Prvi učitelji popolne Medicinske fakultete s predstavniki vlade leta ...

ForumRazkrivanje zmotljivosti, pomanjkljivostiin napak v zdravstvu in drugodDušan NolimalMnogi kolegi in kolegice opozarjajo na pojave »načrtnegaignoriranja zdravniške stroke« ter »pešanja poklicne avtonomije«in »nemoč v izražanju mnenj«, kar lahko (ne)posrednoobčutijo tudi bolniki. Na drugi strani pa medicina vse boljpostaja tudi sestavni del širših razsežnosti: proučevanjaokolja, podnebnih sprememb, masovnih epidemiološkihgroženj, socialnih neenakosti, kršenja človekovih pravic...Od nje se pričakuje relevantne znanstvene in strokovneaktivnosti in sodelovanje pri odpravljanju vzrokov inposledic teh groženj. Kodeks medicinske deontologijeSlovenije zdravnike v različnih poglavjih zavezuje kintelektualnemu in javnemu delu. Z njim se zavezujemo kspoštovanju (medicinske) etike, človekovih pravic in skrbiza človečnost. Vprašanje zdravja ljudi tako že dolgo ni večle lokalno vprašanje in niti ne samo vprašanje medicinskestroke. Zdravniki se pri svojem delu vedno bolj srečujemoz znanji različnih področij. Pri tem medicina širi svojdružbeni vpliv in zdravniki vse bolj sodelujemo z drugimisektorji pri reševanju vprašanj glede ekonomskih razmer,politike, različnih podsistemov, ki vplivajo na zdravje ljudi.Ob tem pa priporočila zdravniških združenj opozarjajo napotrebo po strokovni neodvisnosti zdravnikov pri njihovemdelu in dopuščajo »možnost zoperstavljanja državnimpredpisom in političnim merilom, če zahtevajo odločitvev nasprotju z zdravnikovim strokovnim prepričanjem investjo…«.Zdravnik se kot javni delavec ne more umikati v osamoprivatnega življenja, temveč mora prispevati za dobrobit innapredek skupnosti, v kateri živi in deluje (13. člen Kodeksamedicinske etike in deontologije).Če kakšen/določen problem zadeva naše strokovnopodročje, npr. ob sprejemanju neke odločitve, v delovnemokolju ali širše, in se nakazujejo rešitve, ki jih razumemoza pomanjkljive, celo zdravju škodljive, potem je dolžnostzdravnika – intelektualca, da argumentirano in konstruktivnoopozori na te domnevne slabosti. Njegova dolžnostoz. odgovornost se veča glede na posebna znanja (specializacijo),težavnost okoliščin in nujnost presoje. Zlastizdravniki specialisti javnega zdravja oz. po starem socialnemedicine lahko na osnovi epidemioloških podatkov inizsledkov posebnih raziskav prikažemo vplive širšega okoljain politik drugih sektorjev na zdravje prebivalcev. Nespremljamo le negativnih vplivov okolja na zdravje ljudiin aktivno odkrivamo sistemskih težav ter predlagamorešitev. Vse pomembnejše postaja prikazovanje (neupravičenih)razlik v zdravstvenem stanju med prebivalstvomglede na socialno-ekonomski status, geografsko lokacijo,etnično pripadnost ali druge, za zdravje pomembneznačilnosti (socialne determinante zdravja). Zmanjševanjerazlik v zdravju je ena najpomembnejših aktivnostipri izboljševanju zdravstvenega stanja prebivalstva(cilji strategije »Zdravje za vse v 21. stoletju« Svetovnezdravstvene organizacije). To vse bolj zahteva delovanjepreko tradicionalnih zdravstvenih služb, obvladovanjemenedžerskih in političnih spretnosti ter sodelovanje zdrugimi sektorji. Seveda se vezanost na druge sektorjelahko sprevrže v zahteve po upoštevanju (političnih)meril, ki bi od zdravnika zahtevala odločitve v nasprotju znjegovim strokovnim prepričanjem in vestjo. Vendar vsakzdravnik(ca) lahko z znanjem, in predvsem s strokovnoavtonomnostjo – ki vključuje svobodno razmišljanje, tudimorebitna nasprotna prepričanja – bistveno prispeva kodkrivanju pomanjkljivosti in napak v lastnem delovnemokolju in zunaj njega ter izboljševanju zdravstvenegastanja ljudi in okolja. Svobodno misliti pa pomeni kritičnoin samostojno misliti (z lastno glavo) ter znati in upatisi dvomiti tudi o avtoritetah in dogmah. Kapitalizem inbirokracija vse bolj oblikujeta zdravstvo in medicino, kar sevidi v delitvi dela, odločanju o prioritetah, denarju, kadrihin hierarhiji. Prihaja do polarizacije zdravništva. Problemvzpona politike in birokracije je, da imamo zdravniki vsebolj omejene možnosti odločanja o organizacijski praksi inpolitiki v zdravstvu. Rezultat so lahko različni konflikti nadelovnem mestu ali pa samocenzura, kar vse lahko vodi vzmanjševanje produktivnosti in kakovosti v zdravstvu. Našdelodajalec nam lahko omejuje svobodo izražanja zaradivarovanja pravic drugih ljudi, preprečitve razkritja zaupnihinformacij, varovanja svoje avtoritete in ugleda ipd. Kajmotivira nekatere zdravnike, da se, navkljub tveganjuizgube položaja, kariere in povračilnih ukrepov, odločijojavnosti razkriti organizacijske in druge pojave, ki negativnovplivajo na zdravstvo, bolnike in zdravje ljudi? Kogamoti, da zdravniki sodelujemo pri reševanju ekonomskih,političnih in drugih razmer, povezanih z zdravjem? Varuhičlovekovih pravic in zakonodaja pri nas ne ščitijo tehposameznikov, ki opozarjajo na organizacijske pomanjkljivosti,tudi napake, si upajo argumentirano kritiziratinesposobna ali celo koruptivna vodstva ter razkrivajo pojave,ki lahko ogrožajo zdravje ljudi in/ali okolja in pri temdelujejo v skladu z etičnim kodeksom. Zaradi razmišljanjas svojo glavo in na glas so ti strokovnjaki v službi lahkodeležni pretiranega nadzora, nepotrebnih ovir, obrekovanjaoz. širjenje lažnivih informacij, osamitve, šikaniranja terdrugih prefinjenih oblik psihičnega nasilja in ne nazadnjeodvzema možnosti izražanja. Zato je potrebno stalno38 Revija ISIS - Januar 2010