REZULTATI - Zdravniška zbornica Slovenije

Zdravniki v prostem časuKelihAndrej RantPoznal sem zbiralca starin, ki je bil obseden od zbirateljskihstrasti. Vse njegovo življenje je bilo podrejeno temu. Služba, dom,žena, otroci – vse to je sicer obstajalo, za vse je nekako poskrbel, astarine so mu bile glavna skrb, središče življenja, prva misel, ko seje zjutraj zbudil, in zadnja sladka misel zvečer, ko je utonil v spanec.Gotski kipci, svetniki, Marije, baročne monštrance, počrneleslike, brušeni lestenci, komode in tabernaklji, broške in zapestnice,geme in kameje, slonovina, porcelan, vse lepo, krasno, staro,ohranjeno, vse je hotel kupiti, imeti, tipati, čistiti, občudovati…Sicer je bil prijeten, uglajen gospod, znan in spoštovan meščan,direktor velikega podjetja. Skratka, starine in umetnine so mupomenile življenje, dušo bi dal za vse te stvari.Poznala sva se mnogo let in se srečavala v Antiki, na sejmihstarin in na boljšjaku. Ker sem tudi sam zastrupljen z zbirateljstvom,sva bila na isti valovni dolžini in najini pogovori sobili zanimivi, pravi užitek dveh perfekcionistov. Po videzu je bilskromen, tih, sivolas gospod, vedno elegantno oblečen, nevsiljivin nevpadljiv. Vedno se me je razveselil in mi odprl svoje srce.Do drugih je bil zelo nezaupljiv, nikogar ni pustil v hišo, njegovdom je bil trdnjava, nepristopna zakladnica in svetišče. Onjem se je le šušljalo – gospod Z. ima pa to pa to, kupil je zlatobizantinsko ikono iz 13. stoletja., ve se, kakšnega Jakopiča ima!Nikoli nisem silil vanj, da me sprejme, ali naj kaj pokaže, poznalje moje znanje, zato me je cenil. Ne morem reči, da me je imelrad, saj je imel rad le starine in morda še nekoliko sebe.Nekoč pa me je presenetil. Rekel mi je: »Če želite, lahkodanes popoldne pridete k meni na čaj.« Skril sem presenečenje,malo počakal, kakor da premišljujem, ali bi šel ali ne, natopa malomarno rekel: »Pravzaprav danes imam res čas, no, papridem.« Ob petih sem pozvonil. Najprej sta se proti menizakadila dva penasta rotvajlerja, ki bi me zgrizla na koščke, čenas ne bi ločevala žičnata ograja. Ko je gospod umiril psa, semvstopil v »svetišče«. Povsod starine, izjemno pohištvo, čudoviteslike, preproge, kipi, lestenci, vse urejeno, čisto in ne natrpano.Iz sobe v sobo sva hodila neslišno v copatah in s tihim glasomje razlagal in pripovedoval zgodbe, kje in za koliko je kaj kupilali dobil. Njegov lov za starinami, vsa pripoved je bila polnazanimivih zgodb, kot v kakšni kriminalki. Slučaji, sreča, denar,ki ga moraš vedno imeti par tisoč mark pri sebi, da lahko takojplačaš. Občudoval sem brušene kozarce v vitrinah, japonski žadin necuke slonokoščene figurice, samurajske meče… Gospod jepripovedoval s tihim drhtečim glasom, lica so mu žarela in očibleščale. Užival je, zlasti, če mi je kak predmet vzel dih. Srečo,če hočeš, da je popolna, moraš z nekom deliti, je učil Aristotel.Nato sva obredno sedla v razkošne zlate rokokojske naslanjače,oblazinjene s kardinalsko rdečim brokatom in lepa gospodičnanama je prinesla čaj, v ročno poslikanih porcelanskih skodelicah.»Kaj vse sem moral potrpeti, da sem se dokopal do kakšnegaboljšega kosa. Včasih kar preveč. No, poglejte tale čudovitgotski kelih.