Prvi učitelji popolne Medicinske fakultete s predstavniki vlade leta ...

Forumhude ali posebno hude telesne poškodbe pri zdravljenju ali zdravilskidejavnosti ni protipravna, če je bila privolitev dana v obliki in obpogojih, ki jih določa zakon.(4) Če je poškodovanec med storitvijo kaznivega dejanja hude aliposebno hude telesne poškodbe prej dano privolitev preklical, to naizključitev protipravnosti dejanj po prejšnjem odstavku ne vpliva, vdrugih primerih po drugem odstavku tega člena pa se storilec, ki začetegadejanja po preklicu ni dokončal, ne kaznuje za njegov poskusoziroma se ne kaznuje za dokončano lažje dejanje, zajeto v poskusuhujšega kaznivega dejanja.Člen navidezno ne daje posebnih izhodišč za morebitnaprotislovja ali ugovore. Govori o telesnem poškodovanju ssoglasjem poškodovanca in če to prevedemo vsaj v zdravnikomnekoliko bolj razumljiv jezik, potlej govori o tem, da je zdravljenjebrez bolnikove privolitve kaznivo dejanje. Protipravnostmu odvzema zakonita privolitev. Ali drugače: zdravljenje, ki sseboj prinaša elemente naklepne hude ali posebej hude telesnepoškodbe, je samo zase kaznivo dejanje. Z bolnikovo privolitvijoto kaznivo dejanje ni v nasprotju z zakonom (ni protipravno).Člen sicer ne uporablja besede zdravljenje. Vendar šele razumevanjepravno teoretičnega ozadja (3, 4) daje ustrezna izhodiščaza razumevanje omenjenega člena. Če bi člen namreč hoteli nabolj preprosti ravni razumeti brez poznavanja pravno teoretičnegaozadja, bi morebiti domnevali, da se zelo ozko nanašazgolj na kirurško stroko. Za kirurgijo je značilno (še posebej zaklasično), da ob vstopanju v telo praviloma vsaj toliko načne telesnocelovitost bolnika, da bi lahko na načelni ravni v pravnemjeziku prav vsak kirurški poseg označili vsaj kot lahko telesnopoškodbo. Toda 125. člen se ne nanaša zgolj na kirurgijo.Pogled v teoretično ozadje 125. členaČlen sloni na dogmatski tezi iz nemškega naturalističnegakoncepta pojmovanja telesne poškodbe (3). Po tej tezi je pravvsak poseg v telesno celovitost človeka kaznivo dejanje telesnepoškodbe. Medicinska strokovnost, etika, dobrobit za bolnika,koristnost dejanja, namen ali kakršni koli drugi morebitni (tuditehtni) pomisleki na to dogmatsko tezo nimajo prav nobenegavpliva. V praktičnem smislu je to tezo mogoče izoblikovati včlen zakona zgolj z uporabo pojma telesna poškodba. Pravolahko namreč v svoj teoretični aparat dovolj učinkovito zajamele konkretnost in realnost človeškega telesa. V teoretičnemsmislu človeka obravnava predvsem kot telesno bitje. Ostalerazsežnosti človeka kot bitja je pravo zmožno na povsemkoherenten način zajeti v svoj teoretični aparat le s skrajnimitežavami in zgolj z velikimi napori (4). Morda se dober zgled zatak pravni pogled skriva v pravnem stavku (4), da je človek, kitelesa nima več, deležen le določenih (razumljivo zelo omejenih)oblik pravnega varstva (načelo pietete). Ali drugače: 125.člen, ki v svoji dikciji govori o telesni poškodbi, razume ta pojemkot kakršno koli dokazljivo ali merljivo poseganje v telesnocelovitost (zaradi zdravil, narkoze ipd. (5)). Nanaša se torej nazdravljenje, ki ima merljive posledice. Slednje pa je značilno zaskorajda vse postopke zdravljenja v sodobni zahodni medicini.Z vidika zdravnika pravna dogma naturalističnega konceptatelesne poškodbe na praktični ravni pomeni, da je tudi povsemuspešno in zelo učinkovito zdravljenje brez kvalificirane privolitvekaznivo dejanje. Zgolj namen (pomagati bolniku v stiski)in izvrstna izpeljava zdravljenja (lege artis), celo s popolnoozdravitvijo (restitutio ad integrum), sami po sebi ne izključujejoprotipravnosti kaznivega dejanja.Če k temu dodamo še skrajno libertaren (v pravnem pogledu)pogled na vprašanje svobode razpolaganja s telesom inživljenjem, po katerem je pravno razpolaganje posameznikas svojim telesom (življenjem) povsem in brez omejitev brezmejno(4), potlej pridemo do navidezno nesporne in samoumevnerazlage vnosa 125. člena v KZ. Ker je tudi v kazenskemzakoniku potrebno svobodno razpolaganje s svojim telesomustrezno zavarovati, mora kazenski zakonik vsebovati posebnoinkriminacijo samovoljnega zdravljenja, v katerega so uvrščenivsi zdravniški posegi brez veljavne privolitve (2, 3). Hkrati paiz pravno teoretičnega zornega kota vključitev take inkriminacijeustrezno kazenskopravno varuje tudi pravico bolnika doprivolitve po pojasnilu (pravice bolnikov temeljijo na načelusamoodločbe glede posegov v telesno celovitost). Z zornegakota zdravnika to pomeni, da sme v skladu z zakonom zdravitile tiste bolnike, od katerih pridobi kvalificirano privolitev (2).Kot kvalificirana privolitev se šteje privolitev, ki je skladna zZakonom o pacientovih pravicah (6).Protislovja na teoretični ravniČe odmislimo vprašanje, zakaj so morali avtorji slovenskegaKZ povzeti in formalno tudi zelo okorno izoblikovati togodogmatsko normo iz nemške pravne teorije (zakaj v izvedbiniso posnemali francoskega ali avstrijskega zgleda? (7)), potlejse navkljub vsemu ni mogoče izogniti dejstvu, da sta obe tezi,torej teza o povsem brezmejnem razpolaganju s svojim telesomin naturalistični kazenskopravni pogled na naravo telesnihpoškodb, v povezavi z medicino (a tudi sicer) sporni (3).Naturalistični koncept obravnave telesnih poškodb v kazenskopravniteoriji, še posebej ortodoksni nemški pristop, imaštevilne (vidne) nasprotnike celo v Nemčiji. Anglosaške pravneteorije o istih zagatah na tem mestu ni mogoče enakopravnoobravnavati, saj se celotna slovenska (nemška) zakonodajaod nje preveč razlikuje (8). V Nemčiji številni teoretiki pravaskušajo ortodoksni tezi o kazenskopravni naravi vseh posegovv telesno celovitost človeka oporekati na primer z dejstvom, daje zdravljenje v veliko primerih družbeno koristno dejanje, da jev večjem deležu namenjeno obravnavi bolezni, popravi telesnihokvar in da samo zase že zgolj zaradi slednjega razloga ne morebiti predmet inkriminacije (9). Hkrati opozarjajo, da ima tezapri obravnavi kaznivih dejanjih zoper telo zelo hude, celo nerešljivezagate z opredelitvijo telesnih okvar (3), ki jih na primerpovzročajo nekatere okužbe (zgled – okužba z virusom HIV).Nasprotniki jim upravičeno odgovarjajo, da številni zdravniškiposegi sami zase niso namenjeni zdravljenju (lepotna kirurgija,odvzem organov ipd.) in da je zdravje kot nedvoumenpojem težko opredeliti. Posledično je na teoretični ravni še32 Revija ISIS - Januar 2010