Zdravniki v prostem časuTokratna razstava, ki je zapolnila prostore osrednje in malegalerije UKCL, je žarela v poletno toplih barvah in prinašalasveže motive, ki so prostor napolnili s spodbudo in vedrino. Vsete slike bodo poklonjene različnim oddelkom UKCL. Tam bodos svojim žarom pomagale bolnikom, zaposlenim in njihovimobiskovalcem pričarati notranjo moč za spopadanje z boleznijo innjenim premagovanjem. Tega se je iskreno veselil tudi pomočnikgeneralnega direktorja UKCL za informatiko, Jani Recer, ki jeobiskal prireditev in se navdušen vpisal tudi med njene fotografe,saj mu fotografija že dolga leta pomeni žlahten hobi.Slikarje je predstavila likovna kritičarka Polona Škodič, ki jepovedala: »Likovna sekcija KUD Kliničnega centra in Medicinskefakultete dr. Lojz Kraigher Ljubljana je na pragu jesenispet poskrbela za novo pregledno razstavo. Od 4. oktobra daljenamreč svojih 55 del predstavlja kar 36 članov sekcije. Ta so letospoleti večinoma nastala na likovnih kolonijah v Savudriji in naVelem Lošinju. Slikarjem obeh kolonij pa so se tokrat na letnirazstavi pridružili tudi drugi člani.Likovna sekcija, ki je ob ustanovitvi štela veliko manj članov, jeprvič zaživela v letih 1980/1981 ravno na likovnih kolonijah vSavudriji in Planici. Savudrija tako že tri desetletja tradicionalnoostaja priljubljena točka vsakoletne kolonije. Društvo danes v celotipredstavlja pomemben delež kakovostne ljubiteljske dejavnostiin ustvarjalnosti tudi v širšem slovenskem kulturnem prostoru.Prijetno druženje, veliko veselja in bogata izmenjava izkušenjmed ustvarjalci, se je strnilo v številne podobe Savudrije z okolico,ki jih spremljajo tudi upodobitve Velega Lošinja. Skupaj so ustvarilipravo malo galerijo del, ki hkrati predstavljajo nov kakovostenkulturni doprinos in slikane dokumente našega časa. Neomejenasvoboda v likovnem doživljanju krajinskih vedut, sproščena prizadevnost,lepo vreme in dobra volja so obrodili sadove, ki jih lahkoobčudujemo. Nekaterim avtorjem je bila bliže poetična in liričnaizpoved, drugim je dajala več navdiha morda domišljija. Poznopoletno sonce, blago zibajoči čolni na umirjeni gladini, obale, kamnitidetajli, šumenje morja in dreves, mesta, trgi in ulice – vse jezaživelo v polnih barvitih vsebinah. Veliko del je nastalo v tehnikiakvarela, ki je tudi najpriročnejša za slikanje na prostem, drugiavtorji pa so si izbrali tudi olje ali akril na platno, pastel in drugetehnike. Razstava ponuja slikovit vpogled v različnost posameznihtematik, pristopov, slogov in motivov. Pretežno realističnoizhodišče so spontano pretapljali zdaj v bolj impresivni smeri,drugič so se raje predali odločnejši vehemenci ekspresivnih potezkot tudi abstraktnega sloga. Nekatere je bolj zanimala risba indetajli, drugi so se prepustili drznejšim skrajšavam in samosvojimrešitvam. Slike imajo svojo izpoved, svoj zven in življenjsko vedrino.Izžarevajo veliko topline, razigranosti, svežine in čustveneneposrednosti. Imajo svoje barve in zgodbe, ne glede na to, ali sonastale kot lahkoten zaris vtisa in doživetja ali pa kot odsev boljpoglobljenega opazovanja resničnosti. Poleg krajinskih upodobitevse bomo srečali z najrazličnejšimi slikarskimi vsebinami kottudi različnimi figuralnimi prizori – od portreta do tihožitja inše več. Opaziti je še živahnejšo paleto, sproščenost v prepletanjutradicije s sodobnimi pristopi in s tem tudi slogovno razgibanostin motivno pestrost. Pomembno je, da člane društva že dolgopovezuje uspešna ustvarjalnost, napredek, cilji in predvsem velikoprijateljstvo. Skupna prizadevanja sekcije so letos namreč obrodilaveliko več kot samo resnično dobra in zanimiva slikarska dela.Obogatila so prostor in čas, naš skupni vsakdanjik in pomembnoje, da so prepričljiva v svojih sporočilih. Vse čestitke dolgoletnimin nasploh vsem zvestim članom Likovne sekcije.