamo zato, ker to radi počnemo,rešujemo pa prostovoljno in zato,ker so drugi nekaj narobe počeli. Kjerrešujemo, ni publicistov. Klici na pomočso nepričakovani in od doma moramonavadno oditi, ko si najmanj želimo. Pokončanem reševanju se utrujeni razidemovsak s svojim koščkom zadovoljstva.Dan kasneje lahko prečitamo v časopisuvsakodnevno rutinsko obvestilo: »V gorahse je zgodila nesreča. Ponesrečencaso gorski reševalci prinesli v dolino.« Zajavnost je bilo opravljeno še zadnje dejanje.Nemalokdaj pa za takšno obvestilogaramo vso noč, premočeni do kože alipremraženi do kosti.Od pisanja prošenj in izmišljanja metodza pridobivanje denarja smo že skorajotopeli. Uspehi so skromni. Kar smo privarčevali,nam je »požrla« inflacija. Kljubporačunu dotacije smo imeli lani vse letoprihodkov za nakup pet parov zimskihčevljev po ugodni ceni na »senčni straniAlp«.Kljub konvertibilnosti je naš GRS dinarše vedno čisto majhen. Bo letos večji?Nič nismo planirali, ker imamo s temnajslabše izkušnje, potrebujemo pa marsikaj,predvsem brezžične radijske aparatein zaščitno opremo za reševalce.Glede na število aktivnih reševalcev jeskupni prihodek ob koncu leta 1989 znašal320 dinarjev na člana. Rešujemo brezplačno,vendar pa je tudi brezplačno delopostalo zelo drago: reševanje v gorahzahteva veliko treninga, veliko plezanja,veliko hoje in veliko srčnosti.Če reševalni avto pelje bolnika v bolnišnicoiz oddaljene vasi, vožnja precej stane,če ponesrečenca nosimo mi več urdaleč, ne stane nikogar nič — razen nas,brezplačnih nosačev. Je to logika?Lansko poletje sta se istega dne v Vežiciin Koglu zgodili dve nesreči. Tedajje bil na kraju dogodka alpinist, gorskireševalec in zdravnik Iztok Tomazin izTržiča. Po radijski zvezi je poklical helikopterin v obeh primerih hitro posredoval.Ta primer je odličen dokaz, kakopomembne so radijske zveze, zato bibilo prav, da bi aparate imeli vsi reševalci.Uspešno in lepo smo v minulem letu sodelovalis postajo milice, sekretariatomza ljudsko obrambo, občino Kamnik inDomžale, vendar moramo glede financiranjanaše sodelovanje okrepiti in razširititudi na podjetja obeh občin. Upamo,da bomo s pomočjo razumevanja inmodrih odločitev v občinah uspešno sodelovali.Čeprav smo v denarnih stiskah,še nikogar nismo pustili v hribih in zagotavljamo,da se to tudi ne bo zgodilo.Reševalci smo bili v minulem letu aktivnitudi v tujih gorah. Marjan Kregar inJanez Benkovič sta sodelovala v himalajskiekspediciji na M. Everest, ToneŠkarja in Marko Prezelj sta bila v uspešnislovenski ekspediciji na Šišo Pangmo,Silvo Karo in Janez Jeglič sta plezalav indijski Himalaji, kot inštruktorji v šolišerp v Manangu v Nepalu pa so bili BojanPollak (vodja šole), Cene Griljc, FraneKemperle in Darja Jenko. Tudi todelo smo opravili brezplačno in za cenodveh mesecev neplačanega dopusta.V gospodarskih poročilih smo slišali velikobesed o prostovoljnem delu in večkratposlušamo tudi kritike na račundrugih odsekov. Reševalci ne štejemoopravljenih ur, toda veliko jih je tudi zadobro planinstva. Tako je pač: eni pridruštvu zidajo, drugi gospodarijo, mi rešujemoin plezamo, tretji počno kaj drugega.Tako je prav in pametno, da vsakdela tisto, kar ima rad.

• PLANINSKI VESTNIKIZPOSOJENI INTERVJU IZ »MONTAGNES«TROJE ŽIVLJENJ MAURICA HERZOGA— Maurice Herzog, ali vas pogovor oAnapurni vznemirja, vas dolgočasi alivam gre na živce?Herzog: Prav nič me ne nervira. Obenempa ne bi želel zanikati pomembnosti tegapodviga v preteklosti, saj na nek načinpojasnjuje tudi sedanjost. Prav temu podviguse moram zahvaliti za notranjo obogatitev,obenem pa tudi za številne strasti.Priznati pa moram, da se je z Anapurnopričelo moje drugo življenje.— To pomeni?Herzog: V trenutku, ko sem se povzpel navrh Anapurne, sem začutil, da se bo moježivljenje spremenilo, šlo je za nekakšnoslutnjo. Zdelo se mi je, da bom postalčlovek, ki bo nekaj pomenil, ki bo imel vdružbi pomembno nalogo. Da ne bo pomote:nisem si domišljal, da bom postalnekaj posebnega. Nikakršne podobne željenisem imel. Ne, zdelo se mi je, da sebom zasidral na določenem mestu vdružbi.— Na bi to pomenilo, da ste zabrisalipreteklost?Herzog: Kaj še, tega nisem rekel! šlo jepreprosto za to, da sem prestopil v novoobdobje, da sem se lotil drugačnega življenja.— Ste se počutili močnejšega?Herzog: Da, saj sem lahko izpolnil nekateresvoje želje, si zagotovil obstoj.VOJNA— Toda če se povrnemo v preteklost,k »prvemu življenju« — o tem vemo boljmalo. Kdo je bil Maurice Herzog, predenje osvojil Anapurno?Herzog: Prihajam iz Chamonixa. Tudi otroškaleta sem preživel v tem kraju. Središtudija me je presenetila vojna, zato semse moral za nekaj časa odpovedati začetnimambicijam. In tako sem s študija matematikepresedlal na pravo.— In kako je bilo med vojno?Herzog: Po služenju redne vojske sempostal tankist in ker se mi je zdelo, daje treba Hitlerjev režim premagati, potolči,sem se odločil, da se bom boril zorožjem v rokah. Verjemite mi, da takratni bilo veliko prostovoljcev. Tako sem naletelna mlade komuniste in ustanovilismo borbeno skupino. Bili smo skupaj,borili smo se, skušal sem dobro opravljatinaloge, ki so mi jih zaupali. Bila jeto zelo nevarna vojna, vse skupaj pa seje dogajalo visoko v gorah. Priznati moram,da sem si pridobil izkušnje.— Ali so te izkušnje vplivale tudi naodločitev, da postanete šef odprave naAnapurno?Herzog: Prav gotovo so člani komiteja zaodprave v Himalajo pri tem, ko so me izbraliza vodjo odprave, upoštevali tudi temoje izkušnje. Pravzaprav — veste, kandidatovza vodjo odprave ni bilo veliko.Potrebno je bilo dobro poznati gore, bitivešč alpinizma, imeti določena priznanjain seveda smisel za organizacijo, da nerečem za poveljevanje. Predvsem pa jebila potrebna spretnost. Morda so smatrali,da sem zrelejši od drugih, kdo ve.NACIONALNO OBARVAN PODVIG— Koliko časa ste se že do takrat ukvarjaliz alpinizmom?Herzog: Začel sem že zelo zgodaj, pridvanajstih letih. Mont Blanc in Rdeča igla,to je bilo moje kraljestvo. V študijskihletih sem si prislužil nekaj cvenka s prenašanjemtovorov v planinske koče. Svojoprvo planinsko zmago pa sem dosegel pri18 letih. Z bratom Gerardom sva preplezalaGrepon. Ob povratku me je prevzelobčutek... ne zadovoljstva ali napuha,ampak potešitve, nekega notranjega zadovoljstva.— Kaj menite, koliko alpinistov je takratlahko računalo na to, da bodo povabljeniv odpravo?Herzog: Če povem po pravici, ne veliko.Skušali so pritegniti najboljše. Morda bilahko izbrali štiri ali pet drugih. Vendarniso upoštevali samo tehnične usposobljenostiposameznika; moral si imeti tudismisel za gore, trdno voljo, sposobnostlastnega prilagajanja okolici, vključitve vskupino, prilagajanja izjemnim pogojem.Vse je bilo pomembno, vse to so upoštevalipri izbiri članov.— V kakšnem duševnem stanju ste bilivi takrat?Herzog: Pravkar se je končala vojna, vkateri smo bili preprosto povedano zaprti,zaprti v veliki ječi. Zato nam je po glavihodila samo ena misel: dokazati se zunaj,spopasti se z najvišjimi gorami, z najtežjimi.— Opraviti s prvim osemtisočakom? Alije bil to cilj?Herzog: Oh, prav gotovo ...— Ali je šlo za nacionalno obarvan zgodovinskipodvig?Herzog: Da, tudi za to je šlo. Trudil semse, da ne bi bil prevelik nacionalist. Todabilo je tudi malo tega. 443

PLANINSKI VESTNIKl444Alpinist, pisec, minister, gospodarstvenik: MauriceHerzog— Malo ali veliko?Herzog: Ne, ne, nikoli nisem bil pretirannacionalist. V določenem trenutku semcelo razmišljal, da bi v odpravo povabilkakšnega Švicarja, pa Italijana, Angleža,Američana. Ker pa je Francija prispevalaves denar... Predvsem nisem imel občutka,da gre za ne vem kakšno nacionalnoposlanstvo. Nisem bil na čelu nikakršnegavojaškega odreda, čigar nalogabi bila rešiti čast države. Ne, želel sempremagati prvega osemtisočaka...PRVI NA OSEMTISOČAKU— Vseeno pa je bila ceremonija zaprisege...Herzog: Nekaj vam bom povedal: mednašo in starejšo generacijo je vladal razkol.Šlo je za zelo pomemben razkol. Starejšageneracija je bila zelo močno prisotnav izvršnem komiteju za odprave vHimalajo in na vse skupaj so gledali skoziodpravo iz leta 1936. Vsi so nosili kolonialnečelade, s seboj so imeli prenosnostranišče. Zares smešno, da umreš! Intako niso imeli nič skupnega z organizacijoiz leta 1950.Zato menim, da prisega sama ni k dejanjuprav nič prispevala; res pa je, da sobili vsi pomirjeni. In mi mlajši smo dejali,da jim bomo ugodili. Vendar pa se medodpravo te prisege nisem niti enkrat poslužil.— Čeprav ste preživljali težke trenutke...Herzog: Zelo napete trenutke! Na primer,ko je bilo treba spremeniti načrte odprave.Ali pa, ko so nekateri izrazili željo,s kom bi raje plezali. Spominjam se, da jenekega dne Terrav zbolel, zato sem vskupino postavil Lachenala in Rebuffata.Nista si bila preveč všeč. Vendar sta pozneje,vsak posebej, priznala, da semimel prav in sta drug drugega hvalila.— Ali ste vnaprej določili, kdo se bo povzpelna vrh?Herzog: Ne, nihče ni bil že vnaprej izbran.Odločili smo se za dvojne naveze,šlo pa je za neke vrste rotacijo.— Torej med vami ni bilo tekmovalnegaduha?Herzog: Ne, svojim ljudem moram dati vsepriznanje glede tega. Vsi so bili izrednopožrtvovalni. Jasno je, da si je vseh šestželelo, da se povzpno na vrh gore, todavse so prepustili naključju. Prosim vas, dami verjamete — in to še enkrat ponavljam— predvsem zato, ker pri današnjih odpravahni tako.— V skupini vas je bilo šest?Herzog: šlo je za neke vrste prenosljivonavezo, z možnostjo zamenjave, čepravje bila na začetku stopnja prilagajanjazelo različna.— Že samo vzpenjanje je bila pravamajhna avantura, mar ne?Herzog: Sočasno smo si ogledovali obegori, Anapurno in Daulagiri, preprostozato, da bi zvedeli, kje sta vrhova. Samismo risali zemljevide.BELO OBDOBJE— Kaj ste dejali tovarišem, ko ste sestopaliz vrha?Herzog: Šele ko smo prišli v tabor 2, smose pravzaprav pričeli pogovarjati. Tu sobili Oudot, Terrav, de Novelle. Kaj naj bijim dejal? To so vzeli na znanje. Nihče nijokal.Poleg tega pa nismo smeli izgubljati časa.Oudot nam je pričel dajati injekcije. In šezdaj me je groza, če se spomnim, kako jedolge igle zabadal v poprsnico. Med sestopomme je dvakrat ali trikrat presunilobčutek, da sem mrtev, da sem se preselilna ono stran. Dvakrat sem prestopil mejo,vrnil pa sem se s popolnoma drugačnimpogledom na človekov obstoj.— Ob vašem pristanku na Orlyju vas jepričakalo le malo ljudi — mislim predvsemna uradne predstavnike.Herzog: Vsi prijatelji so bili tam, uradnihpredstavnikov pa je bilo res bolj malo. Tome ni ne razveselilo pa tudi razžalostilone. Sam sprejem je bil zelo prijeten, člo-

