letopis sazu 2011

političnimi pravicami, na primer manjšin in ljudi, ki živijo pod diktaturo, nato pavključujoč tudi ekonomske in socialne človekove pravice.Ti cilji so bili medsebojno soodvisni in so se morali vzajemno podpirati.Ogrožanje enega med njimi bi ogrozilo tudi druge. Nova ureditev je torej tvorilacelovit sistem. Nove ustanove Združenih narodov so imele moč, da se uprejo rušenjuskupnih ciljev. Vzpostavljen je bil ustrezen postopek za nadzor, vrednotenjein ukrepanje, da se zagotovi spoštovanje obveznosti in njihovo izvajanje. Mednarodnopravo je bilo utelešenje globalnih vrednot.Dr. Pronk je izrazil zadovoljstvo z novim soglasjem, opozoril pa je, da ta sistemobremenjuje napaka: nekaterim državam v sestavi Varnostnega sveta dodeljujeveč moči kot drugim članicam tega organa OZN. Vendar je ugotovil, da jebil kljub temu v šestdesetih povojnih letih dosežen napredek na vseh področjihsvetovnega razvoja in nasploh v mednarodnih odnosih.V podporo tej ugotovitvi je navedel številna dejstva, na primer: svet se je izogniltretji svetovni vojni; svetovno gospodarstvo se je uspešno obnovilo; v dobrihtridesetih letih so namesto nekdanjih kolonij nastale neodvisne države; njihovapolitična avtonomija se dopolnjuje z ekonomsko samozavestjo, ki zagotavlja socialnirazvoj in ljudsko blaginjo; v svetovnih razsežnostih se vse hitreje razvija zlastiinformacijska tehnologija. Mnoge dežele v razvoju, med njimi velike ekonomijeIndije in Kitajske, so dosegle izjemne stopnje letne rasti. Toda prepad med zastavljenimicilji in doseženimi rezultati se vse bolj poglablja: na konferenci OZN vRio de Janeiru l. 1992 so npr. svetovni vodje slovesno obljubili, da bodo opredelilisvetovne vire za zmanjševanje revščine in ohranjanje okolja. Sprejeli so Agendo21, ki naj bi zagotovila, da bi bilo 21. stoletje stoletje trajnostnega razvoja ob sodelovanjusil, usmerjenih na dobiček z javno oblastjo, in tako dokazale skupnoodgovornost za planet in njegovo prebivalstvo.Dejansko pa okrog dve milijardi ljudi živi pod ravnjo človeka dostojnegaživljenja ali komaj nad njo; globalizacija je v vseh deželah poglobila socialne inekonomske neenakosti; tretjina svetovnega prebivalstva nima ustreznega dostopado osnovnih dobrin; naravni viri se trošijo nad možnostmi njihove realne obnoveali zadovoljive nadomestitve; podnebne spremembe povzročajo vse večje naravnekatastrofe. Polarizacija znotraj držav in na svetovni ravni se poglablja. Na vrhuvsega pa je svetovna finančna in dolžniška kriza izrednih razsežnosti. Tudi to jeposledica narave globalizacije, ki je bistveno prispevala k nastanku nekontroliranihnadnacionalnih finančnih moči, ki delujejo v nasprotju z načeli, dogovorjenimipred pol stoletja. Namesto javne odgovornosti nastopa privatna, kapitalističnapožrešnost. Najbolj pa nas mora skrbeti dejstvo, da smo razgradili zmožnosti,da se vsem tem pojavom upremo. Resolucije Varnostnega sveta so le kos papirja.Agencije Združenih narodov so porinjene na stranski tir. Njihovo vlogo so prevzeleSkupine dvajsetih in tako imenovane Koalicije dobre volje, ki so nelegitimne.Generalna skupščina Združenih narodov, ki ima splošni (zaokroženi) mandat, je89