letopis sazu 2011

arvila z vsebnostjo svinca, kroma ali arzena. Slikarji tudi niso bili pozorni na čistotonekaterih barvil z vsebnostjo sulfidov, zaradi katerih je v zmesi z drugimipigmenti prišlo sčasoma do sprememb in potemnitev. Proizvodnjo strupenega cinobra,živosrebrovega sulfida (HgS) so Kitajci obvladovali več kot 1000 let.Že v renesansi so začeli slikarji predstavljali portrete tako, da so odražali ponotranjenostin fizično stanje portretiranca. Nekaj podobnega poznamo v kemiji,ko mora kemik znati oceniti kemično spojino, ki jo predstavlja formula, kakšnebodo približno njene kemične in fizikalne lastnosti, njena reaktivnost.Francoski kemik Michel-Eugène Chevreul, član francoske akademije znanosti,je leta 1854 objavil osnove harmonije in kontrasta barv, znan je tudi pot. i. »kromatskem diagramu« odnosov posameznih barv. Danes vemo, da človeklahko razlikuje med 150 in 200 barvnimi odtenki. Spremembe pri uporabi barvilna področju slikarstva so se pojavile s sinteznimi barvili. Začetek sega v leto1856, ko je 18-letni William H. Perkin v Angliji sintetiziral prvo organsko barvilo,anilinski škrlat. Sledile so sinteze azo barvil, alizarina, trifenilmetanskih barvilipd., vzporedno pa se je razvijala industrijska proizvodnja. Konec 20. stoletja jekemijska industrija proizvajala že več kot 4000 sinteznih barvil. Indigo, ki so gauporabljali že v starem Egiptu ter grški in rimski slikarji, so leta 1870 sintetiziraliin od takrat uporabljajo samo sintetičnega. Kasneje so se uveljavila tudi barvilana temelju kompleksov organskih spojin s kovinami, npr. ftaleinski kompleksi.Do ponovne spremembe uporabe barvil v slikarstvu je prišlo v šestdesetih letihpreteklega stoletja z uvedbo hitro sušečih se akrilnih barvil, pri katerih je vezivoakrilni polimer. Tako je razvoj kemije v dobršni meri vplival na izvedbe slikanja.Na slikarstvo in druga umetniška dela je pomembno vplival tudi razvoj moderneanalizne kemije, spektroskopskih in drugih metod, ki jih uporabljajo priugotavljanju morebitnih ponaredkov, za analizo barvil in pigmentov ter morebitnihprejšnjih poslikav, prekritih z novejšimi. Kemik prof. dr. Matija Strlič (Katedraza analizno kemijo Univerze v Ljubljani in Center za trajnostno dediščino,University College, London) je odkril način, kako zgodaj ugotoviti začetekrazpada plastičnih materialov in črnila na temelju galne kisline. Tako črnilo souporabljali od 12. do začetka 20. stoletja pisatelji, umetniki in arhitekti; črnilo jeneobstojno, korozivno in počasi razpada, kemično je kompleks med galno kislinoin dvovalentnimi železovimi ioni. Galno kislino so pridobivali iz taninske kislineiz hrastovih šišk. K hitrejšemu razpadu črnila pripomore tudi kislinsko kataliziranahidroliza celuloze v papirju, čim bolj kisel je papir, tem hitreje razpada. Enakovelja za črnilo. Za ugotavljanje začetkov razpada uporablja Strlič neinvaziven postopek(brez jemanja vzorca in poškodovanja izvirnika), bližnjo infrardečo spektroskopijo,1000 do 2500 nm (1–2,5 μm). S to metodo lahko ugotavljamo začetnespremembe, preden pride do končnega propada pri starih rokopisih in plastičnihmaterialih, od katerih so mnogi dolgoročno neobstojni. Pri slednjih poteka avtokatalitskakemična razgradnja estrov celuloze, poliuretanov ipd. Poleg tega vsebu-96