PLANINSKI VESTNIKveško pristen, tako da nisem potrebovalnobenih uradnih predstavnikov, nacionalistov.Poleg tega pa so me zelo hitro odpeljaliv bolnišnico, saj sem jim zaradislabega zdravstvenega stanja povzročalstrašne skrbi.— Nekako ste se »umaknili«. Vendar niše nihče Francozov tako zaznamoval kotprav vi s svojim podvigom. Kaj se je dogajalov naslednjih tednih?Herzog: To »belo« obdobje je trajalo karnekaj tednov. Ker pa sem bil skoraj brezdenarja, je nekemu direktorju radijske postaje,staremu španskemu borcu, jasno,republikancu po prepričanju, uspelo, da jeod mene za določeno vsoto denarja dobildaljšo izjavo. Georges de Caunes je biltisti, ki ga je našel pri meni. Res ne vem,kaj sem mu sploh lahko povedal, kajti počutilsem se zelo slabo. Toda dobil semnekaj denarja in vrnil sem lahko dolgove.— Vaši tovariši niso nič govorili?Herzog: Imeli so vse možnosti. Nihče jimni prepovedal. Obstajal je edino dogovor,da jaz napišem knjigo. Obenem pa smose vsi odpovedali avtorskim pravicam. Aliveste, da so več kot dvajset let vse francoskeodprave prejemale denar iz skladaAnapurne, se pravi od avtorskih pravic,člankov, konferenc?POLITIČNO ŽIVLJENJE— Kof lahko danes sklepamo, je bil tapodvig izjemno dobro pripravljen.Herzog: Bil je novatorski, vendar ne moremonarediti nikakršne primerjave; že čeomenim samo knjigo, ni bilo nič pripravljenovnaprej. Sprva je bilo vse skupajzamišljeno kot neke vrste zapisnik; tak jebil nasvet Komiteja za Himalajo. Čista neumnost!— Podobno kot knjiga iz leta 1936?Herzog: Točno. Tiskali bi jo v kakšnih dvatisoč izvodih in verjemite mi, da avtorskepravice ne bi bile kakšen velik zaslužek.Sam pa sem to knjigo »čutil« v sebi innapisal sem jo iz sebe. Doživela je izjemenuspeh. Prodano je bilo med 7 in 10milijonov izvodov. Ves denar je pripadalKomiteju in zdelo se mi je popolnomanormalno.— Kdaj ste se končno »izkopali« iz tezadeve?Herzog: »Slavo« sem občutil kot priložnost,da ne postanem odvisen od tegapodviga. Prav v tem je razlika med Cousteaujem,ki je za vedno zapisan morju,ali Victorjem, ki bo za vedno povezans Severnim tečajem in odvisen od njega,medtem ko sam nisem zapisan goram. Vnjih in z njimi sem živel še dve ali trileta, nato pa sem se vrnil k svojemu delu.Veste, ponavljati eno in isto stvar, ne, toni bilo zame; zdelo se mi je bedasto.Vedno sem si želel nekaj novega. Pravzaradi tega pravim, da sem imel tri življenja:gore, politiko in industrijo.— In vaša prva »poteza« po Anapurnije bila politika?Herzog: Malo je temu botrovalo tudi naključje.Nekega dne je Malraux svetovalGeneralu, naj me zaposli, da bi mladinaimela nekega vzornika. To je vžgalo. Generaluse je takratna mladina zdela prevečmaterialistična, potrebno jo je bilomalo »vzdigniti« nad ta materializem. Zatome je povabil.— Ste se z njim pogovarjali o Anapurni?Herzog: Seveda! Prebral je mojo knjigo.Postavil mi je celo vrsto zanimivih vprašanj.Zanimalo ga je, kako sem lahko natisti višini kadil. Vedite, da nisem bilkakšen strasten kadilec, od časa do časasem pokadil cigareto, da bi spremenilgrenak okus hrane, ki smo jo imeli sseboj.KRAJŠA POT DO CILJA— Pred vzponom na Anapurno — ali stebili politično ...Herzog: Nobeni stranki nisem pripadal.Vendar pa me je politika navduševala.Tudi zato sem obsojal 4. Republiko. Veste,to je bila sramota, neverjetna komedija ...Ko je prišel General, sem mislil, da sebodo končno začeli resno pogovarjati. Intako sem se vključil v predvolilni boj, čepravna začetku nisem nameraval sodelovati.— Enako zavzeto kot pri vzponu na Anapurno?Herzog: Vedno. V to novo življenje semprinesel nekakšne kvalitete, pa tudi številnenapake. Toda vedno sem bil dosleden.— Tudi v vašem tretjem življenju?Herzog: Ko sem zapustil politiko, sem sevključil v svet industrije; pravzaprav ganisem nikoli prav zapustil.— Če bi dejali: Herzog je vse zgradil naAnapurni — se vam zdi, da bi bilo to nepravično?Herzog: Menim, da ljudje ne vedo nekaterihstvari. Do neke meje bi temu pritrdil,če ne bi že pred vzponom na Anapurnoimel nekakšnih izkušenj, obenem pa nesmete pozabiti, da sem se odločil za študij,ki me je pripeljal med vodilne delavce.Rečem pa lahko, da mi je Anapumaolajšala oziroma skrajšala pot do želenegacilja.— Pred štirimi leti smo izdali publikacijoin v anketi, kdo je najpomembnejši alpinist,ste še vedno na prvem mestu v srcuFrancozov...Herzog: Kaj res? Zanimivo! To dokazuje,da ljudje niso pozabili. In morda še gojijoiluzije... 445

PLANINSKI VESTNIKlPLANINSKO-EKOLOŠKI TABOR NA JUŽNEM TIROLSKEM V ITALIJIPLANINSKE POTI - TURISTIČNE POTI446MIHA PAVŠEKDolomiti — kdo ne pozna ene od najlepšihin najbolj drznih gorskih skupin vVzhodnih Alpah! Seveda jih poznamo; celavrsta gorskih dolin, pa slikoviti cestniprelazi, visoki čez 2000 metrov in množicavrhov različnih oblik, med katerimi segajonajvišji krepko prek 3000 metrov. Nekaterivrhovi so dostopni le alpinistom inbolj izkušenim planincem, drugi pa sokljub višini lahko dostopni in se vzpnejonanje lahko tudi običajni izletniki. To sevedaomogočajo premnoge gorske ceste,ki nas pripeljejo zelo visoko, včasih palahko »vzpon« podaljšamo še z žičnico.In tako nam konec koncev ostane le nekajur hoje, kar je nedvomno idealno zaturiste.Eden od takšnih vrhov je Schlern (MonteSciliar, 2564 m), ki je v neposredni bližiniBolzana. Severovzhodno od tega mesta jev okolici Schlernskega pogorja eden odšestih naravnih parkov na Južnem Tirolskem(dva druga pa bodo proglasili vkratkem), ki je med vsemi prvi dobil statusnaravnega parka. Vse močnejši obisktega parka je povzročil, da je že tudi tuponekod porušeno naravno ravnovesje.Prav zaradi tega je organizirala v mesecujuliju lani Mladinska sekcija pri deželniplaninski zvezi ekološki planinski delovnitabor, ki se ga je udeležil avtor tega zapisa.DOLINA, POLNA PROMETNICJužna Tirolska je danes izrazito turističnousmerjena, nekaj večjih centrov pa je vdolini. Prometno je dobro povezana. Zjuga se pripeljemo po slikoviti dolini Adiže,na obeh straneh pa nas obdajajo čedaljevišji vrhovi. Ponekod se dolina zoža,ker je reka naletela na odpornejše kamnine,ponekod pa je dokaj široka. Na takihmestih se nad obrečno ravnico širijoobdelovalne površine na obeh straneh doline,in sicer do strmine, ki še omogočasmotrno obdelavo. Višje zgoraj pa so leše posamezne umetne terase, kjer gojijotrto. Nad Bolzanom (nemško Bozen) sedolina razcepi v dve ožji dolini, ki imataže izrazito alpski značaj. Proti severozahoduse nadaljuje pot ob Adiži protiMeranu, severovzhodni krak poti pa sledimoob reki Eisack. V Bolzanu so večinskiše italijansko govoreči prebivalci, protiseveru pa le še v nekaterih naseljih v dolini.V stranskih dolinah in višje zgorajprevladuje nemško govoreče prebivalstvo— Južni Tirolci, ki govorijo zelo tipičnoin svojevrstno narečje. Še v prejšnjemstoletju so se ob snidenju težko razumelicelo prebivalci sosednjih dolin, danes paje to zabrisano z dobrimi cestnimi povezavami.Reka Eisack ima hudourniško strugo, sajvoda zelo niha, kljub temu pa so po dolinispeljane tri prometne žile. Dvotirnaželeznica, stara cesta in avtocesta protiBrennerju (in naprej v Innsbruck) zavzemajoponekod kar celotno dolinsko dno,tako da je tudi tu polno visokih gradenj.Nov železniški predor naj bi v prihodnješe za uro skrajšal vožnjo med Innsbruckomin Bolzanom. V dolini je večjemestece še Brixen, čigar škofje so že v10. stoletju dobili od nemških cesarjevvelika posestva na Gorenjskem (ob obehkrakih Save), upravno središče pa je bilona Blejskem gradu.Mi že pred tem mestecem zapustimo dolino,v kateri prav do tod gojijo trto, sajse tako daleč v notranjost pozna vplivMediterana.Po serpentinah se vzpnemo mimo slikovitihvasic Kastejruth in Seis na planinoSeiser. Ta je po uravnani površini ena izmednajvečjih v Evropi, zato je tudi turističnozelo obiskana. Cesta nas pripeljena višino okrog 1850 metrov, kjer se pričnejotudi smučišča in s tem žičnice. Planinaima velike turistične zmogljivosti, dodatnepa so še v nekaj nižje ležečih žeomenjenih vaseh. S sedežnico se pripeljemoše nekaj nad 2000 metrov visokoin preostaneta nam le še dobri dve urihoda na Schlern.Zanimivo je, da to ni gora v klasičnemsmislu, ampak gre za izrazito visokogorskouravnavo, sam vrh pa je le malenkostnodvignjen nad okolico. V osnovi imamokristalaste kamnine, prek katerih so odloženedebele plasti sedimentov. Schlernje zgrajen iz dolomita, ki je dobil po goritudi ime in s tem danes geologi označujejoformacijo schlernski dolomit. Ker jekamnina za vodo slabše prepustna odapnenca, je na sami uravnavi nešteto izvirovin potočkov, ki izvirajo že nekaj desetmetrov pod najvišjim delom masiva.Spodaj plato le slutimo, ko pa se vzpnemoprek strme stopnje, se pred nami razprostreprava planota.MNOŽICE PLANINSKIH TURISTOVNa višini okrog 2300 metrov se pase jalovaživina in konji. Izvrstna paša in vodasta že od nekdaj omogočili gospodarskoizrabo. Takrat je bilo na gori veliko pastirjev,ki so si zgradili majhno cerkvico,kamor so se zatekali ob neurjih. Podrte

PLANINSKI VESTNIKkamnite ograde pričajo o tem, da so bilinekdaj pašniki očiščeni in ločeni med seboj,travo pa so celo kosili in jo na različnenačine transportirali v dolino. Vseto je bilo še živo do let pred drugo svetovnovojno. Danes se živina pase v glavnemsama, zaradi manjšega števila glavpa jim zadoščajo že travne površine v doliniin na nižjih planinah.V sezoni obišče goro tudi po več sto turistovna dan. Ti lahko tik pod vrhom prenočijov planinski koči, ki je že bolj podobnahotelu. Najbolj obiskana je ravnopot s planine Seiser. Ko se prevesi nazgornji plato, prečkamo obsežno travnatopobočje. Ker se izletniki niso držali poti,je nastalo kar več stezic. Poteptali sotravo in uničili travno rušo, kar je odprlopot tako imenovani potni eroziji. Iz večpoti je sčasoma nastal splet majhnih jarkov,ki se v dnu združijo v manjši hudournik.In to vse zaradi človeka! Travnik jeves razrit, saj tod pade letno preko 2000mm padavin (Ljubljana — za primerjavo— 1300 do 1500 mm), zaradi nepropustnepodlage (dolomit!) pa ima erozija še tolikovečjo moč. Namen delovne akcije jebila sanacija erodiranega travnika, kar jeizjemno zahtevno in natančno delo.POPRAVLJANJE POŠKODOVANENARAVEPetnajst mladih planincev je opravilo delov petih dneh, saj je bilo izjemno lepovreme. Udeleženci so bili domačini, nekajavstrijskih Tirolcev in Nemci. Kot gostasva se s posredovanjem Mladinskekomisije pri PZS udeležila tega taboratudi predstavnika iz Slovenije. Zelo leposo naju sprejeli in nasploh je bila organizacijatabora na visoki ravni. Bivali smov obnovljeni koči južnotirolske Mladinskesekcije. Zgradili so jo iz nekdanje staje zaživino in je v neposredni bližini planinskekoče pod vrhom Schlerna. Poleg del vzvezi s sanacijo travnika smo opravili nekajkrajših in eno daljšo turo, pripravili sonekaj predavanj o varstvu gorske pokrajine,ni pa zmanjkalo časa niti za družabnost.Srečanje smo izkoristili za izmenjavomnenj o tej problematiki ter za pomenkeo delu planinske organizacije prinjih in naše PZS.Zanimiv je bil postopek pri odpravljanjuškode na omenjenem travnatem pobočju.Ves material je že prej pripeljal helikopter.Najprej smo se lotili zasipavanja jarkov.Po vsej dolžini smo na vsakih nekajmetrov zgradili kamnito kaskado, za katerosmo nametali še kamenje. Prek tegasmo nasuli nekaj bolj finega kamninskegagradiva, nato zemljo, na koncu pa smoskušali pokriti čim več uničene površines travno rušo, ki je bila na spodnjem delupobočja odnesena. Na celotnem pobočjusmo v prečni smeri naredili nekaj glavnihodtočnih jarkov, s čimer smo skušali preprečitioziroma vsaj zmanjšati erozijskomoč vode.Ko smo prekrili večino jarkov, je prišlo navrsto trošenje semen planinske trave. Prekotega smo raztrosili še naravni gnoj(l),ki so ga poprej dehidrirali, čez vse skupajpa še slamo. Da ne bi že prvi naliv vsegaskupaj odnesel po strmini, smo preko napeliše jutaste mreže, ki smo jih pričvrstiliv tla s kovinskimi zakovicami. Jutastamreža namreč po nekaj letih razpade insluži kot gnoj, v začetku pa preprečujevodi, da bi umetno nasute plasti sprala intako uničila naše delo. Območje smoogradili še z električnim pastirjem, da nebi živina, ki se pase tod naokoli, pohodilateh mrež.Za izletnike smo pustili dvoje prehodov inbolje označili glavno pot. Ob prehodu naspodnji strani smo postavili še dvojezičnotablo, kjer smo pojasnili svoje delo inopozorili mimoidoče, naj ostanejo na poti.Kako malo je pravzaprav potrebno, da dotakega procesa pride in koliko dela je potrebnegaza obnovitev prvotnega stanja,vemo vsi tisti, ki smo ta prečudoviti tedenpreživeli skupaj na Schlernu.USPEH AKCIJE2e pozno jeseni lanskega leta mi je pisalvodja akcije, kjer omenja uspeh našegatabora, saj je v glavnem na celotnem pobočjuže do septembra odgnala mladatrava. To je prvi znak, da bo na tem mestuv nekaj letih, morda celo po desetletju,zopet nastalo prvotno sklenjeno travnatopobočje.Navidez majhno delo, ki pa pomeni mnogotistim, ki naravo cenimo in znamo znjo tudi živeti.Pri nas ta problem v glavnem ni tako pereč,čeprav najdemo že nekaj takšnih razritihpovršin. Morda se bomo česa podobnegalotili tudi pri nas na planinskih delovnihtaborih.Od Južne Tirolske smo se poslovili s prijetnimiobčutki in s spoznanjem, da jenarava naš gospodar in ne obratno. Šedolgo nas je po nosu žgečkal vonj murk,ki nam je ves teden lajšal bolečine naožuljenih rokah in prepotenih hrbtih.Planinski veslnik, čigar 95-letnico praznujemoletos, Je bil vsa ta leta, skoraj celo stoletje,na branikih slovenstva. Vseskozi je lahkoizhajal, ker Je imel vseskozi zveste naročnikein bralce, ljubitelje In prijatelje gorskegasveta in gorske narave. Opozorite svoje planinskeprijatelje in znance, ki ne vedo, daje Planinski vestnik najstarejši slovenski mesečnik,na našo revijo In Jim jo priporočite!447