« Iz vitrine je previdno vzel srebrn, z zlatom cizelirankelih iz 14. st., z značilnimi gotskimi stolpiči in podolžnimizlatimi figurami svetnikov. Res čudovito delo. »Ta kelih je imelv lasti nek upokojeni krojač, ki je stanoval v Študentski ulici,«je nadaljeval. »Petnajst let sem hodil k njemu, mu ponujal gorodenarja, pa se je le smehljal in mi ga ni hotel prodati. Spatinisem mogel zaradi tega prekletega keliha! Vsak teden, ali vsajenkrat na mesec, sem po službi zavil k njemu. Stanoval je sam.Kmalu se me je naveličal in me ni več spustil v stanovanje, kar zokna me je nagnal. Veste, ampak vztrajnost se splača. Čisto semže obupal, da bi kdaj prišel do keliha, ampak spet sem si rekel– grem poskusit. In kaj se je zgodilo? Pozvonim. Najprej nič.Potem pa se je odprlo majhno okno, ven je pogledal koničaststarčevski nos in zaslišal sem: »No, pa pridite!« Sprejel me jev mrzli sobici, zavit v odejo, sapa mu je ledenela, ko je govoril:»Lepo, da ste prišli! Danes pa bova naredila kšeft«. Izpodpostelje je potegnil zavojček, odvil papir in predme postavilkelih. Vzelo mi je sapo. »Koliko?« sem dahnil. »No ja, za vas, kiste tolikokrat prišli, naj bo 500 mark!« Nisem mogel verjeti, sajsem mu zanj nekoč ponujal 5000 mark. »Ja, a ni to malo,« semvseeno bleknil. »Zame bo dovolj, več ne potrebujem, za pogrebbo ravno prav.« »No, saj ni tako hudo,« sem ga tolažil, plačal,zavil kelih in v radosti odbrzel po stopnicah. Ampak, a veste, jenadaljeval moj gostitelj, čez tri dni je krojač umrl. Kakšno srečosem imel, da ni umrl prej!« Zamislil sem se nad zgodbo in seposlovil. S tem človekom nikoli več nisem hotel imeti opravka.Čez dobro leto me pokliče znanec: »Pridi k meni, boš videl, kajsem kupil in kako poceni! Ti se spoznaš na starine in boš kajveč povedal.« Šel sem k njemu, položil je prst na usta in rekel:»Da ja ne boš komu črhnil, kaj imam. Včeraj sem ga dobil.« Inmi odvije večkrat omotan papir in pred menoj se je motno zalesketalzlati gotski kelih! Debelo sem pogledal. Saj to ni mogoče.Gospod Z. tega ne bi dal iz rok za nič na svetu. Znanec je vnavdušenju nadaljeval:»Pomisli, že več let sem si želel, da bi videl, kaj vse ima gospodZ., pa sem mu v torek telefoniral in zmenila sva se za obisk.Včeraj me je sprejel, mi razkazal zbirko, pila sva čaj, veš kakšnečudovite baročne stole ima, pa mi reče – zdaj vam bom pa resnekaj lepega in dragocenega pokazal. In mi položi v roke talekelih. Gledal sem ga, tipal in občudoval, pa sem kar takole bleknil:»Mi ga prodate?« Malo se je zamislil, potem pa je kratkorekel: »Da, lahko.« »Koliko?« In ta stari norec mi ga je, pomisli,dal za ušivih 500 mark. Noro! Kakšno srečo sem imel, ampakprosim tega nikomur ne povej!«Kelih sem ocenil, med brati je bil vreden vsaj 50000 mark, in sena hitro poslovil. Čez dva dni sem v časopisu prebral osmrtnico:»Po dolgi bolezni nas je nenadoma zapustil Marjan Z., direktorv pokoju.«92 Revija ISIS - November 2011