«Zbrane je optimistično nagovoril tudi predsednik Likovneskupine, klinični psiholog UKCL doc. Tone Pačnik, ki je zvedrimi mislimi nasmejal zbrane. Razstavljali sta tudi zdravniciVišnja Grubišič in Judita Mandeljc Kunčič ter študent 6. letnikamedicine Igor Šivec.Foto: Tea ŠulekZbranim je občuteno prebiralasvoje pesmi višja anestezijska sestraz ljubljanske ginekološke klinike,Zmaga Donkov, ki je izdala tudipesniško zbirko.Slike žarijo v jesenskih barvah, polnih morskega navdiha. Večinoma so nastale naslikarski koloniji v Savudriji, kjer KUD-ovi slikarji nekaj dni preživijo v počitniškemdomu UKCL.Revija ISIS - November 201189
Zdravniki v prostem časuNeke nočiAndrej RantNeke noči bom prišel,neke čarobne noči,prišel bom in te objel v temi…Neke noči bom prišelin sneg tvojih prsi stopil z dlanmi.Črni konj, samotni jahač;čeprav mi vsa pota lažejoin zvezde kažejo izgubljene smeri,jezdim naprej v neznano noč.In nekoč bom prišel…Rože tvojega srca se bodo razprlein ustnice tvoje vzcvetele v poljubin brez besed, brez obljub,se bova tiho ljubila.In moja pesem bo v tebi zvenela,kot čisti bron, ki v cerkvi doni;in jutranja zarja ne bo me budila,budil le šepet me bo tvojih dlani.Jezdim, jezdim naprej v samotno noč,čeprav vsa pota mi lažejoin zvezde kažejo izgubljene smeri –vedi, prišel bom nekoč!Met usodeAndrej RantBoginje zdolgočasene v zabavo,kocke si vržejo, prižgejo travo;Usodo – srečo, nesrečo, ljudem delijo,a ne tako, kot si ljudje želijo …Fortuna kocke zlate v rokah drži,z zlatimi zobmi se smeje,Nemesis tam ob strani dneve šteje,in črna Parke zlobno se reži …Usodni met pred njimi obleži;vsakič drugače, a boginja zamiži …Tako postal sem zobozdravnik,in numizmatik, pa še poeta malo.Ker pa za šalo še sam sem kocke vrgelin skušal izboljšati njih met,morda sam sebi srečo sem zavrgel,ostal prezrt, zavržen in preklet …Jošt in Zalika(po načinu starih ljudskih pesmi)Andrej RantŽivel nekoč je fantič mlad,prelep mladenič golobrad;srca je bil poštenegain lica prav prijetnega.Živela je tam deklica,prelepa deva Zalika;bila je čela jasnega,srca vseskozi čistega.S pogledi sta se srečala,v hipu se zaljubila –bila sta res en srečni par,da takega ni blo nikdar…Je sreča diha kratkega,zavist srca hudobnega!Zavist srca hudobnegaje Zaliko uročila!Zbolela res je deklica,hudo, hudo je shirala;pogled ji bil je ves steklen,obraz upadel in koščen…Odšel je fant koren iskat,ozdravil Zaliko bi rad,a njej pomagal ni noben,noben koren, koren lečen!Pa sreča čudna žena ga,vsa bela, bela, do neba;v belo vsa oblečena,pa vpraša fanta mladega:»Kaj fantič si tak žalosten,kaj ti obraz je čemeren?Zakaj pretakaš mi solze,zakaj tak viješ mi roke?«»Kaj ne bi bil tak žalosten,kaj ne bi bil tak čemeren!Zbolela mi je deklica,prelepa moja Zalika!Je shirala mi revicain lica je mrtvaškega.Srce mi je tak žalostno,od žalosti bo počilo!«Je bela žena videla,da sega žalost do neba;a že svetilki dve drži,takole Joštu govori:»Poglej svetilki tile dve,ki zdaj pred tabo tu gore.Ta, tvoja luč, močno gori,ta, njena, komaj še brli!Iz svoje olje brž odlij,in ga v njeno luč prilij!To olje je število let,ki jih prebijeta na svet;Kolikor let boš njej dodal,toliko sebi boš špendal.Dekle ti ozdravelo bo,živela bosta res lepo!Ko olja bode zmanjkalo,bo vama luč ugasnilo;taisti hip prišla bo Smrt,oba zastre mrtvaški prt!«S tresočo roko je odlil,in olje v njeno je prilil.Je plamen višje zagorel,v obeh lučeh lepo plamtel!Je bela žena izginila,kot megla se je dvignila.Je fantič Zaliko objel,živel z njo dolgo let vesel.Ko pa je olja zmanjkalo,svetilki sta ugasnili;prišla je ponju bridka Smrt,zavila ju v mrtvaški prt.Se dušici objeli stain poleteli do neba.So dali ju v groba dva,svetilko dali v vsakega.Iz groba zrasla vsakegaje ena rdeča vrtnica;obe sta roži vzpeli se,prepletli in objeli se…90 Revija ISIS - November 2011