PLANINSKI VESTNIKGORNIŠKA POT PLANICA—POKLJUKA (PP)DOŽIVETJE, PRIZNANJE IN MALO IZZIVAMARJAN ŠOLARČeprav Uroša Župančiča v naši hiši dobroin že dolgo poznamo, se ne moremprav spomniti, ali sem za to originalnoplaninsko pot izvedel iz Uroševega pripovedovanjaali iz oznak na poti sami.Morda to danes niti ni toliko važno; pomembnejeje, da danes po celotni prehojeni-prelezenipoti leži v moji gorniškiduši na prav posebnem, častnem mestu inprav nič je s tega mesta ne more zriniti,saj tega tudi dopustil ne bom.Na svojih številnih turah sem oznako PPpogosto srečeval: tako pod Luknja pečjo,Za Akom, Pod Špikom, na Slemenu pa šemarsikje drugje. Celotno pot pa sem prvičspoznal iz Uroševega kratkega in jedrnategavodnička »Planica & Pokljuka« iz leta1978. Tudi sam mi je v tem obdobju osvoji in Dušana Vodeba poti pogosto pripovedoval,vendar v njemu lastnem slogunikoli vsega čisto do konca. Vedno te jepustil, da določene stvari pogruntaš inspoznaš sam, da bi bilo tvoje doživetjebolj pristno in bi imelo večji pomen.SISTEMATIČNA HOJA PO PPTako sem sam ali v družbi prijateljev indružinskih članov do leta 1988 nenačrtnospoznal približno tretjino poti. Poleg delov,ko pot poteka po markiranih planinskihpoteh, sem do tega leta poznal delePP med Pod Špikom in Za Akom, iz ZaAka do Gumna na grebenu MartuljškegaVršiča, z vrha Mojstranškega Slemena doTurkove planine v Vratih ter iz SpodnjeGube nad studencem v Kotu okoli Luknjapeči do Temena Rjavine in naprej po vsehmožnih variantah na Rudno polje na Pokljuki.Okoli leta 1987 sem bil vedno bolj prepričan,da tako mimogrede te planinskepoti v celoti ne bom nikoli prehodil. Leta1988 sem se je zato lotil sistematično.Nisem naredil ne časovnega ne geografskeganačrta. Nisem se odrekel drugim turam,vendar je bila PP moja osrednja gorniškadejavnost leta 1988 in 1989. Enkratse mi je zahotelo pod Ponce in v Tamarali rateško Zelje, kot temu po rateškoUroš pravi, drugič v Martuljek. Glede narazpoloženje enkrat na razgledne lovskesteze, drugič na izpostavljene police alipa na dolga brezpotna prečenja pogamsjih stečinah. Hotel sem biti sam, padrugič spet v družbi. Težje dele poti svanaredila s sinom Martinom. Na dobri po-448 lovici poti me je spremljala psička Miša,tudi čez Požgano Mlinarico. Če se mi jezahotelo na vrhove, potem pač na PP nisemšel. Uroš je bil z nami, žal, samoenkrat.Tako je nastajal finale moje ponovitve celotnepoti Planica—Pokljuka in verjetnotudi prve ponovitve PP v celoti. Tako vsajsklepam po vpisih v priročne doze, ki stajih prvopristopnika dala v skalne možicena številnih mestih.Bili so dnevi, ko mi je vse uspelo, pa zopetdnevi, ko nisem prav nič skupajspravil.Po nekaj etapah, ko sem spoznal načinopisov in oznak, predvsem pa, kako potpoteka, je stvar stekla in prerasla v velikužitek in nenehni izziv.ORIENTACIJA NA POTIČar poti pa ni samo v poti sami, ki vodipo najlepših, odmaknjenih, razglednih,srednje visokih gorsko-krajinsko bogatihpredelih Julijcev, temveč tudi v spoznavanjuširšega prostora, s katerim se seznanjamo,ko na pot pristopamo in z njesestopamo, ko se zaplezamo, se izgubimoali tudi ko nas potegne v določenosmer, ki se nam na poti pokaže. Kolikolovskih steza, pa če je lovcem prav aliPoroka na KredariciV Planinskem vestniku Iz leta 1940 jev številki 7—8 na strani 216 naslednjiprispevek:»HIMEN V PLANINAH. V kapelici naKredarici se je 7. julija naš odličnialpinist in planinski pisatelj dr. MihaPotočnik, odvetnik na Jesenicah, poročilz gdč. Hildo Pintarič iz Ljubljane.Priči sta bila dr. Stane Tominšek inJože Čop, zakramentalni akt je izvršilJanez Jalen, župnik in pisatelj. Usojenajima bodi sreča v planinah in v življenjskiskupnosti!«V PD 1940, št. 9, stran 260, pa je objavljenokratko obvestilo:»V kapelici na Kredarici je dr. MihaPotočnika 7. julija poročil g. Jože Žužek,kaplan v Kranju in prijatelj neveste.«Petdeset let je torej minilo letošnjegajulija, odkar se je v kapeli na Kredarici(ki je ni več, pa bo verjetno kmaluspet) poročil častni predsednik PZS.

PLANINSKI VESTNIKKo se PP Iz Požgane Mlinarice spusti na ZgornjoGubo nad studencem v Kotu. Jo ubere okoli Luknjapeči po smeri nekdanjih pogumnih lovceviz Zgornje RadovneFoto: Marjan Šolarne, ob tem prehodimo! Spoznavanje našegagorskega sveta se nam nenehno povečuje,seznam tur bogati, načrtov je vseveč, izziv je močan in nenehen.Po prehojeni poti sem se oglasil pri Uroševemdolgoletnem soplezalcu in prijateljuDušanu Vodebu v Mariboru, ki ga moramošteti za enakovrednega soavtorjaPP. Pomenila sva se o nekaterih orientacijskihproblemih, ki sem nanje pri ponovitviPP naletel. Morda sem res kje lezelkakšne metre zraven poti, kar se bo gotovodogajalo vsem ponavljalcem, vednopa sem končno našel vse ključne točke,brez katerih nadaljevanje poti ni mogoče.V tem pogovoru mi je Dušan Vodeb razkrilveč Uroševih značajskih potez, ki jihnekateri njegovi sodobniki niso bili sposobnirazumeti. PP je velik del Uroša samega.Zal vsem tistim, ki so tega »infantterribia«, kot sam sebi hudomušno pravi,napačno razumeli, ni več mogoče prehoditiin prelesti PP ter na ta način spoznativelik del njega samega.Od PP se še ne poslavljam. Več delovpoti sem prehodil že večkrat. Vso potimam podrobno opisano, vendar tako, kotso jo videle moje oči in doživelo mojesrce. Posebno sem obdelal vse zame orientacijskotežje dele. Spremljevalca napoti naj ostaneta Urošev vodniček iz leta1978 in — rekel bom kar po domače —Dušanov vodniček iz leta 1989. Svojeganaj si vsakdo vtisne v spomin po prehojenipoti.ZADRŽAN SPREJEM PZSNa poti sem sprva obnovil nekaj zbledelihoznak in naredil eno samo novo podPožgano Mlinarico. Pozneje sem s temprenehal, ker se mi je zdelo, da brskamtam, kjer ne smem, vsaj ne prej, dokler sene pomenim z avtorjema poti. Sem preddilemo, ali naj se nekaj res zamotanih delovin oznak popravi oziroma dopolni alipa naj se ponavljalcem pusti originalnodoživetje PP. Sem za slednje!Mladi rod me sprašuje, v kakšnem časuse da PP narediti in kakšne so možnostiza zimsko ponovitev. Vedno odgovorim,da vsakdo pač lahko dela, kar hoče, da paPP ni bila narejena s tem namenom.In za konec morda tisto najvažnejše. Planinskazveza Slovenije, ki ima kot organizacijaza načrten in varen razvoj planinstvaza to več upravičenih razlogov, jesprejela PP bolj zadržano. Tudi organizacije,ki upravljajo s tem prostorom, se oPP izražajo zelo previdno. Kaj in kako jepopolnoma prav, je težko reči. Zagotovona zahtevno pot, narejeno za samostojne,brezpotja in lažjega plezanja vajene gornikez dobrimi orientacijskimi sposobnostmiin pripravljene na presenečenja, negre vabiti velikih množic. Tudi z naravovarstvenegastališča prenese ta občutljiviprostor samo točno določene obremenitve.Iz teh dveh vidikov se mi zdita kratka,jedrnata vodnička o PP in redke oznakena poti, predvsem pa na mestih, kjer binekoga nepripravljenega lahko na PP zapeljalo,pravo merilo za povabilo na doživetjeJulijcev od Planice do Pokljuke naposeben Urošev in Dušanov način.449

PLANINSKI VESTNIKTirolsko, ampak pot nadaljeval ob Mollu poKoroškem do Drave, skozi Spitall, mimoBeljaka in čez Koren na Kranjsko. Pravočasno,še pred policijsko uro, sem bildoma na Jesenicah, števec na kolesu jepokazal, da sem ta dan prevozil 190 kilometrov.Ni bilo težko, saj je šlo razen pešačenjačez Koren vseskozi navzdol.Kaj bi dal, ko bi jih mogel obiskati poMussolinijevem odstopu! Žal ni bilo možno.Povedal pa bom, kje sem to doživel.NA ANKOGELAnkogel, 3263 metrov visoka gora medMallnitzem in Bocksteinom, je bila zelopriljubljena, lahko in poceni dosegljivagora. Jeseničani smo radi hodili nanjo.Opoldne si z brzcem odpotoval, približnoob treh popoldne si bil v Mallnitzu na višini1200 metrov. Do mraka si prišel vkočo, zjutraj si imel še eno uro do vrha,potem pa nazaj na vlak, ki je odpeljal obtreh popoldne. Ob šestih zvečer si pa žebil spet na Jesenicah.Tako sem tistega dne v Mallnitzu izstopiliz vlaka in hitel proti severu. Opazil sem,da s stranske poti nekdo hiti proti meni.Na razpotje sem prišel pred njim, pa mi jezačel mahati, naj počakam. Obstal sem inko se je približal, sem ga spoznal. Bil jeVanček z Jesenic, tu zaposlen za gozdarja.Zasopel me je vprašal, kam da grem.Na Ankogel, sem dejal. Nagovoril me je,naj grem vendar nazaj in me vprašal, češe ne vem, kaj je vendar novega. Ko semdejal, da ne vem, je povedal, da je Mussoliniodstopil. Te novice sem bil zelo veselin sem odhitel naprej, Vanček pa je nemozrl za menoj.Takrat se me je tista gospodinja od Sv.Krvi gotovo spomnila ...Kaj bi takrat dal, da bi se mogel sestatiz njo.452Umrl je Hias RebitschUmrla je še ena gorniška legenda — alpinistHias Rebitsch, rojen 11. avgusta 1911v Brixleggu, ki je prevzel dediščino PaulaPreussa in je utiral pot gibanju za prostoplezanje v nemško govorečem prostoru.Postavil je mejnike v prostem plezanju, kiso jih plezalci premaknili navzgor šele30 let pozneje. V nemških in avstrijskihgorah je plezal že pred zadnjo vojno odstavke7. težavnostne stopnje — z opremotedanjega časa in pogosto še s praznimtrebuhom, kar se je dogajalo predvsemkmalu po koncu druge svetovne vojne, koje Hias dosegel vrhunec svojih plezalskihmoči.Rebitsch ni bil le nadarjen plezalec, ampaktudi alpinist in ekspedicijski plezalecsvetovnega slovesa. Glede tega spadaprav gotovo v triperesno deteljico nemškogovorečega prostora s tega področja,kamor sodita še Hermann Buhl in ReinholdMessner.Sami znani avstrijski alpinisti: (od leve protidesni) W. Marlner, P. Aschenbrenner, H. Rebitsch,K. RainerNjegovo plezanje z Ludvvigom Vorgomleta 1937 do rampe v severni steni Eigerjaje odprlo vrata v menda najznamenitejšoalpsko steno. Leto dni pozneje je Hiasdosegel na odpravi na Nanga Parbat višino7500 metrov in s tem postavil temeljnikamen za Buhlovo uspešno plezanjena ta karakorumski velikan leta 1956.Po hudih nesrečah pri smučanju in motociklistikise je posvetil »znanstvenemu alpinizmu«.Vodil je odprave v Karakorumin predvsem še v južnoameriške Ande,kjer je na območju Puna de Atacama odkrildaritvena svetišča inkovske kulture injih deloma odkopal, za kar mu je zveznipredsednik podelil profesorski naslov.Do zadnjih dni je bil Hias Rebitsch zelopri močeh in je vse do zadnjega domatreniral za svoje pohode v gore na stoječemkolesu. Umrl je 7. marca letos, potemko se je vrnil s ture v gore.

