letopis sazu 2011

Poznamo ga tudi kot prijatelja in velikega poznavalca slovenskega kulturnegaizročila. Nanašanj na slovensko poezijo, bodisi da gre za posvetila Prešernu obnjegovem grobu ali pri slapu Savice ali za parafraze na temo (Župančičevega) izrekanjao pesniškem dolgu, je polna tudi Maroevićeva lastna poezija, ki se tako kotnjegova esejistika pogovarja z velikimi duhovi vseh časov, jezikov in (evropskih)kultur. Prijateljstvo, kot se nam godi pri eruditu in pesniški duši formata Maroević,ne pomeni le človeške topline in pristnega stika na ravni osebnih srečanj,ampak predvsem izjemno zanimanje za delo in spoznavne uvide ustvarjalnih sogovornikov;tako rekoč vsi trenutki pesniške bližine s sogovorniki pa so ovekovečeniv objavljenih in neobjavljenih sonetih kot njegove temeljne oblike prijateljskekomunikacije, pa tudi pronicljivih esejističnih oznakah na razglednicah, v pismihali objavah v strokovnem in znanstvenem tisku. Doslej je za objavo prevedel tudidve pesniški knjigi prijateljev akademika Cirila Zlobca in Marka Kravosa, medtemko so krajše predstavitve slovenskih pesnikov (med drugim Borisa A. Novakain Miklavža Komelja) objavljene revijalno. Objavil je še zapise o likovnih umetnikihin interpretih umetnin (med njimi so Božidar Jakac , Zoran Mušič , AndrejJemec in umetnostna zgodovinarja Emilijan Cevc in Milček Komelj ).Umetniško in tudi znanstveno delovanje Tonka Maroevića izhaja iz teoretskegastališča, kot ga je pesnik artikuliral na širokem analitičnem korpusu evropskeknjiževnosti od antike do sodobnosti v svoji (knjižno objavljeni) doktorskidisertaciji z naslovom Napisane slike, Likovna umetnost v hrvaški književnostiod moderne do postmoderne. Teza, da obstaja paralelizem (ne pa tudi enotnost)ustvarjalnih umetniških tendenc ne glede na tehniko ali vrsto, je izhodišče njegovemuupoštevanju različnih umetnostnih zvrsti pri interpretaciji umetnin, pisanjeo likovni umetnosti pa ob tem izrecno šteje za »književnost v ožjem pomenubesede, ko ne sodeluje v razvrščanju slogovnega in kronološkega razvoja, ampakgovori (...) o delu z ozirom na povezanost s svetom človeških pomenov nasploh«.V tem pogledu ima Tonko Maroević tudi pomembno sporočilo slovenski umetnostnizgodovini oz. vedi, ki se skoraj izključno posveča le suhemu razvrščanjuin kronologiji, ne oziraje se na izpovedno moč obravnavanih umetnin, hkrati paumetnik in znanstvenik v eni osebi kot vsestranski erudit s pesniško dušo postavljazrcalo vsem (slovenskim) humanističnim vedam, ki se prepogosto inertnooklepajo ozkih specializacij svojih področij, ne da bi znale prehajati meje, ki sopoložene v temelj njihovega predmeta preučevanja in kritiško interpretativnegaposredovanja tako znanstveni kot najširši javnosti.Maroevićev obsežen in nadvse kompleksen pesniški in znanstveni opus pahkrati kliče tudi k prevajanju njegovih del v slovenščino, poleg doktorske disertacije,ki ponuja neprecenljiv pregled zgodovine (literarne in likovne) estetike,vezi med likovno kritiko in književnostjo, pregled likovne umetnosti v svetovniknjiževnosti in izbrane primere lucidnega »branja napisanih slik«, vsaj še njegovihizbranih pesmi iz celotnega pesniškega opusa Drvlje i kamenje, četudi gre za227