letopis sazu 2011

Pavčkova pesem, njegova esejistika, pri čemer seveda ne gre prezreti njegovegaobsežnega prevajalskega dela, ostajata tudi po fizični smrti svojega avtorja živazapuščina, iz katere bodo zajemale svoj navdih življenja tudi prihodnje generacije.SAZU pa je z njim izgubila enega svojih najvidnejših članov. V našem razredu zaumetnosti ostaja za njim vrzel, ki je nihče med nami ne more zapolniti. Kot je nebo mogel tudi nihče v prihodnosti. Kajti fizična, občanska podoba in drža TonetaPavčka sta bili v polnem sozvočju z njegovo literaturo, vendar v družbi, tako »uradni«kot »samo« prijateljski, zmerom odprti v tisti skrivnostni »še nekaj več«, ki gaje Pavček kar stresal iz rokava, pa naj je bil dobre ali slabe volje. Celo ko je s kom,ali z večino okrog sebe, polemiziral, komu ali čemu nepopustljivo nasprotoval,je komaj izrečeno (pre)ostro besedo takoj ublažil s širokim in glasnim smehom,morda ob nenadni pomisli, da tudi sam v sebi vse življenje potuje skozi nerazrešljivanasprotja. Znal pa je ločevati plodna od jalovih nasprotovanj. V besedah indejanjih.Resnično: pogrešali ga bomo.Ciril Zlobec270