PLANINSKI VESTNIKV ZDA SO »ODPRLI« 49. NARODNI PARKPASOVI VELIKEGA BAZENAPo tradiciji, ki datira od Theodorja Roosevelta,Johna Muira in gibanja za ohranitevnarave iz 19. stoletja, Združene državeAmerike v svojih narodnih parkih čuvajopestrost ameriške divjine. Parka, kotsta Everglades na Floridi in Gates of theArctic, Vrata Arktike na Aljaski, najboljepredstavljata svoji posebej zanimivi fizičniin biološki regiji. Narodni park Ve-Smrt Jean-Marca BoivinaFrancoski vrhunski plezalec Jean-Marc Boivinse Je 18. februarja letos smrtno ponesrečil,ko Je poskusil z jadralnim padalom skočitiz Auyan-Tepuija, mizaste gore v Venezueli.Bil Je eden od najbolj vsestranskih in najboljvpadljivih alpinistov zadnjega desetletja. Začelje z najtežavnejšimi prvimi pristopi v kombiniranihstenah in v izredno strmih ledenihkaminih, predvsem Se v masivu Mont Blanca.Sledila so prečenja In zaporedni vzponi vštevilnih ekstremnih smereh in takšni šolovzponi v enem dnevu.2e razmeroma zgodaj Je Boivin kombiniralplezalni šport s padalstvom, saj Je bil edenod pionirjev alpinističnega Jadralnega padalstva.Po številnih padalskih startih s težavnihvrhov mu Je uspelo tudi nekaj zaporednihvzponov v pogorju Mont Blanca, pri čemerJe razdalje med severnimi stenami, ki si Jihje izbral za plezanje, premagoval z Jadralnimpadalom ali zmajem, ne pa s helikopterjem.Absolutni vrhunec Je bil start z jadralnimpadalom z vrha Everesta in polet na ledenikKumbu. Omeniti je še treba, da Je bil Boivinšportno aktiven tudi na divjih vodah In naodprtem morju.Tretja smer v steni DaulagirijaŠestčlanska odprava pod vodstvom enega odvodilnih svetovnih alpinistov Krzvstofa WiellckegaJe v letošnji pomladanski sezoni imelaza cilj 8167 metrov visoki Daulagirl. Odpravaje bila uspešna, praktično vsa zasluga zauspeh pa gre prav VVielickemu. Potem ko sona normalni smeri postavili dva tabora, JeVVielicki iz zadnjega (na višini 7000 metrov)začel 24. aprila zgodaj zjutraj In bil na vrhuob 11. url. To Je bil njegov sedmi osemtisočak.Po vrnitvi In počitku Je 9. maja žestal pod vzhodno steno Daulagirija. Ker Jestena nevarna, se Je začel vzpenjati ob 23. urlin je po 16 urah splezal prvenstveno smer levood smeri, ki so Jo leta 1980 splezali Kurfvka,Mclntyre, Ghilinl in Wilczynski. VVielicki Jena višini 7800 metrov dosegel severovzhodnigreben In slabo vreme mu Je potem preprečilo,da bi še drugič v tako kratkem časustal na vrhu Daulagirija. Sestopil Je po normalnismeri z bivakom v taboru II. Dan zanjim pa je Iz tabora lil (na višini 7500 metrov)po normalni smeri začela plezati tudi IngridBaevens Iz Belgije. Vrh Je kot tretja ženskadosegla 11. maja.Nova smer Wlelickega Je tako tretja v vzhodnisteni; poleg njegove sta tam še smer KurtvkeIn soplezalcev, ki je bila enkrat ponovljena,in Jugoslovanska smer iz leta 1987.(Delo)liki bazen (Great Basin) v gorski verigiSouth Snake v vzhodni Nevadi pa je devetinštiridesetiin najnovejši narodni parkv državi in nadaljuje ameriško tradicijoohranjanja narave.Razprostira se od Sierre Nevade na zahodudo gora VVasatch na vzhodu, odKolumbijske visoke planote na severu dopustinje Mojave na jugu. To prostranoozemlje je znano pod imenom Velikibazen in je v njem zajetih nekaj gorskihverig, ki jih sekajo široke pustinjške doline.Njihovi maloštevilni vodotoki nikoline pritečejo do morja, ampak končajo'v bazenih ali v jezerih v dolinah, od katerihje največje Veliko slano jezero(Great Salt Lake) v državi Utah. To jenajbolj osamljen in najmanj znan delameriškega Zahoda, pustinjska divjina skaktusi in soncem, ki neusmiljeno žge.Vendar tu in tam — enako kot v narodnemparku Veliki bazen — obzorje zaključujejos snegom pokriti gorski vrhovi,katerih pobočja so temna od iglastihgozdov in na katerih se bleščijo hitri potoki.V takih predelih je svet poln divjačine:orlov in jastrebov, divjih mačk,kojotov in planinskih levov, gamsov, antilopz zavitimi rogovi in dolgouhih jelenov.čeprav zavzema komaj 31 000 hektarovpovršine, kar je malo v primerjavi z Yosemitskimali Yellowstonskim parkom,zajema narodni park Veliki bazen pravpester in spektakularen teren, začenšipri ozemlju trnastega grmičevja, ki gabičajo vetrovi, in visokih gorah pa dozelenih gozdov in apnenčastih Lehmanskihkraških jam. »Potovanje iz dolinena vrh gore je — grobo vzeto — enakopotovanju od južne Arizone do Kanade,«pravi upravnik parka Al Hendricks, »čepravje dolgo komaj petnajst kilometrov.«Vzpon do vrha VVheeler, ki je visok2981 metrov in je najvišja gora v parku,se vije skozi pet ekoloških pasov, začenšiz žajbljem in zakrnelim grmovjemsmrek v dolini in nato pelje dalje skozigozdove planinskega mahagonija in trepetlikez belim lubjem vse do alpskihlivad in arktične tundre nad gozdnomejo.Na višinah od 2900 do 3600 metrov sotik pod gozdno mejo bogati pasovi borovs kladivastimi storži (Pinus anistata),ki so najstarejša živa bitja tod okrog.To drevje namreč obstaja 4000 let alipa še dlje na suhih apnenčastih tleh inznanstveniki lahko spremljajo vremenskerazmere več tisoč let nazaj, ko proučujejoletnice borovih debel. Marsikatero 453

PLANINSKI VESTNIKzveznih državah Amerike, kot tudi za obiskovalce,ki bi si hoteli predstavljatiZahod takšen, na kakršnega so naleteliprvi priseljenci, narodni park Veliki bazennov narodni zaklad.(Pregled)454V jezeru Stella se ogledujejo gore, s snegompokrita pobočja ter borovi in smrekovi gozdovizelo staro drevo ima eno samo letnicoživega tkiva in le nekaj živih iglic nasamotni veji. Mrtve velikanske količinedrevja, ki je tako smolasto in s tako ozkimiletnicami, da zaradi tega ne more nititrohneti, so na vse viže zvite in pretepeneod kamenja in ledu, tako da imajofantastične oblike in so simbol strogelepote Velikega bazena.Ko so ustanovili park, to ni spremeniloznačaja tega predela. Vse, kar se lahkoobdrži pri življenju v Velikem bazenu,vključno seveda tudi ljudje, ki se ukvarjajoz živinorejo in rudarstvom na temobmočju, se mora biti sposobno prilagajatiin mora biti dovolj odporno. Sprehodipo včasih skoraj nevidnih stezahso lahko strašanski napor, jezera, ki jihje napolnil z vodo staljen sneg, pa nisoprivlačna za kopanje. Vendar je za domačine,ki hočejo ohraniti naravo in ki sogloboko predani ohranjanju enega odzadnjih predelov divjine v 48 celinskihLetošnje poletno vremena KredariciDolgoletni poletni temperaturni povprečekKredarice (junij, julij, avgust) znaša 4,9°,temperaturni povpreček letošnjega poletjapa znaša 5,5°. Dolgoletni padavinski poletnipovpreček znaša 640 mm, v pravkarminulem poletju pa je skupno padlo naKredarici 611 mm padavin. Podrobnosti sopo mesecih naslednje:Junijski temperaturni povpreček je znašal3,6° — mesec je bil za 0,3° pretopel.Julijski temperaturni povpreček je znašal6,3° in je bil za 0,6° nad normalno vrednostjo(tj. dolgoletnim povprečkom obdobja1956—1985). Mesec avgust, čigar povprečekje preračunan na 6,7°, je bil za1,0° pretopel. Ekstremne mesečne temperature,maksimalne in minimalne, so bilev mejah doslej znanih temperaturnih ekstremovKredarice. Maksimi in datumi pojavate temperature po posameznih mesecihso naslednji: v juniju 14,0° (dne 27.),v juliju 15,9° (dne 29.) in 14,9° dne 25.avgusta. Mesečne minimalne temperatureso bile naslednje: —4,6° dne 10. junija,— 3,4° dne 7. julija in —1,8° dne 18. avgusta.Kakor vidimo, je bil letošnji najtoplejšimesec na Kredarici avgust.Poletje je bilo prekomerno toplo zaradizmanjšane stopnje oblačnosti, zaradi česarje bilo več ur sončnega obsevanjaKredarice. Junijski mesečni povprečekoblačnosti, ki je znašal 6,9 desetine pokritostineba, je bil le za malenkost manjšiod normalne vrednosti, ki znaša za junij7,0. Čeprav so junija dnevi že zelo dolgiin se »o kresi dan obesi«, je sonce obsevaloKredarico — po registraciji tamkajšnjegaheliografa — samo 155 ur, karje 33 % maksimalno možnega trajanjasončnega sija v tem mesecu. Padavin je v17 dneh (osemkrat je vmes še snežilo)padlo skupno 288 mm, kar je 131 % junijskenormalne vrednosti. Snežna odeja, kateremaksimalna debelina je merila 105 cm,je do 27. junija skopnela.Julijski povpreček oblačnosti je znašal5,6 desetine pokritosti neba. Dolgoletni julijskipovpreček oblačnosti znaša 6,4 desetinepokritosti neba. Število ur sončnegasija se je povečalo na 247, kar je 52 % odmarksimalnega možnega trajanja sončnegasija v tem mesecu. Zaradi razmeromajasnega in sončnega vremena je mesečnamnožina padavin (181 mm) dosegla samo90% normalne julijske vrednosti. Pada-

