REZULTATI - Zdravniška zbornica Slovenije

Zdravniki v prostem časuroko. Njegova smrt me je hudo potrla in za Appendix sem napisalzgodbo z naslovom Marjan Svetec je umrl.Zvedel sem tudi za nesreče. Najbolj otožna je bila tale:Enega najlepših literarnih večerov v PAJZLU je pripravila študentkamedicine V., 10 ko je ob glasbi in prižganih svečah recitiralaPesmi Portugalcu pesnice Elizabeth Browning. Bila je plavolaska zizrazito rožnato poltjo; na licih ob ustih je imela na obeh stranehkomaj zaznavno gubo. Če se je nasmehnila, je bil zato njen nasmehnekako trpek. Skoraj vedno je nosila ponošene kavbojke in hodilaje nekako zibajoče, tako da sem jo lahko spoznal že na daljavo.Preden se je ponesrečila pod Krnom, sem jo poznal bolj bežno.Novica o njenem zdrsu po poledenelem pobočju pa me je doseglatakoj po nesreči in odpravil sem se v K. C. k njej na obisk. Ker jespala, sem se usedel na vznožje postelje in počakal, da se je zbudila.Takoj me je prepoznala in se razveselila; v svojem zamračenemstanju po pretresu možganov je bila svoje pravo nasprotje: veselain zgovorna. Seveda me je takoj začela tikati in tudi jaz sem jotikal. To se je ponavljalo vsak dan približno teden dni; vsakokratse me je razveselila; ker se mojih prejšnjih obiskov ni spominjala,je vsak moj obisk dojemala kot prvi.Zavedela se je čez približno teden dni in postala je spet zadržanain bolj molčljiva. Mojih obiskov se seveda ni spomnila. Začelame je spet vikati in ko sem jo opozoril, da me je prej tikala, semvidel njeno zadrego. Potem me je večkrat obiskala; v laboratorijje pridrsala skoraj neslišno in ko se je usedla, se je vedno trpkonasmehnila.Zaradi najinega tikanja je bilo med poukom zelo zanimivo,posebno med vajami.Ko se je za izpit prijavila prvič, mi je odleglo, ker nisem bil določenza njenega izpraševalca. 11Ko se je prijavila drugič, sem bil njen izpraševalec. Ko je potegnilavprašanja, mi je rekla, da ne želi odgovarjati in seveda semjo zagnal. Ko sva se potem o tem pogovarjala, sem ji ponujal poskusniizpit; nekajkrat je poskusila, potem pa vsakokrat nenadomaodnehala, vstala, se trpko nasmehnila, tiho poslovila in odšla ssvojim drsajočim korakom.Kmalu nato se je prijavila tretjič. 12 Ko sem naletel na njeno kartoteko,sem vzdihnil; spet sem bil njen izpraševalec. Nisem se bal,da bi jo spraševal preveč milo; bal sem se, da jo bom izpraševalpreveč strogo. Na dan izpita sem svojemu priskledniku razložil,za kaj gre in naj me nadzoruje, da je ne bom privijal ne preveč, nepremalo. Dal sem ji 7. Bila je kar dobro zaslužena ocena in to meje pomirilo.Ker sem dobro poznal študente, sem zlahka pametno ukrepal.Zaradi varčevanja s prostorom bom tu prepisal le besedilo prošnjeŠtudijski komisiji za naknadni vpis, datirane 25. 11. 1976:Študenti B. M., K. V., P. U., S. G., Š. M. in T. Ž prosimo za naknadnivpis v IV. letnik, ker imamo sedaj izpolnjene vse učne obveznosti III.letnika. Vpis je za nas velikega pomena, ker je s tem rešen problemštipendij in stanovanja v ŠD, fantje pa bi morali še v vojsko...Prosimo, da naš problem obravnavate z razumevanjem.Zgodil se je čudež; Študijska komisija problema ni obravnavalaz razumevanjem. Prošnjo je zavrnila in mene pooblastila, najštudentom pomagam pri urejanju stanovanjskih, vojaških inštipendijskih zadev.No, od navedenih sta bila pomoči res potrebna le dva študenta:G. S. je imel le težave z vojaščino. Zato sem odšel na ljubljanskiKresijo, nastopil zelo veličastno in zadeva je bila urejena takoj.Za M. B. sem v svojem poročilu Študijski komisiji napisal tole:»M. B. ima hude finančne in vojaške probleme, oboje pa jeposledica njegove dosedanje precej bridke usode. M. B. je na našifakulteti že šest let, v tem času pa je opravil le tri letnike. Ta slabštudijski uspeh ne kaže pripisati le njemu, ampak tudi brezbrižnostinaše družbe. 13 Zgodba njegovega življenja je tako bridka,da ne verjamem, da bi si jo lahko izmislil. ... Menim, da bi moralina fakulteti imeti nekoga, ki bi študentom svetoval, ko se zaradimotenj pri študiju aktivirajo socialni problemi študentov. ...« ZaM. B., ki se je že močno približeval svojemu tretjemu desetletjustarosti, nisem mogel storiti kaj posebnega. Priskrbel sem muustrezne papirje za štipendijo do konca š. l. 1976/77, na vojaškemuradu v Ajdovščini pa dosegel, da so ga k vojakom poklicali netakoj, temveč šele jeseni 1977.*Konec leta 1984 sem prenehal biti izpraševalec pri izpitih izpatološke fiziologije. Morda bom nekoč imel priložnost povedativso zgodbo, pri kateri pa študenti niso imeli prav nobene vloge.In kmalu potem sem prevedel knjigo Ericha Fromma Človekovosrce – njegov demon dobrega in zla. Moje posvetilo:Ta prevod je namenjen tistim, ki se hočejo učiti. Naučili so memnogo več kot pa jaz njih.*Zakaj sem tako rad hodil v PAJZL?Zato, ker sem veroval (in še vedno verujem) v takšen odnos, kotga je opisal rabi Akiba. Na svojih predavanjih sem vsebino tegaodnosa opisal mnogokrat, večinoma seveda zaman.Čemu sem tako rad hodil v PAJZL?Zato, da bi dobil avtentično povratno informacijo o vsakemposamezniku. Namreč, tako kot vsak pacient, je tudi vsak študentsvoja zgodba. Če jo učitelj (s)pozna, je zanj skoraj vedno prekletotežko. In učitelj mora to težo znati nositi – pač zato, ker jeučitelj...10 V. je psihiatrinja in se ukvarja pretežno z zdravljenjem hudih psihoz.11 Za izpit prijavljene kandidate je eden od asistentov po svoji presoji dodelil posameznimizpraševalcem. Morebitne izmenjave je izjemoma lahko dovolil predstojnik.12 Za četrto – zadnje – opravljanje je bila takrat predpisana komisija.13 M. B. ni imel stanovanja. Nekaj časa je na črno živel pri svojih kolegih po različnihdomovih, končno pa v PAJZLU; ko se je zvečer izpraznil, si je iz nekaj stolov sestavilposteljo...84 Revija ISIS - November 2011