letopis sazu 2011

poezijo vztrajno in uspešno razpiral, da nam je skoznjo posijal žarek upanja, zarotniškipomežik h kljubovanju, za več samozavesti v teh negotovih časih globalnezmedenosti, ki nas vse bolj množično peha v hromeče malodušje.Vendar Pavček ni bil sentimentalni samarijan, ki bi lepil tolažilne obliže naranjena srca in duše ponižanih in razžaljenih. Ob številnih neumnostih in umazanijahnašega slovenskega javnega življenja je znal in si upal povzdigniti svoj obtožujočiglas. Vendar nikoli s sovraštvom in slepo jezo.S Pavčkom sva se spoznala na nekem zborovanju mladih literatov (1948), kose je, tri leta mlajši od mene, dokaj polemično, skoraj neprijazno sporekel z manoin – postala sva prijatelja. Čeprav je diplomiral na pravu, jaz na slavistiki, sva bilaoba obsedena s poezijo, ne brez smisla tudi za banalno kruhoborstvo. On si je služilsvoj vsakdanji kruh in se razdajal slovenstvu kot novinar pri dnevnem tisku,na Radiu, na TV, kot urednik v založbi, kot direktor Mladinskega gledališča, celokot poslanec in ves čas še tu in tam, sproti in vmes, bi lahko dodali, kajti Pavček seje »znašel« povsod, bil je opazno delaven, zgled in spodbuda sodelavcem, kjerkolije bil ali kamorkoli ga je zaneslo življenje.Sicer pa: Tone Pavček je bil in tudi po smrti ostaja v absolutnem smislu pesnik,ki ga smrt ni utišala. Njegova knjižna bibliografija obsega, med izvirno poezijo,prevodi in esejistiko, kakih sto naslovov. Pri tem ne smemo prezreti, da jeenako odziven tako v poeziji za otroke in mladostnike kot v pisanju za odrasle.Kar okrog trideset knjižnih enot je namenil otrokom in najstnikom (Čenčarija,Majnice, Radobesednice, Juri Muri v Afriki idr.), ki sodijo prav gotovo v sam vrhslovenske poezije v tem žanru, so umetnost v polnem pomenu te besede. Ne starajočise del otroka v Pavčku samem. Tudi tu, le da v teh pesmih še bolj poudarjeno,ista pesnikova radoživost, isti, kot že rečeno, ohrabrujoči prebliski svetlobe, kinam nikoli ne ugasnejo, če jih le zmoremo ugledati v sebi, ko nam jih osvetli Pavčkovapesniška beseda. Najbrž ni naključje, da je kar štiri nove knjižice za otrokein mlade pospremil med bralce kar iz bolniške postelje, in hkrati v njej, že na smrtbolan, dokončal svojo trpko duhovito pesniško zbirko Angeli, ki pa je izšla šeleposthumno, vendar z vsebino in v podobi, ki jo je določil pesnik sam, in se enakovrednouvršča med Pavčkove antologijske zbirke, kot so Ujeti ocean, Temne zarje,Goličava, Darovi, Upočasnitve idr. Isti lirski duh žarči tudi v njegovi esejistiki. Podnaslovom Čas duše, čas telesa je zbrana v štirih zvezkih in je nekakšna njegovaodprta doživljajska in spoznavna avtobiografija, saj je tudi izhajala v določenihčasovnih presledkih, skoraj dobesedno v nadaljevanjih.Pavček je pesnik širokega zamaha. Njegova pesem ni nikoli enoznačna, tudiotroška in mladinska ne, njegovo pesemsko »zgodbo« razširjata in poglabljata čistoposeben, skoraj spevni ritem in razkošno bogastvo podob, pogosto vezanihna pesnikovo rodno pokrajino, Dolenjsko, pa tudi na sečoveljski, obmorski delPrimorske, ki je postala (po svobodni izbiri) njegov drugi dom, obe sta spleteni inprepleteni v doživljajsko in estetsko celoto.269