PLANINSKI VESTNIKvinskih dni je bilo skupno 11, dvakrat paje vmes tudi še snežilo, vendar se je snegsproti talil, tako da ni nastala snežnaodeja.Povpreček mesečne oblačnosti zadnjegapoletnega meseca, to je avgusta, je bilnajnižji. Znašal je samo 4,6 desetine pokritostineba, medtem ko znaša dolgoletnipovpreček 6,1 desetine pokritostineba. Avgustovski dnevi so že občutnokrajši, zato je kljub nizkemu povprečkuoblačnosti heliograf na Kredarici lahkoregistriral »samo« 220 ur sončnega sija,kar je polovica (50 °/o) °d maksimalnomožnega trajanja. Padavin, izključno kotdež, je padlo v devetih dneh 211 mm, karje 96 % °d normalne vrednosti. Snežneodeje tudi v tem mesecu ni bilo.Iz opisanega povzamemo, da prvi poletnimesec zaradi prekomernih padavin in velikopadavinskih dni planincem ni bilnaklonjen. Toliko ugodnejša za planinarjenjepa sta bila preostala poletna meseca,julij in avgust. F Bern0,©eflinruevflKOČE V GORAHNajvišje hrvaške goreVladimir Volenec, planinec iz Zagreba, žeprecej let zbira in dopolnjuje ter izpopolnjujesezname Jugoslovanskih gorskih vrhov in vrhovv Jugoslovanskih republikah. Tako Je bilv začetku letošnjega leta v glasilu Planinskezveze Hrvaške Naše planine objavljen njegovseznam najvišjih vrhov na Hrvaškem. Gledena to, da v tej republiki nI gorskih vrhov,višjih od 2000 metrov, se Je odločil za seznamvrhov nad 1500 metrov. Na tem njegovemseznamu je 107 vrhov, najvišji med njimi paje s 1831 metri Dinara. Na naslednjih štirihmestih so štirje vrhovi Troglava, visoki od1775 do 1794 metrov, še na naslednjih sedmihmestih za Sv. Juro na Biokovu (1762 m) pa Jesedem najvišjih vrhov Južnega Velebita z Vagansklmvrhom (1757 m) na čelu. Sicer pa Jena tem seznamu največ vrhov na Velebitu,Biokovu, Troglavu in Plješivici. Najnižji natem seznamu Je s 1504 metri Laktin vrh vSrednjem Velebitu.Vsak mesec komaj dočakam, da poštarprinese ljubo mi revijo, Planinski vestnik,nato pa jo v enem dahu preberem. Samnimam (geografskih) možnosti, da bi bilvsak dan v stiku z gorami, zato pa tolikoteže čakam na vsako novico.Želel bi se dotakniti polemik o ocenjevanjuplaninskih koč. Opazil sem, da jetakšno ocenjevanje v Nedeljskem dnevnikuin da je v sodelovanju s PZS. Prepričansem, da gre ocenjevanje v napačnosmer. Tam namreč ocenjujejo, kje so vhribih najboljši dunajski zrezki, če se izrazimv prispodobi. Kakovost hrane je sicermerilo, vendar ne moremo primerjativisokogorskih koč s tistimi, do katerih sepripeljemo z avtom ali celo avtobusom.Ocenjujmo raje planinsko udobje — čaj,morda enolončnico, kakovost ležišč, predvsempa čistočo v koči in predvsem šeokoli nje.Po tem kriteriju je zame zanesljivo naprvem mestu Zasavska koča na Prehodavcih,ki je sicer v oskrbi PD Radeče. Tuditamkajšnji oskrbnik je izredno, izrednoprijazen, da o tem, da imajo laško pivo inda koča stoji na prelepem kraju nad Zadnjico,niti ne govorim. Toda če hočemoimeti resno ocenjevanje, bo moral organizatorposkrbeti tudi za resne, ne pa sentimentalnekriterije. Namen tega ocenjevanjaje sicer lahko tudi iskanje »naj«koče, toda v končni fazi naj bi se spremenilenekatere slabe navade v našihkočah.Meni je trn v peti predvsem prepričanjenekaterih oskrbnikov, da je treba ležišča vsobah in na skupnih pogradih deliti šelepo sedmi uri zvečer (saj na koncu koncevnatančna ura sploh ni pomembna — vglavnem od neke ure dalje); zlasti je potem poznana Komna, pa Dom na Dobrči,pa še so take koče. Sam začenjam v hribihhoditi zelo zgodaj, toda tudi zgodajneham hoditi, pri tem pa upoštevam dvepravili: ne več hoje kot osem ur vsak danin ne po sončnem popoldnevu. Popoldnebi po takem načinu hoje rad legel, pa nemorem. Predvsem imam letos glede tegaslabe izkušnje s kočami PD Tržič.Ko sem že pri pisanju, naj omenim šenekaj. PZS izdaja čudovite koledarje. Zakajpa ne izdaja plakatov — posterjevnajlepših naših ali tujih gora? Predvsemalpinisti so še pred ne tako davnim časomob vsaki večji odpravi izdali nekajpodobnega (spomnimo se samo plakatovEveresta, Makaluja, Cerro Torreja, pa plakataob dnevu Triglavskega doma). Skorajsem prepričan, da bi tudi z izdajo takihplakatov lahko kaj zaslužili.Robert Rudman, Novo mestoUBIRANJEPLANINSKIH POTIPlaninstvo nam je v krvi, tega ni moč kartako zanikati. Kako pa si planinec predstavljasvoje hribolazniško udejstvovanje,je popolnoma drugačna zgodba, v katerini moč zaslediti enotne krvi.Kaj me torej muči? Vsakokratno obiskovanjegora v zadnjih letih me je prepričaloo tem, da so vsaj tri vrste planincev:planinci-tekači, planinci-hodači in planincineplaninci.455

PLANINSKI VESTNIKPlanince-tekače najlaže spoznaš ob večerih,ko iščejo družbo za napore naslednjegadne. Ob tem z levo roko seštevajoure, potrebne za hitro hojo od ene dodruge koče ali vrha, pa se jim skupno številour hoje za naslednji dan nikoli neustavi pri normalnih šestih, sedmih urah,pač pa gre tja do 10, 12 ur. Na poti jihzaznate, ko se za vami nestrpno prestopajoin čakajo, kdaj se jim boste umaknili,da bodo lahko nadaljevali pot v svojemplaninskem teku. Ti planinci navzdolvedno dobesedno tečejo. So strokovnjakiza planinske razdalje, zato bi jih lahkoimenovali tudi planince-maratonce. Kadarvam jih uspe na poti ustaviti in povprašati,koliko je še do prve koče, boste presenečenougotovili, da bo čas vaše hoje dvakratdaljši od njihovega podatka. Splohnimajo časa za razgledovanje med hojo;njihovi razgledi so možni samo z vrhov iniz planinskih postojank.Že več let opazujem te planince-tekačein ugotovil sem, da prevladujejo mlajšiletniki, čeprav je med njimi tudi dosti takihv srednjih letih, pa tudi starejših; celoženske niso izvzete. Po nestrokovnem opazovanjusem prišel do zaključka, da so toljudje, ki so proizvod sodobne družbe, kidajejo prednost količini (številu osvojenihvrhov in postojank), zanemarjajo pa kakovostplaninarjenja (naravo, razglede, zanimivasrečanja, družabnost, kolegialnost).Torej je skupna značilnost planincev, kijih vidimo letati (ali hitro hoditi) po našihgorah v tem, da imajo popolnoma izkrivljenodnos do življenja, do sebe, do narave,s tem pa tudi do obiskovanja gora.Nimajo časa zase, nimajo časa za druge,nimajo časa za občudovanje planin v celoti,pač pa imajo čas za količinske dosežke— tako v dolini kot v gorah.Večkrat sem videl in slišal razgovor dvehtakšnih tekačev, ko je bilo pomembnosamo število ur (ki mora biti minimalno),ki jih je ta ali oni porabil za določenoturo. Vsa »postranska« doživetja, ki so zaplanince-hodače (ali za, recimo, normalneplanince) tako pomembna in sama po sebiumevna, so zanje postranskega pomena.To so torej planinci, ki jih zanimajo le dosežki,planinski rekordi, čista količina planinskegaudejstvovanja.Planinci-hodači ali tako imenovani normalniplaninci so tisti, ki hodijo v hribezaradi različnih zdravorazumskih razlogov(tu jih ne bi našteval), nikakor pa ne zato,da bi dosegali hitrostne rekorde v gorah.Spoznamo jih po tem, da znajo in zmorejoo enem samem razgledu govoriti zdušo, tako da takoj izdajo motive, ki jihvlečejo v gore. Kadar jih na poti ustavitein povprašate, koliko je še do prve koče,boste dobili realen podatek, poleg tegapa še namig, kje bi se bilo vredno usta-456 viti in kaj pogledati. To so planinci, ki jihzanima kakovost planinskega udejstvovanja.Kaj pa tretji, ki jih imenujem planinci-neplaninci,ki za razliko od prvih dveh, tekačevin hodačev, samo še lezejo ali seplazijo po gorah? Če karikiram, sodijosem turisti (domači in tuji), ki kupijo vBohinju planinsko karto in ugotovijo, daje zgoraj še eno jezero, pot do njega paje kar kratka, pa se podajo v neprimerniobutvi (videl sem celo nekoga v japonkah)prek Komarče, kjer sopihajo in se plazijoter mogoče celo prilezejo do Črnega jezera.Ko pa se po isti poti vračajo, so potencialnikandidati za naše gorske reševalce,saj jih neprimerna obutev, neveščostin strah, pa tudi pomanjkanje kondicije(fizične in psihične) kaj lahko spraviv nesrečo.Če smo prvi skupini pridali označbo, dajo zanimajo samo dosežki, količina, indrugi skupini, da hodi v gore zaradi kakovosti,bi tej tretji skupini ne mogli dati takohomogene ocene. Pri slednjih gre zaavanturo, ki pa se je niti ne zavedajo;lahko gre za nerazsodnost, še posebno,če v takšne podvige jemljejo s sabo tudimajhne otroke; lahko gre tudi za posnemanje,zgledovanje, češ, saj je zdaj modernohoditi v gore. Kakor koli že, to soplaninci, ki se podajajo v gore zaradi svojenevednosti.Če sedaj strnem te ugotovitve, potem lahkorečem, da v naših hribih ubirajo potatekači zaradi dosežkov, količine, hodačizaradi kakovosti in neplaninci zaradi nevednosti.Pri tem razmišljanju me druga skupinaplanincev sploh ne zanima, saj je o temv takšni ali drugačni obliki moč prebrativ vsej naši planinski literaturi, pa tudi vPV. Tudi zadnja skupina me ne zanima,saj je razmeroma majhna, pa tudi nedostopna,saj po pravilu ti niso člani planinskihdruštev.Planinci-tekači so tista skupina degeneriranih(izrojenih) planincev, ki so z enopotezo poteptali vse kakovosti planin terjih razvrednotili na raven poligona za hitrostnedosežke. Dokler ubirajo svojapota še na lastnih nogah, jih mogoče nitine opazimo tako dobro; ko pa bodo začelipo planinskih poteh tekmovati z gorskimikolesi, takrat bomo zagnali vik inkrik.Planinska društva naj bi imela tudi ustreznovzgojno sestavino; pa ne le na sestankihin skupnih izletih, pač pa predvsemdobesedno v praksi, v gorah. Oskrbnikikoč naj bi bili tisti, ki bi bili za vse planincenajboljši informatorji, svetovalci, patudi vzgojtelji, če je to potrebno. O tejvlogi oskrbnikov koč bi bilo potrebno razmisliti,še bolj pa o zajezitvi te skupineplanincev-tekačev, ki se po moji ocenivedno bolj širi.Anton Omerza

PLANINSKI VESTNIKUKRADENA SVETILKAPo dveh letih je spet naneslo, da sem spalv planinski koči, čeprav veliko časa preživimv gorah; toda tam, kjer hodim, pačni koč.Na koncu jamaste makadamske ceste priSavici me je čakalo prvo neprijetno presenečenje— parkirnina. Če bo to za boljšocesto, naj bo!Na Komno sem šel mimo Črnega jezera;je malo bolj mirno. Dom sem kar obšel,saj nimam v njem kaj iskati; kako sploh šelahko govorijo o planinskem domu! Disko,ki dela v njem ob petkih in sobotah, ga jezame dokončno pokopal. In potem ti IvanSivec v Delu še propagira to spako! Inprevoz nahrbtnikov z žičnico! Potem pasledijo živčni zlomi ob nenadnem poslabšanjuvremena, ki na dosti dolgi poti odSavice do Komne ni nemogoče, rezervnaobleka pa je na vrhu v nahrbtniku — česploh je. 2e tako imamo toliko nepoučenih»planincev«, potem jim pa nekdo šetakole predstavlja »planinske domove«!V Triglavski narodni park nikakor ne sodijohoteli, disko, dolinske »žabe« (alkoholizirane)in vsa tista gomazeča množicatam okoli. Veselje in kakšen požirek gorali dol, toda mera vendarle mora biti.Preidimo zdaj h glavni stvari, zaradi kateresem tako zajedljiv.V Koči pod Bogatinom sem preživel večer.Pričakovati prosto ležišče v času»žarečih sindikalnih in podobnih zmagovalcevTriglava« je iluzorno, pa so me prijaznioskrbniki (vsa pohvala za hitro strežboin dobro obvladovanje položaja!) dobrospravili na žimnice v hodnik pod streho(še spalne vreče mi ni bilo potrebnoizvleči). Toda spati mi ni dalo nekaj drugega.Zvečer sem na klop ob peči v jedilnicizložil nekaj vsebine iz nahrbtnika— od hrane do čelne svetilke. Sedel sem,jedel, pil in se pogovarjal z okoli sedečimigosti, se nekajkrat za kratek trenutekoddaljil — in ko sem čez čas zlagal kramonazaj, svetilke, vredne 500 šilingov, nibilo več. Vem, kje je bila nazadnje in tudina tla ni padla. Ko so vsi »junaki« zapustilijedilnico, sem še enkrat pogledal potleh. Rekli boste — naivnost. Toda pričakovati,da jo bo »izmaknil« ravno nekdo odtistih »planincev«, s katerimi sem se pogovarjal,tudi ni vsakdanje. Kdorkoli je žebil, se verjetno ni zavedal, da bi me lahkospravil v zelo neugoden položaj (saj novobom že kupil), če bi imel nekaj težav naturi naslednji dan in bi me lovila noč.Kolikokrat doslej sem ravno s pomočjosvetilke varno prišel na cilj (ne hodim lepo »cestah« od Savice do Komne)!Tokrat sem turo končal že zgodaj popoldne.Trpek okus pa je ostal: ali se bommoral še naprej izogibati kočam, v katerihje čedalje manj planinskega vzdušja? Zanesljivovem, da spet dolgo ne bom spalv kakšni koči — podrtije, stanovi, zimskesobe in narava so mnogo prijetnejši intam res srečaš planince, ki jih ni treba zapisativ narekovajih.Ko sem se skozi Žagarjev graben (bolje bibilo Razkopani graben) vračal v Ukane,sem opazil še nekaj. Kaže, da bodo navzgorizpod Zadnjega Vogla potegnili sedežnico— porabili pa bodo kar stare,napol zarjavele stebre, ki so jih dobilibogve kje in ležijo razmetani ob trasi. Seboste upali voziti s sedežnico?Tako! Če ne bi bilo čudovitega cvetjagori na grebenu, kjer sem hodil, bi sepo tej turi v dolino vrnil zelo črnih misli.Marjan Bradeškom pHairaioske lofeirataNova Steletova natiskaFotograf, oblikovalec in samozaložnik, sicerpa samostojni delavec v kulturi FranceŠtele z Gore pri Komendi je ponovno presenetilz novima tiskoma. To sta slikovnivodnik 50 izbranih dvatisočakov in ovitekšestnajstih razglednic Slovenski gorskisvet.Vodnik s podnaslovom Julijske Alpe,Kamniško-Savinjske Alpe, Karavanke predstavljapetdeset vrhov iz omenjenih pogorij,ki presegajo 2000 metrov; začne sez očakom Triglavom (2864 m) ter konča zLučkim Dedcem (2024 m) v Kamniško-SavinjskihAlpah. Vsaka gora oziroma vrh jepredstavljen z besedilom, ki obsega polegimena, pripadajočega gorstva in višine šepredlog vzpona in sestopa ter splošne podatkeali avtorjeva osebna razmišljanja ogori. Slikovno je vsak dvatisočak predstavljenz avtorjevo črno-belo fotografijoz nazornimi, vendar za videz reprodukcijenemotečimi označbami vrhov in drugihpomembnih točk.Fotografije nam predstavljajo Steleta kotveščega fotografa, kar je dokazal že vsvojih prejšnjih fotografskih knjižnih izdajahin na razstavah. Fotografije vršacevso več kot le dokumentarni ali informativniposnetki, saj je avtor pripravil skrbenizbor iz svojega arhiva in se trudil, da jevsak pogled zadostil strogim kriterijem, patudi planinski ali alpinistični nazornosti.France Štele sam pravi, da je »želel napravitiknjižico, ki bo planincu pomagalana pot v najvišje slovenske gore in muhkrati pomagala brati odprto knjigo gorskepokrajine«. Tako je nastal ličen slikovnivodič žepnega formata, ki je povsemavtorsko delo, saj je poleg založništva,teksta in fotografij tudi obliko- 457

PLANINSKI VESTNIK458vanje knjižice avtorjevo. Le strokovna napotila,lektorstvo in prevode osnovnih podatkovv nemščino in angleščino je prispevalStanko Klinar. Vodnik je natisnilatiskarna Jože Moškrič v Ljubljani.Med ljubitelje gora naj pospremi knjižicomisel Juliusa Kugvja z zadnje strani platnicvodnika: »V gori ne iščimo plezalskihodrov, iščimo rajši njeno dušo.«Komplet osmih barvnih in osmih črnobelihrazglednic, ki jih je avtor izdal istočasno,kažejo, kot pravi že naslov ovitka,slovenski gorski svet. Nekatere razgledniceso opremljene z verzi ali izreki znanihavtorjev, tako Franceta Balantiča, RihardaJakopiča ali Juliusa Kugvja. Razglednice,ki vsekakor zadovoljujejo estetskekriterije, bodo dobrodošle na trgovskihpolicah, saj bodo nedvomno prispevalek pestrosti ponudbe in izboljšanjumarsikje že kar katastrofalnega stanja kvaliteteteh izdelkov pri nas.Dušan LipovecKdor je plodovit, je pač plodovit. SamozaložnikFrance Štele, lesni inženir z Gorepri Komendi, nas je spet razveselil z dvemadelcema, ki ne skrivata težnje, da želitabiti umetniški.Prvo razlaga sam: »Želel sem napravitiknjižico, ki bo planincu pomagala v najvišjeslovenske gore in mu hkrati pomagalabrati odprto knjigo gorske pokrajine.Pri iskanju po svojem fotografskemarhivu sem dal prednost tistim slikam, kikarseda nazorno kažejo področje, kjer potekajopoti, ali pa gore z njihovih značilnihstrani. Veliko pa mi je bilo tudi do tega,da fotografije ne bi imele samo dokumentarnevrednosti.«Mislim, da je avtor pri izbiri imel srečnoroko. Ni se omejil na vsem znane vrhove,povabil nas je tudi na Kredo in Podrtogoro, Ograde in Jerebico, Pihavec in Vršake... Na kratko je označil smer, trajanjeture, z nekaj klenimi besedami opisal svojaobčutja ob vzponu; tako bo marsikomupomagano in se bo rajši napotil v svetneznane mu še skrivnosti. Sploh so tistekratke oznake mojstrsko obrušene. Tudislikovno gradivo je izbrano z občutkom.Drugo delce pa so sploh samo slike, razglednicemalo večjega formata. Iz njih žariznanje fotografa, ki zna nastaviti lečo inzaslonko, da ujame tisti lesk, ki bitju šeledaje pravo žlahtnost.Oboje sodi v vsako planinsko zbirko, vsakegaprijatelja bomo razveselili s temknjižnim darom.Nekaj bi pa le pripomnil: Barva ovitka 50izbranih dvatisočakov je sicer modra, ani nebesno modra, tudi ne v skladu skakršnokoli komponento gorskega občutja.Spominja me na plastiko ...Miha 2užekdruštvene »vfeDnevi slovenskih planincevPo dolgih letih letos ni bilo osrednjegadneva slovenskih planincev, na katerembi se zbrale velike množice planincev, kibi poslušale slavnostnega govornika iz visokihpolitičnih vrhov in prisostvovale(bolj ali manj) kulturnemu programu terse nato vrnile v dolino. Na priporočiloPlaninske zveze Slovenije so planinskadruštva pripravila svoje pohode in srečanja:dne 9. septembra naj bi slovenski(in drugi) planinci »zasedli« čimveč slovenskihgorskih vrhov. Vendar planinciniti letos niso mogli čisto iz svoje (stare)kože. PD Nova Gorica je organiziralo pastirskidan pri Krnskih jezerih, to nedeljoin dan pred tem pa je bilo tod tudi srečanječlanov osrednjih organov Planinskezveze Slovenije. Ker so številni planincismatrali to planinsko srečanje za osrednjiletošnji planinskoizletniški dogodek, je vlepem vremenu prišlo h Krnskim jezeromveč kot 2000 planincev od blizu in daleč:samo v Lepeni je bilo tisto nedeljo več kot20 posebnih avtobusov. Enako kot na nekaterihdrugih planinskih prireditvah tistonedeljo ter teden dni prej in pozneje nitipri Krnskih jezerih ni šlo brez slavnostnegagovornika, ki je bil na pastirskemdnevu predsednik PZS Andrej Brvar. Planinskasrečanja pa so bila malone v vsehslovenskih pokrajinah in predelih.Andrej Brvar je pri Krnskih jezerih meddrugim dejal, da so bili dnevi planincev,organizirani vsako drugo nedeljo v septembru,v glavnem zato, da planinska organizacijamanifestira svojo množičnost indružbeno veljavo. To so v svojih nagovorihtudi potrjevali ugledni in spoštovani govornikiin gostje iz prvih oblastvenih vrst. Toso po Brvarjevih besedah dokazovali tudimediji: bolj ko je bila ugledna in spoštovanaprva vrsta, več prostora nam je biloodmerjeno v njih.»Pred planinsko organizacijo in njenimičlani je ta trenutek nekaj razvojno zelousodnih nalog,« je dejal Andrej Brvar. »Drznilbi si izreči oceno, da bo verjetno reševanjeteh vprašanj oblikovalo novo razvojnostrategijo v gorskem svetu. Strategijo,ki jo je do neke mere že začrtaldokument »Slovenski gorski svet in planinskaorganizacija«, bi lahko poimenovali»Sožitje z gorsko naravo«, če lahko poenostavljenorečem, da smo v dosedanjihobdobjih predvsem spoznavali naravo innjene zakonitosti, bomo morali poslej tudiživeti in spoštovati njene zakone.Potreben zasuk v razvoju tudi v gorskemsvetu so narekovala novo utrta spoznanjav slovenski družbi, ki so povezana s porabopitne vode, energije itd. V prihodnje

•HHMMnBHHBHMMB PLANINSKI VESTNIKnaj bi ohranili, v nekaterih delih pa celozmanjšali standard, ki nam je ta hip navoljo v planinskih postojankah.Predvsem pa bomo planinci zahtevali, dabomo povečan obisk v gorah, ki ga nakazuježe letošnja iztekajoča se sezona,prestregli z obstoječimi planinskimi postojankamiin domovi. Ne bo pametno, da bise planinci zopet srečevali s preteklimiizkušnjami, ko smo bili iz nekaterih predelovdobesedno izrinjeni, češ da smopreslab potrošnik. Sedaj se isti predeli srečujejoz nepremostljivimi težavami, ko skušajov visokogorskem apnenčastem svetunuditi standard doline.«Nadalje je predsednik PZS omenil znanodejstvo, da slovenski gorski svet ni enakomernoobremenjen, saj nekaterih goratihpredelov svoje domovine planinci skorajdane poznamo (ali pa jih ne poznamo dovolj).Dejal je, da so med drugim gospodarski,vojaški, policijski in državni razlogi tisti,ki nas odvračajo od teh predelov, da bijih pobliže spoznali in se vedno znova vračalivanje. »Vsi ti (v narekovajih povedano)objektivni razlogi,« je dejal, »so povzročiliveliko krivico ljudem, ki živijo v tehkrajih. To stanje jim omejuje njihov življenjskiprostor, zaslužek in perspektivo.Zato vsem tem predelom dolgujemo kotdružba veliko — morebiti planinci še najmanj,ker smo bili (resda maloštevilni, akljub temu) eni od redkih obiskovalcev.Planinska organizacija bo za vsakega odteh predelov morala izdelati svojo planinskopolitiko, tudi za Trento, kjer pa jo ženekaj let pridno uresničujemo. S pomočjomladinskih planinskih taborov pomagamopri oživljanju visokogorskih planin, vzgojoin izobraževanje mladih kadrov načrtno izpeljujemov tem predelu, založniški projektine zanemarjajo Trente, tudi sama posebi skromna sredstva družbene pomočismo namenjali v planinske postojanke natem območju.«Kljub vsem priporočilom (in tudi že kakšnikritiki) vse kaže, da osrednjega slovenskegazborovanja nekje v gorah ni mogočekar tako ukiniti. Morebiti ta srečanja vprihodnje ne bodo tako množična, kot sobila včasih, verjetno tudi ne bo potrebno,da bi na njih govorili ljudje iz političnihvrhov, planinci pa se bodo še kar srečevali:preprosto zato, da bi se nekateri odnjih enkrat na leto videli.90 let triglavske pesmiLetos je devetdeset let, kar je Družba sv.Mohorja v Celovcu leta 1900 izdala II. zvezekSlovenske pesmarice, ki jo je uredilJakob Aljaž. V njej je z notami objavljeno90 pesmi. V pesmarici je med drugimi objavljenatudi pesem J. Aljaža — Slavina»Triglav«. Letos je torej devetdeset let, karso bile zapisane in z notami opremljenebesede »Oj Triglav, moj dom, kako si krasan!Kako me izvabljaš iz nizkih ravan ...«Uglasbil jo je Jakob Aljaž, besedilo pa jenapisal Slavin.Devetdeset let je tudi, kar je F. S. Finžgarnapisal pesem »Peričnik«, ki jo je uglasbilJ. Aljaž. V opombi k tej pesmi je J. Aljažzapisal: »Peričnik, slavni slap, jedno urohoda po lepi poti od postaje Dovje na Gorenjskem,občudovan od potnikov, se odlikujeod drugih slapov po Tirolskem, kerprosto pada (30 m visoko) tako, da se zanjim pod steno lahko hodi. V razpršenihkapljicah se vidi pri soinčnem svitu lepamavrica...«Ni pa to prva takšna pesmarica. 2e leta1896 je Družba sv. Mohorja v Celovcuizdala I. zvezek Slovenske pesmarice, kijo je tudi uredil J. Aljaž. Mož je tedaj »naDovjem na sv. Mohorja in Fortunata dan1895« napisal uvod k pesmarici in meddrugim citiral besede A. M. Slomška:»Radi bi peli Slovenci in Slovenke, Bog,da bi znali! Česar človek ne zna, tega sePlaninci in Zelenina HrvaškemMedtem ko se je Planinska zveza Slovenijeodločila, da bo slejkoprej ostalanestrankarska društvena organizacija,ki bo po potrebi in glede na posamezneprograme sodelovala z zanimivimistrankarskim! programi katerekolistranke, je prišla iz hrvaškega planinskegadruštva Runollst v Oroslavjudrugačna pobuda, ki je objavljena vzadnji številki hrvaškega planinskegaglasila Naše planine. »Ob ustanovitviZveze zelenih Hrvaške (SZH),« pišejočlani Runolista, »predlagamo kolektivnovčlanitev vseh društev Planinskezveze Hrvaške v to zvezo, in to, da biv našem glasilu Naše planine dali navoljo nekaj prostora za novice o akcijahzelenih. Program in delovanje planincevin SZH imata veliko skupnegain smatramo za potrebno, da bi drugdrugega dopolnjevali in drug drugemupomagali. Ker je Planinska zveza starejšiin izkušenejši ,brat', se spodobi, dapomaga in ponudi roko podpore mlajšemu— Zvezi zelenih. Verjetno uredništvoNaših planin ne bo ignoriraloustanovitve in dela Zveze zelenih, kottega ne bodo storila uredništva večinenaših dnevnikov, radia in TV. Upamo,da bomo že v naslednji številki NPbrali o sodelovanju in podpori.«459

PLANINSKI VESTNIK460mora učiti; tudi šola veselega petja morabiti pri poštenih, dobrih ljudeh. Nate jihtorej čednih pesmic lično zbirko!« Tako jezapisal A. M. Slomšek v zbirki »Šola lepegapetja« in štirideset let poznejeJ. Aljaž: »Nate tedaj novi šopek zbranihpesnij, slovenski pevci in pevke, pa tudičitatelji, da z njimi ogrevate svoje srce!«Med 72 pesmimi najdemo v tej zbirki pesmi»Veseli pastir« in obilico drugih boljali manj znanih. Kdo danes ne pozna pesmi»Triglav« (V gorenjsko oziram seskalnato stran, Triglava blešče se vrhovi...), ki jo je napisal M. Semrajc, uglasbilpa J. Fleišman, ali pesmi Simona Gregorčiča»Nazaj v planinski raj«! Še sespomnimo pesmi bratov Ipavec, npr. vprvem zvezku objavljene pesmi dr. GustavaIpavca »Slovenec sem«, še se spomnimopesmi Antona Slomška, npr. »Veseljadom« (Preljubo veselje, oj, kje sidoma...).Devetdeset let je, kar je bila objavljenahimna Triglava, zato je prav, da se spomnimodela Jakoba Aljaža, ki ni samo ohranilTriglavski svet Slovencem, ampak jemed drugim s prvo in drugo »Slovenskopesmerico« častno nadaljeval delo AntonaMartina Slomška, ki je Slovencem ohranilMaribor.Aljaž je zbral in objavil 161 slovenskihpesmi.Franc JežovnikJanez Mrak — 90-letnikČe v Radovljici vprašate za RepeškovegaJaneza, vas bodo napotili k čilemu, zdravemuin krepkemu možu prav mladeniškegavideza, ki bi z lahkoto utajil karprecej let. Ko sem ga zgodaj zjutraj obiskala,je že zamesil testo za rezance,vmes pa je še skočil po mleko. Zelo radin veliko je v življenju kuhal; bil bi lahkoodličen kuhar.Janez Mrak se je rodil 5. septembra 1900kot pristen Gorenjec, Radovljičan. Njegovdom je v starem mestnem jedru, ki gakrasi pred leti odkrita in restavrirana freskavišarske Marije. Bili so sosedje z Roblekovimi,dobro se še spominja očeta insina Huga. Verjetno ga je prav on navdušilza planinstvo, saj je med planinci žeprek 70 let. Pomagal je pri gradnji prvihkoč, kuhal in »nosil na mizo«. Najraje jezahajal na Begunjščico, v »Vilfanco«, sajRoblekovega doma takrat še ni bilo.Oče je bil čevljar in brivec ter precej strogmož. Vseh pet otrok je moralo trdo in poštenodelati, saj so imeli nekaj polja intravnikov, pri hiši pa konja in kravo. Kotvsi mladi se je tudi Janez kdajpakdaj izmuznildelu in jo ubral tudi na Triglav.Utrujenemu je ob vrnitvi oče dejal: »Če silahko šel na Triglav, boš pa še travnik pokosil!«Izučil se je za brivca. Osemnajstleten jedočakal konec I. svetovne vojne v Judenburgu.Po srečni vrnitvi je pridno delal inkupil hišo, v kateri si je uredil brivsko frizerskisalon, ki ga je upravljal do upokojitve1, januarja 1984. Njegova stranka jebil tudi Jakob Aljaž. Tudi zadnjo vojno jesrečno prestal, čeprav je bil aretiran inzaprt v Šentvidu.Janez je svoje stranke »obril« tudi za planinskočlanarino in tako pridobil društvuprecej novih članov. Članarino je pobiraldo svojega 85. leta.Resno bolan ni bil nikoli; bolan je le, čenima dela. Ne more biti pri miru, vednomora nekaj početi doma ali na vrtu. Svojimletom, ne starosti, pripisuje zmernost— zmernost v vsem. Ne pije, ne kadi, hodispat »s kurami« in vstaja pred njimi. Čepravse letnic ne spominja, pa prav dobrove, kako je nastajalo mesto, veliko zanimivegave povedati o dogodkih, ljudeh intakratnem življenju. Škoda, da ni pisalkronike! Zelo rad se udeležuje izletov inse vozi naokoli, najraje z letalom. Po naravije vedno nasmejan in dobre volje,hudomušen in po svoje nabrit, da mu nivedno vsega verjeti.Janez je bil dolgoletni član upravnega innadzornega odbora ter prizadeven poverjenikPD Radovljica. Letos se je udeležilproslave 95-letnice društva pri Valvasorjevemdomu, saj je le pet let mlajši oddruštva. Za svoje dolgoletno delo je prejelveč častnih znakov, priznanj in pla-

PLANINSKIketo PZS, društvo pa ga je imenovalo začastnega člana. Še vedno se živo zanimaza delo društva.Ob tem lepem in častitljivem jubileju muplaninci prav prisrčno čestitamo in želimo,da bi ob velikem razumevanju in skrbinečakinje Maje in njene družine tako krepakin zdrav dočakal svojo stoletnico.Delovni tabor v TrentiVerenka MencingerV Trenti je bil od 7. do 21. julija letos 12.planinski delovni tabor, ki se ga je v organizacijiRepubliškega odbora za prostovoljnodelo in Mladinske komisije pri Planinskizvezi Slovenije udeležilo 57 dijakov,študentov in zaposlenih mladincev, odtega 47 Slovencev, štirje Francozi, po dvaPoljaka in Američana ter po en Kanadčanin Belgijec. Povprečna starost udeležencevje bila 19 let in pol.Udeleženci tabora so opravljali pet različnihdel. Ena od skupin je popisovaladivja odlagališča smeti in ugotovila, da jena območju Trente 63 večjih in manjšihodlagališč, kar seveda lahko zbuja zaskrbljenost:čeprav je Trenta del Triglavskeganarodnega parka, se onesnaževanju nemore izogniti. Podatke o divjih odlagališčihbodo strokovno obdelali in poslaliv skupen kataster divjih odlagališč za celotnoobmočje Slovenije.Vendar udeleženci tabora na divja odlagališčaniso samo opozarjali, ampak se jeena od skupin lotila tudi čiščenja smetiščin še predvsem planinskih poti. Deloma soočistili in deloma poskusili očistiti točkein poti Zapoden, Zapoden—Špička, območjeVršiča, Vršič—Mojstrovka, pot Zadnjica—Luknja,Luknja, Zadnjica—Prehodavci,Lepeče—Trebiški dol, Zadnjica,Zadnjica—Kriški podi, breg Krnskih jezer,Lepena—Krnsko jezero in okolica Kugyjevegaspomenika. V dolino so prinesli163 velikih črnih vreč smeti.Tretja skupina je pomagala uresničevatiprojekt Soška pot, ki si ga je zastavil Triglavskinarodni park. Projekt bo povezals pešpotjo izvir Soče z Bovcem. S pomočjodelavcev Triglavskega narodnegaparka so udeleženci tabora opravili večkot 500 delovnih ur, ko so nadelovali pot,jo čistili ali širili in postavljali lesene stopnice,kjer je bilo treba. Ko bo projektkončan, bo to za Trento velika pridobitev,saj zdaj z enega konca Trente na drugini mogoče iti peš drugače kot po asfaltu.Kot je že navada na planinskih taborih,je ena od skupin pomagala domačinompri kmečkih opravilih, predvsem še prikošnji in spravilu sena. Letos so pomagalitudi Pretnarjevim, ki si urejajo novo domovanje;staro jim je namreč lani ogrozilzemeljski plaz. V celoti so letos pomagalina osmih domačijah.Naposled so udeleženci letošnjega mladinskegatabora opravili nekaj vzdrževalnihdel v svojem vzgojnoizobraževalnemcentru v Bavšici. Kot vemo, je ta centerpotreben temeljitejših popravil, ki jih bodolahko opravili le strokovnjaki, ko bo sevedana voljo veliko denarja.Vsak dan je na letošnjem taboru delalopovprečno 50 ljudi, vsak od udeležencevje povprečno opravil deset delovnih dni,v celoti pa je bilo opravljenih 3358 delovnihur. Poudariti velja, da je letošnji taborv celoti finančno pokril Republiški odborza prostovoljno delo.Deset udeležencev iz tujine se je odličnovživelo v okolje in je aktivno sodelovalopri vseh dejavnostih, tudi pri interesnihdejavnostih, ki so bile karseda pestre;med drugim so udeleženci šli tudi na izletna Triglav.Kot je vodja letošnjega tabora Samo Gjerekzapisal v poročilo, je tabor izpolnilvsa pričakovanja, več kot odlično pa jebilo sodelovanje s Triglavskim narodnimparkom.Koča na TravnikuV nedeljo, 2. septembra letos ob 10. uri,je planinsko društvo Ljubno ob Savinjisvečano odprlo obnovljeno in povečanoplaninsko Kočo na Travniku, ki se je prejimenovala Antejevo zavetišče. Koča stojijužno pod vrhom Velikega Travnika (1637metrov) in severno od Malega Travnika(1532 metrov) na Široki trati ob transverzalnipoti med Smrekovcem (2 uri 30 min.)in kočo na Loki pod Raduho (2 uri). Na severje 20 minut na Turnovko, z Ljubnegapeš do koče pa je tri ure in pol.Kljub slabemu vremenu se je zbralo karprecej planincev iz okolice in s Koroške.Slavnostni govornik je bil Martin Aubreht,član gospodarske komisije pri PZS. V imenuPZS je navzoče nagovoril podpredsednikJože Dobnik, v imenu SavinjskegaMDO je povedal nekaj o delu in zgodoviniMiro Žolnir. Spregovorili so še predsednikPD Mozirje Franci Steiner (ki jepodaril sliko), PD Rečice ob Savinji (ki jeizročil praktično darilo) in Tone Ikovic vimenu PD Solčava. Tri deklice z Ljubnegaso prisrčno deklamirale pesmice, tri zapelein zaigrale na kitaro, nekaj pesmipa je zapel še moški pevski zbor iz Ljubnega.Za dobro razpoloženje je poskrbeltrio iz Luč. O gradnji in poteku del jespregovoril predsednik gradbenega odboraLojze Mikek.Predsednik PD Ljubno Edi Marovt je podelilpriznanja graditeljem, trije člani pa soprejeli častne znake Planinske zveze Ju- 461

PLANINSKI VESTNIKiHladno pivo na TriglavuPivnica na vrhu Triglava dela po načeluresnično prostega trga. Kadar je Triglavskigreben gosto posejan z obiskovalci, jecena male pločevinke piva 35 ali 40 dinarjev,če pa je gornikov malo, dobijohladno pivo za 30 dinarjev. Podjetneža zaslužitadobro. Razlika med uvozno in prodajnoceno pločevinke Gosser je pet- došestkratna. Za prostor ne plačata nič,davkov tudi nobenih, inšpektorjev pa natriglavski višini tudi ni.Tekst In foto: Bine Vengusl462goslavije. Podpredsednik Jože Dobnik jepozval odbor, naj za te graditelje pripravipredloge za častna odlikovanja PZS kotoddolžitev za delo, saj so opravili prek3000 prostovoljnih ur.Z razširitvijo se je število ležišč v kočipovečalo na 16, v nujnih primerih palahko v koči prespi 26 planincev. Skupnoležišče za šest planincev je prestavljenonad drvarnico. Koča bo v sezoni odprtado konca septembra ob sobotah in nedeljah.Hrane zaenkrat v koči ne predvidevajo,dobiti bo mogoče tople napitke inpijače, za skupine pa je možen tudi drugačendogovor.Dostop do koče je možen po gozdni cesti(okoli 15 kilometrov), ki se odcepi dvakilometra nad Ljubnim (smerna tabla) alipa iz Ljubnega do Ljubenskih Rastk terdalje mimo Tratnika pod Hlipovcem doodcepa v Dolinah (okoli 10 km). S cestesta dva pristopa: poiožnejši po vlaki (40min.) in strmejši z Dolin (30 min., malovišje kot prejšnji dostop). Peš je z Ljubnegamimo Sv. Primoža, čez Oltarno peč,Zelenjak in mimo M. Travnika okoli triure in pol. Iz Rastk mimo Tratnika in čezMrzle vode je okoli tri ure hoda. Z Rastkje možno po dolini 2epa mimo Robnika inRobnikove planine do koče.B. J.Brez novih gradenj iNa občnem zboru PD Kamnik so sprejelisklep, da se ne strinjajo z načrtiRC Velika planina o gradnji objektov naVeliki planini in z namenom RC Krvaveco širjenju smučišč proti Kalškemu grebenu.Ogrožena je namreč podtalna voda,ki oskrbuje mesto in kraje pod vznožjem.Menijo, da bi morale biti Kamniške in SavinjskeAlpe narodni park.Po gorah JugoslavijeGorenje Servis iz Velenja v okviru sindikatain planinske skupine že več let organiziraizlete po jugoslovanskih gorah. Doslejso obiskali Makedonijo in Hrvaško,konec junija letos pa so se za pet dni

PLANINSKI VESTNIKpodali v Bosno in Hercegovino. Izlet vto republiko je bil skrbno pripravljen, 42udeležencev je bilo zadovoljnih s programom.Večina se je povzpela na Maglič inZeleno glavo v Prenju. Tudi sicer jih jenavdušila BiH, ki je velika za približno2,5 Slovenije in ima povprečno nadmorskovišino okoli 700 metrov.Prvi dan je pot vodila do Goražda s postankiv Bihaču, na Plivskem jezeru in vSarajevu. V Bihaču je bil ogled tovarneGorenje-Bira. Na Plivskem jezeru delajozačetne korake v turizmu; za večji razmahbi morali najprej očistiti obalno vodo. Sarajevodaje že pravi velemestni videz.Goražde ob Drini pa je prav živahen kraj,še posebno v večernih urah. Njihovi planinciže vrsto let sodelujejo z vrstniki izRaven na Koroškem.V spremstvu predstavnika PD Goraždesmo se drugega dne zgodaj zjutraj odpeljalido Tjentišta, od koder je bilo še predleti na najvišji vrh BiH Maglič (2386 m)okoli 5,5 ure hoje, sedaj pa solidna gozdnacesta, ki pripelje na Lokve-Drnečišče,vzpon skrajša za najmanj polovico. Pot navrh je lepo speljana in označena; odlikujejojo zanimivi pogledi proti bližnjiČrni gori, bujno visokogorsko cvetje, patudi odpadkov ni. Čeprav je bila sobota,na celotni poti nismo srečali niti enegaplaninca. Kovinska zastava in spominskaplošča na vrhu sta nas prijetno presenetili.Razgledovali smo se po bližnjih vrhovihBioč, Volujak, Zelengora. Med povratkomsmo si z zanimanjem ogledali še pragozdPeručica ter spominska obeležja naTjentištu. Ta dan smo zaključili v Mostarju.Sledil je prost dan, ki smo ga namenilinajprej ogledu mestnih znamenitosti, natopa obiskali bližnje Medjugorje. Tudi vožnjapo dolini zelene Neretve do Konjiča jezelo slikovita. Popoldne smo namenili obiskuBoračkega jezera.Po dnevu počitka smo v spremstvu trehvodnikov iz PSD Borašnica iz Konjiča obiskališe Zeleno glavo v Prenju (2123 m).Tudi Prenj nas je navdušil s svojo prostranostjoin bogatimi razgledi — kljub osemurnihoji v obe smeri in zaprti koči naplanini Jezerce. Tudi na tej turi smo srečalile dva pastirja ovc. Gostoljubni gostiteljiso nam na zaključku izleta pripraviliše srečanje ob Neretvi in poskrbeli zaodžejanje. Dogovarjali smo se za prihodnjesodelovanje in njihov obisk slovenskihgora. Najbolj jih vleče na Triglav, kamorse bomo, smo sklenili, skupaj odpraviliseptembra letos. Sicer pa so planinski pogovoriv motelu tekli še pozno v noč; izmenjalismo izkušnje glede izletov, koč,financ.Zadnji dan smo si ogledali še spominskipark »Bitka na Neretvi« v Jablanici, ki pažal ni več tako skrbno negovan kot prednekaj leti. Občudovali smo lahko mogočnokuliso gora od Čvrsnice do Prenja.Domov smo se vračali prek Banja Luke zlepimi in bogatimi vtisi na gore v BiH in zželjo, da še pridemo v ta precej prvobitensvet. Čeprav je za drugo leto predvidenobisk Durmitorja v Črni gori.Miroslav ŽolnirPopusti v avstrijskih kočahPredsednik Planinske zveze Jugoslavijeinž. Tomaž Banovec nam je sredi letošnjepoletne planinske sezone posredoval pismosekcije Avstrijske gorniške zveze(Oesterreichischer Gebirgsverein), ki ga jeposlala jugoslovanski krovni planinskiorganizaciji. Med drugim v tem pismupiše:»Pred kratkim je vodstvo naše zveze sklenilogeneralno povabiti gorske turiste izvaše dežele, naj prenočujejo v naših kočah.Naša sekcija je namreč v Avstrijskiplaninski zvezi (Alpenverein) sekcija z največjimštevilom koč in postelj. Na ta načinželimo dati svoj prispevek k razumevanjumed ljudmi in dati vašim rojakommožnost, da spoznajo čudovit gorski svetv Avstriji.Za leto 1990 želimo ob 100-letnici Avstrijskegorniške zveze (Gebirgsverein) ljudemiz vaše dežele dati še posebno cenovnougodno možnost za obisk pri nas: na nočbomo zaračunavali na skupnih ležiščih zaotroke 30 in za odrasle 40 šilingov ter zaprenočevanje v posteljah s posteljnino inv manjših sobah 60 šilingov (enkratnopranje posteljnine 20 šilingov). Za takšnoceno v vsej Zahodni Evropi ne najdetemožnosti za spanje. Naše posebne ceneso vezane na članstvo C, ki ga je mogočekupiti za 120 šilingov. Polpenzion z zajtrkomin večerjo stane 165, šestdnevni polpenzionpa 850 šilingov. Največ koč je odprtihtudi pozimi, ko se je okoli njih mogočesmučati.«Poleg tega je v pismu tudi napisano, dajugoslovanski gorniki lahko sodelujejo priavstrijski ponudbi popotništva in plezanja,da so vse planinske poti v deželi dobromarkirane in da si je mogoče nabavitinajboljše planinske karte (zemljevide).»Vsi prijatelji gora so v naši deželi dobrodošli,«je na koncu zapisano v tem pismu.»Povejte to tudi svojim prijateljem.Pošljite nam naslove planinskih in drugihgorniških društev. Sporočite nam, kolikoprospektov, cenikov in vodnikov po kočahpotrebujete.«Glede na takšna pisma in na nešteto izkoriščenihpropagandnih možnosti se sevedane smemo čuditi, da Avstrija tolikozasluži s turizmom, kolikor pač zasluži.Seveda pa se ob tem lahko spomnimotudi oskrbnikov v nekaterih planinskih ko- 463

PLANINSKI VESTNIM464čah v Sloveniji, ki zviška ali celo odklonilnogledajo na planince iz vzhodnihdržav — ki bodo nemara prav kmalu imelitudi konvertibilni denar za plačevanje svojihplaninskih konjičkov.Nočni pohodV soboto, 21. julija, je bil tretji planinskinočni pohod na Goro Oljko. Po prihoduzadnjega vlaka iz Celja v Šmartno ob Pakije kolona krenila ob Hudem potoku naVedeta in mimo Rogeljškove kapele k planinskemudomu na Gori Oljki. Tu je vsakobiskovalec dobil čaj in poseben žig pohoda,»novi« pa tudi pohodno izkaznico.Vpisanih nas je bilo 49. Najmlajša CirilaVodovnik in najstarejši Alojz Čater sta dobilaknjižni nagradi. Lune ni bilo, zvezdepa so visele in orientacija s pomočjo Velikegavoza ne bi smela delati preglavic.Za naslednje leto načrtujemo pohod blizupolne lune in morda meseca junija.B. J.Zgled, ki naj vlečePlaninska koča na Snežniku je mendaena od prvih pri nas, kjer kajenje ni lenezaželeno, ampak preprosto prepovedano.V tej koči namreč že dolgo časa nekadijo. »Tako smo se odločili in zaraditega nimamo z obiskovalci nobenih težav,«pravi oskrbnik koče Jože Žnidaršič. Pravi,da zdaj to sploh ni težko, začetek pa jebil težaven — »toda začeti je treba«. Čepravprihaja v kočo tudi veliko kadilcev,skoraj nihče ne nasprotuje tej prepovedi,ampak se kar vsi strinjajo s tem, naj kadizunaj, pred kočo, kdor že mora kaditi.Še so meceniV korist Planinskega vestnika so odstopiliavtorski honorar:Matija Turna, Ljubljana, 700 din.Slavica Tovšak, Hoče, 350 din.Bine Vengust, Ljubljana, 150 din.Irena Curk, Vipava, 250 din.Danica Zorko, Ljubljana, 200 din.Marinka Madjanovič, Ljubljana, 400 din.France Škrbec, Ljubljana, 200 din.V gotovini so prispevali za Planinskivestni k:Ciril Magajne, Nova Gorica, 100 din.Sonja Kajzer, Maribor, 20 din.Marija Šestan, Ljubljana, 300 din.Tone Knaflič, ZRN, 206 din.Andrej Brvar, Ljubljana, 2960 din.Dr. Miha Potočnik, Ljubljana, namestocvetja na grob pokojnemu Tonetu Boletu,500 din.Viktor Avbelj, Ljubljana, namesto cvetja nagrob pokojnemu Tonetu Boletu, 500 din.V korist Gorske reševalne službe RS soodstopili avtorski honorar:Helena Giacomelli, Domžale, 1150 din.Prof. dr. France Novak, Ljubljana, 250 din.Mali oglasiDne 14. avgusta smo tri planinke hodileod Hribaric proti Sedmerim triglavskim jezeromin med potjo našle fotografski aparat.V koči smo spraševale, če ga kdo pogreša,pa se ni nihče oglasil. Kdor je tadan v bližini Ledvičnega jezera pozabilfotografski aparat znamke Practica, najpokliče telefonsko številko 061/877-342 vKresnicah — pa ga bo dobil, če bo znalopisati nekatere podrobnosti najdenegapredmeta.V. Hribar* * *Družbo dveh fantov in enega dekleta izSavinjske doline, s katero sem se 23. julijalani povzpel na Triglav, prosim, naj semi javi po telefonu na številko 062/631-663ali pa na naslov Laznica 70, 62341 Limbuš.Ivan Kocutar* * *(Vnovič sporočamo planincem — in sevedanaročnikom in bralcem Planinskegavestnika —, da objavljamo male oglasezastonj. Tako bi želeli, da bi prijateljigorskega sveta pomagali drug drugemuprodajati, kupovati, menjavati, se vnovičsrečevati — in se tudi spoznavati. Opozoritena to tudi svoje planinske tovariše— in nam seveda pišite. Op. ur.)Opravičilo za napakoKomisija za odprave v tuja gorstva pri Planinskizvezi Slovenije je uredništvu Planinskegavestnika poslala v objavo naslednjeopravičilo, pojasnilo in prošnjo:»Pri tisku koledarja KJER TIŠINA ŠE­PETA 1991 se je zgodila neljuba napaka naškodo gospoda BOGDANA BRICLJA izMojstrane. Na listu za september je prisličici SVIZEC napačno naveden kot avtorg. ROBERT BRUS, kar pa ni res. Praviavtor je namreč g. BOGDAN BRICELJ, kateremuse s tem opravičujemo za moralnoškodo, ki jo je utrpel. Kljub popravkom priobeh korekturah, ki smo jih pisno sporočilitiskarni, se je ta napaka prebila v končnitisk in je zdaj razmnožena v 30 000 izvodih.Prosimo vse uporabnike koledarja KJERTIŠINA ŠEPETA, da na septembrskem listupri četrti sličici desno lastnoročno popravijoime, tako da bo kot avtor sličiceSVIZEC naveden g. BOGDAN BRICELJ.PLANINSKA ZVEZA SLOVENIJE«

p. o., 63320 Velenje, Partizanska cesta 12Telefon: (063) 853231Telegram: Gorenje ServisTelex: 33637 sogor yuŽiro račun: 52800-601-21319 SDK VelenjeŽel. postaja Velenje - Industrijski tirNASA DEJAVNOST:- servisiranje izdelkov Gorenja- generalna popravila- montaže programov notranje opreme- priklopi štedilnikov in pralnih strojev- projektiranje, montaža in vzdrževanje toplotnih črpalk- projektiranje, montaža in vzdrževanje skupinskih antenskih naprav- vzdrževanje in servisiranje sistemov kabelske televizije- obnova nadomestnih delov- strokovno svetovanje

LEPOTE POKRAJINE OB ZGORNJI SAVINJI LAHKO POSTANEJO TUDI VAŠEVelika knjiga o gorah Savinjskih Alp, o dolinah pod njimi ter o kulturiprebivalcev porečja ob zgornji Savinji.FOTOMONOGRAFIJAZGORNJA SAVINJSKA DOLINAavtor: Matevž Lenarčičavtorji teksta: prof. dr. Ljerka Godiclprof. dr. Anton RamovšJože SvetličičAleksander Videčnikdr. Anton ŽunterV Sloveniji je nekaj področij, kjer je skoncentriranega veliko naravnega in kulturnegabogastva. Eno izmed njih je gotovo Zgornja Savinjska dolina z mogočno verigo SavinjskihAlp, ki po svoji lepoti in naravni ohranjenosti predstavlja biser slovenske zemlje.Valovi masovnega, ekološko vprašljivega povojnega turizma so to dolino k sreči zgrešili.Ostala je vrsta neokrnjenih krajinskih prizorišč in pokajina z bogato naravno in kulturnodediščino.Tekst v knjigi bo preveden tudi v angleški in nemški jezik.Izid knige bo v decembru letošnjega leta.NAROČILNICAPH900000208 strani velikega formata Naročam knjigo(24x30cm), 160 izvrstnih ZGORNJA SAVINJSKA DOLINA po prednaročniški ceni 590,00 dinbarvnih fotografij na umetniškempapirju, več kot 50 Plačal(a) bom:strani zanimivega teksta, - v enem obrokutrda vezava, ovitek, v pred- - v dveh zaporednih mesečnih obrokihnaročilu le za 590,00 din.Plačate lahko tudi v dveh Priimek Imeobrokih.Ulica, hišna štKrajPo izidu bo knjiga okrog20% dražja. Poštna št Mat. št. oseb. izkazPOHITITE!Leto rojstvaKnjigo Zgornja Savinjska dolinalahko naročite po pošti na Naročilnica zavezuje naročnika in založnika. Morebitne sporenaslov EPSI, Novi dom 26/a, rešuje pristojno sodišče v Trbovljah.61420 TRBOVLJE, ali po telefonuvsak dan na številko(0601)22630. Datum: Podpis:IZKORISTITE PRILOŽNOST IN POHITITE Z NAROČILOM